RAZPRAVE GEOLOGIJA POROČILA GEOLOGIJA RAZPRAVE IN POROČILA 16. KNJIGA 16. KNJIGA Str. 1 do 396 LJUBLJANA I GEOLOGIJA LETNIK 1973 1973 j GEOLOGIJA Razprave in poročila Izhaja enkrat na leto Issued in one volume per year Ustanovitelj revije The journal founded by GEOLOŠKI ZAVOD, LJUBLJANA Izdajatelji Published by GEOLOŠKI ZAVOD, INSTITUT ZA GEOLOGIJO, SLOVENSKO GEOLOŠKO DRUŠTVO Tiskovni svet Printing council Dr. Dragica Turnšek, viš. znan. sodel. Inštituta za paleontologijo SAZU Dr. Valerija Osterc, docentka Fakultete za naravoslovje in tehnologijo univerze v Ljubljani Slavko Papler, direktor Geološkega zavoda Franc Cimerman, viš. kustos Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani Dr. Jože Duhovnik, profesor Fakultete za naravoslovje in tehnologijo univerze v Ljubljani Anton Nosan, direktor TOZD geologija, geomehanika in geofizika Geološkega zavoda Stefan Kolenko, urednik pri Geološkem zavodu Gabrijel Simčič, prof. gimnazije Poljane Uredniški odbor Editorial board Dr. Matija Drovenik, profesor Fakultete za naravoslovje in tehnologijo univerze v Ljubljani Miran Iskra, vodja odseka za kovine TOZD geologija, geofizika in geomehanika Geološkega zavoda Stefan Kolenko, urednik pri Geološkem zavodu Dr. Dušan Kuščer, profesor Fakultete za naravoslovje in tehnologijo univerze v Ljubljani Anton Nosan, direktor TOZD geologija, geomehanika in geofizika Geološkega zavoda Dr. Mario Pleničar, profesor Fakultete za naravoslovje in tehnologijo univerze v Ljubljani Dr. Ljubo Žlebnik, višji svetovalec za hidrogeologijo in inženirsko geologijo pri TOZD geologija, geomehanika in geofizika Geološkega zavoda Glavni in odgovorni urednik Editor Stefan Kolenko, Geološki zavod, 61000 Ljubljana, Parmova 33 Tisk in vezava Printed by Tiskarna LJUDSKE PRAVICE, Ljubljana, Kopitarjeva 2 Letnik 1973 GEOLOGIJE sta sofinancirala Sklad BORISA KIDRIČA in Geološki zavod, Ljubljana Vsebina — Contents Razprave in poročila Transactions and Reports Nosan, A. Termalni in mineralni vrelci v Sloveniji............ 5 Thermal and Mineral Springs of Slovenia...........46 Breznik, M. Nastanek zaslanjenih kraških izvirov in njihova sanacija.....83 The Origin of Brackish Karstic Springs and Their Development . . . 156 Pleničar, M. Radioliti iz krednih skladov Slovenije I............187 Radiolites from the Cretaceous Beds of Slovenia, Part I......218 Pavlovec, R. Plasti z Amussium duodecimlamellatum (Bronn) iz Male Pirešice v Savinjski dolini....................227 Beds with Amussium duodecimlamellatum (Bronn) from Mala Pirešica in Savinjska dolina (Slovenia, W Yugoslavia) (Abstract) .... 233 Pavlovec, R. Prva najdba vrste Sphaerium rivicola (Lamarck) v jezerski kredi na Ljubljanskem barju..................235 L'Espece Sphaerium rivicola (Lamarck) decouverte pour la premiere fois dans la craie lacustre de Ljubljansko barje (Resume) .... 235 Lapajne, V. in 5ribar, Lj, Zgornjekredni sedimenti na območju Posavskih gub.......237 Upper Cretaceous Deposits in the Sava Folds (Abstract)......241 Hinterlechner-Ravnik, A. Pohorske metamorfne kamenine II..............245 The Metamorphic Rocks of Pohorje Mountains II (Abstract) .... 261 Faninger, E. Pohorske magmatske kamenine...............271 Igneous rocks of the Pohorje Mountains (Abstract)........301 Magmatische Gesteine von Pohorje..............302 Placer, L. Rekonstrukcija krovne zgradbe idrijsko žirovskega ozemlja .... 317 Reconstruction of the Nappe Structure of the Idrija-Žiri Region (Abstract)......................332 Rekonstruktion des Deckenbaus des Idrija-2iri Gebietes (Zusammen- fassung).......................333 Skerlj, Z. in J. Fosfati v Istri ......................335 Phosphate de chaux en Istrie (Resume)............341 Lapajne, J. Obdelava in vrednotenje geofizikalnih podatkov.........343 Data Processing and Interpretation in Geophysical Exploration (Abstract)......................351 Ivankovič, J. in Nosan, A. Hidrogeologija Cateških Toplic...............353 Hydrogeology of the Čatež Thermal Springs (Abstract)......359 Iz dejavnosti Slovenskega geološkega društva 1972—73 Activities of the Slovenian Geological Society 1972—73 GrimšiČat, T. Inženirskogeološke razmere ob trasi avtomobilske ceste Hoče—Leveč (Prvo poročilo)....................363 Geological Conditions for Design of Express Highway Hoče—Levee (Abstract)......................370 GuSid, I. Stratigrafsko značenje mezozojskih dasikladaceja s obzirom na nova taksa u Jugoslaviji (Režime)...............371 Stratigraphic Significance of Mesozoic Dasycladaceans with Regard to New Taxa in Yugoslavia (Abstract)...........372 Kochansky-Devidi, V. Trogkofelski skladi na Hrvaškem (Povzetek)..........373 Trogkofel-Ablagerungen in Kroatien (Zusammenfassung).....374 Herak, M. Novija istraživanja trijasa u Hrvatskoj............375 Neuere Untersuchungen der Trias Kroatiens (Zusammenfassung) . . 378 Ramovš, A. Biostratigrafske značilnosti triasa v Sloveniji..........379 Biostratigraphische Charakteristik der Trias in Slowenien (Zusammenfassung) .......................386 Lapajne, J. Geofizikalne raziskave na Krasu (Povzetek)..........389 Boškov-Štajner, Z. Stratigrafski principi prema internacionalnoj podkomisiji za strati- grafsku klasifikaciju (ISSC) (Sažetak)...........390 Nove knjige Book Reviews Herak, M. Geologija — struktura, dinamika i razvoj Zemlje (M. Pleničar) ... 391 Uredniška obvestila Editorial Notices Sodelavcem GEOLOGIJE...................393 Temeljna vsebinska zasnova revije GEOLOGIJA..........395 GEOLOGIJA GEOLOGICAL RAZPRAVE IN POROČILA J j^ ^ j^1 g ^ ^ »p j q j^ g ..... ......" ----— a m n pfpnutc Ljubljana • Letnik 1973 • 16. knjiga • Volume 16 UDK 553.7+553.78(497.12) Termalni in mineralni vrelci v Sloveniji Anton Nosan Vsebina 1. Uvod....................................................6 2. Splošne karakteristike naših termalnih in mineralnih vrelcev in njihova regionalna porazdelitev......................................6 3. Termalni izviri v karbonatnih kameninah........................8 3.1. Termalni vrelci v Ljubljanski in Radovljiški kotlini..............9 3.2. Termalni izviri v vzhodnem podaljšku Karavank..............9 3.3. Termalni vrelci v Posavskih gubah.............10 3.4. Termalni vrelci v dolini Krke...............10 4. Pregled hidrogeoloških raziskav termalnih vrelcev v karbonatnih kameninah .........................11 4.1. Bled.........................11 4.2. Pirniče pod Šmarno goro.................11 4.3. TopolšČica..............................................12 4.4. Dobrna........................12 4.5. Trbovlje......................15 4.6. Rimske Toplice..................................15 4.7. Laško.........................16 4.8. Podčetrtek.......................20 4.9. Dolenjske Toplice....................23 4.10. Šmarješke Toplice...................25 4.11. Topličnik pri Kostanjevici................28 4.12. Cateške Toplice....................29 5. Pregled hidrogeoloških raziskav mineralnih vrelcev........33 5.1. Rogaška Slatina....................33 5.2. Radenska Slatina....................40 5.3. Nuskova na Goričkem..................43 6. Termomineralni vrelci v Prekmurju in Slovenskih goricah......44 6.1. Moravci pri Murski Soboti................44 6.2. Petišovci pri Lendavi..................44 6.3. Banovci pri Ljutomeru..................45 Literatura.........................80 1. Uvod Termalne in mineralne vode so del našega naravnega bogastva. Ljudje so že zgodaj spoznali njihovo zdravilno vrednost. Po izkopaninah rimskih kopaliških naprav v Rimskih Toplicah sklepamo, da so se tam kopali že Rimljani. Podobno velja za Rogaško Slatino, ki je pozneje, zlasti v 17. stoletju, zaslovela po svojih mineralnih vrelcih. Radensko slatino pa so odkrili leta 1833. Voda je bila dolgo zajeta le s plitvimi vodnjaki; večkrat so za to uporabili kletne prostore zdraviliških stavb. V takem stanju so bila zajetja naših termalnih in mineralnih vrelcev še več let po drugi svetovni vojni. Termalni in mineralni vrelci se pojavljajo v dolinah rek in potokov, zato je prišlo v plitvih zajetjih do vpliva podtalnice. Zniževala se je temperatura tople vode in poslabšala kvaliteta mineralne vode. Upadala je količina dobre vode, ponekod stalno, drugod občasno pri visokih vodostajih. Dotrajanost plitvih zajetij je dala povod za pričetek načrtnih raziskav primarnih vodonosnih horizontov v večji ali manjši globini zunaj vpliva površinskih tokov in podtalnice. Po raziskavah leta 1952 so z globljim zajetjem rešili nadaljnji obstoj Rogaške Slatine. Vodil jih je J. Bač in uporabil pri raziskavah in zajetju mineralne vode strojno vrtanje. Prvo globoko zajetje termalne vode pa je vodil avtor leta 1957 v Cateških Toplicah. Nato so sledile hidrogeološke raziskave drugih pomembnih termalnih in mineralnih vrelcev v Sloveniji in trajajo še danes. Raziskave v preteklih dveh desetletjih niso napredovale povsod do take stopnje, da bi bila vsa problematika dokončno rešena. V začetku so imele le najnujnejši obseg. Po letu 1965 je zanimanje za raziskave termalnih in mineralnih vrelcev v Sloveniji naraslo zaradi uvajanja zdravstvenega turizma in naraščanja potrošnje mineralne vode. Osnovne hidrogeološke raziskave so bile opravljene v Dolenjskih Toplicah, Šmarjeških Toplicah, Laškem, Rimskih Toplicah, Dobrni, To-polščici, Trbovljah, pri Podčetrtku, na Bledu, pri Pirničah in v Nuskovi. Bolj detajlno so bili raziskani vrelci v Čateških Toplicah, Radencih in Rogaški Slatini (si. 1). Treba je poudariti vlogo Sklada Borisa Kidriča, ki je s sofinanciranjem in kreditiranjem bistveno pripomogel k raziskavam za obnovo termalnih in mineralnih vrelcev v Sloveniji. 2. Splošne karakteristike naših termalnih in mineralnih vrelcev in njihova regionalna porazdelitev V Sloveniji imamo dva tipa termalnih vrelcev, ki se ločita po nastanku ter fizikalnih in kemičnih lastnostih. Prvega predstavljajo znani termalni izviri, ki pritekajo na površje iz dolomita in apnenca že daljšo dobo in jih imamo tako rekoč za trajne. V urejenih zajetjih sta njihova količina in temperatura konstantni. Vsebujejo do 0,5 g/l raztopljenih mineralnih snovi. Nizka vsebnost raztopljenih mineralnih snovi in nji- hova konstantna sestava kažeta na podzemeljsko cirkulacijo vode, ki pronica v globino s površja, se zaradi geotermične energije segreva in priteka navadno po razpokah ali zdrobljenih conah ob prelomih nazaj na površje kot termalni vrelci. Pri raziskavah teh termalnih vrelcev smo ugotovili, da se izviri z višjimi temperaturami pojavljajo v bližini globokih prelomov, višina temperature pa je odvisna od razsežnosti termalnih con, litološke sestave in lege vodonosnih horizontov ter njihove izolacije proti površju. Tam kjer prihajajo vodonosne karbonatne kamenine na površje, se topla voda v plitvi coni ohlaja zaradi stika s površinskimi vodami in atmosfero. Navadno sega vpliv razhlajevanja globlje od cone letnih temperaturnih gibanj, kar je odvisno od razsežnosti poroznih con in njihove prepustnosti. Porozne cone so navadno prepojene s hladno podtalnico. Zato imamo poleg glavnih termalnih izvirov z najvišjo temperaturo stranske ali divje izvire, katerih temperatura je včasih tudi za nekaj deset °C nižja od temperature glavnega izvira. Hladna podtalnica, s katero so prepojene porozne cone na primer v dolomitu, vzdržuje piezometrično gladino termalnim izvirom. Termalna voda priteka iz globine v najbolj prepustnih delih poroznih con. Od piezometrične gladine hladne podtalnice je odvisna izdatnost termalnih izvirov na določeni koti. Zaradi nizke povprečne vrednosti koeficienta prepustnosti v dolomitu (k = 1.10-4 cm/sek) letne spremembe količin termalnih izvirov v dolomitu ne presegajo 10 °/o. To velja za naravni dotok termalne vode na površje. Z večjo globino zajetja termalnih voda površinski vplivi prenehajo. Drugi tip predstavljajo termomineralne vode, ki so jih navrtali pri iskanju nafte v Moravcih, Petišovcih in Banovcih. Vsebujejo do 10 gAit raztopljenih mineralnih snovi. Akumulirane so v poroznih peščenih plasteh mlajšega terciarja. Njihovo obnavljanje je možno le tam, kjer prihajajo porozne plasti na površje. Zato se pri tem tipu vode bolj strogo postavlja vprašanje racionalne uporabe na podlagi realno ocenjenih izko-ristljivih zalog. Mineralni vrelci se pojavljajo v obrobnih delih Prekmurja, v Slovenskih goricah in v okolici Rogaške Slatine. Mineralne vode so v bistvu površinski izviri termomineralnih voda. To dokazujejo temperature mineralne vode, zajete v globljih vrtinah. V okolici Rogaške Slatine in Radinec so bile v globini 300 m do 600 m izmerjene temperature 30° do 40 °C. Izviri mineralne vode na površju imajo navadno srednjo letno temperaturo okolice. Zaradi majhnih količin, največ nekaj 10 l/min, in počasnega toka se mineralna voda na svoji poti proti površju ohladi in prevzame srednjo letno temperaturo okolice. Na si. 1 vidimo, da je največ mineralnih in termalnih vrelcev v severovzhodni in centralni Sloveniji. 3. Termalni izviri v karbonatnih kameninah Termalni vrelci v karbonatnih kameninah so v tesni zvezi s tektonsko zgradbo okolice. Glede na to jih delimo v več skupin. 3.1. Termalni vrelci v Ljubljanski in Radovljiški kotlini Skupna značilnost termalnih izvirov te skupine je, da pritekajo na površje ob stranskih plitvih prelomih, navadno več kilometrov vstran od glavnih prelomov in da imajo* nizko temperaturo 19® do 23 °C. Nizka temperatura je posledica nizkega geotermičnega gradienta ali pa se topla voda meša s hladno podtalnico pred dotokom na površje. Cirkulacija vode lahko sega tudi v večjo globino, vendar je temperatura vode kljub temu nizka. To so pokazale raziskave na Bledu, kjer je bila Šele v globini 550,0 m izmerjena temperatura 19 °C. Torej je na Bledu geo-termični gradient nižji od povprečka. Nizka temperatura izvirov kaže prej na nizek geotermični gradient in nizko primarno temperaturo izvirov te skupine kakor na vpliv hladne podtalnice. Razen blejskih termalnih izvirov spadajo v to skupino še izviri v Zgornji Besnici, Spodnjih Pirničah pod Šmarno goro, pri Hotavljah v dolini Kopačnice in Furlanove Toplice pri Vrhniki. Glavne podatke o termalnih vrelcih te skupine kaže tabela 1. Tabela 1. Termalni vrelci v Ljubljanski in Radovljiški kotlini Lokacija vrelca Temperatura °C Količina Q 1/sek Vodonosnik Bled Zgornja Besnica Spodnje Pirniče Hotavlje Furlanove Toplice pri Vrhniki 19—22 21 19,5—23 21 26 12—14 1,5—2 5—8 5 15 dolomit dolomit dolomit dolomit apnenec Osnovne raziskave so bile opravljene le na Bledu in v Spodnjih Pirničah. 3.2. Termalni izviri v vzhodnem podaljšku Karavank Termalni izviri druge skupine pritekajo na površje ob stranskih prelomih med šoštanjskim in smrekovškim prelomom. Imajo v povprečju višjo temperaturo od vrelcev prve skupine (tabela 2). Zahodna dva izvira, Topolščica in Dobrna imata višjo temperaturo, ker se pojavljata na kontaktu neprepustnih terciarnih kamenin s triad- Tabela 2. Termalni vrelci v vzhodnem podaljšku Karavank Lokacija vrelca Temperatura °C Količina Q 1/sek Vodonosnik Topolščica Dobrna Stranice Zbelovo 29—31 35,5—36 21 18,5 28 6,5—8 20 4,5 apnenec apnenec dolomit dolomit Osnovne raziskave so bile izvršene v Topolščici in Dobrni. nim apnencem in dolomitiziranim apnencem. Izvira pri Stranicah in Zbelovo pri PoljČanah sta po svojih karakteristikah podobna termalnim vrelcem prve skupine. 3.3. Termalni vrelci v Posavskih gubah Tretjo skupino predstavljajo termalni vrelci v Posavskih gubah. V severni mejni coni med Posavskimi gubami in predgorjem Kamniških Alp sta termalna izvira Vaseno pri Selah v Tuhinjski dolini in Podlog pri Sentpetru v Savinjski dolini. Vsi ostali in obenem glavni termalni vrelci pa se pojavljajo vzdolž laškega sinklinorija. Od zahoda proti vzhodu si sledijo: Medijske Toplice, Trbovlje, Rimske Toplice, Laško in Podčetrtek (tabela 3). Tabela 3. Termalni vrelci v Posavskih gubah Temperatura Količina Lokacija vrelca °C Q 1/sek Vodonosnik Vaseno 21—28 1,5 dolomit Podlog 18—21 5—16 apnenec'dolomit Medijske Toplice 21—23 6 dolomit Trbovlje 32 12 dolomit Rimske Toplice 36—41 6 dolomit Laško 34,3—39,5 18 dolomit Podčetrtek 34—37 25 dolomit Osnovne hidrogeološke raziskave so bile opravljene v Trbovljah, Rimskih Toplicah, Laškem in Podčetrtku. 3.4. Termalni vrelci v dolini Krke Večina izvirov v dolini Krke priteka na površje na njenem desnem bregu v podnožju Gorjancev. To so Dolenjske Toplice, Topličnik pri Kostanjevici, Bušeča vas in čateška terma. Le termalna izvira v Šmarjeških Toplicah in pri Klevevžu sta na levem bregu Krke (tabela 4). Tabela 4. Termalni vrelci v dolini Krke Temperatura Lokacija vrelca °C Dolenjske Toplice 32—38,4 Šmarješke Toplice 28—34,5 Klevevž 22 Topličnik pri Kostanjevici 21—28 Bušeča vas 26—28 Cateške Toplice 57—64 Količina Q 1/sek Vodonosnik 20—21 apnenec/dolomit 40 dolomit 6 dolomit 30 apnenec/dolomit 30 apnenec/dolomit 110—120 dolomit Orientacijsko so bile raziskane Dolenjske Toplice in Šmarješke Toplice ter Topličnik pri Kostanjevici, detajlno pa Cateške Toplice. 4. Pregled hidrogeoloških raziskav termalnih vrelcev v karbonatnih kameninah 4.1. Bled Do leta 1958 smo na Bledu merili količino vode in temperaturo izvira v hotelu Toplice in stranskih izvirov v okolici. Meritvam je sledilo leta 1958 vrtanje 4 plitvih raziskovalnih vrtin, poskusno črpanje in termo-sondiranje. Leta 1967 in 1968 smo vrtali še 8 plitvih in 1 globoko vrtino, ki je segla do globine 587,60 m. Zadela je na dotoke termalne vode v globini 546,0 m do 568,0 m, kjer je bilo zajeto 7 1/sek s temperaturo 19 °C. Okolica Bleda sestoji iz permskih, triadnih, terciarnih in kvatarnih kamenin. Globoka raziskovalna vrtina je pokazala naslednje kamenine in njihovo navidezno debelino: do 60,00 m kvartarne jezerske in ledeniške sedimente, do 106,00 m oligocensko sivico in do 546,00 m siv dolomit. Do globine 577,60 m je sledil temno sivi apnenec, kjer je bil glavni dotok termalne vode, in nato do končne globine 587,60 m temno sivi dolomit. Zanimiva je oligocenska sivica v vrtini; v okolici Bleda si vice ni na površju, ker jo povsod prekrivajo kvartarni sedimenti. Okolico Bleda sekajo številni prelomi s smerjo severozahod-jugovzhod. Ob enem od teh prelomov si je utrla termalna voda pot do površja. Verjetno je zadela nanj tudi globoka vrtina, na kar kaže intenzivno razpokan in zdrobljen dolomit in apnenec. V okolici termalnega izvira v hotelu Toplice imamo dva vodonosna horizonta, v katerih se pojavlja termalna voda. Plitvi horizont so kvartarni jezerski sedimenti z manjšimi količinami termalne vode v produ. Iz teh plasti se drenira termalna voda v več izvirov manjše izdatnosti na površini okoli 15 ha. Najvišja temperatura 21,5 °C je bila v Staretovem vodnjaku. V plitvi horizont doteka termalna voda iz triadnega dolomita, verjetno na meji z oligocensko sivico. 4.2. Pirniče pod Šmarno goro Do leta 1972 so občasno merili količino in temperaturo izvira. Podatki teh meritev navajajo pretok 6 do 8 1/sek in temperaturo 18 do 23 °C. Leta 1972 smo izvrtali 3 orientacijske vrtine, ki so pokazale, da doteka termalna voda iz globine ob kontaktu triadnega dolomita z neprepustnim terciarnim laporjem. Nosilec terme je prelom s smerjo severozahod-jugovzhod. Najvišja temperatura je bila izmerjena v vrtini V-2/72, in sicer 20,5 °C, kar je za 2,6 °C manj od izmerjene temperature izvira v izjemni suši leta 1971. Take razmere kažejo, da se termalna voda pred dotokom na površje meša s hladno v plitvi coni in da predstavljajo izviri mešano vodo. Zaradi bližine Ljubljane bi kazalo raziskave nadaljevati in ločiti z zajetjem termalno vodo od hladne. 4.3. Topolščica Raziskave so se pričele leta 1970. Izdelana je bila pregledna hidro-geološka karta okolice termalnega izvira v merilu 1:10.000. Vzporedno so tekle meritve in opazovanja vseh izvirov na ozemlju, ki ga je zajelo hidrogeološko kartiranje. Tako je bila ugotovljena pretočna količina termalnega izvira, ki znaša pri srednjem vodostaju najmanj 30 1/sek s temperaturo 30,5 °C. Raziskavam na površju je sledilo 5 vrtin, ki so dale podatke o geološki zgradbi bližnjega zaledja termalnega izvira in nakazale hidrogeo-loške razmere v globini do 220 m. Naknadno smo leta 1971 barvali požiralnike ob potoku Strmina na koti okoli 500 m. Barva se je pojavila po 45 urah v bližnjem hladnem izviru, po 70 urah pa zelo- razredčena tudi v termalnem izviru. Izvira sta oddaljena od požiralnika 1,1 km pri višinski razliki 130 m. Okolica termalnega izvira v Topolščici sestoji iz sedimentov kvar-tarja, terciarja, triade in mlajšega paleozoika. Kvartarni pesek, prod in meljna glina zapolnjujejo doline potokov, na strmih pobočjih so melišča grušča. Terciar zastopajo pliocenske usedline in oligocenska laporna glina (sivica) z vložki andezitnega tufa. Večjo površino zavzemajo pliocenske lignitne plasti Šaleške doline. Triadni apnenci, dolomiti, skrilavci, apnenci z roženci in konglomerati so hidrogeološko pomembnejše kamenine. Apnenci in dolomiti predstavljajo glavni vodonosni horizont termalne in hladne vode v okolici Topolščice. Paleozoik je razgaljen v posameznih izdankih. Permu pripada siv apnenec, ki ga spremljajo konglomerat, kremenov peščenjak in skrilavec, karbonu pa glinasti skrilavec in kremenov konglomerat. Termalna voda v Topolščici izvira ob prelomnem kontaktu terciarnih slabo prepustnih in neprepustnih plasti s triadnim apnencem. Termalna voda priteka na površje po razpokah, ki potekajo prečno na glavni prelom. V plitvi coni je v neposrednem zaledju termalnega izvira apnenec zakrasel. V njem je termalna voda v stiku s hladno vodo. Zaradi takih hidrogeoloških razmer niha temperatura termalnega izvira od 28 do 31 ®C. Raziskovalne vrtine so pokazale kaverne, delno zapolnjene z glino. Termalna voda se pretaka iz globine le v določeni coni. Termalni izvir na površju je mešana termalna voda. Primarne termalne vode vrtine niso našle, to bo glavna naloga nadaljnjih raziskav, ki bodo morale poseči v večjo globino. 4.4. Dobrna V letih 1963 do 1966 je bila izdelana hidrogeološka karta v merilu 1:5000. Nato je bilo izvrtanih 6 vrtin, globokih 120,00 m do 650,40 m. Pred pričetkom raziskav je bila s poskusnim črpanjem določena količina termalne vode v starem zajetju zdravilišča. Iz vodnjaka priteka v odvisnosti od zunanjih vplivov 5,881/sek do 6,641/sek termalne vode na prelivni koti 367,3 m s temperaturo 36 °C. Kazen tega je pritekala termalna voda še v pokriti bazen, in sicer 1,5 1/sek. Raziskovalne vrtine so dale naslednje podatke: v vrtini V-l, locirani tik ob Zdraviliškem domu severozahodno od vodnjaka, je bil v globini 0,00 m do 175,00 m apnenec. Na vodonosne razpoke je zadela vrtina že v globini 2,35 m, ki so bile v neposredni zvezi s pokritim bazenom, kjer je izplaka skalila vodo. Termalna voda je dotekala na odseku 2,50 m do 50,00 m in v globini 138,00 m. Med vrtanjem v odseku 11,00 m do 50,00 m se je termalna voda v zajetju močno kalila, obenem se je znižala temperatura, kar kaže na zvezo med vrtino V-l in vodnjakom. Rahlo se je skalila termalna voda v zajetju tudi ko je vrtina dosegla spodnji dotok termalne vode v globini 138,00 m. S poskusnim črpanjem so bile določene količine in temperatura termalne vode v obeh vodonosnih odsekih vrtine. Vrtina V-2 je bila locirana 30 m vzhodno od vodnjaka z namenom, da bi ugotovili debelino neprepustnega lapornega pokrova nad apnencem in morebitne dotoke termalne vode. Vrtina je zadela na apnenec v globini 26,0 m. Do končne globine 120,00 m ni bilo nobenega dotoka termalne vode v vrtino, pač pa je z globino naraščala temperatura, ki je bila pri končni globini 26,1 °C. To kaže na visok geotermični gradient (na 1 °C okoli 12 m) in na bližino termalne cone v globini. Razpoke v apnencu so bile zapolnjene z rumenkasto peščeno glino. Sledove take gline smo našli v vodonosnih razpokah v ostalih vrtinah, iz česar se da sklepati, da je rumenkasta peščena glina sediment termalne vode. Lokacija vrtine V-3 je sledila po podatkih vrtin V-l in V-2 17 m južno od vodnjaka na notranjem dvorišču Zdraviliškega doma. Neprepusten pokrov kvartarne meljne gline in miocenskega peščenega laporja je segal do globine 16,70 m, nakar je sledil apnenec. Prvi dotok termalne vode je bil v globini 82,00 m v kavernoznem apnencu. Prepustna razpo-kana in delno kavernozna cona je segala do globine okoli 95,00 m. Po^ skusno črpanje in termosondiranje je pokazalo najvišjo temperaturo 34 °C v globini 82,00 m. Vrtina V-4 je bila locirana okoli 12 m severozahodno od vrtine V-l. Pod 3,00 m debelo plastjo meljne gline je zadela na apnenec, ki je segal do končne globine 120,00 m. V vrtini ni bilo dotokov termalne vode, pač pa so bili v globini 6,10 m do 21,40 m dotoki hladne vode s temperaturo 10,5 °C do 12 °C. Termosondiranje je pokazalo v globini 3,00 m temperaturo 12,5 °C. Do globine 115 m je temperatura enakomerno naraščala in dosegla na dnu vrtine 30,9 °C. 186 m jugozahodno od starega zajetja so izvrtali vrtino V-5. Čeprav je bilo njeno ustje v neposredni bližini apnenca, je do končne globine 260 m ostala v peščenem laporju. Namen vrtine V-6 je bil, dobiti podatke o hidrogeoloških in geoter-mičnih razmerah v večji globini. Oddaljena je bila le 45 m od vrtine V-3, v kateri se je temperatura vode najbolj približala temperaturi vode v vodnjaku. Potekala je skoz peščenjak in peščen lapor, oligocenski apnenec in triadni apnenec z redkimi polarni dolomita. Presenetljive podatke je dalo termosondiranje, in sicer je bila v globini 200 m izmerjena temperatura 45 «C. Med črpanjem 41/sek iz globine 150 m do 320 m je bila izmerjena temperatura 38,5 °C pri depresiji 30 m. Okolica Dobrne sestoji iz kvartarnih, terciarnih in triadnih kamenin. Debelina kvartarne meljne gline z redkimi prodniki znaša 3,5 m do 8,5 m Največjo debelino dosežejo kvartarni sedimenti v dolini potoka Toplice, v stranskih grapah pa so tanjši. Terciarju pripada peščeni lapor, kremenov peščenjak s prehodom v tufit, apnenec z ostanki ostrig in andezit s tufi. Peščeni lapor tvori gričevje severno in severovzhodno od termalnih izvirov. Peščeni lapor meji na kremenov peščenjak, ki sestoji iz zrn kremena s kalcitnim vezivom; kot primes so v peščenjaku zrna sljude, klorita in vulkanskega pepela. Kremenov peščenjak obdaja z južne strani oligocenski in triadni apnenec, ki tvori vzpetino Kurjek. Triadni in oligocenski apnenec sta si zelo podobna, zato je bilo posebno v vrtinah težko določiti kontakt med njima. Ločita se le po tem, da vsebuje oligocenski apnenec lupine ostrig in ponekod oligocensko mikrofavno. Peščeni lapor pripada v glavnem tortonu, le njegov spodnji del hel-vetu, kremenov peščenjak s tufskimi primesmi spodnjemu miocenu in andezit s tufom spodnjemu miocenu in verjetno še zgornjemu oligocenu. Apnenec s fosilnimi ostanki ostrig in drobnih numulitov predstavlja bazalne plasti terciarja. V podlagi terciarja je triadni apnenec. Pri detajlnem geološkem kartiranju sta bila v okolici Dobrne ugotovljena dva preloma, ki sta važna za dotok termalne vode na površje. Starejši prelom poteka od zahoda proti vzhodu. Na površju ga označujejo krpe oligocenskega apnenca v spodnjemiocenskem peščenjaku Starejši prelom seka drugi prelom v smeri jugovzhod-severozahod; ob njem se je pogreznilo vzhodno krilo. Prelomna ploskev je nagnjena proti severovzhodu. Poleg teh dveh prelomov je več manjših prelomov in razpok. Ena od razpok je v oligocenskem apnencu v neposredni bližini izvirov termalne vode. Oba glavna preloma sta razkosala antiklinalo, katere jedro tvori na zahodu srednjetriadni apnenec. Termalna voda priteka na površje po razpokah, ki so ponekod razširjene v kaverne. Vodonosnik je apnenec, ki ga z vseh strani obdajajo neprepustne kamenine. Zato so izviri termalne vode nastali v neposredni bližini kontakta med apnencem in peščenim laporjem ob robu doline potoka Toplice. Vrtina V-6 je zadela na vodonosno kaverno v globini 613,95 m, ki je v zvezi s plitvim zajetjem termalne vode. Tudi ostale vrtine so nakazale zvezo z obstoječim zajetjem, vendar je imela le voda v vrtini V-6 enako temperaturo kot v zajetju. Iz tega sledi, da je zveza med kaverno v globini 613,95 m in zajetjem neposredna in se termalna voda dviga zelo hitro na površje. Najtoplejša cona je v globini 120 do 320 m; s termosondiranjem smo izmerili maksimalno temperaturo 45 °C Ker zapira neprepustna bariera peščenjaka apnenec z južne strani in ker lezi najtoplejša cona južno od izvirov, je zelo verjetno, da posreduje višjo temperaturo iz gobine prelom na južni strani termalnih izvirov Najtoplejša cona je v apnencu tik pod peščenjakom. Kakšna je razprostranjenost najtoplejše cone in v kateri globini bi bilo najbolj smotrno zajeti termalno vodo, bodo pokazale bodoče raziskave. Termalno vodo v apnencu obdaja s severa hladna voda, ki se drenira v apnenec v neposrednem zaledju izvirov termalne vode. To kažejo hladnejši dotoki v pokritem bazenu in temperature v vrtinah v okolici zajetja. Stabilna temperatura termalne vode v zajetju kaže, da so glavni kanali, po katerih doteka termalna voda na površje, ločeni od hladne vode v plitvi coni. 4.5. Trbovlje Pri Cementarni Trbovlje je bila 1.1967 izvrtana raziskovalna vrtina, ki je v globini 45,0 m zadela v dolomitu na dotok termalne vode 12 1/sek s temperaturo 32 °C. Vrtina je bila locirana na osnovi majhnega dotoka vode s temperaturo 18 °C v bližnjih kletnih prostorih Cementarne. Nosilec tople cone je prelom, ki poteka od severa proti jugu in loči severno od zajetja termalne vode trboveljsko premogovno kadunjo od zagorske. 4.6 Rimske toplice Rimske Toplice so edine slovenske toplice, kjer izvira termalna voda nad dnom doline. Višinska razlika je okrog 40,0 m. Prvotno je bila termalna voda zajeta v dveh plitvih vodnjakih, kjer so se po letu 1956 razmere občutno poslabšale. Piezometrična gladina se je znižala, kar je imelo za posledico, da termalna voda ni mogla iz zajetij dotekati v kopališke naprave. Poslabšanje razmer je dalo povod za pričetek hidrogeolo-ških raziskav leta 1958. Izvrtani sta bili dve raziskovalni vrtini. Vrtina B-l, globoka 151,70 m, je zadela na izdatne dotoke termalne vode v globini 64,65 m do 72,75 m in 76,70 m do 87,95 m. V vrtino so bile vgrajene do globine 46,24 m jeklene cevi premera 113 mm in nato slepo od 40,00 m do 95,00 m jeklene cevi premera 98 mm, ki so bile v globini obeh glavnih dotokov termalne vode perforirane. Od globine 95,00 m naprej je vrtina zarušena. V vrtini B-2, globoki 104,30 m, so bili glavni dotoki termalne vode v globini 49,80 m do 61,80 m in 68,90 m do 72,80 m, torej nekoliko više kakor v vrtini B-l. Vanjo so vgradili jeklene cevi premera 128 mm do globine 86,20 m. Cevi so bile perforirane od 49,30 m do 86,20 m. S tem sta bila zajeta oba glavna vodonosna horizonta in vrtina pripravljena za črpanje. Poskusno črpanje je dalo v vrtini B-l pri depresiji 1,10 m količino 450 l/min s temperaturo 39 °C. Maksimalna temperatura v vrtini B-l je bila 41 °C. Iz vrtine B-2 je bilo črpano pri depresiji 2,70 m 800 l/min termalne vode s temperaturo 39 °C, na ustju vrtine se je prelivalo 160 l/min termalne vode s temperaturo 39 °C. Raziskave so se končale leta 1959 z zajetjem termalne vode v obeh vrtinah. Po ureditvi so pričeli vodo izkoriščati z direktnim črpanjem iz obeh vrtin. Termalna voda priteka v Rimskih toplicah na površje iz dolomita, ki ga obdajajo z vseh strani neprepustne kamenine. Pomembno je zlasti, da je dolomit zaprt proti dolini Savinje z neprepustnim karbonskim in permskim skrilavcem. Zato je piezometrična gladina termalne vode, oziroma prelivna kota sorazmerno visoko nad dnom doline Savinje. V zaledju termalnih izvirov je dolomit prepojen s hladno vodo. Od nje so odvisne hidrogeološke razmere na termalnem območju. V zadnjem desetletju se je piezometrična gladina termalne vode znižala, in sicer najprej v starih vodnjakih in nato v raziskovalno-kaptažnih vrtinah. Celotni padec piezometrične gladine od leta 1956 do danes znaša okoli 3,0 m; vzroke za to bo treba ugotoviti, če hočemo preprečiti nadaljnje zniževanje piezometrične gladine. Zniževanje piezometrične gladine termalne vode je v tesni zvezi z zniževanjem gladine hladne vode, ki je akumulirana v dolomitu v zaledju termalnih izvirov. Verjetno je prišlo do poškodb, oziroma do znižanja neprepustne skrilave bariere, kar je povzročilo tudi znižanje piezometrične gladine hladne vode. Iz neposrednega padavinskega zaledja se drenirajo v dolomit površinske vode. Iz njh se napaja hladna podtalnica, ki izvaja na termalno vodo določen pritisk, od katerega je odvisna piezometrična gladina termalne vode in seveda tudi izdatnost termalnih izvirov na določeni koti. Upadanje piezometrične gladine termalne vode je morda delno povzročilo tudi dotrajano staro zajetje. Termalna voda je bila zajeta v dveh vodnjakih neposredno nad vodonosnimi razpokami v dolomitu. Pri današnji situaciji stene vodnjakov niso vodotesne in tudi njihovi temelji na dolomitni podlagi so dotrajani. Stara vodnjaka bi bilo treba zaplom-birati in njuno neposredno okolico zatesniti. Na vsak način bo v bližnji bodočnosti treba poiskati vzroke upadanja piezometrične gladine, ker bo sicer prišlo do nepopravljivih poškodb termalnega sistema. 4.7. Laško Termalna voda pri Laškem izvira severno od terciarne laške kadunje. Zaradi oligocenskh skladov, ki vsebujejo premog, so okolico Laškega v preteklosti pogosto geološko preučevali. 2e v drugi polovici preteklega stoletja so precej podrobno raziskali premogove plasti in zaradi razlage geoloških razmer tudi mezozojske in poleozojske sklade v njihovi podlagi. Termalno vodo so v Laškem prvič zajeli 1.1852. To zajetje je 1.1936 dotrajalo in ga je bilo treba rekonstruirati. Povprečna temperatura vseh izvirov termalne vode, zajetih leta 1936, je bila 36 °C. Vodo so zajeli z vodnjakom, globokim okoli 5,0 m; skopali so ga do dolomitne podlage. Vse izvire termalne vode, ki so imeli večjo količino, so ločeno zajeli in jih speljali v skupen vodnjak. Tudi to zajetje je dotrajalo. Zaradi neposrednega vpliva Savinje in podtalnice v kvartarnem produ je temperatura termalne vode padla od prvotnih 36 °C na 34 °C. Te okoliščine so dale leta 1965 povod za detajlne hidrogeološke raziskave. Njihov namen je bil, zajeti termalno vodo v globini in na ta način zmanjšati vpliv Savinje. V letih 1965 do 1967 je bilo izvrtanih 7 vrtin. Prve tri plitve vrtine naj bi dale osnovne podatke o razprostranjenosti triadnih in paleo-zojskih plasti pod kvartarnimi naplavinami Rečice in Savinje in s tem za lokacijo globokih raziskovalnih vrtin na prostoru vodonosnega triadnega dolomita. MERILO DOLŽIN HORIZONTAL SCALE Hm 9 10 » »m MERILO VIŠIN VERTICAL SCALE ioni o >o m so_ ii^o Humus Humus layer ta s prodniki in gruščem -kvcrtar Silty cloy with gravel and rubble • Quaternary Psevdoziljski skrilavec ri peiienjak - srednje tri ado Pseudozilian shale and sandstone - Middle Trias sic Razpofcan in zdrobljen, delno miloriiiiziran dolomit-spodnja in srednja triada Fractured and fissured partly milonitized dolomite - Lower and Middle Triassie \J Rdeči peifayak - perm Red sandstone - Per mien Glinasti in peifeni skrilavec • karbon Clay shale on d sandy shale • Carboniferou* Milonitna cona v dolomitu Milonitized Zone in dolomite Prelom Fault Termalna voda pod pritiskom Overflowing well drpolni vodnjak Pumping well SI. 2. Prečni geološki profil termalnega območja Laško Fig. 2. Transverse geologic section across the Laško thermal area Vrtina V-4 je bila locirana 33 m severozahodno od zajetja (si. 2). Prevrtala je triadni dolomit, ki sega do globine 164,00 m, kjer je bil ugotovljen prelomni kontakt s permskimi sedimenti. Glavni dotok termalne vode je bil v globini 98,00 m do 115,00 m. črpanje pri depresiji 0,17 m je dalo 61/sek termalne vode s temperaturo 39 °C; tako visoke temperature v Laškem do takrat niso dosegli. Vrtina je bila kasneje urejena za eksploatacijo. Pri depresiji okoli 1,50 m iz nje teče 121/sek s temperaturo 39,4 °C. Vrtina V-5 je bila locirana okoli 90 m južno od vrtine V-4 in je segla do globine 660,50 m. Na tej lokaciji so bili kvartarni sedimenti debeli 8,50 m, nato pa je bil v vrtini do končne globine triadni dolomit (si. 2), Črpalni poskusi, opazovanja temperature in meritve piezometrične gladine z naraščanjem globine so pokazali, da je odsek z maksimalno temperaturo v globini okoli 125 m do 145 m. Dalje se je z globino dvigala piezometrična gladina od kote 217,33 m, ko je vrtina zadela na prvi dotok termalne vode v globini okoli 60 m, na koto 224,57 m, ko je vrtina zadela na dotok termalne vode v globini 492,00 m. Razlika med piezo-metrično gladino 7,24 m je povzročila, da se je termalna voda na koti 220,78 m prelivala čez rob opažne cevi premera 98 mm. Prelivna količina je znašala 4,81/sek in temperatura 30,5 ®C. Z vrtino- V-6, locirano okoli 80 m južno od vrtine V-5, smo imeli namen raziskati kontakt med psevdoziljskim skrilavcem in dolomitom. Geoelektrične meritve so nakazale mejo med dolomitom in skrilavcem pod kvartarnimi sedimenti. Kontakt med obema kameninama je bil ugotovljen v globini 106,80 m. Končna globina vrtine je bila 153,60 m. V vrtini V-7, okoli 40 m jugozahodno od vrtine V-6, smo po podatkih vrtine V-5 pričakovali pod neprepustnim skrilavcem termalno vodo, ki bi iz globine prek 350 m pod lastnim pritiskom dotekala na površje. Pri naklonu kontakta med dolomitom in skrilavcem, ugotovljenem v vrtini V-6, bi morala vrtina zadeti na isti kontakt v globini 300 do 350 m. Toda zadela je na dolomit že v globini 161,79 m in do globine 450 m ni pokazala pričakovanih rezultatov. S tem so bile hidrogeološke raziskave v Laškem prekinjene. V neposredni okolici Laškega so na površju kamenine, ki zaradi svoje litološke sestave omogočajo dotok termalne vode na površje v dolini Savinje. Pas karbonskega skrilavca in peščenjaka se vleče od zahoda proti vzhodu severno od termalnih izvirov. Lokalno nahajamo ob karbonu še krpe permskega peščenjaka in spodnjetriadne skitske plasti. Meja med permom in spodnjo triado še ni točno določena. V raziskovalni vrtini je bil v globini 164 m ugotovljen prelomni kontakt med pale-ozojskimi in triadnimi skladi. Triadni dolomit sega do navedene globine, pod njim pa leži rdeči permski peščenjak, ki prehaja v globini 260 m v črni karbonski skrilavec. V okolici termalnih izvirov je na površju razgaljen srednjetriadni dolomit, ki je porozen in zato kolektor termalne vode. Dolomit se razteza od zahoda proti vzhodu v pasu, širokem do 500 m, ponekod pa se zoži na nekaj 10 m ali ga prekrijejo mlajše plasti. Ob prelomih je dolomit razpokan in zdrobljen. V glavnem je siv, so pa vmes tudi vključki tem- no sivega in rumenkastega dolomita. Zdrobljene cone so pogostne na površju in po podatkih vrtin tudi v globini. So nepravilno razporejene in tvorijo neprepustne leče v razpokanem dolomitu. Dolomit prekriva južno od toplic ob njegovem celotnem robu psevdoziljski skrilavec, ki vsebuje vložke peščenjaka s prehodom v tufit. Glinasti skrilavec je črn in podoben karbonskemu skrilavcu. Psevdoziljske sklade prekinjajo leče in bloki kremenovega kerato-firja in tufa. Na južno krilo antiklinale so bile odložene terciarne plasti, ki se raztezajo proti zahodu v laško premogovno kadunjo. Območje termalnih izvirov v Laškem pripada tektonski enoti Posavskih gub. Z raziskavami neposredne okolice in strojnim vrtanjem je bila dokazana glavna dislokacija, ki poteka od zahoda proti vzhodu (sl.2). Ob njej se stikajo paleozojski sedimenti s triadnim dolomitom. Ker prekrivajo dolomit z južne strani peščenoskrilavi psevdoziljski skladi, lahko smatramo kompleks južno od preloma za antiklinalno krilo, katere jedro tvorijo severno od preloma paleozojski skladi. Podobno seka prelom tudi terciarne sedimente ob severnem robu laške sinklinale. Na ta način je ožje območje termalnih izvirov vkleščeno med dva preloma, s severne in južne strani pa obdajajo vodonosni dolomit neprepustne plasti glinastega skrilavca in peščenjaka. Tretji prelom poteka zelo verjetno vzporedno s Savinjo pod najmlajšimi naplavinami, zato na površju ni viden. Nakazuje ga nenadna zožitev dolomitnega pasu prav na ožjem vrelčnem območju. Na levem bregu Savinje je pas dolomita širok okoli 500 m, na desnem bregu, oziroma onstran ceste Celje—Laško pa se zoži na okoli 50 m. Na tektonske smeri sever—jug in vzhod—zahod kažejo tudi številne razpoke, merjene na površju. Z nadaljnjimi raziskavami bo potrjena ali ovržena domneva o prelomu s smerjo sever—jug. Bolj verjetno je, da ta prelom obstoji, ker se odraža tudi v morfologiji ozemlja. Termalni izviri pritekajo na površje v dolini Savinje, ki predstavlja najnižjo koto v dolomitnem pasu. Ozemlje, kjer se pojavljajo termalni izviri z različno temperaturo, meri nekaj 1000 m2. Triadni dolomit zapirajo proti severu in jugu neprepustne skrilavo-peščene plasti, proti vzhodu in zahodu se obenem z neprepustno bariero na severu in jugu dolomit dviga in tvori kot bolj odporna kamenina najvišje vrhove. Raziskovalne vrtine so pokazale, da lahko ločimo več termalnih horizontov, in sicer glede na temperaturo termalne vode v globini in na piezometrično višino. V vrtini V-4 je bil najtoplejši horizont v globini 95,0 m do 115,0 m, obenem je bil v tej globini tudi največji dotok termalne vode 91/sek pri depresiji 1,5 m s temperaturo 39,4 °C. S termosondiranjem je bila sicer izmerjena v tej globini temperatura 41 °C, vendar se termalna voda na poti proti površju nekoliko ohladi. Vrtina V-5 je prevrtala najtoplejši horizont v globini 125,0 m do 145,0 m, kjer je bila s termosondiranjem tudi izmerjena temperatura 41 °C. Temperature 36,5 do 40 °C so bile izmerjene s termosondiranjem še do globine 260,0 m, nakar je v globini pod 350,0 m temperatura padla na 33,5 °C; še danes teče iz vrtine manjša količina termalne vode s temperaturo 31,6 °C. Vrtina je ostala zacevljena s cevmi premera 113 mm do globine 238,50 m. Iz navedenega sledi, da je najtoplejši horizont v globini, kjer vpliv hladne podtalnice in Savinje že oslabi. Pod najtoplejšim horizontom pa je temperatura zopet nižja, torej se primarna termalna voda prebija proti površju skozi hladnejšo vodo, ki jo obenem ogreva. Različna globina najtoplejšega horizonta v obeh vrtinah kaže njegov naklon proti vrtini V-5. Iz katere smeri priteka termalna voda iz globine, je še problematično; tudi vrtini V-6 in V-7 nista tega pojasnili. Po dviganju piezometrične gladine z globino je možno razdeliti dolomit kot kolektor termalne vode na tri horizonte. Zgornji horizont je pod neposrednim vplivom podtalnice v naplavinah Savinje in Rečice. Ta horizont sega po podatkih vrtine V-5 do globine okoli 110 m. Naslednji horizont je prehodni, kjer se površinski vpliv polagoma zmanjšuje in piezometrična gladina polagoma narašča. Pri tem moramo upoštevati tudi dviganje gladine zaradi vgraditve cevi v vrtino do vodonosnih plasti, oziroma prepustnejših con v dolomitu. Prehodni horizont sega nekako do globine 250 m. Od tod globje sledi tretji horizont, kjer se je piezometrična gladina naglo dvignila in pri globini vrtine 492 m dosegla najvišjo koto 224,57 m ali 4,24 m nad površjem. Točnih meja med posameznimi horizonti ni mogoče postaviti, ker se verjetno spreminjajo vzporedno z vodnimi količinami, ki jih posreduje termalna cona prek izvirov in zajetij na površje. Dosedanje hidrogeo-loške raziskave še niso dale odgovora, kakšna je celotna izdatnost termalnega sistema v Laškem. Z gotovostjo moremo trditi, da je precej večja od sedanje količine. To dokazujejo izviri termalne vode v okolici zajetij. Hidrogeološke raziskave v letih 1965—1967 so nakazale, da je na termalnem območju v Laškem možno doseči dvoje: termalna voda z maksimalno temperaturo bi sama pritekala na površje, če bi bila zajeta globlje in na ustrezni lokaciji, ki jo bo treba poiskati z nadaljnjimi raziskavami. Zajetje na primerni lokaciji bi dajalo termalno vodo s konstantno temperaturo, ki bi bila višja od 38 °C. 4.8. Podčetrtek Raziskave v letih 1965 do 1967 so imele namen urediti izvir termalne vode Harina Zlaka na levem bregu Sotle. Za širšo okolico izvira je bila izdelana detajlna geološka karta v merilu 1:10000, ki je dala osnovo za lokacijo raziskovalnih vrtin. Po predvidenem programu so bile izvrtane 3 raziskovalne vrtine, V-l/65, V-2/65 in V-3/65. Vrtina V-l/65 je prevrtala kvartarne in triadne sedimente. Po 12,00 m debeli plasti peščene in meljne gline, ki jo je v spodnjem delu zamenjal grušč in slabo zaobljen prod pomešan z meljem in delno z glino, je sledil triadni dolomit z redkimi vložki skrilavca in tufita. Od globine 250 m naprej so bili vložki skrilavca bolj pogostni. V globini 274 m se je pričel temen glinasti lapor. Termalna voda se je pojavila v različnih globinah. Najvišjo temperaturo je imela na kontaktu kvartarnih in triadnih plasti, in sicer 30 °C. V triadnem dolomitu pa je imela temperaturo 23 do 23,5 °C. Izviri na površju v okolici vrtine V-l/65 imajo v regulirani strugi Sotle temperaturo do 26 °C, izviri v bližini površinskega kontakta med triado in naplavinami Sotle pa okoli 23 °C, kar ustreza temperaturi termalne vode v triadnem dolomitu v vrtini V-l/65. Vrtina je bila locirana na periferiji območja termalnih izvirov. Vanjo so bile vgrajene cevi premera 5" do globine 60,64 m in od 60,64 m do 72,00 m cevi premera 4". Cevi so bile perforirane od 25,44 m do 66,50 m, kjer so bili med vrtanjem ugotovljeni najizdatnejši dotoki termalne vode. Vrtina V-2/65 je prevrtala kvartarne naplavine in v globini 6,00 m zadela na triadni lapor s polarni peščenjaka. Od globine 27,40 m naprej je bil v vrtini razpokan sivi dolomit. V dolomitu se je pojavila voda s temperaturo 18 °C. Vrtina je bila ustavljena v globini 63,10 m. Nizka temperatura dotoka vode v dolomitu je razumljiva, saj se v neposredni bližini V-2/65 izceja iz triadnega dolomita hladna voda. Vrtina V-3/65 na desnem bregu Sotle zahodno od izvira Harina Zlaka je zadela v globini 11,20 m pod kvartarnimi naplavinami Sotle na oli-gocenski lapor in pod njim po vmesni zdrobljeni coni na triadni porfi-ritni tuf v globini 26,40 m. V globini 45,00 m je sledil triadni dolomit do končne globine 137,00 m. Termalna voda se je pojavila v poroznem dolomitu že na meji s por-firitnim tufom. Glavni dotok je bil v globini 45,00 m do 70,00 m in sledovi termalne vode še v globini 105,00 m do 112,00 m. Dolomit je bil od globine 70,00 m naprej zelo zdrobljen, zato je bila kasneje z vgraditvijo cevi zajeta termalna voda na odsekih 50,91 m do 84,12 m in 104,82 m do 120,49 m, kjer so bile cevi perforirane. Leta 1966 je bila izvrtana še kaptažna vrtina K-l do globine 80,00 m. V vrtino so bile vgrajene jeklene cevi premera 10 K " do globine 30,00 m, do končne globine 80,00 m pa je vrtina ostala nezacevljena, ker so bile kamenine le razpokane in kavernozne, kar velja posebej za dolomit kot vodonosni horizont. Poskusno črpanje v kaptažni vrtini K-l je dalo pri depresiji 1,00 m do 1,015 m 8 1/sek, pri depresiji 1,52 do 1,55 m pa 101/sek vode s temperaturo 35 °C. Leta 1970 je bila 10 m zahodno od K-l izvrtana še rezervna kaptažna vrtina K-2. S tem so bile zajete celotne količine termalne vode v plitvi coni. Litološko se vrtina K-2 popolnoma ujema z vrtino K-l, le da se porozna cona v triadnem dolomitu pričenja v globini okoli 56,00 m. Črpalni poskus opravljen v sušni dobi 1.1970 je pokazal, da je možno črpati iz plitve cone 15 do 201/sek termalne vode s temperaturo 33,9 do 35 ®C. Leta 1971 je termalno vodo prevzelo Združeno železniško transportno podjetje Ljubljana, in sicer njegova enota za turizem in gostinstvo, ki je prevzela obveznost, da pristopi k izgradnji objektov, kjer bi se termalna voda izkoriščala v zdravstvene in turistične namene. S tem v zvezi je Geološki zavod Ljubljana izdelal program nadaljnjih hidro-geoloških raziskav, katerega del je bil realiziran leta 1972. Program hidrogeoloških raziskav je zajel globoko termalno cono z namenom, da se zajame termalno vodo z višjo temperaturo in obenem poveča njeno skupno količino. Raziskovalna vrtina V-1/72 je bila locirana 50 m jugozahodno od vrtine K-l. V globini 9,00 m je zadela na oligocenski peščeni lapor, ki je segal do 85,60 m. Po vmesni zdrobljeni coni se v globini 88,60 m pričenja triadni dolomit z vložki porfiritnega tufa in sega do 135,20 m. Do končne globine 202,20 m je vrtina prevrtala triadni dolomit z vložki breče in temno sivega dolomita. Manjši dotok termalne vode se je pojavil v globini 90,50 do 98,00 m. V globini 111,00 m je dotok termalne vode v vrtino pričel naraščati in se je polagoma večal do 177,00 m. Vrtina V-l/72 je bila kasneje spremenjena v kaptažno vrtino s povečanjem premera in vgraditvijo jeklenih cevi. Vrtina V-2/72 je bila locirana okoli 80 m severozahodno od vrtine K-l. Pod kvartarnimi naplavinami je v globini 11,50 m zadela na oligocenski lapor, pod njim pa 88,60 m globoko na porozen dolomit z manjšim dotokom termalne vode. V globini 91,00 m do 132,80 m je bil ugotovljen porfiritni tuf in nato do 197,30 m razpokan triadni dolomit, nakar je sledil do 222,10 m steklast porfiritni tuf ter do končne globine 224,90 m zopet dolomit. Območje termalnih izvirov pri Podčetrtku sestoji iz triadnih, terciarnih in kvartarnih kamenin. Kvartarni sedimenti dosežejo v dolini Mestinjščice in Sotle 12 m debeline. Sestoje iz peščene in meljne gline ter slabo zaobljenega proda. Na triadni podlagi so bazalne oligocenske plasti sivice, kremenovega peska in kremenovega peščenjaka, ki vsebuje ponekod premog. Med oligocenom in miocenom je erozijska diskordanca, prav tako med helvetskim laporjem ter peščenjakom in tortonsko litavsko serijo sedi-mentov, ki se pričenja z bazalnim konglomeratom. Po mikrofavni sodeč je bil odložen le spodnji in srednji torton. V sinklinalnih krilih se priključujejo sarmatski sedimenti, in sicer prevladuje glinovec s plastmi peska, peščenjaka, konglomerata in gline. Sinklinalo pri Pristavi zapolnjujejo pliocenski sedimenti, ki jih tvori sivi in svetlo sivi glinovec s plastmi peska. Triado zastopa dolomit z vložki tufa in tufita, glinastega skrilavca in breče. Dolomit je siv, včasih skoraj črn, vsebuje ponekod gomolje in vključke roženca in pirita. Po litološki sestavi pripada ladinski stopnji. V okolici termalnega območja se pojavlja še glinasti skrilavec in porfi-rit s tufi. Dalje so razgaljeni še werfenski skrilavec, lapor in dolomit. Triadne kamenine pripadajo obronkom Rudnice in segajo na površje skozi terciarne sedimente. Okolica termalnih izvirov je razkosana po Številnih prelomih, nastalih večji del v mlajših orogenetskih fazah. Prelomi so bili sicer ugotovljeni le tam, kjer prihajajo na površje triadne kamenine, vendar sklepamo po razprostranjenosti terciarnih kamenin in po morfologiji, da se nadaljujejo na ozemlje terciarnih kamenin. Predvsem kažejo na zvezo s tektoniko prečne doline, ki potekajo od severa proti jugu pravokotno na os terciarne sinklinale. Glavna preloma s smerjo sever—jug sta vzporedna z dolino Mestinjščice in Sotle. Ob Sotli poteka prelom, ki smo ga ugotovili tudi z vrtinami na območju mineralnih vrelcev v Rogaški Slatini. Terciarni sedi- menti tvorijo severno od Rudnice Široko sinklinalo, ki se proti zahodu razcepi v dve sinklinali. V vmesni antiklinali prihaja na površje južno od Šmarja pri Jelšah triadna podlaga. Celotnemu ozemlju med Rudnico in Bočem so dali pečat predvsem mlajši orogenetski procesi. Termalni izviri v okolici Podčetrtka se pojavljajo v coni, ki sega na jugu od opuščenega rudnika železa pri Olimju do sotočja Sotle in Mesti-njščice na severu. Cona je široka le nekaj 100 m. Glavno območje termalnih izvirov je severno od Podčetrtka, kjer je termalna voda zajeta v treh kaptažnih vrtinah in ima najvišjo temperaturo. Vodonosni horizont je srednjetriadni dolomit, ki ga v dolini Sotle prekrivajo mlajši terciarni in kvartarni sedimenti ter delno porfiritni tuf. Širšo termalno cono so razkosali številni prelomi na več blokov. Izviri termalne vode se pojavljajo v bližini kontakta dolomita z neprepustnim pokrovom terciarnega laporja in delno skrilavca. Vodonosna je prelomna cona, in sicer ob prelomu, ki je nagnjen proti zahodu, kar so pokazale raziskovalne vrtine. Tudi debelina neprepustnih kamenin narašča v tej smeri. Temperatura termalne vode je najvišja v severnem delu širše termalne cone, proti jugu, oziroma proti jugozahodu temperatura pada. Skrajno znano jugozahodno točko s termalno vodo predstavlja vrtina V-l/48, izvrtana v okviru raziskav železovega rudišča pri Olimju, kjer še danes priteka na površje okoli 101/sek vode s temperaturo 18 °C. Dotok vode v vrtino V-l/48 je v apnencu v globini 27,0 m, torej še v plitvi coni. Globlje tudi v ostalih vrtinah v dolomitu ni bilo dotokov termalne vode. Vse dosedanje raziskave kažejo, da je glavno območje termalnih izvirov v dolini Sotle severno od Podčetrtka. Ostali pojavi s temperaturo 18 do 24 *C so stranski izviri, ki le nakazujejo nadaljevanje termalne cone proti jugozahodu. Termalna voda je danes zajeta z vrtinami, in sicer v dveh vrtinah K-l in K-2 plitvo v globini 46,0 m do 80,0 m in v vrtini V-l/72 v globini 120,0 do 180,0 m. Prelomna cona z najtoplejšo vodo je nagnjena proti zahodu, zato je tudi temperatura v vrtini V-l/72 37 °C, v obeh plitvih zajetjih pa 34 do 35 °C. Skupne količine, ki jih je možno pridobivati s črpanjem, znašajo okoli 30 1/sek. 4.9. Dolenjske Toplice Okolica Dolenjskih Toplic je bila geološko kartirana v merilu 1:10 000 leta 1961. Do 1.1959 so raziskave obsegale le posamezne oglede termalnih izvirov in meritve količin termalne vode. O teh raziskavah obstajajo zapisniki in krajša poročila v zdraviliškem arhivu. Hidrogeološke raziskave z vrtanjem so bile opravljene prvič 1. 