PRIPOMBE K MADŽARSKI SLOVENISTIKI
V Marjance Mihelič koristnem članku K madžarski slovenistiki (SR 38, 1990, 69-76) je nekaj napak, ki jih je treba popraviti:
-	Str. 69: Ni jasno, na koga od dveh imenovanih se nanaša »Njegovo poznavanje...« - formalno pač na zadnje ime, kar najbrž ni mišljeno.
-	Str. 70: »Staro madžarsko ime za ozemlje ... Tótfold, Tôt säg« ni bilo le »za ozemlje ... kjer žive porabski Slovenci«, marveč za célo Prekmurje, predvsem pa za soboško dekanijo, o čemer je največ pisal Ivan Zelko v raznih spisih, na zadnje v knjigi Prekmurje do leta 1500 (SAZU 1982, 88-89). -Vendvidék ne moremo sloveniti 'njih pokrajina', ker to ničesar ne pove. - Pišemo zdaj Agustič, čeprav so ga kdaj pisali tudi Augustich, nikakor pa ne Avgustii. - József Csaba ni zbiral gradiva »pred Pavlom«; v Prekmurje je prišel šele med okupacijo.
-	Če je Pavlov nastop v madžarski slovenistiki razumljen kot časovna meja, bi morali obravnavati vse delo od tod dalje, predvsem tudi Melichovo; omeniti bi kazalo njegovo prekmursko bibliografijo (prvi del 1902, druga pa 1908, torej že v letu Pavlovega nastopa) in sevč le v op. 8 navedeno delo iz 1925.
-	Str. 71: Pavel se ni »posvetil delu na narodnostnem ... področju«, ampak na »narodopisnem«. Ob njegovi reviji Vasi Szemle naj bi bilo omenjeno tudi njeno nadaljevanje kot Dunântûli Szemle (od 1940).
-	Ne moremo in ne smemo prevajati madž. vend z ve n d s k i, kakor ne pišemo magyar in ne deutsch itn. Tako prekmurščina kot slovenski knjižni jezik ne poznata besede vendski, Vend - razen v slabih prevodih zadnjih let, ko se nekateri ne zavedajo, kaj zagrešijo s tem. Edino ustrezno za madž. vend je prekmurski, samostalno: do 1919 ogrski Slovenec in potem prekmurski Slovenec. Zato je nesprejemljivo, da M. M. v naslovih Pavlovih spisov prevaja (op. 7) vendske knjiievnosti, vendskih besedil, vendska knjitevnost, v vendskem jeziku. (S tem kakor da pristajamo na nam sovražno madžarsko politično stališče iz bojev za osvoboditev Prekmurja 1918-1919 in med okupacijo 1941-1945, ko so z vend označevali domnevno ločenost prekmurskih Slovencev od ostalih tako v jeziku kot kulturi.) V članku o A. Pavlu v SBL sem pred skoraj šestdesetimi leti vse naslove Pavlovih spisov pravilno prevedel, kar je on sam odobril, toda prav tega temeljnega spisa ne poznajo tudi drugi, ki pišejo o njem (enako tudi v svoji monografiji o Pavlu).
310	Slavistična revija, letnik 38/1990, št. 3, julij-september
-	Zakaj avtorica ne obravnava še drugih Pavlovih spisov v glavnem besedilu vsaj na kratko (če je že pol strani pisala o enem samem pojavu v njegovem Glasoslovju)? K seznamu (nepopolnemu, saj ne omenja dveh spisov o ljudski kulturi v Porabju z bogatim narečnim besedjem!) je sevé treba pripomniti, da domnevnega, od madžarskih slabih bibliografij navajanega spisa »Primerjalno glasoslovje...« itn. - ni, marveč je tako Pavel navajal svoje gradivo za obravnavo poglavij iz prekmurske slovnice in je sedaj obdelano v njegovem madžarskem rokopisu.
-	Tu je treba omeniti tudi različne in napačne prevode besede h a z a i : pri tem gradivu beremo »domovinske slovenščine« (71), na sledeči strani v naslovu Asbôthove razprave pa »tukajšnjih Slovencev«. Čeprav haza pomeni domovina, prevod domovinski tujcu ničesar ne pove o pripadnosti ogrskih ali prekmurskih Slovencev, kar je smiselno edino ustrezno, zlasti če upoštevamo tâko označevanje v madžarski slavistiki pred 1919 v nasprotju z osztràk szlovén - avstrijskoslovenski za vso ostalo slovenščino zunaj Prekmurja ali dotedanje Ogrske. Tâko poimenovanje je uporabljal tedaj tudi A. Pavel v svojih spisih.
-	Str. 73: Naslova navedene Kniezseve razprave ne moremo prevesti kot »Slovanski jezik v Prekdonavju...«, saj se glasi tudi naslov nemške različice Kniezseve razprave: Die Sprache der alten Slawen in Transdanubien - torej: Jezik Slovanov ... Kniezsevo véliko delo o slovanskih izposojenkah v madžarščini bi zaslužilo vsaj kratko omembo. Napisal pa je K. še marsikaj, kar se nas tiče. Enako tudi L. Hadrovics: ta je že 1939 objavil razpravo o Slovencih (Magyar Szemle), pozneje pisal o Martjanski pesmarici I in še kaj o prekmurskih Slovencih. (V op. 14 ne moremo navajati dokumentacije v obliki: »Akademija« (katera?), nato pa v oklepaju le »Közlemenyek« brez oznake razreda in številke.)
-	V besedi »szotära« je zadnja črka odveč.
-	V op. 17. naslov razprave ne more biti »Jezik prve prekmurske književnosti«, marveč knjige.
-	V op. 20 je treba tudi v madžarščini Orpheus pisati z véliko; ndpačno je zapisana beseda széphistôria in njen prevod ne sme biti v množini, marveč v ednini.
-	»Bugarin« na sledeči strani se piše z véliko. Na isti 75. strani omenjena »pesmarica ljudskih pesmi iz Porabja« bi zaslužila kot skrajno nekritična izdaja to oznako.
-	Na str. 76 večkrat navedena madžarska založba Európa se piše tako in ne Evropa.
Te dobrohotne pripombe naj avtorica sprejme kot opomin pri nelahkem ukvarjanju z madžarščino, pri čemer ji želim mnogo uspeha kot nadaljevalki našega dela.
Vilko Novak Ljubljana