>&&.9fi
Slovenska knjižnica.
Zbirka romanov, novel in povestij, izvirnih
slovenskih, in iz druzih literatur na slovenski
jezik preloženih.
Izdaje
J.   Jurčič. Osmi zvezek:
Zimski večeri.
Zbirka novelic. Spisal dr. Ivan Tavčar.
Cen« 50 kr.
V LJubljani.
Natisnila „Narodna tiskarna''. — Založil J. Jurčič.
1880.

Slovenska knjižnica.
Zbirka romanov, novel in povestlj, izvirnih slovenskih, in iz drugih literatur na slovenski jezik preloženih.
Maje
J.  Jurčič. Osmi zvezek:
Zimski   večeri.
Zbirka novelic, spisal dr. Ivan Tavčar.
Y LJUBLJANI
Natisnil* »Narodna tiskarna". — Založil J. Jurčič. 1880.

Zimski večeri.
Zbirka novelic.
Spisal
dr. Ivan Tavčar.
i*
.

Predgovor.
Zimski večeri! Kdo jih ne pozna teh prijaznih večerov? Po trudapolnem dnevnem delu nas objemajo s svojim mirom, s svojo tihoto, in s svojo gorkoto. Zunaj brije mrzla burja, po strehah stokajo veternice, in na ostrem obnebji brle zvezde, tako tresoče, kot da bi jih tudi zeblo. Kako prijazno je tedaj v gorkej sobi! Tik tebe brenči peč s svojim ognjem, kakor da bi se hotela pogovarjati s tabo. Nehote si zatisneš oči in boginja ^domišljija" te hipoma oklene z rahlo svojo roko. Takoj te obdajo podobe, prej nepoznane! Z njimi se pogovarjaš, čuješ njihovo osodo, veseliš se njihove sreče, tuguješ nad njihovo nesrečo. JKo pa se zopet prebudiš, spredla se ti je pripovest, da sam ne veš kako.
Tako so v zimskih večerih nastali tudi ti poskusi.
Med njimi je historična podoba „Antonjo Gled-jevič", uže tiskana leta 1873 v nZori". Ta pripovest se je rodila v tistih žalostnih, dunajskih, zimskih večerih, ko se nam v peči nij kurilo in ko smo živeli pri siru in suhem kruhu.
In ker je v sreči nesrečnih dni spomin prijeten, vzel sem iz tistih zimskih večerov omenjeno historično podobo, ter jo posadil v srečnejše sedanje zimske večere.




Tat.
(Podoba iz življenja.)
Leta 18** in tudi uže več let poprej je ležal v mestu B. polk ulanov. Zapovednik temu polku je bil polkovnik Albert vitez T-ski. Krasna vojaška postava, v cvetu življenja, in tudi življenja vesela! Da je bil ženskim priljubljen, je jasno. Ali možki spol ga je zavidal čez vse meje, ker je imel krasno, prečudovito krasno ženo. To svojo ženo je ljubil z vso strastjo svojega srca. Živel je v blesku, ter moral imeti obilno premoženja. Vsaj govorilo se je, da ima nekje tam na Češkem ali Poljskem obširna posestva. O njej pa se je vedelo, da izdaja vsak predpust silno denarjev za bogate toalete. In kadar je prišla v gledališče, bila je obsuta z dragimi kameni.
Sploh sta ta dva človeka živela \ hrupu, dajala koncerte, vabila k sebi plemenitaše, ter napravljala vsak predpust sjjajen ples v svojih prostorih. V gledališču in operi pa sta imela lastno ložo.
8
Kadar pa je polkovnik Albert jezdaril na čelu svojemu polku, sedeč na konju, s penami pobeljenem, ter plesal z burno živalijo po tlaku in smijaje se pozdrave delil proti oknom, svoje bele zobe kazaje, dejalo se je v obče, da je to srečen človek. Če se mu je pa časih pridružila tedaj gospa, tudi na konju sedeča in opravljena v dolgo žametovo obleko, ter mu jezdarila na strani, in koketno obračala poglede na okrog, reklo se je pač tudi, da sta to dva srečna, in prav krasna človeka.
V polku je služil tedaj nekov grof iz sosednje, tuje države, major Artur G. Imel je neizmerna bogastva, ter veljal med prvimi veljaki v sosednjem kraljestvu.
Zapustil je svojo domovino, ker je bil ondi prišel v nemilost pri dvoru. A tedaj je ležal s polkom v B. —
I. Bilo je predpustom. Po strehah je ležal debel sneg in po oknih je mraz risal naj krasnejše rože. Siromak je bil revež tedaj, in smrt v groznih podobah mu je pretila dan za dnevom. Ali osoda nij imela usmiljenja  s  siromaki!    Dan  za dnevom  so
9
brlele snežene zvezdice izpod neba in dan za dnevom -je delal mraz izmedene svoje podobe po oknih. Ali kaj je bilo to mar bogataša! Njemu se je kurilo v peči! In takisto v gorkej sobi na mehkem sedežu sedeti ter zreti skozi okno v mraz, je prijazno in vabilno!
Bilo je torej predpnstom, in noč se je narejala. Polkovnik Albert je sedel na mehkem stolu. Tik njega v kaminu je plapolal plamen, ter prijazno gorkoto razširjal po sobi.
Skozi okna so se lesketale poulične svetilnice. Tu v sobi pa je bilo temotno, ker polkovnik je odločno rekel slugi, da luči ne potrebuje. Hotel je v temi biti, sam, čisto sam! Podpiral si je teško glavo ob mizo, pri katerej je sedel. Kup papirjev je ležalo pred njim. In te listine je sedaj pa sedaj krčevito z roko pregrabil in premešal!
n Številke so resnične in resnico govore! Vse je zapravljeno!"
Ječaje je planil kvišku, ter prekoračil neko-likokrat sobo.
„Kaj mi ostaja? Beračija —  ali  pa.  smrt!"
In zopet sede.
10
„Smrt — in Helena! Da bi je zapustil!"
Zamisli se.
„Nikedar ne 1 Pomoč se mora dobiti! Dovoljena ali ne dovoljena!"
Hudobne misli so mu napolnile dušo! V pol-kovej blagajnici je imel na tisoče denarjev, katere je dobil za nakup remont! Zle misli so mu napolnile srce!
In zopet je letal po sobi, ter ječal pod demo-ničnimi vpljivi goreče ljubezni, katera mu je napolnjevala srce do te ženske, ženske, ki ga je uničila, ter pripravila do beraške palice, pripravila morda do — hudodelstva!
Ali danes, ko je bil s številkami preračunU svoje imetje, danes mu je prišlo spoznanje v dušo, da je občutil vso težo — izgubljenega življenja.
Zdihovaje se je zgrudil na stol ter rekel:
„Bog, kako si me kaznoval s to žensko!"
Glavo si je naslonil na mizo in s svojim sreem-je bojeval boje srdite!
Krog njega pa je nastala tema. V kaminu je bil ugasnil ogenj, in hipoma se je shladila soba, da je bilo mraz v njej.
11
Ali polkovnik tega nij čutil. Notranji ogenj je gorel v njem, in strasti so mu razsajale po duši!
* *          *
Ta Čas pa je bila Helena v svojej sobi. Bil je to kraj, kakor vzet iz kake arabske pravljice! Sredi zime poln cvetja in zelenja! Po tleh pisane tapete, in po sobnej opravi razpostavljeno polno tiste drobnjave, ki jo ženska tako rada nakopiči krog sebe, in katera nima druzega namena, kakor da doti oko in da stane mnogo denarja! V malej belej peči v kotu je pojemal ogenj, ali vendar je bila prijetna gorkota razširjena po vseh prostorih!
Helena pa je šumela po tapetah, v dolgej, iirokej, svilnatej, obleki. Bila je uže pripravljena za ples, ki je bil isti večer, kakor vsako leto, pri guvernerju. Krasna ženska je bila! Lasje so se jej vsi-pala na beli tilnik; med njimi pa so se jej, kakor iskre, lesketali dragi biseri. Obrazek se jej je žaril v prečudnem ognju in oči so se jej kar plamtele! Obleka krog prs pa je bolj odkrivala, kakor zakrivala krasoto njenega telesa.
Hodila je torej po mehkih tapetah, ter sedaj pa sedaj v zrkalu pogledovala po svojej podobi, ter
12
občudovala samo sebe, kakor je uže tako navada pri I ženski.
Pri malej peči, v mraku skoraj (ker žarki' evetilnice na mizi stoječe so ga le medlo zadevali), j slonel je grof Artur. Glavo si je bil naslonil pri j peči na rob, roki pa si dejal križem čez prsi, ter I tako, kot kip, zamišljen stal! Samo tu in tam šinil ] mu je blisk iz očesa, ter zadel njo, ženo prija- j teljevo!
Bil je prijatelj polkovnikov, ter je pogostoraa zahajal v hišo njegovo. Tudi danes je bil prišel, da bi ju spremil na bal.
In tu je slonel, ter bil sam z ženo svojega prijatelja! Molčal je!
Končno pa je Helena obstala pred njim, in dejala skoraj jezno:
„Povedati vam moram, grof, da ste danes zelo dolgočasni! *
Zaspano je obrnil pogled proti  njej.
„Kaj bi govoril, premilostiva ? Tiste vsakdanje fraze, katerih bodete danes še na stotero pretrpeti morali? O mojih nazorih govoriti, tega mi pa ne dovoljujete, premilostiva! Torej rajši molčim!"
13
In molčal je. Ona pa je zopet pričela hoditi, in življenje se je vnelo v njej in sedaj pa sedaj jej je prša dvignil globok vzdih.
„Ali ne čutite, gospod major," in zopet je obstala pred njim, „da je naše življenje silno — pusto in dolgočasno!"
„Kakor se vredi to življenje! Mnogo je tudi ležeče na nazorih, po katerih živimo!"
In leno se je pogladil z roko po belem čelu in krog drobnih ustnic se mu je naredila satirična proga.
„Vi, gospa, morda si ne veste vrediti življenja l Bog ve! Morda tudi pravih nazorov nimate!"
Zopet je obmolknil in zaspano gledal za njoT ki je jezno odhitela po sobi.
Pa prišla je zopet k njemu, in z razžaljenim licem, dejala:
„Mon dieu! Artur, govorite tedaj o — svojih nazorih!"
Onemu pa se je dvignilo telo in bledo lice se mu je napolnilo s krvjo. In dejal je s prečudno mehkim glasom:
„Kot uvod, Helena, naj vam povem, — da vas ljubim! Ali saj ste to uže vedeli poprej!"
14

In molče je stala pred njim in telo se jej je treslo, BIn vidite, moji nazori v življenju so tilu
Obraz mu je postal nekako demoničen, v oko pa mu je šinil moker blesk. Kakor Mefisto je bil videti, ko je slonel ob peči, ter z malo roko gladil si brado.
„Moji nazori, milostiva, so ti! Človek živi, kakor si ravno sam naredi svoje življenje! In življenje je kakor neizmerno nebo in mi smo zvezde, ki pla« varno po njem. Kratek je nam dan čas in potem moramo ugasniti in popel smo in brez sledu izginemo ! Ker pa je naša osoda taka, bilo bi v istini nespametno, ko bi si te pedi življenja ne skušali olepšati, ako bi tega življenja ne uživali kolikor najbolj mogoče! Ker potem ugasnemo in izginemo brez sledu! Človek pri smrti le toliko velja, kar je nžil! In bedak je vsak, kdor je nesrečen, ako je lahko srečen — ker potem, vidite, ugasnemo in izginemo brez sledu! Moji nazori so ti, da si iščem sreče, kjer koli se mi prikaže, in da trgam rože, kjer koli mi cveto —■ ne meneč se za tuje plote in tuje pravice! Ker človek le toliko velja, kar užije!"
Mirno jej je govoril satanske te besede, kakor da bi jej vsakdanjega kaj pripovedoval.
15
„In sedaj, milostiva, sedaj vam pa moram povedati, da ste vi k mojej sreči neogibno potrebni. In ker so stvari take, povedati vam moram še, da vas bodem priboril, ker vas priboriti moram! Bedak le je nesrečen, kjer je lahko srečen!"
In oko, polno oko je obrnil v njo.
„In jaz vam povem, kako pride. Zapustili boste dolgočasni stan sedanji, razbili trde okove, ter z menoj pobegnili v prostost in srečo. Čemu bi pač idealne igre igrala? Čemu biti kakor dve zvezdi na nebu ? Jedna v  večnem severu druga v večnem jugu!
V  ljubezni sti se vneli in ona v jugu hrepeni k tej
V  severu; in le-ta zopet k onej v jugu! Večna pota veslati po neskončnem nebu — ali ljubezni želje se jima ne izpolnijo nikedar. Oj take poetične ljubezni jaz ne bodem gojil, Helena, ker moje življenje se bode z vašim združiti moralo!"
Pristopi k njej, ter jo prime za voljno roko. In nij se mogla upreti pregrešuej ljubezni, in zgrudila se mu je na prsi, ter ondi počivala, polna goreče sreče!
Polkovnik Albert pa je tičal v svojej sobi in mislil in mislil, kako da bi si pridobil denarja, ter njej   ohranil   mehko  brezskrbno  življenje,   —  njej
16
katera ga je  r  istem  trenotku  zatajila,   ter  čisto pozabila!
Ko pa se je bil grof Artur napil njenih poljubov, pristopil je zopet k peči, naslonil se ob nje rob, ter gledal trudno proti stropu.
„In ako vprašate, Helena, kaj bode iz tega, in koliko časa ostaneva skupaj, moram vam povedati, da sam ne vem! Človeško srce je čudno orodje. Sedaj vsplamti ljubezen v njem, ali hipoma pride vihar in ugasneno je vse! Mogoče je, da mi čez noč več ne dopade krasna vaša podoba, Helena, in morda mi čez noč ugasne ljubezen do vas — ker jaz sem mož trenotka, mož sedanjosti, in malo me skrbi, kar skriva prihodnjost v svojem krilu! Ali toliko vam povem, da tedaj, ko se pričnem dolgočasiti pri vas, da tedaj vas takoj spustim od sebe, kakor list, ki ga človek v misli pogrezneu utrga pri potu, ter potem zavedajoč se lahkomišljeno vrže od sebe."
Ako bi bila nosila v sebi le nekoliko moralične vrednosti še, sedaj bi ga  bila  morala  ona  pahniti od sebe, sedaj bi ga  bila  morala  zaničevati!    Ali ravno v tej strašnej odkritosrčnosti jej je   dopadal, boy kot poprej!  Vendar pa jej je v dušo prihitela
17
grozna tišina, da je morala sesti. Krasno glavo je podprla z roko ob mizo in dejala grenko:
„Greh je, da vas ljubim, Artur, greh, ali tudi strašna — brezumnost! Pomagati pa si ne morem !"
Nastala je tihota. Oba sta molčala toliko časa, da je prišel polkovnik Albert, ter opomnil, da je čas oditi, in da voz uže čaka!
Grofa pa je mož srčno pozdravil, potem pa se obrnil proti ženi rekoč:
^Življenje bi stavil, da ti je ta flegmatični naš prijatelj ves večer slonel tu pri peči, in da nij skoraj besedice spregovoril!"
„V istini — skoraj ničesar nij govoril!" In Helena je zavila lahko oblečeno svoje telo v bogati bašlik.
Potem pa so se odpeljali na ples.
H.
Tiste dni je bil guverner v B.— knez A.—, pri dvoru močno priljubljen plemenitaš. Bil je ud stare rodovine in še mlad. Oženjen je bil z mlado, a ne krasno aristokratinjo, ki pa je bila v sorodu z domačim vladarjem. Za doto mu je prinesla veliko bogastvo, in silno  —  karijero.    Uže  tedaj  je   bil
2
18
knez A. vladni zastopnik v skoraj najlepšej deželi domače države. Ali prihodnjost mu je obetala še Bog ve kaj.
Pri guvernerji je bil torej tist večer veliki bal. Povabljeno je bilo vse, kar je v B.— le kolikaj imenitnega imena nosilo. Vse je prišlo, ter se trlo po širocih, jasno razsvitljenih prostorih. Prišlo je tudi mnogo vojaštva v tesnih oblekah in s silno namazanimi lasmi. Prišli pa so, da so se pri buffetu najedli, ter si napolnili žepe s sladkarijami.
Krog polnoči se je plesal kratek kotiljon. A tedaj se je prigodilo, da je domačej prineesinji med plesom odpadel kinč, katerega je nosila krog vitkega vrata. Kinč, ki je veljal prilično lepo premoženje, in ki je tist večer vzbujal zavoljo prečudne krasote veliko občudovanja, in pri ženskem spolu tudi neizmerno nevošljivosti!
Takoj je ponehal ples, in guverner sam je prihitel, da je dragocenost pobral. Potem pa jo je odnesel v sobane, katere so se iz plesnih dvoran dalje vlekle.
Polkovnik Albert je plesal kotiljon s svojo ženo Heleno. Grof Artur pa je vodil ples, in y istini spretnejše kot svoje eskadrone. —
Po tistem kratkem prenehljaju, katerega je bil tneginje kinč prouzročil, se je ples, to se ve, takoj zopet pričel.
Polkovnik je sedel tik svojo žene, ki je bila srečna in radostna. Tedaj pa ga je prešinila misel na revščino in beraštvo, katera sta ga pričakovala doma! In kaj da bode Helena počela potem, ko se bode morala odpovedati vsem prijetnostim, katere podaja bogastvo?
In obrnil se je proti njej s sladkim, smejočim obrazom. In naslonivši se jej na uho vprašal je tiho:
„ Helena, kaj bi počela, če bi čez noč zginilo tvoje bogastvo, in bi  ničesar  več  ne  imela?"
Začudena je dvignila obraz proti njemu, in dejala skoraj osorno:
„Kako da to vprašaš?"
Ali prej ko jej je odgovoriti mogel, prihitel je grof Artur po njo. Rabil jo je pri svojih krasnih plesnih kombinacijah.
In lahno kakor srna je odhitela ž njim, ter zašepetala tako, da je culo samo njegovo uho:
„Moj mož je postal dolgočasen bedak!"
»Bedak je vsak, kdor ne išče sreče, kjer jo lahko najde!"
2»

20
Blisk iz njenih očes — in moral jo je zapu~ etiti sredi dvorane, ter odhiteti po   drago  plesalko.
Polkovnik pa je sedel sam, s temnim srcem. Ali godba je svirala mehke, lahkoživne melodije, katere so se rahlo zibale po dolgih prostorih. Vse je le življenje dihalo, a le on sam, le on sam je nosil pekel v svojej duši. Kaj bode storila Helena potem, Helena, ki mu je bila življenje, edino upanje, in njegovej duši glavni steber? Ali ga bode zapustila morda? A to nij mogoče, to bi pregrozno, pre-strašno bilo!
Ko pa je zopet sedela na njegovej strani, 9 strastjo se je nagnil k njej:
„Helena, v istini, kaj bi počela če postanem čez noč — berač?"
Kako čudno se je cula ta beseda v sredi tega bogastva krog in krog!
Ali nje nij pretresla! Mirno je odgovorila:
„Moj Bog, kako si dolgočasen, Albert!"
Bledega obličja je sedel tik nje, pozabil vsega in dejal trepetaje:
„Za življenje, odgovori mi, Helena!"
In sladko se je zasmijala:
„Ali veš kaj je ribi voda?"
21
„Življenje!" zaječal je on.
„ Torej veš tudi, kaj je meni bogastvo?"
„ Življenje!"
„Da življenje! Brez bogastva poginem — ali —^L
.AH?"
In oko se mu je napelo in kri mu je v srcu nastala.
„ Ali — pa tebe zapustim !"
In zopet se je sladko smijala. Potem pa je ^ gorečim obrazom padla grofu v naročje, ter ž njim odplesala po  dvorani.
»Ona me zapusti!" In vse se mu je vzdignilo -pred očmi. Ali to je vedel in čutil, da ga zapustiti ne sme!
Kotiljon je bil uže davno končan, a polkovnik Albert je še vedno stal v zatišju pri oknu, ter mislil in mislil. In mislil je na daljno Ameriko, na pobeg čez mejo, na novo življenje v tujini, na novo srečo, na novo bogastvo. Tedaj pa si je izruval vse dobre rastline iz svojega srca, in ko je od okna zopet stopil med hrup, mu je počival mir na bledem obrazu. Ali bil je to mir hudobnosti!
Grof Artur pa je vodil tedaj Heleno po dvo-•rani in govoril sladko ž njo. Ona pa je sesala v se"
■21