1960 do 1961. Izvrtane so bile štiri raziskovalne vrtine, in sicer prve tri v neposredni bližini obstoječih zajetij termalne vode in ena vrtina severno od športnega bazena ob cesti Dolenjske Toplice—Novo mesto. Po desetih letih so bile leta 1971 izvrtane še štiri raziskovalne vrtine, ki so posegle v globino 190,0 m do 416,0 m. Rezultat teh raziskav je bilo zajetje termalne vode v globini 290,0 do 315,0 m. Najstarejše plasti v okolici Dolenjskih Toplic pripadajo zgornji triadi. Sestoje iz sivega pasovitega dolomita s polarni zrnatega dolomita in prehajajo v spodnjejurske sklade. Zavzemajo ozemlje severno od sotočja Krke z Radešco in sestavljajo okolico Soteske in Straško goro. Spodnjejurske plasti sestoje iz sivega zrnatega dolomita, temno sivega apnenca s polarni skrilavega laporja in sivega apnenca z redkimi vložki drobno oolitnega apnenca. Zavzemajo ozemlje med potokoma Sušico in Radešco ter segajo čez dolino Krke na južno pobočje Straške gore. Spodnjejurskim plastem sledita srednjejurski oolitni apnenec z vložki oolitnega dolomita in zgornjejurski svetlo sivi apnenec. Nastopata strnjeno v vzpetinah Pristave in Prašičevke vzhodno in severovzhodno od Dolenjskih Toplic. Zahodno od Radešce prihajajo na površje plasti spodnje krede, ki vpada j o proti zahodu pod Kočevski Rog. Sestoje iz temno sivega delno bituminoznega apnenca. Kvartar zastopa kraška ilovica v dolinah Sušice, Krke in Radešce. Recentne naplavine, peščene in meljne gline ob Krki, Radešci in Sušici so prenesle površinske vode v glavnem z območja kraške ilovice. V okolici Dolenjskih Toplic sta pomembna dva preloma. Žužemberški prelom je ena od glavnih tektonskih linij v zgradbi Slovenije in Hrvatske. Poteka od Ljubljanske kotline v gornjo krško dolino in nato ob Kočevskem Rogu vzdolž doline potoka Radešce in Crmošnjic v Belo krajino. Drugi je topliški prelom, ki poteka vzdolž potoka Sušica. Ob njem se stikata spodnjejurski zrnati dolomit in plastoviti apnenec z oolitnim apnencem spodnje jure. Med topliškim in žužemberškim prelomom se širi jurska sinklinala, ki je ob žužemberškem prelomu narinjena na spodnjo kredo. Narivna ploskev je nagnjena pod kotom 60° do 70° proti severovzhodu in jo nakazujejo tektonske drse med Meniško vasjo in Selom. Na potek večje dislokacije kaže tudi izrazita zdrobljena cona. Termalna voda v Dolenjskih Toplicah je zajeta nad izviri v kletnih prostorih Zdraviliškega doma, kjer doteka v dva bazena. V velikem bazenu imajo dotoki temperaturo 37,1 do 38,4 °C, v jamskem bazenu pa 36,2 do 37,4 °C. Po podatkih hidrogeoloških raziskav 1.1960/61 in 1971 priteka termalna voda na površje po sistemu razpok ob topliškem prelomu, ki so razširjene v kaverne. Torej si je termalna voda utrla v jurskem apnencu pot proti površju po razpokah in jih sčasoma razširila v kaverne. Kraški globinski sistem, po katerem se pretaka termalna voda, obdaja kraški sistem hladne vode. Na ta način je termalna voda pod vplivom hladne kraške podtalnice. Količina termalne vode se zato pri visokih vodostajih SuŠice navidezno poveča, oziroma se dvigne njena piezometrična gladina. Pri nizkih vodostajih Sušice termalna voda priteka na dan v številnih izvirih v strugi potoka. Piezometrična gladina se zniža in se zato količina termalne vode v glavnih izvirih zmanjša. Črpalni poskusi, ki so trajali od 13. 12. 1960 do 20. 1. 1961, so pokazali, da se količina termalne vode s temperaturo 36,5 do 38,4 °C ne spremeni in znaša pri nizkih in visokih vodostajih potoka Sušice 12 do 131/sek. Raziskovalne vrtine so pokazale, da je dotok termalne vode iz globine vezan na najbolj prepustno, zakraselo cono v jurskem apnencu in triad- nem dolomitu. Jedro toka termalne vode predstavljajo izviri, zajeti v velikem bazenu z najvišjo temperaturo 38,4 °C. Jamski bazen predstavlja s svojimi izviri s temperaturo 37,4 °C že bolj periferni del najtoplejše cone. Vse raziskovalne vrtine v neposredni bližini termalnih izvirov so pokazale najprej cono z višjo temperaturo, ki je segala do globine 90,0 m do 120,0 m, nakar je temperatura padla tudi za 10 °C. Ponoven dvig temperature za 10 °C je pokazala najgloblja vrtina V6/71 v globini 200,00 m in je nato zadela na termalno vodo v triadnem dolomitu v globini 299,50 m do 303,00 m, kjer je bila zajeta dodatna količina termalne vode 7 1/sek s temperaturo 32 °C. Take temperaturne razmere v globini kažejo, da je stik z globoko termalno cono pod sedanjimi izviri z najvišjo temperaturo. Raziskovalne vrtine so pokazale tudi, da je potok Sušica južna meja plitve in verjetno tudi globoke termalne cone, kjer bi bilo možno zajeti termalno vodo v primarnem vodonosnem sloju triadnega dolomita, ki se pričenja v globini okoli 260,0 m. Dalje so pokazale, da sega sistem kavern, po katerih doteka termalna voda na površje, tudi v triadni dolomit. Problem globokega zajetja termalne vode v Dolenjskih Toplicah bodo rešile nadaljnje raziskave z vrtanjem globokih raziskovalnih vrtin, ki bodo posegle globlje od 600,0 m. 4.10. Šmarješke Toplice Šmarješke Toplice ležijo okoli 1 km severno od vasi Kronovo v dolini potoka Dolnice. O izvirih termalne vode v Šmarjeških Toplicah so do leta 1956 obstajali le posamezni komisijski zapisniki in kratka poročila F. 2 u r g e v topliškem arhivu. Prve podrobne raziskave, ki so obsegale geološko kartiranje okolice toplic v merilu 1:10 000 in meritve temperature v kvartarnih naplavinah, sta opravila D. Kuščer in F. Drobne. Na podlagi teh raziskav je bilo v 1.1959 izvrtanih 19 ročnih vrtin, s katerimi sta bila ugotovljena dva centra izvirov termalne vode, oddaljena med seboj okoli 200 m. Plitvim vrtinam so sledile štiri strojne vrtine v 1. 1959/60. Vrtina V-l/59 je bila locirana pri športnem bazenu, V-2/59, V-3/60 in V-4/60 pa pri pokritem bazenu. Leta 1962 je bila pri pokritem bazenu izvrtana še vrtina V-5/62. Leta 1969 smo izvrtali pri športnem bazenu štiri strojne vrtine. Okoli 0,8 km južno od Šmarjeških Toplic je še en izvir termalne vode. Ima temperaturo 16 do 18 °C in daje okoli 2301/sek. V okolici tega izvira smo leta 1968 vrtali dve plitvi in tri globoke vrtine. S temi raziskavami smo imeli namen ugotoviti, kako bi bilo možno ločiti hladno in termalno vodo in ju ločeno izkoriščati. Dokončno tega vprašanja zaradi premajhnega obsega raziskav ni bilo mogoče rešiti, pač pa smo v dveh globokih vrtinah dobili termalno vodo, v V-3/68 s temperaturo 25 °C in v V-4/68 s temperaturo 28 °C (si. 3). Raziskave bo potrebno nadaljevati, da bi dosegli postavljeni cilj. Vodo glavnega izvira smo kljub temu 1.1970 zajeli in bo zajetje oskrbovalo Novo mesto z okolico. Na ožjem območju termalnih izvirov v Šmarjeških Toplicah smo v letih 1959/60 in 1969 dobili podatke o plitvi coni, s kaptažnimi vrtinami pa smo podvojili količine termalne vode in obenem dobili indikacije, da je možno z nadaljnjimi raziskavami globoke termalne cone tudi zvišati temperaturo termalne vode. ŠMARJEŠKE TOPLICE V-4/60 V*2/60 V-5/69 Vo^M68 V-3/68 Pi, Q • II Glina z meljem - kvarlar Sllty clay - Quaternary Apnenec s polomi laporja in skrilavca - zg. kreda Limestone interbedded with marl and shale • Upper Cretaceous Razpokan in zdrobljen, delno milonitiziran dolomH-zg. triada Fractured and fissured, partly milonitized dolomite-Upper Triasslc Prelom Fault Črpolni vodnjak Pumping well Termalna voda pod pritiskom Overflowing well ME ft 110 OOlflM horizonta! scale merilo vltln vertical scale »m 0 JO tO 60 mM SI. 3. Pregledni geološki profil Šmarjeških Toplic Fig. 3. General geologic section across the Šmarješke Toplice Najstarejša in tudi najbolj razširjena kamenina v okolici Šmarjeških Toplic je svetlo sivi triadni dolomit. Natančneje starosti dolomita ni mogoče določiti; po primerjavi z razvojem dolomita drugod na Dolenjskem pripada verjetno zgornji triadi. V okolici termalnih izvirov je dolomit zdrobljen. Zdrobljena cona se vleče v smeri severoseverovzhod-jugojugo-zahod čez ožje območje termalnih izvirov. Široka je ponekod 100 m. V njej je v okolici zdravilišča več peskokopov. Zdrobljeno cono so prevrtale tudi raziskovalne vrtine. Na obeh straneh zdrobljene cone je dolomit bolj plastovit, vendar ga zaradi intenzivne tektonike prepletajo številne razpoke in tektonske drse. Na dolomitu ležijo erozijski ostanki jurskega in krednega apnenca. Kredi pripada temno sivi apnenec z vložki glinastega laporja in gomolji roženca, ki zapira plitvo termalno cono proti jugu v obliki neprepustne bariere. Proti vzhodu vpadajo mezozojske plasti pod terciarni lapor, peščenjak in litavski apnenec, drugod jih delno prekriva kraška ilovica. Doline potokov prekriva ponekod tanjša, drugod do 6 m debela plast glinastopeščenega holocena, ki vsebuje predvsem v območju termalnih izvirov organsko glino. Zveza geološke zgradbe Šmarjeških Toplic in Krške kotline še ni raziskana. Navedbe v literaturi, da je Krška kotlina udorina, niso dokazane. Geološko kartiranje je pokazalo, da gre prej za sinklinalo, ki jo tvorijo terciarni sedimenti. Predterciarno osnovno gorstvo prekrivajo transgresivno miocenski tortonski sedimenti: peščeni lapor, apneni peščenjak in grebeni, oziroma čeri litotamnijskega apnenca. Te sedimente prekrivajo z južne in severne strani sarmatski sedimenti, na katerih leži proti vzhodu diskordantno panonski glinasti lapor. Zdrobljeno cono v Šmarjeških Toplicah spremlja več lokalnih prelomov. Termalna voda priteka na površje severno od preloma, ob katerem se stikata triadni dolomit in kredni apnenec. Zahodno od izvirov pri športnem bazenu seka ta prelom drugi prelom s smerjo severozahod-jugovzhod, ki povezuje območje termalnih izvirov v Šmarjeških Toplicah s termalnimi izviri pri Kronovem. Ta dva preloma sta važna zato, ker doteka po razpokah ob obeh prelomih termalna voda na površje. V prelomnih conah je dolomit silificiran, razpoke pa zapolnjujeta kalcit in drobna breča. Tudi v širši okolici Šmarjeških Toplic prevladujejo podobne tektonske razmere. Ozemlje je razkosano z lokalnimi prelomi na več blokov, ki jih posebno v dolomitu spremljajo zdrobljene cone. Dosedanje hidrogeološke raziskave v Šmarjeških Toplicah in okolici so pokazale, da je termalna voda v zvezi s hladno podtalnico. V poroznem dolomitu je akumulirana hladna voda, na posameznih mestih pa se skozi hladno podtalnico prebija proti površju termalna voda. To dokazujejo temperature posameznih izvirov, ki so odvisne od razmerja med količinami hladne in termalne vode, oziroma oddaljenosti od termalne cone. Vodonosna kamenina je triadni dolomit. V razpokah in zdrobljenih conah pa se termalna voda preliva na površje. Zaradi prepustnosti, ki jo karakterizira koeficient prepustnosti k = 1,2,IG"2 cm/sek do 4,5. lO^1 cm/sek izračunan po podatkih črpalnih poizkusov, je dolomit prepojen s hladno vodo. Od piezometrične gladine podtalnice je odvisna količina termalne vode na današnjih kotah izvirov. Zato se v sušnih dobah količine termalne vode zmanjšajo, vendar z zakasnitvijo, ker se gladina hladne podtalnice zaradi sorazmerno slabe prepustnosti dolomita znižuje zelo počasi. Od nihanja gladine hladne podtalnice je torej direktno odvisna prelivna količina termalne vode. V športnem bazenu je maksimalna temperatura 34,5 °C, v pokritem bazenu pa 32 °C. V obeh centrih priteka termalna voda s severa. Pri pokritem bazenu tvori južno mejo plitve termalne cone prelomni kontakt med triadnim dolomitom in krednim apnencem. Zaradi vložkov laporja in lapornega skrilavca predstavlja blok krednega apnenca neprepustno bariero, ki loči šmarješko plitvo termalno cono od okoli 800 m južno ležeče plitve termalne cone v okolici izvira »Jezero«. Kredni apnenec v okolici šmarjeških Toplic predstavlja erozijske ostanke, zato sega verjetno blok krednega apnenca z vložki laporja in lapornega skrilavca le v manjšo globino. V raziskovalnih vrtinah je bil ob prelomu ugotovljen kredni apnenec do globine 80 m. Take razmere kažejo, da je vir višje temperature ista termalna cona v globini za šmarješko termo in širšo okolico. Površinski vodotoki ne vplivajo na izdatnost termalnih izvirov, ker tečejo po kvartarnih glinastih sedimentih. Na območju termalnih vrelcev v Šmarjeških Toplicah doseže debelina glinastih sedimentov 7 m. To debelino so pokazale številne ročne vrtine leta 1959. V Šmarjeških Toplicah prevladuje na območju termalnih izvirov termalna voda, pri izviru »Jezero« pa hladna podtalnica. Mešanje hladne in termalne vode je zato bolj izrazito v plitvi coni v okolici izvira »Jezero«, saj je izmerjeni pretok izvira v suši okoli 2301/sek. in temperatura izvira 16 do 18 °C. Problematika celotnega območja termalnih izvirov v okolici Šmarjeških Toplic še ni dokončno razčiščena. Plitva termalna cona je raziskana do globine 150 m. Termalna voda je zajeta pri športnem bazenu v globini 12 do 147 m in pri pokritem bazenu v globini 11 do 19 m. Pri izviru »Jezero« so vrtine segle do globine 257 m, tako da smo se bolj približali globoki coni. Zelo pomembna je pri izviru »Jezero« rešitev pro--blema ločenega zajetja, in sicer hladne vode za oskrbo prebivalstva in termalne vode za rekreacijo. Nadaljnja dela v okolici Šmarjeških Toplic bo potrebno usmeriti tako, da bi z vrtinami raziskali globoko termalno cono. S tem bi dosegli višjo temperaturo termalne vode in z globokim zajetjem preprečili vpliv hladne podtalnice, oziroma ga omejili. Istočasno bi bil rešen tudi problem zajetja hladne vode za oskrbo Novega mesta z okolico z zajetjem izvira »Jezero«. Globoke raziskovalne vrtine bodo poleg tega pokazale, kakšna je zveza med šmarješko plitvo termalno cono in plitvo cono pri izviru »Jezero«. Dosedanje raziskave so to le nakazale, niso pa dale podatkov, ali gre za enoten hidrogeološki globinski sistem ali pa sta obe območji vezani na isto termalno cono, kjer se voda ogreva in priteka na površje kot termalna voda. 4.11. Topličnik pri Kostanjevici Izvir Topličnik se pojavlja ob Krki okoli 1,5 km zahodno od Kostanjevice. Voda ima temperaturo 21 do 23 °C in priteka na površje v kotanji, ki ima obliko nekakega okna podtalnice. Po pregledu okolice je bilo ugotovljeno, da se razteza cona, kjer se pojavlja termalna voda ob desnem bregu Krke, na približno 400 m dolgem odseku. Njegovo vzhodno mejo tvorijo izviri Topličnika. Najprej smo termalno območje orientacijsko geoelektrično izmerili. Meritve so nakazale litološko sestavo pod kvartarnimi naplavinami Krke. Nato sta bili jeseni leta 1971 izvrtani dve raziskovalni vrtini, in sicer V-l/71 južno od Topličnika ter V-2/71 med Topličnikom in Krko. Obe vrtini sta pod kvartarjem zadeli na kredni apnenec, ki je bil v razpokanih odsekih vodonosen, vendar je bila višja temperatura 25,5 °C ugotovljena le v vrtini V-2/71. Leta 1972 so sledile obširnejše hidrogeoloske raziskave celotnega pro-štora, kjer se pojavljajo termalni izviri ob desnem bregu Krke. Po detajlnih geoelektričnih meritvah, ki so razen litološke sestave nakazale tudi potek prelomov, je bilo izvrlanih šest raziskovalnih vrtin, in sicer V-3/72, V-4/72 in V-5/72 na levem bregu ter V-6/72, V-7/72 in V-8/72 na desnem bregu Krke. Vse raziskovalne vrtine so zadele na dotok termalne vode, vendar na levem bregu Krke z nižjo temperaturo 21 do 24 °C, na desnem bregu pa so imeli dotoki temperaturo 24 do 27 °C, razen v vrtini V-8/72, kjer je bila izmerjena temperatura 13 °C. Vrtina V-8/72 je bila locirana tik pod cesto Šentjernej—Kostanjevica, torej že na meji območja termalnih izvirov. Rezultati kažejo, da prihaja termalna voda iz globine z južne strani in da doteka na površje ob Krki razhlajena in pomešana s hladno podtalnico. Vse raziskovalne vrtine so posegle le v manjšo globino, ker je bil njihov namen ugotoviti hidrogeoloske razmere v plitvi coni in nato raziskave nadaljevati na osnovi dobljenih rezultatov. Raziskovalne vrtine so pokazale, da je v plitvi coni vodonosni horizont razpokan kredni apnenec, ki ga severno od Krke prekrivajo miocenski lapor, peščen lapor in litotamnijski apnenec. Okolico termalnih izvirov so številni prelomi razkosali v posamezne bloke. Temperatura dotokov termalne vode je bila nižja tam, kjer prekriva kredni apnenec debelejša plast terciarnega laporja. To dejstvo je ovrglo prvotno domnevo, da priteka termalna voda s severa ob kontaktu neprepustnega terciarnega laporja z litotamnijskim, oziroma krednim apnencem. 4.12. Čateške Toplice Do leta 1957 je bila termalna voda v Cateških Toplicah zajeta v kvartarnem produ. Na plitvo zajetje je vplivala hladna podtalnica, zato je temperatura vode nihala. Leta 1957 in 1958 smo izvrtali 15 plitvih vrtin, ki so pokazale, kje priteka termalna voda iz podlage v kvartarni prod. Z meritvami temperature in nihanja gladine v plitvih vrtinah je bila določena lokacija raziskovalne vrtine, ki je segla do globine 82,00 m. Ta vrtina je v globini 51,70 m do 52,70 m zadela na kaverno, ki je del plitvega kraškega sistema v miocenskem apnenem peščenjaku, po katerem se pretaka termalna voda proti površju. Termalno vodo smo zajeli z vgraditvijo kaptaž-nih cevi. Zaradi neposrednega stika s podtalnico v produ je nihala statična gladina termalne vode v zajetju. Zato se je spreminjala tudi količina termalne vode od 151/sek. do 301/sek. Čim je bila črpana večja količina pri določenem vodostaju hladne podtalnice, se je temperatura vode znižala. Pri gladini termalne vode 2,0 m pod površjem je bilo možno črpati le okoli 151/sek. termalne vode z maksimalno temperaturo 57,2 °C. Pri črpanju večje količine je temperatura pričela padati. Zajetje termalne vode v globini 51,70 m je ostalo neizkoriščeno do 1.1962, ko je KZ Brežice pričela uporabljati termalno vodo za ogrevanje zimskih toplih gred. Istega leta je KZ Brežice financirala vrtanje kaptažne vrtine premera 12" do globine 60,0 m in uredila črpalnico, ki še danes obratuje. Hidrogeološke raziskave so se nadaljevale 1.1964. Sofinanciral jih je Sklad za geološke raziskave. Te raziskave so dale odločilne rezultate za nadaljnji razvoj Čateških Toplic. Od izvrtanih štirih raziskovalnih vrtin je vrtina V-4/64 v globini 283,0 m zadela na primarni horizont termalne vode, to je triadni dolomit. Iz te vrtine še danes priteka na površje 10,61/sek. termalne vode s temperaturo 57,2 °C. S tem je bila odkrita globoka termalna cona, iz katere doteka termalna voda pod pritiskom l,6kp/cm2. Leta 1969 so se na Čateškem polju pričele sistematične hidrogeološke raziskave, ki so se končale leta 1972. Izvedbo raziskav je omogočil Sklad Borisa Kidriča, ki jih je sokreditiral in delno sofinanciral. Leta 1969 so bile izvrtane vrtine V-l/69, V-2/69, V-3/69 in dve kaptažni vrtini širokega premera K-l/69 in K-2/69. Vse te vrtine so bile locirane v površinskem centru plitve termalne cone in 180 m jugozahodno od njega. Dale so izredne rezultate, in sicer je bilo v dveh kaptažnih vrtinah zajeto 83 1/sek. termalne vode s temperaturo 57 do 59 °C. Leta 1970 smo z geoelektričnimi in mikroseizmičnimi meritvami raziskali debelino kvartarnega proda in litoloŠko sestavo pod kvartarnimi naplavinami. Vrtine V-4/71, V-5/71, V-6/71, V-7/71, V-8/71 in V-9/71 so nato leta 1971 preverile podatke geofizikalnih raziskav, ki so dale solidno osnovo za lociranje nadaljnjih raziskovalnih vrtin. Po programu raziskav sta bili izvrtani raziskovalni vrtini V-10/71 in V-ll/71. Za ožjo okolico je bila izdelana detajlna geološka karta v merilu 1 : 5 000 in hidrogeološka karta v merilu 1 : 25 000. Leta 1972 so bile izvrtane Še raziskovalne vrtine V-12/72, V-13/72 in V-14/72. Raziskave so bile končane s črpalnim poizkusom, ki je potrdil že prej predvideno skupno količino termalne vode okoli 1201/sek. Čateške Toplice ležijo na prodnati ravnini kakih 200 m južno od Save, ob robu Krške kotline. Čateško polje omejuje s severa Sava, z juga pa obrobje Gorjancev (si. 4). Starejša mezozojska in kenozojska podlaga prihaja na površje na obrobju Gorjancev, samo Cateško polje pa je prekrito s 7 m do 12 m debelo plastjo kvartarnega proda. Vrtine so pokazale, da slede kvartarnemu produ tortonski sedimenti do različne globine. V centralnem in zahodnem delu sega tortonski peščeni lapor, apneni peščenjak z litotamnijami in litotam-nijski apnenec do globine okoli 125,0 m, južno in vzhodno pa do globine 186,0 m. Med terciarnimi plastmi in njihovo mezozojsko podlago leže bazalne plasti, ki sestoje iz plastične gline z vložki, oziroma plastmi kreme-novega peska. V bazalnih plasteh se pojavljajo sledovi premoga. Debelina glinasto peščenih plasti je različna in doseže 24,0 m do 75,0 m. Zgornji del mezozojske podlage sestoji iz plastovitega krednega apnenca s polarni lapornatega apnenca ter polarni in gomolji roženca. Apnenec prehaja včasih v drobnozrnato brečo. Debelina krednih plasti ni enakomerna in se giblje v mejah 50,0 m do 197,0 m. Kreda leži na triadnem dolomitu, ki predstavlja glavni vodonosni horizont. Vse kamenine, ki so jih prevrtale raziskovalne in kaptažne vrtine, se pojavljajo tudi na obrobju Gorjancev v podobni litološki sestavi. Debelina wsw ENE merilo dolžin horizontal scale MERILO VI&IN VERTICAL SCALE H ES3 E3 lopor » v flrobftožtnon p* ok - mioc«A Sandy nwl stowing transition into fint-graintd sondsf ono • Mioctr* S mioeen Andesitic luff with intercalations of lithothomnion limestone-Miocene ^ Glinasti skrilavec z redrimi vidiki tuf rt a - srednja triodq Cloy shale with rare intercalations of tufflte- Middle Triasslc II Mineralna veda pod pritiskom Overflowing well SI. 6. Prečni geološki profil Rogaške Slatine Fig. 6. Transverse geological section across the Rogaška Slatina Seiovo — - —• rr±= .......- -• — - -—-J — • — • 1 J ~ /s < > . V j * 318,00 Peščeni lopor s prehodom v drobnozrnati peičerjck - miocen Sandy marl showing transition lo fine-grained sandstone « Miocene Andezitni tuf z vložki litotamnijskega apnenca -spocfrtji miocen Andesitic tuff with intercalations of Lithothamnien limestone - Lower Miocene MERILO DOLŽIN HORIZONTAL SCALE ISOm 0 290 300 790 m»00 II Mineralna voda pod pritiskom Overflowing well MERILO VIŠIN VERTICAL SCALE 100 m 0 >00 200 300 m 100 SI. 7. Pregledni vzdolžni geološki profil čez območje Rogaške Slatine Fig. 7. General longitudinal geologic section across the Rogaška Slatina area Leta 1952 so pod vodstvom J. B a č a izvrtali 22 vrtin in zajeli vodo v globini 30,0m do 60,0m. Geološko je vrtanje spremljal A. Nos an. Leta 1953 je bilo izvrtanih še nadaljnjih 18 vrtin in je bilo tako vprašanje količine mineralne vode začasno rešeno. Do leta 1965 so na ožjem vrelčnem območju injicirali in delno poglobili nekatere kaptažne vrtine in uredili plitvo zajetje mineralne vode tipa Tempel. Knettovo zajetje iz leta 1908 pa so opustili. Od ostalih lokacij, kjer se pojavlja mineralna voda na površju, je bila raziskana okolica izvira v Zg. Gaberniku z dvema vrtinama in izvrtana raziskovalna vrtina pri izviru v Kostrivnici ter vrtina poleg nekdanjega zajetja pri vili Rozalija južno od Zg. Gabernika. V Zg. Gaberniku sta obe vrtini zadeli na mineralno vodo, na ostalih dveh lokacijah pa sta bili vrtini prezgodaj ustavljeni. Prve raziskave zunaj območja površinskih pojavov mineralne vode so se pričele z vrtino B-l/65 v bližini železniške postaje Rogaška Slatina (si. 6). Naslednje vrtine so se zopet približale ožjemu vrelčnemu območju. To so bile vrtine B-2, B-3 in B-4. Vse tri vrtine so bile locirane na prostoru med hotelom Slovenski dom in športnim kopališčem, in sicer dve vrtini južno od ceste Rogaška Slatina—Celje (B-2 in B-3), ena pa severno od ceste (B-4). L. 1966 je sledilo vrtanje vrtine G-3/66 v Zg. Gaberniku in vrtine V-3/66 severno od Podplata, ki je bila locirana po podatkih regionalnih geofizikalnih raziskav (si. 7). V vrtini G-3/66 pri Zg. Gaberniku je bila zajeta mineralna voda, ki jo še danes izkoriščajo. Po regionalnih geomagnetnih meritvah in večletnem preučevanju geološke zgradbe je A. N o s a n leta 1966/67 lociral dve vrtini. Prvo pri Podplatu in drugo pri Sečovem. Vrtina V-3/66 pri Podplatu je v globini 553 m zadela na dotok manjših količin mineralne vode in večjih količin COr Vrtina Sč-1/67 pri Sečovem je v globini 318 m prevrtala zdrobljeno cono v andezitnem tufu z dotokom 35 l/min. mineralne vode in večjimi količinami co2. Obe vrtini dajeta sedaj glavne količine mineralne vode in COa za uporabo. Pomen obeh vrtin je v oddaljenosti od ožjega vrelčnega območja; V-3/66 je oddaljena 5 km, Sč-1/67 pa 1 km in zato ne moreta povzročiti zmanjšanja količin v starem vrelčnem centru. Na predlog J. B a č a pa so leta 1967 izvrtali V-5/67 in V-6/67 na ožjem vrelčnem območju. V-5/67 je globoka 142 m in ne daje vode niti plina. V-6/67, globoka 265 m, je v globini 260 m zadela na dotok 50 l/min. mineralne vode in večje količine COz (si. 6 in 7). Medsebojna razdalja teh dveh vrtin je 90 m, V-6/67 pa je od eksploatacijskih plitvih vrtin oddaljena 210 m in je povzročila, da so plitva zajetja presahnila. L. 1968 je bila po predhodnih geoelektričnih meritvah locirana vrtina Sč-2/68 okoli 800,0 m severno od vrtine Sč-1/67. Druga raziskovalna vrtina RV-1/68 je bila locirana v Ratanjski vasi, okoli 1 km zahodno od vrelčnega območja v Rogaški Slatini. Na željo Zdravilišča Rogaška Slatina je bila izvrtana še vrtina Tr-1/68 pri Tržišču. Lokacijo te vrtine je predlagal J. B a č. Iz programa za 1.1968/69 je bila izvrtana tudi raziskovalna vrtina Sč-3/69, ki je imela namen razjasniti razmere v okolici površinskega po- java nizko mineralizirane vode v bližnjem vodnjaku. Raziskovalne vrtine izvrtane v letih 1968—69 so dale koristne podatke o geološki zgradbi okolice Rogaške Slatine, vrtini RV-1/68 in Sč-3/69 pa sta razen tega zadeli na C02. Leta 1970 je Zdravilišče izbralo za svojega zunanjega sodelavca Geolo-gisches Buro Dr. Pickel-Kassel, ki je najprej izmeril koncentracijo C02 v tleh, in sicer v okolici vrtine V-3/66 pri Podplatu ter v okolici novo projektiranega nalivalnega objekta. Na sestanku predstavnikov Geološkega biroja Dr. Pickel in Geološkega zavoda Ljubljana je bil določen program hidrogeoloških raziskav za 1. 1970, ki je zajel že večkrat predlagano poglobitev vrtine V-3/66, vrtanje vrtine G-4/70 in po predlogu S. Jentscha predstavnika Biroja Dr. Pickel še vrtino Tr-2/70. Zadnja vrtina je bila locirana na osnovi predhodnih meritev C02 v tleh, vendar se je pokazalo, da je anomalno vrednost C02 povzročila bližnja glavna kanalizacija, ki odvaja odpadno vodo iz zdravilišča. V letih 1968 do 1970 so bile opravljene tudi v manjšem obsegu geomagnetne raziskave in izdelana detajlna geološka karta okolice Rogaška Slatina v merilu 1: 5000. Vrtina V-3/66/70 (si. 8) je pri poglabljanju zadela v globini 578 m na ka-vernozno vodonosno cono z dotokom mineralne vode in C02. Iz vrtine je iztekalo pri optimalnem pritisku 4,2 do 4,4kp/cm2 183,6 l/min. visokominerali-zirane vode. Vrtina G-4/70 je prevrtala donačko prelomnico in je zadela v triadnem dolomitu na dotok vode okoli 180 l/min. Vrtina Tr-2/70 je prevrtala premogove plasti, dotoka mineralne vode in C02, ki so ga nakazale meritve na površju, v vrtini ni bilo niti v sledovih. Leta 1971 sta bili izvrtani dve raziskovalni vrtini, in sicer K-l/71 v Zgornji Kostrivnici v neposredni bližini izvira mineralne vode v bližnjem potoku in vrtina Sč-4/71 90,0 m severno od vrtine Sč-1/67. V neposredni bližini vodnjaka z mineralno vodo je bila izvrtana še plitva vrtina Sč-5/71, s katero smo preverili dotok mineralne vode v bližnji vodnjak. Rezultati hidrogeoloških raziskav po 1. 1952 v Rogaški Slatini in okolici niso bili še sistematično obdelani. Njihova obdelava in delna dopolnitev raziskav bo nujna, da bi tako dobili popolno predstavo o rogaških mineralnih vodah. Geološke razmere. Okolica Rogaške Slatine sestoji iz paleozojskih, triadnih, terciarnih in kvartarnih sedimentov. Prevladujejo terciarni sedi-menti, ki so za nastanek mineralne vode najpomembnejši. Kvartarne meljne gline z redkimi prodniki zapolnjujejo doline potokov. Delno so ohranjene še prodne terase na robovih položnih vzpetin severno od Rogaške Slatine. Najmlajši terciar so erozijski ostanki sarmatskih sedimentov na torton-skem litotamnijskem apnencu. Sarmatski sedimenti tvorijo jedro sinkli-nale, ki se razteza od Grobelnega prek Šmarja pri Jelšah do Mestinja in se nato pri Pristavi združi z južno sinklinalo s pliocenskim jedrom. V severni sinklinali in v erozijskih ostankih na litotamnijskem apnencu sestoji sar-mat iz glinovca in laporja, v južni sinklinali pa prevladujejo peski in peščenjaki s plastmi slabo cementiranega konglomerata. Podlago sarmatu tvorijo tortonski sedimenti. Na bazalnem konglomeratu leže apneni peščenjak, litotamnijski apnenec in peščeni lapor. Tor- tonski sedimenti se raztezajo v ved vzporednih pasovih od vzhoda proti zahodu. Starejši miocen še stratigrafsko ni razčlenjen. Poseben problem predstavlja temno sivi peščeni lapor, ki prehaja v drobnozrnati tufitski peščenjak severno od šoštanjskega preloma in sega proti severu in severovzhodu v Haloze. Temno sivi peščeni lapor leži na andezitnem tufu in na triadni oziroma paleozojski podlagi. Prekriva ga kremenov peščenjak, ki tvori na vzhodu Maceljsko pogorje, kjer sega od Sotle do Zetal. Od tod proti zahodu se razteza v obliki klina do Rogaške Slatine. Drugod se pojavlja še v Plešivcu in na Donački gori. V okolici Rogaške Slatine tvori kremenov peščenjak grič Janino, Tržaški in Ivanov hrib. Peščenjak sestoji iz kremenovih zrn, apnenega veziva, sljude in klorita. Nekaj ima tudi tufskih primesi, med katerimi so zrna plagioklaza. Čeprav sega peščenjak prav do ožjega centra mineralnih vrelcev v Rogaški Slatini, ga v raziskovalnih vrtinah ni. Južno od šoštanjskega preloma temno sivega peščenega laporja ni več in ga zamenjajo premogonosne plasti, ki sestoje v glavnem iz leč peska, vloženih med glinasti lapor. Sestava se na manjše razdalje menja. Tako je bil v vrtini B-l/65 nasproti železniške postaje Rogaška Slatina do globine okoli 115,0 m siv peščen lapor, pod njim pa do globine 485 m siva laporna glina. V vrtini Tr-2/70 300,0 m jugovzhodno od vrtine B-l/65 pa je do globine 95,0 m prevladoval zbit pesek z vmesnimi polarni glinastega laporja. Pomembni kamenini na območju Rogaške Slatine sta andezit in njegov tuf, ki ju povečini prekrivajo kamenine spodnjega miocena. Največjo razprostranjenost imata na južnem pobočju Boča in Plešivca. Z globokimi vrtinami smo našli andezitni tuf v globini 120 do 160 m med Sečovim in Podplatom. Mezozojske in paleozojske kamenine prihajajo na površje na Boču, in sicer so to dolomit, apnenec, glinasti skrilavec, laporovec in v manjši meri peščenjak. Bo6 pripada Karavankam, medtem ko sta Resevna na zahodu in Rudnica na jugu del Posavskih gub, zato imajo njune mezozojske plasti drugačno sestavo. Omembe vredno je, da sta vrtini B-l/65 in Tr-1/68 v globini okoli 500,0 m zadeli na psevdoziljski skrilavec, ki kaže na nadaljevanje Posavskih gub južno od sotelskega preloma. Poleg litološke sestave kamenin je za nastanek mineralnih vrelcev posebno važna tektonska zgradba. Zdrobljene cone vzdolž nekaterih prelomov omogočajo dotok mineralne vode na površje. V zgradbi širše okolice sta dva glavna preloma. Na severu poteka ob južnem pobočju Boča donački prelom, ob katerem se stikajo vzhodni podaljški Karavank s Posavskimi gubami. Drugi, šoštanjski prelom poteka 3 do 4 km južno od donačkega. Oba preloma sta iste starosti in je donački verjetno veja šoštanjskega. Ob donačkem prelomu je prišlo do velikih vertikalnih premikov in verjetno v manjši meri do bočnih premikov, nasprotno pa je ob šoštanjskem prelomu moralo priti do večjih bočnih premikov. Na to kažejo očitne razlike v litološki sestavi in stratigrafski pripadnosti kamenin na obeh straneh preloma. Severno od šoštanjskega preloma imamo andezitni tuf in laporno peščeni razvoj spodnjega miocena, južno od preloma pa premogonosne plasti in v njihovi podlagi psevdoziljski skrilavec. Prečno na oba glavna preloma poteka več stranskih prelomov, od katerih so raziskovalne vrtine potrdile že tri. Prvi je bil ugotovljen rogaški prelom že 1.1952, drugi pri Podplatu 1. 1966 in tretji pri Sečovem 1. 1967. Sklepamo, da so v glavnem vse strmo vrezane doline potokov s smerjo sever-jug nastale ob takih prelomih. Vzdolž teh prelomov priteka po zdrobljenih conah mineralna voda na površje. Raziskovalne vrtine za pitno vodo, ki so prevratale donački prelom severno od Zgornjega Gabernika, so pokazale, da je triada Boča in Konjiške gore narinjena na mladopaleozojske sedimente. Ob donačkem prelomu je bilo nato južno krilo dvignjeno, tako da se danes stika terciar s triadnimi in mladopaleozoj skimi sedimenti. Hidrogeološke razmere. Rogaški mineralni vrelci se pojavljajo na ozemlju, ki zavzema okoli 50 km2. Naravni dotoki na površje so bili nekoč v Rogaški Slatini, v Spodnji Kostrivnici in Zgornjem Gaberniku. Danes izvira mineralna voda še južno od donačkega preloma nad Zgornjo Ko-strivnico in v grapi Črna šola, okoli 0,5 km zahodno od Zgornje Kostriv-nice. Od treh tipov mineralne vode se je primarni mineralni vodi najbolj približeval Donat z okoli 8 g/l raztopljenih mineralnih snovi, Styria s 6 do 7 gA in Tempel s 3—4 g/l pa sta bila produkt bolj intenzivnega mešanja s podtalnico. Rogaška mineralna voda je prvotno pritekala na površje v naravnih izvirih. Raziskovalne vrtine so pokazale, da je vodonosni horizont andezitni tuf, oziroma zdrobljene in intenzivno razpokane cone ob stranskih prelomih, ki potekajo prečno na donački in šoštanjski prelom. Vodonosni andezitni tuf prekriva krovna plast neprepustnih kamenin, katerih debelina se povečuje proti severu do sredine terciarne sinklinale, kjer doseže največjo debelino. Prečni prelomi so razkosali to cono v številne bloke, obenem so zdrobljene cone ob teh prelomih v andezitnem tufu vodonosne. Čeprav sekajo prečni prelomi donačko dislokacijo na severu in šoštanjski prelom na jugu, ter segajo proti severu v prepustne karbonatne kamenine Boča, pronica le malo vode v globino. Prav zato je izdatnost mineralnih vrelcev v Rogaški Slatini in okolici majhna. Največje količine mineralne vode so bile doslej zajete v vrtini V-3/66 severno od Podplata, ki je že blizu zahodne meje širšega območja mineralnih vrelcev. Vsa ostala zajetja imajo veliko manjšo izdatnost. Vrtina G-3/66 v Zgornjem Gaberniku daje 13 l/min., V-6/67 v Rogaški Slatini okoli 60 l/min., Sč-3/67 pri Sečovem pa okoli 25 l/min. Verjetno je za večjo izdatnost vrtine V-3/66 vzrok v tem, ker je locirana ob prečnem prelomu, ki ima na severu stik s karbonatnimi kameninami zahodnih podaljškov Boča. Vzdolž tega preloma se pojavljajo izviri mineralne vode v Zgornjem Gaberniku in pri vili Rozalija. V globokih vrtinah zajeta mineralna voda ima višjo temperaturo. Najvišja temperatura 30 °C je v vrtini V-3/66, kjer je zajeta mineralna voda v globini 578,0 m. Zaradi velikih količin C02, prostorninsko razmerje med mineralno vodo in C02 je 1:20, znaša npr. v vrtini V-3/66 pritisk 21,5 kp/cm2. Temperatura 30 °C je bila izmerjena na ustju vrtine že po ekspanziji plina v vrtini, kar kaže, da je v globini še za nekaj stopinj C višja temperatura. Mineralna voda nastaja v andezitnem tufu, zato ima t«ko pestro sestavo raztopljenih mineralnih snovi. Plin C02 nastaja po rezultatih raziskav Inštituta Jožef Stefan v karbonatnih kameninah pri temperaturi 50 do 90 °C. Dotok vode s površja je možen le od severa, to je z Boča, ki sestoji v glavnem iz karbonatnih kamenin. Z južne strani se pojavljajo prve karbonatne kamenine šele na Rudnici, ki je oddaljena okoli 8 km, vmes pa jih prekrivajo več kot 1000m debele terciarne neprepustne plasti. Razen tega sestoji triadna podlaga južno od šoštanjskega preloma iz psevdoziljskega skrilavca, ki proti zahodu pride na površje južno od Šmarja pri Jelšah. Ta skrilavec tvori skupaj s terciarnim pokrovom neprepustno bariero, ki zapira vrelčno območje z južne strani do globine, ki je večja od 700 m, kar je dokazala vrtina B-l/65 v Rogaški Slatini. Skrilavec se prične v globini 495,0 m. Ce predpostavljamo, da je njegova možna debelina do 500 m, kar je bilo ugotovljeno drugod v Sloveniji, potem lahko sega do globine okoli 900 m. V vrtini B-l/65 so plasti skrilavca nagnjene. Zaradi takih razmer je možno, da sega neprepustna bariera vsaj do globine 900 m, čeprav je bil skrilavec pred odložitvijo terciarja delno erodiran. Z nadaljnjimi raziskavami bo treba določiti lokacije za nova zajetja, ki pa bodo morala biti med seboj ločena, da ne bi bilo medsebojnih škodljivih vplivov, kot je to primer na ožjem območju mineralnih vrelcev v Rogaški Slatini. Ce tudi dodatna zajetja ne bodo zadoščala, bo treba na posameznih lokacijah omogočiti bogatenje podtalnice v vodonosnih conah, kar dovoljuje zelo visoka vsebnost raztopljenih mineralnih snovi. 5.2. Radenska Slatina (povzeto po L. Ž l e b n i k u , 1972) Območje Boračeve, Radinec in Petanjec je geološko in hidrološko že dokaj raziskano. Vodo so pričeli zajemati s plitvimi vrtinami konec 19. stoletja. Do druge svetovne vojne so izvrtali okoli 30 vrtin do globine 20 do 36 m, le vrtina na Radenskem vrhu je globoka 100 m. Leta 1965 so se pričele nove raziskave, s katerimi naj bi ugotovili, koliko horizontov mineralne vode je na območju Slatine Radenci, v katerih globinah so, njihovo izdatnost, razsežnost v prostoru, piezometrično gladino, kemično sestavo raztopljenih snovi in temperaturo vode. V letih 1965 do 1972 je bilo izvrtanih prek 30 raziskovalnih vrtin, od katerih je vrtina T-l, locirana v bližini Boračeve, globoka 780 m, in 6 eksploatacijskih vodnjakov, ki dajejo skupaj okoli 40m3/h mineralne vode. Vrtine kažejo, da leže pod 6 do 10 m debelimi mlajšimi kvartarnimi naplavinami terciarne plasti gline, peska in redkeje peščenega proda. V peščenih plasteh so bili ugotovljeni horizonti mineralne vode in so bili tudi zajeti. Geološki pregled. Najstarejše plasti so bile v Radencih ugotovljene v vrtini T-l, in sicer paleozojski metamorfni skrilavci v globini 737,50 m. Sestoje iz biotitnega blestnika, gnajsa in amfibolovca. Direktno na paleo^ zojskih metamorfnih skrilavcih leže tortonske plasti. Tudi te plasti je prevrtala vrtina T-l v globini 626,0 do 737,50 m. Sestoje iz tenko plastovitega peščenega laporja, kremenovega konglomerata in peščenjaka. Na površje prihajajo okoli 20 km zahodno od Radinec ob robu Apaške kotline pri Vratji vasi. Na tortonskih leže sarmatski in spodnjepliocenski sedimenti. V spodnjem sarmatu prevladuje lapor in peščeni lapor s tankimi vložki pešče- SI. 8. Močan curek mineralne vode, speljan iz vrtine V-3 66 70 v Rogaški Slatini Fig. 8. Strong mineral water jet led away from the borehole V-3 66 70 at Rogaška Slatina CESTA V BORAČEVO ROAO TO BORAČEVA ŽELEZNICA - RAILWAY RADGONA-LJUTOMER iRATOVClj BORAČEVA V-1 T CESTA - ROAD RAOENCI-KAPELA HfiASTJE-MOTA MERILO DOLŽIN - HORIZONTAL SCALE MERILO VIŠIN - VERTICAL SCALE HE3 A Gtino in pred Cloy and gravvl P*l£«na fllino i n»«lj»m Sandy clay with *in PvMk t mwjun (wedooo»f>i horliort) Swd with «11 (wot»f-b»«rlr»fl horiion) p*i£#na lopornota glirw Sandy morly clay P*i2»ni lapor Sandy marl Tanke piastoviti lapor Thin-Mdd«d marl Konglomerat t vioiki p«i«f»n|Oka Congtomcrol* intercalated with «ondtlon» Gnoj«, bivstnik, ornfibatlt On*i»», mieo »ctiist, omphibolit* Prelom m domrwtn prelom \ Faun and supposed foul I Vrlin« V-1.T-t.S6-1 SI. 9. Vzdolžni geološki presek čez Radence Fig. 9. Longitudinal geological section across Radenci njaka, konglomerata in peska. V zgornjem sarmatu ter spodnjem plioeenu nastopajo lapor, pesek, peščeni lapor in peščenjak. Plasti peska so debele do 50 m. Na površju se pojavljajo te plasti v gričevju med Podgorjem in Črešnjevci pri Gornji Radgoni. Najmlajše terciarne plasti pripadajo srednjemu in zgornjemu plioeenu. Sestoje iz gline, peščene gline, peska in peščenega proda. Debele so 5 do 35 m. V Boračevi in Šratovcih segajo 100 do 190 m globoko, v Radencih pa celo do 288 m. Glina vsebuje vložke organske gline in 0,5 do 1,5 m debele plasti lignita. V peščeni glini so pogostne apnene konkrecije. Terciarne plasti prekrivajo kvartarni sedimenti, in sicer je bil v njihovem spodnjem delu odložen murski prod s peskom in meljem, zgornji del kvartarja pa sestoji iz peščene gline, peska in peščenega melja. Radenci leže na tektonski enoti soboške grude, ki sestoji iz paleozojskih plasti, prekritih s terciarnimi sedimenti debeline največ 1000 m. Razprostira se v smeri jugozahod-severovzhod od Maribora proti Murski Soboti. Severozahodno od te grude poteka vzporedno podolgovata ozka radgonska depresija, zapolnjena s 1000 do 2000 m debelimi terciarnimi plastmi. Proti jugovzhodu prehaja soboška gruda v prostrano ljutomersko sinklinalo, kjer so terciarne plasti debele 3000 do 4000 m. Zgradba terciarnih plasti je dokaj zapletena. Seizmične in gravime-trične raziskave ter novejše raziskovalne vrtine kažejo, da so pliocenske in sarmatske plasti položno nagnjene proti jugovzhodu, tortonski konglomerat in peščeni lapor, ki ležita na paleozojskih skladih, pa v nasprotni smeri (si. 9). Terciarne in paleozojske plasti sekajo po podatkih geološkega karti-ranja, seizmike in vrtin prelomi, ob katerih so skladi premaknjeni za več 10 m. Ti prelomi potekajo vzporedno z mejami posameznih grud in so strmo nagnjeni ali navpični. Predterciarna soboška gruda se dviga skupaj s terciarnim pokrovom ob vzporednih prelomih proti Kapeli, kjer je teme grude, nato se ob prelomih spušča stopničasto proti osi ljutomerske sin-klinale. Prelomov ni mogoče zanesljivo ugotoviti, čeprav so jih nakazale geofizikalne raziskave, ker prekrivajo terciarne plasti v gričevju debele plasti preperine, v ravnini ob Muri pa kvartarni sedimenti. Doslej izvrtane raziskovalne vrtine so z gotovostjo nakazale prelom, ki poteka od naselja Ptujska cesta v Slovenskih goricah prek Boračeve in Petanjec. Ob tem prelomu so plasti premaknjene za 25 do 50 m. Starejše miocenske plasti nahajamo na krilih soboške grude, na temenu pa manjkajo. Možno je, da sploh niso bile odložene, ali pa jih je odstranila erozija. Na temenu so zastopani le panonski in mlajši miocenski sedimenti, kar dokazujejo raziskovalne vrtine. Hidrogeološke razmere. Številne raziskovalne vrtine, izvrtane v letih 1965 do 1972, kažejo skupno s podatki detajlnega geološkega kartiranja, da je v okolici Radinec več vodonosnih horizontov z mineralno vodo. Kvartarni prod je prepojen s podtalnico, izjemoma pa vsebuje tudi mineralno vodo tam, kjer prihaja v stik s terciarnimi peščenimi plastmi, ki vsebujejo mineralno vodo. Do leta 1965 so izkoriščali v Radencih, Boračevi in Pe-tanjcih mineralno vodo v plitvih zajetjih v kvartarnem produ in delno v pliocenskem pesku. 2e prve raziskovalne vrtine v Boračevi so pokazale v pliocenskih in miocenskih plasteh deset tanjših in debelejših peščenih plasti z mineralno vodo do globine 313 m. Kasneje je vrtina T-l šla skozi porozne plasti tudi globlje, vendar je dala v plasteh peščenjaka in konglomerata v glavnem COa, medtem ko je mineralne vode malo. Leta 1970 in 1971 so raziskovalne vrtine pokazale, da se vodonosne plasti nadaljujejo od BoraČeve proti Šratovcem in na nasprotni strani jugovzhodno proti Rihtarovcem. Vodonosne plasti, ki so pri Sratovcih v globini 75 do 140 m, so v Rihtarovcih že v globini 178 do 280 m. Ob prelomu so vodonosne plasti med Boračevo in Šratovci spuščene za 50 m. Vodonosne peščene plasti so nagnjene proti jugovzhodu. Po podatkih vrtin padajo plasti med Sratovci in Radenci pod kotom 4—5°. Njihova izdatnost je odvisna od njihove poroznosti in debeline ter od količine raztopljenega plina (C02). Po podatkih raziskav naraščata z globino temperatura in pritisk v horizontih mineralne vode. Z globino narašča tudi količina raztopljenih mineralnih snovi. Terciarne plasti, ki vsebujejo mineralno vodo, se dvigajo proti Sratovcem in Orehovcem, torej proti severozahodu. V isti smeri pada tudi količina mineralnih snovi v vodi posameznih vodonosnih horizontov, medtem ko narašča z naraščajočo globino vodonosnih horizontov proti jugovzhodu. Iz tega sledi, da se vodonosni peščeni horizonti napajajo iz vrhnje prodne plasti na območju Šratovci-Mele. V starih plitvih zajetjih se zaradi prevelikega izkoriščanja mineralne vode znižuje koncentracija mineralnih snovi, ker se poruši naravno ravnotežje med količino mineralne vode, ki prihaja iz primarnih vodonosnih plasti v kvartarni prod, in podtalnico v okolici. V globokih zajetjih, ki nimajo direktne zveze s podtalnico, bi prišlo do negativnih vplivov le v primeru, če bi eksploatacija daljšo dobo presegala naravni dotok iz območja napajanja. Zato je naloga nadaljnjih hidrogeoloških raziskav, da dajo odgovor na problematiko radenskih mineralnih vrelcev v zvezi z ohranitvijo ravnotežja med nastajanjem in kvaliteto mineralne vode na eni strani ter uporabo na drugi strani. 5.3. Nuskova na Goričkem Leta 1967 je v Nuskovi INA-Nafta Lendava zajela mineralno vodo z dvema plitvima vrtinama v neposredni bližini starega zajetja. Iz ene od obeh vrtin je leta 1968 iztekala manjša količina mineralne vode, ki jo je uporabljalo okoliško prebivalstvo. Leta 1968 in 1969 je izvrtal Geološki zavod Ljubljana 5 vrtin na levem in 2 vrtini na desnem bregu Ledave. Raziskave so pokazale, da vsebuje mineralno vodo miocenski apnenčev peščenjak, debel 2 do 15 m. Vodonosna plast pada položno pod kotom 5_10« od severozahoda proti jugovzhodu. Izdatnost vodonosnega horizonta se od vrtine do vrtine menja. Odvisna je od prepustnosti in debeline vodonosne plasti ter niha med 8 l/min. do 180 l/min. V 4 vrtine so bile vgrajene plastične cevi. Od leta 1969 se je izdatnost stabilizirala in so kontrolne meritve v sušni dobi pokazale, da bi bilo možno izkoriščati najmanj llmVh mineralne vode. Raziskovalne vrtine so zajele površino okoli 0,5 km2. Širše vrelčno območje ni bilo raziskano, zato bo treba z nadaljnjimi raziskavami določiti njegov obseg, zaloge mineralne vode in količino, ki jo bo možno izkoriščati. 6. Termomineralni vrelci v Prekmurju in Slovenskih goricah Termalno vodo v Prekmurju so odkrili pri vrtanju, ko so iskali nafto. Najprej je pritekla iz vrtine Mt-1 v Moravcih pri Murski Soboti pri na-streljevanju miocenskega peščenjaka. Sledile so raziskave termalne vode še v drugih vrtinah v okolici Murske Sobote, Lendave in Ljutomera. Po podatkih raziskovalnih vrtin za nafto se terciarne prepustne plasti proti jugu nadaljujejo na Ptujsko polje, na severu pa na Goričko, kjer prihajajo na površje. Termomineralna voda je akumulirana v mlajših terciarnih plasteh kot reliktna voda. Njene zaloge niso neizčrpne in jo bo treba prav zato racionalno izkoriščati. Napajanje poroznih peščenih plasti je možno le z Go-ričkega. Termomineralno vodo izkoriščajo v Moravcih pri Murski Soboti, Peti-šovcih pri Lendavi in Banovcih pri Ljutomeru. 6.1. Moravci pri Murski Soboti Poleg vrtine Mt-1 v Moravcih imajo še vrtino MS-3 v Mlajtincih in rezervno vrtino Mt-2 pri Rimski Čardi. V vrtino Mt-1 priteka termomineralna voda po nastrelitvi iz globine 1115 m do 1234 m. Skupno je na tem odseku perforirano 30 m v slabo vezanem peščenjaku. Voda vsebuje nad 5 gA C02 in ima temperaturo 72 do 75 °C. V vrtini MS-3 v Mlajtincih je voda zajeta na odseku 1221 m do 1241 m v enakem peščenjaku kot v vrtini Mt-1. Skupno je bilo perforirano 7 m. Voda vsebuje C02 in ima temperaturo 62 do 64 ®C. Rezervna vrtina Mt-2 pri Rimski Cardi je bila perforirana v globini 881 m do 883 m v enaki plasti kot vrtina Mt-1 v Moravcih in v globini 1247 m do 1251 m. Voda vsebuje C02, njena temperatura pa je nižja kot v ostalih dveh vrtinah in znaša 55 °C. Skupna izdatnost vseh treh vrtin ni bila točno ugotovljena. Po približni oceni doseže okoli 50 ms/h. Z nastrelitvijo celotnega zgornjega vodonosnega horizonta bi bilo možno izdatnost povečati, vendar je treba vzporedno ugotoviti optimalno količino, da bi akumulirane rezerve trajale čim dlje. V poletni sezoni porabijo dnevno okoli 500 m8 vode, medtem ko se pozimi poraba zmanjša. 6.2. Petišovci pri Lendavi Termalna voda s temperaturo 55 °C teče iz naftne vrtine Pt-20, nastre-ljene v globini 817 m do 822 m. Je nizko mineralizirana in vsebuje C02 le v sledovih; zato se preliva iz vrtine na koti terena le 2,4 m8/h. Ta količina je premajhna in jo za potrebe rekreacijskega bazena povečujejo s črpanjem. Vodonosni horizont so pliocenske rhomboidea plasti. V bližini vrtine Pt-20 je perforirana v istem vodonosnem horizontu še vrtina Pt-18. 6.3. Banovci pri Ljutomeru V Banovcih nastaja tretji center ob zajetju termalne vode v vrtini Ve-1 v globini 1358—1363 m ter v vrtini Ve-2 v globinah 1175—1188 m, 1530 do 1542 m, 1565—1570 m in 1649—1651 m. Vodonosni horizont so peščene rhomboidea plasti. Temperatura termalne vode je 55 °C in ne vsebuje C02. Pod pritiskom se preliva na koti terena okoli 5 ms/h. Za potrebe rekreacijskega bazena je termalno vodo treba črpati. Zaloge vode niso bile ocenjene. V bodoče bo treba zbrati in obdelati vse podatke naftnih vrtin in drugih geoloških ter geofizikalnih raziskav, da bi mogli označiti območja, kjer je pričakovati horizonte termalne vode. Oceniti bo treba zaloge termalne vode in šele na tej podlagi določiti njeno smotrno uporabo. Sedaj vrtajo globoko vrtino pri Ptuju in raziskujejo vrtino Ko-1 7 km severno od Ormoža. Thermal and Mineral Springs of Slovenia Anton Nosan Contents Abstract............................ 1. Introduction.......................... 2. General characteristics of thermal and mineral waters of Slovenia, and their regional distribution.................... 3. Thermal water sources from carbonate rocks...........49 3.1. Thermal springs in the Ljubljana and Radovljica Basins .... 49 3.2. Thermal springs in the eastern extension of the Karavanke Mountain Range........................ 3.3. Thermal springs in the Sava Folds.............50 3.4. Thermal springs in the Krka Valley............51 4. Summary description of hydrogeological exploration of thermal springs in carbonate rocks..............................51 4.1. Bled..............51 4.2. Pirniče below Šmarna Gora................52 4.3. Topolščica......................... 4.4. Dobrna.......................... 4.5. Trbovlje......................... 4.6. Rimske Toplice....................... 4.7. Laško..............................................57 4.8. Podčetrtek.....................] 60 4.9. Dolenjske Toplice...................... 4.10. Šmarješke Toplice.................... 4.11. Topličnik......................... 