Gladiatorske igre in igre z zvermi so bile zelo popularne tudi v drugih mestih rimskega imperija, tako tudi po mestih v Laciju. Evidenca kaže, tako kot drugod v Italiji, da je te vrste kruta zabava dosegla višek v 2. stoletju po Kr. Igre so organizirali bodisi mestni svetniki in funkcionarji bodisi pri- vatniki, npr. bogati osvobojenci. Povodov zanje je bilo več, npr. munus ob honorem: ob nastopu visoke funkcije v mestni upravi; ob dedicationem: ob posvetitvi kakšne večje javne zgrad- be, dalje ob pogrebih. Včasih so ohranjeni tudi natančni po- datki o številu živali, tako so npr. v Minturnah uporabili za venationes (igre z zvermi) deset medvedov in sedemnajst rast- linojedcev. Ob pogrebnih igrah v mestu Preneste se je po- merilo deset parov gladiatorjev. Neglede na to, kdo je mestu finančno omogočil igre, je v italskih mestih pogosto dokumentirana funkcija upravnika de- narja, namenjenega za igre, curatores munerum, ki so se delili na upravnike denarja privatnih fondacij (npr. pecunia Valen- tiniana v Pisavru, munus Tullianum v Ticinu, itd.) in upravni- ke javnih iger. Največkrat so to funkcijo opravljali nekdanji visoki mestni uradniki, ki so si v času službovanja pridobili velike izkušnje v upravljanju finančnih sredstev. Iz Lacija je znanih tudi nekaj epigrafskih dokumentov, na katerih so omenjene igre, ki so bile organizirane v okviru mla- dinskih športnih in paravojaških organizacij, t.i. Iuventus: lu- sus Iuvenalis oz. Iuvenum, ki so morale biti za te organizacije izredno pomembne, kar kažejo združenja, ki so se imenovala po teh igrah, npr. sodales lusus Iuvenalis iz Tuskula. V zadnjem delu avtor obravnava nekaj napisov, ki se na- našajo na gradnjo amfiteatrov in z njimi povezanih zgradb, vendar je ohranjene evidence o tem zelo malo. Knjigo zaklju- čujejo indeksi, ki so sestavljeni iz več razdelkov: na prvem mestu so imena modernih avtorjev in citati iz antične literature; tem sledijo epigrafski indeksi, katerih struktura ustreza obstoje- čim kriterijem v epigrafski stroki. Na 28 tabelah so objavlje- ne fotografije obravnavanih spomenikov. Z gradivom, ki ga prinaša in ovrednoti, knjiga končuje pregled problematike am- fiteatrov v antični Italiji. Marjeta ŠAŠEL KOS Lungo la via deM'Ambra. Apporti altoadriatici alia roina- nizzazione dei territori del Medio Danubio (I sec. a.C. - I sec. d.C.). Atti del Convegno di Studio (Udine-Aquileia 16- 17 settembre 1994). A cura di Maurizio Buora. Udine, Trie- ste 1996, 414 str., veliko ilustracij. Akte tega zelo zanimivega simpozija o jantarjevi poti, jan- tarju in iz jantarja izdelanih predmetov ter romanizaciji, ki je potekala po jantarjevi poti, saj je to uhojeno prazgodovinsko pot prevzela tudi rimska država, je uredil Mazrizio Buora, glavni or- ganizator kolokvija in eden od soavtorjev te publikacije. Buora je tudi prevedel nemške članke v italijanščino, da bi bila knjiga s svojo bogato vsebino italijanski publiki dostopnejša. Simpo- zij so organizirale tri institucije: Arheološki muzej iz Vidma, zavod za varstvo kulturne in naravne dediščine za Furlansko in Julijsko krajino ter Akademija znanosti in umetnosti iz Vidma. Nedvomno je bil kolokvij zastavljen zelo ambiciozno, kar se seveda odraža predvsem na vsebini knjige. Ta je pestra in raznolika in nima enotnega značaja, jantarjeva pot pa je rde- ča nit, ki teme povezuje bolj ali manj površinsko. Zato je vse- bina razdeljena na tri večje sklope, ki so med seboj tesneje povezani. Prvi sklop z osmimi prispevki nosi naslov "Pred- meti iz jantarja" (G/i oggetti d'ambra). Carina Calvi je pisala o raznih vidikih in problematiki rimskih jantarnih izdelkov iz Akvileje, ki so bili večinoma v Akvileji tudi izdelani in kažejo visoko kakovost. Annalisa Giovannini je prispevala članek o najdbah jantarnih predmetov