strup njegovih besedij. Opazil ju je polkovnik Albert, Ali opazil je tudi njene poglede, opazil srečo njegovo, opazil goreče njeno lice -— in kakor blisk ga je prešinilo, in podobe mračne in strašne so se mu vzdigovale iz vseh kotov temne duše. Kaj jej govori tako vestno? In ali je bil slep dosedaj, da nij opazil, da mu je ta grof zahajal vsak dan v hišo? In če nij več bogastva, hoče ga ona zapustiti! In s kom pojde, če ne s tem človekom? Neizrečena bolest mu je preobdala dušo, in le to je čutil, da mora ž njo iz tega mesta. In sicer takoj! jutri!
Ko pa je v duši boril se tako, nij se mu na jasnem obrazu videla najmanjša meglica.  Sredi hrupa   l je stal, in znanci so se vsipali krog njega,   ter mu prijazno stiskali roko. Krasne ženske   pa so ga ko- j ketno opazovale  —  ali danes brez vsacega   vspeha.
Ko pa je godba zopet zaigrala, hitel je iz 1 dvorane. V gorkih prostorih mu je bilo tesno po- J stalo, da nij mogel prenašati ni hrupa, ni sladke j govorice. Preril se je torej iz dvorane, ter odhitel po dolgem hodniku. Dospel je do odprtega okna, \ ondi se je naslonil, ter zrl.v mraz, v noč, na snežene I strehe in na ledene sveče, viseče od kapov. In čutil ' je, da je sam taka  ledena  stvar,   ki jo  najmanjša-
2:J
osoda   odbije,   ter   pahne  v   propad,   nad  katerim vedno visi. —
„Kaj je osoda?" mrmral je, „človek si jo sam naredi, kakor si hoče! In kdo je še moralen dandanes, ko je svet toliko in toliko sto let uže star?"
V mislili je odšel od okna, in v mislih odprl je tudi prva vrata. Hotel je sam biti. Hotel je hrupu uiti. Odprl je torej prva vrata ter stopil v sobo, katera niti razsvitljena nij bila. Ali luna je sijala skozi okno iu opazil je, da je zašel v delovno sobo ekselence. Tu je bila pisalna miza in vse polno aktov je ležalo po njej. Med njimi pa je ležal tudi kinč, ki je bil pri plesu odpadel princesinji. Kakor solze, svitle in jasne, tako so lesketali dragi kamni, ko so padali lunini žarki na nje. In kakor vroče iskre šinile so te solze v dušo njegovo! Tu je ležalo premoženje pred njim in ,le bedak bi ne posegel po rešilnej te veji!" In kdo ga je videl, kdo je mislil sedaj še na ta kinč! — In roka se mu je stegnila, stegnila in pred obraz mu je stopila soproga, ki brez bogastva živeti nij mogla.
V istem trenotku pa je bil obrst Albert postal tat, prav vsakdanji tat!
24
Ko pa je zopet stopil med plesalce v svitlej dvorani, počival mu je na bledem obrazu mir, ia na visokem čelu je kraljevala zadovoljnost. In takoj se je pridružil ženskemu krogu in pričel govoriti takšno lahko govorico, ki se sama ob sebi siplje iz ust, brez jedra, in kakor penasto  zlato.
Še le v poznej noči se je dvorana izpraznila. Pogasnili so svitle luči in gostje so odšli zaspani ia trudni. Ali vendar srečni! —
III.
Prišlo je jutro. Gosta megla je ležala po ulic; ter pokrivala vse, tako, da se je komaj videlo kon pred se. Prav zgodaj je še bilo, ko je uže bil vs poročnik Robert K. Prvo, kar je na vse jutro poda: svojemu stvarniku, bila je silno robata kletev ! Pote! pa se je počasi napravil, pretipal vse svoje žepe, premedel z roko razmršene lase na glavi, ter končno uprl oči na strop in mislil. Misli te pa so morale tužne, ali vsaj neprijetne biti, ker krog ustnic se mu je naredila poteza nevolje.
„Oj to je prokleta osoda, v  istini prokletal" Potem pa je pričel žvižgati in hoditi po sobi.
ooi.
25
In ko je sluga, uboga stvar, prišel, da bi očedil obleko, začudil se je močno, videč svojega gospoda uže oblečenega. Ta pa se je zadri nad njim, da pride tako pozno. In bič je pograbil, ter ga vrezal čez pleča. A sluga je dobro poznal to vreme in vedel, da je gospodu poročniku pošel — denar in da od tod izvira hudobna njegova čmernost. Kaj je hotel? Potrpeti je moral!
Poročnik Robert pa je tudi dobro vedel, kaj mu je storiti danes. Saj je takih dni doživel uže dokaj, ter je upal, da jih bode doživel še več. Pripetilo se mu je čestokrat, da je dobrodejni stvarnik očetovo srce zaprl in utrdil tako, da sam oče nij hotel plačevati sinovih dolgov, ne poslati denarjev za nje.
„Pomagaj si kakor si veš! Toliko me uže staneš, da bi me ne bil več, ko bi te bil poslal na vse univerze starega in novega sveta!"
Tako je bilo zapisano v pismu, katero je bil prejel ravno včeraj.
„Tudi prav!" je mrmral, „premišrjevaje očetove te besede, moj oče postaja sumljivo star in vsa previdnost je pošla v njegovih možganih!"
In lahkoživno si je opasal orožje, ter hitel na ulico, in po ulici k zidu skopuhu, ki mu je v tacih
_26_
g Stiskah življenja uže mnogokrat hil pomagalec, to so ye da za velikanske procente. Ali te je moral tako ali  tako   vselej   oče   poplačati,   ako   nij   hotel   sina spraviti v nečast in sramoto.
Neizmerno prijazno je sprejel Lazar N. mladega vojaka, ter mu delal poklone, kakor da bi sam on hotel kaj izposoditi si pri mladem človeku.
In uže je bil lajtenant prijel za pero, da bi podpisal dolžno pismo, ter se zavezal s častno besedo, toliko in toliko posojila Lazarju v tem in tem času povrniti, in uže je iskal Žid denarjev, da bi jih ječaje odštel dolžniku v roke, kar se začujejo v prvej sobi koraki in glasna govorica.
Nekdo je bil hitro vstopil ter pri slugi osorno povprašal, da li lehko z  „gospodom"  govori?
„Vrag! to je moj polkovnik, da bi ga tisoč strel zadelo!"
In poročnik Robert je  z   grdo   kletvijo   vrgel pero iz roke, pograbil   dolžno  pismo,   ter   planil   v j stransko sobo, ondi skril se,  ter priprl duri za soboj-
Takoj za njim pa je k zidu vstopil človek, nevojaško oblečen. Bil je polkovnik Albert. Plašno se je ozrl po sobi okrog in potem ostro vprašal, sta li sama?

27
Ko je žid pritrdil, da sta sama, vprašal je oni še ostreje:
sAli me poznate?"
Lazar se je zvijal kot kača, a krog ustnic se mu je nabral zvit  smehljaj.
„Bog! Bog! kdo more vsakega poznati! Jaz vas ne poznam, gospod, prisežem, da vas nijsem poznal, niti videl še nikedar! Sploh pa jaz nikogar ne poznam, s komer kapčujem; nikogar, to mi lahko verjamete!"
„Jaz potrebujem denarja!"
„Bog! moj Bog! kdo časih denarjev ne potrebuje? Še kralji in cesarji jih potrebujejo časih!"
„Jaz potrebujem mnogo denarja,   na   tisoče!"
„Dobi se, dobi se! pri meni se dobi! na tisoče se dobi! Se ve, če se mi da mala, prav mala varnost! Dandanes so slabi časi!"
Oni pa je bil izlekel medtem zavitek iz svojega žepa, ter ga pred judom razvil. Dragi biseri so se zalesketali, da je skopuh od samega začudenja skoraj otrpnil.
„Moj Bog! kaka vrednost!"
„In z umazanimi svojimi prsti je premetaval biser za biserom, obračal ga proti luči, tehtal težo
28
njegovo in potem kazal zobe, kakor divja zver, kateri si vrgel kos mesa pred gobec. —
„To je stalo solza, preden ste premilostivej iztrgali to dragocenost! Po mojem mnenju je nij ženske, ki bi dala tak kinč voljno iz rok!"
„Pustiva to! Koliko mi daste vi?"
„In koliko terjate vi?"
»Petnajst tisoč goldinarjev!"
„Jest vam dam šest tisoč!"
A ko je oni pograbil ter hotel oditi, zatulil je le-ta:
„Osem tisoč, pri mojej duši več ne morem I Imejte milost z mojo dušo! Več ne morem!"
A naredila sta deset tisoč in polkovnik je spravil denar, ter odhitel, kakor da bi ga bil piš odnesel!
Lazar pa se je zagledal v kinč.
„To bomo vse lepo razbili, in na drobno zopet poslali med svet!"
In mel si je roke, ter preračunal svoj dobiček.
„Da je stvar ukradena je jasno, jasno, kakor nebo pri lepem vremenu! Ali Lazar N. je časih tudi slep, slep in tudi gluh, kakor terja kupčija! ha! hal"
29
Tedaj pa ja stopil iz sosednje sobe poročnik Robert. Žid je bil čisto pozabil nanj. Ali sedaj je hlastno pograbil kinč, ter ga bliskoma vtaknil nekje v predal pri mizi.
Ali onemu se je v prvem trenotku dozdevalo, da je uže videl nekje te kamne, te bisere; pa kje ? Ali čemu si glavo beliti ? In lahkodušno je podpisal svoje dolžno pismo, vzel denar našteti mu, odšel domu, ter se zopet položil v posteljo, da bi si odško-doval za neprespano jutro!
Proti dvanajstim pa sta prihrumela mu v sobo stotnik T. in lajtenant Voldemar S. In s krikom in hrupom sta ga prebudila iz trdega spanja.
nCloveče, ti spiš, kakor da bi včeraj pri guvernerju plesal ne bil!"  kričal je stotnik.
BIn kakor da bi na svetu avditorjev in ječ ne in kazemat ne bilo!" je pristavil lajtenant!
Robert pa si je mel oči, ter s kletvinami pozdravil prijatelja.
„Čemu me budita, hudiča! In tako zgodaj; danes, ko nimam ničesar opraviti?!"
„Silovite reči se gode, in spati nij varno," je dejal stotnik skrivnostno.
30
„Vse mesto je vskipelo in ti — spiš," je kričal lajtenant.
„Povejta česa želita?"
„Ali imaš čisto vest, človek?" vpraša patetično stotnik.
„Nikari me mučiti!"
„Vidiš," odgovoril je Voldemar, „stvar je tale. Včeraj na plesu pri guvernerju se je izvršila prav vsakdanja tatvina !"
„Tatvina!"
„ Tisti kinč, saj veš, ki je bil odpadel prince-Binji — je ukraden in danes ga nij. In sedaj ga išče policija."
„In sedaj se vpraša," pristavi stotnik, „kdo da je med toliko plemenitimi lumpi največji; kdo da je tat?"
Tedaj pa je lajtenant Robert kakor besen planil s svojega ležišča, ter v svojo obleko. Z obraza pa mu je izginila kri in besedice nij mogel spregovoriti.
Potem pa je jecljal:
„Prosim potrpita! To je pregrozno, pregroznol Ny mogoče! Torej tat! In tak človek! Potrpita, vse vama povem! Torej tat!"
_              *
*          *

31
Opoludne tistega dne je prišel polkovnik Albert domu. Isti dan še liij videl svoje soproge, ki je po vsakem plesu dolgo, dolgo spala. Sam je jedel, in da Helene nij bilo k mizi, se mu je čisto naravno videlo, tako da še povprašal nij po njej. Ali saj je moral druge reči premišljevati, ker čez noč je hotel potegniti čez mejo, v varen kraj. Ondi pa je hotel pričakovati Heleno. Da bi za njim ne marala priti, to mu še v misli nij prišlo.
Po jedi se je podal v svojo sobo, da bi jej napisal list. Pismeno jej je hotel povedati vse. Ko pa se je -pripravil pisati, dobil je na mizi uže pismo, pismo od svoje žene.
Takoj ga je odprl, ter bral:
Albert! Pismeno ti povem, da te več ne ljubim. Ker pa te ne ljubim, bilo bi vesti nasproti, ko bi še dalje pri tebi ostala. Podala sem se torej za možem, ki ga ljubim. Iskati me nikari! Ljubezen se usiliti ne da!
Helena. Planil je kvišku, divjal po sobi,  divjal v sobo Helenino, a prazna in zapuščena je bila!   Predirjal je stanovanje, premetaval vse, kar mu je prišlo na
33
pot, in   potem   še  jednokrat  prebral  nesrečni list, črko za črko. Pot mu je oblil čelo, a dnša je one-^ mogla pod strašnim udarcem. Ječaje se je vsedel v stol in kakor blazen zrl pred se, zrl in zrl,   ter  v-; roki krčevito stiskal list hudobni.    Dolgo,  dolgo je tako sedel, in besede nij mogel spregovoriti.
„Sedaj si tat, goljuf! In sam ne veš čemu?"
Končno pa se mu je odprlo srce. Pretreslo-se mu je truplo, in mož, ki je tolikokrat na bojiščih smrti gledal v oko, je jokal, pretakal solze kakor otrok.                                                    ^
In v solzah ga je videl sluga, ki je prišel povedat, da častniki od polka poslani ž njim govo-( riti žele.
Obrisal si je obraz, ter pričakoval polka poslance. Kaj so hoteli ? Gotovo kaka neslana malenkost!   In J ravno sedaj morajo priti!
Ali oni so stopili v sobo. Bili so štirje znani ' častniki, a vodil jih je stari major vitez L.
Zaspano in trudno jim je polkovnik stopil nasproti, ter jih leno pozdravil.
„Česa želite, gospodje?"
Glas mu je bil čudno tih, kakor iz groba don
38
Poslanci pa so se vojaško postavili v vrsto. Major si je pogladil z roko čelo, ter dejal skoraj t, zadregi:
„Gospod polkovnik! polka častništvo nas je poslalo!"
„In česa hoče častništvo mojega polka?"
In zrl je čez nje, tija v kot, kakor da bi bil sam v sobi.
Staremu govorniku pa so se napravile debele kaplje na čelo, ter mu rile črez lice.
„ Gospod polkovnik! polka čast je silno oskrunjena  bila!"
„Čast mojega polka!"
„Da, čast vašega polka!"
Nekaj časa nastane tihota.
„Govorite, gospod major!"
„Med častniki našega polka — je tat!"
»Tat!"
In polkovnik se je stresel in obraz mu je postal bled.
„Vsakdanji tat!"
„In kako to?"
,,Včeraj pri guvernerju je bil ukraden kinč in ukradel ga je častnik — našega polka!"
3
34
In ko polkovnik nij ničesar odgovoril, rekel je major še dalje:
„Danes zjutraj je prodal ta kinč pri znanem skopuhu — in tedaj ga je videl nekdo izmed nas!"
Kakor okamnjen je stal polkovnik in na obrazu se mu nij premaknila ni jedna črta. Počasi, mehanično je govoril za onim:
„Nekdo izmed vas!"
„Da, reč je jasna! In sedaj mislimo mi, gospod polkovnik, da mora umreti, da se mora končati samega sebe!"
„Tako se mora zgoditi, tako se mora zgoditi !u mrmral je Albert in potem še dejal:
„Ali mi imate še kaj povedati, major!"
„Ničesar več!"
„Prepričani bodite, gospodje, da bodem vse storil, kar mi je v moči, da se opere čast polkova!"
In hladno jih je spremil do vrat. Oni pa so potrti odšli. Po stopnjicah hiteči pa so obračali oči jeden proti druzemu.
„ Žalostna osoda!" so zdihovali.
Ko pa so stopili iz veže na zrak pred hišo bilo je uže skoraj mračno. Tedaj pa je zgoraj t stanovanji počil strel ter se votlo po poslopju razlegal,
35
„Polka Čast je oprana!" viknil je major, potem pa hitro odšel s tovariši.
Polkovnik Albert pa je tedaj ležal na tleh v Bvojej sobi in srce je imel prestreljeno. A prestrelil si ga je bil z lastno svojo roko!
*          *
Helena pa je bila pobegnila z grofom čez mejo. čez nekaj let pa se je zopet prikazala v B. in sicer v družbi priletnega, a silno bogatega Angleža. Hotela je biti njegova žena, ali svet je trdil, da to nij res. Pa če je bila tudi istina, vsaj čez malo let je bila vdova! Tedaj pa je živela v stolnem mestu kot ženska, ki nij nosila nikake moralične zavesti več.
3*

*
Med gorami.
(Podobe iz 1—ga pogorja.) I.
Moj sin!
Otari Anton Kimovec je bil ves čas svojega življenja velik revež na zemlji! Za svojim očetom je dobil podrto kočo in raztrgan laz tam gori na Rebru, da se je moral truditi in truditi, če si je hotel pridobiti vsakdanjega ovsenjaka.
Ko pa je stopil v sveti zakon, ga je naš gospod Bog s tako žensko udaril, da me je še sedaj groza,, če se je spominjam. Pri delu mu nij prav nič pomogla. A v hiši mu je ukradla, kar je dosegla! In to, kar je ukradla, je kolikor največ mogoče 's žganjem zapila. In če se je Anton zvečer proti domu od teškega dela vračal, naletel je pogo-stoma svojega zakona slabšo polovico v jarku, ali pa sredi pota ležečo. Vaški otročaji pa so kriče hrumeli krog nje. Ali potrpežljivo jo je vselej naložil
38_
na svoje rame, odnesel je v kočo,   ter jej odpuščal — ker je bila mati njegovemu otroku!
In ko jo je smrt pobrala, in ko smo jo bili zagrebli v tisto rumeno prst tam gori pri svetem Lovrenci, stal je AntOn Kimovec žalostno pri strani in po licih so mu rinile debele solze.
rMožje", dejal je, „škoda je je, daje umrla t Človek se vsega privadi! In če sem zaboje in predale dobro zaklepal, mi še vzeti kaj nij mogla t Škoda da je umrla!"
Za njo mu je ostal otrok, sin. Tega svojega otroka pa je imel Anton Kimovec silno rad. Necega jutra ležeč na trdem svojem ležišči pak si je hipoma domislil, da je njegovo življenje, če se stvar natanko pretehta, vendar-le težavno! In tedaj je Anton Kimovec prišel do sklepa, da mu mora sin v šolo, da ne bode moral nositi gnoja v košu na plečih, in da mu stradati ne bode treba.
V resnici ga je vlekel v Ljnbljano! In stopil je pred očeta Kalistra, ki je bil tedaj gospodar pri frančiškanih, in poljubil mu je belo roko, ter izprosil, da je smel sin vsako opoludne prihajati na tisto slabo ali vendar dobro kosilo.
39
Anton pa je potem, kadar je le mogel, lezel v Ljubljano, „Tončka gledat". S sabo je jemal kos črnega kruha, da ga je jedel med potjo. Pil pa je iz studencev krog ceste. Časih si je oprtal koš, v katerem je bila „hrana" za sina, in potem sopel v solnčni vročini do mesta. Gotovega denarja nij zapravil nikedar! Pač pa so ga končno pričeli spoznavati dobrosrčni vozniki, in vabili so ga, kadar je požiral prah po cesti, da je odložil in pri-sedel. In tedaj bi ga vi bili morali čuti, kako je tem voznikom vestno pripovedaval, da hodi sina gledat, da je to otrok kakor si ga le želeti more, kako da so očetje gospodje frančiškanje zadovoljni ž njim, in kako da mu napravlja le veselje in veselje!
In res, otrok je dobro delal! Leto za letom je bil „prvi", in prinašal je zlate knjige domu. Z očetom sta prihajala skupno v cerkev. Staremu pa se je videla velika sreča na obrazu, da smo mu zavidali vsi, ki smo imeli slabe in razposajene otročaje.
Ko pa je bilo dokončanih osem šol, moral je Kimovec prodati svoj laz, in ko je sin dokončal visoke šole, prodana je bila tudi koča! Stari pa je potem po vasi gostoval,   ter se živil od svojih rok.
40
A vi si ne morete misliti, koliko del da je bil učen! Po zimi je pletel koše, po večerji pripovedoval za kos kruha otrokom pravljice ali pa molil družini posebne in dobrodejne molitvice. Iz bezgove grče je rezljal pipe, iz lipovega lesa pa žlice! In če je ravno tako prišlo, legel je spat, da nij bil celi dan nič gorkega zaužil! Pomladi je zahajal na delo, ter kosil ali kopal za malo denarjev ves ljubi dan. Po letu pa je nabiral borovnice, kril slamnate strehe, popravljal in vezal lonce, prodajal sol od hiše do hiše, ter živel skoraj ob samem kislem mleku. V jeseni je zopet smukal brinje, iskal maline, strgal smolo od smerek, ter pobiral žir po bukovji. Tako si je napravljal krajcarjev, katere je potem sinu pošiljal. Ali sam je bil siromak, da večjega nij treba iskati! Če je takisto bos, s sklonjenim truplom in z globoko ležečimi očmi plazil se okrog, moral se je smiliti vsakemu. In smilil se je tudi nam vsem!
Leto za letom je preteklo, in leto za letom je postajal Kimovec večji siromak! Sin pa mu je bil mel tem nakje tam v Nemaih postil velik gospod in denarjev si je služil, kolikor je le hotel. Vsaj tako so pravili! Na starega svojega očeta pa je bil čisto pozabil.    Otrok  pozna  svoje  starše  le   toliko
41
časa, dokler mu morejo kaj dati!  Potem pa kot ptica na veji odfrči, ter pozabi na domače svoje gnjezdo!
Mi pa smo stiskavali glave in govorili smo, da je takov sin malovreden, takov sin, ki pusti takega očeta stradati in revščino trpeti! Če pa je kdo staremu Antonu kaj enacega zinil, tedaj md je prikipela kri v lice in raztogotil in razsrdil se je:
„Kaj, moj sin nehvaležen ? Moj sin ! moj Tonček 1 Boste uže videli, kako me bo še podpiral na stara moja leta! Sedaj, sedaj pa še ne more! Ko bi le vi imeli take otroke!"
Nekega due je ta sin res prišel v vas. Tako skrivno je prišel, da ga nikdo nij pričakoval. Nosil je svitlo brado, katera mu je segala čez prša do obširnega trebuha. Močno se je bil zredil. A z očesom je gledal srpo, kakor jež. In nam vsem se je prav, prav zelo grd zdel!  A grd je bil tudi!
Na gosposkem vozu se je bil pripeljal. Pri županu pa je obstal, ter ondi z učiteljem in dra-zimi gospodi popival celi dan.
Doma pa je čepel stari in od veselja se je tresel, ker njegov sin je bil prišel!
„No sedaj vidite, da je prišel moj sin! moj Tonček! Ko bi le vi take otroke imeli!"
42
Pa preteklo je popoludne, in sin se nij spom« nil, da ima v vasi starega očeta. Še le zvečer, ko-je uže bila tema, je pritaval k svojemu očetu, ter mu potrkal na duri.
„Oče, ali spite?"  vprašal je  osorno.
„Kaj bom spal? Kako bom spal, če si ti tut Tonček! Nikari tako ne vprašaj!"
Drugo jutro smo stali pred županom, ter smo gledali, kako se je odpravljal Kimovčev Tonče. Pri strani tik voza pa je stal stari oče, praznično oblečen in z odkrito glavo. A sin, zvalivši se v voz, ga je komaj pogledal. In prav imenitno je dejal:
„Oče, vam sem pa pri županu nekaj   pustil!*
Potem se je odpeljal, in starec je z žare-čim obrazom zrl za vozom, dokler se nij skril za ovinkom.  „Morda ga ne vidim nikdar več!"
In solze so mu silile v oko. Potlej je stopil k županu. Ta pa mu je izročil trideset srebrnih dvajsetic. In te je prinesel k nam, ter jih razkazoval in hvalil svojega sina, da nij bilo konca.
„Sedaj vidite! sedaj vidite! kako me podpira na stare dni! To mi je sin! To mi je hvaležen sin 1 A vi ste govorili, da me je pozabil. Moj sin naj bi mene pozabil!"
43
Ali mi smo stvar bolje pregledali. Župan mu je bil sicer izročil trideset dvajsetic. A tega mu nij bil povedal, da mu je sin naročil, da naj „ staremu" vsak mesec daje le po jedno dvajsetico! In laz in kočo mu je bil snedel s šolo! Sedaj pa mu je i dvajseticami plačeval skrbno, ali nespametno ljubezen! Od tedaj pa se je nam ta sin še veliko grji zdel, še veliko grji! Ali očetu se nijsmo upali povedati, kako da je bilo, da bi mu ne kalili veselja. Vsaj mu je moralo pravo spoznanje tako ali tako priti!
In to spoznanje je prišlo! Še tisto leto, ko je bil prejel prvo sinovo podporo, tiste dvajseticel proti jeseni se je stari Kimovec kakor cvet po tra-tinah hipoma posušil! Star je bil, a tedaj se je v malih dneh še veliko bolj postaral. Ko pa je prvi sneg padel, moral se je vleči. In takoj smo vedeli vsi, da spomladi dočakal več ne bode. Na golih deskah je ležal skoraj in primanjkovalo mu je vsega. Sosedje smo imeli usmiljenje ž njim. Ali človek, bolan človek in od miloščine živeč, to vam je uboga stvar! In dejali smo mu:
„Piši sinu, da ti kaj pošlje! Laz in hišo ti je snedel, naj ti kaj da sedaj!"
BBKaj snedel? Kdo pravi snedel?'"'
4-1
In ves bolan in slaboten se je raztogotil, ter nam dajal slabe priimke.
AH končno je pa le poklical kraljevega Dolin-•čevega Tomažka, ki nam je tedaj pisma pisaril, kadar je bila potreba. In ta je v tistih kraljevih, njemu podobnih črkah skljuval pismo na Kimovče-vega Tončka. In pisal mu je, da je oče bolan, da nima ne jesti ne piti, tudi ne postrežbe in ne gorke in mehke postelje; in da uaj torej kaj pošlje, kaj da bolniku!
In čakali smo deset -dni, čakali smo dvajset dni — in ali mislite, da je prišel odgovor? Oui še odgovoril nij!
„ Vidiš ničesar ti ne pošlje, ničesar ti dati noče, ta grdi tvoj sin!"
Tako smo govorili. Pa takoj je bil ves razjarjen:
»Molčite mi! Pisma nij prejel! Saj se še pisma z denarji zgube, pa bi se tako brez denarja ne I Pismo se je zgubilo! Da bi mene moj sin zapustil, tega še misliti nij treba! Tako vam  povem!"
A Dolinčev Tomažek se je moral zopet vsesti in zopet je skljuval pismo, in poslali smo ga sinu.
A prišel je tudi odgovor! V nedeljo popolu-dne smo sedeli v tistej Gaberčevej podstrešnej luknji,

45
kjer je bil Kimovec vzel svoje stanovanje. In v čumnato je hipoma pomolil berič, Sadarjev Korle, ki je takrat pisma prinašal, svojo glavo. Ali v roki je držal pismice, tanko kot jesenski list.
Bolnik na postelji pa je od   veselja vskliknil.
„Vidite, da mi piše! Sedaj vidite!"
Dolinčev Tomažek pa je vzel tisto pismice, razpečatil pečat in privlekel na dan, kar je bilo pisanega. In list je razgrnil, obračal ga na vse strani, ter gledal pod mizo, če nij pri razpečatenji kaj padlo na tla!  Ali d«narja nij bilo!
„ Denarja nij !"
„ „ Kaj mi hoče denarjev pošiljati! Sam pride! sam pride! Beri Tomažek,  le beri!""
In staremu se je napel obraz. Tomažek pa je pričel kovati besedo za besedo:
„Ljubi oče! Pišete mi, da ste bolni. Res je da ste stari in pričakovati vam je vsaki trenotek smrtne ure! To je uže tako na svetu in božja volja! Pišete, da naj bi sam prišel. Nemorem, imam preveč opravila. Pa če bodete umreti morali, umrete tako »H tako, če jaz pridem ali ne! Kam pa ste tiste dvajsetice dejali? Po mojem mnenji bi jih morali vsaj polovico še imeti!"
46
Potem je še nekaj govoril, da mu zdravja želi in potlej je končal.
Starec pa je zaječal na trdem ležišči: „Ali je še kdo med vami, ki lahko prebere pisano pismo?" Oglasil se je Vratarjev Martinče. In vzel je list v umazano svojo roko, ter trgal iz njega besedo za besedo. Ali vse je bilo tako, kakor je bil Tomažek prebral!
Stari je silno prebledel in globoko je izdihnil: „Zdi se mi, da res ne mara za me!" In   kako  teško je  spravljal  besede  iz  grla! potem pa se je  obrnil  proti  steni  in  ničesar  njj hotel odgovoriti.   Še le ko smo odhajali se je obrnil in spregovoril zamolklo:
„Pa mu nikar ne pravite, da sem teško, prav teško umrl!"
Po noči pa je umrl. Prav ubožno smo ga zakopali. Na grobu nij spominka. Vsako spomlad zraste na njem nekaj trave in osata. Ali po tem grobu nikdo ne povpraša.
Taki so ti naši otroci!