4.12. Cateške Toplice......................................gg 5. Hydrogeological Investigations for Mineral Waters.........71 5.1. Rogaška Slatina...................... 5.2. Radenska Slatina...................... 5.3. Nuskova......................................7g 6. Thermomineral water in Prekmurje and Slovenske Gorice......78 6.1. Moravci near Murska Sobota................. 6.2. Petišovci near Lendava................7g 6.3. Banovci near Ljutomer.................... References......................on Abstract Thermal and mineral waters of Slovenia occur mainly in its northeastern and central part. The paper deals with 22 thermal, 3 thermomi-neral, and 9 mineral water occurrences. Most of these occurrences have more than one spring in each occurrence, only a few have just one spring. According to temperature the thermal springs can be grouped under three categories. The springs of the first group have temperatures ranging from 18 to 25 °C (ten occurrences), those of the second group 25—35 °C (six occurrences) and of the third group 35—64 °C (six occurrences). Their main particularities are the constant temperatures and discharge rates, and a dissolved solids content of up to 0,5 grams per litre of water, originating mainly from Triassic dolomite. The source of water supply is meteoric water; the hot springs are associated with secondary faults running at right angles to the main faults. The thermomineral waters, having temperatures 55 to 75 °C, are accumulated in Tertiary beds as connate waters. They have been found during exploration for oil in depths ranging from 800 to 2000 metres. Mineral waters rise to the surface from Tertiary sediments. Their discharge rates are essentially lower than those of the thermal springs. The mineral waters are recharged from meteoric water. Their high C02 content is considered to be released from carbonate rocks. The higher dissolved solids content, amounting up to 10 grams per litre of water, indicates a slow underground water flow. According to the preliminary results of the hydrogeological studies shallow wells having been affected by ground water were abolished and deeper discharging wells were completed in the past two decades. In this way larger outputs of thermal and mineral waters were gained and the influence of ground water was eliminated. At present there are nine well developed thermal springs in Slovenia. Remarkable results were obtained at Čateške Toplice, where the wells yield up to 120 litres per second of water at 60 °C, and at Radenci and Rogaška Slatina, where the water is used on a large scale for medical, bathing, and drinking purposes. In 1972 the sale of bottled mineral waters from these springs amounted to three hundred million litres. The investigations have to be continued; up to now they gave new data about the origin of the thermal and mineral springs, and are a reliable basis for programming and execution of the necessary further works. 1. Introduction Slovene thermal and minerals springs are regarded as important natural resources. Their healing power has been recognized long ago; archeo-logical findings at Rimske TopUce prove that a spa existed there in Roman times. Historians suggest the same for the Rogaška Slatina mineral springs, while the Radenci springs have been found hundred forty years ago. The water supply existed until recent times of shallow wells only. As the thermal and mineral waters appear in the valley beds of rivers and rivulets, the shallow wells were influenced more and more by the ground water. Therefore the temperature of the thermal water dropped and the mineral water properties did not correspond to the increasing demand. The deteriorated state of the shallow wells was the reason for starting systematical investigations of the primary water-bearing beds in greater or lesser depths beyond the zones influenced by the ground water and surface water flows. Basic hydrogeological exploration was completed in Dolenjske Toplice, Šmarješke Toplice, Laško, Rimske Toplice, Dobrna, Topolščica, Trbovlje, Podčetrtek, Bled, Pirniče and Nuskova. In more detail were investigated the water-bearing strata of Cateške Toplice, Radenci and Rogaška Slatina (Fig. 1). Chemical analyses of the mineral and thermal waters were carried out too and will be published later in the papers dealing with particular spring areas. It is specially necessary to acknowledge the activity of the Boris Kidrič Foundation, whose support by cofinancing and loans was of essential impact in resuming the exploration of thermal and mineral waters of Slovenia. 2. General characteristics of thermal and mineral waters of Slovenia, and their regional distribution In Slovenia there are two types of thermal waters, that differ in origin and in physical and chemical properties as well. The first type represent the well-known thermal springs with water rising to the surface from dolomites and limestones for longer times already, and being generally considered as permanent water sources. In properly constructed supply borehole installations their yield and water temperature are constant. Their water contains up to 0.5 grams per litre of dissolved solids. This low content of dissolved mineral matter, as well as its constant composition, indicate an underground circulation of waters, which permeate from the surface to the underground, are heated by geothermic energy, and rise to the surface usually through fissured zones associated with faults. During exploitation of such thermal sources it was found that springs of higher temperatures appear in the vicinity of deep faults and their temperature depends on the extension of the thermal zones, the lithological composition and position of the water-bearing beds, and on their insulation against the earth surface. Wherever water-bearing carbonate rocks are outcropping, the thermal water is cooled in the shallow subsurface due to contact with ground water and air. Usually the influence of the cooling factors extends deeper than the zone of annual temperature variations, depending on the extension of the pervious zones and their permeabilities! The pervious rocks are usually saturated with cold ground water. Therefore besides the main thermal springs with highest temperatures, secondary springs are found as well. Their temperatures may be sometimes for some tens of degrees lower than those of the main springs. The cold ground water that fills the porous zones in dolomites maintains the piezometric level of the thermal springs. The thermal water rises from the underground through the most permeable parts of the water-bearing zones. The yield of the thermal springs depends on the piezometric level of the cold ground water at a given elevation. Due to the low average permeability coefficient of the dolomite (k = 1. 10-4 cm/sec) the annual variations in the discharge rate of thermal springs in dolomites do not vary for more than 10 percent. This holds for the natural flow of thermal water to the surface. The common characteristic of this first type of Slovenian thermal water sources is that their main aquifer is dolomite; only Dobrna might be an exception. The second type of Slovenian thermal waters is recorded as thermo--mineral water, found during exploratory drilling for oil in Moravci, Peti-šovci and Banovci (Fig. 1). They contain ten grams of dissolved solids per litre of water, and are accumulated in sandy Younger Tertiary beds. Due to the considerable depth of water-bearing beds a natural recharge is possible only from limited catchment areas. Therefore in this types of waters the question of their rational use, based on a true assessment of exploitable reserves, is of highest importance. Mineral water springs occur in Prekmurje, in the Slovenske Gorice hills, and in the surroundings of Rogaška Slatina (Fig. 1). The mineral waters are essentially springs of thermo-mineral waters, cooled while rising towards the earth's surface. This can be proven by the higher temperature of the same waters when measured in bore holes. In the surroundings of Rogaška Slatina and Radenci, in depths of 300—600 metres, temperatures of 30—40 ftC have been measured while the springs at the surface were of average annual temperature of the surroundings. 3. Thermal water sources from carbonate rocks Thermal springs from carbonate rocks are closely related to the tectonic structure of their surroundings; accordingly they can be divided into more groups. 3.1. Thermal springs in the Ljubljana and Radovljica Basins The common characteristics of the thermal springs of this group are their appearence at the surface near shallow secondary faults, usually in distances of a few kilometres from the main faults; and secondly their low temperature between 19 and 26 °C. It is considered that the normal geo-thermal gradient is the only source of heat for most of our low-temperature springs. For example, during drilling in Bled the water temperature was measured 19 °C at a depth of 550 metres. Therefore in Bled the geo-thermal gradient is lower than average. The low temperature of the springs indicates a low geothermal gradient and low primary temperatures rather than an influence of cold ground water. To this group of thermal springs belong besides those of Bled also the springs in Zgornja Besnica, Spodnje Pirniče below Šmarna Gora, Hot a vije in the Kopačnica Valley, and Furlanove Toplice near Vrhnika. The main data about these springs are given in Table 1. 4 — Geologija 16 Table 1. Thermal springs in the Ljubljana and Radovljica Basins Site Bled Zgornja Besnica Spodnje Pirniče Hotavlje Furlanove Toplice Temperature °C 19—22 21 19,5—23 21 21 Discharge rate litres per second 12—14 1,5—2 5—8 5 15 Aquifer dolomite dolomite dolomite dolomite limestone Basic exploration was carried out in Bled and Spodnje Pirniče only, 3.2. Thermal springs in the eastern extension of the Karavanke Mountain Range The thermal springs of this second group rise to the surface along secondary faults occurring between the Šoštanj and Smrekovec main faults. Their temperatures are in average higher than those of the first group (Table 2). The temperatures of the two springs in the west, Topolščica and Dobrna, are higher, because the springs are situated at the contact of impervious Tertiary rocks and Triassic limestone and dolomitized limestone. The characteristics of the springs in Stranice and Zbelovo near Poljčane are similar to those of the thermal springs of the first group. Table 2. Site Topolščica Dobrna Stranice Zbelovo Thermal springs in the Eastern Extension of the Karavanke Mountain Range Temperature °C 29—31 33,5—36 21 18.5 Discharge rate litres per second 28 6,5—8 20 4.5 Aquifer limestone limestone dolomite dolomite Easic exploration was carried out in Topolščica and Dobrna only. 3.3. Thermal springs in the Sava Folds The thermal springs of the third group appear in the Sava Folds region. In the boundary zone between the Sava Folds and the foothills of the Kamnik Alps are the thermal springs Vaseno in the Tuhinj Valley, and at Podlog near Sentpeter in the Savinja Valley. All other thermal springs of this group, being also of higher importance, are situated along the Laško Synclinorium. From west to east follow Izlake, Trbovlje, Rimske Toplice, Laško, and Podčetrtek (Table 3). Table 3. Thermal springs in the Sava Folds Site Temperature •C Discharge rate litres per second Aquifer Vaseno 21—28 20 dolomite Podlog 18—21 5—16 limestone/dolomite Medijske Toplice 21—23 6 dolomite Trbovlje 32 12 dolomite Rimske Toplice 36—41 6 dolomite Laško 34,3—39,5 18 dolomite Podčetrtek 34—37 25 dolomite Basic hydrogeological exploration was carried out in Trbovlje, Rimske Toplice, Laško and Podčetrtek. 3.4. Thermal springs in the Krka Valley The greater part of the thermal springs in the Krka Valley occurs on the right bank of the river, below the slopes of the Gorjanci hills: Dolenjske Toplice, Topličnik near Kostanjevica, Bušeča Vas, and Cateške Toplice. Only šmarješke Toplice and Klevevž are situated on the left bank of the Krka river (Table 4). Table 4. Thermal springs in the Krka Valley Site Temperature °C Discharge rate litres per second Aquifer Dolenjske Toplice 32—38,4 20—21 limestone/dolomite Šmarješke Toplice 28—34,5 40 limestone/dolomite Klevevž 22 6 dolomite Topličnik near 21—28 30 limestone/dolomite Kostanjevica Bušeča Vas 26—28 30 limestone/dolomite Cateške Toplice 57—64 110—120 dolomite Basic and informative exploration was carried out in Dolenjske Toplice, Šmarješke Toplice and Topličnik; Cateške Toplice were studied in detail. 4. Summary description of hydrogeological exploration of thermal springs in carbonate rocks 4.1. Bled Till the year 1958 only the temperatures and discharge rates were measured of the spring in Hotel Toplice and of the secondary springs in its surroundings. These measurements were followed by drilling of 4 shallow bores, pumping tests, and thermologging of the bores in 1958. During 1967 and 1968 eight additional shallow bores and one deep well were drilled. The latter struck inflows of thermal water in the depth interval between 546.0 m to 568.0 m, with a yield of 7 litres per second of water of a temperature 19 °C. The surroundings of Bled consist of Permian, Triassie, Tertiary, and Quaternary rocks. The deep well indicated the following rocks and their apparent thicknesses: from the surface to 60.0 m Quaternary lacustrine and glacial sediments, to 106.0 m Oligocene marine clay, and to 546.0 m grey dolomite. To 577,6 followed dark grey limestone representing the main aquifer, and finally dark grey dolomite to the bottom of the well at 587.6 m. Of interest is the Oligocene marine clay in the well, as it is not encountered in the surroundings of Bled, being everywhere covered by overlying Quaternary sediments. In the surroundings of Bled there are many faults of NW-SE direction. Along one of these faults the thermal water found its way to the surface. It is probable that the well penetrated this fault as well, as is indicated by the intensively fissurated and broken dolomite and limestone. In the surroundings of the thermal springs in the Hotel Toplice there are two aquifers bearing thermal water. The shallow one is represented by the Quaternary lacustrine sediments, with small quantities of thermal water in the gravel. From these beds the thermal water percolates into a few springs of low yield over an area of about 15 hectares. The highest temperature amounting to 21 °C was found in a dug well at Stare's. Into this shallow aquifer the thermal water flows from the Triassie dolomite, probably along its contact with the Oligocene marine clay. 4.2. Pirniče below Šmarna Gora Till the year 1972 the discharge rate and temperature of the spring was measured periodically. Data from these measurements vary in discharge rate frcm 6 to 8 litres per second, and in temperatures from 18 to 23 °C. In 1972 three reconnaissance bores were drilled, which indicated that the thermal water rises from the depth along the contact of Triassie dolomite and impervious Tertiary marl. The carrier of the thermal water is a fault in NW-SE direction. The highest temperature was measured in the bore V-2/72 amounting to 20.5 °C. This temperature is for 2.6 «C lower than the temperature of the spring during the extremely arid summer of 1971. Therefore it can be assumed that the thermal water is mixed with cold ground water in the shallow zone before rising to the surface. As the spring is situated near the town Ljubljana, it would be worthwhile to continue exploring, and to separate the thermal water from the ground water. 4.3. Topolščica The exploration started in 1970. The surroundings of the thermal spring were hydrogeologically mapped in scale 1 : 10 000. Simultaneously observations and measurements were carried out on all springs encountered in the mapped area. In this way it was found that the discharge rate of the thermal spring, at average ground water level, amounts to 30 litres per second at a temperature of 31 °C. Surveys of the surface were followed by drilling of 5 bores, that furnished data about the geological structure of the thermal springs' hinterland, as well as indications about hydrogeological relations down to the depth of 220 metres. Subsequently, in 1972, water was coloured at the swallow holes near the rivulet Strmina, at an altitude of about 500 m. The tracer colour reappeared after 45 hours in a cold spring near the thermal spring, and after 70 hours, very diluted, in the thermal spring itself. The distances from both the thermal and cold spring to the swallow hole amounts to 1.1km, the difference in altitude being 130 metres. The surroundings of the thermal spring Topolščica consist of sediments of Quaternary, Tertiary, Triassic, and Younger Paleozoic age. Quaternary sand, gravel, and silty clay fill the valleys of the rivulets; the mountain slopes are mantled by scree. Tertiary is represented by Pliocene sediments and Oligocene marine clay with andesite tuff intercalations. In the Šaleška Dolina Pliocene lignite beds are spread over a wide area. Triassic limestone, dolomite, shale, limestone with chert, and conglomerate are hydro-geologically the most important rocks. Limestone and dolomite represent the main aquifer of thermal and drinking water in Topolščica. The Paleozoic beds consist of the Permian grey limestone, accompagnied by conglomerate, quartz sandstone, and shale, and of the Carboniferous shale and quartz conglomerate. The thermal spring Topolščica is closely related to the fault, where impervious or nearly impervious Tertiary strata are in contact with Triassic limestone. The thermal water rises to the surface through fissures of transverse direction to the fault. In the immediate hinterland of the thermal spring the limestone is karstified. In it the thermal water is in connection with cold water. Due to such hydrogeological conditions the temperature of the water varies between 28 and 30.6 °C. The bores penetrated caverns, that were partly filled by clay. The thermal water rises from the underground in a particular zone only. The primary water flow could not be found by drilling. This will be the main task of the following exploration, that has to reach greater depths. 4.4. Dobrna In the years 1963—1966 a hydrogeological survey was carried out in the scale 1:5000. Subsequently 6 bores were drilled to depths ranging from 120.0 to 650.4 m. The discharge rate in the old supply well was determined by pumping tests before drilling started. Depending on extraneous influences it varied from 5.88 to 6.64 litres per second of thermal water with a temperature of 36 °C, at an efflux altitude 367.3 metres. Simultaneously a quantity of 1.51/sec was flowing directly into the covered basin. The results of the exploratory bores were as follow: In bore V-l, situated immediately at the bathing establishment in the northwest of the well, in the depth interval from 0.0 to 175.0 m there was limestone. The bore penetrated water-bearing fissures already in the depth of 2.35 m. They were in direct connection with the covered bathing basin, as drilling fluid was observed entering the thermal water in the basin. Inflow of thermal water was observed in the complete interval from 2.5 to 50.0 metres, and in the depth 138.0 m as well. During drilling the interval from 11.0 to 50.0 m the drilling mud penetrated strongly into the thermal water well, and the water temperature decreased simultaneously, which indicates an interconnection between bore V-l and the thermal well. When the bore reached the second thermal water inflow at 138.0 m, the water in the supply well became slightly muddy again. Pumping tests determined output and temperature of the thermal water in both water-bearing intervals of this well. The bore V-2 was situated 30 metres in the east of the old supply well, with the intention to determine the thickness of the impervious marl overlying the limestone, and to try finding thermal water. The bore struck limestone at the depth of 26.0 m. Down to the final depth of 120.0 m no thermal water was found, but the temperature in the bore increased with depth up to 26.1 °C at the bottom of the bore. This indicated a geothermal gradient of about 1 °C per 12 metres, and suggested the adjacent thermal zone. The fissures in the limestone were filled by yellowish sandy clay. Traces of such clay have been found in water-bearing fissures in other bores as well, therefore it is allowed to assume that this yellowish sandy clay is a sediment of the thermal water. The site of the bore V-3 was chosen according to the results of bores V-l and V-2. It is 17 metres south of the old supply well in the inner courtyard of the bathing establishment. The impervious cover of Quaternary silty clay and Miocene marl reached a thickness of 16.7 metres, below it was limestone. The first inflow of thermal water occurred in the depth of 82.0 m in cavernous limestone. The pervious, fissurated and partly cavernous zone continued to a depth of about 95 m. Pumping tests and thermologging indicated the highest temperature of the water 34 °C in the depth of 82.0 m. The fourth bore V-4 was located about 12 metres northwest of V-l. Below a 3.0 m thick stratum of silty clay there was limestone up to the final depth of 120.0 m. There were no inflows of thermal water, but cold water was struck in the interval from 6.1 to 21.4 m depth, with temperatures 10.5 to 12.0 °C. By thermologging the temperature of the bore was measured, amounting to 12.5 °C at 3.0 m depth, and increasing steadily to 30.9 °C in 115 metres depth. In a distance of 186 m southwest of the supply well the bore V-5 was drilled. Although situated [in the immediate vicinity of outcropping limestone, it went from top to bottom at 260 m through sandy marl only. The main purpose of drilling bore V-6 was to obtain data on hydro-geological and geothermal conditions in greater depths. The bore was situated only 45 metres from V-3, whose temperature was the nearest to the temperature of the old supply well. The bore penetrated sandstone and sandy marl, Oligocene limestone, and Triassic limestone with a few dolomite layers. Surprising were the results of therm ologging, which indicated a temperature of 45 °C in the depth of 200 m. During the pumping test at an output of 4 litres per second from the depth interval between 150 to 320 metres, at a drawdown of 30 metres, the temperature of 38.5 °C was measured. The surroundings of Dobrna consist of Quaternary, Tertiary and Triassic rocks. The thickness of the Quaternary silty clay with rare gravel inclusion is between 3.5 and 8.5 metres. The Quaternary sediments are of greatest thickness in the Toplica river valley, in secondary rivulets they are thinner. Tertiary is represented by sandy marl, quartz sandstone passing into tuffite, limestone containing oyster remnants, and andesite with tuffs. The hills in the north and northeast of the thermal springs are built from sandy marl. This sandy marl is contiguous to quartz sandstone, that consists of quartz grains cemented by calcite; admixtured in the sandstone are grains of mica, chlorite, and volcanic ash. The quartz sandstone is bordered on its southern side by Oligocene and Triassic limestones, which form the hill Kurjek. Triassic and Oligocene limestones are very similar, therefore it is rather difficult to define their boundary, especially in bores. Oligocene limestone differs from the other by containing oyster shells, and in some places Oligocene microfauna. Sandy marl belongs mainly to Tortonian, only its lower part to Helvetian; the quartz sandstone with tuff admixtures belongs to Lower Miocene, and probably to Upper Oligocene as well. The limestone with fossil remnants of oysters and tiny nummulites represents the basal beds od Tertiary underlain by Triassic limestone. Detailed geological surveying ascertained in the vicinity of Dobrna two faults, important for the flow of thermal water to the surface. The older fault, of W—E direction, is distinguished at the surface by patches of Oligocene limestone in Lower Miocene sandstone. This older fault has been cut by the second fault of a SE—NW direction; along this fault the eastern flank sunk down. The fault plane is inclined towards northeast. Besides these two faults there are some smaller faults and fissures. One of these fissures is in Oligocene limestone in the immediate vicinity of the thermal springs. Both main faults have dissected an anticline, whose core in the west consists of Middle Triassic limestone. The thermal water rises to the surface along fissures, that are in some places widened into caverns. The aquifer is limestone, enclosed by impervious rocks from all sides. Therefore the thermal springs originated in the immediate vicinity of the contact betweeen limestone and sandy marl at the brink of the Toplica river valley. The bore V-6 struck a water-bearing cavern at the depth of 613.95 metres, which is connected with the shallow dug supply well for thermal water. The other bores indicate connections with the existing thermal water installations as well, but only the water in V-6 had the same temperature as that in the dug well. Therefore a direct connection between the cavern in the depth of 613.95 m and the well can be assumed, with a very high rising velocity of the thermal water. The warmest zone is in the depth of 120 to 320 metres, where the temperature of 45 ®C was measured. As the impervious sandstone barrier encloses the limestone from the south, and as the warmest zone was detected in the south of the springs, it is very probable that the fault in the south of the thermal springs transmits the higher temperature from the depth. The warmest zone is in the limestone immediately below the sandstone. The thermal zone is bordered in the north by cold water that drains into the limestone in the immediate hinterland of the thermal springs. This is indicated by the cooler water in the covered basin and by the lower temperatures inside the bores in the vicinity of the supply well. The stable temperature of the thermal water in the supply well indicates that the main channels carrying thermal water to the surface are insulated from the cold water in the shallow zone. 4.5. Trbovlje Near the Cement Factory Trbovlje an exploratory bore was drilled in 1967. In the depth of 45.0 metres thermal water appeared from dolomite. The discharge rate was 12 litres per second at a temperature of 32 °C. The drilling site was chosen on the basis of an inflow of thermal water of negligible quantities, but of a temperature of 18 °C into the basement rooms of the Cement Factory. The carrier of the warm zone is a fault, striking from north to south, and dividing in the north of the bore the Trbovlje Coal Basin from the Zagorje Coal Basin. 4.6. Rimske Toplice Rimske Toplice are the only Slovenian thermae where the thermal water emerges above the bottom of a valley. The difference in altitude is about 40 metres. There existed two shallow dug wells, which deteriorated considerably after 1956. The piezometric level dropped, and the thermal water stopped to flow to the bathing establishment. This was the reason for starting hydrogeological studies in 1958. Two bores were drilled. Aboundant thermal water was found in the depth intervals 64.65 to 72.75 m, and 76.70 to 87.95 metres of the bore B-l. Steel pipes of 113 mm diameter were installed to the depth 46.24 m, and steel pipes of 98 mm diameter from 40.0 to 95.0 m. The latter were subsequently perforated in the depth of both main thermal water aquifers. From 95.0 to 151.7 m the bore collapsed. The bore B-2, 104.3 m deep, penetrated the main thermal aquifers in the depth intervals 49.8—61.8 metres and 68.9—72.8 metres, somewhat higher than the bore B-l. Steel pipes of a diameter 128 mm were installed from top to the depth 86.2 m, and perforated from 49.3 to 86.2 metres Both bores were developed for exploitation. Pumping tests in bore B-l yielded at a drawdown of 1.10 metres 450 litres per minute of water with a temperature 39 °C, whereas the highest temperature measured in the bore itself was 41 °C. Bore B-2 discharged 160 litres per minute of overflowing water at a temperature of 39 °C; by pumping at a drawdown of 2.70 m the bore yielded 800 litres per minute of water having a temperature of 39 °C. The thermal water at Rimske Toplice is pumped from water-bearing dolomite which is enclosed from all sides by impervious rocks. It is of special importance that the dolomite is insulated against the valley of the Savinja river by impervious Carboniferous and Permian shales. Therefore the piezometric level of the thermal water, or the altitude of the water overflow respectively, are situated rather highly above the bottom of the Savinja river. In the hinterland of the thermal springs the dolomite is saturated with cold water. From this water depend the hydrogeological conditions of the Rimske Toplice thermal region. In the last decade the piezometric level of the thermal water sunk first in the dug wells, and later in the supply boreholes. The total drop of the piezometric level since 1956 amounts to 3.0 metres. The thermal water level depends upon the pressure exerted by cold ground water accumulated in the dolomite in the hinterland of the thermal springs. It is supposed that either a damage occured to the impervious shaly barrier, or that this barrier was lowered, which caused a drop of the piezometric level of the cold water. Consequently the piezometric level of the thermal water sunk as well, and reduced the discharge rate of the springs. The decrease of the piezometric level of the thermae might have been caused partly by the deterioration of the old dug wells as well. Today the walls of these wells are not tight, and their bottoms, based on the dolomite, are in bad repair as well. Therefore it is necessary to seal up both old wells, as well as their immediate surroundings. In any case the causes for the decrease of the piezometric level should be found, so as to avoid irreparable damages to the thermal system. 4.7. Laško The thermal springs of Laško are situated in the north of the Tertiary Laško basin. Due to the Oligocene coal beds, the vicinity of Laško has been in the past frequently geologically surveyed. Already in the second half of the former century the coal-bearing beds have been studied rather thoroughly, and for the interpretation of the geological conditions the Mesozoic and Paleozoic strata underlaying the coal beds as well. The Laško thermal water was for the first time made available for use in 1852. In 1936 the installations were so badly deteriorated, that repair was necessary. The average temperature of all thermal springs in 1936 amounted to 36 °C. All thermal springs with significant discharge rates were tapped separately and conducted to the main well dug down to dolomite. Due to the influence of both the Savinja river and the ground water in Quaternary gravel, the temperature of the thermal water decreased later from the original 36 to 34 °C. It was therefore decided in 1965 to perform hydrogeological studies, with the aim of tapping the thermal water in greater depths and to eliminate the influence of the Savinja river. During the years 1965—1967 seven bores were drilled. The first three should give basic information about the extent of Triassic and Paleozoic strata below the Quaternary alluvial deposits of the Rečica and Savinja rivers, and should indicate the most favourable drilling sites for deep wells in the area of water-bearing dolomite. The bore V-4 was situated 33 metres NW from the old dug shaft (Fig. 2). It went through dolomite and penetrated a fault plane between dolomite and Permian sediments in the depth of 164 metres. The main inflow of thermal water was in the depth interval 98.0—115.0 metres. Pumping at a drawdown of 0.17 metres yielded 6 litres per second of thermal water at 39 °C; such a temperature had not been reached in Laško up to then. This bore was later reconstructed for exploitation. At a drawdown of about 1.5 metres its discharge rate is 12 litres per second at a temperature of 39.4 °C. The bore V-5 was drilled about 90 m in the south of the bore V-4, and was 660.5 metres deep. Here the Quaternary sediments were 8.5 m thick, and down to the bottom of the bore followed Triassic dolomite (Fig. 2). Pumping tests, thermologging, and observation of piezometric levels conducted during drilling indicated the interval of highest temperature between 125 m and 145 metres. The piezometric level increased from the altitude 217.33 as the bore struck the first thermal aquifer in 60 metres depth to the altitude of 224.57 metres, as the bore struck thermal water in the depth of 492 metres. As the altitude of the outlet of the well casing is 220.78 m, the difference in piezometric levels caused overflow of 4.8 litres per second of thermal water having a temperature of 30.5 °C. By drilling the bore V-6, about 80 m in the south of V-5, it was intended to study the contact between pseudozilian shale and dolomite. Gfcoelectrical measurements indicated the boundary between dolomite and shale below the Quaternary sediments. The contact was found in the depth of 106.8 m. The final depth of the bore was 153.6 m. In the bore V-7, situated about 40 m SW of the bore V-6, it was expected according to the data from bore V-5, to find below the impervious shale thermal water, which would overflow from a depth of about 350 m. According to the dip of the shale-dolomite contact as found in the bore V-6, the same contact should be encountered in a depth between 300 and 350 metres. However, dolomite was found already at 161.7 metres depth. After drilling to the depth of 450 m without obtaining thermal water, the hydrogeological explorations in Laško were discontinued. In the immediate surroundings of Laško the geological structure is favourable for free outflow of thermal water into the Savinja Valley. A belt of Carboniferous shale and sandstone spreads from west to east in the north of the thermal springs. Along the Carboniferous, some patches of Permian sandstone and Lower Triassic Scithian beds are found locally. The boundary between Permian and Lower Triassic has not yet been defined. In the bore V-4 a tectonic contact between Paleozoic and Triassic rocks has been found in the depth of 164 metres. The Triassic dolomite reaches to this depth. It is underlain by red Permian sandstone, passing into black Carboniferous shale in the depth of 260 m. In the surroundings of the thermal springs Middle Triassic dolomite spreads over a wide area from west to east. The dolomite belt is up to 500 metres wide, but in some places its width amounts to only some tens of metres, somewhere it is even covered by younger strata. Due to its porosity it is a collector of thermal water. Along the faults the dolomite is broken and fissurated. It is mainly of grey colour, somewhere also inclusions of dark grey or yellowish dolomite are found. Broken zones are numerous on the surface, and according to data obtained by drilling, in the underground as well. Their distribution is irregular, and they represent impervious lenses in the fissured dolomite. The dolomite is covered along its whole border in the south of the thermal springs by pseudozilian shale with intercalations of sandstone passing into1 tuffite. The shale is black and resembles the Carboniferous shale. The pseudozilian beds are disconnected by lenses and blocks of quartz keratophyre and tuff. On the southern flank of the anticline Tertiary beds were deposited, which extend westwards into the Laško coal basin. The area of the Laško thermal springs belongs to the tectonic unit of the Sava folds. By surveying the immediate vicinity a significant fault trending W—E was defined (Fig. 2). Along it the Paleozoic beds have been brought in contact with Triassic dolomite. As the dolomite is covered in the southern part by pseudozilian sandy shale, the whole southern side can be considered to be a flank of an anticline. Its core form the Paleozoic beds in the northern fault side. Similarly a fault cuts the Tertiary sediments along the northern border of the Laško syncline. In this way the narrower locality of the Laško thermal springs is a dolomite block enclosed from the south and from the north by impervious shale and sandstone. The third fault, being transversal, extends very probably parallel to the Savinja river below the younger sediments, therefore concealed. It is however indicated by an unexpected narrowing of the dolomite belt just in the vicinity of the thermal springs area. On the left bank of the Savinja the dolomite belt is 500 m wide, but on the right bank, beyond the road Celje—Laško, only 50 metres. Its existence is reflected in morphological features of the area as well. The thermal springs rise to the surface in the Savinja Valley, which is of lowest altitude in the dolomite belt. The total area where thermal springs of different temperature appear, covers some 1000 square meters. In the bore V-4 the warmest zone was found in the depth interval 95 to 115 metres; simultaneously in this interval also the discharge rate was the largest, i.e. 9 litres per second at a drawdown of 1.5 m and at a temperature of 39.4 °C. By thermologging at this depth a temperature of 41 °C was measured. The bore V-5 drilled through the warmest zone from 125 to 145 m, where the same temperature of 41 *C was measured. Temperatures 36,5 to 40 °C were measured down to the depth of 260 m, but below 350 m it amounted to 33.5 °C only. Even today smaller quantities of water with a temperature of 31.6 «C flow from this bore. The bore has been cased with 113 mm diameter steel pipes to the depth of 238.5 metres. The investigations have shown that the warmest zone lies in a depth where the influence of the cold ground water and of the Savinja river is week. Below this warmest zone the water temperature decreases, which shows that there the primary thermal water penetrates trough cooler water, warming it partly up. The differing depths of the warmest water level in bores V-4 and V-5 show its dip towards bore V-5. The direction of flow of the thermal water from the underground is still not known; the bores V-6 and V-7 could not give any indications about this question! According to the increase of the piezometric level with deepening of the bores, the dolomite can be divided into three zones. The uppermost zone is under direct influence of the ground water of the Savinja and Rečica alluviums. According to data from V-5 this influence persists down to the depth of about 110 metres. The next is an intermediate zone, where the influence of the ground water diminishes, and the piezometric level slowly increases. Here also the rise of the piezometric level due to installation of casing must be considered. This intermediate zone reaches down to the depth of about 250 metres. From there downwards follows the third zone, where the piezometric level rises quickly, to reach at a depth of 492 m the highest altitude of 224.57 m, i.e. 4.24 metres above the surface. The boundaries between the different zones probably change accordingly to the quantities of thermal water exploited. The hydrogeological explorations carried out up to now could not determine the total yield of the Laško thermal system, but it is definitely higher than the output used today. This prove also the secondary thermal springs in the area surrounding the actual supply wells. 4.8. Podčetrtek In 1965—1967 investigations were carried out for development of the so called Harina Zlaka thermal spring on the left bank of the Sotla river near Podčetrtek. Hydrogeological mapping in the scale 1:10 000 gave the basis for locating three exploratory bores V-l/65, V-2/65 and V-3/65. The bore V-l/65 penetrated a twelve metres thick overburden of sandy and silty clay. The lower portion of this Quaternary deposit contains angular and subangular fragments of dolomite and porphyrite. The following strata consist of Triassic dolomite with rare shale and tuffite intercalations. Below 250 m the shale intercalations become more frequent. In 274 m depth a dark clayey marl appeared. Thermal water was found in different depths. The water of the highest temperature 30 °C was found at the contact of Quaternary and Triassic beds. In the Triassic dolomite the water temperature varied from 23 to 23.5 °C. The springs at the surface in the vicinity of the bore V-l/65 show a temperature of 26 °C in the ameliorated bed of the Sotla river, and the springs near the denuded contact between the Triassic beds and the Sotla alluvium about 23 °C, which corresponds to the temperature in the Triassic dolomite in the bore V-l/65. The bore site lies at the periphery of the thermal springs area. Steel 5" casing was installed down to the depth of 60.64 m, and 4" casing from 60.64 to 72.00 m. The casing was perforated throughhout the depth interval from 25.44 m to 66.50 m, where maximum inflow of thermal water was detected during drilling. The bore V-2/65 penetrated Quaternary sediments of a thickness of 6.0 m, and below them Triassic marl with sandstone intercalations. At 27.4 m grey, fissurated dolomite was encountered. The water in the dolomite had a temperature of 18 °C. Drilling was stopped at the depth of 63.1 m. The bore V-3/65, situated on the right bank of the Sotla river drilled through Quaternary deposits and penetrated into Oligocene marl at a depth of 11.2 m. After a broken zone Triassic porphyry tuff occurred at 26.4 metres. In the depth of 45.0 m followed Triassic dolomite up to the final depth of 137.0 metres. Thermal water appeared in the porous dolomite already at the contact with the porphyry tuff. The main inflow was in the depth interval between 45.0 and 70.0 metres; and small quantities appeared between 105.0 and 112.0 m. The dolomite was from 70.0 m downwards highly broken, therefore the subsequently installed casing was perforated in the intervals from 50.91 to 84.12 m, and from 104.82 to 120.49 metres for collection of thermal water. In 1966 a discharge well K-l was drilled to the depth of 80,0 metres. Steel casing of 10 1/2" diameter was installed to the depth of 30.0 m; from there to the final depth 80.0 m the bore was left uncased, as the rock was only fissurated and cavernous, but firm, especially in the water bearing dolomite. The pumping tests of the well yielded at a drawdown of 1.000 to 1.015 m 8 litres per second, and at a drawdown between 1.52 and 1.55 metres 10 litres per second of thermal water, both at a constant temperature of 35 °C. In 1970 ten metres in the west of K-l a stand-by discharging well K-2 was drilled. In this way the total quantity of available thermal water in the shallow zone has been taken hold of. The well K-2 resembles lithologically the well K-l, only here the Triassic dolomite starts at the depth of about 56.0 m. Pumping tests during the dry season in the year 1970 have shown that the shallow zone yields 15—20 litres per second of thermal water with temperatures from 33.9 to 35.0 °C. In 1971 the thermae were taken over by the Section for Tourism of the Railways Association Ljubljana (ZZTP Ljubljana), which took over the responsibility of building a balneological and recreation establishment. For this reason the Geological Survey Ljubljana prepared a programme for additional hydrogeological exploration, part of which was carried out in 1972. It is intended to explore thermal water in the deeper zones, so as to ascertain a large quantity of thermal water of higher temperature. The site of the exploratory bore V-l/72 is 50 m southwest of the bore K-l. Oligocene sandy marl was drilled from the depth 9.0 m to 85.6 m. After an intermediate broken zone Triassic dolomite starts in the depth 88.6 m, intercalated with porphyry tuff, and reaches to the depth of 135.2 m. Down to the final depth 202.2 metres there is Triassic dolomite interbedded with breccia and dark grey dolomite. A smaller inflow of thermal water occurred in the interval from 90.5 to 98.0 metres. From the depth of 111.0 m to 177.0 m the inflow of thermal water increased steadily. The exploratory bore V-l/72 was later reconstructed to a discharge well of larger diameter, and steel casing was installed. The bore V-2/72 was drilled about 80 m northwest of the well K-l. Below the Quaternary overburden it struck at the depth of 11.5 m Oligo-cene marl, and at 88.6 m porous dolomite bearing smaller amounts of thermal water. Between 91.0 and 132.8 m there was porphyry tuff, then down to 197.3 m fissured Triassie dolomite, deeper up to 222.1 m vitreous porphyry tuff, and finally again dolomite up to the bottom of the bore at 224.9 m. The environments of the thermal springs near Podčetrtek consist of Triassie, Tertiary and Quaternary rocks. Quaternary rocks reach in the valleys of the rivers Mestinjščica and Sotla thicknesses up to 12 metres. They are composed of sandy and silty clays, and subangular gravel. On the Triassie rest basal Oligocene beds of marine clay, quartz sand, and quartz sandstone; in some places they contain coal. Between Oligocene and Miocene beds there is an erosional unconformity, as well as between the Helvetian marl and sandstone, and the Tortonian Lithothamnion series of sediments which starts with basal conglomerate. According to the microfauna, only the Lower and Middle Tortonian were deposited. In the synclinal flanks they are overlain by Sarmatian claystone intercalated with sand, sandstone, conglomerate and clay. The syncline at Pristava is filled by Pleistocene sediments, consisting of claystone with sandy strata. The Triassie beds belong to the Ladinian stage, and consist of dolomite with intercalations of tuff and tuffite, clayey shale and breccia. The dolomite is grey, somewhere nearly black in colour, and includes sometimes chert nodules and pyrite. In the environment of the thermal springs area shale, and porphyrite with tuff occur as well. Somewhere also Werfenian shalle, marl and dolomite are lain bare. The Triassie rocks on the slopes of the Rudnica mountain crop out penetrating Tertiary sediments. The environment of the thermal springs is cut by numerous faults that originated mainly in younger orogenetic phases. Although the faults were ascertained only in localities where the Triassie beds crop out, it can be concluded by the extent of the Tertiary rocks as well as by morphological features, that faults continue into the area of Tertiary rocks. Transverse valleys in north-south direction indicate strongly the tectonic relations. The main faults of north-south direction are parallel to the Mestinjščica and Sotla valleys. The fault along the Sotla river was proven also by drilling in Rogaška Slatina. The Tertiary sediments form in the north of the Rudnica mountain a wide syncline, that splits in the west into two synclines. In the intermediate anticline the Triassie beds crop out in the south of Šmarje pri Jelšah. The thermal springs at Podčetrtek appear in a zone extending from the abandoned iron mine near Olimje in the south, to the confluence of the Sotla and Mestinjščica rivers in the north. The width of the zone is a few hundred metres only. The main springs area is in the north of Podčetrtek. The aquifer is Middle Triassic dolomite, which is in the Sotla valley covered by younger Tertiary and Quaternary sediments, and partly by porphyrite tuff. The thermal zone is cut by faults into blocks. The thermal springs appear near the contact of dolomite with impervious Tertiary beds. Water-bearing is the fault zone, namely the fault that dips westwards, as proven by exploratory drilling. The thickness of the impervious beds also increases in western direction. The temperature of the thermal water is the highest in the northern part of the thermal zone; in southern or south-western direction it decreases. The farthest known locality containing thermal water is the bore V-l/48, drilled 1948 at Olimje, where even now 14 litres per second of water at 18 °C are overflowing. The thermal water is at present collected by three wells. Two of them, K-l and K-2, collect the water from the depth between 46.0 and 80.0 metres; the third well, V-l/72, from the depths between 120 and 180 metres. The fault zone with the warmest water is inclined westwards, therefore the temperature of the water is the highest in V-l/72 37 °C, and in both shallower wells it amounts to 34—35 °C. The total output obtainable by pumping amounts to 30 litres per second. 4.9. Dolenjske Toplice In the year 1960 the Dolenjske Toplice area has been mapped in scale 1 :10 000. Up to 1959 the thermal springs have been only occasionally inspected and their discharge rates measured. The respective short reports and records exist in the archives of the balneological establishment. Hydrogeological survey connected with drilling was started in 1960-61. Four bores were drilled, three of them in the immediate vicinity of the existing baths, and the fourth in the norht of the open swimming pool along the road Dolenjske Toplice—Novo mesto. Ten years later, in 1971, four additional bores were drilled, which reached depths from 190 to 416 metres. They resulted in tapping thermal water in depths of 290 to 315 metres. The oldest formation in the surroundings of Dolenjske Toplice belongs to Upper Triassic laminated dolomite, including sheets of granular dolomite. It covers the areas in the north of the confluence of the Krka and Radešca rivers, the Straška Gora mountain, as well as the surroundings of Soteska. The Lower Jurassic beds consist of grey granular dolomite, dark grey limestone with sheets of shaly marl, and of grey limestone with intercalations of oolitic limestone. They cover the area between the rivers Sušica and Radešca, and reach the Krka valley below the southern slope of the Straška Gora mountain. The Lower Jurassic beds are followed by Middle Jurassic oolitic dolomite, and Upper Jurassic light grey limestone. They jointly form the hillocks Pristava and Prašičevka in the east and northeast of Dolenjske Toplice. In the west of the Radešca river Lower Cretaceous beds occur, dipping westwards below the Kočevski Rog. They consist of grey, partly bituminous limestone. Quaternary is represented by karstic loam in the valleys of the rivers Sušica, Krka and Radešca. Recent deposits, sandy and silty clay along the Krka, Radešca and Sušica, have been transported mainly from the area of karstic loam. In the surroundings of Dolenjske Toplice two faults are important. The Žužemberk fault is one of the main tectonic lines in the structure of Slovenia and Croatia. It runs from the Ljubljana basin along the Upper Krka valley and then at the Kočevski Rog along the valley of the Radešca river and Crmošnjice to Bela Krajina. The second is the Toplice fault along the Sušica river. At the Toplice fault meet the Lower Jurassic granular dolomite and laminated limestone with the Lower Jurassic oolitic limestone. Between both the Toplice and Žužemberk faults spreads a Jurassic syncline, that is at the Žužemberk fault overthrusted on Lower Cretaceous strata. The thrust plane dips 60°—70° towards northeast, and is indicated by slickensides between Meniška Vas and Selo. A very distinctive broken zone indicates a rather large dislocation. The thermal water of Dolenjske Toplice fills two basins excavated in the basement of the bathing establishment. In the larger basin the spring temperature varies from 37.1 to 38.4 °C, in the smaller one from 36.2 to 37.4 ®C. According to the hydrogeological studies during 1960/61 and in 1971, the thermal water flows to the surface through a system of fissures along the Toplice fault, enlarged with time into caverns. The thermae are under influence of the cold karstic ground water system. During high water level of the Sušica, the piezometric level of the thermal water increases; at low levels of the Sušica the thermal water issues in numerous springs into the river bed, and therefore the piezometric level drops. Consequently the discharge rate in both basins decreases. Pumping tests in wells, performed from 13.12.1960 till 20.1.1961, however, proved that the total discharge rate of the thermal water with temperatures from 36.5 to 38.4 °C does not change, and amounts at high or low water levels of the Sušica river to between 12 and 13 litres per second. To prevent the lowering of the piezometric surface of the thermal water, the aquifer has to be tapped in a proper depth. The thermal water flow is associated with the karstified zone in the Jurassic limestone and Triassic dolomite. The main current of the thermal water is represented by the springs of the larger basin, with the highest temperature of 38.4 °C. The springs of the smaller basin with the temperature 37.4 °C are already peripheral parts of the warmest zone. All exploratory bores in the vicinity of the thermae indicated a warmer zone between depths of 90 to 120 metres; deeper down the temperature decreased even for 10 °C. The deepest bore V-6/71 showed an increase of temperature again for 10 °C in the depth of 200 m, yielding 7 litres/sec thermal water of 32 °C from Triassic dolomite in the depth interval from 299.5 to 303.0 metres. Such temperature conditions show, that the deep thermal zone lies directly below the warmest surface springs. The exploratory bores have also shown that the Sušica river represents the southern boundary of the shallow zone and most probably of the deep thermal zone as well, where it could be possible to capture warm water in the primary water-bearing bed of Triassic dolomite, that appears in a depth of about 260 metres. Further it was proven that the system of caverns extends into the Triassic dolomite. 