v akvilejskih grobovih, pri če- mer je upoštevala tudi arhivske vire o starih izkopavanjih. Luisa Bertacchi daje pregled jantarnih predmetov, ki jih je Arheološki muzej pridobil v letih 1959 in 1989, medtem ko Grazia Bravar obravnava rimske jantarne predmete v mu- zejskih zbirkah v Trstu. Patrizia Vidoni se je posvetila prob- lematiki jantarnih predmetov, ki jih hrani Narodni muzej v Budimpešti in katerih provenienca največkrat ni zanesljivo znana. Janos Gomori je analiziral jantarne predmete, ki so bili najdeni v Skarbanciji (zdaj Sopron), Ivo Fadič pa pred- mete iz Argirunta (zdaj Starigrad pri Zadru). Zadnji prispe- vek v tem delu knjige je članek Ernsta Kiinzla o jantarnem kipcu Venere s sandalom iz Portogruara, ki je za nas zanimiv zato, ker je bil podoben kipec najden pred nekaj leti tudi v Kobaridu. Sledi drugi, najobsežnejši del knjige, ki nosi naslov "Od Jadrana do Donave" (DalVAdriatico al Danubio), v katerem je zbranih enajst člankov o najrazličnejši tematiki, ki zadeva ta prostor v zgodnji rimski dobi. Franca Maselli Scotti pou- darja emporialni značaj Akvileje, ki j bila po vsej verjetnosti končna destinacija jantarja z Baltika, kjer so ga nato v akvi- lejskih delavnicah predelovali in jantarne predmete prodaja- li širom po imperiju. V poznem prazgodovinskem obdobju je na tem prostoru imela pomembno vlogo tudi Adrija, ki je bi- la posrednik med etruščanskim in venetskim svetom. Rugge- ro F. Rossi v članku "Jantarjeva pot in Caput Adriae v času romanizacije" na novo osvetli ozadje histrske vojne in meni, daje prihod Galcev izza Alp na območje bodoče Akvileje v tem prostoru povzročil neke vrste ekonomsko-trgovsko kri- zo, ki je bila predvsem vzrok za histrsko vojno. Vzhodni del severnojadranskega prostora je bil mnogo prej romaniziran kot se na splošno misli, k čemur je pripomogla predvsem us- tanovitev Akvileje. Claudio Zaccaria je obravnaval razne vidike emporijev na severnojadranskem prostoru, predvsem Akvileje in Tergesta. Maurizio Buora je zbral gradivo o vojaštvu ob jantarni poti in v članku obravnaval del vojaške materialne kulture, pred- vsem nekaj manjših predmetov vojaške noše in konjske vpre- ge ter vojaške napise. Margherita Bola se je posvetila vlogi severnojadranskega prostora pri izdelovanju in trgovanju z bronastimi posodami v poznorepublikanskem obdobju in zgod- njem prineipatu. Stefan Demetz je za isto obdobje in več ali manj isti prostor obdelal tipe fibul, Elena di Filippo Bale- strazzi pa nekatere tipe oljenk. Dva prispevka sta posvečena rimskim kamnitim spomenikom iz najdišč ob jantarjevi poti. Monika Verzar-Bass je analizirala nagrobne spomenike; ugo- tavlja, da za več tipov stel na jugovzhodnoalpskem območju ni pravih paralel v severnojadranskem prostoru, predvsem ne v Cisalpinski Galiji. Meni, da so na nastanek teh stel utegnile vplivati balkansko-severnogrške stele iz helenističnega obdobja. Ugotavlja tudi, da iz grške mitologije vzeta motivika, kije ta- ko pogosta na noriško-panonskih nagrobnih ploščah in edi- kulah, ni vezana na - po njenem mnenju kasnejši - pojav teh motivov na atiških sarkofagih, ki se v zgodnjem 2. stoletju pojavijo v mestu Rimu in drugih italskih mestih. Sergio Rinaldi Tuffi obravnava le motiv stoječega vojaka na nagrobnikih, ki pa ni posebej značilen za najdišča ob jantarjevi poti in Obdonavje, temveč za germanske province, ima pa vzore v severnoital- skih spomenikih. Titus Kolnikje obravnaval razne vidike tr- govskih stikov med barbarikom ob srednji Donavi ter sever- no Italijo v 1. stoletju po Kr. Poleg drobnih najdb, predvsem keramike, seje ustavil ob problematiki zanimive, neokrašene nagrobne plošče Kvinta Atilija Prima, kije bila leta 1976 naj- dena kot spolija v romanskem delu ene od cerkva v Boldogu. Alilij Primus je živci 80 