47
n:
Miha Kovarjev.
4 ,Kaj boš zabavljal
Miha Kovarjev,
Ki nimaš nič dnarjev!"
Tako se je pelo v Petelinčkovej gostilni. A glasovi, ki so peli, ne rečem, da so bili čisti in jasni. Pel je tudi Lozarjev Jnrče z raztrganim svojim grlom, in vmes tulil Kalanov France, ter spuščal od sebe glasove, kakor staro jeklo, če se krha ob kamen.
.Kaj boš zabavljal
Miha Kovarjev,
Ki nimaš nič dnarjev!"
In ravno polnoči je udarilo na bljižnjej cerkvi, ko so se med takovim petjem pri Petelinčkovih vezna vrata z veliko silo na stežaj odprla. Pri odprtih teh vratih pa se je prikazala podoba Kovarjevega Miha.
Sadarjev Korle, črevljar, pa je tisti večer pri sosedu do pozne noči šival. Mimogredoč je mož takoj opazil, da Miha nij bil prišel iz proste svoje volje do veznega praga. Ker iz veže se je prikazalo
4K
kakih osmero rok, katere so z Mihovim telesom več ali manj v tesnej zvezi bile. In res je Miha potem kakor pero sfrčal, s svojim truplom premeril zrak in končno obležal v snegu. Da nij takoj vstal, so ve, ker Miha je bil pijan, prav močno pijan. Ko pa je takisto v snegu ležal, in ko se je bilo tisto osmero rok, spolni vsi svojo nalogo, v vežo nazaj poskrilo, prišel je še na dan ali bolje na noč Kamnarjev Tinče, tista šibka in bojazljiva žival, katera je vselej domu pod streho se skrit hotela, kadar je hotel nastati pretep. Ali danes je neizrečeno mogočno pristopil v sneg k Mihu, ter mu s teško okovano nogo še jedno ali dve primeril čez, hrbet, in dejal  srdito:
„Ti boš nam (in besedo je poudarjal), ti boš nam zabavljal! Mi smo od fare!"
Potem pa je tudi Tinče odhitel v vežo in vezne duri zalopuil za sabo.
Miha se je mrniraje vzdignil.  In srdit je bil.,
„Kar spijem, plačam, pravim, pravim, pravimi, In kaj ste vi vsi? Kaj si ti stara šivanka, Lazarjev Jurče? In ti stara pijavka, Kalan? In kaj si ti, uboga sova, Peteliuček? In ti Kamnarjev Tinče, jetika ječna?   In kaj si ti (obrnivši se na črevljaiv
t
49
gka, blizo pristopivšega), ti Korle, raztrgano obuvalo ti? Kaj ste vi vsi? vprašam, vprašam, vprrr-ašam!"
Končno se mu je jeza potolažila, in duša se mu je pričela tajati, da se je sam sebi smilil, prav zelo smilil. In skoraj jokaje je sam sebi govoril tole opominjevanje:                                            ^
„Si pač uže spet pijan, Miha! In v temno noč so te vrgli, in otepli so te! Vidiš, in slabši si kot vsak berač, in vsak te sme pretepavati! Ti si revež, ti si revež t In raztrgan si tudi, in gorke obleke nimaš, ker ti vse zapiješ, vse zapiješ! No, ' pa si bil spet tepen! Oj zahvali svetega Boga, da nimaš ne žene, ne otrok! To bi ti bili reveži!"
In tedaj je vboga stvar v istini pričela jokati, kakor je uže tako navada pri izpitih ljudeh. Potem pa se je odplazil, solze prelivajoč, proti Petelinčko-vemu svinjaku. Ondi pa je bila pri lini k podstrešju prislonjena lestva. Iu po tej lestvi je splezal navzgor, ter zginil pod ostrešjem, da bi  se zaril v slamo.
In uže je hotel Sadarjev Korle odkrevljati, meneč, da je sedaj vse pri kraji, kar se hipoma v lini pri svinjaku še jednokrat prikaže Mihova podoba. A tedaj nij več jokal. In zopet je bil jezen, in pestil je roki, ter srdito zakričal:
4
50
»Kaj ste vi vsi, kaj ?"
In ko nij bilo odgovora je še zakričal:
»Miha se vas nič ne boji!"
S to zavestjo je zginil, ter se zaril v   slam
* *          *
Pred dvajsetimi leti pa je bila stvar čis drugača. Tedaj Miha še nij pil, tedaj tudi nij nosil raztrgane obleke. Takrat je bil pri nas »gospod" tisti stari gospod Andrej, ki se je med mašo vedno potil, in ki je na prižnici tako resnično pravil, da tatje in bogatini ne bodo gledali nebeškega kralje-Btva: prvi ker kradejo, drugi pa, ker za dušo nic ne store.
Dve reči pa je moral gospod Andrej vedno pri hiši imeti: lepega konja in pa zalega hlapca 1 In Če vam povem, da je bil tedaj pri gospodu Andreja hlapec Miha Kovarjev, lahko mi verjamete, da je bil zal človek!
Kadar je moral gospoda na godovanje k temu ali onemu sosedu peljati, prihitela je vsa vas, da je gledala gospodovega svitlega konja, in pa Miha, zalega hlapca.
51
Ko pa sta se potem proti večeru vračevala, je gospod Andrej vesel in srečen slonel v svojem vozičku. In potegnil je iz žepa modro ruto, si obri-gal ž njo obraz, ter dejal:
„Miha!u
Miha pa se je ponosno obrnil proti gospodu in pričel se je ta-le razgovor:
„Miha! ali si jih videl?"
,,Videl pa, videl!""
„Hek! hek! Miha, ali si videl v kakšnem košu se je priplazil gospod Matevž? Da ga (s povzdig-nenim glasom), da ga le sram nij, sram! A je to, kar ima vprezenega (s zaničljivim glasom) konju podobno, Miha?"
„„Res slabo živinče je!""
nKaj živinče! To še živinče nij! To je mačka pa ne konj! In ali si videl v kakšnem lonci da je priotikal šmarjetni gospod Anton? Ali je to voz, te vprašam ?"
„ „ Res, slab voziček je !" "
Tako so prišli na vrsto vsi gospodje sosedje in konji in vozovi njihovi. A vsi ti konji in vozički BO bili slabi in nič prida! Končni sklep pa je bil, da ima dobrega konja in pošten  voz  samo   gospod
4*
52
Andrej! Miha pa je vedel stvar zasukati tako, d* se je temu sklepu pridejal še drugi in sicer ta, da-ima tudi dobrega hlapca edino le in samo gospod Andrej !
In tako je bilo dobro vse, dve, tri leta. Gospod Andrej pa je imel brata v L. Ta je bil sodnik in.* sodil je o nas: če smo se bili pretepli, in če je bil kdo beriče oklestil. Ta nas je sodil in zapiral je nas, in trd je bil z nami, da smo se ga bali kot živega vraga. Mlade ponočnjake pa je polagal na klop, in če si le malo zaukai sredi vasi v polnoči, poklical te je pred se, in ukazal ti jih je deset do petnajst našteti, teških, vročih, da si Jezus-Marijo klical, in da so se ti napravili krvavi žulji na istem delu telesa, na katerega so ti naštete bile.
Ta sodnik je imel tedaj mlado hčer, takšne* gosposko stvar v širokej obleki. Le-ta je neko polletje prišla h gospodu, in nekdaj v nedeljo zjutraj, ko je gospod Andrej sveto mašo pel, je v gospo-dovej klopi pod prižnico sedela, in iz belili peč se je videla njena glava, na katerej je bilo nakupi-ceuih toliko las, da bi jih bil človek komaj v košu odnesel.
53
Po maši pa smo stali pred cerkvijo in čudili smo se, da zraste na človeškej glavi toliko las.
Košnikov Lenart, ki je bil v cesarskej armadi in je tam nekega majorja služil, pa je nam takoj to stvar razložil in razjasnil.
Tist njegov gospod je imel ženo, katera je tudi nosila na glavi tako butaro las. Nekdaj zjutraj, ko je bila gospa ravno vstala, pa ga je gospod poklical v sobo. In tedaj je videl, da so skoraj vsi tisti njeni lasje ležali na mizi. Snemala jih je z glave, kakor mi snemamo svoje klobuke, in po noči je spala brez njih. Spletena pa je bila tista butara Bog ve iz kakovih konjskih repov, a človeškega lasu nij bilo v njej!
Mi pa smo takoj vedeli, da ima tudi ta take lase, narejene iz Bog ve kakovih konjskih repov. In smijali smo se, in to po vsej pravici. Čemu bi se človek pačil z glavo? Naj to nosi, kar mu je dodelil gospod Bog!
Ta dekle je torej obtičala pri gospodu Andreji. In svoj križ je moral imeti ž njo! Preobrnila mu je ves dvor in v nered je spravila vse. V kuhinji gospodovala je kuharico, tisto staro Marjeto, da je hotela uiti; v hlevih pa je zopet jezila dekle, da so
51
hotele zapustiti dobro službo. A gospod Andrej si nij vedel pomagati. Samo posle je prosil, da naj potrpe, da naj potrpe. Ona pa si ga je obvijala krog svojih prstov, in de se je srdil nad njo, smi-jala se mu je, ter mu kazala bele svoje zobe, tako da je gospod oče pozabil svoje jeze, in da jo je v svojej dobrodušnosti kot sorodnieo rad imel.
Pa še nekedo jo je rad gledal pod taisto streho. Bil je to hlapec Miha. Bog ve, kako da mu je bila zmešala glavo ? Ali bil je zmešan, čisto zmešan ! In kako je pazil potem na se! česal si jo skrbno zaručeue svoje lase, obvezaval si krog vrata svilnato, pisano ruto in v žep si vtikal špičaste robce, da je moral ženski dopasti, če je le oči imela v glavi. A taka gosposka ženska ima tudi v tem svoje muhe! Le tisti suhi drogovi, tisti dolgi češarki gosposki, ki ne tehtajo več kot kak petelin, le tisto jej dopada. A takega čez pleča lepo širokega človeka, kot smo mi na kmetih, še pogledati noče! No pa vsaj tu nij bilo tako!
Nekdaj, ko smo na vaškem mostieku stali in je tisti Vinharjev Matevže, ki je bil slep na jedno oko, hotel trditi, da ima ta ženska lase iz konjskih repov, vzel ga je Miha mahoma v  svoje  pesti
55
in pretepel in pretolkel ga je, da je Matevžek ves krvav odnesel svoje kosti. A nikedar potem nij veS govoril o tistih konjskih repovih! Nam pa je stvar dala premisleka in oči smo odprli in videli več kot poprej. Maruša Repulja (ki je po sejmovih „sladke reči" prodajala) je kmalu potem letala od hiše do hiše, ter kričala: če uže veste, če uže veste, da je Miha, da je Miha zagledal se v tisto gosposko!
Ali mi smo reči opazovali in gledali na vse. In videli smo, da se je tista ženska pričela rada oblačiti v kmečko obleko. In če so na travnicih kosili, prišla je gotovo tija, in smukala se med kosci ter počenjala svoje sitnosti; Mihu pa sti se očesi svetili kot živo oglje, da smo si takoj morali misliti kaj in kako.
Vedno je letala za njim. Če je šel na vrt nakosit zelene trave za živino, uže mu je tičala za hrbtom. In tiho sta govorila med sabo, in glasno ge smijala!
Gospod Andrej pa je bil slep, in ničesar nij videl. Star je bil mož; sam dober in nesumnjav, lahko je bilo mogoče, da ničesar nij videl!
Ali še celo gosposko jed je pustila, ter prišla k družini, ter z leseno žlico jedla iz sklede. Da pa
56
je pri tem vedno tik Miha se vsedla, to se ve, da se nij samo tako pripetilo. A mi smo to vse opazili. Gospod Andrej pa, če je prišel v hišo k družini, nij opazil ničesar. In še dobro se mu je zdelo, ko jo je videl v sredi svoje družine. Star mož je bil in mislil je, da je vse v redu.
Nekdaj v poznej noči je lezel Šarevčev Pa? liha domu. Tam doli v „dolzih njivah" je kr nastavljal. Potem pa se je bil v gostilni malo pomud Lovil je krte po polji in nastavljal jim pasti, dostikrat ti je prilezel v hišo s krtom v klešea in plačati si mu moral, češ, da ti ga je ujel tvojem polji. In če mu tudi nijsi ukazal nastavit moral si mu vendar plačati, ker Pavliha je ime oster jezik, da smo se ga bali vsi.
Ta je torej, iz „dolzih njiv" gredoč, tisteg večera kresal mimo cerkve. A dobro je videl, je imel gospod Andrej še luč pri sebi. Tam zadaj nad kuhinjo pa je postavljena bila lestva do okna. In na tej lestvi je tičal nekdo, in pri oknu je bil tudi nekdo!
Pavliha pa si je stvar   takoj   raztolmačil,   ia. takoj  je  mož  vedel,   da  lestva   tja sama  nij   bila

57
prišla. Kdo pa da je na lestvi, in kdo da je pri oknu, si je tudi lahko mislil.
Tedaj   pa si je Pavlina sam sebi takole govoril:
„Če jima pravim: dober večer! morda jima všeč ne bode. In skoraj gotovo se potem Miha z lestve spusti, in me ujame, kakor ujamem jaz krta v klešče. In nič manj gotovo nij, da mi potem na rebra naloži svoje pesti, da jih pomnim nekaj časa. Bolje je, da si torej na isto stran, kjer stoji lestva, zatisneš oko, in da ničesa ne vidiš!"
In Pavlina je na isto stran, kjer je stala lestva zatisnil oko, gugal se mimo in videl nij ničesar I
Potem, ko je uže vsa stvar pri kraji bila, potem še le nam je pravil o tistem večeru.
* *          *
V jeseni potem pa je odšla. In Miha je lazil klaverno okrog in slabe volje je bil.
Prišel je predpust. Snega je padlo, da je nam strehe podiralo. Podrla se je tudi tista velika lipa pred cerkvijo, da je padla v cerkvena okna, ter jih razbila. Kavk in vran pa se je v črnih oblacih Vlačilo krog vasi.   In če si na vrtu razgrebal sneg,
58
ter nastavil skopec, ujel si po dve na jednokrat_ Žival je stradala, da je bilo groza!
Nekega jutra je gospod Andrej poklical pred se svojega hlapca, ter mu dejal:
rMiha vprezi konjička!"
In Miha je vpregel konjička v takšne tanke sani. Ko pa je gospod Andrej položil nanje teško-svoje truplo, zastokale so, da je človek menil, da se morajo vsak trenotek podreti pod gospodom. No pa so ga vendar držale!
Proti mestu sta se odpeljala. Med potjo pa je gospoda Andreja hlapec Miha povprašal, po kaj da se gre v mesto.
A gospod je dobrovoljno zamežikal  in  dejal;
nDanes imava veselo pot, Miha! Danes se bomo dobrega najedli, da bode le kaj! In tudi ti, Miha, upam da tudi ti!"
„„Morda nova maša?"" je vprašal Miha od strani.
„Kaj nova maša! Kdo sedaj poje nove maše!* se je zavnel gospod.
„„Torej ženitev?""
„ Ženitev pa, ženitev pa, Miha!"
nnKdo pa? Nemara gospod sodnik?"8
59
„Ta jo nže ima! Lej ga nespametneža, kako vpraša?"
Miha je omolknil.
Gospod pa je dejal smijaje:
„Hčer je oženil, hčeri"
„BIn ali je dosti  piimožila?""
„No je uže! je uže! Pa saj veš, če bi ne bil jaz nekaj brsnil!"
„„Ali ima gospod sodnik več deklet?'"' je še povprašal Miha.
„Cel kup, cel kop!"
Dalje si Miha nij  upal povpraševati.
Lovriekov Grega, ki je tisto jutro nesel davke v mesto, ter se bil prisedel k Mihu na sprednji sedež, pa je hotel videti, da je Miha nekako zamiš-Jjen potem sedel tik njega. Čudno se mu je tudi dozdevalo, da je Miha pri najmanjšej priložnosti zaklel, se ve da tako tiho, da   ga gospod   nij   čol.
Ko pa je Grega pri davkarjih opravil, podal se je v cerkev, kamor je vrelo vse. Stopivši v božjo hišo pa je takoj zapazil, da so pri oltarji gorele vse sveče, in da se je pelo, kakor ob največjem prazniku.
60
Po klopeh se je trlo gospode. Končno pa je petje potihnilo, in pred oltar sta stopila ženin in nevesta. Njo pa je Grega, ki je imel ostro oko, takoj spoznal. Bila je tista nemirna stvar, ki je poprej med polletjem gospodu Andreju sitnosti naprav-ljala v hiši. A danes se je Gregu neizrečeno zala zdela! Imela je čez in čez belo obleko, in krog glave venec belih rož (Bog ve, kje so jih staknili v zimi!) A obleka se je vlekla za njo, tako da bi T>il v tisto, kar se je vleklo, oblekel deset kmečkih •deklet. K njej pa je pristopil takšen tenak, gosposk človek, z bradatim obrazom, in s črno, na rep vrezano sukno. Ko pa je Grega tega človeka opazoval in pregledaval, dozdevalo se mu je grozno čudno, Itako da more dekle to šibico raje imeti, kot pa Miha, ki je bil vendar najlepši človek v desetih vaseh. Tedaj pa se je Lovričkovemu Gregu dozdelo, da je nekdo blizu njega prav globoko izdihnil. In glejte, ko se je mož ozrl bolj natanko, videl je tam pri strani ob cerkvenem stebru Miha sloneti. Eno-mer je zrl tija proti oltarju in očesi sti mu kakor raku stali izpod čela. Bil je revež prikazen, da se je moral vsakemu smiliti! Ko se je Grega potem zopet obrnil proti oltarju, zagledal je tudi gospoda Andreja.
61
Z modro ruto si je obrisal potni obraz. Potem pa je pričel govoriti, kako da mora ženska svojega moža rada imeti, povsodi mu slediti, ter mu biti pokorna in zvesta. In opominjal je ženina in nevesto, da naj se rada imata; in poudarjal je še posebno, da naj otroke, če jih jima Bog da, izredita krščansko in v našej svetej veri. Nevesta je tiščala bel robec do obraza in jokala. Končno je gospod Andrej povprašal ženina, da li hoče to nevesto, in nevesto, če hoče tega ženina. Ali oba sta dejala: da hočeta.
Po dokončanem svetem obredu pa je vse zapustilo cerkev in pred oltarjem so pogasnili sveče. Miha pa se nij genil se svojega mesta. Euomer je še zrl tija proti oltarju, in debele kaplje so mu lezle čez čelo.
Grega je k njemu pristopil in dejal:
„Kaj boš stokal, Miha? Vzeti bi je tako ne bil mogel! Ali ti naj taka gosposka stvar koplje na polji in vodo prinaša na glavi? Bodi pameten!"
Grdo ga je pogledal. A zunaj cerkve je spregovoril zamolklo:
„Pojdi Grega! Danes ga bodeva pila!"

02
In šla sta. In dajal je za vino vse popoludne, in pila sta vse popoludne. Ko pa je prišel večer je Grega zlezel pod mizo; Miha pa zaspal na klopi.
Ali gospod Andrej, povrnivši se od gosposke pojedine,  nij dobil vpreženega senivčeka.
Prebudil je Miha. A ta je gledal debelo, in nogi ga nijsti hoteli nositi.
Gospod se je prestrašil:
»Moj  Bog, Miha, ti si pijan!"
Kaj tacega se do sedaj še nij bilo pripetilo nikdar! In gorje hlapcu, če se je v gospodovej službi napil kedaj! Takoj je moral pobrati svoje kopita, ter odlaziti. In gospod Andrej, videč, da mu hlapec omahuje tija in sem, kakor drevo od piša sem ter tija metano, takoj je sklenil, da je danes Miha zadnji dan hlapec pri njem.
„Miha! ti si grozno pijan!" vskliknil je še jednokrat,
A Miha je čisto vse pozabil, ter predrzno odgovoril:
„če sem, saj sem za svoje !J
In zvalil se je na klop, in takoj zopet trdno zaspal. Gospod Andrej pa je moral najeti druzega voznika, da ga je pripeljal iz mesta.