4.10. Šmarješke Toplice The thermal bath Šmarješke Toplice lies about one kilometre in the north of the village Kronovo, in the valley of the river Dolnice. Up to 1956 there existed only a few observation records about the Šmarješke Toplice thermal springs, and short reports given by J. 2 u r g a , which are kept in the archives of the spa. The first detailed geological mapping in the scale 1:10 000, and temperature measurements in Quaternary sediments were conducted by D. Kuščer and F. Drobne. On the basis of these surveys in 1959 there were 19 shallow bores drilled by hand, which discovered two thermal centres in a mutual distance of about 200 metres. The shallow bores were followed by four machine drilled bores in 1959/60. The bore V-l/59 was drilled near the open swimming pool, V-2/59, V-3/60 and V-4/60 near the covered basin. In 1962 a fifth bore V-5/62 was drilled near the covered basin, and in 1969 four bores near the open swimming pool. About 0.8 km in the south of Šmarješke Toplice there is another thermal spring with a discharge rate of 230 litres per second at temperatures of 16—18 °C. Near this spring two shallow and three deep bores were drilled in 1968, with the intent to find out if and how it would be possible to separate the thermal from the cold water, and also to utilize them separately. A final answer to this question has not been obtained, due to the rather restricted extent of the explorations. In two deep bores thermal water was obtained, with temperatures of 25 °C in V-3/68 and 28 °C in V-4/68 (Fig. 3). The exploration should be continued for a definitive answer to the outlined problem. However, the main spring was developed in 1970, and will furnish drinking water for the town Novo Mesto and its surroundings. The oldest and also most widespread rock in the surroundings of šmarješke Toplice is light grey Triassic dolomite. A more exact age of the dolomite cannot be defined; by comparing it with other dolomites of Dower Carniola it probably could belong to Upper Triassic. In the vicinity of the thermal springs the dolomite is broken. The broken zone extends in the direction NNE—SSW within the limits of the thermal springs zone. Its width is in places up to 100 metres. In this zone there are a few sand quarries near the spa. Some of the exploratory bores have penetrated the broken zone. On both sides of this zone the dolomite is rather bedded, showing many fissures and slickensides. On the dolomite lie erosional remnants of Jurassic and Cretaceous limestones. To Cretaceous belongs dark grey limestone with intercalations of clayey marl and chert nodules, that closes up the thermal zone in its southern part, forming an impervious barrier. Eastwards the Mezozoic beds dip below Tertiary marl, sandstone and Lithothamnion limestone, otherwhere they are covered by karstic loam. 5 — Geologija 16 The valleys of the rivers are covered in places by thin, otherwhere up to 6 metres thick beds of clayey-sandy Holocene, which contains, specially within the limits of the thermal springs, organic clay. The connection between the geological structure of Šmarješke Toplice and the Krško basin has not yet been explored. The Krško basin has been considered to be a fault basin, but present geological surveys indicate a synciine, built by Tertiary sediments. The pre-Tertiary basement is covered by Tortonian sediments: sandy marl, calcareous sandstones, and Lithothamnion limestone. These beds are overlapped in their southern and northern parts by Sarmatian sediments followed eastwards by Pan-nonian clayey marl. The broken zones in Šmarješke Toplice are connected by intersecting local faults. In the west of the thermae the fault having brought in contact Triassic and Cretaceous limestones is cut by another fault of NW—SE direction, that connects the thermal springs of Šmarješke Toplice with those of Kronovo. Both faults are important, because through fissures along them thermal water rises to the surface. In the fault zones the dolomite is silicified, the fissures are filled by calcite and fine breccia. In the wider surroundings of Šmarješke Toplice similar tectonic conditions prevail as well. The area is cut up by local faults into numerous blocks, which are accompagnied, especially in dolomite, by broken zones. Hydrogeological studies in Šmarješke Toplice have shown the connection of thermal water and ground water. The aquifer is dolomite. Its permeability coefficient, calculated from pumping tests data, varies from k = - 1.2 .10~2 cm/sec to k = 4.5 . lCM cm/sec. The discharge rate of thermal water depends on the piezometric level of the ground water. Therefore in dry seasons the discharge rates of the thermal water decrease, but with some retardation. The quantity of the overflowing thermal water is therefore directly proportional to the oscillations of the ground water table. In the open swimming pool the maximum temperature is 34.5 °C, and in the covered basin 32 °C. To both spring centres the thermal water flows from the north. At the covered basin the fault between the Triassic dolomite and the Cretaceous limestone forms the southern boundary of the shallow thermal zone. The block of Cretaceous limestone forms an impervious barrier due to its intercalations of marl and clay, and separates the shallow thermal zone of Šmarješke Toplice from the other shallow thermal zone Jezero, in about 800 metres distance. The block of Cretaceous limestone with intercalations of marl and marly shale at Šmarješke Toplice reaches probably only shallow depths, as it is an erosional remnant. In exploratory bores along the fault this limestone reached a depth of 80 metres. The surface streams flow in clayey Quaternary sediments, and therefore have no influence on the output of the thermal springs. In the area of Šmarješke Toplice the thickness of the clayey sediments reaches up to 7 metres, as proven by numerous hand drilled bores in the year 1959. The hydrogeological problems in the wider surroundings have not yet been solved. The shallow thermal zone was explored up to the depth of 150 metres. Thermal water was captured at the swimming pool in the depths from 12 to 147 metres, and at the covered basin from 11 to 19 metres. Near the spring Jezero the bores reached the depth of 257 m. There the discharge rate amounts to 230 litres per second with temperatures from 16 to 18 °C. At Jezero the fractional exploitation would be of extreme importance, as it would allow to deliver cold drinking water for population, and thermal water for recreation purposes as well. The further work in Šmarješke Toplice should be directed to explore the deep thermal zone by drilling. This would result in higher water temperatures, deep well installation would reduce or even eliminate the influence of the cold water. Recent explorations gave only general features of the relationship between both shallow thermal zones at Šmarješke Toplice and at Jezero. Deep bores, however, would clarify whether there is a uniform hydrogeological system, or two different systems occur related to the same source of heat supply. 4.11. Topličnik The thermal zone along the right bank of the river Krka is about 400 metres long. The easternmost spring named Topličnik issues from an opening in the ground surface. In autumn 1971 two exploratory bores were drilled: V-l/71 in the south of Topličnik and V-2/71 between Topličnik and the Krka river. Both bores struck Cretaceous limestone below the Quaternary overburden. The limestone was in its fissured parts water-bearing, but only in V-2/71 the temperature rised to 25.5 °C. After detailed geoelectrical resistivity surveys in 1972 six exploratory bores were drilled, on the left bank of the river the bores V-3/72, V-4/72, and V-5/72, and on the right bank of the river the bores V-6/72, V-7/72 and V-8/72. All exploratory bores struck thermal water, having lower temperatures betweeen 21 °C and 24 °C on the left bank, and somewhat higher temperatures of 24—28 °C at the right bank, with exception of V-8/72, whose temperature was 13 °C only. This bore is situated immediately at the road Šentjernej—Kostanjevica, that is at the boundary of the thermal zone. The results indicate that the thermal water flows from the south, and emerges to the surface near the Krka river mixed with cold ground water. All exploratory bores were shallow, as their aim was only to explore hidrogeological conditions in the shallow zone, and to give indications for the best site where to explore in greater depths. By drilling the aquifer of the shallow zone has been proved to be the fissurated Cretaceous limestone, which is in the north of the Krka covered by Miocene marl, sandy marl, and Lithothamnion limestone. The surrounding of the thermal springs is cut into different blocks by numerous faults. The temperature of the thermal water was lower in places where the Cretaceous limestone is covered by thicker beds of Tertiary marl. This fact disproved the former supposition, that the thermal water flows from the north along the contact between impervious Tertiary marl and Lithothamnion limestone, or Cretaceous limestone respectively. 4.12, ČateŠke Toplice Until the year 1957 the shallow discharging wells of Čateške Toplice were dug in Quaternary gravel. The influence of the cold ground water was evident in temperature variations of the thermae. In 1957/58 fifteen shallow bores were drilled, which indicated the flow of thermal water from the underlying beds into the Quaternary overburden. According to results of the temperature and water level measurements in the shallow bores, the drilling site for an exploratory bore was chosen. The bore was 82.0 m deep, and struck a cavern between 51.7 and 52.7 metres in karstified Miocene calcareous sandstone, through which thermal water flows to the surface. The static water level in the bore oscillated due to the contact with ground water in the gravel, and the discharge rate varied from 15 to 30 litres per second. If larger quantities of water were pumped, its temperature decreased. At a level of 2.0 m below surface only about 15 litres per second of water at 57.2 °C could be obtained; when pumping greater quantities, the temperature dropped. In 1962 the Cooperative Society Brežice started using the thermal water for heating hot-houses. In the same year they financed the drilling of a well of 12" diameter to the depth of 60 metres, and built a pumping installation, that works continuously till now. Hydrogeological surveys were continued in 1964, financed by the Federal Fund for Geological Exploration. The results of these surveys enabled the furter development of Čateške Toplice. Four exploratory bores were drilled; V-4/64 struck the primary aquifer of the thermal water i. e. Triassie dolomite, in the depth of 283.0 metres. From this bore flow up to now continuously 10.6 litres per second of thermal water of a temperature 57.2 ®C, with a pressure of 1.6 kp/cm* at the outflow on the surface. In 1969 systematic hydrogeological surveys were started on the whole Cateško Polje, and were concluded in 1972. The surveys were made possible by the financial support of the Boris Kidrič Foundation. In 1969 exploratory bores V-l/69, V-2/69, V-3/69, and discharging wells of large diameter K-l/69 and K-2/69 were drilled. These wells were located over the centre of the shallow thermal zone, and 180 metres SW of it as well. Their results were very satisfactory, as both discharging wells yield a total of 83 litres per second of thermal water having temperatures of 57—59 °C. In 1970 we surveyed the Čatež area by geoelectrical and microseismical methods, to determine the thickness of the Quaternary gravel and the lithological composition of the underlying rocks. Shallow bores V-4/71, V-5/71, V-6/71, V-7/71, V-8/71 and V-9/71 checked in 1971 the results of the geophysical surveys, and found good correlation, as well as a reliable basis for deciding on further drilling sites. According to the exploration programme, two bores, V-10/71 and V-ll/71, were drilled. A detailed geological map in the scale 1: 5 000 was drawn, and a hydrogeological map in scale 1:25 000 as well. Exploratory driling was resumed in 1972, by bores V-12/72, V-13/72 and V-14/72. The exploration was concluded by pumping tests, which confirmed the discharge rates of Čateške Toplice at about 120 litres per second of thermal water. Čateške Toplice are situated on a gravelly plain, about 200 metres in the south of the river Sava, along the border of the Krško basin. Its northern boundary is the Sava, the southern boundary the foothills of the Gorjanci mountains (Fig. 4). The Mezozoic beds crop out only in the foothills of the Gorjanci mountains; the Čateško Polje itself is covered by a 7 to 12 metres thick bed of Quaternary gravel. Drilling has shown, that the gravel is underlain by Tortonian sediments of different thicknesses. In the central and western part the Tortonian sandy marl, calcareous sandstone and Lithothamnion limestone extend down to about 125 m, in the south and east to about 186 metres. Between the Tertiary and Mezozoic beds occur basal beds of plastic clays with intercalations of quartz sand and coal smits. The thickness of the clayey sandy beds varies from 24 to 75 metres. The upper part of the Mesozoic beds is composed by layered Cretaceous limestone with intercalations of marly limestone and chert. The limestone somewhere passes over into breccia. The thickness of the Cretaceous beds is not regular, but varies from 50 to 197 metres. The Cretaceous limestone is underlain by Triassic dolomite, which is the main aquifer. All rocks which have been penetrated by drilling, appear in the foothills of the Gorjanci mountains as well. The thickness of Tertiary and Cretaceous beds varies here as well. The Cretaceous limestone is in the Gorjanci preserved only in the shape of erosional remnants on Triassic dolomite. Also the Tertiary basal beds are encountered only in few places. According to the data obtained by drilling the Cateško Polje belongs to the Gorjanci foothills. Therefore the area of the thermal zone represents an extension of the Gorjanci mountains, as proved by the lithological composition and stratigraphic sequence of the beds. The most important fault that extends into greater depths, originates in the north of the Gorjanci mountains, curves near Čatež village towards northeast, and crosses the river Sava in the north of Čateške Toplice. This fault has been determined by regional geophysical surveys. Its course on the Čateško Polje has been proved by detailed geoelectrical and micro-seismic surveys in 1970. It is accompagnied by a wide broken zone and numerous secondary faults and fissures. Younger faults crossing the main dislocation have cut the Gorjanci foothills and the Čateško Polje into blocks. The thermal zone itself consists of blocks, as proved by the different thicknesses in Tertiary and Cretaceous beds. Until the Čateško Polje was hydrogeologically surveyed, it was known only that the Quaternary gravel near the thermal springs is saturated with warm water. Already the first exploration in 1957 has shown that there are more different thermal water levels. The shallow water level is in the Quaternary gravel, the warm water flows into it from the underlying Tertiary beds. The next water-bearing level is in the system of caverns in the Tertiary Lithothamnion limestone, where thermal water was tapped in 1958. Both water-bearing levels are influenced by the cold ground water in Quaternary gravel. The level of the thermal water in the gravel, and in the system of caverns in the Tertiary limestone as well, varies according to the ground water table. The only difference is in the static level of the thermal water, which is 0.50 to 0.90 m higher than the level of the cold ground water, which surrounds the thermal water from all sides. The hydrogeological studies in 1964 have discovered the deep thermal zone, with thermal water under pressures from 1.02 to 1.8 kp/cm2. The pressure 1.8 kp/cm2 has been measured in the first bores that struck thermal water in dolomite. The decrease in pressure in the following exploratory bores is due to the exploitation of thermal water by deep wells, consequently causing the forming of a depression cone. The deep thermal level in Triassic dolomite is covered by an impervious bed of Tertiary marl, and chiefly of clayey sandy Tertiary basal beds as well as Cretaceous layered limestone with marl and chert intercalations. Therefore the temperature in the west of the thermal zone amounts to 57 °C, and in the east, where the impervious cover is thicker, to 64 °C. The temperature may as well depend on the distance from the centre of origin of the thermal water. As mentioned, the temperature of the water increases from SW towards NE. Near the village Čatež there is a thermal spring Perišče of a temperature 31,5 °C, in a distance of about 1 km from Cateške Toplice. The thermal water flows to the surface directly from Triassic dolomite near to the main fault, that transfers the heat flow in the thermal centre of Cateške Toplice as well. The next exploratory bore V-l3/72 lies in a distance of 300 m from the thermal centre towards the spring Perišče at Čatež village. The water temperatures measured were between 42 and 45 °C. Also this bore is located in the wide, broken and fissured zone along the main fault. In the bore V-12/72, located in a distance of about 120 m in the north of the centre of the thermal zone, water temperatures of 64 °C were measured. Due to the river Sava it is impossible to drill further exploratory bores northwards or in NE of the bore V-12/72. As in this direction extends the main fault, and also temperatures of the thermal water increase, it can be assumed that up to now the highest temperatures in the Čatež thermal zone have not yet been reached. From the spring Perišče to the bore V-13/72 the temperature increases for 10 °C at a distance of about 700 m. Much higher, 20 °C, is the temperature increase between V-13/72 and V-12/72, at a distance of about 350 m. This indicates that the zone of higher temperatures continues in the deep aquifer of Triassic dolomite, along the main fault towards northeast on the left bank of the Sava river, where the thickness of the impervious cover increases as well. The quantities of thermal water with temperatures from 57 to 64 °C were measured by a 12 day pumping test. It was shown that a continuous exploitation of 120 litres per second of thermal water with an average temperature of 60 °C is possible. As the stabilized pressures in observation wells did not decrease to 0.0 kp/cm2, there exist still additional thermal water sources, that could be pumped intermittently, in case of need. This especially holds for water with lower temperatures that should be used for balneological purposes, as today this thermal water has to be cooled before use. The success of the hydrogeological studies in Čateško Polje is evident. The discharge rate of thermal water 1201/sec at 60 °C is a good base for further development of balneological and recreative tourist establishments. The high temperature allows the water to be used twice: first for heating, and then, when cooled off, in open basins, which work in winter as well without any additional heating. 5. Hydrogeological Investigations for Mineral Waters 5.1. Rogaška Slatina In the past the studies of the Rogaška Slatina springs were directed to the immediate vicinity of the shallow wells, where the water rised to the surface. Due to the short well life and limited amounts of mineral water more and more springs had to be developed. In 1888 eleven springs were known (A. Rezek , 1937). Owing to the increase in the demand for mineral water in 1908 the operating wells were deepened at most to ten metres. The construction of the discharging establishment was designed by J. K net t (1908). Even before the Second World War the available water quantities were not sufficient. A. Režek (1964, p. 255) states the total discharge rate of all wells measured from 29.-31. 5. 1942 as 17.4 litres per minute. Later even this discharge rate decreased, and the want for mineral water was heavy. In 1952 there were 22 wells drilled under the general supervision of J. B a č , and geological surveillance by the author. Mineral water was tapped in depths ranging from 30 to 60 m, and the mineral water supply problem was temporarily solved. Until the year 1957 maintenance and protecting of the main springs was carried out and a new spring water with low mineral content was reconditioned, and Knetts' well from 1908 was abandoned. In the wider surroundings of Rogaška Slatina the Zgornji Gabernik spring was investigated in 1957/58 by two exploratory bores, the Kostriv-nica spring by one bore, and an old well at Spodnji Gabernik by one bore. Both exploratory bores at Zgornji Gabernik and Kostrivnica struck mineral water; the borehole at Spodnji Gabernik was stopped too soon. The first exploratory bores away from the immediate surroundings of mineral water occurrences at the surface started in 1965 by drilling the bore B-l/65 near the railway station Rogaška Slatina (Fig. 6). The next bores B-2, B-3, and B-4 neared again the springs centre. All of them were between the Hotel Slovenski Dom and the swimming establishment; B-2 and B-3 in the south, B-4 in the north of the road Celje—Rogaška Slatina. In 1966 te well G-3/66 was drilled at Zgornji Gabernik; it is in exploitation still now. According to data obtained by regional geophysical surveying the drilling of bore V-3/66 in the north of Podplat was started (Fig. 7). The drilling site was determined by A. Nosan, after studying the geological structure of the whole area, and considering geomagnetic anomalies in this region. Another drilling site was chosen at Sečovo. The bore at Sečovo Sč-1/67 penetrated in the depth of 318 m a broken zone of andesite tuff, with a mineral water discharge rate of 35 litres per minute and considerable quantites of COa. The bore at Podplat V-3/66 struck in the depth of 553 m small quantities of mineral water, and large quantities of C02. Both bores V-3/66 and Sč-1/67 are now the main sources for mineral water supply o-f Rogaška Slatina, as well as for production of C02. Their distances from the Rogaška Slatina springs centre (V-3/66 5 km westwards, Sč-1/67 1 km eastwards) is of special significance, as their exploitation cannot influence the water discharge rate of the Rogaška Slatina springs centre. According to the suggestion of J. B a č in 1967 two bores, V-5/67 and V-6/67 were drilled, near the springs centre. V-5/67 is 142 m deep, without water or gas. V-6/67 is 265 m deep, struck mineral water (501/min) and considerable quantities of COa in the depth of 260 m (Figs. 6 and 7). The distance between both bores is 90 m, and from V-6/67 to the shallow wells 210 m. Its exploitation caused the shallow wells to run dry. In 1968, subsequently to geoelectrical resistivity sounding, a bore Sč-2/68 about 800 north of Sč-1/67 was drilled. Another bore RV-1/68 was drilled in Ratanjska Vas (Fig. 7), about 1 km west of the Rogaška Slatina springs. According to the request of the Rogaška Slatina Authorities bore Tr-1/68 was drilled near Tržišče, its location being given by J. B a č. According to the 1968/69 exploration programme Sč-3/69 was drilled to obtain better information about low grade mineral water, appearing in a well for domestic drinking water supply. Bores RV-1/68 and Sč-3/69 discharge CO.. Between 1968 and 1970 some geomagnetic surveys were carried out in small scale, as well as detailed geological mapping of the Rogaška Slatina area in 1:5 000. The exploration programme for 1970 included the already mentioned and often proposed deepening of bore V-3/66, drilling of the bore G-4/70, and on suggestion of S. Jentsch, representing the Geologisches Buro Dr. Pickel the drilling of the bore Tr-2/70. The bore V-3/66/70 penetrated in the depth of 578 m cavernous andesite tuff yielding mineral water and COa at a pressure of 21.5 kp/cm2. After regulation nozzles were installed, at the optimum pressure of 4.2 to 4.4 kp/cm2 the bore produced 183.6 litres per minute of highly mineralized water (Fig. 7). The bore G-4/70 cut the Donat fault, and discharged 180 litres per minute of drinking water rising from Triassic dolomite. Bore Tr-2/70 penetrated coal beds, but found neither water nor CO.. The drilling site of this bore was chosen according to C02 measurements carried out by Geologisches Buro Dr. Pickel-Kassel. Later it was found, that the mesured C02 anomalies originated from the main sewer carrying off polluted water and waste water from the health resort. In 1971 two bores were drilled, K-l/71 at Zgornja Kostrivnica in the immediate vicinity of a mineral water spring inside a brook, and Sč-4/71 about 90 m north of the well Sč-1/67. In the immediate vicinity of the domestic water well with mineralized water a shallow well was drilled, to check the inflow of the mineralized water. The results of the various hydrogeological investigations after 1952 in the Rogaška Slatina district have not yet been systematically evaluated. Their evaluation, together with some additional surveys, is necessary for a full understanding of the mineral water sources of Rogaška Slatina. Geological conditions. The surroundings of Rogaška Slatina consist of Paleozoic, Triassic, Tertiary, and Quaternary sediments. Tertiary sediments prevail, being also most important for the origin of mineral water. Quaternary silty clays with some interspersed gravel, fill the riverbeds. Some gravel terraces are still partly preserved along the foothills north of Rogaška Slatina. The youngest Tertiary is represented by erosional remnants of Sarmatian sand and sandstone overlying Tortonian Litho-thamnion limestone. The Sarmatian sediments form the core of a syncline, that extends from Grobelno over Šmarje pri Jelšah to Mestinje, and joins near Pristava the southern syncline with a core of Pliocene sediments. In the northern syncline the Sarmatian consists of claystone and marl, in the southern syncline prevail sand and sandstone with intercalations of weakly cemented conglomerate. The Sarmatian is underlain by Tortonian sediments consisting of basal conglomerate, calcareous sandstone, Lithothamnion limestone and sandy marl. The Tortonian sediments extend in a few parallel east-west belts. The older Miocene has not yet been stratigraphically defined. A special problem is the dark grey sandy marl, that grades into fine-grained tuffite sandstone in the north of the Šoštanj fault, and extends north and northeast into the Haloze hills. The tuffite sandstone is underlain by andesite tuff or by the Triassic and Paleozoic basement. The dark grey sandy marl is overlain by quartz sandstone, that forms the Macelj mountains. From there westwards the sandstone reaches Rogaška Slatina in a wedgelike shape, and is also found on the mountains Plešivec and Donačka Gora. The sandstone consists of quartz grains, calcareous cement, mica, and chlorite. It contains also some tuff components, such as plagioclase grains. Although the sandstone extends on the surface up to the springs centre in Rogaška Slatina, it has not been found in the bore holes. In the south of the Šoštanj fault the dark grey sandy marl does not appear, but is replaced by coal-bearing beds, that consist mainly of clayey marl with intercalated lenses of sand. The composition of these beds changes in short distances. In the bore B-l/65 opposite the railway station Rogaška Slatina there was grey sandy clay to the depth of about 115 m, and below it to 485 m grey marly clay. In the bore Tr-2/70 that is 300 m southeast from B-l/65, there was densely compacted sand with intercalations of sandy marl found prevailing down to the depth of 95 metres. Important rocks of the Rogaška Slatina district are andesite and its tuff, overlain for the most part by Lower Miocene rocks. They spread at the widest on the southern slopes of the Boč and Plešivec mountains. By drilling andesite tuff has been found in the area between Podplat and Sečovo as well. The Mesotzoic and Paleozoic rocks are outcropping on the Boč mountain; they are mainly dolomite, limestone, shale, and marlstone, in a lesser degree sandstone. This rock sequence reflects the geologic structure of the Karavanke mountains. On the other hand in Resevna in the west from Rogaška Slatina and Rudnica in the south, pseudozilian shale occurs, that is a common rock of the Sava folds. It is worth to mention that bores B-l/65 and Tr-1/68 struck in depths of about 500 metres pseudozilian shale, that indicates an extension of the Sava folds. It became evident that the Donat fault marks the boundary between the eastern extensions of the Karavanke mountains and the Sava folds. The Donat fault is considered to be a branch of the Šoštanj fault. Along the Donat fault it came to large vertical movements, and to longitudinal movements in a lesser degree; along the Šoštanj fault, however, the longitudinal movements were of greater extent. This is indicated by evident differences in lithologycal composition and strati-graphic relations of rocks. In the north of the Šoštanj fault there are andesite tuff and marly and sandy Lower Miocene strata, but south of the fault there occur coal beds underlain by the pseudozilian shale. Transverse to the main faults run younger faults, three of them already confirmed by drilling. The first was the Rogaška Slatina fault, penetrated by drilling in 1952, the second at Podplat in 1966, and the third at Sečovo in 1967. II is assumed that all steeply cut river beds of north-south direction originated along such secondary faults. Between both the Šoštanj and the Donat fault the Tertiary beds form a rather steep syncline, which eastwards passes over into the Macelj syncline; in the west it is cut off by the šošstanj fault, along which the Lower Miocene beds are brought against the wide Tortonian syncline between Ponikva and Šentjur. Exploratory bores for drinking water that penetrated the Donat fault in the north of Zgornji Gabernik, have shown that the Triassic beds of the BoČ and Konjiška gora mountains form an overthrust covering the Younger Paleozoic sediments. Later along the Donat fault the southern flank was lifted, so that today Tertiary is adjoining Triassic and Younger Paleozoic sediments. Hydrogeological conditions. The Rogaška Slatina mineral water springs appear in an area of about 50 km2. Formerly natural springs were known only in Rogaška Slatina, Spodnja Kostrivnica and Zgornji Gabernik; recently they have been found in the south of the Donat fault northwards of Zgornja Kostrivnica and in the ravine Crna Sola, about 0.5 km westwards of Zgornja Kostrivnica as well. Since 1908 three types of Rogaška Slatina mineral water are distinguished: Tempel, Styria, and Donat. The nearest to the primary water is the Donat type with about 8 grams of dissolved solids per litre of water, whereas Styria contains 6—7 gA, and Tempel 3—4 g/1. The different types of mineral water resulted from the mixing of mineral water with ground water in shallow sections as already found by J. Knett (1908). Exploratory drilling has shown that the aquifer is andesite tuff, chiefly its rent and fissured zones associated with secondary faults, running transverse to both the Donat and Šoštanj faults. The andesite tuff aquifer appears on the surface in a limited area of the springs centre at Rogaška Slatina, otherwhere it has been found by drilling in depths ranging from 120 to 650 metres, overlain by Tertiary sandy marl and fine-grained sandstone, and in the north of the Donat fault on the southern slopes of the Boč and Plešivec mountains. The region supplying water to the andesite tuff is the Boč area, consisting of carbonate rocks and andesite tuff. From this natural recharge area the water percolates downwards, flows through rent and fissured andesite zones, and rises to the springs in Rogaška Slatina, where the andesite tuff appears at the surface. Otherwhere the tuff is overlain by thick impermeable strata, that have to be penetrated by drilling to obtain mineral water. Moving through the tuff the water becomes mineralized. It is interesting to note, that the mineral content is lower near the Boč area, and increases in greater distances. The discharge rate of the Rogaška Slatina springs is small, due to the low natural recharge. The largest outputs 183.61/min were obtained in the well V-3/66/70 in the north of Podplat, which is already near to the western boundary of the wider mineral springs area. All other wells are of smaller capacities; G-3/66 in Zgornji Gabernik yields 13 litres per minute, V-6/67 in Rogaška Slatina about 601/min, Sč-3/67 near Sečovo about 251/min. The higher output of the well V-3/66/70 might be due to its location at the transverse fault that reaches in the north the carbonate rocks of the western extension of the Boč mountain. Along this fault appear the mineral water springs of Zgornji Gabernik and at Spodnji Gabernik as well. Mineral water from deep wells is of higher temperature. The highest temperature of 30 °C was measured at the outlet of the well V-3/66/70 where mineral water rises from the depth of 578 m. Due to the high C02 content, the volume ratio between water and C02 amounting to 1:20, the pressure of the water is 21,5 kp/cm2. The temperature of 30 ®C at the outlet of the well has been measured after the expansion of the gas in the well, which indicates an even higher temperature in the aquifer. The mineral water originates in andesite tuff, therefore its chemical composition of mineral matter is so variegated. The gaseous C02 originates in carbonate rocks, according to experiments conducted at the Institute Jožef Stefan, Ljubljana, at temperatures between 50 and 80 °C. The recharge from the surface is possible only from the north, i. e. from the Boč mountain, which is composed mainly of carbonate rocks. In the south carbonate rocks occur at the Rudnica mountain only, which is from the Šoštanj fault 8 km distant; the intermediate area is, however, covered by confining Tertiary beds of more than 1000 m thickness. Moreover the Tertiary beds in the south of the Šoštanj fault are underlain by pseudo-zilian shale, which is outcropping in the south of Šmarje. This shale builds together with the Tertiary cover an impervious barrier that closes up the springs area on its south to a depth greater than 700 m, as confirmed by bore B-l/65 in Rogaška Slatina, where the shale occurred in a depth of 495 m. As the thickness of this shale in other areas in Slovenia can amount to about 500 m, the shale might extend to a depth of 900 m. In the bore B-l/65 the shale was found in inclined position. Therefore a thickness of the impervious barrier of 900 m could be assumed even taking into account a partly erosion of the shale before the sedimentation of the Tertiary rocks. The hydrogeological conditions of the wider mineral springs region do not allow for a natural recharge of the andesite tuff aquifer. Therefore the existing output of the wells will not be sufficient for further development of the health resort. Further investigations will be necessary to find new locations for wells, separated from each other so as to avoid harmful mutual interference, as is observed now in the inner springs area in Rogaška Slatina. Would even these additional wells not be sufficient, an artificial recharge of the ground water in the water-bearing zones should be considered, as the very high content of dissolved mineral matter would allow such a solution. 5.2. Radenska Slatina (summary according to L. Žlebnik > 1972) The area of the villages Boračeva, Radenci, and Petanjci has been geologically and hydrogeologically surveyed formerly to a certain degree. Till the Second World War about 30 wells were drilled to depths of 20—36 m, only the well in Radenski Vrh reached 100 m. In 1965 new investigations were started, with the aim to determine the number of aquifers in the Radenska Slatina area, to establish their respective depths, outputs, size, piezometric levels, chemical composition and temperature of the water. During 1965 and 1972 more than 30 exploratory bores were drilled, one of them (T-l, near Boračeva) to a depth of 780 metres, as well as 6 exploration wells with a total discharge rate of 40 cubic metres of mineral water per hour. The oldest formations in Radenci were found in the bore T-l. This are metamorphic rocks belonging to Paleozoicum, found in the depth of 737.5 m. They consist of biotite schist, gneiss and amphibolite. The Paleozoic metamorphic rocks are overlain by Tortonian beds penetrated by the bore T-l in depths from 626.0 to 737.5 m. They consist of thinly layered sandy marl, quartz conglomerate, and sandstone. These rocks crop out about 20 km in the west of Radenci near Vratja Vas on the border of the Apače basin. The Tortonian beds are overlain by Sarmatian and Pliocene sediments. In Lower Sarmatian prevail marl and sandy marl with thin intercalations of sandstone, conglomerate and sand. In Upper Sarmatian and Lower Pliocene appear marl, sand, sandy marl, and sandstone. The sandy beds are up to 50 metres thick. At the surface these beds occur in the hills between Podgorje and Črešnjevci near Gornja Radgona. The youngest Tertiary beds belong to the Middle and Upper Pliocene. They consist of clay, sandy clay, and sandy gravel. Single layers are oi thicknesses between 5 and 35 m. In Boračeva and Sratovci they reach to the depth of 100 to 190 m, in Radenci even to 288 m. The clay contains intercalations of organic clay and 0.5 to 1.5 m thick lignite lenses. In the sandy clay calcareous concretions are frequently found. The Tertiary beds are overlain by Quaternary sediments; in their lower part Mura gravel with sand and silt prevails and the upper part consists of sandy clay, sand, and sandy silt. The wider surroundings of Radenci belong to the Sobota horst tectonic unit consisting of paleozoic beds covered by Tertiary sediments up to 1000 m thick. It extends from Maribor in the southwest to Murska Sobota in the northeast. Northwest of this horst runs parallel to it the narrow Radgona graben, filled by 1000 to 2000 m thick Tertiary sediments. Along the southeastern border of the Sobota horst extends the wide Ljutomer syncline, where the Tertiary reaches depths of 3000 to 4000 metres. The tectonic structure of the Tertiary beds is rather complicated. Seismic and gravimetric measurements, as well as recent exploratory bores show that the Pliocene and Sarmatian beds are slightly inclined towards southeast, whereas the Tortonian conglomerate and sandy marl that overlie the Paleozoic strata, dip in the opposite direction. The Tertiary and Paleozoic strata are cut by faults, along which the respective beds sunk for some tens of metres. These faults run parallel to the borders of the individual blocks, and are vertical or subvertical. The pre-Tertiary Sobota horst rises continuously together with its Tertiary cover along parallel faults towards its vertex at Kapela, and from there drops in step faults towards the Ljutomer syncline. The faults cannot be exactly located, although they are confirmed by geophysical surveys, as the Tertiary beds are covered in hills by thick weathered beds, and in the flat along the Mura river by Quaternary sediments. One fault was ascertained by several exploratory bores, and runs from the village Ptujska Cesta in Slovenske Gorice over Boračeva and Petanjci. The amount of downthrow of this fault is 25—50 metres. Miocene beds can be found at the flanks of the Sobota horst only, they are missing on its top. It is possible, that they have not been deposited at all, or that they have been removed by erosion. On top of the horst rest only Pannonian sediments, as proven by exploratory drilling. The hydrological conditions have been investigated by drilling during the years 1965—1972. Numerous aquifers, bearing mineral water, have been found. The Quaternary gravel is saturated with ground water; exceptionally the ground water is mineralized in places, where it is in contact with Tertiary sandy beds bearing mineral water. Up to 1965 in Radenci, Boračeva and Petanjci mineral water was exploited by shallow wells in Quaternary gravel and partly from Pliocene sands. The first exploratory bores in Boračeva have shown up to the depth of 313 m ten mineral water aquifers of various thicknesses in Pliocene and Miocene beds. Later the bore T-l found porous beds in greater depths as well, but the sandstones and conglomerates contained mainly C02, and mineral water only in negligible quantities. In 1970 and 1971 the exploratory bores indicated an extension of the aquifers from Boračeva towards Sratovci, as well as towards Rihtarovci in the opposite direction. The aquifers, encountered in Sratovci in depths between 75 and 140 m, are found in Rihtarovci in depths of 178 to 280 m. Along the fault between Boračeva and Sratovci the aquifers are lowered for 50 m. The sandy aquifers are inclined towards northeast for 4—5®, as indicated by the bores between Sratovci and Radenci. Their output depends on the thickness of the beds, as well as on the quantity of dissolved C02. The surveys show an increase of temperature and pressure with increasing depth, as well as an increase of dissolved solids. The Tertiary beds, containing mineral water, rise towards Sratovci and Ore-hovci, i. e. towards NW. In the same direction also decreases the mineral content, and increases in the opposite SE direction with increasing depth of the water-bearing beds. It can be therefore concluded that the sandy aquifers are recharged by water from the upper gravelly bed in the Sratovci—Mele area. Overproduction of mineral water from the shallow wells causes a decrease of dissolved solids content in the water, due to disturbance of the natural equilibrium between the quantity of mineral water flowing from the primary aquifers into Quaternary gravel, and the ground water in its vicinity. In deep wells that have no direct contact with ground water, negative influences are expected only in cases, when exploitation will for a longer time exceed the natural recharge. Therefore further hydro-geological investigations are necessary, with the aim to define the conservation of the equilibrium between the forming of mineral water and its rational exploitation. 5.3. Nuskova In 1967 investigations were carried out by drilling two shallow bores in the immediate vicinity of an old hand-dug well. From one of the bores a small quantity of mineral water was flowing, and was used by the population for drinking water. Tn 1968 and 1969 two bores were drilled along the right bank of the Ledava river, and 5 along its left bank. The aquifer of the mineral water is Miocene calcareous sandstone of a thickness 2 m to 15 m. The aquifer dips 5—10° towards SE. The yield of the individual bores varies between 8 and 180 litres per minute, depending on the thickness of the aquifer. Four of the bores have been developed, and plastic tubing was installed. Since 1969 the discharge rate of the wells became constant. Measurements during the dry season in 1969 indicated a possible safe yield of at least 11 cubic metres per hour of mineral water. The exploratory bores covered an area of about 0,5 km2. The wider surroundings have not been studied. Therefore further investigations are necessary to determine the total area of mineral water resources, and its total safe yield as well. 6. Thermcmincral water in Prekmurje and Slovenske Gorice Thermomineral water in Prekmurje was discovered during exploratory drilling for oil at Moravci near Murska Sobota, and subsequently at Petišovci and Banovci. This thermomineral water is accumulated in Younger Tertiary beds as connate water. The total water reserves are limited as a natural recharge is possible only in limited extent from Goričko, where the Tertiary water-bearing beds crop out. 6.1. Moravci near Murska Sobota Besides the bore Mt-1 at Moravci there are productive bores MS-3 at Mlajtinci and the stand-by bore Mt-2 near Rimska čarda. Into bore Mt-1 thermomineral water flows from the depth 1115—1234 m. In this interval a total of 30 m of water-bearing loosely cemented sandstone was perforated. The water contains 5 grams per litre of C02 having a temperature of 72—75®C. In the bore MS-3 in Mlajtinci water is produced from the interval 1221 to 1241 m in identical sandstone as in Mt-1. A total of 7 m of casing has been perforated. The water contains C02, and has a temperature of 62—64 °C. The stand-by bore Mt-2 near Rimska Čarda was perforated in the depth 881—882 m, in identical sandstone as Mt-1, as well as in the depth 1247—1251m. The water contains C02, and has a temperature amounting to 55 °C. The total discharge of the three bores has not been measured, but roughly assessed at 50 m3/h. It could be increased by perforation of the upper aquifer, however simultaneously the optimum safe yield should be determined, to assure a longer life of the accumulated reserves. The health and touristical resort Moravci works through the whole year. The water consumption during the summer months amounts to 500 m3 of water per day, in winter it is less. The three bores and a subsequent perforation of casing in all waterbearing beds can guarantee the supply of thermomineral water for some time. The water production is rather cheap, as water flows to the surface due to the expansion of C02. 6.2. Petišovci near Lendava The thermal water has a temperature of 55 °C and was obtained by perforation of the abandoned oil well Pt-20 in a depth of 817 to 822 m. It is lowly mineralized and contains C02 only in traces; therefore its overflow discharge rate amounts to 2.4m3/h only. This quantity is not sufficient, therefore a pump has been installed for water supply. The aquifer consists of the Pliocene rhomboidea beds. Near to the well Pt-20 there is also Pt-16 perforated in the identical aquifer. Near the recreation centre in Petišovci that is still under construction, there are still more abandoned oil wells which could be used for water supply. 6.3. Banovci near Ljutomer In Banovci there is the third recreation centre in development. Its thermal water supply is delivered by exploratory bores Ve-1 from the depth 1358—1363 metres, and Ve-2 from the depth intervals 1175—1188 m, 1524—1530 m, 1565—1570 m, and 1649—1651 metres. The aquifers are rhomboidea beds. The temperature of the thermal water is 55 °C; the water contains no C02. Only 5 m3/h of water rises freely to the surface, therefore additional quantities have to be pumped. The water reserves were not assessed. To obtain additional quantities of thermal water in Prekmurje and Slovenske Gorice with their southwestern foothills, further investigations are necessary. Now a deep exploratory bore near Ptuj is drilled, and bore Ko-1 at Koracice village in the north of Ormož is under observation. It is necessary to collect and evaluate all obtainable data about exploratory bores for oil, as well as respective geological and geophysical data, and to outline areas, where thermal water aquifers might be struck. The water reserves have to be calculated, and subsequently a rational regime of their exploitation determined. Literatura References Objavljena dela H a m r 1 a, M. 1955, Geologija Rudnice s posebnim ozirom na rudne pojave. Geologija 3, Ljubljana. Kosmač, J. 1955, Problematika naših zdravilišč. Turistični vestnik 3, št 1, Ljubljana. No s a n, A. 1959, Hidrogeologija Cateških Toplic. Geologija 5, Ljubljana. N o s a n, A. 1963, Geologija Vogiajenske pokrajine in zgornjega Sotelskega. Geografski zbornik SAZU, Ljubljana. Orožen, J. 1955, O zdraviliščih v celjskem turističnem področju. Turistični vestnik 3, št. 5, Ljubljana. R e ž e k, A. 1937, Iz prošlosti vrela mineralnih voda Rogaške Slatine, Celje. R e ž e k, A. 1940, Prilog poznavanju mineralnih voda Rogaške Slatine. Razprave m at. - pri r. raz. Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani knj. 1, Ljubljana. R e ž e k, A. 1947, Prilog poznavanju mineralnih voda Rogaške Slatine Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani, Poročilo 2, Ljubljana. Reže k, A. 1964, Rogaška Slatina na starih slikah, fotografijah, zemljevidih spomenikih in kozarcih. ' Neobjavljena dela Bač, J. 1952, Prilog rješavanju problematike mineralnih voda u Rogaško* Slatini. Arhiv Zdravilišča Rogaška Slatina. Drobne, F., Mencej, Z. 1972, Poročilo o hidrogeoloških raziskavah na območju termalnega vrelca v Topolščici. Arhiv Geološkega zavoda, Ljubljana. Ivankovič, J. 1972, Poročilo o raziskavah na območju termalnega izvira »Topličnik« pri Kostanjevici in program za naslednjo fazo raziskav Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana. K net t, J. 1908, Bericht iiber Mineral quellen-Arbeiten in Rohitsch-Sauer-brunn, Karlsbad (Rokopis). N o s a n , A. 1958, Stratigrafske in tektonske razmere v okolici Rogaške Slatine. Arhiv Zdravilišča Rogaška Slatina. Nos an, A. 1958, Poročilo o dosedanjih hidrogeoloških raziskovanjih termalnega področja na Bledu. Arhiv Geološkega zavoda, Ljubljana N o s a n, A. 1960, Poročilo o geološkem kartiranju okolice Dolenjskih Toplic. Arhiv Geološkega zavoda, Ljubljana. N o s a n, A. 1961, Poročilo o hidrogeoloških raziskovalnih delih v Šmarjeških Toplicah. Arhiv Geološkega zavoda, Ljubljana. Nosan, A. 1962, Pregledno poročilo o hidrogeoloških razmerah na termalnem področju v Dolenjskih Toplicah. Arhiv Geološkega zavoda, Ljubljana. Nosan, A. 1963, Poročilo o rezultatih poizkusnega črpanja termalnega izvira v Dobrni. Arhiv Geološkega zavoda, Ljubljana. Nosan, A. 1964, Poročilo o rezultatih I. faze hidrogeoloških raziskovalnih del na termalnem področju v Dobrni. Arhiv Geološkega zavoda, Ljubljana. Nosan, A. 1964, Poročilo o količinah termalne vode na termalnem področju v Dobrni. Arhiv Geološkega zavoda, Ljubljana. Nosan, A. 1965, Poročilo o hidrogeoloških raziskavah na termalnem področju v Cateških Toplicah v letih 1963/64. Arhiv Geološkega zavoda, Ljubljana. Nosan, A. 1966, Poročilo o hidrogeoloških raziskavah na termalnem območju v Laškem. Arhiv Geološkega zavoda, Ljubljana. Nosan, A. 1966, Poročilo o hidrogeoloških raziskavah na termalnem območju pri Podčetrtku. Arhiv Geološkega zavoda, Ljubljana. Nosan, A. 1968, Poročilo o rezultatih hidrogeoloških raziskav v vrtini V-9 na Bledu. Arhiv Geološkega zavoda, Ljubljana. Nosan, A., Ivankovič, J. 1970, Geološke in hidrogeološke razmere na termalnem področju pri Vasenem v Tuhinjski dolini. Arhiv Geološkega zavoda, Ljubljana. Nosan, A. 1971, Poročilo o hidrogeoloških raziskavah v Dolenjskih Toplicah, izvršenih v 1.1971. Arhiv Geološkega zavoda, Ljubljana. Nosan, A. 1971, Poročilo o hidrogeoloških raziskavah na termalnem območju pri Podčetrtku v L1970. Arhiv Geološkega zavoda, Ljubljana. Nosan, A. Ivankovič, J. 1972, Poročilo o hidrogeoloških raziskavah za termalno vodo na Cateškem polju v letih 1970—1971. Arhiv Geološkega zavoda, Ljubljana. Pleničar, M. 1965, Poročilo o geoloških razmerah pri Podčetrtku. Arhiv Geološkega zavoda, Ljubljana. 21 e b n i k, L. 1970, Poročilo o hidrogeoloških preiskavah v Nuskovi na Go-ričkem. Arhiv Geološkega zavoda, Ljubljana. 2lebnik,L. 1972, Poročilo o hidrogeoloških preiskavah v Radencih. Arhiv Geološkega zavoda, Ljubljana. 6 — Geologija 16 81 UD K 551.444.5 Nastanek zaslanjenih kraških izvirov in njihova sanacija Marko Breznik Vsebina 1. UVOD .........................84 2. RAZLAGA POMEMBNIH IZRAZOV, UPORABLJENIH V RAZPRAVI 86 3. LITERATURA O ZASLANJEVANJU IZVIROV.........87 3.1. Pregled del o zaslanjenih izvirih.............87 3.2. Razlage zaslanjevanja v zrnatih sedimentih.........88 3.3. Razlage zaslanjevanja v zakraselih sedimentih........89 4. OPIS NEKATERIH ZASLANJENIH IZVIROV.........94 4.1. Brojnica pri Trstu...................94 4.2. Izviri v Sečovljanski dolini...............95 4.3. Izvir Blaž v Istri...................100 4.4. Izviri južno od Senja.................. 4.5. Izviri v zalivu Poljice blizu Trogira............103 4.6. Izvir Pantan pri Trogiru................104 4.7. Izvir Pištica pri Komiži na otoku Visu...........106 4.8. Postirska dolina na Braču................107 4.9. Zrnovica pri Gradacu................. 4.10. Izviri v Morinjskem zalivu v Boki Kotorski.........110 4.11. Brojnice pri La Mortoli na italijansko francoski meji.....116 4.12. Brojnice pri Tarantu v Italiji..............I17 4.13. Brojnica Cadimare pri Speziji v Italiji...........117 4.14. Izvir in brojnice Ayios Georgios pri Kiveriju v Grčiji.....117 4.15. Morski požiralniki na otoku Kefalonija..........117 4.16. Izvir Almyros Irakliou v Grčiji..............118 5. ZASLANJEVANJE KRAŠKIH IZVIROV IN NJIH KLASIFIKACIJA 121 5.1. Zaslanjevanje zaradi večje gostote morske vode........121 5.11. Brojnice z zaslanitvijo v ustju izvira..........121 5.12. Zaslanjeni izviri v izotropno prepustnem kraškem vodonosniku 122 5.13. Zaslanjeni izviri v anizotropno prepustnem kraškem vodonosniku .....................I22 5.131. Zaslanjeni izviri v anizotropno prepustnem kraškem vodonosniku s plitvim razcepom.............125 5.132. Zaslanjeni izviri v anizotropno prepustnem kraškem vodonosniku z globokim razcepom............125 5.2. Zaslanjevanje s srkanjem morja zaradi hidrodinamičnega učinka 126 5.3. Kombiniran način zaslanjevanja.............128 6. SANACIJA ZASLANJENIH IZVIROV.............129 6.1. Sanacija izvirov, ki se zaslanjujejo zaradi večje gostote morske vode ...................... i .jo 6.11. Sanacija brojnic, ki se zaslanjujejo v ustju izvira . . 6.12. Sanacija zaslanjenih izvirov v izotropno prepustnem kraškem vodonosniku .................. 6.13. Sanacija zaslanjenih izvirov v anizotropno prepustnem kra škem vodonosniku................ 6.131. Sanacija z dvigom gladine izvira........ 6.132. Sanacija s tesnitvijo spodnje žile........ 6.133. Sanacija z zajetjem sladke vode v notranjosti krasa . 6.2. Sanacija izvirov, zaslanjenih s srkanjem morja zaradi hidrodina-mičnega vpliva................... 6.3. Sanacija izvirov, zaslanjenih s kombinacijo vplivov večje gostote morske vode in hidrodinamičnega učinka......... 7. GOSPODARNOST SANACIJ ZASLANJENIH KRAŠKIH IZVIROV 7.1. Cena vode saniranih izvirov.............. 7.2. Cena sladke vode, pridobljene iz morja ali somornice .... 7.3. Primerjava načinov preskrbe s sladko vodo........ 8. SKLEP......... 9. ZAHVALA 10. Slovstvo 1. UVOD Kraški izviri odvodnjavajo večji del zakraselega hribovja v zaledju. Zaradi prodora morske vode v notranjost krasa se pogosto zaslanijo in njihova voda potem ni uporabna. Ker pa sladke vode v primorju močno primanjkuje, je sanacija teh izvirov izrednega pomena za prebivalstvo in gospodarstvo. Ameriški hidrogeolog K oh out (1966) je preučeval vpliv prodora morske vode v vodonosne zrnate sedimente na Floridi. Po njegovih podatkih do zadnjih let niso posvečali dovolj skrbi izvirom na morskem dnu, saj je bilo na vsem svetu izvedenih samo 15 znanstvenih raziskav tega pogostnega pojava. Poskusi zajetja pa niso mnogo napredovali od dobe Feničanov, ki so pokrivali take izvire s svinčenimi lijaki, jih zasuli in po ceveh speljali vodo iz lijakov. Večji del jugoslovanske obale in širok pas zaledja sestoji iz zakraselih karbonatnih sedimentov. Sistematične raziskave slanih izvirov pri nas so se pričele pred drugo svetovno vojno (I. Kuščer, 1946), njihovo delovanje pa je bilo pojasnjeno v petdesetih letih (G j u r a š i n , 1942, 1943; I. Kuščer, 1950). Obsežne raziskave in poskusi sanacij so delo zadnjih 15 let (si. 1). Istočasno so v manjšem obsegu raziskovali v Libanonu, Španiji, Franciji in Italiji ter v večjem v Grčiji, kjer sem sodeloval. Za raziskave v zadnjem desetletju je značilno, da so bile vodene iz določenih centrov in da med seboj niso bile koordinirane. Izmenjave izkušenj skoraj ni bilo, večina rezultatov še ni objavljena. SI. 1. Zaslanjeni in sanirani kraški izviri na jadranski obali in otokih, omenjeni v razpravi Fig. 1. Brackish and desalted karstic springs along the Adriatic coast and islands mentioned in the paper Naša razprava vsebuje detajlni opis raziskav in sanacij več kot 20 slanih izvirov. Poleg tega podaja kriterij za njihovo klasifikacijo, oceno možnosti za sanacijo v različnih hidrogeoloških razmerah, pregled sanacijskih stroškov in primerjavo cene pitne vode, pridobljene iz morja in somornice s ceno vode saniranih zaslanjenih izvirov. 2. RAZLAGA POMEMBNIH IZRAZOV, UPORABLJENIH V RAZPRAVI Izotropno prepusten kraški vodonosnik vsebuje množico razpok, manjših kanalov in votlinic, ki so dobro povezani v vseh smereh. Pretakanje vode je možno v vseh smereh, ni privilegiranih smeri cirkulacije. Takšna je površinska zakrasela cona, kadar je potopljena. Primer takšnega vodo-nosnika je zakrasel peščenjak na izraelski obali. Pretok vode je podoben pretoku podtalnice v zrnatih sedimentih. Anizotropno prepusten kraški vodonosnik je karakteriziran s posameznimi zakraselimi conami in vmesnimi malo zakraselimi bloki. Voda se pretaka po posameznih žilah, ki imajo veliko prepustnost v vzdolžni smeri in majhno v prečni. Pretok je podoben pretoku po sistemu cevi, ki niso na gosto razporejene. Vodonosnik. Plast, zaporedje plasti ali del plasti s porami, zapolnjenimi z vodo, ki ni kemično ali fizikalno vezana. Ustreza tujemu izrazu aquifer. Kraška podtalnica. Voda, ki zapolnjuje kraške pore in žile v potopljeni coni, in ki ni kemično ali fizikalno vezana. Prezračena cona. V tej coni so kraške pore zapolnjene z zrakom in vodo. Skozi njo pronica ali se pretaka voda v globino proti potopljeni coni. Potopljena ali zasičena cona. V njej so pore zapolnjene z vodo. Sladkovodna cona je vodonosnik s sladkovodno podtalnico. Somorniška cona je vodonosnik s somornico. Morska cona je vodonosnik z morsko vodo. Ta cona se od obale proti celini spušča v globino. Mejna ploskev je ploskev, ki razmejuje sladko in morsko podtalnico v izotropno prepustnem kraškem ali zrnatem vodonosniku. Ta meja je včasih ostra, navadno pa je bolj ali manj široka in se imenuje prehodna cona ali cona mešanja. Peta mejne ploskve je v globini, kjer se priključi mejna ploskev na neprepustne plasti pod vodonosnikom. Ravnotežna ploskev je namišljena ploskev, ki povezuje v anizotropno prepustnem kraškem vodonosniku tiste točke žile in razcepa, kjer sta vodna pritiska s sladkovodne in morske strani v ravnotežju. Peta ravnotežne ploskve je v globini, kjer se priključi ravnotežna ploskev na neprepustne plasti pod vodonosnikom. Ravnotežni pretok sladkega izvira imenujemo pretok tik pred njegovo zaslanitvijo. Zaslanjen izvir je splošen pojem, ki obsega tudi izvirajočo vodo, žilo in kraj, kjer voda izvira. Brojnica je izvir na morskem dnu s sladko ali zaslanjeno vodo. Ustreza hrvaškosrbskemu izrazu vrulja. Morski požiralnik je odprtina na morskem dnu, ali ob obrežju, ki občasno ali stalno požira morje. Morska estavela je brojnica, ki se v suši spremeni v morski požiralnik. 2ila je splošen pojem za cono, ki je močno prepustna v smeri toka in malo prepustna v prečni smeri. Po žilah se pretaka podtalnica v anizo-tropno prepustnem kraškem vodonosniku. Oblika žile ni definirana, to je lahko kraški rov, prepustna razpokana cona, splet razpok in votlinic itd. Razcep žile ali kratko razcep je mesto, kjer se cepi dovodna žila v spodnjo žilo, ki ima zvezo z morjem, in zgornjo žilo, ki vodi do izvira. Morje pomeni tudi morsko vodo. Voda pomeni tudi sladko, svežo vodo kraške podtalnice. Brakična voda ali somornica pomeni zmes sladke in morske vode. Varen pretok črpanja je količina vode, ki jo lahko črpamo iz vodonos-nika in s tem ne povzročimo nezaželenih posledic, npr. zaslanjenja ali stalnega znižanja piezometrične gladine. Slanost je količina soli v vodi. Morska voda vsebuje predvsem NaCl, MgS04 in CaC03. Slanost podajamo s količino klorovih ionov v miligramih na liter tekočine. Voda Sredozemskega morja ima okrog 21000 mg/l C1 . Dopustna slanost je količina soli v vodi, ki še ne vpliva škodljivo na ljudi in živali ali na rastlinstvo. Za pitno vodo je jugoslovanska norma 250 mg/l Čl" Norma za pitno vodo se v svetu stalno povečava, nekateri menijo, da 500 mg/l ne škoduje, posebno v suhem podnebju. Mnogo vasi v Sredozemlju pije vodo, ki vsebuje prek 500 mg/l, beduini v Sahari do 2000 mg/l Čl" Slanost do 300 mgA nima vpliva na okus, voda s 300 do 1000 mg/l je »plehka« in prek 1000 mgA je slana. Od rastlin so občutljive pomaranče, ki zahtevajo vodo z manj kot 100 mgA CI" V kmetijstvu je možno uporabiti za nekatere rastline še vodo s 1000 mgACl- (Tunis, Izrael). Važno pa je, da je zemlja prepustna, da se v času deževja izpere in da se sol v njej ne nabira. 3. LITERATURA O ZASLANJEVANJU IZVIROV 3.1. Pregled del o zaslanjenih izvirih Presenetljivo dobro predstavo o zaslanjevanju izvira je imel Lau-rentis de Monacis že leta 1364 (Patakis, 1968). Opisal je izvir Almyros s slano vodo poleti in sladko pozimi »iz jame... izvira z veliko močjo slana rečica. Izliva se v morje, s katerim je povezana s podzemeljskimi kanali... pozimi voda ni slana, ker se dež s hribov zliva v dolino in jamo ter osladi izvir...« (Anno Domini 1364, sexti Mai... Et spelunca vero, quae est penes radicem dieti Strumbuli (gora nad izvirom op. av.) a dicta parte Orientali exit cum impetu magnus globus salsarem aquarum, quae vementes a man per subterraneos anfractus emittuntur per ora dietae speluncae; a salsedine vero locus ille dicitur Almiro. Inhieme vero non sunt ita salsae; nam a pluviis de contiguis montibus in valles defluentibus et penes illam speluncam cadentibus aliquantulum dulciorantur). V prejšnjem in sedanjem stoletju so vzbudili največje zanimanje morski požiralniki pri Argostolionu. Brown (1835) je domneval, da je gladina morja ob požiralnikih višja kakor v ostalem delu zaliva. Po Stricklandu (1835) naj bi voda, ki ponira, izparevala na kon- taktu z velikansko maso, ter se v globini ponovno kondenzirala in izvirala v toplih izvirih. Davy (1836) je mislil, da glina in lapor vpijata to vodo, nabrekata in povzročata potrese. P tickler (1841) je je veroval v odtok v morje z nižjo gladino. Po Moussonu (1858) se voda v veliki globini ogreje, postane zato lažja in se dviga ter ponovno izvira. Unger in Ansted sta menila, da se ponikla voda dviga s ka-pilarnimi silami in na površju izpareva (Glanz, 1965). Prvi teoriji, ki sta fizikalno sprejemljivi, sta Fouquejeva in Wieblova. Fou qu 6 (1867) je trdil, da izvira ponikla voda v zaslanjenih izvirih v zalivu Livadi. Gladina v morskih ponorih je nižja zaradi večje specifične teže slane vode. W i eb el (1874) je opazoval izvire na otoku. Po njegovem mišljenju je sesalni učinek v rovih, ki odvajajo sladke vode, vzrok po-niranja morja. Pravilno je sklepal na zvezo z izviri v zalivu Sami, ker mu je bil pretok izvirov v Argostolskem zalivu premajhen. Lehman (1933) je dopolnil Wieblovo teorijo s potrebnimi zožitvami rovov. Badon-Ghyben (1888) in Herzberg (1901) sta postavila za zrnate sedimente teorijo o mešanju morja z vodo zaradi različnih prostor-ninskih tež. Za tekočo podtalnico je to teorijo dopolnil H u b b e r t (1940), za razmere, kjer je med vodo in morjem večja prehodna cona, pa sta jo prikrojila Cooper (1959) in Luscynski (1961). Za zaslanjene kraške izvire je Gjurašin (1942 in 1943) uporabil teorijo različnih prostorninskih tež, ki jo je K u š č er (1950) podal v bolj splošni obliki in dodal možen vpliv sesanja. Mijatovič (1966) je izdelal model vdora morja na podlagi različnih prostorninskih tež. Glanz (1965) je z modelom skušal dokazati, da je kinetična energija vode v rovih, usmerjenih k izvirom, v zalivu Sami vzrok za podtlak v kraškem kanalu in vtok morja v požiralnike pri morskih mlinih pri Argostolionu. 3.2. Razlage zaslanjevanja v zrnatih sedimentih Ghyben-Herzbergovo pravilo o odnosih med morsko in sladko vodo temelji na njunih različnih prostorninskih težah (de W i e s t, 1965). Pogoja za njegovo veljavnost sta, da se tekočini ne mešata med seboj in da mirujeta. Pravilo je možno uporabiti v primeru, ko se podtalnica morske vode ne giblje, gibanje podtalnice sladke vode pa je počasno; tak primer imamo tedaj, ko je gladina podtalnice le malo napeta. G h y b e n -Herzbergova razlaga zaslanjevanja ne upošteva cone mešanja. Hubbert je ugotavljal mejno ploskev med morjem in vodo za hidro-dinamične pogoje in pokazal na omejeno uporabnost Ghyben-Herz-bergovega pravila ter na poenostavitve, ki jih vsebuje. Ob obali, kjer se podtalnica izliva v morje, se mora razviti taka strujna mreža, kjer se tokovnice dvigajo proti izviru, istočasno pa se gladina podtalnice spušča proti morski gladini. Globina mejne ploskve je večja kakor izračunana po Ghyben-Herzbergovi enačbi. Razlika je majhna za položne gradiente, napake pa so velike za strme gradiente. Luscynski je računal z gibanjem podtalnice in upošteval tudi obstoj cone mešanja. Vpeljal je nove pojme pri merjenju piezometričnih višin. Po njegovi metodi lahko računamo globino cone mešanja. Bossy (1970) je pokazal na primeru vodnjaka Bosse Crau, da je pri majhnem strmcu gladine podtalnice sladke vode in imobilni podtalnici morske vode možno uporabiti Ghyben-Herzbergovo pravilo za določitev globine mejne ploskve. Prehod iz sladke v morsko cono je bil nenaden, prehodna cona je bila tanjša od 2 m. Dreyfus in Vailleux (1970) sta preučevala veljavnost navedenih treh razlag na območju Wateringues ob Rokavskem prelivu. Edino metoda Luscynskega je dala dobre rezultate, vendar zahteva zelo precizna terenska merjenja in številne korekture rezultatov, kar omejuje njeno praktično uporabo. Rezultatov po Ghyben-Herzbergovi metodi sploh nista mogla uporabiti. Glavni vzrok je bil, da je piezometrični nivo v morski coni 2,80 m nad srednjo gladino morja, s katero računa ta metoda. Tudi rezultati računa po Hubbertovi metodi niso bili sprejemljivi. Hubbertova metoda podaja fiktivno mejno ploskev znotraj cone mešanja. Če pa zavzema cona mešanja 50% celotne višine, kakor v tem primeru, potem je seveda takšen rezultat preveč nedoločen. G h y -ben-Herzbergova in Hubbertova metoda naj bi bili uporabni le v primeru, kjer je cona mešanja tanka, kjer je podtalnica mirna in reagira malo na padavine in na sezonske spremembe. 3.3. Razlage zaslanjevanja v zakraselih sedimentih Lehmann (1932) je utemeljeval Wiebelovo razlago zaslanjevanja kraških izvirov po principu Venturijeve cevi. Dovodni rov je močno zožen na mestu, kjer se priključi spodnja žila, ki ima ustje pod morsko gladino. Po Lehmannovi razlagi bi moral biti izvir ob visokih vodah slan, ob nizkih pa sladek. V naravi pa je obratno, zato se G j u r a š i n ne strinja z Lehmannovo razlago. Po Gjurašinu je različna specifična teža morske in sladke vode vzrok, da morje vdira v izvire ob obali. Dovodni rov se cepi v večjo zgornjo žilo in manjšo spodnjo žilo, katere ustje mora biti pod morjem. Nadmorski izviri so slani le v primeru, če je izpolnjena naslednja neenačba: y kjer je y — specifična teža sladke vode, ym — specifična teža morske vode, hs — globina razcepa žil pod morsko gladino, kv — višina izvira nad morsko gladino. V odvisnosti od pretoka izvira lahko nastopijo naslednji trije primeri: 1. sladka voda izvira na zgornji in spodnji žili, 2. na zgornji žili izvira sladka voda, v spodnji pa miruje, 3. morje vteka na spodnji žili, na zgornji pa izvira somornica. Gjurašin je podal tudi grafikone za različna razmerja pretokov morske in sladke vode. Po njegovem mišljenju delujejo tudi morski mlini pri Argostolionu na principu različnih specifičnih tež in ne na hidro-dinamičnem principu, kakor je domneval L e h m a n n. Kuščer je s sodelavci (I. Kuščer, 1950; I. Kuščer in D. Kuščer, 1962) detajlno raziskal 4km obale južno ob Senja, kjer so izviri vod Like in Gacke. Opazovali so na desetine zaslanjenih izvirov in brojnic. Odkrili so morske požiralnike in morske estavele. Z barvanjem so ugotovili zvezo med morskim požiralnikom in zaslanjenimi izviri na obali. Najenostavnejši zaslanjeni izvir ima dovodno žilo, ki se cepi na spodnjo žilo, po kateri priteka morje, in na zgornjo (glavno) žilo, ki vodi k izviru (si. 2). Vzroka za dotok morja sta lahko dva: 1. hidrostatični zaradi večje specifične teže — če je razcep dovolj globoko — in 2. hidrodinamični zaradi ožine v razcepu. V prvem primeru požiralnik morje požira, v drugem pa sesa. Predstavljajmo si na si. 2, da je spodnja žila zaprta s pregradama A in B in da je vmesni prostor zvezan z izvirkom po umetni cevi C. Delovanje sistema je odvisno od tlačnih razlik P in S ob obeh pregradah. P = p' — p" = [p0 + Qm g (hm — hr)] — [p0 + qv g (ht — hr)] P = (Qm — 9v) g (hi — hr) ~omg (hi — hm) (a) Požiranje je možno le, če je P pozitiven, za kar mora biti Qm hi —hr>--. (hi — hm) = 36,4 . (ht — hm) (b) Qm — Qc S = P" - p"' = (1 _ fc)--&--1 . = C Qr2 (C) L2 Qr2 2 qč J kjer je: hidrostatični tlak v spodnji žili (m) p' hidrostatični tlak v umetni cevi (C) p" hidrostatični tlak v zgornji žili (s) p"' tlačna razlika med m in i p tlačna razlika med i in s S tlačna razlika zaradi trenja ws zračni tlak p0 gostota (g/cms) g pospešek prostega pada g višina nad določenim začetnim nivojem h višina gladine morske vode hm ploščina preseka žile q pretok, jakost vodnega toka Q hitrost v zastojni tlak ^L 2 pri znakih p, h, q, Q pomenijo indeksi: i izvirek, v sladko vodo v dovodni žili ali dovodno žilo, s somoirnico v zgornji žili ali zgornjo žilo, m morsko vodo v spodnji žili ali spodnjo žilo. m Po v- - x-=\ v=- SI.2. Skica zaslanjenega izvira (po I. Kuščerju, 1950) Fig. 2. Sketch of a brackish spring (after I. K u š č e r, 1950) Dovodna 211a Primary vein Razcep 211e Vein branching Spodnja žila Lower vein Zgornja žila Upper vein Zračni tlak Atmospheric pressure Hidrostatični tlak v spodnji Žili (m) Hydrostatic pressure of lower vein (m) Hidrostatični tlak v umetni cevi (C) Hydrostatic pressure of imaginary auxiliary tube (C) Hidrostatični tlak v zgornji žili (s) Hydrostatic pressure of upper vein (s) Višina nad določenim začetnim nivojem Height above some reference level Presek žile Cross section of the vein Vodni tok Water flow poprečna hitrost Mean velocity Enačba (c) je le aproksimativna rešitev za visoko Reynoldsovo število in kaže, da je S sorazmeren kvadratu pretoka. Konstanta k{—l 0, toda ni dovolj ozek, S< 0. Izvir je zaslanjen samo pri gibkem pretoku. Slanost pojema z rastočim tokom in preneha pri pretoku Q*=]/-| (d) kadar je P + S = 0. Ce se pretok Se poveča, vdere sladka voda v spodnjo žilo. Tip S: Nasprotno deluje izvir z ozkim razcepom S> 0, ki ne leži dovolj globoko, P<0. Izvir je zaslanjen samo pri velikem pretoku, ko pretok preseže vrednost Q0. Tip N: Ce sta P < 0 in S < 0 se izvir seveda ne more zaslaniti. Splošno veljavne formule za odvisnost slanosti od pretoka ni. Pri zelo šibkem toku se slanost približa naslednji hidrostatično določeni mejni vrednosti , Qm (hi — hm) p o0 = 1 —--= „__(e) (&m — ev) (hi — hr) — g (hi — hr) Opazovanja so pokazala, da so izviri ob veliki vodi sladki, ob suši pa slani in da slanost raste s pojemanjem pretoka. To se ujema s hidrostatično razlago; zato trdi Kuščer, da sili morje v zaslanjene izvire zaradi večje specifične teže pri dovolj globokem razcepu. Hidrodinamična razlaga ne drži, ker bi morali biti izviri bolj slani ob veliki vodi, opazovanja pa kažejo, da niso. Potem ko sta Mauri n in Zotl dokazala, da morje, ki ponira pri Argostolionu, izvira v zaslanjenih izvirih v 15 km oddaljenem zalivu Sami, je G1 a n z preučeval hidravlični mehanizem morskih mlinov pri Argo^ stolionu. Zagovarjal je hidrodinamično teorijo in trdil, da sesanja morja ne moremo razložiti z obliko podzemeljskih kanalov po sistemu Ven-tunjeve cevi. Vtok morja v Argostolionu je tako velik (l,7m8/s) da bi si težko predstavljali tako veliko Venturijevo cev. Ce pa naj bi bilo več vzporednih Venturijevih cevi, si je zopet težko predstavljati njihovo sin-hronizirano delovanje, ker bi priključek enega rova z morsko vodo na mestu, kjer je v glavnem rovu majhna hitrost, lahko uničil sesalni učinek več Venturijevih cevi. V pleistocenu je bil sedanji zaliv Argostolion kraško polje s podzemeljskim odtokom v zaliv Sami. Plasti krednega apnenca glavnega gorstva na otoku vpadajo proti vzhodu, torej proti zalivu Sami, in glavni kraški kanali, ki odvajajo padavine s tega območja, vpadajo tudi proti vzhodu. Ce sedaj rov s tekočo vodo zadene na pleistocenski talni rov, napolnjen z morjem, bo pognal morsko vodo v smeri svojega gibanja. Svojo kinetično energijo, oziroma komponento impulza, usmerjeno v smeri talnega rova (spodnje žile), bo oddal morski vodi. To je princip črpalke s curkom ali ejektorske črpalke. Impulzi se lahko vzdolž talnega rova poljubno seštevajo; vsak nov curek sladke vode, ki se izliva v talni rov, pospeši v njem gibanje somornice. Curek deluje neodvisno od zračnega pritiska. ♦ * * t Ui * * * * m SI.3. Strujne mreže po Edelmanu (1966) Fig.3. Flow net on an island after the Dutch hypothesis (after Edelman, 1966) a) Strujna mreža naravnega toka podtalnice Flow net of the natural ground water flow b) Strujna mreža črpanja Flow net of pumping c) Kombinirana strujna mreza Combined flow net tno Morje Sea v Sladka voda Fresh water m Morska voda Sea water mm Mirujoča morska voda Stagnant sea water i. Napajanje podtalnice s padavinami 1 Recharge of ground water by preclpl-* tations Edelman (1966) je obravnaval problem hitre zaslanitve pri črpanju iz leče sladke vode, ki plava na morski vodi. V naravnih pogojih, ko padavine napajajo lečo sladke vode na otoku in se ta voda preceja proti izvirom na obali, pride med vodo in morjem do dinamičnega ravnotežja, ki je karakterizirano z zakrivljeno mejno ploskvijo (si. 3 a). Mejna ploskev med dvema tekočinama različne specifične teže, ki mirujeta, je horizontalna, pri dinamičnem ravnotežju pa je pogojena z enakomernim tokom vode proti izvirom na obali in z mirovanjem morja. Če pričnemo črpati iz podtalnice, ki ima povsod enako specifično težo, potekajo strujnice iz vseh smeri proti vodnjaku (si. 3b) ali drenažnemu rovu. Po metodi superpozicije dobimo kombinirano strujno mrežo tako, da v vsaki točki seštejemo fizikalne lastnosti osnovnih strujnih mrež. Pri črpanju iz plavajoče leče sladke vode potekajo zato nekatere strujnice tudi iz globljih plasti — iz morske cone — in zaslanijo vodnjak (si. 3c). v mo SI. 4. Zaslanjevanje po Baturiču (1961 in 1969) Fig. 4. Fresh water contamination after B a t u r i č (1961 and 1969) mo Morje Sea v Sladka voda Fresh water m Morska voda Sea water pr Neprepustna pregrada Impervious barrier s Somornica Brackish water gp Gladina podtalnice Ground water surface Po Baturiču (1959, 1961 in 1969) je razpokanost in drobna kaver-noznost apnenca tolikšna, da se kraška podtalnica normalno preceja po vsej kamenini in le izjemoma po kanalih. Pogoji precejanja v bližini obale so podobni precejanju v peščenih sedimentih, z izjemo, da so v apnencu možne neprepustne cone, ki tvorijo skoraj neprepustne vertikalne bariere. Te bariere so nekakšne viseče zavese (si. 4), prek katerih se voda preliva ali se pod njimi »podliva«. Morje ali somornica se »podliva« pod pregradami proti notranjosti zaradi razlike v prostorninski teži po Herzbergovem zakonu. Po Man delu (1971) prodira morska voda v vodonosno plast zaradi spremenjene porazdelitve potencialov, ki je posledica močne anizotropnosti apnenca. Stefanon (1971) trdi, da se vse brojnice zaslanjujejo v ustju. Brojnica izvira nekaj km zahodno od Trsta pod vasjo Sv. Križ. V italijanski literaturi je znana pod imenom »Le sorgenti d'Aurisina« (Boe-g a n, 1906). Izvir je na kraju, kjer se neprepustna flišna pregraja spusti malo pod gladino morja. Tu je na dolžini okrog 100 m 7 brojnic; ob oseki so nekatere nad gladino morja. Pri izviru je numulitni apnenec pod gladino morja, na obeh straneh pa ga loči od morja neprepustni fliš. Prve izvire so zajeli okrog leta 1860. Leta 1865 zajetje zaradi suše en mesec ni imelo dovolj vode, leta 1868 pa celo tri mesece. V letu 1867 je bilo vode malo in je bila slana. Po Boeganu (1906) je bilo temu vzrok 4. OPIS NEKATERIH ZASLANJENIH IZVIROV 4.1. Brojnica pri Trstu SI. 5. Gradnja pregrade v Brojnici pri Trstu leta 1901 (po B o e g a n u , 1906) Fig. 5. Dam construction at Brojnica near Triest in 1901 (after Boegan, 1906) nepopolno zajetje. Ostali izviri niso bili zajeti in so se izlivali v morje, ki je ob črpanju skozi nje tudi lahko prodrlo v zajetje. V tem času so ocenili zajetje kot neuspešno. Ko so potrebe Trsta po vodi narasle, so izvir leta 1901 dokončno zajeli (si. 5). 4.2. Izviri v Sečovljanski dolini Bujska antiklinala sestoji iz terciarnega in krednega apnenca, ki je važen kolektor podzemeljskih voda v severozahodni Istri. Večji del voda odteka proti jugu, kjer sta v Mirenski dolini zajeta izvira Mirna in Gra-dole. Njeno severovzhodno krilo vpada pod kotom 10° proti NE in se odvodnjava proti Sečovljanski dolini, kjer so izviri Bužini in Gabrieli oddaljeni 4, oziroma 3 km od morja (si. 6). Zaradi pomanjkanja pitne vode v Slovenskem primorju so se zanimali za vodne vire v Sečovljanski dolini že kmalu po vojni, posebno pa še po vdoru vode v premogovnik Sečovlje leta 1954. Jugovzhodni revir premogovnika Sečovlje (Breznik, 1956) so odkopavali v letih 1953 in 1954 v globini okrog 230 m. Dotok iz krovnine je bil 17 l/s in je leta 1954 v enem tednu narastel na 65 l/s, ko je krovnina počila. Takrat se je pretok iz vrtine S 7/2 v jamo zmanjšal in se je zopet normaliziral, ko so ta del jame potopili. Ob začetku raziskovalnih del decembra 1955 so kopali v 1. jugovzhodnem revirju. Mali potopljeni revir in 2. jugovzhodni revir sta bila zaprta in potopljena. Celoten dotok v jamo je bil 160 do 1901/sek in slanost 420 do 520 mgA Cl~ Dotok v 1. jugovzhodni revir je bil 120 do 150 l/s, od tega iz vrtine S 7/2 60 do 65 l/s in iz počene krovnine blizu vrtine 8/2 okrog 65 l/s. Voda tega revirja je vsebovala okrog 80 mg/l Cl", tudi njena bakteriološka analiza je bila ugodna. Kompaktni paleogenski apnenec v krovnim produktivnih plasti z jamskimi rovi je delno razpokan zaradi rudarskih del, ni pa zakrasel in tudi le malo naravno razpokan. Njegova neprepustnost je za apnenec nenavadna, kar dokazujejo tudi razmere pri čepu Malega potopljenega revirja v globini 227 m, kjer je bil na vodni strani pritisk 20 atm. Na zračni strani v razdalji 5 m vode ni bilo; apnenec je bil samo vlažen. Analiza podatkov je pokazala, da je globina zakraselosti omejena, ker je bil kredni apnenec, ki je sicer kolektor podzemeljskih voda v Bujski antiklinali, v jami vedno suh. Iz krednega apnenca, ki je talnina produktivnih plasti, ni bilo v jami nobenega dotoka vode. Slanost vode v 1. jugovzhodnem revirju 80 mgA Cl- je mnogo ugodnejša od norme za pitno vodo 250 mg/l. Tudi slanost vode iz celotne jame 420 do 520 mg/l kaže, da je vdor morske vode v rudnik kljub ogromni depresiji —230 m majhen. Ker so v teh letih nadaljevali odkopavanje v premogovniku, je bilo sklenjeno, da naj se preiščejo hidrogeološke razmere v dolini in da naj se poskuša s površja zajeti vodo, ki je dotekala v 1. jugovzhodni revir. Vrtanje štirih vrtin je pokazalo (Breznik, 1958), da so mlajše naplavine debele okrog 90 m in so povečini zaglinjene. Tudi del prodnatih plasti je bil slabo prepusten, kar na eni strani dokazuje, da v mlajših naplavinah ni podtalnice, ki bi jo bilo vredno zajeti, na drugi pa, da so mlajše naplavine kot celota slabo prepustne in da skozi nje morje ne doteka v apnenec. Morska voda delno prodira v Bujsko antiklinalo vzdolž njenega severovzhodnega roba, ki sestoji iz apnenca. Profil vrtine V-5, locirane v bližini stare vrtine S-7/2 na območju večjih dotokov v jamo je naslednji (ustje vrtine 0,0m je na koti okrog 6 m): 0,0— 89,0 m Meljnata peščena glina 89,0 — 90,8 m Preperel razpokan apnenec 90,8 —182,5 m Kompakten foraminiferni apnenec 182,5 —185,0 m Razpokan apnenec 185,0 — 190,0 m Kompakten apnenec Voda je pritekala v vrtino le v globini 182,5 do 185,0 m. Pri črpalnem poskusu 1958. leta je bil pretok 6,2 l/s, depresija 3,9 m in slanost 38,2 mgA Cl*". Vrtina je imela premer 10 cm, pretok je bil omejen z zmogljivostjo črpalke. Črpalni poskus leta 1959 je pokazal pretok 16 l/s, depresijo 13,16 m in temperaturo 16 °C. Kaptažna vrtina večjega premera, oddaljena od vrtine V-5 samo 7 m in enako globoka, ni našla nobene vodonosne plasti. Tudi z večkratnim torpediranjem vrtine z brizantnim Vitezitom 3 v količini od 5 do 200 kg nismo uspeli dobiti zveze z vodonosno plastjo, ki je bila navrtana v vrtini V-5 v globini 182,5 m. Kaptažne vrtine ni bilo možno poglobiti do jame v globini 225 m, kjer bi dobila zvezo z vodonosno plastjo, ki se je K SI. 6. Situacija izvirov, vrtin in premogovnika v Sečovljah Fig. 6. Situation of springs, bore holes and coal mine at Sečovlje i Izvir Spring i Jašek Morje Sea Kredni apnenec Cretaceous limestone PS Kozinski skladi Kozina beds E,_2 Eocenski apnenec Eocene limestone Ej2 Eocenski fliš Eocene flysch Q Mlade naplavine Recent deposits Shaft 1. JVR Prvi jugovzhodni revir First southeastern field 2. JVR Drugi jugovzhodni revir Second southeastern field S 7/2, V-5 Vrtine Bore holes drenirala v jamo, ker so takrat še kopali premog. Danes bi bilo možno navrtati to plast, ker je premogovnik opuščen. Vrtanja v letu 1959 so pokazala, da bi bilo možno zajeti izvir Bužini, ki se mu je pretok poleti močno zmanjšal, v večji globini. V letih 1962 do 1965 je bil zajet izvir Bužini z vodnjakom, globokim 15 m, in s 4 vrtinami, globokimi 50 m. Izvori šče Gabrieli je bilo zajeto s 650 m dolgo drenažno cevjo, napeljano v črpalni vodnjak, globok 5 m. Zmogljivost vodnjaka Bužini je bila 54 Vs pri depresiji 13 m, vodnjaka Gabrieli pa 37 l/s pri depresiji 2,75 m. Za oba vodnjaka so uredili čistilno napravo in ju obenem z vrtino V-5 priključili na vodovod Sečovlje—Portorož. 7 — Geologija 18 T—-vk Smer dotoka sladke vode —^ Direction of fresh water flow -40 — Smer vdora morske vode Direction of sea water intrusion Predlagana injekcijska zavesa Proposed situation of the impervious screen Plastnica Elevation contour line Crta enake slanosti 11. do 31. okt. 1970 JUU Line of equal salinity October 11—31, 1970 f Zaslanjen izvir Brackish spring Brojnica Submarine spring n: Glavni izvir z jezerom y1 Main spring with pool ®B f. Raziskovalna vrtina D 0 Exploration borehole Q„, Obalne naplavine al Coastal deposits Zakrasel zgorajekredni apne-1^2 nec IV 2 Karstified Upper Cretaceous limestone ^ Smer in vpad plasti " Strike and dip of beds SI. 7. Izvir Blaž v Istri (po Krznar in Franič, 1970) Fig. 7. The Blaž spring in Istria (after Krznar and F r a n i č , 1970) 4.3. Izvir Blaž v Istri Izvir Blaž leži na zahodni obali Raškega kanala pod vasjo Rakalj (Krznar, Franič, 1970). V uvali Blaž je vzdolž obale na dolžini 500 m okrog 20 izvirov. Večina jih je na obali v nivoju morja, nekaj je brojnic, glavni izvir z majhnim jezerom pa je oddaljen od obale okrog 30 m (si. 7). Nasip med morjem in tem izvirom je vsaj delno umeten, ker so vode Blaža nekdaj izkoriščali mlini, ki so mleli tudi za otoka Cres in Lošinj. Po cenitvah je minimalni pretok glavnega izvorišča okrog 170 1/sek, ostalih izvirov 30 do 50 1/sek, kar znese skupno 200 do 220 1/sek. Srednji letni pretok je 1,6 do 1,8 mVsek, maksimalni je bil 1970. leta 2,6 m3/sek. Glavni izvir Blaž je imel v času opazovanja 1969—1970 vse leto 1969 in do konca septembra 1970 slanost pod 100 mgA CI". V začetku oktobra, ko je nivo pri odprtem bočnem prelivu padel na 0,54 m nad morjem, se je izvir nenadoma zaslanil; voda je vsebovala 12000 mgA Cl~ (si. 8). Slanost ostalih izvirov je večja, kar je razumljivo, ker večina izvira v nivoju morja. Naloga raziskav v letih 1968 do 1970 je bila, najti cone dotoka sladke vode na širšem in ožjem območju ter locirati kaptažni objekt tako, da bi zajel Čim večji del voda tam, kjer še niso zaslanjene. V prvem delu raziskav so skušali najti podzemeljski vodni tok v širšem zaledju. Po starejših podatkih naj bi se obarvana voda ponora Fojbe pri Pazinu pojavila na izvirih Blaž. Tudi geofizika je nakazovala sorazmerno ozko prepustno cono od Barbana prek Beloviča proti Blažu. Ce bi raziskave to potrdile, bi kopali kaptažni rov od morja proti podzemeljskemu toku. Vrtina B-l, ki je oddaljena od zaliva Blaž 7 km, je pokazala, da so razpoke in manjše kaverne v rudistnem apnencu zapolnjene s kalcitom in meljem. Ker je tudi barvanje vrtin B-l in B-2 ter jame Rebiči pokazalo, da je dotok vode pahljačast, kar potrjuje tudi množica izvirov ob vsej obali južnega dela Istre, so nadaljnje raziskave v tej smeri opustili. V drugem delu raziskav so izvrtali nad 20 vrtin v ožjem zaledju Blaža z namenom, da bi našli cone glavnega dotoka in vdora morja. V vseh vrtinah so merili prepustnost, slanost in temperaturo ter iskali smer toka z barvanjem. Rezultat raziskav je bil, da teče voda h glavnemu izviru skozi 40 do 50 m širok pas med vrtinami B-6a—B-24 ter B-l7—B-15. V neposredni bližini glavnega izvira je prepustnost v navpični in prečni smeri različna. SI.8. Izvir Blaž. Padavine, gladina, pretok in slanost 1970 (po Krznar in Franič, 1970) Fig. 8. Blaž spring. Precipitations, level, discharge, and salinity 1970 (after Krznar and Franič, 1970) P Dnevne padavine Gladina izvira v metrih nad mor- Daily precipitations jem Q Pretok izvira Spring level in metres above sea Discharge of spring level CI- Slanost v mg/l CI" Salinity in mg/l of Cl- Večina vrtin v tem delu je pokazala prepustne dele apnenca plitvo, v vrtinah B-18, B-16 in B-23 pa so ugotovili prepustne dele še v globini 40 m pod morjem in globlje. Barvanja v vseh teh vrtinah so pokazala zvezo z glavnim izvirom. Navidezne hitrosti gibanja barve so bile naslednje: Raziskovalci mislijo, da niso našli glavne dovodne žile glavnega izvira, ker so navidezne hitrosti gibanja barve sorazmerno majhne in ker je pretok izvira mnogo večji kakor pretok iz smeri vrtin, ki so bile obarvane. Umetno reguliranje gladine v glavnem izviru hitro vpliva na vrtine v zaledju izvira in le deloma ter počasi na vrtine v severnem in južnem območju. To nam dokazuje, da teče sladka voda h glavnemu izviru z območja vrtine B-6a—B-24, čeprav glavne dovodne žile tam še niso našli. Med glavnim izvirom in morjem je v vrtini B-l9 močno prepusten interval v globini 12 do 18 m pod morjem, v vrtini B-21 pa med 49 in 69 m. Ker je ostala ta vrtina ob močni zaslanitvi glavnega izvira malo slana tudi v globini, naj bi bila njena direktna zveza z morjem dvomljiva. Zato mislijo, da žile, po kateri morje doteka v glavni izvir, tudi še niso odkrili. Zvezo glavnega izvira z morjem dokazuje plimovanje gladine in sprememba pretoka glavnega izvira. Amplituda nihanja gladine izvira je 22 °/o amplitude plimovanja morja. V severnem delu zaliva med vrtinama B-22 in B-28 so prepustne cone plitve, največ 10 m pod gladino morja. Vendar tudi tukaj prodira morje v notranjost vsaj lokalno. Podobno prodira morje tudi južno od glavnega izvira vzdolž prepustne cone med vrtinami B-8 do B-14. V vseh vrtinah so merili tudi gladino in slanost v različnih globinah. Po spremembah slanosti ločimo dva tipa vrtin. V vrtinah v severnem in južnem območju ter v vrtinah med glavnim izvirom in morjem je slanost stalno naraščala v času meritev, to je od avgusta do oktobra 1970, ko je bila zaslanitev največja. V teh vrtinah je slanost tudi v globini večja kakor na površju. Vrtine imajo najnižje piezometrične nivoje in so blizu morja. Te vrtine se stalno zaslanjujejo v direktnem kontaktu z morjem. V ostalih vrtinah slanost do oktobra ni naraščala ali pa le malo. V oktobru pa je nenadoma narasla. Takrat se je zaslanil glavni izvir prej in močneje kot vrtina. Avtorja mislita, da je glavni izvir zaslanil tudi vrtine v zaledju in predlagata, da naj bi izkoristili sedanji glavni izvir kot glavno zajetje, zgradili drenažne rove proti severnemu in južnemu izvorišču ter celotno območje izolirali proti morju z injekcijsko zaveso dolgo 500 m (si. 7). V prvi etapi bi zgradili le 300 m injekcijske zavese. Dalje mislita, da bi z dre-nažnim rovom v zaledju glavnega izvira zaradi razbitosti dotočnih žil zajeli lahko le del voda, njegova varnost proti zaslanitvi pa bi bila odvisna od oddaljenosti od morja. Investitor se je leta 1971 na priporočilo prof. Bat urica odločil za izkop drenažnega rova proti vrtini B-24 v zaledju glavnega izvira. Rov B-l 5 B-16 B-23 B-25 19 m/uro 134 m/uro 60 m/uro 40 m/uro je v razdalji 70 m od vhoda zadel na kaverno z večjim dotokom vode v zimskem času, ki pa se je poleti 1972 močno zmanjšal. Izkop ter meritve pretoka in slanosti se bodo nadaljevale v sušni dobi. 4.4. Izviri južno od Senja Izvire in brojnice južno od Senja v dolžini 4 km so podrobno raziskali I. in D. K'uščer ter D. Leskovšek (Kuščer, 1950; I. in D. Kuščer, 1962). Najznačilnejši so morda »izviri pri žagi« 0,5 km južno od Jurjevega. Na obali dolgi 300 m je 70 studencev in 30 brojnic (si. 9). Izviri so razdeljeni na 6 podskupin, katerih vsaka ima približno enako slanost. Brojnica KEa v Kolih je v globini 9 m in bruha do 1 mVsek vode, ob suši pa požira več 1001 morske vode na sekundo. Izviri pri žagi so v medsebojni zvezi in odvisnosti. Na sliki 9 je I. Kuščer označil razvrstitev razcepov rj do r4 in podal kvalitativen prikaz spodnjih žil A do Y, ki dovajajo morje ali somornico k posameznim skupinam izvirov. V deževni dobi imajo vsi izviri neslano vodo. Ob koncu pomladi, ko se pretok zmanjšuje, usahne brojnica KF in vdere morje najprej po žili X v razcep r*. Brojnica KE v Kolih se zaslani do 700 mg/l Cl" in studenci KC in KD podobno. Pozneje (navadno v pričetku julija) priteče morje še po žili Y in zaslani izvire KA in KB ter za enako vrednost poviša slanost Kol in izvirov KC in KD. V suhih poletjih usahnejo še Kola in prično požirati morje, slanost izvirov KB naraste na 9000 mgA Cl~. Brojnica pri Kolih se zelo hitro spremeni v požiralnike — v 1 do 2 dneh — in tudi slanost izvirov KB naraste hitro. Jeseni ob nastopu deževja se vsi izviri osladijo in ostanejo sladki vso zimo. Končni dokaz o pretoku morja po spodnjih žilah je dalo barvanje s 300 g fluoresceina, ki so ga izlili 30. 7. 1947 v najmočnejši požiralnik KEa. Po 5 urah se je prikazala barva v izvirih KB, dosegla največjo koncentracijo po 1 uri, nakar je koncentracija polagoma padala. Po 6 in pol urah so se obarvali tudi izviri KA, vendar z 2- do 3-krat slabšo koncentracijo. Zanimiva so bila opazovanja v zalivu 2rnovnica dne 24. 8. 1940, ki jih je opisal I. Kuščer (1950): »Po morskem površju odteka cela reka somornice. Obratno smer ima morski tok na dnu zaliva. Studenčnica se meša z dotekajočim morjem, mešanica se dviga na površje in odteka. Ta pojav dobro ponazoruje delovanje morskih požiralnikov in zaslanjenih izvirov. Kar se dogaja tam v podzemeljskih žilah, se godi tu v morju samem in je opazovanju neposredno dostopno. V obeh primerih poganja studenčnica krožni tok morske vode.« 4.5. Izvili v zalivu Poljice blizu Trogira Kakor poroča Jevremovič (1966), narašča slanost izvirov v zalivu Poljice z naraščanjem pretoka. Tako je bila v času suše septembra 1957 slanost 1500 do 1900 mgA Cl", v času visokih gladin podtalnice aprila 1962 pa 6620 do 6700 mgA Cl". Pri gornjih podatkih moti petletni časovni interval med merjenjem. Mi j at o vi č (1969) navaja za izvire v zalivu Poljice samo minimalno in maksimalno slanost in ne omenja časa meritev. 4.6. Izvir Pantan pri Trogiru Zakrasel apnenec Kozjaka je proti Kaštelanskemu zalivu zaprt z laporjem in peščenjakom flišne sinklinale. V zahodnem delu zaliva, tam kjer se apnenec najbolj približa obali, je izvir Pantan. Izvir je tik pod Jadransko magistralo, oddaljen od morja 500 m, v katerega se izliva po 1 km dolgi rečici. V neposrednem zaledju izvira je eocenski apnenec, v oddaljenosti 300 m pa pas krednega apnenca širok 2 km in povezan z glavnim apnenim masivom. Apnenec je narinjen na flišne sedimente E2_s, ki so med izvirom in morjem pod kvartarno preperino. Na izvirnem območju tik pod narivnim robom je več izvirov, ki so združeni v umetno jezerce za zidano pregrado, zgrajeno pred 200 leti zaradi izkoriščanja voda za mlin (M i j a t o vi č , 1972). Gladina v jezercu niha med 2,5 in 4 m nad morjem, pretok doseže 10 mVs in se zmanjša poleti na 1,3 do 2 mVs. Pozimi je slanost 500 mg/l CI", poleti pa se poveča do 10 000 mg/l Cl~ Počasno naraščanje slanosti ob upadanju pretoka (si. 10) je analogno istemu pojavu pri izviru Almyros, tako da lahko tudi tukaj sklepamo na globok spodnji kanal in precej velik podzemeljski rezervoar nad razcepom. Druga dva značilna pojava na tem območju sta izvir Slanac, ki je oddaljen od Pantana 1,5 km, in dve brojnici (Alfirevič, 1966, 1960) v Kaštelanskem zalivu, prva 800 m od Divulj in druga 800 m od Slatine. Brojnici sta od Pantana oddaljeni 900 oziroma 2500 m. Slanac teče okrog 2 meseca ob času večjih padavin pozimi s pretokom okrog 0,5 mVs in slanostjo 800 mg/l Cl~ Preseneča višina izvira 27 m nad morjem. Brojnici bruhata v zimskih mesecih somornico, poleti pa mirujeta. Raziskave dna Kaštelanskega zaliva s sonarji in neposredne okolice brojnic S1 Pu P^C1 S(> pokazale> da sta brojnici lijaka v apnencu z dnom na globini 39 oziroma 32 m, medtem ko je dno zaliva v globini 15 m Po Alfirevič u (1969) naj bi bili brojnici vrtači, ki sta nastali v kontinentalni fazi, ko je bilo dno Kaštelanskega zaliva kopno in sta bili potopljeni pn postpleistocenski transgresiji morja. Alfirevič misli da SI. 9. Izviri pri žagi pri Jurjevem in njihove domnevne podzemeljske zveze (I. K u š c e r, 1950, 1962) Fig. 9. Springs of the saw-mill at Jurjevo and their supposed underground connections (after I. Kuščer, 1950, 1962) ^ Zaslanjen obalni izvir Brackish coastal spring O o Podmorski izviri Submarine springs A — Y Domnevna podzemeljska zveza Supposed underground connection r. — r Razcepi podzemeljskih zvez 4 Branchings of underground connections KA — KD Skupine izvirov s podobnimi lastnostmi Subgroups of springs with similar characteristics KE Podmorske estavele Submarine estavelles o 50 100m r\ i—,—.—,—,—i—.—i—.—.—i '1 \ mtysec. mg./I (after M i j a t o v i č, 1967) Q Pretok Discharge Cl- Slanost Salinity sta brojnici estaveli v zvezi z izvirom Pantan, vendar tega niso mogli dokazati, ker ob ponovnih poizkusih z barvanjem brojnici nista požirali fluoresceina. Tudi po M i j a t o v i č u sta izvira in brojnici v medsebojni zvezi. Raziskovalna vrtanja v zaledju izvira Pantan (Mijatovič, 1972) leta 1971 so imela nalogo poiskati dovodne cone k izviru, da bi nato zajeli vodo z rovom. Sladko vodo so našli v vrtini B-l, oddaljeni 1,5 km od Pantana, dve vrtini sta zadeli na somornico, ena pa v apnencu ni dobila zveze z glavno kraško podtalnico. 4.7. Izvir Pištica pri Komiži na otoku Visu Po Baturiču (1961) je bil izvir Pištica pozimi 1956. leta bolj slan kakor poleti tega leta, kar naj bi bilo odvisno od količine padavin. Maksimalni pretok izvira je bil 12 l/s. Leta 1953 so pričeli z izkopom kaptažnega rova, ki je zadel na »ka-verno« z vodo. Pozimi 1956 je bil pretok iz kaverne 60 l/s in slanost je narasla na 3600 mg/l. Decembra 1956 so zgradili v kaptažnem rovu čep z odvodno cevjo 0 150 mm in zasunom, tako da so pretok lahko regulirali. V letu 1958 ni slanost nikoli presegla 635 mg/l Cl". Pri posebnem poskusu, ko so odprli ventile, je narastel skupni pretok na 37 l/s in slanost Pištice od 580 na 635 mg/l Cl". Podatke o slanosti in gladini kaže tabela 1 za suho (avgust 1957) in mokro (april 1958) obdobje. Tabela 1. Table L Podatki o gladini in slanosti izvira PiŠtica (po Baturiču, 1959) Data on the water level and salinity of the PiStica spring (after Baturic, 1959) Vrtina K-1A »kaverna« Pištica 8,15 4,0 1,3 520 580 (?) 15,2 7,0 Avgust 1957 April 1958 Gladina nad Gladina nad Kraj opazovanja Observation locality morjem v m Water level in meters above sea level Slanost Salinity mg/1 Cl- morjem v m Water level in meters above sea level Slanost Salinity mg/1 CI" 320 524 684 4.8. Postirska dolina na Braču Otok Brač ima površino 100 km2 in sestoji večidel iz gornjekrednega apnenca in dolomita v obliki antiklinale s smerjo vzhod—zahod. Teme antiklinale je bliže južnemu robu otoka. V sredini otoka je 90 km2 velika planota na višini 300 m z letnimi padavinami 1450 mm. Površje otoka je zakraselo. Površinskih odtokov ni, razen nekaterih hudournikov, ki pa tečejo le ob neurjih. Na osrednji planoti je več ponorov, katerih brezna so bila raziskana do globine 300 m. Obalni in podmorski izviri kažejo, da se otok v glavnem drenira proti severu. V zalivu Prvlja in Postire je več izvirov; zato so dolino Postire—Dol, ki je v zaledju, izbrali za kraj raziskav (Bakič, 1966 in Kom at in a, 1968). S kartiranjem in vrtanjem so odkrili štiri vzporedne zdrobljene cone, ki so jih imeli za glavne kolektorje. To so potrjevali tudi stalni izviri ob obali. Od štirih vrtin sta dve zadeli kompakten, v glavnem neprepusten apnenec, po ena pa slano oziroma sladko vodo. Po geofizikalnih meritvah naj bi segal vpliv morja 600 do 700 m daleč v notranjost. Zajetje KI, oddaljeno 800m od morja, je presekalo samo kolektorsko cono II. V letih 1961 in 1962 je bil minimalni nivo 0,48 m in maksimalni 5,74 m nad gladino morja. Pri poskusnem črpanju se je voda hitro za-sJanila. Zato je eksploatacijska kapaciteta zajetja, omejena z dopustno slanostjo, pozimi okrog 281/sek in poleti največ 3,51/sek. Gladina vode v zajetju redno plimuje. Amplituda znaša okrog 0,1 m, kar je 30 do 40°/» amplitude morja. Plimovanje v zajetju zaostaja za okrog 1 1/4 ure za plimovanjem morja. Da bi se izognili neugodnemu vplivu morja, so zgradili zajetje K2, oddaljeno 1800 m od morja. Zajetje K2 ima 55 m globok jašek, katerega dno je 2 m pod morjem, vendar je ta del jaška zabetoniran. Horizontalni rov z dnom na koti 5 m je 470 m dolg in je presekal 6 zdrobljenih con s kolektorji. V letih 1961 in 1962 je bila najnižja gladina 2,61 m, najvišja pa 12,14 m. Vpliva plimovanja ni opaziti. V coni IV/1 je bilo odkrito kraško brezno, globoko 75 m, z dnom 36 m pod gladino morja. Slanost vode pred črpanjem je bila 17,8 do 26,2 mg/l Cl~ na površini vode, 17,6 mgA v coni JV/1 in 24,8 mgA na dnu brezna. Črpalna poskusa sta bila izvedena v letih 1961 in 1962. Leta 1961 so črpali 21178 m3 in leta 1962 4 512m\ poprečna slanost je bila 437 oz. 415 mgA Cl- Med posameznimi kolektor-skimi conami so bile razlike v slanosti; zato avtorji sklepajo-, da so med seboj slabo povezane. Slanost je narasla takoj v začetku Črpanja, čeprav se je znižala gladina samo za nekaj cm. Medsebojna odvisnost med količino črpanja in slanostjo obstaja, vendar je niso mogli izraziti z enačbo. B a k i č misli, da plava v zajetju K2 sveža voda na morski ali zaslanjeni vodi in da Ghyben-Herzbergov zakon pri pogojih tečenja ne velja. Pri slanosti, ki naj bi bila v dopustnih mejah do 250 mg/1 Cl-, je bil določen dopusten pretok črpanja iz zajetja K2, in sicer pozimi 28,7, spomladi 16,8 in poleti 19,7 do 3,5 1/sek v odvisnosti od padavin. Zmogljivost zajetja je pod pričakovano, zato so predlagali kot naslednjo fazo sanacije kopanje zajetja K3, oddaljenega od morja 2,7 km, ali za-tesnitev kolektorskih con pod nivojem morja v zajetju K2 z namenom, da bi zmanjšali izgube sladke vode, z dvigom gladine zmanjšali vpliv morja ali ga v najugodnejšem primeru povsem izolirali. Injiciranje od kote + 5 do —70 m je bilo predlagano v kolektorski coni IV/2. Posebno zanimiva so bila v Postirah opazovanja o pretakanju kraških voda. Površinska zakrasela cona sega do globine 20 m pod površjem hribine. V njej je mnogo razpok, manjših kanalov in dimnikov, manjših votlin itd. Vse te odprtine so med seboj povezane; zato je cirkulacija vode v vzdolžni, prečni in navpični smeri dobra. Ta tip zakrasovanja sledi reliefu pokrajine. Tam, kjer je ta cona v višjem položaju, je to prezračena cona s pronicanjem navzdol; ob morju, kjer je ta cona potopljena, se po njej podzemeljske vode izlivajo v morje. Poroznost in prevodnost te cone sta veliki. V globino napreduje zakrasovanje vzdolž prelomov in tektonsko porušenih con. V zajetju K2 je bilo 6 takih con pri dolžini rova 470 m. V njih se podzemeljske vode pretakajo v vzdolžni smeri proti morju. Zveze v prečni smeri pa so slabe, kar dokazujeta različno reagiranje in različna slanost posameznih kolektorskih con ob črpanju. 