Pedagogični pogovori. (Spisuje Jos. Ciperle.) 21. Gotovo ni brez pomena, ako slišimo ali beremo v kakem časopisu, da se je tu ali tam odperla kaka nova Ijudska ali meščanska šola. No, si misli marsikdo, zopet se je odperl nov vrelec, ki bode napajal ukaželjno mladino z modrostjo in učenostjo. Zdaj pa naj še kdo reče, da ne napredujemo. Ali napredek je beseda, ki nima nobenega stalnega pomena, ravno tako, kot omiko. Pa tudi v tem pomenu se rabi napredek, kjer bi se moralo staviti Bnazadeku. Ako n. pr. beremo: naše, t. j. 19. stoletjeje storilo velikansk korak v tej ali oni stvari naprej, si moramo večidel misliti: da smo še le zdaj prišli do teh misli, ktere so iraeli že ljudje pred kakimi tremi stoletji. Saj tudi Gothe pravi, da se je vse dobro že enkrat mislilo; mi se moramo pa le potruditi, da to še enkrat dobro mislimo. Mnogo bi še lehko pisal o tej zadevi, ali to odložim za kak pozneji pogovor; le to zakličem, da ni treba poslušati vsacega branjevca, ki nam hvali in priporoča neko prav glasovito maslo. Šolstvo napreduje. Tako se mnogo in mnogo pisari po časopisih. Dosti je kričačev, ki na vsa usta trobijo ta stavek. Celo po gostilnicah se mnogo debatira o šolskem napredku. Šolstvo ni več npoliticum", kot je rekla Marija Terezija, ampak npublicuma. Vsak ima o tej zadevi besedo, če je pa nima, si jo pa sam jemlje. — V resnici se je pomnožilo število šol, vsak otrok mora hoditi v nje, stariši se kaznujejo, ako ne pošiljajo svojih otrok redno k poduku, i. t. d. Vsakdo se mora hote ali nehote napiti studenca modrosti. Učitelji pa morajo paziti, da nihče žejen ne odide iz šole. In ker že primerjam učenje s pitjem, hočem pri tej primeri še nekoliko postati. Če pa ni kteri izmed otrok, ki pijo ta studenec modrosti, prav terden v možganih; kaj pa potem? Opijani se, kakor z vsako pijačo, ki ne obstoji iz same vode. Oj, potem je pa hudo! Zato je pa tudi toliko poklicanih otrok, a tako malo izvoljenih. Kaj pomaga, da se zida toliko šol, da se učitelji vedno množe, in da je njihovih nadzornikov kmalu toliko, kot učiteljev samih. Omika, zarad ktere so se vstanovile šole, se pa vendar nič kaj ne širi med Ijudstvom, saj se slišijo tolikokrat tožbe, da je sedanja mladina, v ktero se vcepljejo perve kali omike, tako divja in surova. Vprašam, kdo bode povzdignil šolstvo na oni verhunec, na kterem bi moralo biti? Kdo drugi, kot edini učitelji. Kteri je pa količkaj posvečen v šolske razmere, pa dobro ve, da imajo vsi drugi o šolstvu besedo, le edini učitelj nima skoro nobene. Pervič poglejmo nekoliko krajne šolske svete. Kaki možje sede včasivnjih! Ključarski, krojaški, črevljarski, mizarski in drugi mojstri, kterim se pač ni nikdar sanjalo, ko so bili še nlerbubje", da bodo imeli enkrat naslov ngospod krajni šolski svetovalec". Oj svetovalec, tako ime imajo pa tudi tisti gospodje, ki so šestnajst let študirali, so potem kakih pet let prakticirali pri kaki sodniji, so bili potem kakih osem let adjunktje, potem sodnijski tajniki zopet toliko časa, in še le po vseni tem so postali sodnijski svetovalci. Pa če so se ravno toliko časa trudili, vendar nimajo tako dolzega naslova, kot krajni šolski svetovalci. Naj pa še kdo taji, da človek ne more sedanji čas, postati vse. Samo ubogi šolmošter ostane šolmošter vse svoje življenje. Pa še drugje so taki ljudje. Tega pa ne povem.  