PLANINSKI VESTNIK mmm
skih oblekah, s čeladami na glavi In reševalnimi jopiči plavajo, hodijo in plezajo po vodotokih. Na Možnici in Mostnici je dejavnost tudi najbolj skomerclallzirana, množična in tako v prostoru škodljiva. Soteskanje po P rede lici je bolj podobno plezanju oziroma spuščanju po soteski; cilj je prehoditi območje vodotoka, Soteskanje po P rede lici zahteva več tehničnega — alpinističnega znanja In zaradi tega praktično ne dopušča množičnosti. Na Koritnici pa se ljudje ukvarjajo s tako imenovanim "breznenjem«. Gre za enostavno spuščanje po vrvi z roba soteske na Klužah v dno korit in plezanje nazaj ven.
REKREACIJA V NEOKRNJENI NARAVI
Ugotovili smo tudi dejanske negativne vplive, ki nastajajo zaradi soteskanja. Hrup, odpadki, motenje živalskega sveta, poškodbe obrežne vegetacije, povzročanje erozije na vstopnih in izstopnih mestih, uporaba zasebnih zemljišč, katerih lastniki dejavnosti ne dovolijo. Ob upoštevanju vseh pravnih predpisov in konvencij (Zakon o TNP, različni odloki. Alpska konvencija) ter
priporočil oziroma mnenj drugih upravljalskh institucij (Podjetje za urejanje hudournikov, Zavod za ribištvo, lovske družine) smo v TNP pripravili predlog Ministrstvu za okolje in prostor za ustrezne zakonske ukrepe za ureditev športno-rekreacijske rabe na vodotokih v Triglavskem narodnem parku.
Koritnica, Predelica, Mož ni ca in Mostnica so pomembna naravna dediščina, ki je zavarovana z zakonom o TNP in drugimi pravnimi akti. Predvsem Predelica, Mo-žnica in Mostnica so naravno zelo ohranjeni vodotoki. Rekreacija v zavarovanem območju narodnega parka mora biti podrejena varstvu narave. Evidentirane športno-rekreacij ske dejavnosti so nemalokrat edini moteči dejavnik. Z naravovarstvenega stališča je soteskanje na zavarovanem območju, zlasti v osrednjem delu narodnega parka, nesprejemljivo. Po naravovarstvenem vrednotenju vodotoka, stanju naravnosti in dejanski rabi menimo, da so športno-rekreacijske dejavnosti na vodotokih v TNP možne le v posamičnih delih robnega območja, kjer je vodotok tudi sicer že spremenjen in so prisotni drugi vplivi.
POGOVOR Z EDINIM ŽE ŽIVEČIM ČLANOM ILEGALNEGA PLANINSKEGA KLUBA KRPELJ
PLANINSKI PORTRET EVGENA BOŽIČA
ŽARKO ROVŠČEK
Leta 1986 sem ob odkritju spominske plošče Zorku Jelinčiču na Ilovici v Baški grapi poleg številnih znancev in prijateljev srečal tudi Evgena Božiča. Med prijateljskim pomenkom mi je na kratko orisal razmere v času italijanske zasedbe Primorske, ko je skupina zavednih primorskih narodnjakov skušala v ilegalnih razmerah ohraniti tisto, kar je spričo naraščajočega fašističnega nasilja od nekdanje Soške podružnice SPD še ostalo. Premalo sem takrat vedel o tem poglavju planinske zgodovine, pa me je — zvedavega — zamikalo vse skupaj bolj podrobno raziskati. V naslednjih letih sem Evgena velikokrat obiskal. Kot edini še živeči Krpljevec je postal nekakšen sprotni in neformalni recenzent vseh odkritih zgodovinskih dokumentov, ob izdaji jubilejnega zbornika Stoletje planinstva na Tolminskem pa je poglavje o Krplju tudi z velikim zadovoljstvom pregledal. »Kaj ga po številnih pogovorih lahko še vprašam novega?" mi je vrtalo po glavi. Po dokaj odmevni TV oddaji o Krplju ¡2 serije Gore in ljudje me je namreč urednik Planinskega vestnika prijazno naprosil, naj »napišem intervju z Božičem«. Z novo nalogo v nahrbtniku sem se kot že velikokrat dotlej odpravil na obisk v Klavže. k Majnču po domače. Evgen je kot ponavadi sedel na toplem jutranjem soncu pred hišo. Od tam ima zaradi ožine Baške grape sicer omejen, a pomemben pregled nad okoliškimi hribi. Kamor ne seže pogled, mu pomagajo bogati spomini. Vse to mu na stara leta pričara nekakšno notranje zadovolj-
stvo. Ko sem mu malce v zadregi obrazloži! svojo nalogo, sva kot že tolikokrat dotlej pričela pogovor.