4.9 2rnovica pri Gradacu Izvir Zrnovica (Komat ina, 1968; Krznar in dr., 1970) leži na meji apnenca in dolomita le 1 km južno od flišnega pasu Makarskega primorja. Flišni pas ob morju je skupaj z dolomitom usmeril podzemeljske tokove, ki drenirajo Biokovo in Rilič planino proti severozahodu v izvire D. Brela in delno proti jugu na izvir Žrnovico ter izvire v BaČinskih jezerih. Tabela 2. Table 2. Meritve slanosti in gladin izvira Zrnovica maja 1970 (po Krznar in dr. 1970) Salinity and plezometric surface of Zrnovica spring in May 1970 (after Krznar a. ot. 1970) Mesto meritve Observation locality Slanost Salinity mg/l Cl" Gladina v metrih nad morjem Piezometric surface in meters above sea level Glavni izvir 4800 0,84 Main spring Vrtina 2-2 72 1,62 Borehole Vrtina 2-3 32 2,89 Borehole Vrtina 2-9 116 0,34 Borehole Vrtina 2-15 16 1,81 Borehole Vrtina 2-16 12 1,50 Borehole Vrtina 2-17 124 1,54 Borehole Vrtina 2-18 20 2,18 Borehole Vrtina 2-19 60 1,53 Borehole Vrtina 2-20 2720 1,41 Borehole Vrtina 2-21 40 1,11 Borehole Vrtina 2-32 48 1,98 Borehole Vrtina 2-34 32 1,97 Borehole Vrtina 2-35 24 1,26 Borehole Vrtina 2-42 32 3,39 Borehole Vrtina 2-43 16 2,41 Borehole Vrtina 2-44 20 2,45 Borehole Vrtina 2-45 28 2,88 Borehole Vrtina 2-46 84 2,21 Borehole Vrtina 2-47 28 2,15 Borehole Vrtina 2-48 224 2,26 Borehole Izviri Zrnovica bi bili pomembni za vodno preskrbo južnega dela Makarske riviere. V raziskavo izvira so bila vložena že znatna sredstva. Glavni izvir (si. 11) na bregu, imenovan Mlinica, je ograjen z zidom. Njegova gladina je dvignjena za 1 m nad morje; vodni padec izkorišča mlin, ki je tik ob morju. Ostali izviri so na obeh straneh zaliva. V morju so še 3 brojnice, najmočnejša, ki teče samo ob deževju, je oddaljena od mlina 120 m. Pretok vseh izvirov je ocenjen na 0,5 do 1 m3/sek v suši in 2 do 3 mVsek ob deževju. Izvir št. 1 na zahodni obali je stalno sladek, vsi ostali pa so ob suši slani s 3000 do 11 000 mg/l Cl~. Ob deževju se nekateri izviri oslade na okrog 50 mg/l, ostali pa na 3000 do 3500 mg/l Cl". Cilj raziskav v letih 1968 do 1970 (Krznar in dr., 1970) je bil, poiskati v neposrednem zaledju izvirov glavne dovodne kanale, po možnosti na krajih, kjer voda še ni zaslanjena. Geoelektrično sondiranje je pokazalo glavni vpliv morja v zaledje v ozkem pasu vzdolž preloma med dolomitom in apnencem, geoelektrično profiliranje pa anomalije v dolomitu. Prva vrtina je zadela na slabo prepusten dolomit. Nato so usmerili vrtanje v apnenec na vzhodni strani zaliva. Tudi v apnencu niso našli glavnih vodnih žil. Zato so v letu 1970 sistem raziskav spremenili in začeli iskati glavne vodne žile v neposrednem zaledju glavnega izvira z vrtanjem in barvanjem. Z nadaljnjimi vrtinami so se od izvira odmikali. Glavne žile so našli v kompaktnem dolomitu. Za prelom mislijo, da je zaglinjen. Podatke o barvanju kaže slika 11, o občasnih meritvah slanosti pa tabela 2. Velike razlike v slanosti med skupinama vrtin Z-47 in Z-48 ter Z-19, Z-20 in Z-21 s podobnimi piezometričnimi nivoji in majhno medsebojno oddaljenostjo nam kažejo, da se voda zaslanjuje vzdolž omejenih med seboj ločenih con. Rezultati govore tudi za to, da se voda zaslanjuje v malo oddaljenem zaledju. 4.10. Izviri v Morinjskem zalivu v Boki Kotorski Gore Orjen, Lederica in Lovčen v zaledju Boke Kotorske sestoje večidel iz zakraselega apnenca. Pripadajo coni Visokega krasa (Radulovič, 1971), narinjeni proti morju na cono Cukali, ki je kot celota prečno na SI. 11. Barvanje raziskovalnih vrtin v zaledju izvira Zrnovica (po Krznar ju in dr., 1970) Fig. 11. Tracer experiments carried out in the hinterland of the Zrnovica spring (after Krznar and others, 1970) si Gl Sladek Izvir Fresh water spring Glavni zaslanjen izvlr Main brackish spring Vrtina Bore hole 11 Zaslanjeni izviri Brackish springs Mlin Water mill Bazen Pool pgl Piezometrična gladina podtalnice v vrtinah maja 1870 (v metrih nad morjem) Piezometric head of ground water in bore holes in May 1970 (in meters above sea level) s Slanost v maju 1970 Salinity in May 1970 t Cas od barvanja vrtine do pojava barve v izviru Time between introduction of the tracer into bore hole and its appearance in the spring \fi) 16 Z-1 (m)(mg/l CO i pgl S mg/l Cl 2.89 32 Z"3 2,88 28 Ž-4 5 V 4 2.21 84 Z-46 3,39 32 2-42 2.45 20 t" 2,4i is Z-43 2,18 20 .V Z-18 .96 1,97 32 1.26 24 Z" z-: Z-2 2.26 2 24 Z-48 Z-47 2.15 281 \o. 154 124 U.41 \27201 / MORJE SEA SI 100 m smer plasti neprepustna. V Kotorskem in Risanskem zalivu so na meji teh tektonskih enot močni obmorski izviri. Nastali so zato, ker velike padavine (do 4000 mm) v gorovju napajajo apnenec, odprt proti morju. Morinjske in Kostanjiške izvire, ki imajo srednji letni pretok 5,5m8/sek in srednji nizki pretok okrog 0,5m3/sek, so raziskovali v letih 1968 do 1970 (Pavlin, Biondič, 1971). Hidrogeološko kartiranje je pokazalo, da tečejo vode k izvirom od zahoda skozi turonsko-senonski apnenec z globotrunkanami K22>3. Na južni strani apnenca sta slabo prepusten cenomansko-turonski ploščasti apnenec z roženci in spodnjekredni silificirani apnenec in radiolariti K/, na severni strani pa je slabo prepusten senonski ploščasti apnenec s tenkimi vložki laporja in rožencev Kz3. Slabo prepustne plasti so usmerile pretok skozi turonsko-senonski apnenec z globotrunkanami K/-3, ki je zakrasel (si. 12). N 15 E S 1SW SI. 12. Hidrogeološki profil Morinj (po Pavlinu in B i o n d i č u , 1971a) Fig. 12. Hydrogeological section Morinj (after Pavlin and Biondič, 1971a) Pobočni grušč Scree Naplavina Alluvium Eocenskl fllS, kot celota neprepusten Eocene flysch, impervious Apnenec Kt*+Pc, dobro prepusten Limestone K^+Pc, highly permeable Ploščasti apnenec z roženci, malo prepusten Platy limestone with chert, poorly permeable Apnenec z globotrunkanami Kaa'», dobro prepusten Limestone with globotruncanas K,1'5, highly permeable Ploščasti apnenec z roženci Kj1«1, malo prepusten Platy limestone with chert Kg1", poorly permeable Silificirani apnenec in radiolarit Ki, malo prepusten Silicified limestone and radiolarite K,, poorly permeable Apnenec in dolomit T + J, dobro prepustna Limestone and dolomite T+J, highly permeable Morinjski in Kostanjiški izviri (si. 13) tečejo vse leto, poleti so za-slanjeni s 1000 do 12 600 mg/l Cl~ Pozimi in poleti po močnem deževju so sladki. Pozimi tečejo »Zimski izviri«, ki so oddaljeni od obale 700 m, poleti je imela voda v njih 1300 mg/l Cl— Izvrtali so 10 raziskovalnih vrtin in dva vodnjaka. Situacija je podana na sliki 13, slanost in gladina vode pa na tabeli 3. Prva štiri barvanja v zaledju izvirov (tabela 4) so pokazala, da gravitirajo v tem delu podzemeljski tokovi proti Morinjskim izvirom. Glavni dovodi h Kostanjiškim izvirom, ki so močnejši, so nekoliko bolj južno. SI. 13. Situacija Morinjskih izvirov in raziskovalnih del (po Pavlin u in Biondiču, 1971b) Fig. 13. Situation of Morinj springs and exploration works (after Pavlin and B i o n d i č , 1971b) KB Vrtina Pr Prelom Bore hole Fault BN vodnjak I—IV Kraj barvanja Water well Site of tracer introduction M1-M3 Morinjski izviri Močno obarvano Morinj springs High concentration of the tracer K1-K6 Kostanjiški izviri — Sledovi barvila Kostanjica springs Very poor concentration of the tracer Zimski izviri Springs flowing during winter Tabela 3. Table 3. Slanost in drugi podatki o izvirih, vrtinah in vodnjakih v Morinjskem zalivu (po Pavlino In Biondiču, 1971b) Salinity and other data of springs, boreholes and wells in Morlnj bay (after Pavlin and Blond i č, 1971b) Mesto meritve Observation locality Dno vrti- ne ali Razdalja vodnjaka od obale m pod metrov morjem Distance Bottom of from sea borehole/ shore in /well in meters meters below sea level Gladina vode Pi ezo metric surface Datum Date ob meritvi slanosti during salinity measurements najnižja 1969-1970 the lowest m nad morjem in meters above sea level Slanost Salinity na površju vode at water surface v globini 12 m at 12 meters depth mg/1 CI- Izvir Spring M 1 25 26. 8. 69 1,07 2970 M 1 25 29. 8. 69 120 KI 250 26. 8. 69 1,90 2960 K 1 250 29. 8. 69 0 K 3 270 26. 8. 69 1,14 3120 K 3 270 29. 8. 69 0 K 5 260 26. 8. 69 1,70 3070 K5 260 29. 8. 69 0 K 6 200 26. 8. 69 0,5 12600 K 6 200 29. 8. 69 880 Vrtina Borehole KB 1 740 58 26. 8. 69 KB 1 740 58 26. 8. 69 KB 1 740 58 14. 8. 70 KB 2 460 16 28. 8. 69 KB 2 460 16 16. 8. 70 KB 3 680 46 8. 69 KB 3 680 46 16. 8. 70 KB 8 840 14 16. 8. 70 KB 9 800 23 14. 8. 70 KB 10 680 25 14. 8. 70 Vodnjak Water well BN1 900 12 31. 8. 70 BN1 900 12 30. 9. 70 BN 2 880 18 19. fl. 70 Rezultati barvanja so podani v tabeli 4 in sliki 13. 3,0 800 1520 3,33 3,33 660 1080 1,98 2250 1,94 1,94 260 1170 1,30 1000 3,14 3,14 — 810 2,38 2,38 80 80 3,71 2,51 80 80 3,06 3,06 1350 1650 7,0 4,5 290 280 4,5 ■8,0 5 4000 ob črpanju during pumping Tabela 4. Stev. barvanja Number of tracer test I II III IV Morinjski izviri. Iskanje vodnih zvez z barvanjem Morinj springs. Determination of ground water connections by tracers Table 4. Kraj barvanja Site of tracer introduction Vrtina KB-2 Bore hole KB-2 Vrtina KB-3 Bore hole KB-S Prepustno korito Suhega potoka, nad vrtino KB-8 Pervious bed of Suhi potok creek above bore hole KB-8 Pobočje nad Zimskimi izviri Slope above Zimski izviri Uvala Mokri ne nad Igalom Razdalja 11 km Uvala Mokrine above Igalo Distance 11 km Kraj vzorčevanja Sampling site Intenzivno obarvano High concentration M-l, M-2, M-3 Zimski izviri M-l, M-2, M-3 K-l—K-6 Sledovi barvila Very poor concentration Izviri M-l, M-2, M-3 Springs M-l, M-2, M-3 KB-2 M-l, M-2, M-3 K-l—K-6 KB-2 Opomba Remark pri visoki vodi at high water konec zime 1971 at the end of winter 1971 Pavlin in Biondič (1971b) mislita, da se voda zaslanjuje vzdolž kraških kanalov, ki vodijo k Morinjskim in KostanjiŠkim izvirom. To naj bi dokazovalo zmanjševanje slanosti z oddaljevanjem od morja ter večja slanost v globljih delih vrtin. Območje zimskih izvirov naj bi sanirali s kaptažnimi vodnjaki in z injekcijsko zaveso pod izviri. Zavesa, dolga 360 m in globoka 100 m, do kote — 85 m, naj bi presekala pas zakraselega apnenca z globotrunkanami in preprečila vtok morja. Zgradili naj bi jo iz raziskovalno kaptažnega rova. 4.11. Brojnice pri La Mortoli na italijansko francoski meji Brojnice pri La Mortoli so raziskovali v letih 1960 do 1962. C a 1 v i n o in Stefanon (1963) poročata, da so 600 m od obale 3 brojnice; največja, imenovana Rovereto, je v globini 39 m. Brojnice so ob podaljšku preloma, ki na bregu razmejuje zgornjekredni glinasti apnenec s plastmi laporja in čisti kompaktni jurski apnenec. Raziskave s sonarjem in potapljači septembra 1961 so odkrile v peščenem dnu več lijakov. Na dnu treh lijakov so močni izviri sveže vode. Dva sta med seboj oddaljena 5 m ter imata odprtino 1,0X0,25 in 0,5X0,1 m. Pretok je bil ocenjen na 0,1 m3/sek, slano&t pa med 45 in 75 mg/l Cl"~. C al vino in Stefanon (1969) sta predlagala italijanskemu Narodnemu odboru za raziskave (Consiglio Nazionale delle Ricerche), da bi izvire pokrili z valjem, ki bi bil z gibljivo cevjo zvezan z ladjo, kjer bi merili pretok vode in njeno slanost. Raziskovalca menita, da bi s tem začasnim zajetjem v 3 letih zbrala dovolj podatkov za projektiranje stalnega zajetja. 4.12. Brojnice pri Tarantu v Italiji O teh brojnicah poročata Cerruti (1948) in Stefanon (1971). Stefanon meni na podlagi raziskav, da se morje in sladka voda mešata v ustju podvodnega izvira. Da bi mešanje preprečili, so se odločili, da pokrijejo ustje izvira z zvonom, podaljšanim v sifon. 4.13. Brojnica Cadimare pri Speziji v Italiji Znano brojnico Cadimare so zajeli v globini okrog 6 m in dvignili njeno gladino na + 3,5 m. Vendar so valovi konstrukcijo kmalu porušili. Tudi brojnica ni več aktivna (Calvin o, Stefanon, 1963), ker je pokopana pod ruševinami. 4.14. Izvir in brojnice Ayios Georgios pri Kiveriju v Grčiji Sredina Peloponeškega polotoka sestoji iz apnencev in je povečini brez površinskega odtoka. Planota pri mestu Tripolis, dolga okrog 50 km in široka okrog 15 km, je tipično kraško polje s ponori ob pobočjih. Tritij, ki so ga zlili v ponor Nestani na vzhodnem robu polja Tripolis, se je pokazal po 8 dneh v največji koncentraciji v 27 km oddaljenem izviru Ayios Georgios. Na morski obali pri izviru Ayios Georgios je bilo več izvirkov, ki so vsebovali 177 in 184 mg/l C1-. Glavni izvir pa je bil v globini 10 m in v razdalji 10 m od obale. Slanost brojnic je bila 3000 do 4000mgACl~ (Slander, 1971). Načrt za izkoriščanje voda v letu 1964 je predvideval izgradnjo akumulacije v notranjosti polotoka in zajezitev teh vod pred ponornimi področji. Pripomniti je treba, da bi tako zajeli le del voda, ki povečini tečejo direktno proti izvirom ob morski obali in ne prek kraških polj. Prof. W. Stander je meril slanost, gladino in pretok na tem izviru in predlagal njegovo sanacijo z izgradnjo polkrožne pregrade. 4.15. Morski požiralniki na otoku Kefalonija Morski požiralniki na otoku Kefalonija so znani v literaturi že 150 let pod imenom »morski mlini pri Argostolionu«. Gladina v morskih požiralnikih je 0,75 do 1,25 m pod gladino morja, maksimalni pretok je v izko- panem kanalu okrog 1,7 mVsek. Žitni mlin, ki je bil zgrajen leta 1834, je potres leta 1953 porušil. Maurin in Z o ti sta 1963 leta z barvanjem dokazala, da morje, ki ponira pri mlinih, zaslanjuje 15 km oddaljene izvire v zalivu Sami. Skupen pretok teh izvirov je okrog 10 m8/sek., temperatura 15 °C, vsebujejo pa 10 do 12 °/o morske vode. 4.16. Izvir Almyros Irakliou v Grčiji Almyros pomeni v novi grščini slan izvir. To ime so dali več izvirom in rečicam. Almyros Irakliou je na severni obali otoka Kreta, 8 km zahodno od glavnega mesta otoka Irakliona (Heraklion). Voda izvira na vznožju zakrasele planote Keri na skrajnem severovzhodnem delu gorstva Psiloritis. Od morja je izvir oddaljen 1 km in se vanj izliva kot rečica Almyros potamos, dolga 1,5 km. Ob izviru je jezero, široko 60 m, tipično kraško »oko«, ki je umetno povečano z nasipom. Na njem je bilo pet mlinov, vendar danes stoji le še eden. Glavni dotok v jezero je v globini 20 m po kraškem rovu s presekom okrog 5 m2. Pri pretokih nad 8 mVsek. deluje še zgornji izvir iz sifonskega jezera, dvignjenega za 1 m nad gladino jezera. Zgornji izvir je v manjši votlini na robu glavnega jezera. Srednji pretok je okrog 8 mVsek., minimalni 4 in maksimalni do 30 ms/sek. VeČino leta je voda zaslanjena do 5500 mg/l Cl—, pozimi pa je sladka zaradi večjih pretokov (Burdon, Papakis, 1964). Padavinsko območje meri okrog 300 km2. Letna količina padavin je odvisna od nadmorske višine pokrajine in se povečuje od 600 mm pri izviru nad 1400 mm v višini nad 1500 m. Padavinsko območje izvira je pogorje Psiloritis, zgrajeno v zahodnem delu iz ploščastega apnenca z roženci, verjetno permske starosti, in v vzhodnem iz apnenca serije Tripolitza, ki je jurske do eocenske starosti (Papadopoulos, Skanvic, 1968). Oba apnenca sta močno zakrasela. Psiloritis je omejen na vzhodu in jugu vzdolž preloma ob tektonskem jarku Irakiion-Festos z neprepustnim flišem in neogenskim laporjem. Odtok proti zahodu preprečuje neogenski lapornati apnenec, ki je transgresivno odložen prek vznožja Psiloritisa. Severni rob meji na slabo metamorfoziran skrilavec in delno na fliš. Najvišji vrh pogorja Psiloritis Timios Stavros, visok 2456 m je na zahodu. Pogorje se proti severovzhodu polagoma znižuje proti izviru Almyros. Skrajni severovzhodni izrastek Psiloritfsa je planota Keri, visoka 300 m (si. 14 in 15). Zanimanje za ta izvir se je v zadnjem desetletju močno povečalo, ker so narasle potrebe po pitni in namakalni vodi. Vzrok zaslanitve so različno razlagali. Nekateri so napak domnevali, da je slanost posledica izluževanja sedimentov in da je v globini pod izvirom sladka voda. Kot dokaz so navajali vrtino Khavrohori, oddaljeno od izvira samo 160 m. Z njo so zadeli na manj slano vodo (600 mg/l Cl~), ki jo uporabljajo za vodovod v vasi Gazi. V letih 1968 do 1971 sem sodeloval pri raziskavah Almyrosa po projektu grške vlade in Združenih narodov o »Oceni in možnosti izkoriščanja podzemeljskih voda v vzhodnem delu Krete« (Gov. of Greece, UNDP FAO 1968—1971). Leta 1968 so bili predlagani (Re, Breznik, 1968) naslednji načini canacije izvira: a) dvigniti gladino izvira in s tem odriniti morsko vodo, b) z injekcijsko zaveso presekati spodnjo žilo, po kateri doteka morska voda, c) zajeti vodo iz dovodne žile še preden se zmeša z morsko vodo. Raziskave za varianti b in c so v glavnem končane. Poskus z dvigom gladine, ki je zelo drag, je prenesen v drugo fazo raziskav. Mezozojski apnenec planote Keri je narinjen na metamorfni skrilavec na severu. Narivni rob je 500 m oddaljen od izvira. Na vzhodu in jugovzhodu je planota Keri omejena s subvertikalnim prelomom, ob katerem se je vzhodni in jugovzhodni del pogreznil za več kot 500 m. Tektonski jarek Heraklion-Festos, ki je pri tem nastal, so zapolnili slabo prepustni neogenski pesek, melj, lapor in apnenec organskega izvora. Območje med izvirom in morjem, prekrito s hudourniškim vršajem, je bilo posebno zanimivo za raziskave, ki naj bi ugotovile smer prodora morja proti pogorju Psiloritis. Razdalja med morjem in zakraselim apnencem je samo 1 km. Poleg tega je blizu izvira izdanek apnenca. Raziskave so pokazale, da se ta pas apnenca, ki je okrog 300 m širok in 50 do 180 m globok, razteza 500 m daleč proti morju. Tam je odrezan z glavnim prelomom. Apnenec je močno zakrasel do globine 80 m pod morsko gladino, vendar ni znakov, da bi morje skozenj prodiralo proti glavnemu apnenemu pogorju. Morska voda verjetno prodira po nekaj kilometrov dolgi poti jugovzhodno od glavnega preloma. Območje med izvirom in morjem leži nizko in drenira več podtalnic. Podzemeljski tok iz zakraselega mezozojskega apnenca, ki je večji del leta zaslanjen, ima glavni izliv v izviru Almyros. Majhen del voda se morda drenira v vršaj hudournika. Na novo je bil odkrit podzemeljski tok v neo-genskih sedimentih, predvsem v organskem apnencu, ki je malo zaslanjen zaradi izluževanja soli iz neogenskih sedimentov in bolj zaradi prodora morja. Slanost tega toka se ne spreminja, je pa manjša od poletne slanosti glavnega izvira. Za razumevanje hidravličnega mehanizma izvira so posebno važne covisnice med pretokom, gladino gornjega izvira in slanostjo, ki so podane za leto 1970/1971 na sliki 16 (Gov. of Greece, UNDP, FAO, 1968 do 1971). Za izvir je značilno, da slanost počasi in stalno narašča v času upadanja pretoka v sušni dobi, a se hitro zmanjša, kadar pretok močno naraste. Na sliki 16 je za fazo oslajevanja izvira označena prva meritev s količino klorida pod 50 oziroma 100 mg/l s »kon 50« oziroma »kon 100«. Analogno pomeni v fazi zaslanjevanja »zač 50« oziroma »zač 100« prvo meritev, ko je bila količina klorida nad 50 oziroma 100 mg/l. Količina klorida v vodi kraške podtalnice, ki ni pomešana z morjem, je okrog 35 mg/l. Količino 50 mg/l Cl~ smo privzeli za mejo, kadar ugotavljamo, ali se morje meša s podtalnico ali ne. Ob zmanjševanju pretoka se začne zaslanjevanje (Cl" več od 50 mg/l) ko se pretok zmanjša pod 13 do 14m3/sek. Pri pretoku okrog 12m3/sek. naraste slanost nad 100 mg/l in pri pretoku pod 11 m3/sek. prek 300 mgA Tabela 5. Table 5. Dischar«ea„d ^^^ *** Almyr°S (GoV' 0f Greece' FAO, 1968-1971) Discharge and salinity of the Almyros Irakliou spring during increase of the salt content (Gov. of Greece, UNDP, FAO, i»oa—1971) Prejšnje stanje Previous conditions Slanost prek 50 mg/l cr Salinity above Slanost prek 100 mg/l Cl" Salinity above Slanost prek 300 mg/l Cl" Salinity above Datum q Date m'/s bi-hr m Cl- Datum mg'l Date Q h| — h„ m'/s m Cl- Datum mg'l Date 9. 14. 11. 12. 22. 9. 2. 3. 68 12. 68 2. 69 3. 70 1. 71 2. 71 3. 71 16,48 12,99 13,84 18,60 12,71 17,38 15,00 4,48* 4,21* 4,32 4,73 3,71 4,06 4,05 35 35 35 35 38 14. 3. 16. 12. 12. 2. 13. 3. 23. 1. U. 2. 3. 3. 14,42 14.42 15.43 13,27 12,15 12,43 13,56 4,38* 4,38* 4,46 4,27 3,64 3,72 3,82 89 55 53 70 78 88 59 15. 3. 17. 12. 14. 2. 14. 25. 12. 1. 7. 3. Q m'/s h| — hm m Cl-mg/l Datum Date Q m'/s hi — hm m Cl" mg/l 13,56 4,26* 248 16. 3. 12,99 4,21* 355 10,80 3,93* 140 18. 12. 10,67 3,91* 370 13,27 4,28 142 19. 2. 11,88 4,10 302 11,34 4,05 142 16. 3 9,51 3,66 500 14,42 3,88* 29. 1. 11,48 3,58* 497 11,74 3,49 195 13. 2. 11,07 3,54 355 10,80 3,53 106 8. 3. 10,28 3,42 639 Ocenjeno po merjeni gladini v jezercu. Estimated according to level measurements in the pool. SI. 14. Pogled od izvira Almyros proti morju. Levo od jezu je viden izdanek mezozojskega apnenca, ki se vleče proti morju Fig. 14. View from the Almyros spring towards the sea. Mesozoic limestone crops out on the left side of the weir and extends seawards SI. 15. Pogled z morja proti planoti Keri in izviru Almyros pod njo. Desno od izvira je soteska Keri in nad njo hrib Stroumboulas. Hribovje na desni četrtini slike sestoji iz metamorfnih skrilavcev Fig. 15. View from the sea towards the Keri plateau and the Almyros spring below it. On the right side of the spring Keri gorge and Stroumboulas hill can be seen. Metamorphic schists build the hills in the right Gladina gornjega izvira, v metrih nad morjem Water level of the upper spring, in meters above sea level Pretok sladke vode v »/« od celotnega pretoka Discharge of fresh water in per-cents of total discharge Qv + Qm Celotni pretok Total discharge CI- Slanost Izvira v mg/l Cl- Salinity of spring in mg/1 Cl-zač 50 Prva meritev izvira s slanostjo nad 50 mg/l Cl- The first measurement of the spring with salinity above 50 mg/1 Cl- kon 50 Prva meritev izvira s slanostjo pod 50 mg/l Cl— The first measurement of the spring with salinity below 50 mg/1 Cl- hj—hm Qv SI. 16. Pretok, gladina in slanost izvira Almyros 1D70—1971 (Gov. of. Greece, UNDP, F AO, 1968—1971) Fig. 16. Water level, discharge and salinity of Almyros spring 1970—1971 (Gov. of Greece, UNDP. FAO, 1968—1971) Qv+Qm Celotni pretok Total discharge CI- Slanost v mg/l Cl- Salinity in mg/l Cl-fci—hm Gladina gornjega Izvira, v metrih nad morjem Water level of the upper spring, in meters above sea level SI. 17. Sovisnice med gladino, pretokom in slanostjo izvira Almyros (Gov. of Greece, UNDP, FAO, 1968—1971) Fig. 17. Relation between discharge, water level and salinity of Almyros spring (Gov. of Greece, UNDP, FAO, 1968—1971) Cl— Podatki so zbrani v tabeli 5 in na sliki 17. Na sliki vidimo, da se prične vtok morja pri pretoku okrog 13,5 m3/sek. Slanost se nato neenakomerno povečuje do pretoka okrog 9,5 m3/sek. in se pri nadaljnjem zmanjševanju pretoka enakomerno povečuje. Krivulja Cl~ = f(Qv + Qm) nakazuje domnevo, da mehanizem, ki regulira dotok pri pretokih med 13,5 in 9,5 m3/sek., postopoma odpira več spodnjih žil v različnih globinah. Vsi ti kanali verjetno skupno dovajajo morje pri pretokih pod 9,5 m3/sek. Pri naraščanju pretoka se zmanjša slanost pod 50 mgA Cl- šele pri pretokih nad 20m3/sek. Velika razlika v pretokih za enako slanost (50 mg/l Cl-) ni nastala zaradi različnega delovanja mehanizma, ki regulira dotok morja, ampak zaradi somornice, akumulirane v zgornji žili že takrat, ko se je dotok morja ustavil. To somornico mora sladka voda najprej izplakniti iz podzemeljske akumulacije, šele nato se lahko izvir osladi. 5. ZASLANJEVANJE KRAŠKIH IZVIROV IN NJIH KLASIFIKACIJA 5.1. Zaslanjevanje zaradi večje gostote morske vode Ako sta v določeni globini v stiku sladka in morska voda in imata enak piezometrični nivo, tedaj morska izpodriva sladko zaradi večjega tlaka, ki je posledica večje gostote morske vode. 5.11. Brojnice z zaslanitvijo v ustju izvira To so brojnice, pri katerih je voda v zgornji žili še sladka, se pa za-slani v ustju izvira, ki je bolj ali manj globoko v morju. Morska voda zaradi večjega tlaka vdira v tok sladke vode. Pri mešanju nastane somor-nica, ki je lažja od morske vode in se dviga proti površju. Pojav je podoben konvekcijskemu toku zraka nad segretim telesom. Tok somornice ima obliko stožca, ki se proti površju širi in je pod morsko gladino dobro viden, ker je zaradi migotic bolj ali manj moten. Migotice so posledica neenakomernega lomljenja svetlobe v vrtincih, nastalih pri mešanju morja s sladko vodo. Primeri takih izvirov so Brojnica (Sorgenti d'Aurisina) pri Trstu, Ca-dimare pri Speziji, La Mortola in Mar Piccolo pri Tarantu v Italiji ter Ayios Georgios v Grčiji. Brojnica, Cadimare in Ayios Georgios so v plitvem morju, 1 do 2, 6 in 10 metrov globoko. Pri La Mortoli je globina morja 39 m, v Mar Piccolo pa 19 m. Brojnice pri La Mortoli, Cadimare in v Mar Piccolo imajo po en glaven izvir, v Brojnici in Ayios Georgios pa je na precejšnji površini več izvirov podobne jakosti. Izvire, ki se zaslanjujejo v ustju, identificiramo na ta način, da čim globlje v ustju izmerimo slanost, ki mora biti manjša od približno 100 gA Cl— Najlaže določimo slanost z merjenjem električne prevodnosti. Utripanje kazalca amperometra, ki je posledica vrtincev sladke in morske vode, pove, da je elektroda aparata še v coni mešanja in da je treba izmeriti slanost globlje. Indikacija za izvorišče takšnega tipa je to, da je eden izmed več izvirkov sladek. 5.12. Zaslanjeni izviri v izotropno prepustnem kraškem vodonosniku Za izotropno prepusten kraški vodonosnik je značilno, da so razpoke in votlinice enakomerno porazdeljene v vseh smereh, tako da je poroznost podobna poroznosti zrnatih sedimentov. Sladka voda se torej zaslanjuje v celotni porozni masi in ne samo v posameznih kraških kanalih ali žilah. V porozni masi obstojita sladkovodna in morska cona. Med njima je cona mešanja, v kateri se voda zaslanjuje. Sladka voda se zaslanjuje delno zaradi difuzije morske in sladke vode, v glavnem pa zaradi mehaničnega mešanja pod vplivom plimovanja, sezonskega nihanja gladine in razlike v hitrosti sladke vode, ki teče proti morju, ter morske vode, ki miruje ali teče proti celini. Debelina cone mešanja je odvisna predvsem od gradienta podtalnice. Pri majhnih gradientih znaša le nekaj metrov, pri večjih gradientih in predvsem ob obali pa naraste na prek 50 %> višine vodonosne plasti. Delce morja, ki se mešajo z vodo v coni mešanja, odnaša tok vode in somornice proti izvirom. Zato nastane majhna razlika v gostoti in nadomestitev odnesenih delcev povzroči počasen tok morja proti celini. Tak tok je bil dokazan na Floridi (Chow, 1964), opazoval pa ga je tudi Ku š č er (1950). Ravnotežje med vodo in morjem se vzdržuje zaradi različnih gostot. V primerih, kjer je cona mešanja tanka, bi bilo možno računati globino mejne ploskve po Ghyben-Herzbergovi enačbi ali po Hubbertovi enačbi, pri debelejši coni mešanja pa po enačbi Lusczynskega (glej pogl. 3.2. Takšen tip izvirov identificiramo z vrsto izvirov vzdolž obale, ki niso mnogo dvignjeni nad morsko gladino. V več vrtinah merjene slanosti, piezometrične gladine in globine morske vode ali somornice je možno povezati v ploskve bolj ali manj pravilne oblike. Na ta način se zaslanjuje podvodni tok v Postirski dolini na Braču in v dolini Marina-Stupin ter obalni vodonosnik Izraela. 5.13. Zaslanjeni izviri v anizotropno prepustnem kraškem vodonosniku V anizotropno prepustnem kraškem vodonosniku se vodni tokovi združujejo. Dokaz za to je centralno dinarski kras, kjer je na površini 17 500 km2 samo 55 večjih izvirov. To pomeni, da se na vsakem izviru srednje izdatnosti 7 do 9m8/sek. praznijo podzemeljske vode kraškega terena površine 320km2 (Komatina, 1968). Podobno je na otoku Kreti, kjer tri ločena pogorja Dikti, Psiloritis in Lefka Ori sestoje iz apnenca. Zakrasele površine teh pogorij znašajo 150, 300 in 400 km2. Njihove podzemeljske vode se v glavnem praznijo v posamezne zaslanjene kraške izvire s srednjim pretokom 2, 6 in 8 mVsek. Tudi kaptažni rovi Postire, Dubrava, Zaton, Gustirna in Blaž kažejo, da se voda pretaka po posameznih privilegiranih poteh. To so lahko raz-pokane oone, splet majhnih votlinic, lahko pa tudi pravi kraški kanali. Zaradi enostavnosti jih bomo imenovali s skupnim imenom žila. Takšen pretok pa seveda v glavnem ni več podoben laminarnemu pretoku skozi več ali manj homogene sedimente enakomerno poroznega krasa ampak se približuje pretoku po ceveh. Tudi način zaslanjevanja ne more biti enak zaslanjevanju v zrnatih sedimentih in v izotropno prepustnem kraškem SI. 18. Shema kraških žil v bližini obale Fig. 18. Scheme of karstic veins near the coast mo Morje Sea gm Gladina morja Sea level i zaslanjen izvir Brackish spring v Dovodna žila s sladko vodo Primary vein with fresh water r Razcep žil Vein branching m Spodnja žila z morsko vodo Lower vein with sea water s Zgornja žila s somornico "Upper vein with brackish water u Ustje spodnje žile Mouth of the lower vein h Višina nad določenim začetnim nivojem Height above some reference level Srednja gladina morja Mean sea level Primerjalni nivo Reference level Tlačna linija dovodne in zgornje žile Plezometric head line of the primary and upper veins Tlačna Unija spodnje žile, izražena s stebrom sladke vode Piezometric head line of the lower vein expressed through the head of fresh water Linija energije dovodne in zgornje žile Energy head line of the primary and upper veins Linija energije spodnje žile Energy head line of the lower vein vodonosniku z laminarnim tokom vode s kolikor toliko regularnimi struj-nicami in kontinuirano cono mešanja velike vzdolžne in prečne razsežnosti. V anizotropno prepustnem kraškem vodonosniku se voda zaslanjuje v razcepu dovodne žile, kjer se mešata sladka in morska voda (G j u r a -šin, 1943; I. Kuščer, 1950). Najenostavnejši sistem kraških kanalov v bližini obale je shematično podan na sliki 18. Na desni strani razcepa ob priključku spodnje žile je pritisk P = Po + (hm~hr — ~--Tni) gQm (i) l 2 g I Tm = f(Qm) in na levi strani razcepa na dnu zgornje žile je pritisk P" = Po + ^h, — hr — ^ + Ts j g0s (2) T* = f(Qs) Tm in Ta sta poprečji tlačnih izgub v spodnji in zgornji žili, Qm je gostota morske vode v spodnji žili in — "m— (hi - hm) + J*I±L.Q*2± _ ^»-^g«. 6m P« — Qs 2 g (0m — 9s) V gornji neenačbi pomenijo imenovalci desnih členov razliko gostot vode v spodnji in zgornji žili, števec prvega člena višino izvira nad morsko gladino, števec drugega vsoto tlačnih izgub v spodnji in zgornji žili ter števec tretjega razliko hitrostnih višin v obeh žilah. Mnogi zaslanjeni izviri postanejo sladki ob visokih vodah, ko se poveča višina izvira nad morsko gladino. Ko pa pretok pojema in se višina izvira zniža, se zopet zaslanijo. ^ Imenujmo pretok sladkega izvira tik pred njegovo zaslanitvijo ravnotežni pretok Qeq. Tedaj je spodnja žila že napolnjena z morsko vodo, ki pa še ne teče v razcep. Sladka voda se ne izgublja v spodnjo žilo. Pritiska spodnje in zgornje žile sta v razcepu v ravnotežju. Skozi gornjo žilo teče samo sladka voda. Tedaj je: Qm = 0 Tm = O —-- =0 = QV = 1,0 Qm = 1,028 2 9 hi — hr= — (hi — hm) + —^— (5) {?>*— i?« — \ 2gJ - vs2 Ts^fiQev) — = /(Q«) 2g Na terenu je možno meriti pretok, gostoto vode in višino izvira. Meritev povprečnih tlačnih izgub in hitrostne višine v zgornji žili pa bi bila možna le izjemoma, če bi prodrli do razcepa potapljači ali Če bi zadeli razcep z vrtino. Predstavo o globini razcepa bo dal račun z ocenjenim Ts in Vs2 2 g V naravi lahko pričakujemo, da ima posamezni izvir po več dovodnih žil in več razcepov. Postopno zaslanjevanje izvira Almyros (glej si. 17), ko se pretok zmanjšuje od 13 na 9,5 m3/sek., kaže na več razcepov v različnih globinah. Obratno pa kaže nenadna zaslanitev izvira Blaž na en razcep (glej si. 8). Glede na globino razcepa žil delimo te izvire na dve skupini. 5.131. Zaslanjeni izviri v anizotropno prepustnem kraškem vodonosniku s plitvim razcepom Razcepe do 100 m globine pod gladino morja označujemo kot plitve. Pri tej globini je še možna sanacija izvira s tesnenjem spodnje žile, pri globljih pa večinoma ne. Izvire v anizotrozno prepustnem kraškem vodonosniku s plitvim razcepom spoznamo po tem, da so to posamezni koncentrirani izviri, katerih gladina je lahko do 2,5 m dvignjena nad morsko gladino takrat, ko so zaslanjeni. Podatki o slanosti in o globini morske vode ali somornice iz več vrtin v zaledju izvira se medsebojno razlikujejo, kar je razumljivo, če pomislimo na sterilne cone in priviligirane cone pretoka. S pojemanjem pretoka se slanost povečuje. Možno je tudi, da se slanost nenadoma poveča, kadar vleče spodnja žila morsko vodo kot natega, ko se primerno zniža pritisk v zgornji žili zaradi zmanjšanja dotoka sladke vode. Tak pojav so opazovali na izviru Blaž v Istri v oktobru 1970. Podoben pojav je hitra sprememba brojnice v morski požiralnik, kar so opazovali v brojnicah Kola pri Jurjevem in Gurdič pri Kotoru. Če bi gladino izvira dvignili naravno ali z zajezitvijo na ustrezno ko. Voda se izgublja po spodnji žili proti morju če je Qm i « • , . , že izgubili ves ali večji del pretoka sladke vode skozi razcep n in spodnjo žilo mi. Vse vmesne možnosti pomenijo delni uspeh sanacije. Izkušnje o sanacijah z dvigom gladine so dokaj skromne. V letih 1951 do 1953 je prof. Šegvic v Postiri na Braču preizkušal svojo napravo na podvodnem izviru s pretokom 5 do 7 l/s. Izvir je bil v globini 2 m in oddaljen 20 m od obale. Ustje izvira je bilo pokrito s teleskopsko povezanimi plastičnimi cevmi. Najvišja cev je s pomočjo plavača vzdrževala gladino izvira okrog 0,3 m nad gladino morja. V suši se je slanost znižala od 1200 na 440 mg/l Cl" (Šegvic, 1955). Uspeh je bil zaradi premajhnih sredstev in hidrogeoloških razmer le skromen, ker ni bilo možno dovolj dvigniti gladine v izviru. Izvir Pištica na otoku Visu se je leta 1956 zaslanil na 3600 mgA Cl", potem ko so s kaptažnim rovom zadeli na kaverno in znižali gladino. Po Tabela 6. Table 6. Delovanje zaslanjenega Izvira z dvema spodnjima žilama pri postopnem dviganju gladine izvira Brackish spring with two lower veins during a gradual artificial rise in spring level Umetni dvig gladine Artificial rise in spring level Ah; 0 A hi 1 A hi 2 A hi 3 A hi 4 Ravnotežna ploskev Equilibrium plane Razcep 1 Razcep 2 Izvir Vein branching 1 Vein branching 2 Spring Vtok morja Inflow of sea water heq 0 heg 1 heq 2 heg 3 hon 4 da yes ne no ne no ne no ne no Izgube sladke vode Losses of fresh water ne no ne no da yes da yes da yes Vtok morja Inflow of sea water da yes da yes da yes ne no ne no Izgube sladke vode Losses of fresh water ne no ne no ne no ne no da yes Pretok Slanost Disc- Salinity harge 5 Q S« Q Si < So Qiek mil,, m vot^ Structure Develop- gation Yearly ^arty Annual ^ Structure P and ma,nte- flow Water method develop- cost cu.m secm milho" . cfsts ment million c.°?ts cu- din/cu. m. costs din m^l!on meters million din din Gotovi objekti — Completed structures Marina rov 0,300 0,0218 0,0015 0,0035 0,11 0,265 gallery Dubrava I rov 0,600 0,0435 0,003 0,037 1,17 0,050 gallery Kovča- rov 2,600 0,1887 0,013 0,030 0,95 0,266 Zaton gallery Dubrava II rov 1,000 0,0726 0,005 0,015 0,47 0,206 gallery Gustirna I rov 0,600 0,0435 0,003 0,060 1,89 0,0302 gallery A. Georgios izolacija 34,000 2,178 0,150 12,0 378,4 0,0076 Kiveri isolation Izdelan projekt sanacije — Design of development completed Mojdež izolacija 6,000* 0,435 0,030 0,2** 6,30 0,0925 isolation Almyros II izolacija 33,600* 2,440 0,168 0,3** 9,45 0,345 isolation Almyros I dvig 8,500* 0,616 0,043 1,0** 31,54 0,0261 raise in spring level * Stroški ocenjeni po ponudbah izvajalcev. Costs estimated according to preliminary constructor bids. ** Pretok je ocenjen kot % pretoka izvira. The discharge estimated as percent of brackish spring discharge. je gradnja 150 m dolge in 10 m visoke zemeljske pregrade s prelivom in zapornico, s katero bo možno dvigniti gladino izvira na koto 10 m. Letni stroški kapitala in odplačila so računani pri 6-odstotnih obrestih in odplačilni dobi 30 let. Letni stroški vzdrževanja so ocenjeni kot 0,5 °/o investicije. Za nedograjene objekte je bil pretok ocenjen kot odstotek pretoka nesaniranega izvira. V ceni vode so stroški kapitala in vzdrževanja računani na 80°/» izkoriščanje letnega pretoka. Stroški eventualnega črpanja in napeljave vodovoda do potrošnika niso upoštevani. Cena vode velja za odvzem iz kaptaž-nega rova ali zajezitvenega jezerca. 7.2. Cena sladke vode, pridobljene iz morja ali somornice Osnovni podatki objektov in cena vode so zbrani v tabeli 11. Tabela 11. Table 11. Cena vode, pridobljene iz morja ali somornice Cost of desalted water Stev. Objekt Number Structure Način desalinizacije Method of desalinization Leto gradnje Year of construction Letna zmogljivost milj. m3/leto Annual capacity million cu. meters Cena vode Water cost din/ma din 'cu. m. 1 Shuwaik C + D Kuwait destilacija distillation 1957 0,87 4,76 2 Shuwaik E Kuwait destilacija distillation 1960 1,66 2,97 3 Buckeye Arizona elektrod iali za electrodialysis 1962 0,90 3,10 4 Curacao Cuba destilacija distillation 1963 2,21 4,81 5 Atomska elektrarna Izrael Nuclear pover station Israel destilacija distillation projekt design 120,0 1,7—2,25 6 Benghazi Libija elektrodializa* electrodialysis* 1969— 1971 6,9—16,4 1,71** Elektrarna na pogon z jedrskim reaktorjem v Izraelu naj bi imela moč 200.000 kW, del toplote bi porabili za destilacijo vode. Podatki za objekte št. 1—4 po United Nations 1969, in št. 6 po Water and Water Engineering 1969. * Iz somornice z 6500 mg/l Cl". From the brackish water with 6500 mg 1 Cl- ** Cena velja za večjo zmogljivost naprave. The cost valid for a big plant capacity. 7.3. Primerjava načinov preskrbe s sladko vodo Voda sladkih izvirov, prečiščena rečna ali jezerska voda in sladka podtalnica so gotovo najcenejši viri preskrbe s sladko vodo. Poprečne cene te vode ni možno podati, ker se spreminja v odvisnosti od morfoloških, hidroloških in geoloških razmer. Kjer obstajajo naravne možnosti, se je treba usmeriti na preskrbo s sladko vodo s kopnega. Na drugem mestu je sanacija zaslanjenih kraških izvirov. Voda iz saniranih izvirov je mnogo cenejša kakor voda, pridobljena iz morja ali somornice. Za umetno desalinizacijo bi se odloČili samo tam, kjer ni drugih možnosti. Cena take vode je še zelo visoka. Z intenzivnimi raziskovanji poskušajo odkriti cenejše postopke. 8. SKLEP Zaslanjeni izviri so pogost in v splošnem dovolj pojasnjen pojav na kraških obalah. Vedeti pa moramo, da ima vsak izvir svoje posebnosti, ki otežujejo raziskave in sanacijo. Vsakega zaslanjenega izvira ni možno sanirati, zato je treba izbirati tiste, kjer so orientacijske raziskave nakazale največ možnosti za uspeh. V detajlne raziskave moramo vključiti tudi večji del sanacijskih ukrepov: izolacijo, dvig gladine, tesnitev spodnje žile in kopanje raziskovalno-kaptažnega rova. Samo poizkus s sanacijskimi ukrepi lahko popolnoma razjasni način zaslanitve in nakaže uspeh sanacije. Največja težava sanacije zaslanjenih izvirov je v tem, da je treba vložiti v raziskave z vključenimi sanacijskimi poskusi mnogo truda in denarja. Druga težava je dolga doba raziskav in sanacijskih del ter negotovost, da bodo dela uspešna. Razmere so podobne kakor pri iskanju novih rudnikov ali mineralnih surovin. Zato lahko prevzamejo financiranje raziskovalnih in sanacijskih del večje teritorialne enote, ki so sposobne prevzeti stroške in riziko, sicer večje sanacije ne bodo izvedljive. V nekaterih delih Dalmacije so prešli na gradnjo dragih regionalnih vodovodov ravno zaradi tega, ker je bil pri teh delih končni uspeh zagotovljen že v naprej. Zaradi dragih raziskav in sanacij in izgub sladke vode, s katerimi moramo računati, se je treba usmeriti na velike izvire, od majhnih pa le na tiste, katerih uspešna sanacija bi bila zelo pomembna. S pravilnim planiranjem potreb po vodi bo možno pričeti z raziskavami in sanacijami pravočasno. Računati moramo, da trajajo raziskave in sanacija tri do pet let. Cena vode saniranih zaslanjenih izvirov je sicer višja od cene sladke vode, zajete na kopnem v bližini potrošnje, je pa mnogo nižja od cene sladke vode, pridobljene iz morja ali somornice. Dosedanji uspehi sanacij zaslanjenih kraških izvirov opravičujejo in spodbujajo k nadaljevanju teh del. 9. ZAHVALA Prof. dr. J. Baturič, ing. V. Cule, ing. D. Franič, ing. J. Krznar, dr. B. Mijatovič, ing. B. Pavlin, Prof. Dr. W. Stander in Dr. A. Stefanon so mi dali na razpolago neobjavljene podatke o najnovejših sanacijskih delih. Vladi Grčije in Malte, Organizacija Združenih narodov za kmetijstvo in prehrano — Rim, Geološki zavod — Ljubljana, Geotehnika — Zagreb, in Zavod za geološka i geofizička istraživanja — Beograd so mi dovolili uporabo njihovih neobjavljenih poročil. Sklad Borisa Kidriča — Ljubljana je financiral raziskavo in Laboratorij za mehaniko tal FAGG Univerze v Ljubljani mi je nudil vso pomoč pri izdelavi študije. Vsem se najlepše zahvaljujem. The Origin of Brackish Karstic Springs and Their Development Marko Breznik Contents Abstract..........................157 1. INTRODUCTION.....................158 2. GLOSSARY OF THE TERMS USED IN THE PAPER.......158 3. EXPLANATIONS OF THE COASTAL SPRINGS CONTAMINATION 160 3.1. Review of references..................160 3.2. Sea water intrusion into karstic aquifers...........160 4. DESCRIPTION OF SOME BRACKISH SPRINGS........163 4.1. Brojnica springs near Triest...............163 4.2. Springs in the Sečovlje valley in Slovene littoral.......163 4.3. Blaž spring in Istria..................163 4.4. Springs to the south of Senj in Croatian littoral........164 4.5. Springs in the Poljice bay near Trogir...........165 4.6. Pantan spring near Trogir................165 4.7. Pištica spring on the Vis island..............166 4.8. Springs near Postire on the Brač island...........166 4.9. 2rnovica spring near Gradac...............167 4.10. Springs in Morinj bay of Boka Kotorska..........167 4.11. Submarine springs near La Mortola on the Italian-French border 168 4.12. Submarine spring at Mar Piccolo near Taranto in Italy.....168 4.13. Submarine spring Cadimare at Spezia in Italy........168 4.14. Ayios Georgios spring near Kiveri in Greece.........168 4.15. Sea swallov holes on the Kephallinia island in Greece .... 169 4.16. Almyros Iraldiou spring in Greece............169 5. THE ORIGIN AND CLASSIFICATION OF BRACKISH KARSTIC SPRINGS........................170 5.1. Springs contaminated due to the greater density of sea water . . . 170 5.11. Submarine springs contaminated in their mouths.....170 5.12. Springs in the karst aquifer showing isotropic permeability . 171 5.13. Springs in the karst aquifer showing anisotropic peremability 171 5.2. Springs contaminated by sucking of sea water due to hydrodinamic effect........................173 5.3. Springs contaminated by the combination of greater density and hydrodynamic effect..................174 6. THE POSSIBILITIES FOR THE DEVELOPMENT OF BRACKISH KARSTIC SPRINGS.................... 6.1. The development of springs contaminated on the density principle 6.11. Submarine springs contaminated in their mouths..... 6.12. The development of brackish springs of the karst showing isotropic permeability................ 6.13. The development of brackish springs in the karst showing anisotropic permeability............... 6.131. Development by raising in the spring level..... 6.132. Development by sealing the lower vein....... 6.133. Development by the interception of fresh water before the contamination............... 6.2. The development of brackish springs contaminated due to the hy-drodinamic effect................... 6.3. The development of brackish springs contaminated by the combination of density and hydrodinamic principles......... 7. ECONOMICAL ASPECTS OF BRACKISH SPRINGS DEVELOPMENT 8. CONCLUSION...................... 9. ACKNOWLEDGMENTS .................. 10. References........................ Abstract Brackish karstic springs are a regular phenomenon of every sea shore made of limestone. They are known in almost all Mediterranean countries but are especially frequent on the coasts of Yugoslavia and Greece. Development of karstic springs contaminated by sea water would be of great human and economic importance for these areas short of fresh water. Field investigations of many brackish springs in Yugoslavia, and of the Almyros and other springs in Greece and the elaboration of data concerning about thirty springs in the Mediterranean Sea were the basis for the dissertation. The explanation of sea water intrusion is discussed briefly. One important conclusion of the study is that there are some different ways of contamination. Consequently the brackish karstic springs are classified as follows: a) Springs contaminated due to the greater density of sea water. 1. Submarine springs contaminated at the mouth of the spring. 2. Springs in the karst aquifer of isotropic permeability. 3. Springs in the karst aquifer of anisotropic permeability with either shallow or deep vein branching. b) Springs contaminated due to the hydrodinamic effect. c) Springs contaminated by a combination of greater density and hydrodinamic effect. 174 174 174 175 176 176 179 180 181 181 181 182 183 183 The way in which springs could be developed, the chance to remove the salt from brackish water and to prevent the karstic fresh water from mixing with sea water are discussed for each group. The economical aspect of development is also discussed. The price of the water of developed springs is higher than the price of fresh ground water but much lower than the price of the water produced from brackish or sea water in desalinisation plants. The successes already achieved justify and stimulate the development of brackish springs. 1. INTRODUCTION Brackish karstic springs are a regular phenomenon of every sea shore consisting of limestone or dolomite. Fresh water from the calcareous karstic aquifer is contaminated by the intrusion of sea water which renders the spring water useless. Development of brackish springs would be of great human and economic importance for these areas short of fresh water. Kohout (1966) pointed out that only a few scientific investigations of these phenomena had been made and that the development technique had not improved much since the time of the Phoenicians who covered the submarine springs with lead funnels and fed fresh water into the leather bags. The greater part of the Yugoslav coast and a large belt of the hinterland are made of carbonate sediments. The first systematic investigation of brackish karstic springs started in the late thirties (Kuščer, 1946/1947), the mechanism of the springs was explained in the forties (Gjurašin, 1942, 1943; Kuščer, 1950). Intensive investigations and development on the Adriatic coast are a result of the last 15 years (Fig. 1). At the same time some investigations were carried out in Lebanon, Libya, Malta, France, and Italy, and large ones in Israel and Greece. The author participated in part of the investigations in Greece and Yugoslavia. A review of the possibilities for development, of the favorable natural conditions and of the investigations necessary was the main aim of the study. The investigation and development costs and the price of water of developed springs were discussed either. 2. GLOSSARY OF THE TERMS USED IN THE PAPER Karst aquifer of isotropic permeability. Karst region with many solution fissures, small channels which are well connected in all directions. Movement of water is possible in all directions and is analogous to the ground water movement in granular sediments. Karst aquifer of anisotropic permeability. Karst region with isolated karstified zones and not karstified blocks between them. Ground water moves along veins that means along well karstified zones. The aquifer is highly permeable in the direction of veins whereas poorly permeable or impermeable in the transverse direction. Ground water movement is similar to the movement of water in a system of pipes which are not densely disposed. Aquifer. A formation, group of formations or part of a formation that bears water which is not bound chemically or physically to the rock. Karstic ground water. Water which fills karstic pores and veins in the drowned zone and is not bound physically or chemically to the rock. Aerated zone. Zone above ground water surface in which karstic pores are filled partially with air and partially with water. Drowned zone. Zone below ground water surface in which karstic pores are saturated with water. Fresh water zone. Part of aquifer saturated with fresh water. Brackish water zone (also called zone-of-mixing or transition zone). Part of aquifer saturated with brackish water. Sea water zone. Part of aquifer saturated with sea water. Interface. The surface bordering the fresh water and sea water in an aquifer of isotropic permeability. This border could be sharply defined but is usually a transition zone. Toe of the interface is the place where the interface reaches the impermeable layers below the aquifer. Equilibrium plane. Nominal plane connecting in the karst of anisotropic permeability those points of veins and branchings where the water pressures from the fresh water and sea water sides are equal. Toe of the equilibrium plane is the place where the equilibrium plane reaches the impermeable layers below the aquifer. Storage coefficient of the Karst is the volume of water which a karstic aquifer release from storage or takes into storage. Brackish spring. General term which means a spring with brackish water but also the vein and place of such a spring. Submarine spring. A spring with either fresh or brackish water rising from the sea bottom. Sea swallow hole. Hole in the sea bottom or seashore which swallows sea water. Sea estavelle. A submarine spring which stops to flow in every dry season and starts to swallow sea water. Vein. General term for a zone which is highly pervious in the flow direction and poorly permeable or impervious in the transverse direction. Ground water moves through veins in the karst of anisotropic permeability. The form of the vein is undefined, it could be a solution channel, a pervious fissured zone, a system of small connected cavities etc. Vein branching or shortly branching. The place where the primary vein branches off into a lower vein connected with the sea and an upper vein leading to the spring. Sea means the sea water too. Fresh water. Sweet fresh ground water unmixed with sea water. Brackish water. A mixture of fresh and sea waters. Salinity. Quantity of salts in water. In this paper expressed as content of chlorine ions (Cl~) in mg/1. The salinity of the Mediterranean Sea is about 21 000 mg/1 of C1-. Admissible salinity. The quantity of salts in drinking or irrigation water which is harmless to people, animals or vegetation. Yugoslav standard for drinking water is 250 mgA of Cl~. In dry areas a drinking water with 500 mg/1 of Cl" is considered as harmless. Many villages in the Mediterranean use water with more than 500 mgA of Cl~, the Bedouins of Sahara up to 2000 mgA of Cl" 3. EXPLANATIONS OF THE COASTAL SPRINGS CONTAMINATION 3.1. Review of references The Almyros spring with fresh water in winter and brackish water in summer was explained in a surprisingly clear way by Laurentis de Monacis from Venice in the year 1364 (According to P a t a k i s , 1968): Anno Domini 1364, sexti Mai. Et spelunca vero, quae est penes radicem dicti Strumbuli (mountain above the spring, author's remark) a dicta parte Orientali exit cum impetu magnus globus salsarem aquarum, quae vementes a mari per subterraneos anfractus emittuntur per ora dictae speluncae; a salsedine vero locus ille dicitur Almiro. Inhieme vero non sunt ita salsae; nam a pluviis de contiguis montibus in valles defluentibus et penes illam speluncam cadentibus aliquantulum dulciorantur. Many speculations have been established during the last 150 years in order to explain the phenomenon of the sea mills near Argostolion on Kephallinia island in Greece. The speculations of Brown (1835), Strickland (1835), Dawy (1836), Piickler (1841), Mousson (1858), Unger and Ansted (Glanz, 1965) are not physically acceptable. According to the first well explained theory originated from Fouque (1867) the swallowing of sea water flowing towards the Livadi springs is due to the greater density of sea water which mixes with fresh water in the deep vein branching. The W i e b e 1' s explanation suggesting the flow of swallowed sea water towards the Sami springs and aspiration of sea water due to hydrodynamic effects is acceptable too. The brackish springs from grained sediments were interpreted by Eadon-Ghyben (1888), Herzberg (1901), H u b b e r t (1940), Cooper (1959) and Luscynski (1961). The brackish springs in karst were explained by Fouque (1867), Wiebel (1874), Lehmann (1932), Gjurašin (1942, 1943), I. K u-ščer (1947, 1950), I. and D. K u š č e r (1962), Man del (1971), E delni an (1966) and Stefan on (1971). 