Učitelj tedaj, ki ima povzdigniti šolstvo, nima nobene besede pri šolstvu. Kar ti gospodje tam zgoraj sklenejo, to mora on storiti. Ustavljati se, tega bi ne svetoval nobenemu; kje bi bila sicer disciplina! Pa tudi čisto privatne osobe tako rade dajo svete o šolstvu. Ti ljudje so pa najhuji. Po časopisih se tako radi oglašajo, ter se sineše s svojimi navadnimi izrazi: Bmeiner Ansicht nach", ali pa Bmeine unmassgebliche Meinung ist die" i. t. d. Saj so pa to tudi res prav nemerodajne misli", s kterimi naj bi raje ostali doma za pečjo, ali pa k večemu v gostilnici debatirali. Ti se tako lehko osmeše pred vsem svetom, pa vendar nič ne marajo. Saj je toliko druzih norcev, ki zvesto prikimajo na vsako njihovo besedo, ter reko: da, da, prav imaš, res je tako, dobro si povedal, pravo, izverstnol — Ti kričači bi gotovo še enkrat rekli, da bi bilo pametneje, ko bi rasle buče na hrastih, ako bi slavni Ezop ne bil že tako izverstno dokazal, da bi bilo to jako neumno. Naš Prešern bi ne govoril toliko o teh kričačih, ampak kratko birekel: aLe pojte rakom žvižgat, ležnjivi šolski preroki!" — Te gospode, ki vedo toliko kritikovati o šolstvu, bi bilo dobro vsaj en dan zapreti v kako šolo, v kteri so najbolj nemirni otroci. Gotovo bi jim potem prešlo veselje, kritikovati šolstvo. Prešern bi jim dejal: nLe črevlje sodi naj kopitar". Velika neumnost je pa, da nekteri časopisi vsacemu tacemu kričaču dovole prostor v svojih predalih. V tem obziru stoji na pervem mestu dunajski nExtrablattK, ki bi se mnogo bolje lehko imenoval BExtraschmier". Ta listič pač v nesramnosti milijonkrat presega nljubljanski Tagblatt". So že nekteri ljudje taki. Namestu da bi se šli kopat v čisto vodo, se veržejo v najbližnjo mlakužo, ter se povaljajo dobro po nji. Potem pa čakajo, ter si mislijo: naj se nam pa sedaj kdo približa, to ga bomo ometali z blatom, da ga ne bodo očistile vse vode na zemlji! In taki in enaki Ijudje hočejo dajati nasvete o šolstvu. Gospoda moja, šolstvo je tako važna in sveta stvar, da se ga ne smejo dotakniti tako posvetne roke, kakor jih imajo muogi obrezani iu neobrezani judje. Šolstvo se ne bo dvignilo, ako taki ljudje zabavljajo. Dvignili je bodo le učitelji. Da ga bodo pa zamogli ti, je potrebno, da jih ne dražijo taki nepoklicanci. Kar jim ti paraetnega povedo, to že tako vedo učitelji, ali pa lehko kje drugje bero. Ako bi se hoteli pedagogične modrosti učiti iz časnikov bi kaj slabo zadeli. Taki filozofje tudi nič druzega ne povedo, nego kar so že nekdaj povedali pedagogje. To še enkrat pogrejejo, zabelijo z lažmi, in okisajo s kakim napadom na ktero šolsko osobo, pa je nov članek, ki se potem šopiri v kacem listu, kot ženska s pobarvanimi lici v salonu. Kaj bi neki rekel zidarski mojster, ki zida kako poslopje, ko bi vsacih deset minut prišel kdo k njemu, ter mu svetoval, kako ima zidati? — Pa saj živimo v stoletji svobode, v kterem ima vsak (?) pravico izraziti svoje mnenje. Zato se mora pa tudi vsacemu pustiti kritikovati in se blamirati, če ni drugače. Sploh rečeno je pa nemška svoboda tišučkrat bolj pusta in merzla, kakor Sibirija. (Dalje prih.)