03
Miha pa je gospod res spodil iz svoje službe. Potem pa se je klatil okrog po vasi, ter postal zgubljen, čisto zgubljen človek. Kar je bil po starših dobil, in kar si je bil v službi prihranil, to vse je naglo po grlu pognal. Presedeval je po cele dni v gostilni in zlival v se kupo za kupo.
Ko pa je skoraj vsak dan pijače napit prihajal na svit, ter se takisto opotekaval med hišami, so ga kmalu opazili vaški otročaji. In ker se je takoj razsrdil, če so ga dražili, dražili so ga vedno bolj in bolj. Mi pa smo govorili, da je škoda tega Človeka. A kaj smo hoteli? Če si mu kaj dejal, razjaril se je takoj in žugal te pretepsti in pobiti. Ves je zdivjal. A pijače je spravil v se, da smo se le čudili, da si nij pokončal svojega življenja.
Končno je postal velik revež. V svojej mladosti se je bil izučil črevljarskega dela. In ko je bilo vse zapito in zapravljeno, je vmazan in raztrgan lazil po hišah, in beračil, da se mu je dalo kaj zašiti. A če je le dobil denar, ga je pri priči zapil. Ker pa je imel tudi lastnost, da je v pijanosti rad zabavljal, pretepavali so ga in iz gostilen metali.


64
Preteklo je bilo potem skoraj  dvajset let.
Gospod Andrej je bil še vedno pri nas. A star je bil kakor zemlja. Mi pa smo ga radi imeli, ker dober gospod je bil!
Nekdaj v spomladi pa je k njemu prišlo zopet takšno gosposko dekle. Tudi leto je nosilo na glavi kepo las, in nam vsem se je videla prvej prav zelo enaka.
Spomlad je torej bila in nad nami se je raz-širjevalo vedno jasno nebo. Ptice so pele po vseh grmih; krog cerkvenega stolpa so uže švigale lastovice in sokoli. A v gospodovem vrtu je cvetelo stotero pisanih rož in krasno je bilo vse.
Med rožami pa je hodilo tisto dekle po peščenih potih in trgalo cvetje, ter letalo krog starega gospoda. Le-ta pa se je na solnci grel, ter z živim veseljem zrl na njo, ki je bila kakor ptica v prvej spomladi.
Tedaj je mimo pritaval Miha Kovarjev. Teški sti mu bili nogi, in z rokama se je moral prijemati za vrtno ograjo, da ga nij vrglo na tla. Vgle-davši njo med cvetjem in čuvši njeno smijanje, sta se mu napeli očesi in uprl ju je na njo. In hipoma so zginile vse vinske moči iz njega in kakor sveča se je postavil tik ograje.

66
„Ali si vendar spet tu?" je bolestno zaječal. In divje je kričal:
„Ali poglej me, kakšen, kakšen revež sem postal — zavoljo tebe! zavoljo tebe!"
Občutil je hipoma vso svojo revščino, zgrudil se na zemljo, ter pričel kot otrok glasno jokati.
Gospod Andrej pa je odpeljal dekleta iz vrta rekoč, da je to star pijanec in star grešnik.
Bila je hči one, ki je pred dvajsetimi leti bila prišla k gospodu Andreju!
Od tedaj pa je Miha še bolj popival.
In ravno po zimi potem je bilo, da so ga v poznej noči vrgli pri Petelinčkovih na plan. Splazil Be je, kakor smo videli na svinjak, da bi ondi prenočil, čez noč proti jutru je nastal hud mraz. In ko so drugo jutro prišli po slamo, ležal je Miha v njej — ali bil je mrtev. Čez noč je bil zmrznil!
-
5


Antonjo Gledjevič.
(Historična podoba.) I.
Buči morje ailrijansko Nekdaj bilo si slovansko Ko ob tebi mesta bela N&aib dedov so cvetela. JENKO.
Bilo je pomladansko jutro leta 1727. Solnce je izhajalo v svojem krasu nad starim Dubrovnikom in metalo žarke na daljno morsko planjavo, da se je premenila v tekoče srebro. Vse je tiho, vse še spi. Sedaj pa sedaj so butili mali valovi z večjo močjo ob breg, ter motili občni mir. V luki se je zibalo nekaj malih čolnov, ribarji po njih pa so spali, ali vsaj leno ležali med mrežami.
Na bregu se je istega jutra sprehajal človek, zavit v obleko tedanje dubrovniške gospode. Bil je še mlad, komaj kakih 28 let star. Izpod črnega triogelnega klobuka  so  mu   padali   na  ramo   gosti
5*
68
lasje; lica je bil bledega, ali očesi gledali sti srpo izpod temnih obrvi. Na strani je nosil tenak rapir, kakor je bila navada tedaj.
Nemirno je hodil ob vodi;  tu  in   tu   obstal, ter govoril na pol glasno sam s sabo.
„Vi nijste gledali nekdanje slave starega Dubrovnika, nijste zrli onega brodovja, katero je strahovalo Afriko, ter podpiralo onemoglo zastarano Hispanijo. *) Naši očetje so strahovali benečanskega leva in kraljica adrijaukega morja je pred njimi trepetala in pri njih prosila beraško miru! Ali sedaj gospoduje nad nami Turčin, oholi paše nas der6, ter nam praznijo zakladnico. Benečan steza grab-Jjive prste po lastnini Ijudovladni in v posmeh smo, najumazanejšemu Albanežu! In sedaj je vse mrtvo, in vse je pospalo, kar je bilo dobrega in krepkega! Gundulič, Palmota in drugi, kje so? Ostal pa je-rod ošaben in slaboten! V žametovih haljah rož-ljajo z malimi rapirji po korzu, pod širokimi paru-kami napenjajo nosove, mahajo imenitno s suhotnimi i rokami, ter pijo rudeče vino in — vladajo slavni Dubrovnik! Vi nijste videli nekdanjih dni!"
*) Dubrovnik je podpiral Karla V. v bojih proti Afriki.
>■>',)
„Križ je, trnjev križ, zdihoval je žalostno, imeti malo, zapuščeno in skalnato domovino !"
Potem pa se je zamislil, prekrižal čez prša roki in nagnil glavo. Od morja pa je zavejala sapa, ter mu razpihavala lase   in  mu   hladila   vroče  lice.
„Koliko živali, drobnih živali je tu v slani vodi, a vsaka je srečnejša od mene!"
Sklonil se je, ter pobral pisano polževko, katerih leži brezbrojno po morskih bregovih.
„V istini prekrasno stanovanje, ali vendar — in razdrobil jo je med prsti, kako podobno našej vseslavnej gospodi! Zavija se v indijsko blago, valja se po sirskem škerlatu, ter si zida iz pisanega kamenja svoje palače! A ko bi se nekdaj poljubilo babjemu sultanu v Carigradu, da bi nagnil puhlo glavo — in vašega Dubrovnika več nij!"
Razburjenemu položi tedaj nekdo roko na ramo. Naglo se ozre in pravi veselo:
„Ti si, Palmota, danes prideš pozno! Poglej!"
In pokazal je proti modrej višini, kjer je solnce ože visoko plulo med oblaki.
„Ti si uže dolgo tu, Gledjevič?" vprašal je Palmota potem.
In pristavil je ironično:
70
„To pa vem, da si uže na tisočkrate preklel naše starešinstvo, naše Salamančane in Bolonježe *), ter jih pometal na dno vodam, v pičo morskim volkovom !"
„Boljšega bi ne zaslužili!" vskliknil je Gled-jevid, ter odvezal mali čoln pri bregu.
Prijatelja sta stopila vanj, ter se kmalu zibala sredi luke. Tu je ležal pred njima slavni, stari Dubrovnik, krog in krog obdan s zelenimi vinogradi [ Bazilika dubrovuiška pa je veličastno plamtela y žarkih jutranjih, in okolo nje, krasen venec mno-gobrojne palače mestnega starešinstva! Proti severu pa se je videla luka Gružska s svojimi ladjami, in pisanimi jadri. Leta 1667 je bil v Dubrovniku potres razrušil skoraj celo mesto. Ali ob času naše pripovesti je bil uže sezidan novi Dubrovnik, bogatejši in krasnejši od prejšnjega !
nTo je naš Dubrovnik!" dejal je Palmota z navdušenjem (plemenitaš je bil, in iz stare starešinske rodbine). Poglej, Antonjo! ali nij to vredna kraljica sinjega morja? Kaj hočejo Benečanje s svo-" jimi na koleh stoječimi kočami ? Dubrovnik! kamnita
*) Imena političnih strank v Dubrovniku.

7.
hči kamenitega primorja, ob  katero udarjajo brea vspeha Adrije srditi valovi, kako si krasen!"
Mlade lice se mu je razžarilo, veslo je spustil, ter vstal in stegnil roki proti mestu;
„Zopet mora priti nekdanja — slava!"
„In jaz ti pravim, da ne pride več ! vskliknil je Antonjo, da ne pride več, na veke ne več!"
Polmoti se je povesila glava.
„In kako da ne?" vprašal je žalostno.
„Kako da ne, Palmota ?" in Antonjo je zgrabil strastno njegovo roko, „zato ne, ker vi hočete pre-narediti iz slavnega našega Dubrovnika italijansko gnjezdo, ker vi plemenitaši hočete, da bi se tu udomačila francoska vodenost!"
Nij mu vedel odgovoriti Palmota. Tiho sta veslala dalje. Morje je lahno zibalo mali čoln ali veslača v njem so obdajale tužne misli.
In v istini nij bilo lahko življeuje tedaj! Slavna nekdanja ljudovlada je ležala brez moči na tleh, kupčija je hirala in revščina se množila. Vladajoči stari plemenitaši pa se nijso hoteli ničesar učiti, bolj kot nekdaj so bili ošabni. S starim svojim plemenom so se bahali, vsakdo je hotel bolj plemenit, bolj stare korenine biti. Nekateri neumneži   so
»a
celo patetično trdili, da njihov zarod izhaja od nebeškega Jova samega. Pešalo je domoljubje. Prišlo je tujstvo, laška in francoska puhlost. Vse je propadalo, nrav in slava. To pa je bodlo v srce Antonja Gledjeviču. Bil je zadnji slavnih dubrovniških pesnikov, rojen v premožnej meščanskej rodovini, iz tako zvanih Antoninov. Kot cenjenega pesnika so ga dubrovniški plemenitaši radi vabili v svoje družbe, i Ali nikjer nij našel sorodnega si srca. Samo mladi Palmota se ga je bil s čudno, skoraj otročjo ljubeznijo oklenil. Dasi nij umel stokov genijalnega pevca nad ubogo domovino, so ga ti vendar tako očarovali, da je  s strastjo prihajal v njegovo družbo.
Ko je Palmota zopet pogledal na svojega prijatelja, je bil ta ginjen; proga med obrvimi se ma je bila izgubila,   in bliščeče sti se  mu zarili očesi. J
„ Palmota, in vendar bi bilo lahko drugače, dejal je, drugače!"
In sklonil se je proti njemu:
„Povedal ti bodem nekaj, kar je dosedaj še skrito ležalo v mojej duši!"
„Y naših žilah teče slovanska   kri,   pričel je  * navdušeno, Dubrovnik je slovanski grad! Slovani ga obdajajo krog in  krog  in  še  daleč proti  severu l 1
73
In kaka je ta moč, ta slava slovanska! O njej mi je pripovedoval star menih, ko sem ga obiskoval na bregu svetega Andreja. *) Razkazoval mi je svetega Cirila svete knjige, ter s ponosom govoril o moči naših rodov. Kjer je obdan z ledom severni pol, ondi gospodujemo mi; kjer vro vroči studenci zemlji iz osrčja, ter bega po razbeljenih puščinah vitka gazela ondi je naš glas, naša slava! Široko skiliško planjavo imajo v lasti naši bratje, in turško cesarstvo ! In sveti menih mi je prorokoval iz starih pisem, da mora pasti Islam, in da bode naš Dubrovnik zopet kraljeval v slovanskem jugu! Naj gospoduje po morji Benečan, naj ima Saracensko bogastvo; mi imamo bogatejšo dedino! Ali osman-stvo mora pasti, če hoče ostati Dubrovnik!"
Palmota je z občudovanjem, ali vendar s strahom zrl na svojega prijatelja. Tačas je bilo uže po Požarevškem pomirji in nekdanje osmansko krepko cesarstvo je uže bilo pričelo hirati in v drobu trohneti. A vendar je imelo njegovo grozovito ime na obalih jadranskega morja še toliko veljave, da ny   nikdo   pričakoval  pogina tega  bolnega  orjaka.
*) Otok.
74
Mladi plemenitaš pa je pogledal plaho na okrog, če nij mordo nepoklicano uho culo prijateljevih besedi. Saj je tedaj slavna ljudovlada turškemu čaru plačevala tribut, ter čepela pod varstvom štambulskim; saj se je to varstvo kot neprecenljiv vspeh dubrov-niške diplomacije  štelo!
„Turčija mora pasti!" vprašal je prestrašen. „Ali zabiš Antonjo, da stari Dubrovnik živi, ter diha le pod varstvom osmanskim? Kje bi uže bili, ako ne bi imeli tega varstva! Morda bi se tu gostil Benečan, ali bi pa pasel po naših grobljah kožar svoje koze!"
Palmota je bil senatorjev sin, in nij čuda, da je tako govoril.
Srditi pesnik pa je  planil kviško   ter  kričal:
aHa, to so nasledki vaših puhlih glav, vaše modrosti! Iskali ste samo zlata in pod turškim tnr-banom drli kristijana, drli nevernika, drli svojega brata. Ali čas jenvas preplul! Srbija in Hercegovina iskali sti zavetja v Dubrovniku, vi ju nijste poslušali! Čas je vas preplul! Bog se vas usmili, vas plemenitašev, ko pometate tlake v Stambulu, ter poljubujete pse nevernike kot drage brate. To je v istini slavna republika, ha! ha !"
75
Palmoti se je zabliskala solza med trepalnicami.    Oni  pa  mu  je  rahlo prijel roko, ter dejal
tolažilno:
„Oprosti, vsaj ti nijsi tak, kot so drugi! V tvojih žilah teče kri slavnih pevcev in jabolko ne pade daleč od jablane!"
Nekaj časa je molčal, potem spregovoril žalostno:
„Saj tudi jaz menim, da je bolje molčati! Saj se brez vspeha kličejo mrliči iz grobov! In ta Dubrovnik, kaj je sedaj ? Mrlič v zlatej rakvi, s cvetjem posut!"
„Ne govori tako strašno, Antonjo!" In Pal-moto je z grozo uprl nanj svoje oči, ter resno pristavil:
„Gledjevič, ti pač ne ljubiš  svoje domovine!*
Pesnik se je nekako čudno stresel pri teb prijateljevih besedah, ter skoraj obledel. Ali hipoma se ga je polastila satira in usta so se mu gubila v zaničljivem posmehu.
„Mogoče, da je ne ljubim! Ali pa tudi! Vsaj tako gotovo, kot slavni gospod de Cerva, sedanji veleimenitni rektor naše prekrasne republike! Dobra duša sreba morda ravno sedaj svoje jutranje ostrige, ter zoblje slastne benečanske smokve!    Pri tem pa
v;
brez dvombe enomer zdihuje,  kako   da je  vladanje težavno! težavno!"
II.
Molči morje t kam si djalo, Al' si ladje pokopalo, Jih razbilo ob peči, Da jih videti več nijT JENKO.
Prijatelja sta omolknila. Solnce je krasno sijalo in ker je bilo v poznej spomladi, uže tudi prav močno pripekalo.
V Dubrovniku se je  pričelo   življenje gibati. Mestni postopači so polegali po  tlaku,   ribarji  pripravljali vesla, ali pa obračali jadra po sapi.  Tudi-1 meščanje so vstajali.    Pobožne  žene  in  bogoljubnej gospice so  prihajale   iz  hiš,   ter   lehno   stopale svetej baziliki.    Vmes pa so  se   zibali   gospodiči bogatih, krasno z zlatom obšitih oblekah, tu in tan postajali, ter dajali znancem jutranji pozdrav. Sed pa sedaj se je prikazal častitljiv senator v  rudeč suknji in s silno paruko na  glavi,  počasi so peč vladno palačo k resnemu posvetovanju.
„ Besede svetega meniha   so  mi  dolgo v srfl obstale in mislil sem in mislil-------Ali kaj ? Sed
77
jih moram pač izrnvati, sedaj sem prepričan (in to je bil Antonjev glas zamolkel) da smo živeli brez-vspeha. Slovanstvo nima pričakovati prihodnosti na obali sinjega morja!"
To izgovorivši je glasno zastokal nagnil se čez čoln, ter močil prste v glanej vodi, in si močil čelo, da bi si shladil vrele možgane. Bilo mu je, kot da bi moral glasno zaplakati. Pogledal je na svojega prijatelja. Ali Palmota je mirno veslal, in nij čutil, kar je morilo srce ubogemu pesniku. Kako tudi? Tako mlada kri izrejena v obilosti, ter vsak dan pitana s slavo nekdanjo! Ljubil je strastno svojo domovino, ali slovanskega domovinskega čuta nij imel nikacega. Nij mu bilo mnogo mar, ali ostane laška Raguza ali pa slovanski Dubrovnik. Bil je tak, kot so bili vsi tedanji plemenitaši dubrovniški!
„Da kmalu bi ti bil pozabil povedati najnovejšo novico!u pričel je veselo, ko mu je Gledjevie-le predolgo časa molčal. „Fernando Grozze se je povrnil z univerze, iz Padove. In kako krasno olikan! Včeraj je v družbi pri Cervi razvese^eval vso našo gospodo. Po najnovejših pravilih  francoskih,  pravim   ti,   (ki
/'
78
vladajo sedaj na dvoru neumrljivega Ljudevika), ravna svoje obnašanje. In to je krasno!"
Pesnik mu nij odgovoril. To pa ga nij bodlo.
nCas je, da se povrneva v mesto!" dejal je lahkokrvno, obrnil čoln proti bregu, ter opazoval palače krog luke. Ondi pri bogatem dvoru gospodov de Cerva se je zibala pri zidu (poslopje je segalo do vode) krasna gondola. Bila je preprežena z modrim suknom, katero se je močilo na obeh straneh v valovih. Ženska osoba pa je stopila iz malih vrat pri zidu, ter v čolnu se vsedla na blazino. Njej nasproti pa se je vsedla služabnica. Stari sluga je vodil veslo, ter odrinil od kraja.
Palmoti se je razvedrilo oko.
„Ha, kaka sreča!" vskliknil je lahkoživno, „tu sprehaja se mlada de Cerva! Marija de Cerva, ta krasna cvetlica!"
„ Ošabna hči rektorjeva!" odgovoril je Antonjo, ter se ozrl proti kraju, „danes mi mora pač vse ogreniti mirno jutro!"
MKrasno dekle, jako krasno!" in Palmota je vodil čoln proti bflgatej gondoli. Mi pa nočemo zamuditi lepe priložnosti, da ne  bi pokazali,  kako
79
se je tedanja dubrovniška dobro izurjena mladina, Blepemu spolu" dobrikala.
„ Krasna Armida," dejal je mladi plemenita! in lahno vstal, ter prepustil veslo svojemu prijatelju, Bkrasna Armida! (tu se je nekolikokrat gibčno priklonil), ko vas vidiva (nesrečna pastirja) na tej zapu-gčenej livadi, utolaži se jokajoče srce, pozabiva svoje solze, svoje težave, ter hvaliva neskončnega Jova, da nama je dovolil doživeti ta presrečen trenotek! Krasna Armida 1 zaljubljena pastirja hrepeniva poljubiti vašo nježno ročico!"
In dekle se je sladko smijalo, ter mu podalo roko, katero je nekolikokrat galantno k ustom pritisnil. Ko pa je videl, da Gledjevid le molči, in da se zanj tudi dekle ne zmeni (vsaj je bil le Antonin!) je zopet pričel:
„Ne zamerite mi, nebeška Zorislava, ako vašemu varstvu priporočam nesrečnega tovarša Radmilova. Zverjad mu je pobrala najljubše jagnje iz cede, in blisk umoril mu mlado brezo nad studencem; zatorej poveša glavo in solze ronj!"
To je govoril Palmoto z največjo resnostjo, pokazal z roko na spremljevalca' svojega, ter zopet prijel za veslo.
80
„Divna Raklica," spregovoril je Antonjo takoj z lahko vidljivo ironijo, „nevarnejši kot blisk neba moji brezi so mi ognjeni bliskovi vaših čarobnih očes. Razradostil sem se vide vas na teh tužnib planinah, ali mesto tolažbe me je pri vas zadelo še hujše gorje!"
Kdor ve, kako ostra je bila meja med stanovi v nekdanjem Dubrovniku, in da se je ple-menitaš na meščana oziral le s zaničevanjem; kdor ' ve, kako so se upirali velikaši, da bi si ohra- . nili čisto kri, ta tudi ve, da so bile pesnikove besede j predrzne. Marija de Cerva je od srda žaru dela. Hči I vsemogočnega rektorja, pa tako   umazani  borghesef j
„Sedanji pastirji so goljufivega srca," govorila-je ostro, „vsi in gotovo tudi nesrečni Radmilov!" J
In gledala je lahno na morje, dela svoj obraz j v dolgočasne gube, ter se igrala s knjigo, v naročji j jej ležečo. Bil je francosk roman.
Urno je opazil Palmota pregreho svojega pri-3 jatelja, ter se takoj poslovil pri gospici.
„Uzor  vse  lepote, visoki.  Damira," je rekel, 4 „z žalostjo vidiva uboga pastirja  vaše  trdo srce, s tugo povrneva se v svoje votline, da toživa to gorje