3.2. Sea water intrusion into karstic aquifers Lehmann (1932) explained the Wiebel's theory (1874) by a Venturi tube effect due to the natural contraction of a karstic channel. Fouqu6 (1867) first expressed the opinion that the greater density of sea water generates the inland flow of sea water towards the brackish springs. Gjurašin's (1943) theory is based on a good knowledge of the underground morphology of the karst. The intrusion of sea water occurs in veins branchings due to its greater density. The seasonal changes of the spring salinity could be explained by the change in the pressure of fresh and sea waters in the branching. A more general form of this theory was given by I. KušČer (1950). Figure 2 will help to show some quantitative relations. Let us suppose that the lower vein is closed near the branching by two plugs and the space between them connected with the spring outlet by an imaginary auxiliary tube. The behaviour of the system is determined by the pressure differences P and S upon both plugs: P = p' — p" = [Po + Qm 9 (hm — for)] — [Po + Qv 9 {hi — M] ^ p = {om — qv) g (hi — hr) — Qm g (Ji,- — h„<) Hydrostatic overpressure from the sea side P is positive only if the branching is situated sufficiently deep, i. e. if h. _ hr > —- (hi — hm) = 36,4 . [h; — M (b) {.'«? — Qv S — p" — p" - (1-k)- {>r - Ws] . Qr2 = C Qr* (c) L 2 Qr2 2 q,* J where it means: p — hydrostatic pressure, p0 — atmospheric pressure, q — density (g/cms), g — gravity acceleration, h — height above some reference level, q — cross-section of a vein, Q — flux of water, v = Q: q mean velocity. The notations p, o, hy q, Q, v are more closely determined by the adjoined indices i, r, v, s, m. These refer as follows: i to the upper opening, r to the branching, v to fresh water or to the primary vein, m to sea water or to the lower vein, s to brackish water or to the upper vein. The equation c is only an approximation for high Reynolds' numbers. The constant k (— 1 < /c < 1) depends on the configuration of the branching. The coefficient c, which may be called the sucking coefficient is positive only if the vein is narrowed just at the branching. Let us again close the auxiliary tube and remove the plugs A and B. The overpressure p' — p" = P + S determines whether or not sea water will flow in. According to the signs of P and S four cases are possible which I. K u š č e r denotes as types PS, P, S and N. Type PS: The branching is situated sufficiently deep and is narrow enough, so that both P and S are positive. At any discharge the spring remains brackish. Type P: The branching is situated deep enough (P > 0), but is not narrow enough so that S is negative. The spring is brackish only at low flux, and its salinity disappears when the flux of fresh water reaches the value Qo - ]/— at which P + S = 0. When this limit is surpassed, fresh water will penetrate into the lower vein. Type 5: At P < 0, but S > 0, the behavior of the spring is just inverse. It becomes brackish only at high flux, after the limit Q0 has been surpassed. 11 — Geologija 16 Type N: A spring with P< 0 and S < 0, can never become brackish. Gjurašin gives for the type P formulae and diagrams representing the dependence of the salinity upon the flux. The limit value of the salinity at a very weak current is: ( 0) should exist, as the two rushing currents would soon erode and widen the narrow passage. Man d el (1971) states that the solution process has enlarged the hydraulic conductivity in the flow direction and rendered the aquifer strongly anisotropic. The pattern of potential distribution is changed in a way which induces an upwards and inland displacement of the interface. Under the prevailing conditions of anisotropy sea water penetrates into the aquifer and mixes with fresh water. G lan z (1965) studied the hydraulic mechanism of the sea-mills of Argostolion after the connection with Sami springs at a distance of 15 km had been proved. The inflow of sea water (1,7 m3/sec) is too big for only one Veneturi tube, but it is nearly impossible to synchronize a simultaneous action of many parallel Venturi tubes. A jet of fresh water reaching a vein of sea water will produce a movement of sea water in the direction of the fresh water impulse. The addition of the effects of many impulses is possible. E d el m a n (1966) treated the influence of pumping out of a lense of fresh water floating on sea water. The flowlines of the ground water movement are directed towards the springs on the sea shore during the state of natural conditions when the precipitations recharge the ground water (Fig. 3a). Pumping out of a well changes the flow pattern. The flowlines of sea water rising towards the pumping well out of the lower part of the aquifer contaminate the well (Fig. 3c). Bat uri č (1961, 1969) considers that the karst is uniformly porous except some rare veins. Ground water movement near the sea shore is similar to the movement in grained sediments but is influenced by the existence of impermeable or nearly impermeable barriers (Fig. 4). Ground water flows seawards over these barriers and sea water moves inland under these barriers due to its greater density. Between the barriers there are zones with different salinity which increases as they approach the sea. Stefan on (1971) considers that the contamination of submarine springs occurs in the mouth of the spring. 4. DESCRIPTION OF SOME BRACKISH SPRINGS 4.1. Brojnica springs near Triest These springs are also known by the name Sorgenti d'Aurisina (B o e -g an, 1906). The water issues from the karst limestone, where there the overlying flysch has been removed by sea. There are 7 submarine springs near the coast in a line of 100 metres. The two largest springs were tapped in 1860 but were dry in the years 1865 and 1868 and brackish in the year 1867. The development was considered unsuccessful at that time. Thirty years later when the needs of the Triest town for water had increased all the 7 springs were successfully developed (Fig. 5). 4.2. Springs in the Sečovlje valley in Slovene littoral The calcareous anticline of Buje is an important collector of ground water in the Istria peninsula which is short of water. The aquifer is partly drained towards the Sečovlje valley. The interest in developing these waters for water supply increased after a large intrusion of ground water into the Sečovlje coal mine 4 kilometres distant from the sea at a depth of 230 metres below the sea level (Fig. 6). In December 1955 the total inflow into the mine was 160—190 litres per second with a salinity of 420—520 mg/1 of Cl~ (Breznik, 1956) and the inflow into the second southeastern field 120—150 1/sec with 80 mgA of Cl~ Later this water was partially developed with a borehole above the second field (Breznik, 1958) and many boreholes near Bužini and Gabrieli springs. Now when the mine is abandoned and drowned it would be possible to capture all the water with deep boreholes penetrating into the second mine field. An important experience is that the sea water zoine does not reach the area of the mine which was proved by the small salinity of the intruding water inspite of an enormous depression in the mine. 4.3. Blaž spring in Istria The Blaž bay is 10 to 20 metres deep. Along the calcareous coast there are about 20 springs in a line of 500 metres. Most of them are coastal and some submarine springs. The main spring however forms a pool at a distance of 30 metres from the shore (Fig. 7). The minimum discharge of the main spring is about 150 litres per second and of other springs about 40 litres. Mean discharge is about 1,6 cubic metres per second and the maximum was 2,6m3/sec in the year 1970. The salinity of the main spring was below 100 mg/1 of CI" during the observation period from 1969 to September 1970. In October 1970 the salinity had increased quickly to 12 000 mg/1 of Cl~ when the level in the pool had dropped to 0,54 m above sea level when the side sluice was open (Fig. 8). The salinity of the other springs is higher because their altitudes equal sea level. The aim of the investigations in the years 1968—1970 was to find the zones of fresh water inflow both near and far from the spring. The desire was to find a location where a collecting structure could intercept the biggest quantity of fresh water. The tracer tests performed in boreholes B-l, B-2 and the cave Rebiči at a distance of 3 kilometres from the springs have shown a fan-shaped direction of ground water flow towards the sea. During the second phase of the investigations 20 boreholes were drilled in the near vicinity of the spring. The aim was to find the main zones of fresh water flow towards the springs and the zones of sea water intrusion. Permeability pressure tests, salinity and temperature measurement were performed in all boreholes and the flow direction determined with tracer tests. The main quantity of fresh water flows through a 40 metres wide belt between boreholes B-6a — B-24 and B-17—B-15 towards the spring (Fig. 7). Most of the boreholes in this belt showed a high permeability of the rocks at shallow depths and boreholes B-18, B-16 and B-23 at a depth of 40 metres below sea level and deeper. The velocity of the tracer movement between boreholes B-15, B-16, B-23, B-25 and the main spring were 19, 134, 60 and 40 metres per hour. The researchers consider these velocities as moderate and conclude that the main inflow vein was not revealed by boreholes. Water remained fresh in boreholes until the end of September 1970 and the salinity increased simultaneously with that of the main spring. Salinity in the boreholes to the north and south of the main spring and between the main spring and the sea increased continuously during the year 1970 and did not change during the high contamination of the spring in October 1970. It is considered that the sea water vein which contaminates the spring was not detected by boreholes. The development design anticipated capturing the water in the main spring and to construct a grouting screen 500 metres long and about 40 m deep situated along the coast which should prevent the inflow of sea water (Fig. 7). In the first stage only 300 metres of the screen should be constructed. The largest quantities of fresh water could be captured in this way. Later an investigation gallery was excavated in the direction of the borehole B-24 where the highest ground water surface was observed. At a distance of 70 metres a cave with fresh water was found. The explorations are not completed yet. 4.4. Springs to the south of Senj in Croatian littoral There are some hundreds of coastal and submarine springs and some sea estavelles along a four kilometres long coast south of Senj. These springs were examined in detail by I. K uš čer and his colleagues in the years from 1937 to 1940 and from 1946 to 1947 (I. Kuščer, 1946/47, 1950; I.and D. Kuščer, 1962). The best investigated is the group of springs at the sawmill near Jurjevo, where 70 coastal and 30 submarine springs and some estavelles are on a 300 metres long coast (I. Kuščer, 1950). The largest of these springs are the estavelles (KE) on the western side (Fig. 9) called "Kola" ("the wheels"). The whole group may be divided into subgroups (KA, KB,... KF). There were no differences in salinity between the springs of the same subgroup. The relations between the subgroups have been investigated to some extent. Figure 9 shows qualitatively the connections and the succession of the branchings r2t r3, r4, but cannot tell anything about the length and directions of the underground veins and other details. In the rainy season fresh water flows from all springs. After the rain ceases the springs begin to weaken, and sea water first penetrates through X to r4 and the springs KF disappear. The springs KE then become brackish to about 700 mg/1 of Cl~ which means that sea water starts to penetrate throug the vein X. Later sea water penetrates also into vein Y, so that the springs KA and KB become brackish too, all to the same degree of 1700 mgA of CI". At the same time and by the same amount, the salinity of KE increases. This was observed at the end of July 1940. Finally but only in dry summers, the Kola KE stops and starts to swallow sea water. This causes the salinity of KB to increase up to about 9000 mgA of CI- while that of KA decreases a little, presumably because of the slight increase in pressure at rv The swallowing of Kola was directly observed. KEa swallowed some hundred litres per second. The researchers performed a tracer test on 30 July 1947 in order to obtain a proof of the connection with the springs on the other side of the bay. A solution of 300 grams of fluoresceine was poured into the estavelle KEa. Five hours later, the first trace, some lO-^g/cm3, appeared in the springs KB. For 1 hour the concentration progressed, up to some 3.10-8g/cm3, and then fell off very slowly. Unexpectedly, with a delay of six and a half hour the colour appeared in KA, though in a concentration 2 or 3 times less. The rainfalls in autumn reverse the above changes in succesion until the initial state of fresh water flow is restored. 4.5. Springs in the Poljice bay near Trogir Jevremovic (1966) reports that the salinity of springs in the Poljice bay increases with the increase in the discharge. During the dry period in September 1957 the salinity was 1500 to 1900 mgA of CI" and during the high discharges in April 1962 6620 to 6700 mgA of CI". 4.6. Pantan spring near Trogir Karstified limestone beds of the Kozjak mountain are thrust over the flysch syncline of the Kašteli bay and closed against the sea. The limestone is drained by the Pantan spring issuing 500 metres from the sea. An artificial weir forms a pool around the spring. An old mill is driven by the spring water. The level in the pool fluctuates between 2.5 and 4 metres above sea level. The winter discharge reaches lOmVsec and in the dry period drops to 1,3—2 mVsec. The salinity in winter is 500 mgA of Cl~ and in summer rises up to 10 000 mg/1 of CI" The increase in the salinity is slow and proportional with the decrease in the discharge (Fig. 10). One and a half kilometre away is the Slanac ("salty") spring which flows for only two months during the winter. The discharge of the spring is 0,5 mVsec and the salinity 800 mg/1 of CI" The elevation of 27 metres above the sea level is surprising. Two submarine springs at a distance of 900 and 2500 metres from the Pantan spring rise from the sea floor of the Kaštela bay during the winter time. Investigation drilling in the hinterland of the Pantan spring found fresh water in borehole B-l at a distance of 1.5 kilometres from the spring (Mijatovič, 1972). 4.7. Pištica spring on the Vis island In winter 1956 the salinity of the Pištica spring increased to 3600 mg/1 of Cl~ after the increase of the discharge to 601/sec during the excavation of the water capturing gallery. Later the gallery was closed with a plug and a regulating valve installed. In 1958 the maximum of the regulated discharge was 37 1/sec and the salinity did not increase beyond 635 mg/1 of Cl"(Baturic. 1961). 4.8. Springs near Postire on the Brae island Extensive hydrogeological, geophysical and development works were performed on that island between the years 1958 and 1962. Island Braf with a surface of 400 square kilometres is mainly built of Upper Cretaceous limestone and dolomite which forms an anticline in the west-east direction. In the middle of the island there is a plateau 300 metres high with swallow holes. The island is mainly drained towards the north. The main investigations were made in the hinterland of the springs near Postire. Four parallel fissured zones directed towards the main springs were revealed and were supposed to be the main collectors of ground water. The investigation gallery K1 is 800 metres from the sea. In 1961 and 1962 the ground water level fluctuated between 0.48 and 5.74 metres above sea level. During the pumping test, water quickly became brackish. The exploitation discharge had to be intentionally decreased to 281/sec in winter and 3,51/sec in summer in order to keep the salinity within acceptable limits. The investigation gallery K2 is at a distance of 1800 metres from the sea. The shaft is 55 metres deep and the gallery 470 m long with the bottom 5 metres above sea level. Six fissured zones with ground water and a karstic chimney with a bottom 36 metres below sea level were found. Ground water level fluctuated between 2.61 and 12.14 metres in 1961—1962. Before the pumping the salinity was between 17.8 and 26.2 mg/1 of Cl~ and increased quickly to about 430 mgA of Cl~ when the pumping started inspite of a very small drawdown of some centi- metres. The exploitation discharge adjusted to the salinity of 250 mg/1 of CI" would be between 19.7 and 3.5 1/sec in summer depending on the rate of precipitations. The researchers consider that fresh water is floating above sea water in the area of both galleries. They have proposed closing the fissured zones in the gallery K2 with a grouting screen against the influence of sea water or excavating a new gallery at a distance of 2.7 kilometres from the sea. 4.9. Žrnovica spring near Gradac The Biokovo calcareous mountain is closed towards the sea with a long flysch syncline and a belt of dolomite. The development of the Žrnovica spring which drains the south-eastern part of the mountain would be important for the water supply of Makarska littoral. The main spring which rises in a small artificial pool is 1 metre above sea level. There are smaller coastal springs along the bay and two submarine springs at a distance of 120 m. A small spring on the western shore is fresh. The aim of the investigations in the years 1968—1970 (Krznar e. al., 1970) was to find the main channels in the hinterland of the main spring. Geophysical sounding has shown the greatest sea water intrusion to be along the fault betweeen the dolomite and limestone. Anomalies in the dolomite were also revealed. The first borehole in the dolomite found a poorly pervious rock and the boreholes in the limestones on the eastern side of the bay were not much better. The system of investigations was later changed. A row of boreholes was drilled just behind the main spring. The direction and velocity of the flow were determined by tracer tests. Two additional rows of boreholes were drilled at distances of 100 and 150 metres. Salinity and piezometric surface were also measured. The results are presented in Fig. 11 and table 2. The salinity decreasses quickly when mowing away from the sea. The researchers consider that the main active channels are in the dolomite and the fossilized ones following the main fault are closed by clay deposits. The development design proposes the exploitation of the present main spring. Sea-water intrusion should be blocked by a grouting screen constructed along the coast. A water collecting gallery in the area of the borehole 2-42, which has revealed the highest piezometric surface and fresh water, would have good chances of a successful development. 4.10. Springs in Morinj bay of Boka Kotorska The calcareous mountain of Orjen with the very high rate of yearly precipitation of 4000 mm is thrust over the Cukali zone. This zone of a very complicated lithostratigraphic composition (Fig. 12) is mostly impervious in the transverse direction, and closes the massif along its southern border against the sea. In the east where the Orjen is open to the sea, there are springs with a large discharge in the Morinj and Risan bays. The minimum discharge of the Morinj springs is 0.5 mVsec and the mean discharge about 5.5 mVsec. The salinity is 1000 to 12 000 mg/1 of Clin summer. Water is fresh during the winter and after the heavy rains in the summer. Ten boreholes and two wells were made and many tracer tests performed. The results are given in Fig. 13 and tables 3 and 4. The main channels are supposed to be in karstified limestone with Globotruncanae. The design of the development is based on the discovery of a location where the limestone is only 350 m wide due to a transverse fault. A grouting screen 360 metres long and 100 metres deep should be constructed out of a gallery. The screen should prevent the intrusion of sea water and permit a small rise of fresh water. Water collecting shafts should be excavated on the fresh water side of the gallery (Pavlin, B i o n d i č , 1971b). The excavation of the access gallery started recently! 4.11. Submarine springs near La Mortola on the Italian-French border Six hundred metres from the shore there are three submarine springs at a depth of 39 metres. The discharge of the springs is about 1001/sec and salinity below 75 mg/1 of CI- The design of a preliminary development proposes to cover the springs with a bell connected by a tube with a boat where salinity and discharge measurement would be made (Calvin o and Stefanon, 1969). 4.12. Submarine spring at Mar Piccolo near Taranto in Italy The spring rises at a depth of 19 metres from the sea bottom. Stefanon (1971) considers that it is contaminated with sea water inside the spring mouth. The spring was covered with a fibreplast bell. Pumping at different rates combined with salinity measurements should determine the exploitation discharge. 4.13. Submarine spring Cadimare at Spezia in Italy The spring rises from a depth of 6 metres. It was closed against the sea by a cylinder shaped structure. The level of the spring was raised to 3.5 metres above sea level. But the construction soon collapsed in rough sea (Crema, 1915; Calvino and Stefanon, 1963). 4.14. Ayios Georgios spring near Kiveri in Greece This spring drains the karstified plateau of the central part of the Peloponnesus peninsula. There were some small coastal springs with salinity of 177—184 mg/1 of CI" and a row of large submarine springs with 3000-4000 mg/1 of Cl" (S Under, 1971) and a discharge of about 10 mVsec. Springs were developed by a construction of a semicircular dam around the spring area. 4.15. Sea swallow holes on the Kephallinia island in Greece The level in swallow holes is 0.75 to 1.25 metres below sea level and the maximum inflow about 1.7 mVsec. A tracer test has shown the connection with the Sami springs 15 kilometres away. The discharge of these springs is about lOmVsec and the salinity 2100 to 2500 mgA of Cl~ (Maurin, Zotl, 1967). 4.16. Almyros Irakliou spring in Greece The spring is situated on the northern shore of the island of Crete iS kilometres from Iraklion (Heraklion). It is at the foot of the Keri plateau the extreme northeastern part of the Psiloritis (Ida) mountain at a distance of 1 km from the sea. The spring has a typical form "oko" of a rising karstic spring and forms a pool 60 metres in diameter. The main inflow into the pool is through a karstic channel at a depth of 20 metres. The cross section of the channel is about 5 m2. The upper spring in a cave besides the pool starts to flow at a discharge of over 8 mVsec. The minimum discharge is 4 mVsec, the mean 8 and the maximum about 30 mVsec. Water is fresh in the winter and brackish up to 5500mg/1 of CI" during the other seasons (Burdon, Papakis, 1964). The Psiloritis mountain is the catchment area of a surface of 300 square kilometres. The western part of the Psiloritis consists of platy limestone of the Permian period and the eastern of the Tripolitza limestone of Jurassic to Eocene period (Papadopoulos, Scanvic, 1968) (Figs. 14, and 15). The interest in the development of this spring has increased during the last ten years due to the increased needs for drinking and irrigation water. During the years from 1968 to 1971 extensive investigations of the spring were made by the Project of Greek Government and United Nations ' Study of Water Ressources and Their Exploitation for Irrigation in Eastern Crete". In the year 1968 a scheme of investigations was established (R e , Breznik, 1968) taking into account three possible ways of the spring development: a) Raising the level of the spring. b) Construction of a grouting screen to close the lower channels where sea water intrudes. c) Interception of the fresh water before the contamination. Investigations under b and c are partly carried out. Preparations for the test by raising the spring level are progressing. Mesozoic limestone of the Keri plateau is thrust over the impervious metamorphic schists. The front of the nappe is 500 metres towards the north from the spring. The Keri plateau is bordered on the eastern and southeastern sides by a subvertical fault with a dip separation of over 500 metres. The subsided part i. e. the Iraklion-Festos graben, is filled with Neogene sand, sandstone, silt, marl and organic limestone. The area between the spring and the sea is covered with an alluvial torrent fan. The distance between the spring and the sea is about 1 km and the exposure of limestone directed towards the sea is on the left side of the spring (Fig. 14). This area, where sea water could penetrate the limestone, was thoroughly examined. A 300 metres wide and 50 to 180 metres deep block of limestone extends towards the sea to a distance of 500 metres where it is cut off by the main fault. The limestone is strongly karstified to a depth of 80 metres below sea level. No signs of sea water intrusion were found here. Now we suppose that sea water penetrates the karst through the channels in the Mesozoic limestone below the Neogene deposits of the Iraklion-Festos graben. These channels should be some kilometres long. The discharge, the elevation of the upper spring and the salinity (Fig. 16) (Greek Gov., UNDP, FAO 1968—1971) help us to understand the mechanism of the spring. A slow and constant increase in the salinity during the decrease of the discharge is characteristic (Table 5). The salinity decreases quickly however when the discharge increases rapidly. The salinity : discharge curve (Fig. 17) shows that the mechanism which regulates the inflow of the sea water gradually opens many lower channels which are at different depths when the discharge decreases from 13.5 to 9.5 m3/sec. Sea water penetrates through all these channels at discharges smaller than 9,5 mVsec. The following special investigations were performed in the area of the spring: measurement of the discharge, salinity, piezometric surface and the temperature of the spring and boreholes; drilling with rock sampling and permeability tests; geoelectrical geophysical investigations; sampling and chemical analyses of water from boreholes; analyses of environmental isotopes: tritium and l®0, influence of sea tidal movement on the piezometric surface in the spring and boreholes; influence of the rise of the spring level for 1 metre on the salinity and piezometric surface of the spring and boreholes; drilling of two deep boreholes with measurement of salinity, temperature and piezometric surface. These boreholes are in the hinterland of the spring at distances of 3.4 and 9.3 kilometres from the sea. (Breznik, 1971). 5. THE ORIGIN AND CLASSIFICATION OF BRACKISH KARSTIC SPRINGS 5.1. Springs contaminated due to the greater density of sea water 5.11. Submarine springs contaminated in their mouths These are submarine springs where water is still fresh in the upper vein but is contaminated at the mouth of the spring. Sea water penetrates into the current of fresh water due to its greater density and mixes with it. Brackish water rises upwards due to a smaller density than sea water. The phenomenon is similar to the convectional movement of a gas above a warm object. The current of brackish water has the form of a cone which extends upwards. The cone is untransparent and could be observed by divers. Examples of this type of springs are submarine springs Brojnica (Sorgenti d'Aurisina), Cadimare, La Mortola, Mar Piccolo in Italy and Ayios Georgios in Greece. These springs can be identified by the electrical measurement of the salinity deep in the mouth of the spring. The salinity should not exceed 100 mg/1 of CI". One indication is also a fresh water spring among a group of brackish springs. 5.12. Springs in the karst aquifer showing isotropic permeability The porosity and ground water movement in the isotropically permeable karst aquifer and in granular sediment aquifer are similar. Like that is the contamination occurring in the isotropic rock mass. The contamination takes place in the zone-of-mixing where denser sea water mixes with fresh water. The mixing process is partly the result of diffusion but mostly of hydraulical mixing due to the different velocities of fresh and sea water. The thickness of the zone-of-mixing depends upon the velocity of ground water movement and upon the fluctuation of the sea. Ghyben-Herzberg and Hubbert rules can be used for the calculations. A row of small brackish springs which are submarine or only a little elevated above sea level indicates this type of the contamination. Examples are the lower part of the Postire valley and Marina-Stupin valley in Yugoslavia and the coastal aquifer in Israel. 5.13. Springs in the karst aquifer showing anisotropic permeability In the depth of the karst, the ground water circulation trends to concentrate along some rare well karstified zones. This is proved by the concentration of drainage in the direction of a few large springs. The karst of the Central Dinaric Alps with the surface of 17 500 square kilometres has only 55 large springs. Every spring with a discharge of 7—9 mVsec drains a surface of 320 square kilometres (Komatina, 1968). A similar situation is found on the island of Crete. Each of the three separated karstic regions Dikti, Psiloritis and Lefka Ori with the surfaces of 150, 300 and 400 km2 is drained by a single large spring with the discharges of 2, 6 and 8m3/sec. Water collecting galleries Postire II, Du-brava, Zaton, Gustirna, and Blaž all in Yugoslavia have also shown a concentration of ground water circulation. In the anisotropic karst aquifer the ground water moves through veins. The form of the veins is undefined; it could be a solution channel, a pervious fissured zone, a system of small tied-up cavities etc. The way of contamination cannot be the same as in the karst of isotropic permeability or in grained sediments with the uniform porosity and semi-laminar ground water movement. In the karst of anisotropic permeability the contamination occurs in the vein branching. This was proved by Gjurašin (1943) and I. K uš čer (1950). The simplest scheme of karstic veins near the coast is given in Fig. 18. The following notations will be used in figures and equations: Hydrostatic pressure P Atmospheric pressure Po Density (g/cm8) o Gravity acceleration 9 Height above some reference level h "Point-water head" h' Discharge Q Cross-section of a vein {h. _ hm) + emTm + Q,T, _ t^fr-lVp« — Qm — Qs 2 g(gm — Qs) All the denominators in the right part of the in-equation are the differences in the densities. The first numerator is the height of the spring above sea level, the second the head losses in the upper and lower veins and the third the difference of the velocity heads in both veins. Many karstic springs are fresh during high discharges. When the discharge is decreasing the contamination begins. Let us suppose the discharge just before the beginning of the contamination is an equilibrium discharge Q,iq. The lower vein is already filled with sea water which has not yet penetrated the vein branching. There are no losses of fresh water through the lower vein as well. The pressures in the lower and upper veins are equal at the vein branching. Hence It is possible to measure the discharge, density and elevation of the spring. But the measurement of head losses and of velocity heads can succeed only exceptionally if the branching is reached by a borehole or by divers. We can get an idea of the depth of the branching by taking estimated values of head losses and of velocity heads into account. It is expected that most of the springs will have more veins and more branchings and are thus more complicated as explained by the above equations. A gradual contamination of the Almyros spring during the decrease in the discharge from 13,5 to 9 mVsec indicates the presence of many lower veins and many branchings (Figs. 16, 17). On the other hand shows a sudden contamination of the Blaž spring a single branching (Fig. 8). These springs are divided into two groups according to the depth of the vein branching. To the first group belong the springs contaminated in shallow branchings occurring in the depth up to 100 metres. This depth was selected for practical reasons as it represents an economic limit to the construction of a grouting screen. These springs could be recognized as single springs collecting the water from a larger area and issuing at the elevation of the spring level up to 2.5 metres during the flow of brackish water. The springs of Blaž, Jurjevo, Zrnovica and Gurdič all in Yugoslavia are some examples. In the second group are the springs contaminated in the branchings deeper than 100 metres. The springs could be identified as single concentrated springs with an elevation of the spring level above 2.5 metres when brackish. The examples are Pantan and Pištica springs in Yugoslavia, Almyros Irakliou, Almyros Yeoryoupolis in Greece, Nahal Hatan-ninim and Na'aman in Israel and others. 5.2. Springs contaminated by sucking of sea water due to hydrodinamic effect Hydrodinamic effects are possible only in the karst region showing anisotropic permeability as the flow through veins is essential. The sucking of the sea water in the narrow of the primary vein requires a connection of the lower vein exactly at the narrow. It is only a small probability that such complicated Venturi tubes exist in the nature. Contamination of a fresh water jet submerged in brackish or sea water is a more likely explanation (Fig. 19). A jet of fast flowing fresh water loses its velocity if submerged in stagnant or slowly flowing sea Qm Qs = Qv (5) water. This means a loss of its kinematic energy. In accordance with the law of energy preservation, the sea water starts moving. The flux of the jet increases when its velocity decreases. The flux could increase only if some sea water is admixed. Small whirls along the plane of different velocities cause the process of the lateral mixing which increases when moving away from the mouth of the jet. The extent of the mixing depends on the capacity of the lateral flow and on the difference between the jet and the neighbouring fluid. The same degree of mixing could be obtained by a strong lateral current which is active on a short longitudinal distance as well as by a weak lateral current active on a long longitudinal distance. The process of mixing takes place at every change of the vein section. Large velocities in the current are not necessary. Only the difference between the velocity of the current and that of the neighbouring fluid is essential. Figure 20 shows a spring which is hydrodynamically contaminated. It could become fresh again when all the underground, including the lower vein, is flooded with fresh water during a big increase in the discharge. It is obvious that the majority of the springs are contaminated by the principle of greater density. Also a hydrodinamical principle with a jet or current action is not so complicated that it could not exist in nature. Venturi tube systems are complicated and could hardly be formed by nature. An increase in the salinity during the increase in the discharge is the best identification sign for a hydrodynamic system of contamination. Another less reliable indication is the very high position of a brackish spring. It is hard to explain the very high elevation of some brackish springs by the density principle of contamination. An example could be the Slanac spring in Yugoslavia with an elevation of 27 metres above sea level and 15 metres deep sea in the Kašteli bay. 5.3. Springs contaminated by the combination of greater density and hydrodynamic effect The spring is contaminated by the density principle during the low discharge and in addition by the hydrodinamic effect during the highest discharge. An example is the Bilan spring in Yugoslavia whose salinity increased considerably after heavy rains in November 1971 (Mijatovič, 1972). 6. THE POSSIBILITIES FOR THE DEVELOPMENT OF BRACKISH KARSTIC SPRINGS 6.1. The development of springs contaminated on the density principle 6.11. Submarine springs contaminated in their mouths The method of development is very simple. The spring area should be isolated against the sea water. The discharge of pumping should not exceed the fresh water inflow. Two large similar developments were successfully completed. The Brojnica (Aurisina) springs have been isolated by a 100 metres long and 7 metres high dam constructed in 1901 (Fig. 5). The dam was built on flysch sediments. The artificial pool level was 1.4 metres above sea level before the pumping. The discharge was 0.36 mVsec and the level 0.45 to 0.05 metres below sea level during the pumping test. There is no available data on the salinity but the water should have been fresh. The spring was connected to the Triest water supply system (Boegan, 1906). A 180 metres long semicircular dam was constructed around the coastal and submarine springs Ayios Georgios at Kiveri in Greece in 1970. The dam was built on a calcareous breccia at a depth of 10 metres below sea level. The top of the dam is 4 metres above sea level (Fig. 21). The artificial pool level was 0.3 metres above sea level during our visit in November 1970. The salinity was not measured but could not have exceeded 300 mg/1 of CI- as water tasted fresh. A small river was flowing through the openings of the dam into the sea. According to Prof. Stander (1971) the water was entirely fresh (probably with about 30 mg/1 of CI", author's remark) when the level inside the pool had been raised to 3 metres above sea level. The discharge had been 12 m3/sec. The main development was achieved by the isolation of the spring area and the salinity decreased to 200—300 mgA of CI-*. The second phase of the development was completed by the rise of the pool level to 3 metres above sea level. An inflow of sea water with a discharge of about 0.1 m8/sec was stopped by this rise. This discharge is calculated on the basis that such an inflow could contaminate a 12 m3/sec spring to the salinity of 200 mgA of Cl~ recorded in the coastal spring before the development. The mouth of the submarine spring in Mar Piccolo in Italy is already closed with a bell and connected to the pumps. Pumping will be restricted to the quantity of fresh water inflow in order to prevent a sea water intrusion (Stefanon, 1971). A similar solution has been proposed for La Mortola submarine springs. A rise in level of 3.5 metres was achieved inside the cylinder which isolated the Cadimare submarine spring in Italy. Required explorations. The main exploration aim is to ascertain that the contamination occurs in the mouth of the spring only. Salinity measurements should be made deep in the mouth of the spring. Measurement has to be made electrically and recorded on a tape, if possible, for a long period. The second aim is to determine the safe yield which should not exceed the fresh water inflow. A long pumping test with salinity registration should be performed. 6.12. The development of brackish springs of the karst showing isotropic permeability The ground water flow in karst of isotropic permeability is similar to the flow in the granular sediments and so is the development technique. A lense of fresh water is floating on sea water near the coast. Fresh water partially contaminated in the zone-of-mixing flows towards the sea and is lost. Fresh water oould be intercepted in the fresh water lense either by a row pumping wells or by a water-collecting gallery. Pumping will move the interface inland and reduce the fresh water losses. The pumping rate has to be carefully regulated in accordance with the salinity in order to avoid a contamination. One example is the development of the coastal aquifers in Israel. The length of the aquifers is over 100 km and the width about 15 km. The yearly losses of fresh water were about 300 millions cubic metres. The main layers of a 130 metres thick aquifer are karstified calcareous sandstone and sand (Bear, Dagan, 1964). The pumping out of numerous wells in the inland part of the aquifer has greatly reduced the fresh water losses. The interface was gradualy moved inland for about 2 km. A coastal collector consisting of shallow wells situated in a row which is 200 to 600 metres from the sea, was constructed (Fig. 22). The collector is able to intercept 50°/o of the residual flow towards the sea. It is possible to intercept 75 to 80 % of previous fresh water flow by pumping out of all wells situated inland and along the coast (K a h a n a , 1964). The salinity, piezometric surface and the position of the interface are constantly observed and the pumping rate adapted correspondingly (Schmorak, 1967). Separate pumping out of the fresh water and sea water zones performed by two pumps (Fig. 23) should stabilize the interface of a fresh water lense floating on sea water. Such a system of development of a karstic aquifer on the island of Malta was proposed by E d e 1 m a n (1966) and has been in sueeesfull operation in a well in grained sediments in Holland. A similar development by pumping out of zone-of-mixing and out of fresh water zone (Fig. 24) was proposed by M i j a t o v i č (1967). An experimental project in grained sediments in Ventura country USA has been operating using this extraction type of barrier. The first results were encouraging (Task Committee, 1969). Development by a grouting screen which should prevent sea water intrusion is not economically acceptable due to a very long front which chould be sealed. The construction of a fresh water barrier with a row of recharge wells situated along the coast poses similar economical problems. An 8 km long fresh water barrier was constructed near Tel Aviv with the aim of protecting an existing well field. A similar fresh water barrier 9 miles long in grained sediments is in operation in California (Task Committee, 1969). 6.13. The development of brackish springs in the karst showing anisotropic permeability 6.131. Development by raising in the spring level An artificial rise of the spring level prevents sea water intrusion due to the increase of the pressure in the upper vein. Kuščer (1950) and ft eg vič (1955) first intended to raise the spring level. The sea water inflow was treated in article 5.13. The equation 6 explains the conditions when sea water does not penetrate the vein branching but also fresh water is not lost through the lower vein. hi + Ahi - hr = —{hi + Ahi - hm) + (is - — ) (6) Qm — Qs Qvi — Qs \ 2 g J In addition to notations given in article 5.13. and Fig. 18 is Ahi artificial rise of the spring level. If the pressure on the fresh water side in the lowest point of the lower vein exceeds that on the sea water side, the fresh water is lost through the lower vein into the sea. The inequation 7 expresses such conditions: T — p T hi + Ahi — hm.miK < gm (hi + Ahi — hm) + -—- — Qm — Qs Qm — Qs vs~ Qs-U/tt2 Qm ^ijj 2 g (Qm-Qs) Fresh water is not lost, however, if the value of the left part of the inequation is higher. The form of the lower vein has apparently an important influence on the direction of its flow. During a gradual artificial rise in the level of a brackish spring where the lowest point of the lower vein is deeper than the vein branching, the following phases can be distinguished: a) The inflow of sea water is stopped when the pressure of the upper vein in the branching exceeds that of the lower one. The springs become fresh but fresh water is not lost (eq. 6). b) The spring is fresh but loses fresh water when pressure on the fresh water side exceeds that of the sea water side at the lowest point of the lower vein (ineq. 7). c) The springs is fresh but losses of fresh water are increasing when the raising of the level continues. All fresh water can be lost through the lower vein if the rise is high enough. A fresh spring without losses of fresh water could be the most favorable solution (eq. 6 and ineq. 7). A brackish spring with a rising lower vein (Fig. 25) is less favorable as it starts to lose fresh water when the salinity decreases. The above mentioned phase b does not exist. The technique explained above could give the wrong impression that every brackish spring could be developed by raising the spring level and larger or smaller losses of fresh water have to be taken into account. The real possibilities are not so bright. First single isolated springs are an exception only, springy areas are more frequent. The rise in the level cf a single spring could turn over the flow to other springs and it is possible that the required increase in the pressure will not reach the branching. Secondly single branching are a rare exception. Every spring or a group of springs have usually many lower and upper veins and 12 — Geologija 16 branchings lying at different depths. During the pumping test in the water-collecting gallery Postire II the increase in the salinity was different in several upper veins which were found. This proved the existence of many branchings situated at different depths. The salinity increase curve of the Almyros spring (Fig. 17), also indicates the existance of many branchings at different depths. Hydraulic conditions will be thereafter more complicated during the rise of level and cannot be expressed analytically. The conception of the equilibrium depth of a branching or a single vein and of the equilibrium plane were introduced to follow the influence of the rise in level at least qualitatively. The equilibrium depth heq is that depth at which the pressures on the fresh water and sea water sides are equal. The equilibrium depth changes in accordance with discharge and the spring level. Head losses and velocity heads in veins are taken into account in the calculation. Equilibrium plane is a nominal plane connecting the equilibrium depths of many branchings and veins. Drilling in the hinterland of a brackish springs in the karst showing an anisotropic permeability would probably reveal the rocks outside the main circulation of ground water. A vein would rarely be detected and even more rarely a branching. Interface on the contrary is a real boundary of fresh water and sea water. Every borehole in the hinterland of a brackish spring in the karst of isotropic permeability or granular sedimentary aquifer would find a moving ground water and a more or less sharp interface. In veins which are below the equilibrium plane the pressure on the sea water side exceeds that of the fresh water side and the opposite in veins above the plane. The flow direction in a vein is determined by the pressure relations in the characteristic points of the vein. They are the mouth, the lowest and highest points, and the branching. A full success of development would be a fresh spring without losses of fresh water, and a practical failure a spring with unacceptable salinity and big losses of fresh water. All the combinations of these extreme cases are possible. Developing experience resulting from spring level rising is still modest. S eg vie (1955) achieved partial success in his Postire experiments in 1951—1953. A clear influence of the changes of spring level on the salinity was observed in Pištica, Blaž and Jurjevo springs. An inflow of about 0.1 mVsec of sea water was blocked by the rise in the level of Ayios Georgios spring (art. 6.11). Hydrogeologic conditions. Development by the raising in spring level is attractive as it seems simple and inexpensive. In reality it can only succeed in very favorable hydrogeologic conditions. heq = (hi + Ahi) - (hi + Ah-, — hm) — Qm Tm + Qs Ts Qm-Qs + V* Qs — Vm2 Qm 2 9 (Qm-Qs) Qm —Qs (8) Only concentrated springs permit the construction of a dam at a reasonable expense. The discharge has to be high as fresh water losses through the lower vein and below the dam could be expected. The benefit of possible successfull development should correspond to the expenses involved. The spring should become fresh during high discharges what indicates the great influence of a higher level on the salinity. A spring with a falling lower vein which has the lowest point deeper than the branching, offers better possibilities for development by raising. Almyros spring could have such a falling lower vein if it passes below the Neogene sediments as supposed (art. 4.16). Investigations. Piezometric level, discharge and salinity measurements are the basic observations. The influence of sea tidal movement is instructive. The determination of the level at which the contamination starts could give an idea on the depth of the branching. But all these investigations cannot answer the question whether the raising in the spring level would be successful. Only a real rise in the level can provide the necessary data. This rise has to be considered as a part of the investigations. The decision to perform such test is difficult. The test is expensive and the result not known in advance. 6.132. Development by sealing the lower vein The idea of development is clear. Sea water intrusion should be blocked by sealing the lower vein. The technique of sealing a karstified rock is known as a result of the construction of storage basins in the Dinaric karst. But it is hard to find the lower vein. The distance between sea-swallow holes at Jurjevoand related brackish springs is 70—100 metres but the length ov the lower vein has to be some hundreds of metres (I. Kuščer, 1950). The sea-swallow holes at Argostolion are 15 kilometres away from the related springs near Sami (Glanz, 1965). Extensive investigations in the area of Zrnovica, Blaž, Morinj and Almyros did not reveal the position of the lower vein. The lower vein should be sealed with a grouting screen. The technique of successeful grouting works in Dinaric karst should be used. In exceptional cases a concrete diaphragm could be used to seal a very shallow lower vein. The sealing of submarine or coastal swallow-holes cannot be successful as all holes and small fissures could not be revealed and sealed. A similar technique proved unsuccessful at Nikšič and Cerknica Polje in Yugoslavia. It seems that there are no examples of development achieved by sealing the lower vein. Such developments were proposed for Blaž, Žrno-vica and Morinj springs. The preparatory works started at Morinj. Exploratory works at Almyros did not confirm the supposition of the sea water intrusion through a limestone block lying between the spring and the sea. This limestone could have been sealed by a grouting srceen of a reasonable size. Development by sealing should be combined with a small rise in the spring level in order to prevent leaking of sea water through the unsealed parts of the screen. Field conditions. This technique is not suitable for springs with a deep branching. First it is hard to find a deep lower vein and secondly the grouting screen should be deep. Brackish springs where the contamination occurs in the near vicinity of the spring could be suitable for this type of development. The advantage is that the fresh water losses are the smallest if this type of development is applied. Investigation. A tracer test should be performed out of sea-swallow holes if found or out of boreholes in order to determine the direction of the intrusion and the position of the grouting screen. 