let in bil najprej stotnik 15. legije (po vsej verjetnosti je izviral iz severnojadranskega prostora), pozneje pa je deloval predvsem kot trgovec, negotiator. Aliliji so ime- li, kot vse kaže, sekundarni center v Skarbanciji, Primus pa je bil po vsej verjetnosti naseljen v Karnuntu, na mejnem ob- močju med imperijem in barbarikom. Jerzy Wielowiejski je obravnaval pomen jantarjeve poti za stike med Italijo in se- vernimi ljudstvi v luči nedavnih raziskav. V tretjem najkrajšem delu knjige je objavljenih osem člankov različne vsebine, ki so predvsem posvečeni problematiki po- sameznih najdišč oz. območij v obravnavanem prostoru (Al- cune realta regionali). Paola Cassola Guida in Serena Vitri sta obravnavali trgovske stike v poznolatenskem obdobju med Jadranom in transalpinskim območjem v Furlaniji in Julijski krajini. Verena Vidrih Perko je v sintetičnem prispevku po- dala pregled romanizacije Slovenije v luči izkopavanj in razi- skav v zadnjih petih letih, predvsem na osnovi materialne kulture. Podaja pregled raziskovanja pozne antike in obsežen seznam literature. Irena Lazar poda kratek pregled zgodovine Cele- je in komentar k nekaj novim in starim najdbam. Jeno Fitz je na kratko in brez opomb (njegov prispevek je edini brez kritičnega aparata) orisal odnos avtohtonega prebivalstva do uvajanja rimske oblasti. Werner Jobst je prispeval članek o Karnuntu. Klara Kuzmova in Jaroslav Tejral sta z različnih vidikov obravnavala trgovske povezave med Rimljani in Germani ob srednji Donavi, Jaroslav Peška pa je objavil rezultate iz- kopavanj knežjega groba v Mušovu. Na koncu knjige so indeksi, in sicer abecedni seznam an- tičnih virov ter abecedni seznam geografskih imen. Indeksi niso vedno sestavni del objavljenih aktov kongresov in ko- lokvijev, so pa zato toliko bolj dobrodošli, saj bi bila knjiga brez njih veliko manj uporabna. Kot kažejo našteti prispevki in različne teme, je knjiga zanimiva za zelo širok krog stro- kovne publike, saj posega na področje prazgodovine, antične zgodovine, epigrafike, provincialne in klasične arheologije, mu- zeologije ter spomeniškovarstvene problematike. Marjeta ŠAŠEL KOS Sheila McNally: The Architectural Ornament of Diocletian's Palace at Split. BAR International Series 639. Tempus Repa- ratum, Oxford 1996. ISBN 0 86054 823 6. 78 strani, 99 slik, 14 risb. Knjiga o arhitektonskih ornamentih Dioklecianove pala- če v Splitu je eden od rezultatov dolgoletnega hrvaško-ame- riškega sodelovanja. V študiji je avtorica želela dokumenti- rati vse obstoječe ornamente ter analizirati njihove povezave v stavbo. Uvodno poglavje daje dober kratek pregled stanja razi- skav arhitektonskega okrasa v Dioklecijanovi palači ter hkrati tudi pregled za ves imperij na prehodu iz 3. v 4. stol. V po- glavju "slovar okrasa" so definirani vzorci, posamezni okra- sni elementi, predstavljeni materiali in tehnike. Osrednje poglavje povezuje okras s posameznimi stavbami. Delo zaokrožuje "re- gister" - to je katalog najdb po stavbah oziroma delih palače, s širokim komentarjem nekaterih skupin gradiva. V dveh ob- sežnejših dodatkih sta analizirana friz v mavzoleju in kaseti- rani strop v Jupitrovem templju. V ornamentiki cesarskih stavb se prepletajo različne te- me: religiozne, državna propaganda in privatna plat, z izraža- njem veselja do življenja. Poudarki so bili odvisni od progra- ma. Avtorica je Dioklecijanovo palačo v Splitu primerjala s sočasnimi zgradbami, posebno z Galerijevima rezidencama v Solunu in Romulijani (Gamzigrad). Palačo v Solunu krasijo politični spomeniki, ki se nanašajo na posebne zgodovinske dogodke. V Gamzigradu je poudarek na povezavi harmonič- ne vlade in uživanja sadov narave. Palača v Splitu je imela tudi ceremonialno funkcijo, čeprav so bile ceremonije verjet- no drugačne