81
bleskečemu kapniku, šomljajočim virom in  srebrno-listim drevesom!"
In pognal je čoln proti bregu, gospica pa je k slovesu nagnila svojo glavico, potem pa pričela citati, ter z gondolo lahno plula po mirnej vodi.
Prijatelja pa sta se na bregu urno ločila.
„Zvečer pri rektorji!"
„Dobro, zvečer pri rektorji!" odgovoril je Gledjevic.
Oni pa je odhitel, ter se zgubil med hišami. Ali Antonjo je še nekaj časa ostal pri vodi, ter povesil glavo, kakor da bi premišljeval.
„Vse je proč, vse je minolo! Slovanskega Dubrovnika nij več, in ga več ne bode!"
Potem pa je stopal po korsu in se končno zgubil v postransko ulico. —
m.
Ljudje krog mene  se vrste Se smejajo, se vesele", Moj duh je temen in molči, Nikomur nič ne govori. JENKO.
Francesco de Cerva je bil iste dni rektor v Dubrovniku. Ponosen in na svojo  rodovino   ošaben
6
82
Človek. Čislal je tuje bolj kot domače, ter popolnoma pozabil, da je njegove rodovine korenina bila slovanska.
Kakor smo uže povedali, naselila se je bila tedaj v Dubrovniku tudi francoščina. Francoske neslane navade, knjige, in velika lahkomišljenost! Ali nekaj dobrega, starega duha je bilo še vedno ostalo, in Dubrovnik še nij bil čisto zgubljen. Še se je ljubila veda in pesen, in mnogo je veljalo, ako je umel plemenitaš skovati dva, tri laške, ali pa še celo latinske verze. Pesnik se je cenil uže od nekdaj v Dubrovniku!
Rektor de Cerva se je trudil, da bi  pridobil ime ljubitelja lepih  umetnosti.    Krog  sebe je  rad zbiral dubrovniske prve glave, ter se ž njimi gostil J in popival. Tudi olikane meščane je povabljal,   ali j morali so, se ve, le v ponižnem zatišji ostajati.
Tako je bil tudi istega večera bogato družbo ] k sebi poklical. V prostornej dvorani je sprejemal J svoje goste, ter jih vodil k dolgej mizi, k visokim j stolom. V kristalnih kupah se je smijalo rudece i vino, smokve in druge sladkarije pa so polnile pro-1 štor med njimi. Na velikem ognjišči je pojemal slab ogenj, v zlatih posodicah pa se je palilo drago
83
-olje, ter dajalo prijazno svetlobo. Bilo je prijazno in vabilno tu notri. Zunaj pa so padale ilebele kaplje izpod neba in morje je bučalo. Dobro je dejalo gostom tu na varnem, na mehkih sedežih.
Zbran je bil cvet dubrovniškega kapitala in inteligencije! Francesco de Cerva je sedel na častnem mestu, med tropo starih senatorjev. In to je bilo govorjenja! Stikovali so široke paruke skupaj, sedaj se malo posmijali, sedaj zopet resno majali temne obraze. Tu so sedeli Gondola, Palmota, Caboga, Zlatarič in še obilo druzih, imenitnih glav starih rodbin. Pri ognjišči pa so sedele njihove postarane gospe ter srebale čaj iz srebrnih čaš. Smešno zavite V svilo in atlas, s suhimi obrazi, ponosne in hudobne ! Na grdih glavah pa so nosile visoke stolpe močnatih, tujih las!
Izmed inteligencije bilo je pričujočih mnogo pesnikov in učenjakov. Prišli so bili slavni benediktinec plememtaš Gjorgič, Vinko Petrovič, Ivan Atletv, Gjona Resti in drugi. Pa tudi svojega prijatelja ne smemo pozabiti. Antonjo Gledjevic je sedel prav zdolej ob mizi, pri vhodu. Sredi mladih ple-menitnikov je sedel, fer poslušal njihove pogovore. Ali sam je malo govoril.
6*
81
Slava denašnjega večera dajala se je pa brez; dvombe Fernandu Gozzeju, mlademu pravniku. T benečanskej obleki, z malim triogelnikom pod pazduho, in z lastnimi kodri (katere je isti čas malokdo nosil), ter rudečimi lici, bil je v istini lep človek. Ali tisto neslano, pretirano obnašanje dajalo mu je vtis smešnosti. neprebavljive smešnosti. Takoj, ko je bil prišel, ga je stari Gozze vlekel k ognjišču, ter ga predstavil nekaterim gospem, ki ga do tedaj še nijso bile videle.
^Dovolite, signore," je dejal z očetovskim ponosom, „tu je moj sin, ki se je ravno iz Padove povrnil m
Fernando pa se je urno priklanjal, ter polju-baval stare, vele roke in govoril:
„Krasne gospe, vaš ves udani sluga!"
Viri nam ne povedo, ali so stara dekleta za; dela ali ne. Pa kdo naj bi bil to tudi opazil, sko toliko barve, katero so si bile nametale na lica?
Gostom pa je vino kmalu omajalo jezike,  i
pričela se je živa govorica, in sicer tako   živa,   da
se je ženstvo moralo takoj umakniti v ženske sob
„Francesco Cerva," je vpil Janez Atletv, „posluš
kaka sreča!  Oni dan, ko smo na dvorišči popravljali
S5
vodnjak, smo izkopali krasnp rimsko amforo!  Sicer pa pijem na slavo našej republiki!"
To rekli je zlil stari antikvar kupo vina v grlo.
„Ali jo je Vinko uže videl?" kričalo jih je deset. „Ali si uže napravil pesen na njo, Yinko Petrovič?"
Vinko Petrovič pa je bil tedaj uže star, slaboten in latinski verz mu nij več tekel. Bil je skriptor republike. Lahno je pokimal s sivo glavo in dejal:
„Kaj hočemo, kaj hočemo? Mi smo uže skoraj v grobu in tako stari, tako stari!"
Tedaj pa se je oglasil benediktinec, Ignacij Gjorgič.
„Petrovič!" vprašal je, „ali delaš še pesni? V starosti, bi menil, pobegnejo muze od nas, duh peša in le telo se redi!"
To izgovorivši je pokazal smijaje na svojo osobo. Bil je menda neobičajno tolste postave. Malo je jedel, malo pil, in spal na trdih tleh — ali osoda ga nij  ljubila, — ostal je do smrti lepo rejen!
„V starosti pobegnejo muze od nas? Skoraj bi vam, častitljivi Gjorgič,   oporekal,   oglasil  se je

86
mladi Gozze sladko, skoraj bi vam oporekal! Pogle-dite le gospodično Scuderi-jevo, to prekrasno žensko!"
Scuderi (znana prijateljica gospe Maintenon) je bila ravno v tistej dobi vso Evropo preplula * svojimi  sladkovodenimi romani.
„Izjema, doktor, izjema!" dejal je benediktinec,
n Na čast našej republiki!u pa je kričal Atlety vmes, ter si zopet zvrnil kupo vina v grlo.
„To stori," vtaknil seje v pogovor med Gjor-giča in Gozzeja stari zdravnik Flori, „to stori vse moč narave! Boljši sokovi! boljši sokovi! vse časti vredni gospod pater!"
„Mogoče, signor Flori," je odgovoril Gozzer „narava stori veliko — ali tega bi vam vendar ne hotel verjeti!"
„Kaj da," zajezil se je oni, „kaj da sokovi ne? Tisti žlahtni sokovi v krvi, — doktor Gozze, vanv rečem, naredijo človeka ali srečnega, ali nesrečnega. Saj ste poznali mladega Boškoviča, signori! Lejtel i njemu so udarili blagorodni sokovi čez meje, udarili v možgane, ter ga umorili!   Gorje  ti   sokovi!" j
Opazivši pa, da ga nihče ne posluša, je omolkniL Bil je samo meščan ali kupo dobrega vina je ljubil tudi pri plemeuitaških mizah.
87
Vendar pa njegove besede nijso ostale brez odmeva. Peter Boškovič je bil izmed najgenijalnejših pesnikov starega Dubrovnika. Malo let prej (1722) ga je bila dohitela žalostna smrt. V divjej vročnici se je bil izvil svojim čuvarjem, skočil s tretjega nadstropja skozi okno, ter si na tlaku razbil glavo. Z Gledjevičem ga je vezalo goreče prijateljstvo. Gojila sta enake uzore, enake želje. Žalostno je vskliknil Antonjo, ko je utihnil zdravnik:
„ Ubogi Peter! smrt kosi neusmiljeno, ter pokosi ravno najkrasnejše cvetje!"
„Gledjevič govori o smrti! in Janez Atletv je prijel za kupo, pustite to, dragi Antonjo! Piva raji na slavo svojej domovini!"
In dobrodušni starec se nij čisto nič razsrdil, ko se pesnik nij zmenil za njegovo klepetanje. Lahko-dušno je spraznil čašo, otresel si naprsne bele špice, ki si jih je bi polil z vinom, ter se potem drugam obrnil.
„Ali čujete, Cerva," oglasil se je senator Marin Tuduzi, „ali čujete, kako žalost mi napravlja ta Gle-djevič! Na vso moč sem ga prosil, da bi nam spisal kakovo dramo.   Ali kaj mi je odgovoril ta človek?
88
Da noče več dram pisati,   signori!    In  vi   vsi   ste videli njegovo krasno „Zorislavou, njegovo BDamiro" !u
„Naše gledišče mora propasti," pristavil je zadnji podpiratelj dubrovniškemu, slovanskemu gledišč«,  „čisto propasti, vsaj nihče nič ne dela!"
„Usmilite se ga  Antonjo Gledjevič," kričal je stari antikvar,  „ usmilite se ga!"
„Gospod senator je govoril resnico! Sedaj ne pišem več dram!" je odgovoril Gledjevič  mrzlo.
„ Onemogli so mu dobri sokovi, verjemite mi to, doktor Gozze!" brbljal je Flori.
„Pustili ste torej čisto vse delo, Antonjo?" povprašal je benediktinec.
„Vsaj je več polja, več njiv,   pater  Ignacij!".
„Vi skladate tedaj elegije, ode, epopeje slovanske!" razveselil seje Tuduzi, „in koliko bi stavil, signori, da ima Antonjo kaj gotovega v žepu ! Vsaj dovoliš, dragi Cerva, da nam bere!"
»Naj bere, naj bere!" kričalo je mnogo glasov.
Potihnil je nemir.
Gledjevič pa je hladnokrvno razvil bel list, vstal, zgladil si s čela lase, in pričel brati. Ostr<fi mu je donel glas po prostornej dvorani. Ali kdo bi popisal dolge obraze častitih gospodov senatorjev?
89
Bila je kratka ali hudobna satira na dnbrovniško plemenitaštvo! Mladi Palmota si je z roko zakril obraz. Nekoliko mladih aristokratov pa je planilo k svojim rapirjem, kateri so sloneli ob zidu, Tudi stari senatorji so se dvignili na noge, od srda so se jim bliskale oči, in zvijali so koščene svoje roke. Nekoliko stolov se je prevrnilo, ter padlo s hrušem po tleh; nekoliko čaš se zvrnilo, da je teklo vino po dragej prtenini.
„Proč! proč!"  rjulo je  vse.
Razburjeni pesnik pa je zgrabil meč in klobuk, ter dejal:
„Ha! ha! nijste vredni, da bi vam zapalil lan na plešastih glavah !"
In planil je skozi vrata; ječanje in z zobmi škripanje pa je ostalo za njim. Zunaj v črnej noči pa je lilo izpod neba. Iz dalje se je culo bučanje srditega morja. Kot velikanski strahovi so zrla na ubo-zega pesnika visoka poslopja. Pokril si je glavo, opasal si orožje, ter potem urno odkorakal po ulici. Dospel je do svoje hiše, blizo velike bazilike. Oudi ga dohiti nekdo. Bil je Fernando Gozze, razo-glav in z golim rapirjem v roci.
„Vi ste francoski gospodič!"
90
„Vi ste osramotili moj rod, Antonjo!" govoril je oni jezno, „ morda ne bodete tako predrzni v blisku mojega meča!"
»Tako vi hočete!" in tudi pesnik je potegnil iz nožnic. Pričela sta se boriti.
Ali Gozze je bil vinjen in le slabo se je sukal. Komaj se je zavedel, uže mu je izbil nasprotnik, orožje iz pesti, da je zveneče zletelo po tlaku.
„Tale svet vam dam, dobri pismouk! Ostanite raji pri svojih peresih, ter pustite pri miru nedolžni rapir!"
In Antonjo se je glasno smijal, odprl s ključem vrata, ter zginil v poslopje.  Gozze pa je jeeaje , in s kletvami poiskal v temi svoj meč in potem se-odplazil,   večkrat   proti   pesnikovej   hiši   s   pestjo-grozeč se.
IV.
Hišica lesena je, Roža zlata v njej cvet«, Kdor bo trgal rožo to, Dal mi bo rušo glavo. JENKO.
Veselejše stvari nij bilo na božjem svetu, kakor je bila Bazilja Gledjevičeva. Ali je bilo nedolžno to otroče! Brez prave zavesti je živela na strani resnega


91
svojega brata, lehkomišljeno, radostno. In kako je bilo priprosto to njeno življenje. Ves ljubi dan je sedela v domu, letala sedaj sem, sedaj tija, iz prvega nadstropja v drugo; pela, premetavala stare bratove knjige; odprla okna, zrla čez nje na gibanje pod njimi; zrla na modro morje, kjer so se jadra bark dalje in dalje zgubljevale, dokler jih nij zakrilo jasno nebo. Potem pa se vsedla k Marti, starej hišnej služabnici, ter poslušala, ko jej je pravila o nekdanjih dogodbah, nekdanjih trpljenjih.
In ko je bila pripovedalka v sredi največje navdušenosti, ko je z vso fantazijo slikala strašni potres, ki je bil v njenih mladih letih razsul krasni Dubrovnik, tedaj potresla je mlada poslušalka črnolaso glavico, ter odprla dolgočasno rudeča svoja usta in dejala:
„Oj to je bilo takrat pusto življenje! Povej jni Marta, ali ste tedaj imeli uže solnce na nebu?"
In smijaje odletela je od nje skozi vrata na mali vrt. Marta pa je pričela moliti, da bi Bog to nedolžno, sladko življenje še dolgo časa ohranil pred-grenkim okusom trpljenja.
Na vrtu je bila Bazilja- v svojem pravem živ-Jjenji! Tu je bil njen svet! Tedaj nij povpraševala, Ali so za modrim morjem  tudi  ljudje,   tudi  mesta,

92
morda krasnejša kot le-ta Dubrovnik; tedaj nij povpraševala, ali so v druzih hišah tudi živa bitja, kako da živijo, kako da mislijo; nikdar se jej v srci nij vplamtila želja, biti v njihovej sredi. Tu je hodila med cvetjem, negovala krasne rože, prili-vala velim debelcem, in prav srce se jej je smijalo, kadar je zavela lahna sapa, da so se cveti pričeli gibati, majati pisane bunčiee, da je šel med njihovimi listi tihoten šepet, kakor da bi to cvetje med sabo govorilo in se smijalo. Kaj da je pač govorilo ? Gotovo o njej, ki ga je tako ljubila! In pa še le če je prišel večer v ta mali vrt! Nad hišami in nad starim Dubrovnikom se je rudečilo nebo. Bazilja pa se je tedaj vsedla pod staro olivo, podprla zamišljeno obrazek, ter poslušala pesen, katero je gostolel nad njo slavec v vejah starega drevesa. Saj je bil ljubi znanec, stari in vsakoletni prijatelj njenega vrta, kjer je tam v kotu v gostem vejevji leto za letom znašal svoje gnjezdo. In pri teh glasovih, pri teh -donečih glasovih, ki so se kot drobni biseri vsipall iz malega grla, vskipelo jej je srce v prečudnih željah, hrepenela je, ali po čem, tega sama nij vedela. Pobegnila je tedaj k bratu, se mu vsilila v naročje, j se ga oklenila in dejala:
93
„Ali jaz te imam tako, tako rada!"
In kako jej je koprnela duša, če jej je zrl z resnim očesom na lice, ter jej gladil z roko črne kodre.
„Ostani vedno, kakor si sedaj, draga Bazilja in ne želi si proč v pogubni svet!"
Skoraj se je srdila nad malim slavcem, da jo je vabil proč od brata daleč, daleč tija, kjer se je poljubavalo večerno rudeče nebo z modrim morjem. In še v mehkih blazinah je imela dosto premišljevati, dokler jej nij zatisnil spanec očes. Tedaj pa se jej je tako prijazno sanjalo! Tedaj bila je tam v rudečej zariji, med rožami, med kipečimi valovi najkrasnejših oblakov.
In kaj je slavec pel, kaj je pel tako sladkega? To jej nij bilo več skrivno, in duša jej je prikipela v stoterih radostih in zdelo se jej je, da jo je hipoma obsul sam cvetlični prah, tako droben, tako stotero-barven! In ko se je sebe bolj dobro ogledala, lejte, bila je sama cvetličen prah, 4,ako droben, tako sto-terobarven! In kvišku je hitela, kvišku k zlatemu solncu, katero je na oboku modrega neba vabilo k sebi mlade svoje sinove iz cvetličnih kelihov. Uže je bila ondi — ali tedaj se je prebudila. Solnce pa
»4
je stalo v istini na visokem oboku, ter veselo sijalo skozi okna. Urno je vstala. Iz bazilike pa je votlo zadonel zvon in Dubrovčanje so hiteli pred božje oltarje slavit Boga in njegove dobrote. Stara Marta pa je prišla in povedala, da je čas v cerkev, in da brat uže čaka.
* *           *
Drugi dan po tistem večeru, ko so bili dubrov-niški plemenitaši izvrgli meščanskega pesnika iz svoje srede, bil je praznik nebohoda. Antonju se nij videl na obrazu vihar pretekle noči. Veselo je stopal na strani Bazilje proti katedrali.
0Danes pojo tako lepo zvonovi," dejala je le-ta, „danes pojo najlepši v celem letu!"
„To povedala ti je Marta, jeli?"
„In to je tako! O božiču bi peli raje veseleji, ali ne morejo, ker vedo, koliko da bode trpel noti izveličar; v velikej  noči  ne  smejo,  molčijo,   ali oj nebohodu je dobro vse, vse veselo!"
Antonjo se je dobrovoljno smijal. Stopila sta v visoko cerkev. Spremil jo je do njenega mesta, ter jej podal molitveno knjigo, katero je nosil doslej
93
Potem pa se je naslonil na steber, in čakal, da bi se sveto opravilo pričelo.
Pred oltarjem je maševal stari nadškof sam, ter v svojem blesku pel v slovanskih glasovih slavo Bogu.    •
Po dolgej ladiji pa je bilo vse polno pleme-nitaških paruk. V ozadji pa so stali mladeniči, bodoči senatorji in prihodnji up stare ljudovlade. Vestno so tiščali svoje klobučke pod tankimi pazduhami, zvijali vratove po lepih dekletih; sedaj pa sedaj prijemali zlate ročnike pri svojih rapirjih, ali pa vlekli iz žepov bele robce, namočene z najmočnejšimi vonjavami, ter jih pritiskavali k nosom, da bi se okrepčali v tej soparici. Kras vseh pa je bil Fernando Gozze! Napenjal se je na vso moč, opozoriti nase zbrano ljudstvo. Jednomer se je zibal na rudečih, visocih petah; tu malo porožljal z mečem; ter se zopet obrnil k svojemu sosedu, ter mu nekaj smijajo povedal na uho; sedaj si ogledaval mali prstan na belem prstu, sedaj zopet bliskal s strupenimi pogledi po Gledjeviču, ne daleko od njega ob stebru slonečem.
Obred je bil dokončan. Polagoma so utihnili glasovi pevcev. Vse je hitelo zapustiti kraj, kjer jih
96
je bila dolga slovesna maša očitovidno utrudila. Stari senatorji so hiteli k starim svojim ženam, ter z njimi gravitetno stopali proti izhodu. Tu pa so jemali posodo s sveto vodo, ter jo podajali gospem, katere so si varno omočile zgubana čela, da bi ne prišla v nevarnost barva na licih.
Ali ko je Antonjo dospel s svojo sestro da vrat, in ko jej je ravno hotel podati blagoslovljeno vodo, prehitel ga je Fernando Gozze, vzel bakreni kotljič in z lahnim smehljajem in globokim poklo-nom ga podal Bazilji. Dekle je zarudelo nad vročim njegovim pogledom. Gospodiči krog in krog pa so zvijali usta, migali si z očesi in rokami, Gle-djevicu pa je oblila bledota Čez in čez obraz do temnih las, obrvi sti se mu skrčili in povzdignil je srdito roko.
„To je moja sestra!"
In predno so ga vzdržali sosedje, udaril je Gozzeja po lici. Temu pa je padel kotel iz roke. Sam nij hotel verjeti, kar se mu je bilo zgodilo. Obstal je ko kip kamnit. Potem pa se mu je izrulo srdito ječanje iz prs. Hotel je prijeti za meč, ali tovariši so ga obklopili, ter s silo odpeljali.
<)7
Bazilja pa je solze točila, in brat jo je moral bolj nesti, nego li voditi do hiše domače.
V Dubrovniku pa je nastal krik. Kar je stalo častito mesto, se nij bila zgodila tem slavnim sinovom taka sramota. Blato je metal na vse vladajoče rodovine, na vso nobilto. Najhujše kazni je vreden! In de Cerva je še isto popoludne sklical mestne očake k posvetu, da bi sklenili, kako udariti predrznega Antonina. V ječo bi ga bili vrgli, če bi ga ne bil vzel v varstvo stari Palmota. Z ostro besedo je pograjal nesramnega plemenitaša, kateri si je tako oskrunil slavno očetovo ime, da se je pred celim svetom dobrikal ubornej meščanki. Tedaj pa je pričelo pod starimi parukami goreti. Ti modri očetje so videli sedaj v hipu vsi, da je pregreha storil mladi Gozze. Osramotil je slavno rodovino! In prav je storil umazani ta Antonin, da ga je kaznoval po zaslugi. In tako je to ostalo!
Paduvanski pravnik pa je istega večera čul prvo opominjajočo pridigo svojega očeta, starega senatorja, ki mu je na srce pokladal, da naj prihodnje bolj pazi na svoje obnašanje in čast rodovine.
7
..
Kaj da rože v tla so vgnane, Ki vesele So cvetele
Po gredicah mlade Mane? JENKO.
Luna je sijala in brezbrojno zvezd je migljalo krog nje. To je bila noč s kakoršnimi je oblago. darila narava samo prekrasni, poetični jug. Človeku se zdi, da po celej zemlji vse počiva, zadovoljno in veselo; nij več trpljenja, ne solz, sama tihota in tihota 1 Srce čuti, kako pluje čas v večnost; če ; sedaj pa sedaj zaziblje piš drevesa, je kakor da bi se dvigal stvarni duh s svojimi perotami nad nami.
Tudi v pesnikovem vrtu je počivalo vse; saj se je uže skoraj jesen glasila in cvetlice so žalostno povešale vele glavice. Oliva pa je bila polna sadu in stari njen prijatelj, pepelnati slavec je bil , morda odrinil še dalje proti jugu.
Ali tu pod olivo je stala Bazilja in bilo je videti, da nekoga pričakuje. Plamteče oko je vpi- i rala proti sosedovemu vrtu, ali se pa tudi ozirala .i boječe k očetovej hiši, kakor da bi se bala od ondot nevarnosti.
99
Hipoma pa se je nad ograjo pri sosedovem -vrtu prikazala temna oseba, lahno se spustila v mehko prst, ter hitela k dekletu.
„Fernando !"
In v radosti se je sklonila k njemu, ki je klečal pred njo, ter jej poljuboval bele roke. Igrala se je z njegovimi mehkimi lasmi, ter s slastjo pila sladki strup njegovih ust. Izlil je pred njo vso ljubezen, čutečo in plamtečo, ki je last vročemu jugu. Vse jej je obetal, in ona mu je verjela vse.
Antonjo Gledjevič pa se je zibal tedaj v sanjah, ter nij slutil ničesar!
In vendar je bil to Fernando Gozze! Komaj pol leta je bilo preteklo od tedaj, kar ga je bil pred celim svetom tako strašno zaznamoval! Ali kdo pozna žensko srce,  kdo ga pozna?
VI.
Daj mi sladki up nazaj, Moj edin tovarš je bil I JENKO.
Prišli so viharni zimski dnovi. Morje je togotno tratalo ob kraj dubrovniški in med starimi poslopji je žvižgal piš tako močan, da si  je  malokdo  upal
7*
100
na ulico. Antonjo Gledjevič pa je imel zimo tudi y srci. Zapiral se je v sobo in mnogo pisal. Samo* sedaj pa sedaj je obiskal svojega prijatelja Palmoto. Ali tudi to zatišje mu je vzel konec zime. Vseslavni senat je bil odločil mladega plemenitaša, da se je udeležil poslanstva v Stambul, katero je neslo davek Telečastnemu čaru. Iz Bosne in Hercegovine so prihajale slabe vesti. Turek je klal in moril slovanske brate. Pesnik je zdihoval in zdihoval, ter izlival svoje čutila v srdapolne pesni. Časih se ga je pa tudi polastila satira, da je z divjim grohotom udrihal po spačenem svetu.
Tako je prišlo, da je imel pevec z nastopajočo-spomladjo bolno srce, bolno dušo. Ko pa so se vrtovi razcvitali, zapustil je z Baziljo stari Dubrovnik, ter se podal v svetočo Gružo v malo, lastno poslopje, katero je uže od nekdaj ondi imela Gledjevičeva J rodovina; mala hišica sredi vrta je bila krog in krog obdana s cvetjem, po stenah pa preprežena s trstjem, katero je bilo ravno zeleneti pričelo.
Ko je videl  vabilno  to  mesto pred  sabo  in j pod sabo mirno morje, nad sabo solnce lahno pekoče in na okrog iz osrčja narave kipeče cvetje,  ali mu J je pač dejalo srce: pusti žalost, sedaj napočijo boljši
Ml
.časi? Bog ve? Zamišljeno je peljal sestro v njeno sobico, ter jej dejal žalostno:
„Bazilja! ta je umrla tvoja mati! To mi je tvoje varstvo na srce polagala!"
Kaj je bilo dekletu, da je tako obledelo in kakor gresnica stalo pred svojim bratom? Ali le-ta nij opazil ničesa, ter odšel v svojo stanico in ondi tičal celi dan.
Tekli so dnevi. Iz Bosne je prišlo nekaj begunov. Antonjo jih je sprejel pod svojo streho, in poslušal, kako da gospodarijo turški paše. Srce mu je pokalo in žalostno je dejal:
nSlovanstvo umira! umira! In vendar cvete sedaj narava in vesela je v njej vsaka stvar!"
In nij mogel prestati v spomladanskem raji, gnjusila se mu je trta, katera je radovedno molela svoje zelenje skozi okno v izbo; studilo se mu je cvetje in petje ptic. Hitel je med suhotno zidovje dubrovniško, preletel ulico za ulico, ne mene se svojih starih znancev. Pozno zvečer, ko se je bil uže gosti mrak vlegel na zemljo, povračal se je počasi proti Gružu.
Tako je bilo necega večera. Solnce je bilo v valovih zatonilo, ribarji so zapuščali svoje čolne, ter

