V libijski puščavi. Roaiaa. Anglcški spisal A. Goaaa Dovle. (Dalje). VI. «Niti z mesta da se aiso premaknili, tako se je zdelo ujetnikom, ko so potovali po eaoličai puščavi. Vedao ia povsod isla pokrajinska slika — isla rjava, vaiovita planota, kakor so jo gledali včeraj, pokrita aa debelo z jajčjasto okroglim obrušeaiai kamenjem, med katerimi je tu pa tara borao životaril šop zelenkaste usajate kamelje trave. Pred ajimi, za ajinii, aa obeh straaeh ia daleč tja do nepregledaega obzorja, povsod isti okameaeli valovi, isle valovite črte. Solace še ai bilo visoko in prava tropična vročiaa se še ni začela, suhi jutraaji zrak je bil čist ia prozorea kakor brušeao steklo ia v ostrih, trdih potezah se je očrtavala krog njih puščava, rjava v ospredju, vijoličasta aa daljnih robeh. V enakomernih gugajočih se kretajah se je zibala dolga vrsta kamel, druga za drugo so bitele, k lu pa tam je včasi naraslia gruča jczdccev, ki so si iaieli kaj povedati. Daleč zuaaj aa krilih so jezdile slraže, aa vsakem griču so se ustavile, bela postava si je senčila oči z dlaajo ia ostro opazovala obzorje, dolge sulice in puške so jim štrlele izza hrbla in izgkdale v daljavi. kakor ter.ke, drobae igle. «Kako daleč mislite, da smo že od Nila?« je vprašal Cochraae. Jezdil je poleg BeLmoata ia nepreslano obračal glavo in oči aa vzhod ter opazoval valovito črto, kjer sta se dotikala aebo ia zemlja. «Dobrih 50 milj.« «Mislim, da ne bo toliko, Več nego 15 do 17 ur aismo aa potu in kamele ne prepotujejo več ko dve in pol milje na eno uro poprečno, ako potujejo, kakor n«i sedajle. Torej bi imeli približao 40 milj za seboj. Pa tudi to bo, se bojim, neKoliko preveč za aašc rešitelje. Ne yerjamem da siao mnogo na boljšem, ko smo dobili do opoldne odlog za izpreobraitev. Na kaj naj še upa- mo? Odkad naj pride rešitev —? Pogin ia koaec sta nam neizugibna —!« cNikakor ae govorite o sinrti!« je vzkliknil Beimoat. «Dovolj je še časa do opoldae! Hamilton ia Hedley, častaika obmejnih kamelarjev v Halfi — poznate ju! — sla izvrstaa vojaka. Kakor blisk pridrvita za aami! Tovornih kamel ac bodo imeli seboj, ki bi jih zadržcvalc, kakor nas tele naše zadržujejo, to je čisto gotovo. Ko sem večerjal v ajihovi družbi oaidaa ia ko so mi piipovedovali, kako so točno in naglo pripravijeai na vsako izaeaadeaje in za vsak aapad — tedaj si pač aisem mislil, da bi kedaj ategailo od ajihove pripiavljenosti zaviseti naše življeaje —!« «Dobro, dobro!« Seveda bomo poskusili kar se bo dalo, in zadrževali boaio usodo, dokler bo le mogoče, — pa maogo upanja aimam. Žeaskam kajpada moramo kazati veselo lice —. Talc Tippy Tilly se zdi da je dober človek ia da misli držali besedo. Tistih pet čracev in tisia dva zagorela čioveka tamle, ti so menda, o katerih je pravil, da hočejo pobegniti iz derviške službe. Res je, držijo se drug drugega ia vedao so v aaši bli- žini, — pa kako nam bodo pomagali, tega ae razu- mem —.« Umolkail je. Tudi drugim ai bilo mnogo do bcsed. čudaa, san- java, utrujeaa omotica je legla vsem aa duha in aa lelo. Kakor bi bili izpili čašo.rahlega slrupa, uspavajočcga za vso večaost —. Tako usmiljeaa aiati narava uspava bedečo zavest ia zrainja napete živce, kadar se bliža koaec —. Pretoklo življenje jiin je slopilo pred dušae oči, nnslili so na davao miaule dogodke, aa prijatelje, aa zaaace, — lairao, nemo, z rahlim čuvstvom otožnosli, kakor glcda človek na dogodke, ki ga nič več ae brigajo, na ljudi, od kalerih se jc poslovil za vedao —. Rahla nczavodaost, sladka oaiedlelost se jih je lotevaia, — mir, ki leži onslran obupa —. Polkovaik jc pogkdal krog sebe. «čudiid, da bom umrl v tejle divje lepi puščavi! Vedao seai bii prcpričan, da urarem v gosti megli loadonski. Da, želel som si tako smrt. Kajti slabše smrti si nc morete misliti —.€ «In jaz seai si vedao žekla, da bi umrla v spanjut, je saajavo pravila Sadie. «Kako kpo, če se zbudite — pa se znajdeie aa oaem svetu! Prijaleljica v zavodu mi je vedao pravila: Ne želi mi «Lahko aoč!