PRVA SREČANJA Z GORAMI
— Prosim, če se bralcem PV predstavite z nekaj podatki o svojem življenju.
"Rodil sem se 19. 3. 1905 v družini s štirimi otroki, poleg mene so bili še brat in dve sestri. Če ne bi dva zelo majhna umrla, bi nas bilo šest otrok. Oče je imel gostilno in trgovino v Klavžah, ki jo je kasneje prevzel brat Vojko Osnovno šolo sem obiskoval v bližnjem Pod-melcu, kjer je poučeval oče Zorka Jelinčiča, narodnostno izredno ozaveščen učitelj In gonilna sila prosvetnega življenja v vasi in okolici. Leta 1922 sem se vpisal v slovensko gimnazijo v Kranju. Jeseni leta 1924 sem moral šolanje prekiniti in tako kot večina tedanjih primorskih fantov odslužiti šestnajst me sečno obveznost v italijanski vojski. Po vrnitvi domov sem moral teta 1930 pobegniti čez Peči1 v Jugoslavijo, ker mi je zaradi ilegalnega dela grozila aretacija in fašistični 2apor. Najprej sem se zaposlil na Rakeku, kasneje pa sem se preselil v Beograd, kjer sem imel zastopstvo za različne inozemske firme. Že začeti študij ekonomije mi je leta 1940 preprečila vojna. Domov sem se vrnil leta 1945. Vsa leta po osvoboditvi sem delat v gozdarstvu (Postojna. Most na Soči) in se končno kot računovodja Soškega gozdnega gospodarstva v Tolminu tudi upokojil,«
1 Tako pravijo domačini na primorski strani grebenu črna prst — Gradiča (Rodica). vcasiri pa se to ime uporablja tudi za njegovo nadaljevanje proti Tolminskemu Kuku — op. Ž. R.	323
PLANINSKI VESTNIK mmm
ČJiirr ilegalnega planinskega kluba Krpelj F virr.i Božič
Foto: Žarko Rovšcek
— Kakšni so vaši spomini na prva srečanja z gorami? »Moja prva planinska tura je bila leta 1918 ali 1919 s skupino kontrabantarjev, ki sem se jim pridružil kot dobrim poznavalcem poti. Kasneje se spominjam predvsem številnih skupnih tur s prijateljem Zorkom Jelinčičem. Ko sva se dogovarjala za najin prvi pohod v hribe, sem mu kot cilj predlagal Jalovnik. Zorku pa se je zdela ta pot verjetno prelahka in je dejal: »Šla bova na Kuk,*2 Pri tem je tudi ostalo, saj je bil starejši in bolj izkušen. Sicer pa sva velikokrat prespala v »beobahterju«3 pod vrhom Kobilje glave in čakala na sončni vzhod. Tem turam so sledile bolj zahtevne, kasneje tudi v okviru planinskega kluba Krpelj. Zorko je bil leta 1923 tudi organizator skupne nabave cepinov švicarske znamke Fulpmes zase, za KJemeMa Juga in zame. Še se spominjam, da sem zanj odštel 20 lir. kar takrat ni bilo malo.«
ZGODOVINSKI VZPON NA POREZEN
— Z Zorkom Jelinčičem vaju je vezalo iskreno prijateljstvo, utrjeno na številnih turah in ilegalnih poteh. Kaj bi lahko povedali o vajinih odnosih? »Preko njegovega očeta, mojega učitelja v osnovni šoli, sem ga spoznal že zelo zgodaj. Poznanstvo je preraslo v nepozabne skupne planinske ture in raziskovanja tolminskega kraškega podzemlja. V težkih razmerah po italijanski zasedbi Primorske pa sem postal tudi njegov zaupni sodelavec. Ob volitvah v italijanski parlament leta 1921 in 1924 sva skupaj hodila od
' Žabiški Kuk.