102
se vlegali na tlak kraj hiš in zauživali vborno večerjo,1 Antonjo pa je prišel mimo.
0Lejte   ga,   kako   zamišljeno tavari od todi!" dejalo se je sredi ribarjev.
„Domače skrbi! domače skrbi!"   odgovoril je jeden.
„Kdor krog Gruža  ribari, marsikaj zve!" pri~ stavil je tretji.
„Ha! ha!"  zakrožili so jo vsi.
„Temu rastejo rogovi," oglasil se je še jeden,
_in revež morda ne čuti!" j)
Antonjo pa je divje planil proti njemu.
„Kaj blebetaš, človeče!" vprašal je jezno Tedaj pa se je vtaknil vmes star ribič:
„Kaj mi moremo, da imaš mlado sestro Antonjo !"
„Moja sestra!" in takoj so ga hotele zapt stiti vse moči.
„In če se ne motim," nadaljeval je starec, „vide sem ravno sedaj, ko sem s čolnom zavil v postajo mladega plemenitaša, ki se je plazil iz mesta. Prot Gružu gre, sem dejal, proti Gružu, ali ne tovariši ?"
„Hoj! ho! proti Gružu!" se je tropa smijali
103
„ Proti Gružo, pravite!" in Antonjo je planil iz nesrečnega kraja. Tla so gorela pod njim in divje je klel v svojem srci. V besnem teku je skoraj premeril celo pot do doma. Tema je bila nastala in le redko se je tu pa tam prikazovala zvezda na nebu.
Pred njim je ležala očetna last. Varno se je približal k vhodu. Tedaj pa se je priplazila iz njega moška osoba, zahaljena v dolg plašč. Ogledala se je paano na vse strani, potem pa hotela oditi proti Dubrovniku. Togotno je planil Antonjo k njej, zagrabil plaSč in (ker je ravno luna stopila izza gora) spoznal znano obličje.
nFernando Gozze!" je vskliknil trepetaje. Potem so ga zapustile moči in na zemljo se je zgrudil. Oni pa je odhitel.
Tako strašnega nij pričakoval, ko je hitel z burnim srcem proti domu. Skoraj brez zavesti je čepel sklonjen na tleh, izmed zob pa so mu sikali glasovi nerazumljivi, ali vsaj komaj  razumljivi.
"Večerni hlad ga je konečno prebudil. Polagoma se je vzdignil, ter se vlekel v hišo. Tiho je vstopil v sestrino sobo. Bazilja je sedela pri luči, ter brala; lice pa jej  je čudno  gorelo.    Marta je
104
čepela v kotu,   migala z ustni,   in  boječe  zrla  na prišlega.
„ Bazilja," vprašal je skoraj proseče, BBaailja, kdo je bil tu?u
In dekle je povzdignilo glavo.
„Kdo je bil tu, Antonjo?" reklo je tresoče, „kdo? — jaz ne vem Antonjo!"
„Ti ne veš, Bazilja, ti ne veš!"
In molče je odšel. Ko pa je Marta zaklepala vhode, cula ga je še, ko je letal po svojej sobi ia govoril sam s sabo. Cula ga je zdihovati in stokaii. Tisto noč nij spalo nobeno oko v   malej hišici.
Ko pa se je jutro za gorami prebudilo, seje Antonjo v vročnici valjal po svojem ležišči in divjal je in se rotil.
Poklican je bil stari Flori.  A z brado je maj in vedel malo tolažila.
„Ako ga ne rešijo dobri sokovi njegovi, mo bode pod zemljo!"
Bazilja se je topila v solzah. V malih dn jej je minulo cvetje iz lic, in vpadli sti jej oče Nij se premaknila od postelje bolnikove. Le-ta p je visel med grobom in življenjem. Ali trdnu narav njegova je premagala vse, in zopet je ozdravel.
Biio je krasnega dneva, ko je prišel v prvič k zavesti. Bazilja je odprla okno, da je solnce sijalo v sobo. Ko pa se je zopet obrnila k postelji, bilo je na njo oprto jasno bratovo oko.
»Bazilja", zaklical je in se vzdignil iz blazin, eBazilja, pojdi sem!"
In trepetaje je pristopila k njemu. Prijel jo je za roko rekoč:
„ Je-li, Bazilja, da so bile le sanje! Poglej revica!" in vzdignil se je še bolj, „imel sem take, take grozne sanje! Take sanje! Možgani so mi hoteli prekipeti iz glave! Bazilja, kaj se mi je uže sanjalo ? Glej, da si hotela oskruniti grob svojej materi, da si mi onočedila pošteno ime in'še veliko hudega! (To je dobro, to je dobro, da nij res!) Je-li ti Bazilja", in položil jej je lahno roko na glavico, „ je-li Bazilja, da to nij res, da so to le sanje bile, Bazilja ?"
In njegovo globoko oko je zrlo skeleče na njo, kakor da bi jej hotel iz dna  duše  izvleči resnico.
„Bazilja!" dejal je glasneje.
Dekletu pa so se utrnile debele solze z očes in pričela je jokati, padla čez brata, in skrivala bledi obraz v njegovej odeji.
106
Ali Antonjo je omahnil na ležišče in nij dejal besedice. Roko pa je pritiskal k čelu, kakor da bi hotel zabraniti, da bi ne razpočilo.
„Pojdi, Bazilja, pojdi!" zastokal je čez nekaj časa zamolklo. Potem pa se je obrnil k steni in nj$ se več menil za dekletov jok.
In vendar je ozdravel. Ali s svojo sestro njj govoril več!
vn.
Zdrava bodi, zdrava bO&L
Zdrava bodi vekomaj t
JENKO.
Skovir na gori je zapel
Nekdo slovo od aveta vzel.
JENKO.
Antonjo Gledjevič je popolnoma ozdravel. V Dubrovnik nij zahajal več, ali vendar je skrbel, dobri prijatelj Gozze, da se mu je prinašalo vse na., uho, kar se je v družbah govorilo o njegovej sra*-moti. Pretrpel je vse. Uro za uro je presedal vi vrtu pod cvetočimi vinskimi trtami, ter zrl enomer v daljavo, tija na bliščeče morje.
In tudi Bazilja je trpela, in na skrivnem jokala. Tičala je le v svojej sobi, kjer jo je stara Marta tolažila z boljšo prihodnostjo.
107
Ali boljša prihodnost nij hotela napočiti. Pač pa je necega dne stara služabnica iz Dubrovnika prinesla pregrenko novico, da se hoče mladi Gozze v dan svojega povišanja med senatorje poročiti z Marijo de Cerva. Kakor je dobra starka skrivala in skrivala, na tihem brisala solze, in se branila na vso moč, radovedno dekle je vendar počasi izleklo iz nje vse.
Šestnajstletna reva je naslonila teško glavico na mizo, malo telo se jej je zvijalo od bolesti, dokler se jej notranji boj nij izlil iz očes v dolgem pla-kanji. Izvedel je tudi Antonjo. Ali stvar mu nij odtrgala besede; saj je poznal plemenitaše!
Drugo jutro je bilo vreme deževno, črni oblaki so viseli po nebu ter se pojali tija in sem. Sedaj in sedaj potegnil je piš s tako močjo, da so se vitke olive v malem vrtu do tal upogibale. Morje je vrelo, kakor, da bi se kuhalo v svojem osrčji. Bilo je to tužno jutro v jugu. Ali vendar je bil Antonjo Gled-jevic danes radostnega srca. Zavil se je bil v praznično obleko, dejal krog vrata najbelejše francoske gpice, ogrnil se z žametom, ter opasal tanki rapir. Dolgo časa se je mudil v svojej sobi, premetaval gvoje reči, ter končno  zavil  nekoliko  listin  in jih
108
skril na prsih. Žalostno je še jednokrat pogledal po malem prostoru okrog. Koliko svetih misli se mu je tu zasvetilo, koliko krasnih idej! In ko je zatvoril vrata, mu je bilo kot da bi bil slovo jemal od življenja, kot da bi bil zavalil kamen na gomilo svoje duše.
Potem pa je vstopil v sobo k svojej sestri. Ali soba je bila prazna. Šel je k Marti, pa tudi tu je nij bilo. Starka je slonela sama pri mizi, z raz-česanimi lasmi. Govorila je glasno sama s seboj. Nij ga cula, ko je odprl vrata. Poprijela se ga je groza. Pobegnil je na vrt. In tu je bila Bazilja. Žalostna je hodila med cvetjem, katero je bilo poleglo pred močno sapo. Ko ga je opazila tako prazničnega, se je nehote začudila. Obstal je pri vhodu. Baziliji pa se je zdelo, da počiva njegov pogled s staro ljubeznijo na njej, kakor nekdaj v boljših dneh. Od radosti je vskliknila in razprostrla roki. Antonjo je pristopil in obstal pred njo.
nBazilja", dejal je temno, — „imela si nekdaj trata, — imela si nekdaj brata — ponavljal je še bolj tiho — in bil je prav uboren človek! Skoraj vse se prenese! Ali če človeku tako počasi izlečejo -dušo iz telesa, če mu tako počasi umorijo srce,   da
109
se čuti, kako pada kaplja za kapljo; če je vsak korak krvav, vsaka beseda solza, potem mora poginiti in obupati tudi najkrepkejši človek! Tako se je godilo tvojemu bratu. In če bodo nekdaj na njegovo razpadlo gomilo metali prekletstvo, ter dejali-to je bil strupen človek! nikar jim ne verjemi, Bazilja, nikar jim ne verjemi! Tvoj brat je bil dober človek!"
In prijel jo je z rokami za bledo glavico, ter jej gledal v solzno oko.
„ Nikar jim ne verjemi, Bazilja!"
In sklonil se je, ter jej poljubil usta:
„Bodi zdrava, Bazilja, ostani zdrava!"
Dekle je hotelo govoriti — ali beseda jej je
ostala v grlu. Temno se jej je storilo pred očesom.
Ko pa se je zopet popolnoma zavedela, nij bilo več
brata. Ondi na poti proti Dubrovniku ga je videla,
kako je hitro korakal, zavit v  plašč,   katerega  m»
je sapa zvijala v zraku. Zrla je in zrla,   dokler  se
jej nij skrila za ovinkom temna bratova  oseba. —
#
*             *
V Dubrovniku pa je bilo tisto jutro veselje. Fernando Gozze je dopolnil svoje štiri in dvajseto leto in danes so ga sprejeli med častno ljudovladno   stare-
110
šinstvo.    Dasiravno je  bilo  slabo  vreme,  hiteli so vendar stari senatorji od vseh stranij k vladaej palači.
Pri portalu je stala rektorjeva straža v fan-tastičnej opravi in veselo med sabo klepetala. Ta so bili stari bradači in mlade, obrite, črnooke osobo. Ali vse je bilo zadovoljno pod temi širokimi klobuki. Opirali so se na težke muškete, ter dražili mimo-gredoČe mlade meščanke.
Veseli krik je utihnil, ko je stopil med nje Antonjo Gledjevič, vestno zavit v plašč, da se je videlo le rumeno mu lice, in pa čudno goreče oko pod pokrivalom.
„Ali je čestiti senat še tu?" vprašal je.
Pritrdilo se mu je. Tiho se je vsedel potem na kamnito klop v lopi, ter čakal, da bi slavni senat zapustil vseslavno svojo zbornico. Žolnirji pa so pričeli zopet krana^jatj.
Končno se je iz gornjih soban začulo govorjenje.
„Signori senatorji!"
In ko bi trenil je potihnil Šum v lopi. Stari očetje spuščali so se varno po stopnicah, ter obdajali mladega senatorja in mu stiskali roko. Fernando Gozze je bil ogrnen s starodavno, rudečo, starešinsko opravo; črne kodre pa si je bil pokril z velikanski

'
111
tedanjo allonge-paruko. V priljuden smehljaj je* imel vbrana lica in delal na vse strani priklone.
Ko so stopili v lopo je Antonjo vrgel plašč raz sebe, planil proti mlademu senatorju, ko blisk urno potegnil rapir, ter ga potisnil Gozzeju v trebuh.
„To ti pošlje moja sestra, Fernando!" „ „Madona santissima!'"' in Gozze je telebnil ječaje na zendjo.
Antonjo pa je vrgel proč krvavo jeklo, ter mirno obstal sredi lope. Straža je padla po njem, ter ga tirala še isti trenutek v ječo.
Mladega senatorja pa so odnesli na dom k staremu očetu. Le-ta si je ruval v bolečinah redke svoje lase, in klel svoj čas in klel predrzne te psove, te nesrame Antonine.
Ničesar mu nij pomagalo!
Fernando Gozze je umrl še tisto noč!
VIII.
In ko ura nam odbije, Črna zemlja nas pokrije, Kdo bo še po nas povprašal? Kdo se z nami bo ponašal ? JENKO.
Slabo brleča lučica je komaj na pol razsvit-Ijevala temni prostor na okrog. Skozi malo okno v debelem zidu se je videl kos modrega neba   in  pa
112
nekoliko zvezd na njem. Tiho je bilo ta notri. Cule so se samo vodene kaplje,  glasno od stropa padajoče.
Pri revnej mizi je sedel Antonjo Gledjevič.
S podprto glavo je zrl v listine pred sabo, in bral. Bral je tiho, samo tu in tam je zgovoril pol glasno besedo.
Ali hipoma mu je zaplamtelo oko, vstal je — Jj goreče pričel brati, da so mu z navdušenostjo tekli glasovi iz grla.
V tihej noči je bilo in nihče nij čul prekrasnih pesni, nihče jih nij motil   z nesvetim   grohotanjem. Nij bilo tistih kreatur, ki so danes take, jutri drugače : pred carjem   ližejo   prah,  v   skrivnih zatišjih  j pa so prosti zidarji in stiskajo v žepu  svoje  pesti, i Hvala Bogu, nij jih bilo, da bi bile z ukradeno satiro j s svojim   razposajenim humorjem kalili ta veličastni J trenutek!    In  kakor   bi   hotela   poslušati   nebesa, J pogledala je luna skozi okno in obsejala nesrečnega i pesnika. Dolgo je bral. In ko je prebral in odkladal 1 list za listom, bilo mu je, ko da  bi  odkladal  živ- i Ijenja kos za kosom.    Pravijo   da podari  stvarnica J labodu, kadar mu ginejo moči, kadar mu zastaja kri i v   žilah,   nebeške   melodije,   da   se  med  tisočerimi sladkimi glasovi zgrudi v smrti:   voda pa pojenja s  j

113
svojim šumenjem, in njene hčerke, rože povodnje, zibljejo od veselja bele kelihe. Antoujo Gledjevic je bil tak do smrti zadeti labod!
BNičesa mi nijste dali," je dejal grenko, „prav ničesa, nego strupa polno kupo! In to sem moral do čistega izprazniti!"
In žalostno je vredil svoje pesni.
„Ce se pogrezne kamnita gora; zatre tudi najtrdnejšega junaka. In mene je zatrla!"
Čudno se mu je zasvetilo v očeh.
„Naj ne ostane spomina po meni!"
In jemal je list za listom, ter ga približal k luči, da ga je gladni plamen v hipu pogoltnil.
In padel je list za listom, da nij ostalo dru-zega kot kup črnega pepela. S solzami ga je pograbil skupaj, naslonil se čezenj in tako ostal.
Lučica je brlela in brlela, začela počasi pojemati in končno ugasnila. Tihota je vladala. Samo vodene kaplje so padale od stropa!
Zunaj pa se je prebudilo mlado jutro za gorami, ter se dvigalo z rožnatim svojim obrazom izza gora.
Ali še vedno je slonel pesnik ob mizi.
Tistega jutra pa se je bil iz Štambula povrnil mladi Palmota. Hitel je v ječo k svojemu prijatelju.
8
114
Ko pa je stopil k slonečemu, ter mn lahno prizdignil glavo, takoj je zopet plaho odskočil.
Antonjo Gledjevič je bil — mrtev. Nad žgal-nikom svetih pesen mn je bilo počilo srce. —
* *          *
Čez leto dni so v samostan sv. Uršule sprejeli mlado novico. Bila je bleda kot vosek, in oko je pričalo, da živela dolgo več ne bode.
Bila je Teodora Bazilja Gledjevičeva!