kot na velikih dvorih. Okrasni elemeti so bili na- menjeni temu, da naredijo vtis na obiskovalca. Fasada z mor- ske strani je načrtovana za pogled od daleč; večina obiskoval- cev naj bi prišla po kopnem - vrata proti Saloni so najpomem- bnejša. Dekoracija se stopnjuje, tako kot obiskovalec priha- ja v notranjost palače. Količina in način izdelave okrasa se razlikujeta po posameznih stavbah in jim dajeta različen značaj, po drugi strani pa jih povezujeta v celoto. Arhitektonski okras je bil narejen v apnencu, tako da tvori močne svetlobne kon- traste. Groba izdelava kaže, da je bil verjetno prekrit s štu- kom in barvan. V starejših ali sočasnih gradnjah prevladuje marmorni okras. Dioklecijanova palača torej predstavlja prehod k poznejšemu obdobju, ko so marmor na stenah nadomestili mozaiki in slikanje. V času tetrarhije so po naročilih cesarjev potekala velika gradbena dela na mnogih koncih imperija. V Splitu ni bila za izvajanje klesarskih del zadolžena ena sama delavnica, ampak cela vrsta obrtnikov, ki prej verjetno niso imeli med seboj posebne zveze. Del obrtnikov je gotovo prišel iz Salone. Vi- dijo pa se tudi povezave z Malo Azijo (Pamfilijo) in z Ri- mom. Izvajalcem je bilo v podrobnostih puščeno precej svo- bode. Mavzolej krasijo staromodni motivi, ki jih najdemo na na- grobnih spomenikih navadnih Rimljanov eno generacijo prej (eroti, maske, lov, tekma). To konzervativno sporočilo brez cesarskega kulta ali apoteoze kaže na neposreden Diokleci- janov vpliv. V Jupitrovem templju, enem zadnjih poganskih svetišč, grajenih v rimskem svetu, je avtorica posebej analizi- rala obokan kasetiran strop, pri katerem se motivika povezu- je na eni strani z maloazijsko Pamfilijo na drugi strani pa s samim Rimom. Knjiga prinaša temeljit pregled arhitektonskega okrasa v palači in ga odlično umesti v najširši umetnostni in zgodovin- ski prostor v času tetrarhije. Poleg širokega pogleda daje štu- diji še poseben pomen prikaz odzvanjanja klasične rimske umet- nosti in uveljavljanja novosti, ki napovedujejo značilnosti pozne antike. Jana HORVAT Franz Mandl: Da s ostliche Dachsteinplateau. 4000 Jahre Geschichte derhochalpinen Weide- undAlmwirtschaft. V: Giinter Cerwinka, Franz Mandl (ured.): Dachstein. Vier Jahrtausen- de Almen im Hochgebirge. Bd. 1. Mitteilungen der ANISA 17, Heft 2/3, 1996. Verein ANISA, Grobming 1996. 165 stra- ni, veliko slik. Vzhodna Daehsteinska planota je 280 km2 razsežno viso- kogorsko področje z več kot 100 živimi in opuščenimi plani- nami. Od leta 1980 proučuje življenje v tem delu visokogorja društvo ANISA, ki izdaja revijo Mitteilungen der ANISA in vanjo vključene monografije. Knjiga Franza Mandla predstavlja zgodovino poselitve vzhod- ne Dachsteinske planote in je sad dvajsetletnih arheoloških raziskovanj. Gre za dolgotrajen in izrazito interdisciplinaren projekt, ki uporablja arheološke, zgodovinske in etnološke vire ter proučuje tudi razvoj favne in flore ter spreminjanje klime s pomočjo palinologije in dendrokronologije. Druga knjiga (izid 1. 1997) bo objavila članke različnih avtorjev s področja naravoslovja, zgodovine in arheologije. Arheološke terenske raziskave v visokogorju imajo zara- di oddaljenosti najdišč in vremenskih okoliščin ekspedicijski značaj, tako da so posebej naporne in drage. V Dachstein- skem pogorju so bili uporabljeni kar najbolj racionalni načini raziskovanja. Osredotočili so se predvsem na območja opuš- čenih planin. Odkrivanje najdišč je bilo mogoče predvsem z dobrim poznavanjem geografskih in klimatskih pogojev. Na odkritih lokacijah so risali na površini vidne tlorise objektov (kamnite temelje), območje pregledali z iskalcem kovin ter kopali majhne površinske sonde. V kulturno plast so posegli samo toliko, da so dobili vzorce oglja za radiokarbonske da-