3 Gre za lakratSS dobro ohranjeno opazovalnico iz prve svelovne vojne,
ki so jo imeli Avstrijci za svoja dva horbena položaja havbic v Baski grapi
(prvi pri Luširtu v sami dolini Bate In drugI nekoliko višje pri Zakrajnkarju 324 pod Humom).
hiše do hiše po vaseh Baske grape in slovenskim družinam delila letak z natisnjenim lipovim listom, ki je agitiral za Narodno listo. V času mojega šolanja na kranjski gimnaziji me je Zorko seznanil z načelnikom Obmejnega policijskega komisariata na Jesenicah Antonom Batageljem od katerega sem domov grede prevzemal tajno obveščevalno pošto in mu jo izročal doma v Podmelcu. V leti h 1928/1929 je Zorko iz Gorice4 napotil k meni v Klavže več ubežnikov, ki sem jih na njihovem begu pred fašističnim režimom vodil preko Peči v Jugoslavijo. Preko Zorka sem se imel priložnost seznaniti s Topolovcem, Jugom, Wisiakom in Bartolom. Skupaj sva bila poleg Jožeta Bevka pri ustanovitvi ilegalnega planinskega kluba Krpelj.5 Po njegovi nesreči pod Višern leta 1928 sem ga nekajkrat obiskal, vendar me je kmalu posvaril, naj se ne izpostavljam, ker je pod policijsko kontrolo. Znano je. da je kasneje po aretaciji in obsodbi preživel vrsto let v italijanskih zaporih. Po vojni sva se še večkrat srečala. Bil je idealen tovariš in je za osvoboditev Primorske opravil velikansko delo, ki ga še danes ne znamo pravilno ceniti. Bi! je pobudnik ustanovitve Zveze primorskih planinskih društev, ki je povezovala planince na našem teritoriju pred ukinitvijo cone A in B, torej pred dokončno priključitvijo k matični domovini. Kolikor se spominjam, pa je bil tudi ustanovitelj in prvi predsednik slovenskega planinskega društva v Trstu." — V kakšnih okoliščinah ste ustanovili ilegalni planinski klub Krpelj?
"Nasilna asimilacija Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini seje pričela že kmalu po italijanski zasedbi, vendar je bila uzakonjena šele po prihodu fašizma na oblast.® Gentilejeva reforma je po letu 1923 pometla s slovenščino v kakih 400 šolah, ukinjenih pa je bilo tudi okoli 500 prosvetnih in drugih društev. Splošnega pritiska na vsa slovenska društva je bila deležna tudi že oslabljena Soška podružnica SPD. V takih razmerah so nam predstavljale gore in kraško podzemlje edino zatočišče pred valom etničnega nasilja. Tam smo lahko sproščeno zapeli sicer prepovedano slovensko pesem in se vsaj za nekaj ur počutili svobodne. Zorko Jelinčič, Jože Bevk in jaz smo se 16. marca 1924 v skoraj zimskih razmerah povzpeli na Porezen. Vreme je bilo Čudovito. V svežem snegu smo s pridom uporabili krplje. Po prihodu na vrh in okrepCilu v opustošeni postojanki iz prve svetovne vojne se je na Jelinčičevo pobudo dokončno izoblikovala misel, da ustanovimo ilegalni planinski klub, ki smo mu po koristnem delu planinske opreme dali ime Krpelj. Spominjam se, da sem na tram tega zapuščenega objekta z ogljem zapisal datum ustanovitve. Kasneje je naš neutrudni Franc Štrukelj oblikoval tudi žig, ki je ponazarjal krplje, cepin in smuči z datumom ustanovitve Štrukelj je postal tajnik, jaz pa sem bil blagajnik »brez denarja«.
TIHOTAPLJENJE KOSTI JAMSKIH MEDVEDOV
— Kakšen je bil namen ustanovitve ilegalnega planinskega kluba?