Gospod Ciril.
(Noveleta.)
Sedaj si mrtev gospod Ciril! Kakor vse člo-.veško šel si tudi ti pod rušo, in tvoj spomin je sedaj pozabljen.
Če te pa zopet pokličem v življenje, upam, da to ne bode vznemirilo tvojih trudnih kosti, katerim naj je večni počitek v hladnej zemlji.
Kedaj sva postala prijatelja?
Tik naše vasi je imel malo posestvo. Sam zase je živel, leto za letom. Komaj smo vedeli, da je tu. Dejali smo mu „gospod Ciril". In to zavoljo tega, ker se je nosil gosposko, in ker ga je tudi stara dekla njegova imenovala gospoda Cirila.
Z nikomer nij govoril, nikogar nij puščal k sebi. Na dvorišči pri svojej koči je imel na verigi velikanskega psa. In ta je grozno lajal nad nami otroci, če smo brali rudeče jagode po melinah tam okrog.
8*
116
Gospod Ciril pa je skoraj yedno sedel na ldopi pred svojo hišico, ter risal z debelo palico kroge po tleh, ali pa zamišljeno zrl proti nebu. Če si ga ogovoril, pa se je takoj ročno vzdignil, ter mrmraje odlel v svojo kočo.
Ubogim je rad dajal. Vedeli smo torej, da je gospod Ciril dober človek in zavoljo tega mu tudi odpuščali, da nij nikdar prihajal v cerkev.
Nekdaj sem bil prišel iz univerze v jeseni domu. Dolgočasil sem se, in vedel nijsem, česar da naj bi počel.
Nekega dne sem lazil okrog Cirilovega selišča. Polastila se me je misel, da bi ga ogovoril.
Nij mi dal odgovora. Srdit je vstal, ter šel v hišo. Ali jaz sem drugo jutro zopet prišel, tretje tudi, in končno se je udal.
Od kraja sva govorila kratko,  o  vremenu,  o 'J njegovem vrtu. Kmalu pa sem mogel uže dalje časa posedati pri njem, in sam ne vem, kako je "počasi prišlo, da mi je začel Če  dalje bolj  zaupati  in je postal bolj zgovoren.
In govorila sva. Gospod Ciril je bil duhovit in živahen; in če je govoril, je govoril goreče in kipeče.
117
Od tedaj sva postala prijatelja. Nikdar me mj vabil, da naj zopet pridem. Ali prišel sem potem vsak dan, in vselej je govoril z mano.
Potem sem stopil v življenje. Osoda me je spravila v dotiko z dekletom, katero mi je trdilo, da me ljubi. Vzela je druzega in mene pozabila. S potrto dušo sem zapustil mesto, ter za nekaj dni pobegnil v domačo dolino.
Obiskal sem tudi gospoda Cirila. Pred svojo kočo je sedel in zrl v jasno nebo. Takoj me je spoznal in govorila sva kakor nekdaj.
Opazil je mojo žalost in jaz sem mu pravil o nesreerej svojpj ljubezni.
„ Prijatelj,-1 je dejal, ,.kaj vam hoče to? čez malo tednov in pozabili bodete vso to nesrečo! Sedaj nijso časi, da bi človek nesrečno ljubil! Pridite jutro k meni, in povedal vam bodem povest svojega življenja. Morda vam bode v tolažbo! Potem bodete še le vedeli, kaj da je nesrečna  ljubezen!"
Obljubil sem, da pridem. I.
Drugo jutro me je peljal v svojo sobo. Imel je ubožno stanovanje; leseni stoli, slaba postelja in prazne stene!
118
Vsedla sva se. Gospod Ciril pa je pričel pripovedovati.
„Tedaj v mojej mladosti so bili drngači  časi j kot =o sedaj.   In n;ladi mi ljudje kako smo živeli! Vse je bilo polno ognja, polno navdušenja. Svoboda "bila je  nam  uzor  in  barikad  smo  iskali,   smo   si zaželeli, da bi prolili svojo kri za njo. A to je uže dolgo tega! Nekaj časa pozneje je bilo, ko pa upor ' meseca julija v Parizu.   A tedaj smo bili mladi, in J sesali smo ogenj iz mladonemških pesnikov.  In bia -j smo kakor šampanjec, ki se burno peni čez kupo;"
In starec je vstal, in nekje tam pri svojci 'j postelji izruval malo knjižico, jo odprl, ter pričel I glasno brati:
Sie sollen Alle singen Nach ihres Herzens Lust; Doch mir soli fiiider klingen Ein Lied nur aus der Brust; Ein Lied um dich zu preisen Du Nibelungenhort, Du Brot und Stein der Weisen, Du freies Wort!
Kako mu je ponosno navdušeno donel glas, ko je bral krasne te Herweghove verze! Telo se mu je stegnilo in bliski so   mu švigali izpod  čelal
119
Nekdaj je moral lep človek biti!
„Taki smo bili nekdaj!" vzdihnil je ter skril knjižico. „A sedaj smo podrtija, stara podrtija, z mahom obraščena!"
In zopet se je vsedel, ter nadaljeval.
„Morda ste kdaj čnli ime Simona Raka, odvetnika? V katerem mestu da je prebival, je brez pomena. Bil je doktor Simon Rak za tiste čase veljak med odvetniki."
„Tedaj odvetništvo še njj bilo prosto in advo- ' katje so si s korci služili denarjev.    Po  deželi  so gospodarili graščaki in   bile  so   še   tiste  patrimon-jalne sodnije, pri katerih je bil graščakov oskrbnik tudi   okrajni  sodeč.    Zjutraj  je  razsojeval prepire, popoludne pa  hodil  po poljih   svojega   gospodarja, ter opazoval  hlapce   in  tlačane,   da   nijso lenarili. . Pravde je razsojeval počasno. Če pa se je na deželo odvetnik iz mesta pripeljal, je   vsako  uro  zaračun- » jeval skoraj z zlatom.    Pravde so bile dolge kakor morske kače in vlekle so se od leta do leta. Advokat, ki je imel troje ali četvero  takovih   pravd,  je lahko brez skrbi živel,   ter preži\tfl ž njimi sebe in svojo družino. In če je imel sina odvetnika zapustil
120
mu je najboljše — svoje pravde,  da se je tudi sin   ' živil od njih, kot se je živil prej sam."
„ Doktor Simon Rak mi je bil oče.   Pripravdal  i si je leto za letom  mnogo   denarjev.    Sredi mesta  j si je bil sezidal lepo hišo. Stranke pa je sprejemal  j v   francoskem   fraku   in   z   belimi   rokavicami.    Po preteku   vsacega  leta je  svojim  klijentom   pošiljal teške račune v hišo in plačevali so, da se je vse trlo." „Doktor Simon Rak mi je bil torej oče. Imel sem še jednega brata. Z mano je bil skupaj, skoraj v istem trenotku zagledal življenje.    Bila sva dvoj- I čka. Ime mu je bilo Metod; meni pa Ciril.  Materi sva  s svojim rojstvom bila pokončala življenje. Potem pa sva bila izrejena skoraj  kot  drevo   na  livadi." „ Dvojčka  sva bila   vendar   silno   neenaka   v značajih. Jaz sem bil tedaj trdne, velike postave in močan kakor vitez iz srednjega veka.  Metod pa je bil kakor ženska, drobnega telesa, in mehkih,  rnle-kobelih  lic.    Njegovo   modro   oko  je   bilo  milo in rahlo, da se je vsakemu raztajala duša, če je zrl v isto oko. Ali v slabotnem truplu mu je živela duša . neizmerne kreposti!    Cesar se je lotil, to je moral vsikdar dopolniti. Nikdar nij bil surov. Med govorico   J nij proklinjal in nikdar se nij napil vina čez mero."
121
Jaz pa sem bil  divjega značaja, srdite jeze, da  sem   strahoval vso hišo, če so me bili razjarili.* Pil sem močno rad   vino,   in   potrosil   sem   mnogo denarjev."
„Ce pa sem zvečer ali tudi pozno v noči prihajal vina napit domu, pričakoval me je časih oče, ter mi delal svoje opomine. A jaz.prišedši iz družb, kjer smo se navduševali za svobodo in poštenost, postavil sem se mu vsikdar na upor. Stari je imel trdo glavo. A jaz tudi. In iskre so letele. A pri tacih priložnostih je vselej prihitel Metod, ter s svojo milobo ntolažil razburjene viharje. Jaz pa sem imel neizrečeno rad tega svojega brata. Skupaj sva bila dokončala študije na vseučilišči, skupno jeden in isti dan sva bila promovirana, in skupno sva bila tudi vstopila v pisarno k svojemu očetu. Malo sem delal; a Metod je delal tudi za me. Najtežavnejša dela mi je odjemal, ter jih dokonoaval mesto % mene. Če sem zbolel nij šel od moje postelje. Časih sem bil surov ž njim, a nikdar nij bil nejevoljen. In če sem prilazil pozno v noči domu, je vselej predal, da mi je prišel odpret vrata. Potem pa me je vlekel po stopnicah navzgor, ter me je s čudno, dekliško potrpežljivostjo spravil v sobo,   v   posteljo.    Bil  je
122
dober, o moj Bog! kako dober človek! In jaz bi bil tedaj srčno kri prelil za njega! Ali končno je osoda stopila med naju, ter naju razmetala, pokončala!"
„Imeli smo nekje daljne sorodnike. Hipoma pa so bili pomrli, ter zapustili otroka, dekleta". Tej stvari so mojega očeta varuha postavili, da'je oskrboval njeno premoženje. Nekega jutra je prišla .v hišo. Pri kosilu smo se videli; poprej pa se še poznali nijsmo! Bili smo si v daljnem sorodstvu, a vendar sva jej z bratom dejala sestričina; in midva sva jej bila bratranca."
„A kako se je takoj čutilo, da je ženska v hiši! Po koridorih smo hodili mehko, tiho; in k jedi prihajali v črnej obleki in z rokovicami na rokah. Jaz pa sem necega jutra prišel hipoma do zavesti, da mlademu človeku nij„ spodobno, če hodi z nerazčesanimi lasmi. A od tedaj sem si vsako jutro skrbno razčesal svoje lase. Tudi Metod je očedil svojo zunanjost. Zavijal se je v vse tedaj znane dišave. Bil je kakor ženska! A tudi stari je hotel zopet mlad postati. Bele svoje base si je mazal, da so se rudeče svetili. Z mano se nij nikdar več prepiral. Pričo sestricine pa je bil mil in rahel, kakor med. Sumim,  da je  imel mož skrivne  svoje misli,
123
skrivne svoje namene. V sredi tem skrivnim namenom pa je brez dvombe tičala -*■ sestričina Marija! t In mnogo, mnogokrat je v njenej navzočnosti s ponosom   povdarjal,   da   še   ny   tako   star,   kot   ljudje govorijo."
„ Sestričina Marija je bila kakor boginja, kakor solnce, ki nam je v hišo nepričakovano prisijalo. Opi-saval vam ne bodem, kaka je bila. Čemu tudi? Sedaj uže počiva v zemlji, in krasota njena je uže davno prah in pepel.   Et in  pulverem  reverteris!"
In dvignil se je, ter strastno hodil po sobi. Molčal je nekaj časa in videlo se je, kako ga davijo spomini pretekli.
„Da sem jo ljubil, ljubil v prvem trenotku, to je gotovo. Njej na ljubo sem opuščal ponoče-vanje. V pisarni pa sem pridno delal. A nekega večera sem bil vendar zopet zašel v veselo družbo. Pozno v noči sem pritaval domu. Prihitel mi je odpirat Metod. Pri stopnicah pa je stala sestričina Marija, ter imela svetilnico v roki. Teški nogi sem vlekel s sabo. A še sedaj vem, da sem v svojej pijanosti imel zavest, da sem se sramoval pred njo. Bil sem mlad, kipeč. In prišedši do nje mi je prekipela strast."
124
nnMarija, sem dejal s teškim jezikom, kako imate vi mehko lice!""
„Prav k njej sem pristopil, ter jej z roka rahlo pogladil po svilnatem lici; takisto kakor dekleta v gostilni, ki nam prinese pijače! Kakor blisk me je pogledala, ponosno, mrzlo, potem pa rekla zaničljivo :*]
ni)Bratranec Ciril! vi ste — pijanec!""^
„In odšla je, ter pustila mene in brata v temi. Metod pa je zdihoval:"
nnRazsrdil si jo! razsrdil si jo"! Ali ti si to prekoračil vse meje!""
»Skesano sva se podala v spalnico. Metod je spravil v posteljo, a ves čas mi je očital moje' dejanje. Končno sem mu moral obljubiti, da je prosim odpuščanja drugo jutro. Beseda „pijanec". pa mi je rojila po možganih celo noč in še v sanjah sem se sramoval".
II.
„Drugo jutro  sem  pozno,  pozno   vstal, jasno mi je bilo, da moram k Mariji, da  se  mor zagrinjalo med nama protrgati! Nijsem bil boječe značaja in prav nič nijsem premišljeval, kake bese da jej bodem  govoril.    Oblekel  sem  se  praznične
125
-črno, in umil si boleče oči. Proti polndnevu sem stopil k njej v sobo."
„Pri oknu je sedela, ter si z roko podpirala glavico. Bila je zamišljena, ter zrla tija v daljo, Bog ve kam. Pri mojem vstopu je leno dvignila obraz proti meni. Pričakovala je" strežaja. Zagledavši me pa se je hipoma dvignila iz stola, ter uprla v me svoj pogled. Jaz sem obstal pri vhodu in goreče zrl na njo. In tako sva stala nekaj časa. Videla je gorečo ljubezen v mojem pogledu in kakor iskra se jej je utrenila v mehkem očesu. In jasno mi je bilo, da me tudi ljubi. Čemu naj bi bil še govoril? Razprostrl sem roki, ter vsklikml:"
„ »Marija!«"
„Tedaj bi vi morali videti tega krasnega dekleta! Prihitela je k meni, in trepetala je in v sreči mi počivala na prsih. Potem pa se mi je iztrgala, letala po sobi in pela, in verovati nij hotela, da jo ljubim."
„Moj Bog! človek še le tedaj občuti,, kaj je ženska ljubezen, še le tedaj, ko mu je zgubljena za večno, za vedno! Tisti trenutki pa so bili brez dvombe najsrečnejši v mojem življenji!"
„V sreči strinjena sva hodila po sobi. Ta drobna stvarca je  bila   vsa  raztopljena in  enomer
126

mi je pravila, kako da je srečna, ker jo ljubi ta bratranec, ta strašno dolgi Cirii! In v istini sem bil dolg! In kadar me je hotela poljubiti, moral sem se prav močno skloniti, da sem jej dospel do-rudečih, sladkih ustic! Moj Bog, to so bili trenotki, to so bili srečni trenotki!"
In vil je roki in zdiboval:
„Moj Bog! to so bili srečni časi! A najhuj je, da si jih iz spomina izruvati ne  morem,  ne ponočnih svojih sanj!"
Molčal je nekaj časa.
„Tiste trenutke sva si obetala večno ljubezen, Boga in vse sveto sva klicala na pričo, ter s rila sto in sto priseg. Končno pa sem se sko s silo iztrgal njenemu objetjn, ter odhitel iz sobi Pri vratih sem obrnil pogled še jednokrat proti njej. Zopet je stala pri oknu, ter bila obsejana od solnčnih! žarkov. Za mano je zrla, ter mi z ročico in belimi robcem majala v slovo. Na obrazu pa se jej j& zarila vsa tista prečudna sreča, ki navdaja žensko, če v istini ljubi. In ona me je v istini ljubila! K« pa je tedaj v svitu stala, pač nij menila, da. je« slovo ljubezni bilo storjeno, za življenje   storjeno!*!