« — Želi mi rajši «Dobro jutro v boljšem, iepšem svetu —!« «Smrt je strašaa le, ako umre človek brez Boga, v grehih,« je pravila gospa Belmoatova. «V grehih stopiti pred večnega Sodnika, — to je grozno! Nasprotno pa, kaj de, če uaire človek ludi aa primer v divji puščavi, pod rokami teh le besaih nevcmikov, ako ima le mirao, čisto vest —! Da, umreti za svoje versko prepričaaje, kakor se aam utegae zgoditi, to je najlepša, aajslajša sairt! — Le eao bi si želela«, je predjala in ljubo pogiedala soproga, «to, da bi ae bila ločena od tebe, moj dragi Joha!« «V aajhujšem slučaju, — če bo res treba umreti«, je dejal Belmoat, «upam, da ae boš nastopila dolgega potovaaja sama, skupno bova umrla, — ia oastraa bova aašla naše prijatelje!« Fardet je skomigail z rameai. V posinrtao življenj« vobče ni veroval, smrt je bila zanj uaičenje ia konec, pa zavidal je Belmonta ia ajegovo žeao za ajuao prepričaaje, ia za mir, s katerim sta gledala smrti v obraz. Na tihem se je smejal, ko je premišljeval, kaj bodo njegovi svobodomiselai prijatelji in soaiišljeaiki v Parizu na to rekli, da je lahkoživi, brezverni Fardet dal življenje v mučeaiško smrt za krščaastvo. Stvar se mu je zdela smešaa, obeacm pa ga je jezila. Včasi se je divje zasmejal, pa je spet klel, v presledkih pa je miloval svojo raajeno zapestje kakor mati bolnega otroka. že aekaj časa je bilo videti na obzorju teako rumeao črto, zarisano po puščavi od severa do juga kakor daleč je segalo oko. Ko so prijezdili bliže, se je črta izpremeaila v val rumeaega peska, širok par sto metrov ia kake tri metre visok. Začudili so se, ko so videli, s kakšnimi zabrižeaimi obrazi gledajo Arabci peščeai pas. Karavana se je ustavila pred ajim kakor pred nepremostljivo reko. Eaiir Abd Er-rohmaa je pogaal svojo kamelo vanj, žival je naredila par korakov, pa se je ustavila in s« tresia aa vsem lcksu. Poveljnika sta se kratko posvelovala in vsa karavaaa se je obmiia ob peščeacin pas.i jnoli severu. «Kaj je to?« je vpražai Beimoat, ko je prišel minio tlragomaa. «Zakaj smo izpremeaili smer?« «To je peščen zamct«, je razlagal Maasur. «Vele" priacsc peska scboj iz daljac puščave ia ga aasuje rri kup v dolgo erlo. Jutri ga bo morebiti vzel seboj ia ou nesei kdove kam ali pa ga bo razpršil pa zraku. Popotnik mora včasi petdesel do sto milj potovati, da ob hodi tak zamet. Preko njega se ne da priti. Kamela si _loiai nogo, jezdec pa se zadusi ia se pogrezne v pesku.- «Kako daleč sega tak zamet?« «To se ae da reči.« «No, Coc.hrane, to je vse v aašo korist! Čim dalje s. aamudiaio, lein zanesljiveje nas bodo došli.« In že stotikrat so potovale ajegove oči vea-k lrd;. ostro zarisaai črli obzorja. Valika, prazna, lemnorujav.-. puSčava je ležala krog ia krog — pa kje je bil lesk jek la ia blešč angleških čelad, za katerimi se jc lako hrepeneče oziral —? Peščeni val ai bil lako dolg, kakor si ga je žclcBelmont. Kmalu so prijezdili do koaca, pesek sc jc raz pršil v prazen nič kakor prah, ki ga veler aa ccsli sune kvišku. Pa čudao, kako so se bali previdai beduiii še celo ledaj, ko je bil val lako ozek ia nizek, da bi ga kamela izlahka prestopila. Več sto melrov so še jezdih. proti scveru ia še le ko so spet eutili pod seboj trda ka menita tla, so se obraili nazaj proti jugozapadu, bič jc brczobzirao zapel ia utrujeae živali so se s podvojeno brzino pognale v tek, da so ubogi, take ježe aevajeni njetaiki v obupaih pa obeaeai smcšnih pokloaih \\ krelajah oiaahovali ia se gugali aa visokih hrbtih. Iz prva se jim je zdela stvar zabavna in celo smcjali so s ¦ drug drugemu vkljub bridkemu položaju, pa knialu sc je zabava izpremeaila v aauko, hrblenica jih jo bolela. iclodec se jim je hotel obrniti ia v glavi sc jim je vrtelo, — morska, pravzaprav karaelja bolezea se jih je prijemala. «Ne morem več, Sadic«, je tarnala gospodičn .Adams, «ne raorem se več držati na sedlul Padla bom!