»Zedinili smo se, da naj bi klub združeval zanesljive Primorce: ki so z vsem srcem za osvoboditev Primor-
' Jelinčič se je namreč pred zimo lela 1924 preselil v Gorico, kjer je prevzel dolžnosti lajn?ka Zveze slovenskih prosvetnih društev — op. Ž. R.
Bilo je na Poreznu. 16 3. 1924 —op. Ž. R. Š Fašistična vlada je prišla na oblast po volitvah v parlament leta 1921 — op Ž. R.
PLANINSKI VESTNIK
ske, ki so navdušeni za turizem,7 ki so drzni pri raziskovanju jam in se ne ustrašijo dolgih in težavnih prehodov meje pri prenašanju slovenske literature na zasedeno ozemlje. Glavni del dejavnosti je bil namenjen organiziranju planinskih tur, s katerimi bi širili krog udeležencev. K raziskovanju jam nas je najprej spodbudila novica, da nameravajo tolminski fašisti raziskovati naš podzemski svet, seveda z italijanskimi zavojevalnimi nameni. Kasneje pa smo ugotovili, da so jame ne glede na vreme izredno prikladno mesto za bolj sproščene tajne sestanke. Glede na to, da se je naša dejavnost odvijala v strogi tajnosti, se je na žalost ohranilo le malo dokumentov o našem delu. Veliko zaslug za to, da so ti sploh nastali, imata Franc Štrukelj, ki je kot gradbeni strokovnjak izdelal načrte raziskanih jam,8 in naš «dvomi fotograf« Janez Vidmar, ki je ovekovečil nekatere pomembnejše trenutke. Mimogrede naj še omenim, da sta tako Štrukelj kot Jelinčič zahajala v gore tudi s Klementom Jugom vse do njegove nesreče v severni steni Triglava.«
—	Koga se iz tistih časov še spominjate?
»Jožeta Bevka iz Laharna pri Cerknem, ki je leta 1923 končal filozofski študij v Padovi in na jesen pričel poučevati na tolminskem učiteljišču, sem že omenil. Pridružil se nam je tudi Joško ščuka iz Barkovelj pri Trstu. Na naših turah je bil skoraj vedno prisoten kdo od Rejčevih ¡z Tolmina, sestri Mici in Ivanka ali njun brat Berti. Poleg Franca Štruklja sta se posameznih akcij udeleževala tudi njegova brata Valentin in Ludvik z Modrejc. Omeniti moram še dr. Mašero iz Kobarida, Stanka PoLenčiča, Berlota in Tuzulina iz Tolmina ter Antona Mikuža, gostilničarja in posestnika z Mosta (Sv. Lucija). Skoraj vsi »krpljevci« so bili tudi člani tajne organizacije TIGR, Planinska in jamarska dejavnost sta jim velikokrat služili kot pretveza za druge aktivnosti s ciljem osvoboditve Primorske izpod fašizma. Nekaterih tur so se udeležili tudi Milutin Vuga, brata Zdravko in Ciril Mirnih ter sestre Gerželj z Mosta.
To so bila težka leta, ko smo Primorci zaman, vendar ne križem rok hrepeneli po osvoboditvi izpod italijanskega škornja. Spominjam se, s kakšnim zanosom smo na vrhovih naših Peči, obdanih z mejniki in žičnimi ovirami, ponavadi pokleknili in se hrepeneče ozirali tja proti Jugoslaviji.«
—	Ali se vam je kakšen dogodek iz dejavnosti Krplja še poseke/ vtisnit v spomin?