„ Odprl sem duri, ter stopil na koridor. Tam pa je tedaj ob zidu slonil moj brat Metod. A obraz mu je bil bled kakor stena, ob katero se je opiral. Iz usten mo je bila izginila vsaka kaplja krvi. Kolena-sta se mu šibala in roki mu onemogli viseli ob strani. Iz njegovega pogleda mi je kipela nasproti nesreča, divji obup, in Črn pekel."
„„ Metod, vprašal sem plašno, ter pristopil k-njemu, Metod, kaj ti je?""
„Ko pa sem mu prijel roko, je bila mrzla kot led. A takoj mi jo je iztrgal ter zaječal:"
„BNič! prav nič!""
„ Potem se je ojačil, ter pobegnil pred mano. Pri obedu ga nij bilo. Strežaj je povedal, da je bolan. In vse je preplašila ta vest. Malo smo govo-jlili. Jaz pa si skoraj nijsem upal pogledati Mariji v krasno oko. Uže tedaj sem dobro vedel, da mi bode njena ljubezen vir nesreče. Brat Metod jo je , tudi ljubil! In to je bilo! to je bilo! Pri vratih je poslušal, ter čul najine obljube, najine prisege, ter iz najinih poljubov sesal obup in grozo!"
„Po jedi sem se podal v njegovo sobo. Ali v igej ga nij bilo. Sluga mi je povedal, da je odšel na vrt."
„Za hišo smo imeli vrt, ali bolje, travnik obsajen s sadnimi drevesi. Moj oče, praktičen mož, ny hotel imeti tistega nepotrebnega cvetja, in ne tistih gredic, obsajenih s pisanimi travami, ki pa ne prinašajo nikacega dobička, ter stanejo mnogo denarjev. Svoj vrt si je gojil kot travnik. Vsako J leto je pod redkimi drevesi zrastla visoka trava in za seno in otavo se je dobivalo lepega denarja. Pri tem se pa še drago plačevanega vrtnarja potrebovalo nij!"
„Y strahu sem hitel po ozkih stezah med visoko travo. Tedaj je bila spomlad uže pretekla in travnik krog in krog je bil v najlepšej rasti, i Tam v kotu, kjer je rastla trava skoraj kot človek visoka, tam sem dobil Metoda. V travi je ležal, ter tiščal obličje k hladnej zemlji, ter ječal, škripal z zobmi in z rokami pulil bilke iz ruše. Sam sebi pa je govoril besede temne in obupne."
„Poklical sem ga. Takoj je planil kviško,   s< mi zgrudil krog vrata, ter dejal obupno:"
B)) Ciril, kako sem jaz strašno, strašno nesri čen!Utt
„Na ramo mi je   položil  trudno   glavo. narava je imela usmiiljenje ž njim in razrešila
129
je bolest notranjo, da so se mu solze ulile po obrazu, in da je ihtel kakor otrok."
„Pod jablanovo drevo na klop sva se vsedla."
BBTo je strašno, to je strašno! je klical. In tako nepričakovano je prišlo vse, tako urno, kot blisk iz jasnega neba! In čisto sem potolčen in v meni je mrtvo vse, kakor na polji po toči posutem! Sedaj je konec vsemu! Sedaj sem pri bregu in svoj Čoln bodem privezal, ter odšel; ali Bog ve kam! In upal sem po dnevi in po noči, da mi postane zvezda, jasna zvezda! Ali sedaj je vse ugasnilo in noč, temna noč je krog mene! In da si ravno ti, rodni mi brat, stopil tako strašno razsajajoče v mojo osodo! Jaz pa bi jo ljubil, tako ljubil! Ciril! usmili se me in nikari se ne posmehuj!""
„Divja strast se mu je srdila po telesu:"
nBIn ravno ti! ravno ti! In jaz te še — umoriti ne smem!""
nBMetod, vskliknil sem, ali si popolnoma zblaznel!""
„In krog vrata se mi je oklenil, poljuboval mi obraz, ter ihtel:"
9
130
„„Ne tehtaj mojih besed! Imej usmiljenje z manoj! Saj veš, da te sovražiti ne morem! Ali jaz sem tako strašno nesrečen!""
„Odpeljal sem ga v sobo. Tolažilne moje besede so ga pomirile nekoliko. Vsedel se je na stol, ter se zamislil tija v se. Ničesar se nij menil, ter tako, ostal do večera. Končno pa se je pustil spraviti v posteljo in videti je bilo, da hoče spati."
„V temnej noči sem se prebudil iz svojega spanja. Nekdo je bil prišel v mojo sobo, ter mi z mrzlo roko tipal po obrazu."
„„Ciril, dejal je tiho, Ciril ali spiš?"" „Tako sem se prestrašil poznega tega obiska, da mu nijsem takoj odgovoril.   Ko pa je. videl, da ne spim, dejal je:"           -     <
„„Ciril! sedaj le sem prišel! Poglej, povedati sem ti hotel, da si ti čisto brez krivde, da si ne napravljaš slabih spominov potem, in da si ne bodel delal nepotrebnega očitanja! Ti si nedolžen Ciril! In v ljubezni, oj! tako gorečej ljubezni jemljem slovo od tebe! Ciril! Ciril! Ali jaz živeti več ne morem! Vidiš pri kraji sem, svoj čoln sem privezal in sedaj odhajam v grobi""
131
„Jaz pa sem planil iz postelje, in kakor bi trenil sem bil v svojej obleki. Vi ne veste, kako železnega duha da je bil ta moj brat! Ko so ga, otroka, nekdaj zavoljo malega pregrešita zaprli v sobo, prerezal si je žilo na roki, ter hotel umreti, zavoljo malenkosti, vam rečem, a prerezal si je bil žilo, da smo mu komaj rešili življenje! Takoj sem bil prepričan, da se umori, da si pokonča mlado življenje I A to se zgoditi nij smelo ! Daroval sem mu svojo srečo, svojo ljubezen, in vse, kar mi je sladkega esoda bila odmerila! In to, mladi prijatelj, nij bilo dobro, ker vsak ima svoje pravice do sreče, do ljubezni!"
„„Metod! dejal sem, ti si hočeš nmoriti svoje življenje! Moj Bog in zavoljo mene! Poglej izru-vati hočem strast iz svojega srca, in pozabiti jo hočem, kakor da je nijsem poznal nikdar. In tvoja naj bode in srečen bodi ž njo!""
„ Prisegal sem mu vse svete prisege, da bodem Marijo zapustil, da je ne bodem ljubil več, in da je bodem čisto, cisto pozabil, kakor da je nijsem videl nikdar v svojem življenji!"
„In paslonil se je na mojo posteljo, ter premišljeval dolgo, dolgo časa."
9*
132
,„To bi bilo silno grozovito, silno grozovito l In midva sva si rodna brata!" zdihoval je.
„Končno pa je vendar sprejel mojo žrtev. Človek v ljubezni do ženske je omahljiva stvar!"
„Čez malo dni potem pa sem vzel slovo od svojega doma, ter se z očetovim dovoljenjem podal v tuje mesto. Ondi sem vstopil v pisarno pri očetovem prijatelji."                '
„Od Marije sem se bil ločil brez slovesa. S prioetka sem dobival nekaj listov od nje, a zmetal sem jih v ogenj, ter pustil brez odgovora."
„Čez leto dni pa je postala Metodova žena, A jaz sem bil čisto pozabljen. To pa vem, da ga n^' vzela iz ljubezni; pač pa iz srda. Bog se nas usmili.*
m.
„Pobegnil sem bil torej v tuje mesto, ter] ondi skušal pozabiti, kar je bilo. Ali kako sem živel? j Tedaj, dragi prijatelj, nijsmo bili tako sladkovodeni i značaji, kot ste mladi ljudje sedaj. Danes zagledate rudeče lice, in takoj vskipite kakor Etna, ko je rj najhujšem bljuvanji. Jutri pa je zopet vse pozabljeno- i in če vam pride nasproti drugi obrazek, pa v vašem srci takoj zopet požene nova ljubezen.   Nekdaj sem J
133
poznal mlado, puhlo glavo. Nosil je dolge, kodraste lase, a menil, da ga zavoljo teh kodrov mora ljubiti vsako dekle. Ta mladi mož me je časih obiskal, ter mi skoraj vedno pripovedoval o svojih zmagah pri ženskem spolu: kako da je ljubil to, kako ono. A ljubil jih je neizrečeno mnogo! Vprašal sem ga, če ne pride v zadrego, kadar mora novemu uzoru razjasniti novo svojo ljubezen. Pogladil si je brado, (ali to, kar je imelo brada biti) ter dejal cinično:u „„Dragi mi prijatelj, vi veste, kaj da so bile v starorimskem pravu „legis actiones"? Kdor je tožil, moral je pri vsakovrstnih tožbah govoriti vselej ene in iste slovesne besede. Rem meam esse dico! No pa vsaj sami veste! Tako tudi jaz, kadar pričenjam novo ljubezen! Tudi jaz imam stalno svojo „legis actio". Stvar se pa takole vrši. Reciva, da jej je ime Helena. Helena! pričnem, danes se mi je o vas sanjalo! A nij je ženske, da bi ne povprašala, kaj da se mi je o njej sanjalo. In jaz odgovorim takoj, da sem jo v sanjah poljubil na rudeče ustna. Sramožljivo povešanje očes in zarudenje obraza! Vidite prijatelj, potem pa se jaz raztajam, kot se raztaja led od solnca obsejan, ter prosim ponižno: Helena! ali bi ne  bilo mogoče,   da bi se  te moje
134
sanje uresničile? Molčanje! Potem pa sramežljivo dvignenje očes — in moja duša se zlije v njeno, in ljubezen je rojena! Kadar pa piide druga priložnost, tedaj pa samo ime spremenim, ter v svojo-formulo postavim mesto Helene, Olgo ali Marijo, Vidite to je moja legis actio per amoris vindica-tionem!""                                                                _.
„Takovi ste sedaj vi mladi ljudje! Mi pa smo tedaj stalno in značajno ljubili. Tri dolge leta sem moral preživeti v tujini, in tri dolge leta boriti srdite boje s svojim srcem. A ne jeden trenutek nijsem zatajil svoje ljubezni in kakor vzvišeno solnce mi je sijal spomin na njo v temne prostore moje duše. Sam za se sem živel in ne jednega^ prijatelja nijsem imel. Pa saj tudi prijateljstva iskal nijsem J Kdor se mi je približati hotel, pobegnil je takoj pred mojo osornostjo."
„Ali nikdar nysem zatajil spomina na njo t V temnih nočeh pa me je časih obdala taka peklenska bolest, da sem planil iz svojega ležišča, ter iskal tolažbe — pri žganih pijačah. Čestokrat sem se hipoma tako nalil, da sem zgrešil pot do svojega ležišča. Ko pa je solnce zasijalo skozi okna, sem ležal na golih tleh, kot zver v puščavi, in možgani
135
so se mi sukali kakor vreteno v glavi.    Telesno in duševno sem hiral, ter hitel nasproti popolnej pogubi."
„Iz tacega življenja me je izvlekla vest, da, mi oče umira. Moral sem zopet domu; pred smrtjo me je hotel še jednokrat videti. Ali prišel sem prepozno ; smrt mu je uže bila za večno zatisnila oči. Pri hišuih vratih me je pričakoval brat Metod. Morda se je ustrašil mojega pogleda, moje podobe? Kot senca sem izleže! iz svojega voza, "ter privlekel na svit osušeno svoje telo."
„A tudi jaz sem brata Metoda komaj zopet spoznal. Koščen je bil postal kakor smrt na podobah. Oči so mu tičale globoko pod čelom, ter se ondi neprestano sukale, kot da bi hotele gledati na vse strani. Podal mi je tanko svojo ročico; bila je drobna kakor otrokova. Čutila pa se je kot mokro usnje, neprijetno, grobno!"
„Potem pa me je takoj vlek«l po stopnicah; molčal je in nij mi rekel, da je vesel, da sem zopet prišel. Strastno je tiščal mojo roko v svojej. Nahodu so naji srečavale stare ženske in otroci. Po vsem poslopji pa je bil razširjen mrtvašk duh. Pri-šedši do sobe, kjer je med zelenjem in cvetjem ležalo
136
mrtvo očetovo truplo, pa mi je še bolj krčevito stisnil roko, ter siknil med zobmi:"
nnPastiva ga!  pustiva!""
„Ko pa je obrnil pogled po mrtvem, zdelo se mi je, da mu je šinilo iz očes besno sovraštvo. Vlekel me je v svojo sobo, varno jo odprl, me potisnil vanjo, ter potem zopet zaklenil duri.0
nn Božje jeze blisk ga je udaril, Ciril, ter mu treščil v pregrešno truplo! Ker zapisano in zapovedano je, ne želi si svojega bližnjega žene. A ta si je poželel ženo svojega lastnega sina!"1'
„Kako peklo je hipoma zazijalo pred mano!"
BMDa, je kričal, da, tisti, ki me je postavil v to slabo življenje, tisti je pometal vse očetne dolžnosti od sebe, ter povzdignil svoje oko k njej, ki je moja žena. A jaz pred svetom plašča od peklenske te sramote odkriti nijsem smel, in kakor v vulkanu so se kuhale strasti v meni. Kakor senca sem sedaj, kakor vir izsušen, kakor zapuščeno pogorišče!"
„Zaječaje se je vsedel na stol. Bil je prikazen, da se mi je živo usmiljenje vrinilo v dušo. Zgubljeno, potrto življenje! Polastila pa se me je tudi grozna misel, da sem svojo srečo, svoje življenje žrtoval brez vspeha, in brez sadu. Vse sem mu bil
137
prepustil! A sedaj je proklinjal svojega očeta v grobu, ter mu privoščil smrt in konec življenja." o          BBIn poglej, zdihoval je, tudi ona me je zapu-
stila ! in morda me nij nikdar ljubila! Kadar se prikažem z njo na ulico, tedaj se raztezuje vsak gizdalin in napenja svoje oči, ter se pase na njenej lepoti. In kar je najhujše, moja žena se vede, kakor da bi jej vse to dobro dejalo. Jaz pa sem Prometej na skali in dan na dan se mi kljuje drob iz telesa 1 Moj Bog, ona me nij nikdar ljubila!""
„Jaz sem molčal. Revež je ljubosumil na celi svet."
„„ Izsušen sem, je še dejal, kot vodnjak sredi puščave in vsahnili so vsi dobri sokovi po meni. Ta ienska me je pokopala pri živem telesu! Čemu nijsi pustil tedaj da bi si bil končal svoje življenje. V istini, srečnejši bi bil sedaj!""
„To je bila meni zahvala! Drugi dan so starega Simona Raka odnesli iz hiše. Zapustiti je moral svoje klijente in svoje denarje, in vse, kar mu je drago bilo."
„Dolga vrsta ga je spremila do pokopališča, kjer so „dokončane akte" njegovega življenja položili
138
v večno registraturo. Rake? pa so mu bili obsuli s-cvetjem in venci."
„Zvonovi so peli in „miserere" je žalostno donel. Doma pa sva ostala z Metodom. Pri oknu je slonel, ter zrl za dolgim sprevodom. Suhi obraz se mu je napolnil s strastjo in hudobijo."
„ „Bog ga je udaril, Bog ga je udaril, je šepetal, ter mu razsul stare kosti! Ker zapovedano je: ne želi svojega sina žene!""
IV.
„Prijatelj! hujši kot življenje v tujini mi je bilo potem življenje v domačej, očetnej hiši. Poprej so me težili samo spomini, spomini pretekli! Potem pa sem tičal zopet v groznej sedanjosti. Poprej me je morila zavest, da sem si sam pretrgal nit svojej prihodnosti, in da sem to prihodnost prodal, kakor Ezav nekdaj svoje prvorojenstvo."
„Ali sedaj sem občutil, da nijsem bil pokončal samo sebi srečne prihodnosti. Pokončal sem jo bil tudi tistemu, kateremu sem v mladostnem svojem idealizmu hotel podeliti največo srečo. Na duhu in na telesu je bil brat Metod pokončan po kratkem zakonu. Nekdaj je poslušal svete prisege, katere sva
139
6i z Marijo prisegala. In v duši mu je kot ostro želo obtičala zavest, da ga morda nij ljubila tedaj, ko je stopila z njim v sveti zakon. In ta zavest ga potem ni za jeden trenutek nij zapustila. Pri vsakem, na katerega se je žena dzrla, slutil je takoj, da ima pregrešne namene do nje, da mu je hoče vzeti. V tej svojej besnosti je zagazil tako daleč, da je lastnega svojega očeta zapredel v preklicane te svoje slutnje, in da je potem satanično se krohotal, ko bo mu roditelja odnesli v grob! To je bil blagoslov, katerega sem si bil napravil z nespametno, bratov-sko svojo ljubeznijo! Sejal sem ljubezen, ali pognali so strupenih rastlin strupeni vrhovi!"
„ Obupni kes mi je neprestano moril dušo. ^ Vsak trenutek mi je bilo, da si moram svinčenko pognati skozi razbeljene možgane. In še bolj me je peklo njeno obnašanje.' Pri mizi smo se prve dneve videli časih. A tedaj nij nikdar uprla očij v me. In če sem jo boječe kaj povprašal, mi nij' dala odgovora. Zaničevala me je! Ali bila je v svojem pravu — ker tudi njej sem bil pokončal življenje! To je moralo biti zakonsko življenje na strani takej revi, kot je bil brat Metod! Vedno je tičal za njo, in vedno hotel vedeti,  kaj   da je počenjala   ta   in   ta-
140
č&s, kaj da misli sedaj, in kam da gleda! Bog jima nij bil dal otrok, ter tako razrušil zadnjo stezo, po katerej bi se bila morda še zjediniti mogla."
„Po očetovej smrti oddana je bila meni njegova pisarna. Tolažilno mi je bilo, da sem se mogel vreči v delo, ter ž njim vsaj nekoliko pomiriti notranje, razsajajoče viharje. Celi dan sem tičal med akti, ter pregledal vse, kar mi je prišlo pod prste. Kmalo sem bil na glasu dobrega odvetnika. Zvečer pa sem lazil po gostilnah, ter si s pijačo nalival želodec. Pričelo se je staro življenje!"
„ Ognja v svojem srci pa nijsem mogel pogasiti. Še sem jo ljubil, ljubil kakor morda nikdar poprej ne! Tej zavesti se nijsem mogel ubraniti! Iz svoje pisarne sem videl na vrt. Tija je prišla Marija sedaj in sedaj, ter hodila z žalostno povešano glavico po stezah. Jaz pa sem prežal tam gori za gardino, ter s svojimi očmi pogoltnil vsako njeno stopinjo. Bila je sedaj v svojej nesreči krasnejša, kot nekdaj, ko se jej je bil razcvetel cvet prve ljubezni. Vne-mal sem se za njo, ter si jo poželel — njo, ki je bila mojega brata! Časih je tudi brat Metod pri-krevsal za njo na vrt. In gugal se je krog nje, ter stegoval proseče roki proti njej. Beračil je za njeno
141
ljubezen! Ali ponosno je vselej takoj odšla iz vrta ter njega pustila ondi, kopernečega in zdihavajočega. To je bilo peklensko življenje, ki je trlo troje ubozib bitij na zemlji! A končno je zatrlo vse tri!"
»Svojega brata nijsem mogel več ljubiti. Ogibal sem se ga, in v njegovej družbi mi je vselej strašna teža tiščala na dušo. V svojej revščini se mi še smilil nij. Pač pa se mi je dozdevalo, da bi ga bil prav lahko sovražil. In v trenotkih sem ga tudi v istini sovražil!"
„Ali Metod me je enomer nadlega val s svoja ljubeznijo. Pri vsakej priložnosti je k meni prisopel, ter mi potožil svoje gorje. Navadil se je bil tudi pijančevanja. Skoraj vsak večer je pribitel k meni, ter zahajal z mano v gostilno. Tam pa se je napil tako, da nij mogel stati, in da sem ga moral skoraj nesti domu. Pri slabotnej mu natori, je zavrelo takoj vse po njem, če je le koli|kaj čez mero pil. Potem pa se mu je raztopila duša, da je solze točil in neprestano jokal!"
„ „ Umreti ne morem! zdihoval je čestokrat, nmreti ne morem, dokler živi ona!""
„In živel je. A končno je prišel odločilni trenotek!"
142
„Nekdaj sem ga pozno v noči privlekel domu. Skoraj brez zavesti je bil. Spravil sem ga v posteljo, ter odšel potem po temnem koridoru proti svojim sobam. Tedaj pa mi je satan udihnil misel, kaj da ona počenja sedaj? Bila je to misel, ki jo pro-klinjam še danes! Hipoma je po meni vznetilo se tisočero strasti. In hotel sem vedeti, kaj da počenja v poznej tistej uri žena mojega brata? Pred njene vrata sem hotel leči na gola tla, ter poslušati njeno spanje, ter jo v mislih tisočkrat odpuščenja prositi, da sem jej tako grozno bil razbil srečo življenja!"
„Kot tat sem se plazil po stopnicah, navzgor v drugo nadstropje. Ondi je imela svoje sobe; ondi je živela ločena od zakonske postelje svojega moža. Z rokama sem tipal ob steni. Nogi sti se mi tresli. Počasi sem vzdigaval korak za korakom, ter plezal kvišfco. Po vsem telesu mi je gorel ogenj. Pozabil sem na vse zakone svete nravnosti in na vse ukaze večnega Boga!"
„Pri vsakej stopinji pa sem poslušal, če se ne čuje kaj v daljnem poslopji. A ostalo je tiho vse. Samo nekje v sobi seje oglasila ura, ter bila polnoči."
sDospel sem na gornji hod in po temi se vlekel proti njenemu stanovanju.  Krog malega ovinka
143
se zasukavši pa sem hipoma stal pred njeno sobo. Moj Bog, pred isto sobo, v katerej je bil nama pognal cvet prve ljubezni, v katerej sva si prisegala večno zvestobo. Imela je odprta vrata. Iz sobe je prihajal lehen svit, ter narejal na steni nasproti rumeno liso".
„SpaIa še nij! Tudi okna so bila odprta in hladen piš je vlekel čez sobo, in potem čez koridor. Ali meni vroče krvi ohladiti nij mogel! Ne jednega trenotka nijsem premišljeval, ali smem stopiti v to svetišče, ali ne ? Saj je bila moja od nekdaj! Prodal sem jo bil v pregrešnej kupčiji, katera pred stolom božje milosti, ki vreduje naše življenje, veljati nij mogla, nij smela!"
„Prestopil sem prag. Bila je še vsa oblečena. Samo dolge lase si je bila spustila čez tilnik. Pred svetim razpelom je klečala, in glavo tiščala v*vojej roki. Truplo se jej je bolestno pretresavalo. Ječaje je molila:"
BMSveti Jezus! dodeli mi vsaj spanje po noči! pusti mi spomine v duši, pusti mi trnjevi venec tega zakona, pusti me še živeti v tem trpljenji, ali dodeli mi vsaj spanje po noči! In jokati tudi več ne morem I Dodeli mi zopet solze, dodeli mi tudi solze !Ba
144
„ Morda sem bil storil korak proti njej, ker glavo je hipoma povzdignila, ter se obrnila proti meni. Nasproti mi je zrlo dvoje suhotnih, mrtvih očes, brez vsacega življenja skoraj. Takoj je vstala od klečala. Ponosno je vrgla lase čez pleča, ter jih potisnila z obraza. Kri jej je zalila lice in oči so se jej napolnile z divjim srdom. Besede nij mogla spregovoriti. Ali jezno je dvignila roko proti meni.*
„ „Marija! v skliknil sem proseče, Marija, ti me bodeš poslušala! Ti me moraš poslušati! V tej poznej uri sem se kot divja zver priklatil do tebe. Oblaki so se nakupičili med naju in ti moraš dovoliti, da jih vsaj za jeden trenutek potisnem k strani !uu
„In ko nij ničesar odgovorila, sem se še bolj razvnel, ter jej povedal vse. Pravil sem jej o svojej gorkej ljubezni in o sreči, ki se mi je bila odkrila, da me tudi ona ljubi; pravil jej o svojem bratu, o njegovej strasti do Dje; pravil jej o tistej groznej noči, v katerej se je hotel samega sebe umoriti; pravil jej o bratovskej svojej žrtvi in o žalostnem svojem življenji v tujini!"
BBMarija! dejal sem, ti me zavreči ne smeš, ne moreš! Hirala mi je duša, hiralo mi telo, ali na
145
te sem vedno, vedno mislil! Po tebi sem hrepenel z vsem svojim srcem! Ti si mi bila zvezda, katere svit mi nikdar ugasnil nij! Ti si mi še sedaj zvezda, katere svit me vabi za sabo, katere svit me v življenji ohrani! Marija! ti me zavreči ne smeš!""
„Ječaje se je zgrudila v stol."
„„Marija! ti me moraš zopet ljubiti! Razdrobiti hočem te okove, v katere si ukovana sedaj, in zopet te hočem pridobiti, če se mi na upor postavi tudi celi svet! Ljubezen ima večne svoje zakone, in po večnih teh zakonih si moja pred svetom in pred Bogom!""
„ Pregrešna strast me je s tako silo preobdala, da sem pristopil k ženi svojega brata, ter jo goreče k sebi privzdignil. Zgrudila se mi je na prsi in njeni dolgi lasje so me obsuli. Mehko svoje lice je tiščala k mojemu, ter me z belima svojima roka ma fc tesno objela. V solzah se topeča je ihtela:"
BnBog je sodil! Dodelil mi je zopet solze! Ciril! Ciril! jaz te ljubim še vedno!""
„ Vidite prijatelj! tak je človek, tak je človek , če ga strasti mečejo tija in sem s svojimi   valovi.J*

10
146
V.
„Ko pa sva tako sesala vse strup pregrešne ljubezni, prebudilo je naji čudno grgranje. Nekako tako kakor nastane tedaj, če postaviš polno lakot-nico na sodovo veho. Marija se mi je takoj iztrgala, ter plašno zakričala. Potem pa jo je zapustila zavest. Lahno sem jo položil na njeno posteljo."
„Ondi pri vhodu pa je stal brat Metod; komaj polovično napravljen. Vil je roki po zraku in napenjal debele oči. Poskušal je govoriti, aU samo tisto grgranje je spravljal iz grla."
„Čudno sovraštvo mi je takoj preplulo dušo. In tedaj bi bil z mirno krvjo gledal, če bi bil ta človek ginil v vodi, v vodi ali pa v ognji."
„ „Ti si upal na mojo pijanost, dragi mi bratec Ciril! Pozabil pa si, da ima ravno tu spodaj brat Metod svojo spalnico in da ta vsak glas iz spalnice zakonske svoje žene čuje, 6e se je še tako napil, dragi mi bratec Ciril, hi! hi!""
„Takoj so mu pošle zopet besede, in zopet je vil svoji roki po zraka. Planil sem k njemu."
147
nBPojdi!aa sem divje zakričal, ter mu pograbil roko, in ga vlekel po temnem koridorju za sabo.'"'
„„ Sedaj sva poravnala svoje račune, Metod, sem govoril zamolklo, sedaj naj osoda razsodi med nama!""
nBNaj razsodi, naj razsodi!""   togotil   se je.
„nOba živeti več ne smeva, Metod I1"1
„„Oba živela več ne bodeva! Tudi meni je to jasno, bratec Ciril I""
„ „Dobro! Pojdi torej z mano! Jaz sem vedel, da bode prišel ta trenotek!""                      *
„ „Ti si to vedel! ti si se na vse to pripravljal, brate Ciril! Oba živeti več ne smeva!"
„Pritavala sva do moje sobe. Odklenil sem jo."
nnVsedi se!""
„S zobmi škripaje se je vsedel."
nnTi hočeš mojo ženo, Ciril!"
„„Osoda naj razsodi, Metod!""
n„Osoda in božja pravica!""
„Prižgal sem luč. Kakor v megli sem videl brata Metoda bledi obraz. Oči so mu bile s krvjo zalite. Na čelu pa se mu je videla oteklina, da je bil pogled njegov še groznejši. Plazeč se po temnem hodu je bil nekje z glavo treščil ob steno! Sklonjen
148
je tičal na stoln, ter si s pestmi ril po laseh na glavi."
„Jaz sem pripravil dve kupi."
„n Vidiš, Metod, ta sti dve kupi iz barvanega stekla! V vsako nalijem vina, ali v eno nasajeni tudi strupa! Ali vidiš to vse?""
„ „Vidim! vidim! kričal je. Le nalij in toliko, da te umori, če si vliješ v goltanee!""
„V kupi sem nalil vina, a v jedno nasul tudi strupa. Potem pa sem luč ugasnivši kupi na mizo postavil, ter jej prestavljal sem in tija, da končno nijsem več vedel v katerej je strup."
„ „Metod! dejal sem zamolklo, sedaj pa še ti prestavljaj, da mi ne očitaš potem, da sem ti ukradel življenje!""
„Ječaje je tipal z roko po mizi in prestavljal kupi. Potem pa sem zopet prižgal luč, ter se vsedel k mizi. Metod mi je sedel ravno nasproti, ter s svojimi očmi pogoltnil vsak moj migljaj. Med nama pa sti stali zeleni tisti kupi, v katerih jednej je čepela gotova smrt."
nnMetod, dejal sem, sedaj še jednokrat prestavi kupi, da ne bodeš mislil, da te goljufati hočem Naj razsodi osoda med nama!""
149
„In vzdignil se je, ter s tresočo roko še jed-nokrat prestavil kupi. Pri tem pa je hlastno zrl v nji, da bi morda videl, v katerej da tiči strup."
nBMetod! sedaj si izvoliva vsak svojo kupo! Kdo naj prične?""
„„Jaz, jaz!"" siknil je stegnil koščeno roko, ter pograbil kupo, ki je stala na mojej strani. Morda je videl poprej, da je tekočina v tej kupi čistejša, kot pa v onej na njegovej strani."
nn Ciril sedaj pijva!""
„Oba sva pila, ter zrla jeden na druzega, da pač vsakdo izpije svojo kupo. Se sedaj ga vidim, kako je, pivši, kviškoma povzdignil obraz, ter svoje oči sovražno tiščal na me. Pil je hlastno, tako, da se mu je nekoliko krog ustnic usulo, ter se mu izlilo po bradi na belo srajco."
„Tudi jaz sem izpil in potem zatisnil oči. Razburjenost te noči, in pa tudi čezmerna pijača sti prouzrocevali, da so mi onemogli vsi živci po telesu. Sedaj v odločilnem trenotku, pa so me zapustile zadnje moči in silna slabost mi je prerila drob, da sem bil takoj brez vsake zavesti."
„ Drugo jutro sem se prav zgodaj prebudil. Za gorami je solnce ravno vstajalo, a v sobi je bilo
150
še mračno. Na mizi je bila sveča čisto dogorela. Prvi trenutek nijsem vedel, kje da sem. Prav ničesar se nijsem spominjal. Dozdevalo se mi je pači da je vso noč ležalo teško breme nad mano, in da sem imel puste, dolge sanje. Z roko sem si premel oči, in skušal vstati. Vse truplo me je zabolelo. V glavi pa mi je tičala praznota."
„ Končno sem se vendar vzdignil. Ko pa sem se proti oknu obrnil, me je silovita prikazen po vseh kosteh tako pretresla, da so se mi zajezili lasje na glavi. Ondi v kotu je čepelo drobno truplo brata Metoda. Roki je krčevito tiščal k trebuhu, kakor da bi mu še vedno razsajale po njem strupa peklenske moči. Odprte oči so mu bile čudno bele, in krog krvavo razgriznenih ustnic stale so pene! Bil je strašna, grozna prikazen!"
„Meni pa se je takoj vse razjasnilo, in hipoma sem vedel vse, kar se je bilo prigodilo v poznej noči med nama. Kakor strela me je udarilo! In ko sem gledal njega od muk zaviti obraz, pograbila me je z vso silo zavest, da   sem  morilec   njegov!"
„Pobegnil sem iz sobe, ter divjal potem celi dan po gozdovih krog mesta. Ali ne jeden trenotek me nij zapustila tista grozna, strašna podoba mrtvega
151
brata, katerega sem bil umoril. Kakor Kajn sem lazil okrog, in hudobna vest me je bičala s svojimi biči!1 „Potem pa v življenji nijsem mogel dobiti miru. Mariji se nikdar več nijsem upal stopiti pred obraz, ker med njo in mano je zeval umorjenega brata strašni spomin. Ali -vsaj je potem kmalo umrla in jaz še sedaj ne vem, kje da ima zapuščeni svoj grob. V to samoto sem se podal, in sedaj molim k Bogu, ki nas ustvarja, ter nas pušča umirati po svojej volji, da bi me tedaj, ko bo govoril svojo sodbo čez nas, ne obsodil preostro, ne tako ostro, kakor bi zaslužil."
i
* *          *
Starec je obmolknil. Njegova pripovest me je živo pretresla.
„In sedaj sem kot jelen, ki se mu je ris zagrizel v tilnik, in ki potem s tim strašnim bremenom bega po gori! Časih se mi še v sanjah prikaže obličje mrtvega brata Metoda; ali med dnevom me nikdar ne zapusti!"
„To je moja pokora! to je moja pokora!" in zdihovaje je legel po postelji.
152
Jaz pa sem tiho odšel. Ko sem stopil zopet na jasni svit, mi je bilo, kakor da sem prišel iz stare katakombe. Med cvetočim drevjem sem stopal, ter s kipečim srcem zrl na jasno nebo, na zelene gozdove po gorskih rebrih in na gorske vrhove, od zapadajočega solnca se žareče. In hvalo sem dajal osodi, da mi je dopuščala zreti na naravni ta kras brez obtežene vesti! — Dajal sem jej pa tudi hvalo, da mojemu srcu nij bilo dano tako strastno ljubiti, kot je ljubil gospod Ciril.
Zavoljo jedne same ženske ugonobiti si življenje, ter si zatreti dušne svoje moči, to je brez dvombe huda nespametnost!
Gospod Ciril je malo let potem umrl, svoje veliko premoženje pa je zapustil dobrodelnim zavodom.
V hladnem grobu je gotovo srečnejši, kot je bil v življenji!
f
t
Dosedaj so izšle v „slovenskej knjižnici" te-le knjige: I. zvezek: „Doktor Zober", roman, spisal J. Jurčič, velja 60 kr.: II. zvezek : ,,Kalifornske povesti",spisalBret Marte.,
velja 50 kr.: III. zvezek: ,,Tugomer", tragedija, spisal J. Jurčič, velja 60 kr.; IV. zvezek: „Na Žerinjah", izviren roman, spisal Janko Krsntk, velja 60 kr.; V. zvezek: „2upnik Wakefieldski", roman, iz angleščine poslovenil prof. J. Jesenko, velja 1 gold.; VI. ,,Mej dvema stoloma", izviren roman, spisal J. Jurčič, velja 50 kr.; VIL zvezek: „Cvet in Sad", roman, spisal J. Jurčič, velja 80 kr.; VIII. zvezek: „2im8ki večeri", zbirka novelic, spisal dr. hen Tavčar, velja 50 kr.                             £i
Vsi ti zvezki se morejo vkup ali posamezno za naznačeno ceno pri izdatelji še dobiti.
Vsak naročnik kateremu je mari za pomnoženje in razširjenje slovenske knjige, naj bi v svojem krogu skušal našo „knjiž-nico" razširiti.
One gospode naročnike naše „Knjižnice", ki so nam za prejete eksemplare še na dolgu nujno prosimo, da ga poravnajo.
NARODNA IN UNIUERZITETNA KNJI2NICA
A00000045415A
A00000045416A
A00000045417A
A00000045418A