- «Nikar ae izpustite, tetica! Polomili bi si rebra, či padete! Držite se, samo malo še — morebiti se zdaj pn zdaj usiavimo!« «Nasloaile se aazaj ia primite se zadaj za sedlo!« j? svetoval poikovnik. — «Tako! To vam bo lajšalo rnuke.« Snd si je dolgi povoj, ki ga aosijo popolaiki aa juUovera aa klobuku, da si z ajim scnčijo tilaik in čeK) prcd solčaiiai žarki, aaredil je zadrgo in jo je obesi! aa sedlo. «Vtaknite aogo v tole zaako!« je dejal. «Visela bo v ajej kakor v stremeau ia varneje bodete sedeli!« Res je pomagalo in koj je tudi Stepheas za gospo dično Sadie aaredil sličao zaako. Toda dolgo aiso jezdil iv tako aagleai diru. Ea.; tovoraih kamel se je nepričakovaao zgrudila, stegail>\ vse štiri od sebe in obležala kakor mrtva. Morali s<> ubrati zaieraejše korake. — «Kaj je tamle?« je pokazal polkovaik proti zapadu. «Spet kak peščeni zamet?« «Ne vem. Bela črta je«, je odgovoril Belmoat. «Poslušajte Maasur, kaj je lisla črta tamle pred nami?« Pa dragoman je zmajal z glavo. «Ne veni, kaj je lo, gospod. Nisem še yidel kaj takega v paščavi.« i^red njimi na zapadu je ležala po pušeavi bela črta od severa do juga, kakor lji kdo s kredo potegail po rjavi mizi. Teaka je bila, pa segala je nepretrgana od obzorja do obzorja. Tippy Tilly je aekaj povedal dragoinanu. «To je velika karavaaska testa«, je prevedel Mansur. «Pa kako da je bela?« «Kosti —!« Nevcrjelno se jim jc zdelo, pa res je bilo. Bli/.e ia bliže so prihajali jbeli črti ia koačao je leža!a prcd njiaii — shojeaa ccsta. Skale so bile izglodaae, kamenje izdolbeno od neštetih stopinj rnnogih stoletij iu obkdele kosti pogiaalih živali so pokriyaic \o cice.sio« tn.ko nagosto, da je iz daljav« res izgledala kakor nc-pretrgaua črta. Podolgaste kamelje lobanje, aogp, j)rsna ogiotija, da, a-li kostenjaki^so ležali _i st belili v žarečem solncu kdove koliko sto, — morebiti več tisoč let. Kajti suhi zrak puščave ia vroči žarki solaca so zabraajali vsakršno trohaobo. «To je karavaaska cesla, ki sem o njej včeraj pravil«, je dejal Stephens. «Spominjam se naajo. Videl sem jo zarisaao aa zemljcvidu, ki sem ga oai dan ogkdoval v ladijski kajižaici. Baedcker piše o ajej, da ni več v rabi, odkar so se nprli derviši od Gornjem Nihi, da pa je bila poprej kedaj glavna trgovska pot iz gorajega v spodnji Egipt.« Z mlačaim zaaimanjem so gledali ujetaiki nenavadao «ceslo«. Njihova usoda jiai je delala slabi in misli dovolj, zato jim la sicer zaaiaiivi pojav ni vzbujal posebae radovedaosti. Karavana se je obraila ob cesti proti juga ia opoU-kajočih se korakov so nosile trudae kamele svoje trudne jezdece nesrečai usodi nasproti —. Bližali so se kritičncmu treautku, ki bi naj zanje odločil življenje ali smrt. In tedaj je polkovaik Cochraae v slrahu ia pol skrbi za ženske sopotaice — zase jn za svoje tovariše se ni bal toliko — ukloail svoj ponos. ki mu je prepovedoval, se posvetovali z izdajalskini dragomaaom. Maasur je bil zlikavec in brezzaačajnež, pa bil je orieatakc ia pozaal je svoje sorojake. Izpremeail je vero, sniel je občevati z derviši, vsaj z vojaki, če že ae toliko s poveljaikoma, — poslušal ia razumel je ajihove pogovore, sam je hrcpeael po svobodi in po Egipla —. Vse nič ai pomagalo, naaj se je moral obrniti polkovaik, če je holel pomagati tovarišem in sebi. Trdo se je boril Cochraae s svojim angleškim ponosom, predcn se je toliko poaižal, da je šel iskat aasveta k takemu človeku, ia ko ga je koačao veadarlc aagoyoril, je njegov glas in je vse ajegovo obnašanje kazalo skrajno preziranje in zaničevanje. «Zaaai so vam ti Ijudjc, zaana so vam tudi ajihova aaziranja«, je pravil. «Neobhodno potrebao jc, da jib zmotimo in zadržimo za 24 ur. Če dotedaj ne pridejo anglcSke čete, naj se zgodi z nami, kar hoče, — predaleč bomo od Wadi Halfe, da bi nas došli. Tako računam« ini. Vi pa povejte, kako in s čim jih naj zadržimo.« (Dalje prihodnjič).