»Veliko jih je bilo, saj smo bili kar precej izpostavljeni. Omenil bi dva. ki se mi zdita bolj pomembna. Pri raziskovanju v jami Smoganica nad Drobočnikom (Most na Soči), kjer smo po mučnem plazenju po ozkem rovu na koncu dosegli dno in na steno narisali znak Krplja, smo odkrili okostja jamskih medvedov. Kosti smo nato preko Peči naskrivaj tovorili v Jugoslavijo, točneje v Naravoslovni muzej v Ljubljano. Drugi nepozaben dogodek je naša zimska tura januarja leta 1924 na Krn, ki se je zaradi vremenskega preobrata sprevrgla v petdnevno avanturo zame, za Zorka Jelinčiča in Franca Štruklja, Staknil sem ozebline, ki jih čutim še danes Lahko pa bi se vse skupaj končalo kot tragedija. Starše smo spravili
' Turizem ali lurislika je bila Uikiat poimenovanje za današnje planinstvo. " Zapisa o raziskovanjih kraških }am na Tolminskem je tudi objavil v Koledarju GoriSke Mohorjeve družbe felnik 1925 in 1926 —op. t. R.
v resne skrbi «Zaskrbljeni« pa so bili tudi italijanski karabinjerji iz Tolmina, saj smo se jim nehote za daljši čas umaknili izpred oči.«
KONEC KRPLJA
—	Kdaj se je po vašem mnenju končala organizirana dejavnost Krplja?
»Vsekakor pomeni prelomnico v našem delovanju nesreča Zorka Jelinčiča pod Višem. Ostali smo brez duhovnega pobudnika vseh naših akcij. Fašistične hajke ob pripravah na tržaški proces leta 1930 in boj za eksistenco so nas razpršili vsepovsod. Kolikor mi je znano, so posamezne skupine v tridesetih letih še zahajale v gore, vendar delo ni bilo več tako organizirano kot poprej.«
—	Morda imate še kakšno zaključno misel kot sklep najinega pogovora?
»Zadovoljen sem, da se počasi odstira ta del naše preteklosti. Mislil sem že. da bodo naša prizadevanja za vedno pozabljena. V zadnjih letih je bilo opravljeno na tem področju veliko delo in bi se rad vam mladim za to prisrčno zahvalil. Zadoščenje, ki ga ob vsem tem doživljam, bi zelo rad delil tudi z mojimi tovariši iz takratnih dni, pa jih, žal, ni več med nami. O tem je treba še pisati in govoriti, ne zaradi mene ali nas »krpljevcev«, ampak zato, ker je to naša skupna zgodovina in opomin za prihodnost.«
Ko sem se na koncu sogovorniku v imenu bralcev PV zahvalil za intervju, je postal spet tisti hudomušni Ev-gen. Nasmehnil se je in odrecitiral: »Jaz pa se ti v imenu Evgena Božiča zahvaljujem za vso pozornost.« V bližnji cerkvici je odzvonilo poldne. Evgena je čakalo kosilo, mene pa drugi opravki. Poslovil sem se z obljubo, da bomo o »Krplju« napisali Še kaj.
Obsedeni z Matterhornom
Iz česa vsega nt ^umetniški} Matterhorn: tudi iz sira In smetane.
Matte rtrorn, ene od najznamenitejših in najbolj znanih, čeprav ne najv&ja gora Evrope, je do kraja prevzela 63-letnega umetnike Freda Engelberta Knechta. Pred 20 leti je naslikal prvo podobo tega alpskega vrSaca, odtlej pa ga gora ni več izpustila. Posvetil ji j« ves svoj umetni&ki opus.
Pri tem je zanimivo, da se nI nikoli povzpel na vrti, ker si preprosto ne upa. Zato pa je priredil že sedem razstav o Matterhomu. Njegova slike o tem Švicarskem lepotcu visijo v Mew Yorku, Mehiki in Berlinu. Pred nedavnim je Fred E. Knecht povabil v zuHSka Galerijo 16 a Se dvajset umetnikov, kise vsi bolj ali manj ukvarjajo z Matterhornom. Prikazujejo skupaj 140 umetnin, od lesenih rezbarij do fotomnntai, od skulptur Iz pleksi stekla do oljnih slik. Knecht trdi, da je zanj Matterhom najzanimivejši objekt v Švici, In sicer tako zaradi specifične oblike kot zaradi svoja simbolike. Na koncu koncev sta ga upodobila tudi Kokoschka In Vailoton.
Videti je, da se grozečega vrha dandanašnji lotevajo z obilo humorja in satire, saj' skušajo tako opozoriti na neobrzdane komer-ciallzacljo tako v poslovnem kot v turističnem smislu. Zanimiva razstava je blia na ogled do konca junija.
325