6.133. Development by the interception of fresh water before the contamination This method of development has mostly been used on the Adriatic coast during the last ten years. The data on development structures and expenses are given in table 7. Hydrogeologic data of the nearest brackish spring and water-collecting gallery are in table 8 and the success of the development in table 9. The fact that all galleries found ground water should not give a wrong impression that this was an easy task. The situations of all galleries were determined on the base of extensive studies. Besides this, only a small section of the galleries was productive. In a 540 metres long Kovča-Zaton gallery there were only 3 water collecting zones (5 metres long). The length of 6 water-collecting zones in Postire II gallery is about ten percent of the length of the whole gallery. In the galleries Pištica, Postire II, Gustirna, Blaž and Koromačno found cavities delivering the main part of the discharge were found. The contamination of fresh water during pumping was the reason for a semi-successful development of Pištica, Marina and Zuljana galleries and an unsuccessful development of Postire I, II, Trpanj and Koromačno galleries. Fresh water is likely floating on brackish water or sea water in all of these galleries. The brackish or sea water zones situated below or near the gallery are a potential danger of contamination when pumping starts. A short analysis of successful developments shows that in Slatina an unkarstified dolomite lies below the limestone, and that wells at Korita and galleries Dubrava I, II and Kovča are distant from the sea and out of its influence. The sea influence is minimal in the structures Sečovlje and Gustirna. Today as the Sečovlje mine is abandoned, the exploitation of the underground water storage of 140 000 cubic meters (Breznik, 1956) is possible. Field conditions. In places where fresh water is in the near hinterland of the spring the development by interception is suitable. The Zrnovica spring offers such possibilities. Interception is suitable in places where other methods of development cannot be applied. We could say that the interception technique could be applied everywhere. But we have to realize that it requires a lot of previous investigations, that success cannot be ascertained in advance and that only a small part of the discharge of the involving spring can be intercepted. The devflopment can succeed only if the gallery is outside the present and future brackish or sea water zones. This distance from the spring on the other hand decreases the possibility of intercepting a large quantity of water. Investigations. The first aim is to find out the fresh water inflow and the second is to determine the extent of the sea water influence. Investigations should be made in the hinterland of a large spring. Regional hydrogeological investigations could determine the general flow direction. But the determination of a detailed location of ground water flow is difficult. Geophysically determined fissured zones at Dubrava and Zaton galleries are sealed with clay deposits now. A longer fault revealed by aerial photos is a good collector zone in Gustirna gallery. The extent of sea water intrusion can be sometimes revealed by geophysical measurements (Poljice). Piezometric surface, salinity measurements and tracer tests should be performed in boreholes. The movement of the piezometric surface induced by the sea tidal movement indicated the presence of the sea water zone. 6.2. The development of brackish springs contaminated due to the hydrodinamic effect The development by interception of fresh water inside the karstic l egion seems to be the only possible method of development. The necessary investigations are the same as explained in art. 6.133. It would be difficult, however, to carry out the investigations, as they should be made during the period of high discharge, which is very short. The development of these springs is difficult but they are rare. 6.3. The development of brackish springs contaminated by the combination of density and hydrodinamic principles All the difficulties of development and investigation as explained above are also valid for these springs. The investigations should be made during low and high discharges. Spring Bilan in Yugoslavia was investigated during low discharges only. The development by a water-collecting gallery had seemed successful as water with 290 mgA of Cl~ was found but the salinity increased up to 1800 mg/1 of CI- during a high discharge (Mijatovič, 1972). The development and investigation of these springs are difficult. 7. ECONOMICAL ASPECTS OF BRACKISH SPRINGS DEVELOPMENT Price of fresh water from developed springs is given in table 10. The investigations and development costs were calculated according to 1971 prices. Almyros I is the proposal for development by the construction of dam 150 metres long and 10 metres high which will enable the spring level to rise to an elevation of 10 metres above sea level. Almyros II would be the construction of a 3 km long access gallery and 1.5 long water-coPecting gallery; the cost was estimated by a competent contractor.* The yearly payment of instalments of the credit is calculated for a 6 percent interest rate and a 30 year period. Yearly maintenance costs are 0.5 percent. The fresh water discharge of incomplete developments is an estimate on the base of an assumed percentage of the brackish spring discharge. The utilisation of 80 percent of the developed springs discharge was taken into account in the calculation. The price of water does not include the cost of eventual pumping. The basic data on desalinization plants and the price of water are given in table 11. A comparison of the prices of fresh water shows that the water from fresh springs, of treated water from rivers or lakes and fresh ground water is the cheapest way of water supply. But fresh water from developed brackish springs is much cheaper than fresh water acquired from brackish or sea water in desalinisation plants. 8. CONCLUSION Brackish karstic springs are a general and adequately explained phenomenon of the calcareous coasts. The springs are contaminated by sea water. There are some different mechanisms of contamination and the investigations should reveal them and prepare a development plan. The development technique includes these works: isolation of the spring from sea water, rise in the spring level, sealing of the lower vein and interception of fresh water before the contamination. It will not be possible to develop all the springs. The detailed investigations should be performed at most favorable places revealed by preliminary investigations. A test by the selected development technique should be included in the investment. Only such a test could show us the mechanism of con-tanvnation and indicate a prospective development. The main difficulty of the development is that great efforts and considerable expenses are required, but the final result cannot be known in advance. The conditions are similar to the prospecting for mineral resources; the difference is that the investors for fresh water are ussually poor communities. The other difficulty is the long period required for investigations and development. The construction of expensive regional water supply using river water started on the Adriatic coast due to the fact that the final success of these works was ascertained in advance. Larger territorial units should carry out the works and take over the expenses and the risk. Only large and very important smaller springs should be explored and developed. The planning of water needs, well in advance, will enable the investigations and development to start in time. About three to five years are required for investigation and development of a spring. * OGP "Učka" Labin, Yugoslavia. The price of the water from developed brackish springs is higher than the fresh water captured at a corresponding distance but much lower than the fresh water produced from brackish or sea water in desalinization plants. The success in developments already achieved justify and stimulate the continuation of these works. 9. ACKNOWLEDGMENTS Thanks are due — to Messr: Prof. Dr. J. Baturič, V. Cule, Dipl. Eng., D. F r a -nič, Dipl. Eng., J. Krznar, Dipl. Eng., Dr. B. Mi j ato vič , B. P a v -lin, Dipl. Eng., Prof. Dr. W. Stander and Dr. A. Stefanon who gave their unpublished data on the newest development works at the disposal. — to the Governments of Greece and Malta, the Food and Agriculture Organization of the United Nations Rome, Geološki zavod Ljubljana, Geotehnika Zagreb, and Zavod za geološka i geofizička istraživanja Belgrade which granted permission for the use of their unpublished reports. — to Sklad Borisa Kidriča Ljubljana which suported the research and the Soil Mechanics Laboratory of the University Ljubljana for assistance in the preparation of the study. 10. Slovstvo References Albertson M. L., Dai, Y. B, Jensen, R. A., Rouse, H. 1950, Diffusion of Submerged Jets. ASCE Transactions 1950. Alfirevič, S. 1966, Les sources sous-marines de la bale de Kaštela, Acta Adriatica, Vol. X. No. 12, Split. Alfirevič, S. 1969, Jadranske vrulje u vodnom režimu Dinarskog pri-morskog krša i njihova problematika. Krš Jugoslavije, knj. 6, Zagreb. *B a d o n Ghyben, W. 1888—1889, Nota in verband met de vorrgenomen putboring nabij Amsterdam. Tijdschrift van het Koninklijk Instituut van In-genieurs. The Hague, 1901. Bakič, M. 1966, Hydrogeological Importance of Results of Prospecting for Water on the Isle of Brač. Mčmoires 6, Reunion de Belgrade, Ass. Int. des Hydrogčologues, Belgrade. Baturič, J. 1959, Hidrološka istraživanja na otoku Visu u god. 1957 i 1958. Neobjavljeno poročilo Zavoda za rudarska mjerenja i geofizička istraživanja, Zagreb. Baturič, J. 1961, Neki rezultati ispitivanja cirkulacije vode u obalnom području. Drugi Jugoslovenski speleološki kongres Split i Dalmatinska Zagora, 1958, Zagreb. Baturič, J. 1969, Application de la g£o physique & la hydrogčologie du karst. Sbornik II Symposium scientifique international e sur la gčodšsie de mines, la gčologie de mines et la geometrie des gisement, Prague. Bear, J., D a g a n, G. 1964, Intercepting Fresh Water Above the Interface in a Coastal Aquifer. Int. Ass. of Scientific Hydrology, Publ. No. 64, Gentbrugge. Boegan, E. 1906, Le sorgenti d'Aurisina. Rassegna bimestrale della Societa Alpina delle Giulie, Trieste. Bossy, G. 1970, Intrusion d'eau salee dans une nappe d'eau douce. Verification des lois theoriques, Bull. B.R.G.M. sec. Ill, No. 2, Paris. Breznik, M. 1956, Vodovod Koper, Geološki in hidrološki opis rudnika Sečovlje s predlogom raziskav za kaptažo vode. Neobjavljeno poročilo Geološkega zavoda, Ljubljana. Breznik, M. 1958, Rižanski vodovod Koper, Skrajšano hidrogeološko poročilo o podzemnem zajetju v Sečovljah. Neobjavljeno poročilo Geološkega zavoda, Ljubljana. Breznik, M. 1971, Geology and Hydrogeology of the Almyros Spring Area. Neobjavljeno poročilo Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo vladi Grčije. Unpublished report of the Food and Agriculture Organization of the United Nations to the Government of Greece, Iraklion. ♦Brown, C. 1835, Lt. Lawrence and Mr. Stefens on the streams of sea-water. which flow into the land in Cephalonia. Quat. Journ. Geol. Soc. 2, London. Bur d on. D. J., Papakis, N. J. 1964, Preliminary Note on the Hvdro-geology of the Almyros spring Iraklion — Crete. Inst, for Geology and Subsurface Research, Atene. Calvino, F., Stefanon, A. 1963, Osservazioni geologice sulla polla Rovereto e le altre sorgenti sottomarine della Mortola (Riviera di Ponente). Atti dell'Istituto di geologia della Universita di Genova, vol. I., fasc. 1. Calvino, F., Stefanon, A 1969, The submarine springs of fresh water and problems of their capture. Rapport et proc&s-verbaux des reunions de la Commission internationale pour l'exploration scientifique de la mer Mediterranče. Vol. XTX. fasc. 4. Monaco. *C e r r u t i, A, 1948. Ulteriori notizie sulle sorgenti sottomarine (citri) del Mar Grande e del Mar Piccolo di Taranto e sulla loro eventuale utilizzazione. Bol, Pešca Piscic. Idrobiol. Min. Agr. For. anno XXTV. 3 (1). Chow, Ven Te 1964, Handbook of Applied Hydrology, 13-50. New York. *Cooper, H.. H.. Jr. 1959, A hypothesis concerning the dynamic balance of fresh water and salt water in coastal aquifer. J. Geophys. Res., U. S. A., 64, no. 4. *Crema, C 1915, Alcune notizie sulla polla di Cadimare, sulla sprugola della Spezia e sui tentativi fatti per captare le acque. Boll. R. Com. Geol. It,, XLV. Roma. *C r e m a. C. 1922. Arcora sulla polla di Cadimare. Boll. Soc. Geol. Ital. XLT. Davis, S N.. DeWiest, R. 1967, Hydrogeology. New York. *Davy, J. 1836. On a curios phenomenon observed in the Island of Cefalo-nia. and on the proximate cause of the Earthquakes in the Ionian Islands. Edinb, New. Philos. Journ., 20, Edinburgh. Dreyfus, A., Vaileux, Y. 1970, Localisation de l'interface. Comparison des lois de Ghyben-Herzberg, Hubbert, et Lusczynski. Bull. B.R.G.M. sec. Ill, no. 2, Paris. Edelman. J. H. 1966, Salinity Problems in the Extraction of Groundwater. Neobjavljeno poročilo Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo vladi Malte Unpublished report of the Food and Agriculture Organization of the United Nations to the Government of Malta. Rome. F AO 1964. Karst Ground Water Investigations — Greece. Rim. F r a n i c , D. 1966, Conditions hydrog£ologiques de rile de Hvar et la solution de son alimentation en eau. Memoires AIH. Reunion de Belgrade 1963, Beograd. Fouque, F. 1867, Rapport sur le tremblement de terre de Cčphalonie et de Metelin en 1867. Arch., des miss, scientifique s, 4, 445, Paris. Gjurašin, K. 1942, Prilog hidrografiji primorskog krša. Tehnički viesnik, 59, 107—112, Zagreb. Gjurašin, K. 1943, Prilog hidrografiji primorskog krša. Tehnički vjesnik, 60, 1—17, Zagreb. G1 a n z, T. 1965, Das Phanomen der Meermuhlen von Argostolion. Stei-rische Beitrage zur Hydrogeologie, Graz. Gov. of Greece, UNDP, F A 0, 1968—1971, Study of Water Resources and Their Exploitation for Irrigation in Eastern Crete. Neobjavljeni podatki o terenskih meritvah. Unpublished data of field measurements, Iraklion. Herak, M., Bahun, S., Magdalenič, A. 1969, Pozitivni i negativni utjecaji na razvoj Krša u Hrvatskoj. Krš Jugoslavije 6, Zagreb. *Herzberg, B. 1901, Die Wasserversorgung einiger Nordseebader. Zeit. Gasbeleuchtung und Wasserversorgung, Vol. 44, Miinchen. *Hubbert, M. K. 1940, The theory of ground water motion. J. Geol., U. S. A., 48, no. 8. . ^ , ... .. _ Jevremovič, M. 1966, Hydraulic Characteristics and classification of Brackish Springs in the Adriatic Zone of the Dinaric Karst. AIH, Memoires, pp. 293—297, 1963, Belgrade. _ Kahana, Y. 1964, Coastal Groundwater Collector as a Means of Intensifying Exploitation of Groundwater. Int. Ass of Scientific Hydrology, Pub. No. 64, Gentbrugge. ^ . _ _ . Kneževič, B. 1962, Hidraulički problemi Karsta. Saopstenja, st. 25, Inst. za vodoprivredu »J. Cerni«, Beograd. * K o h o u t, F. A. 1966, Submarine Springs. A Neglected Phenomenon of Coastal Hydrology. Symp. on Hydrology and Water Resouces, Ankara. Koma tin a, M. 1968, Karst i hidrogeološke mogučnosti racionalnijeg zahvatanja podzemnih voda. Vesnik Zav. za geol. i geof. ispt, knj. VIII, ser. B, str. 83—121, Beograd. . Krznar, J., Franič, D. 1970, Vodoistražni radovi 1968—1970 izvonšte Blaž. Poročilo Geotehnika Zagreb (neobjavljeno), Zagreb. Krznar, J., Skaberna, I., Franič, D. 1970, Elaborat o vodoistraž-nim radovima u Zrnovici kod Gradca n/m 1968—1970. Neobjavljeno poročilo, Geotehnika, Zagreb. , v , • KušČer, I. 1946, Čemu smo se potapljali. Proteus 1946/47, st. 2. Ljubljana. KuŠČer, I. 1950, Kraški izviri ob morski obali. Razprave SAZU, Ljub- l3aiKušČer, I.. KuŠčer, D. 1962, Observation on Brakish Karst Sources and Swallow-Holes in the Yugoslav Coast. Mčmoires de l'Association Internationale des Hydrogeologues, Tome V, Reunion d'Athenes. Lehmann, O. 1932, Die Hydrographie des Karstes, Enz. d. Erdkunde, 6b, Leipzig—Wien. , ^ M ... Luscynski, N. J. 1961. Head and flow of ground water of variable density. J. geophys. Res. U. S. A., 66. no. 12. Mandel. S. 1971, The Mechanism of Sea-Water Intrusion into Calcareous Aquifers Publ. no. 64 of the I. A. S. H., Commission of Subterranean Waters. Maurin, V., Zotl, J. 1967. Salt Water Encroachment in the Low Altitude Karst Water Horizons of the Island of Keohallonia (Ionian Islands). Actes du colloque de Dubrovnik. Octobre 1965. AIHS-Unesco. Gentgrugge-Paris. Mij a to vie, B. 1967. Hidraulički mehanizam kraških izdani u niskim primorskim kolektorima. Vesnik Zav. za geol. i geof. istr., knj. VII, ser. B, Beograd M i .1 a t o v i č , B. 1969a. Hidrodinamički režim i kvantitativna ocena eksplo-atacionih rezervi kraške izdani u dolini Kovča-Zaton kod Sibenika. Vesnik Zav. za geol. i geof. istr.. knj. IX. ser. B, Beograd. Mi j at o vič, B. 1969b, Uloga geofizičkih ispitivanja pri kompleksnim hidroeeološkim istraživanjima. Vesnik Zav. za geol. i geof. istr., knj. IX, ser. B, Beosrad. .» yi Mijatovič, B. 1970, Kompleksna hidrogeološka istraživan.ia terena Gu-stirna-Poljice kod Trogira. Mogučnost korištenja podzemnih voda za vodo-snabdevanje. Neobiavljeno poročilo Fonda strokovne dokumentacije Zavoda za geol. i geof. istr., Beograd. Mijatovič, B. 1971, Prikaz hidrogeoloških uslova šire okoline Herceg Novog i usvojenog reSenja problema vodosnabdevanja koriščenjem kraških izdanskih voda. I. Jug. simp, o hidrogeologiii i inž. geol. Herceg Novi, Beosrad. Mijatovič, B. 1972, Kompleksna hidrogeološka istraživania u području izvora Pantan. Slanac i Kaštelanskih vrulja. Neobjavljeno poročilo. Fond strokovne dokumentacije Zavoda za geol. i geof. istr., Beograd. *Mousson, A. 1858, Ein Besuch auf Corfu und Cefalonia lm September 1858, Zurich. Papadopoulos N., Scanvic, Y., 1968, Esquisse geologique de rile de Cr£te. Rapport inedit, Paris. P a t a k i s, E. K. 1968, Almyros Irakliou. Kritika kronika, Vol. 19, Iraklion Kritis. Pavlin, B., Biondič, B. 1971a, Istražni radovi na kraškim izvorima Kotorsko-Risanskog basena. Zbornik radova 1. jug. simp, o hidrog. i inž geol Hercegnovi, Beograd. Pavlin, B., Biondič, B. 1971b, Kaptaža izvorišta Morinj-Kostanjica sa zaštitom od upliva mora, Idejni projekt, knj. 1. Neobjavljeno poročilo, Geotehnika, Zagreb. Petri k, M. 1961, Mjerenja na vruljama. Drugi jug. speleološki kongres, Zagreb. *Puckler- Muskau 1841, Sudostlicher Bildersaal 3. Teil, Munchen. Radulovič, V. 1971, Hidrogeološki vodič kroz terene Bokokotorskog zaliva i masiva Lovčena. Hidrogeološke ekskurzije, 1. jug. simp, o hidrog. i inž. geol., Herceg Novi, Beograd. Re, R., Breznik, M. 1968, Le probleme des sources d'Almyros-I raki ion. Neobjavljeno poročilo Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo vladi Grčije. Unpublished report of the Food and Agriculture Organization of the United Nations to the Government of Grecce, Iraklion. Rižanski vodovod Koper, 1966, Vodovod Sečovlje, Projektiranje in izgradnja, Koper. Roglič, J. 1961, Odnos morskog nivoa i cirkulacije vode u kršu. II jugosl. speleol. kongres, Zagreb. Rouse, H. 1950, Engineering Hydraulics, New York. Schmorak, S. 1967, Salt Water Encroachment in the Coastal Plain of Israel. Int. Ass. of Scientific Hydrology, Publ. 72, Symposium of Haifa, Gent-brugge. Stander , W., 1971, pismeno sporočilo. Stefan on, A., 1971 (?), Notes on Submarine Springs, XXII Congr^s — Assemblee Pleniere de la Commission Internationale pour l'Exploitation Scien-tifique de la Mer Mediterranee. ♦Strickland, H. E., 1835, On currents of sea-water flowing into the land near Argostoli in the Island of Cephalonia, Quat. Journ. Geol. Soc 2 London. ' S eg vič, B., 1955, Način zajetja in razsolitev obmorskih izvirov. Gradbeni vestnik št. 37-38, Ljubljana. Task Committee on Saltwater Intrusion, 1969, Saltwater Intrusion in the United States, Jour, of the Hydraulic Div., Proc. ASCE. Todd, D. K., 1967, Ground Water Hydrology, Willey and Sons, New York United Nations 1969, First United Nations Desalination Plant Operation Survey. UN Publication, New York. Water and Water Engineering 1969, World's Largest Electro-dialysis Plant. Benghazi Contract for William Boby & Co Lt, št May 1969 London. * W i e b e 1, K. W. M., 1874, Die Insel Kephalonia und die Meermiihlen von Argostoli, Hamburg. Wiest, R. De, 1965, Geohydrology, Willey & Sons, New York. Wiest, R. J. M. De, 1970, Invasion marine dans les aquiffcres cotiers Bulletin du B. R. G. M. Section III, no. 2, Paris. * Z zvezdico označena dela mi niso dostopna, poznam jih le do drugih avtorjih. UDK 56(116.3) :564.175 Radioliti iz kreditih skladov Slovenije I Mario PleniČar UVOD Kredni skladi Slovenije so precej bogati z ostanki lupin radiolitov. Najbolj številni so radioliti v »zgomjekrednem rudistnem apnencu«, ki pripada cenomanski, turonski in senonski stopnji. Vendar je te fosilne ostanke težko preparirati iz kompaktnega apnenca v taki obliki, da bi lahko ugotovili, kateremu rodu ali celo vrsti pripadajo. Najpogosteje opazujemo le prereze lupin na površju apnenca, ki so ga izprale in izlužile atmosferilije. Pri poliranju takega apnenca pogosto ugotovimo, da so lupine močno pre-kristaljene in da ni mogoče opazovati njihove strukture. Po večletnem iskanju in zbiranju se nam je vendarle posrečilo najti nekaj bolje ohranjenih lupin radiolitov na območju Primorske, Notranjske, Dolenjske in Štajerske. Del te favne bi rad tu prikazal in s tem prispeval nekaj k znanju favne tega dela mediteranske geosinklinale. Drugi del nameravam obdelati pozneje in tedaj napraviti skupne zaključke. Za to razpravo o radiolitih sem izbral primerke, ki pripadajo rodovom Gorjanovicia, Petkovicia, Katzeria, Radiolites, Sauvagesia, Du-rania, Bournonia, MedeeZla in Distefanella. Prvi trije rodovi so bili najdeni na območju krednih skladov Jugoslavije šele v zadnjem času. To so novi rodovi, ki so jih postavili Polšak, Kiihn et Pejovič ter Sli -š k o v i č. Ta razprava naj bi pokazala, da so v veliki meri razširjeni njih predstavniki tudi na območju severozahodnih Dinaridov v Sloveniji. Skoraj ni mogoče dvomiti, da so razširjeni še dalje na zahod, vendar nam o tem manjkajo podatki. Dalje so pokazale dosedanje raziskave, da na območju Štajerske nismo mogli doslej z gotovostjo najti drugih radiolitov razen iz rodu Sauvagesia. Vsekakor pa v tako imenovanih »gosavskih skladih« Štajerske verjetno manjkajo predstavniki rodov Gorjanovicia, Petkovicia in Katzeria. Ti rodovi so omejeni pri nas le na južno Slovenijo ter predstavljajo neposredno nadaljevanje favne Istre in zunanjih Dinaridov sploh. Ze te prve raziskave so pokazale, da so od radiolitov najpogostejši rodovi Gorjanovicia, Sauvagesia in Durania, čeprav verjetno ne zaostajata tudi rodova Radiolites in Praeradiolites. Ta dva rodova je samo na podlagi prerezov teže determinirati, ker celih lupin, kot smo že dejali, na območju krednih skladov Slovenije skoraj ni mogoče dobiti. Posebno se zahvaljujem svojim kolegom, s katerimi sem delal več let osnovno geološko karto in so mi pomagali zbirati poleg druge kredne favne tudi radiolite. Fotografije za to razpravo je z mnogo potrpežljivosti izdelal tehnični sodelavec pri Katedri za mineralogijo in petrografijo FNT univerze v Ljubljani, tov. Ciril Gantar, ki se mu za to delo tudi zahvaljujem. PALEONTOLOŠKI DEL Classis LAMELLIBRANCHIATA Ordo Rudistae Lam. 1819 Familia Radiolitidae Gray 1848 Genus Radiolites Lamarck 1801 Radiolites praegalloprovincialis Toucas Tab. 1, si. 1 1960 Radiolites praegalloprovincialis; Pleničar, p. 78, si. 13a. 1967 Radiolites praegalloprovincialis; P ol š a k , p. 71, tab. 42, si. 1, 2, 2 a. Fosilni material: ohranjenih je več nepopolnih desnih lupin. Opis: Desna lupina je cilindrično konična. Zunanjo ornamentacijo lupine predstavljajo debela podolžna rebra, na katerih opazujemo redke prirastne lamele, ki so obrnjene proti komisuri. Sifonalna cona sestoji iz širše sprednje brazde in ožje zadnje. Prostor med brazdama je razdeljen z rebrom v dva dela. Ligament ni razvit. Prostor za bivanje je v prečnem prerezu ovalen Struktura zunanje plasti lupine je lamelasta. Podobnosti in razlike: Naš najbolje ohranjeni primerek, prikazan na tab. 1, si. 1, je najbolj podoben Polšakovemu primerku iz Mrlere, ki ga vidimo lahko vPolšakovem delu (1967) na tab. 42, si. 1. Stratigrafski položaj in razširjenost: Ta vrsta je razširjena na Čičariji (Prešnica) in je značilna za koniak. Znana so še nahajališča v Istri, v okolici Kosjeriča in v Franciji. Genus Sauvagesia Bayle 1887 Sauvagesia cf. omata Polšak Tab. 1, si. 2 1967 Sauvagesia omata; Polšak, p. 88—89, tab. 23, si. 2; tab. 54, si. 2, 2 a. Fosilni material: del spodnje lupine. Opis: Lupina je cilindrično konična. Zunanje lamele so debele in zelo izrazite. Ohranjen je le zgornji del desne lupine, zato niso vidna podolžna 1. Radiolites praegalloprovincialis Toucas, spodnja lupina, sifonalni del — lower valve sy-phonal side. 2. Sauvagesia cf. ornata Pol-šak, prečni prerez čez spodnjo lupino — transversale section through the lower valve. rebra. Sifonalni del je sorazmerno slabo ohranjen, vendar se zdi, da sta brazdi široki in približno enake velikosti. Ligamentni stebriček, ki je viden v prečnem prerezu lupine, je kratek in trikoten. Podobnosti in razlike: Po obliki zunanjih lamel sta si Polšakov in naš primerek zelo podobna. Posebno je podoben primerek, ki je prikazan v Polšakovem delu na tab. 54, si. 2 a. Stratigrafski položaj in razširjenost: Primerek je bil najden pri Hotedr-čici v senonskih skladih, ki verjetno pripadajo santonu — sp. kampanu. Sauvagesia sharpei (Bayle) Tab. 2, si. 1, tab. 11, si. 2, 3 1967 Sauvagesia sharpei; P o 1 š a k , p. 85, tab. 48, si. 1—5, slika v tekstu 24. Tam je navedena tudi vsa ostala sinonimika. Fosilni material: Na pobočju Slavnika (Čičarija) nad Prešnico smo dobili lepo ohranjeno spodnjo lupino radiolita, ki sem ga prištel v vrsto Sauvagesia sharpei (Bayle). Opis: Lupina je cilindrično konična. Premer komisurnega dela znaša 6,5 cm. Zunanja ornamentacija lupine je iz drobnih vzdolžnih reber, ki so na kardinalnem delu lupine nekoliko močnejša kot na sifonalnem delu. Rebra sekajo prirastne lamele v šestih pasovih. Sifonalni del je nekoliko slabše ohranjen kot kardinalni. Obe sifonalni brazdi sta rahlo izbočeni. Medsifonalni prostor je konkaven. Ligament je droben in trikotne oblike. Dolžina ligamenta je okoli 2,5 mm. Struktura zunanje lupine je izrazito prizmatična (tab. 11, si. 2, 3). Prizme so v horizontalnem prerezu štirikotne do osmerokotne. Prevladujejo Šesterokotniki in sedmerokotniki. Stene prizem so precej debele. V zbrusku horizontalnega prereza opazujemo vzporedne in enakomerno debele proge, ki niso v nobeni zvezi z zgradbo prizem (tab. 11, si. 3). Podobnosti in razlike: Primerek s Čičarije je precej podoben Polša-kovemu primerku na tab. 46, si. 1, le da je naš primerek nekoliko bolj vitke oblike. Stratigrafski položaj in razširjenost: Ta vrsta je bila najdena še v južni Istri, dalje v Srbiji pri Kosjeriču in Počuti ter v Dalmaciji. Pripada ce-nomanu in spodnjemu turonu. Na Cičariji smo jo našli v turonskih skladih. Sauvagesia slovenica n. sp. Tab. 2, si. 2 Derivatio nominis: slovenica — po Sloveniji, kjer je bila ta vrsta najdena. Holotypus: Horizontalni prerez desne lupine, tab. 2, si. 2, vzorec št. 3745 paleontološke zbirke Katedre za geologijo in paleontologijo FNT Ljubljana. Diagnosis: Spodnja lupina ima na sifonalnem delu zelo močna rebra, na ligamentnem delu pa tanka rebra. Sprednja in zadnja sifonalna brazda sta skoraj enako veliki. Vsaka od njiju je na zunanji strani lupine nakazana z rahlo konkavno vdolbino, po sredi katere poteka tanko rebro. 1. Sauvagesia sharpei (Bayle), spodnja lupina, sifonalni del — lower valve, syphonal side. 2. Sauvagesia slovenica n. sp., prečni prerez spodnje lupine — transversal section through the lower valve. Ctruktura zunanjega dela lupine je izrazito prizmatska in lupina je znatno debelejša na sifonalnem delu kot na ligamentnem. Pri ligamentu je lupina debela 3 mm, pri sifonalnih brazdah pa okoli 12 mm. Prizme so razporejene v vrstah, ki potekajo pravokotno na notranji del lupine, le sifonalni del obdajajo v polkrožnih linijah. Tako na podlagi strukture lupine tudi najlaže ugotovimo sifonalno cono, ki je sicer precej nejasna. Ligament je majhen in ostro odrezan. Locus typicus: Stranice pri Konjicah. Stratum typicum: Horizont s Hippurites ultimus Mil. in Hipp, braciensis Sladič-Trifunovič — kampan-maastricht. Opis: Ohranjen je presek spodnje lupine v notranjosti lupine nekega hipurita. Prerez ima ovalno obliko velikosti 3,3 X 2,7 cm. Lupina se enakomerno širi od ligamentnega dela na obe strani proti sifonalnemu in tam doseže štirikrat večjo debelino, kot jo je imela v ligamentnem delu. Na zadnji strani je nagrizena na dveh mestih. Tam so prizme uničene. Verjetno jo je uničil kak zajedalec, ali pa se je lupina raztopila. Sicer pa ima zunanji del lupine zelo lepo prizmatsko strukturo. Leva lupina ni ohranjena. Podobnosti in razlike: Navadno opazujemo pri sovažezijah debelejšo lupino na ligamentnem oziroma kardinalnem delu in tanjšo na sifonalnem. Tu je obraten primer. Sauvagesia tenuicostata Polšak Tab. 3, si. 1 1967 Sauvagesia tenuicostata; Polšak, p. 86—88, tab. 50, si. 1—5, tab. 51, si. 1—4, tab. 52, si. 1—7, tab. 53, si. 1—11. Fosilni material: Horizontalni prerez spodnje lupine. Opis: Na podlagi horizontalnega prereza sklepamo, da spodnja lupina ni močno ornamentirana in je torej precej gladka. Podolžna rebra so verjetno nežna. Sprednja sifonalna brazda je skoraj ravna, zadnja je žlebasta in zelo ozka. Medsifonalni prostor je ozek in izbočen (konveksen). Značilen je trikoten in kratek ligament. Na zadnji strani poleg ligamenta ima lupina izrazit greben, ki ga opazujemo tudi na primerku v Polšakovem delu na tab. 50, si. 4. Lupina je debela 4 do 5 mm. Po vsem obodu je precej enakomerno debela, le pri sprednji sifonalni brazdi se nekoliko stanjša. Zgradba zunanje plasti lupine je izrazito prizmatska. V prečnem prerezu tvorijo prizme mrežast vzorec. Lupina je v prerezu lepo okrogla, razen na mestih sifonalnih brazd E in S ter dodatnem grebenu na zunanji strani poleg ligamenta. Podobnosti in razlike: Naš primerek ima tanjšo lupino kot holotip. Morda gre za neko novo varieteto ali pa je naš prerez lupine precej nizko pod komisuro, saj ima prerez premer samo 3 cm. Stratigrafski položaj in razširjenost: Primerek smo našli pri Rakitniku blizu Matenje vasi južno od Postojne v stratigrafskem horizontu santon--spodnji kampan. 1. Sauvagesia tenuicostata Polšak, prečni prerez spodnje lupine — transversal section through the lower valve. 2. Sauvagesia n. sp., prečni prerez spodnje lupine — transversal section through the lower valve. 3. Sauvagesia sp., prečni prerez spodnje lupine — transversal section through the lower valve. 13 — Geologija 16 Sauvagesia n. sp. Tab. 3, si 2 1967 Sauvagesia; Polšak, p. 81—90. Fosilni material: Prerez spodnje lupine. Opis: Pri Vranji jami na severozahodnem delu Planinskega polja je bil najden primerek iz rodu Sauvagesia, oziroma le prerez lupine. Očitno gre za novo vrsto. Za to vrsto je značilna oblika ligamenta, ki je izredno tenek in raven. Dolg je skoraj 2 mm. Zunanja plast lupine ima značilno prizmat-sko strukturo razen v sifonalnem delu, kjer je lamelasta. Sprednja sifo-nalna brazda E je široka, konkavna in dobro izražena, zadnja sifonalna brazda je tudi konkavna, vendar je zelo ozka. Medsifonalni prostor je približno enako širok kot sprednja sifonalna brazda in konveksno zaobljen. Debelina lupine znaša na kardinalnem delu 1 cm, pri sprednji sifonalni brazdi 0,4 cm in pri zadnji 0,2 cm. Notranja plast lupine je prekristaljena. Kardinalni aparat ni ohranjen. Podobnosti in razlike: Nova vrsta je še najbolj podobna vrsti Sauvagesia sharpei (Bayle), vendar ima ligament znatno tanjši in podolgovat in tudi sifonalno cono drugačno. Stratigrafski položaj in razširjenost: Primerek je bil najden skupno z vrsto Gorjanovicia planinica n. sp. in Gorjanovicia paronai (Wiontz.) na severozahodnem delu Planinskega polja. Sauvagesia sp. Tab. 3, si. 3, tab. 12, si. 1, 2 Material: Horizontalni prerez desne lupine. Opis: Na prerezu lupine je viden zelo kratek in droben ligament, dolg 1 mm. Na mikroskopskem preparatu je videti, da je ligament na vrhu odsekan in je celo rahlo konkaven (tab. 12, si. 1). Zunanja plast lupine sestoji iz velikih četvero do šesterostraničnih prizem. V zbrusku so vidne temne proge, ki potekajo čez prizme neodvisno od njihove zgradbe. Zidovi prizem niso na prehodu s temnimi progami nič premaknjeni ali spremenjeni. Temne proge so zelo številne, potekajo skoraj paralelno med seboj in so precej tanke. Sifonalno cono lahko študiramo le v horizontalnem prerezu lupine, zato bo opis verjetno pomanjkljiv. Sifonalni brazdi E in S sta videti izrazito konveksni. Brazda E je vidna le delno, zato njena oblika ni povsem jasna. Brazda 5 je konveksno zaokrožena in široka 1 cm. Medsifonalni prostor je položno konkaven. Na najbolj konkavnem delu tega prostora je lupina debela komaj 1 mm, sicer pa znaša njena debelina 5 do 8 mm. Stratigrafski položaj in razširjenost: Zelo verjetno gre pri našem primerku za novo vrsto. Primerek je bil najden v Stranicah pri Zrečah na Štajerskem v hipuritnem grebenu poleg hipuritnih vrst Hipp, ultimus Mil. in Hipp, braciensis Sladič-Trifunovič, ki sta tu značilni za kampan in ma-astricht. 1. Durania arnauai (Choffat), prečni prerez spodnje lupine — transversal section through the lower valve. 2. Durania cornupastoris polae Polšak, spodnja lupina, kardinalni del —■ lower valve, cardinal side. 3. Durania cornupastoris polae Polšak, spodnja lupina, sifonalni del — lower valve, sy-phonal side. Genus Durania Douville 1908 Durania amaudi (Choffat) Tab. 4, si. 1, tab. 12, si. 3, tab. 13, si. 1 1957 Durania arnaudi; Veselinovič, M. et Pejovič, D., tab. 1, si. 1, 2. 1963 Durania arnaudi; S 1 iš ko vi č , T., p. 13, tab. 6, si. 1, 2. 1967 Durania arnaudi; Polšak, A., p. 90, tab. 7, si. 3, tab. 55. si. 1—7. 1968 Durania amaudi; Polšak, A., p. 186—187, si. 11. Fosilni material: del spodnje lupine. Opis: Na prečnem prerezu je lepo vidna sifooalna cona, ki jo deloma opazujemo tudi na zunanji strani lupine. Na ostale elemente lahko sklepamo le iz horizontalnega prereza lupine. Lupina ima na zunanji strani prizmatsko mrežasto zgradbo, ki postopno prehaja proti sifonalnemu delu v lamelasto. Debelina lupine znaša na kardinalnem delu do 1 cm in se stanjša na območju sprednje sifonalne brazde E na 1 mm. Ze pri zadnji sifonalni brazdi S je lupina debela 5 mm. Sprednja sifonalna brazda E je znatno širša od zadnje. Obe brazdi sta okrašeni s tankimi rebri, ki pa so zaradi preperevanja na površju primerka Še komaj vidna. Medsifonalni prostor predstavlja dve vzbočeni rebri. Ta prostor je le malo ožji od zadnje sifonalne brazde. Ligament ni razvit. Prostor za bivanje je nepravilno ovalen. Podobnosti in razlike: Naš primerek je zelo podoben primerkom iz Istre, kot jih opisuje Polšak (1967). Stratigrafski položaj in razširjenost: Primerek je bil najden na pobočju Slavnika na poti od vrha Gnojine proti vasi Podgorje v zgornjem delu tu-ronskih skladov. Ista vrsta je bila najdena v zadnjem času še v Istri, Bosni in zahodni Srbiji. Že prej so jo poznali iz nahajališč Francije, Italije, Tu-nisa, Alžira, Egipta in Portugalske. Durania comupastoris polae Polšak 1967 Tab. 4, si. 2, 3 1967 Durania comupastoris polae; Polšak, A., p. 93, tab. 57, si. 1, 3, 3 a, 5. Fosilni material: Lepo ohranjena spodnja lupina iz Repniča pri Nabrežini. Primerek je našel geolog Rebula. Opis: Po vseh značilnostih, zlasti pa po obliki sifonalne cone sem primerek prištel v vrsto Durania comupastoris polae Polšak. Lupina je cilindrično konična. Premer lupine na komisurnem delu znaša 4 do 5 cm. Stena lupine ima na kardinalnem delu na zunanji strani prizmatično, na notranji pa lamelasto strukturo. Proti sifonalni strani postaja struktura lupine izrazito lamelasta. Sifonalni brazdi sta skoraj izravnani, oziroma blago konveksni. Brazda E sestoji iz 15 nežnih reber, brazda S je za polovico ožja od brazde E in sestoji iz 8 nežnih reber. Vmesna cona je znatno ožja od sifonalne brazde S in ima obliko rebra, ki ga na vsaki strani spremlja ozek žleb. V zgornjem delu je opaziti, da je rebro razdeljeno v dve manjši rebri. 1. Durania gaensis (Dacque), spodnja lupina — lower valve. 2 Durania gaensis (Dacque), prečni prerez čez spodnjo lupino — transversal section through the lower valve. 3. Durania carsica n. sp., prečni prerez spodnje lupine — transversal section through the lower valve. Na ostalem zunanjem delu lupine opazujemo precej močna podolžna rebra, ki so sestavljena iz drobnejših reber. Naštel sem 18 takih močnejših reber. Kardinalni aparat ni ohranjen. Ligamentnega stebrička ni. Notranjost lupine je zapo1 njena z apnenim detritusom. Podobnosti in razlike: Po sifonalni coni se naš primerek ne razlikuje od Polšakovega. Razlike lahko opazimo le v obliki lupine. Naš primerek ima lupino, ki se bolj enakomerno oži proti vrhu. Tudi rebra pri našem primerku so nekoliko bolj debela kot pri Polšakovem. Stratigrafski položaj in razširjenost: Vrsta je bila najdena v zgornje-turonskih skladih pri Repniču. Poleg tega je znano še nahajališče v južni Istri (polotok Premantura). Durania gaensis (Dacque) Tab. 5, si. 1, 2, tab. 13, si. 2, 3 1967 Durania gaensis; Polšak, A., p. 94—95, tab. 56, si. 1, 1 a, 1 b, 2. Fosilni material: Desna lupina z območja Hotedršice pri Logatcu. Opis: Lupina je upognjena, sicer pa cilindrično konična. Na prečnem prerezu vidimo, da je prostor za bivanje rahlo ovalen. Širši premer tega prostora je 9,3 cm, ožji pa 3 cm. Zunanja stena lupine je zgrajena iz velikih prizem, katerih stene so deloma pretrgane in deformirane. Prizme tvorijo mrežasto strukturo. Opazujemo tudi izrazite temne proge, ki prehajajo čez prizme, ne da bi bile stene prizem tam prekinjene ali spremenjene. Debelina lupine zelo variira. Na kardinalnem delu je debela 2 cm, na sifonalnem pa 0,2 cm do 0,7 cm. Notranja plast lupine je izredno tanka. Zunanja ornamentacija lupine je iz podolžnih reber. V zgornjem delu lupine (bliže komisuri) prevladujejo prirastne lamele, ki so usmerjene proti komisuri. Te lamele so drobno nagubane. Sifonalni brazdi sta konkavni. Sprednja brazda E je širša od zadnje brazde S. Vmesni prostor med brazdama ima obliko močnega rebra. Na zadnji sifonalni brazdi so prirastne lamele upognjene močno proti komisuri in tvorijo na ta način nekakšno gubo. Sprednja sifonalna brazda na primerku ni dobro vidna. Drobna, ligamentnemu stebričku podobna tvorba, vidna na tab. 5, si. 2, je posledica mikrotektonskih premikov (pretrgana notranja plast lupine) Ligamentni stebriček ni razvit. Kardinalni aparat ni ohranjen. Podobnosti in razlike: Polšak (1967) navaja kot značilnost za to vrsto še gladke sifonalne brazde in zelo stanjšano lupino na mestu sprednje brazde E. Pri našem primerku brazde niso povsem gladke, vsaj zadnja brazda je polna hrapavih reber. Lupina je bolj stanjšana na mestu zadnje brazde S kot sprednje brazde E. Ker je po vseh ostalih značilnostih naš primerek podoben vrsti D. gaensis, sem se odločil, da ga prištejem tej vrsti. Stratigrafski položaj in razširjenost: Vrsta D. gaensis (Dacquč) je bila najdena na območju Hotedršice pri Logatcu v turonskih skladih. Značilna je še za zgornji turon Južne Istre, Alžirije, Tunisa in Egipta. 1. Durania sp., prečni prerez čez spodnjo lupino — transversal section through the lower valve. 2. Medeella zignana (Pirona), prečni prerez čez spodnjo lupino — transversal section through the lower valve. 3. Gorjanovicia argonauti n. sp. prečni prerez spodnje lupine — transversal section through the lower valve. Durania carsica n. sp. Tab. 5, si. 3 Derivatio nominis: carsica — po> Krasu, kjer je bila najdena. Holotypus: tab. 5, si. 3, vzorec št. 3746 paleontološke zbirke Katedre za geologijo in paleontologijo FNT Ljubljana; horizontalni presek desne lupine. Diagnosis: Ta primerek se loči od doslej znanih vrst rodu Durania predvsem po tem, da ima kakih sedem izredno močnih reber, ter Široki in ravni sifonalni brazdi v horizontalnem prerezu, od katerih je sprednja brazda E še enkrat širša od zadnje brazde S. Medsifonalni prostor je razvit v obliki izrazitega grebena. Eksterni del lupine je debel okoli 1 cm, mestoma tudi 1,2 cm. Na območju sprednje sifonalne brazde E je zožen na 0,7 cm. Sestoji iz lamel, ki potekajo vzporedno z glavno osjo lupine in so rahlo nagubane. Med lamelami so vidne prizme, ki potekajo vzporedno z lamelami. Interni del lupine je izredno tanek in doseže mestoma največ 0,2 mm. Ligamentnega stebrička ni. Na našem primerku ni ohranjen kardinalni aparat. Podobnosti in razlike: Nova vrsta kaže neke podobnosti z vrstami D. arnaudi, D. gaensis in zlasti z D. cornupastoris. Zlasti se kaže ta podobnost v strukturi lupine. Nova vrsta se loči od doslej znanih po izredno močno razvitih rebrih na zunanji strani lupine, kar je za rod Durania precej nenavadno. Ta vrsta kaže celo nekaj podobnosti z rodom Petkovicia, posebno po obliki reber, vendar se od tega rodu loči po velikih prizmah v strukturi eksternega dela lupine (rod Petkovicia ima zelo drobne prizme) in po sifonalni coni. Locus typicus: Palško jezero, jugovzhodno od Postojne. Stratum typicum: Turon. Durania sp. Tab. 6, si. 1 Ohranjen je del spodnje lupine. Vidna so podolžna rebra. Sifonalna cona je le delno ohranjena, ker je močno prekristaljena. Ligament ni razvit. Ta primerek je bil najden pri Prešnici skupno z vrsto Radiolites prae-galloprovincialis, in sicer v plasteh koniaka. Genus Medeella Parona 1923 Medeella zignana (Pirona) Tab. 6, si. 2, tab. 14, si. 1, 2 1967 Medeella zignana; Polšak, A., p. 100—101, tab. 24, si. 1—4, tab. 68, si. 1—10, tab. 70, si. 3, tab. 71, sL 1—2. Fosilni material: Dva nepopolna ostanka desnih lupin. 2. Gorjanovicia costata Polšak, prečni prerez spodnje lupine — transversal section through the lower valve. 1. Gorjanovicia costata Polšak, spodnja lupina, sifonalni del — lower valve, syphonal side. 3. Gorjanovicia cf. costata Polšak, spodnja lupina, sifonalni del — lower valve, syphonal side. Opis: Desna lupina je cilindrična. Zunanja ornamentacija je iz lamel, ki so obrnjene proti bazi in leže kot opeke druga na drugi. Te lamele tvorijo na lupini nekaj podolžnih gub. Na horizontalnem prerezu lupine je vidno, da sta sifonalni brazdi konkavni. Medsifonalni prostor je izrazito konveksen in približno enako širok kot sprednja sifonalna brazda. Zunanja plast spodnje lupine ima lamelasto strukturo (tab. 14, si. 1, 2). Lamele na območju sifonalnih brazd so koncentrično razvrščene. Notranja plast lupine je zelo tenka in prekristaljena. Ligamentni stebriček je kratek in odsekan. Kardinalni aparat ni ohranjen. Leva lupina ni ohranjena. Stratigrafski položaj in razširjenost: Vrsta Medeella zignana je bila najdena v zgornjem senonskem apnencu južno od Postojne, sicer pa so znani primerki te vrste še iz južne Istre (polotok Mrlera), kjer so bili najdeni v santonu-sp. kampanu, v Col di Medea, na TržaŠko-komenski planoti in v Grčiji. Genus Gorjanovicia Polšak 1967 Gorjanovicia argonauti n. sp. Tab. 6, si. 3 Derivatio nominis: argonauti — po starogrških Argonavtih, ki so si nekje mimo nahajališča tega radiolita iskali pot do morja. V horizontalnem prerezu ima spodnja lupina obliko kolesa, s katerim obračamo ladijsko krmilo. Holotypus: Horizontalni prerez spodnje lupine; tab. 6, si. 3, inv. št. 3747 paleontološke zbirke Katedre za geologijo in paleontologijo FNT Ljubljana. Diagnosis: Spodnja lupina ima 17 do 18 podolžnih reber, ki se navzven širijo in so na konceh zaokrožena. Imajo torej obliko stebričkov pri hipu-ritih, vendar so obrnjena navzven, na zunanji strani lupine in predstavljajo zunanjo ornamentacijo lupine. Ligamentni stebriček je trikoten. Opis: Ohranjen je le prerez desne lupine in še ta je poškodovan. Zato ni mogoče ugotoviti točnega števila značilnih reber na zunanji strani lupine. Dejansko lahko vidimo 12 reber, ostalih 5 do 6 le domnevam na podlagi rekonstrukcije lupine. Notranji del je v celoti viden. Ligamentni stebriček ter odtisi zob in miofornih ploščic se lahko razločijo. Sifonalna cona je ohranjena, vendar se v ničemer ne razlikuje od ostalega dela lupine. Sifonalni brazdi E in S torej nista posebej izraženi. Zato ima tudi prerez lupine obliko krmilnega kolesa na ladji, kar še posebej poudarjajo pravilno razporejena in na koncu rahlo odebeljena in zaokrožena rebra. Locus typicus: Rakitnik pri Matenji vasi južno od Postojne. Stratum typicum: Santon-spodnji kampan. 1. Gorjanovicia planinica n. sp. prečni prerez spodnje lupine — transversal section through the lower valve. 2. Gorjanovicia n. sp. Sliškovič. prečni prerez spodnje lupine — transversal section through the lower valve. 3. Gorjanovicia n. sp., prečni prerez spodnje lupine — transversal section through the lower valve. Gorjanovicia costata Polšak Tab. 7, si. 1, 2 1967 Gorjanovicia costata; Polšak, A., p. 103—105, tab. 61—66, tab. 69, tab. 70, si. 1, 2, slika v tekstu 28. Fosilni material: Leva in desna lupina, ki ju je našel geolog Rebula pri Repniču na Tržaško-komenski planoti. Opis: Spodnja ali desna lupina je cilindrično konična. Na zunanji strani je okrašena z ostrimi podolžnimi rebri, na katerih se mestoma šibko zaznavajo cikcakaste prirastne linije. Med rebri so sorazmerno Široke brazde. Lupina ima lamelasto zgradbo in je žarkasto razdeljena. Od vsakega rebra sega do notranjega dela lupine ločen sektor (tab. 7, si. 2). To strukturo je podrobno opisal že Polšak (1967, p. 104). Na območju brazd E in S so lamele koncentrično razporejene. Ligamentni stebriček je tanek in na koncu kroglasto razširjen. Ker je osrednji del korodiran, je na sliki videti, kot bi se na koncu cepil. Kardinalni aparat je slabo ohranjen. Sprednja sifonalna brazda E je široka in konkavna, zadnja brazda S se na zunanji strani lupine skoraj ne razlikuje od ostale površine. Na notranjem delu lupine opazujemo pri E in S konkavno vzbočenje lupine, ki predstavlja dva psevdostebrička. Medsifonalna cona je konkavna z dvema ali tremi rebri. Težko je namreč ugotoviti kje se pričenja brazda S. Leva lupina je položno konveksna. Ker je le delno ohranjena, so na njej opazna radialna rebra le na obodu. Podobnosti in razlike: Naš primerek ima okroglo, na koncu odebeljeno ligamentno gubo. Pri Polšakovem holotipu ni odebelitve na koncu. Stratigrafski položaj in razširjenost: Ta vrsta je bila najdena na območju Tržaško-komenske planote, v južni Istri in v okolici PlitviCkih jezer. Značilna je za santonske in spodnje kampanske sklade v južni Istri. Verjetno nastopa v istem stratigrafskem horizontu tudi na Tržaško-komenski planoti. Gorjanovicia cf. costata Polšak Tab. 7, si. 3 1967 Gorjanovicia costata; Polšak A., p. 103—105, tab. 61—66, tab. 69, tab. 70, si. 1, 2, slika v tekstu 28. Fosilni material: Del desne lupine. Primerek je našla A. Hinterlech-ner-Ravnikova na Tržaško-komenski planoti severno od vrha Kobja glava. Opis: Primerek ima vitko cilindrično obliko. Stena lupine je prekri-staljena in njene strukture ni mogoče ugotoviti. Kot mnoge druge školjke s Tržaško-komenske planote, je tudi ta lupina močno nagrizena od morskih gob. Na zunanji površini lupine so vidna ozka ostra rebra in vmes široke brazde. Prirastne lamele so komaj opazne. Sprednja sifonalna brazda je široka in nekoliko konkavna. Zadnje si-fonalne brazde ne ločimo od ostale skulpture lupine. Pri sprednji sifonalni 1. Gorjanovicia sp. Polšak, prečni prerez spodnje lupine — transversal section through the lower valve. 2. Petkovicia cf. prima Kiihn et Pejovič, prečni prerez spodnje lupine — transversal section through the lower valve. 3. Petkovicia littorale n. sp. spodnja lupina, sifonalni del — lower valve, syphonal side. brazdi opazujemo rahlo odebelitev lupine. Tam je tudi lupina konkavno rahlo izbočena navzven. Viden je prav droben ligamentni stebriček L. Kardinalni aparat je pre-kristaljen in slabo viden. Podobnosti in razlike: Najdeni primerek s Tržaško-komenske planote ustreza po velikosti primerkom na tabelah 64, 65 in 66 v Polšakovi razpravi (1967). Stratigrafski položaj in razširjenost: Vrsta G. costata je značilna za santonske in kampanske sklade južne Istre, okolice Plitvičkih jezer in južne Grčije. Gorjanovicia paronai Wiontzek 1967 Gorjanovicia paronai; Polšak A., p. 108, tab. 67, si. 3—5. Ohranjen je večji del spodnje lupine. Odlomek je visok 3 cm in ima na komisurnem delu premer 1,2 do 1,4 cm. Lupina je torej zelo majhna. Ima cilindrično konično obliko. Vidni sta sprednja in zadnja sifonalna brazda. Medsifonalni prostor ima obliko grebena. Po sredi tega grebena poteka žleb. Primerek je bil najden na severozahodnem obrobju Planinskega polja pri Vranji jami v senonskem apnencu. Isto vrsto so našli v Istri v horizontu santon-sp. kampan. Gorjanovicia planinica n. sp. Tab. 8, si. 1 1967 Gorjanovicia Polšak; Polšak; A., p. 102—103. 1968 Gorjanovicia; Sliškovič, T., p. 83—86. Derivatio nominis: planinica — po Planinskem polju, kjer je bila ta vrsta najdena. Holotypus: Prerez spodnje lupine, tab. 8, si. 1, paleontološka zbirka Katedre za geologijo in paleontologijo FNT Ljubljana, inv. št. 3750. Diagnosis: Zunanja plast spodnje lupine je debela 1 do 1,3 cm in ima izrazito lamelasto strukturo. Lamele so na dorzalnem delu lupine razporejene koncentrično in so drobno nagubane, na ventralnem ali sifonalnem delu pa potekajo radialno. Ligamentni stebriček je sorazmerno močen, na koncu močno odebeljen in zaokrožen. Sifonalni brazdi sta konkavni, med njima pa poteka medsifonalna cona v obliki izrazitega grebena. Locus typicus: Nova vrsta je bila najdena na območju Planinskega polja pri Vranji jami v senonskem apnencu. Stratum tipicum: Vrsto G. planinica smo našli poleg vrste Gorjanovicia paronai Wiontz. in Sauvagesia n. sp., torej v horizontu, ki smo ga prišteli v santon in spodnji kampan. Podobnosti in razlike: Opisana vrsta je podobna novi vrsti rodu Gorjanovicia iz Hercegovine, ki jo je opisal Sliškovič (1968) in ji je pustil odprto nomenklaturo. Vendar se naša vrsta razlikuje od Sliškovi-čeve po znatno debelejši lupini in bolj izrazitih rebrih. Po obliki lupine 1. Katzeria hercegovinaensii Sliškovič, prečni prerez spodnje lupine — transversal section through the lower valve. 2. Bournonia cf. dinarica Sliškovič, prečni prerez spodnje lupine — transversal section through the lower valve. 3. Bournonia cf. dinarica Sliškovič. prečni prerez spodnje lupine — transversal section through the lower valve. se močno približuje vrsti Gorjanovicia costata Polšak, vendar se od nje loči po obliki ligamentnega stebrička in po medsifonalnem prostoru, ki ima obliko močnega grebena. Gorjanovicia n. sp. Sliškovič Tab. 8, si. 2 1967 Gorjanovicia n. sp.; Sliškovič, T., p. 85—86, tab. 7, si. 4. Fosilni material: Na območju Postojnskih vrat (Ravbarkomanda) smo našli del spodnje lupine radiolita, ki pripada po svojih značilnostih rodu Gorjanovicia. Opis: Zunanja plast lupine ima drobno lamelasto strukturo. Ta plast je debela samo okoli 4 mm. Ligamentni stebriček je dolg 2,5 mm in ima razširjen zaobljen vrh. Sifonalni del lupine ni ohranjen. Tudi zunanja ornamentacija lupine ni vidna. Na podlagi kamenega jedra školjke sklepamo, da je sprednja sifonalna brazda E široka. Po teh znakih sodeč je naša vrsta blizu ali celo identična z vrsto Gorjanovicia n. sp. iz Hercegovine, ki jo je Sliškovič označil z odprto nomenklaturo. Podobnosti in razlike: Edina razlika s Sliškovičevo vrsto je v tem, da so Sliškovičevi primerki imeli močno zavite spodnje lupine, naš primerek iz okolice Postojne pa ima le zmerno zavito spodnjo lupino. Stratigrafski položaj in razširjenost: Primerek je bil najden v senon-skem apnencu severno od Postojne pri Ravbarkomandi. Ta nova vrsta je razširjena v Hercegovini in Slovenskem Primorju. Gorjanovicw. n. sp. Tab. 8, si. 3 1968 Gorjanovicia n.sp.; Sliškovič, T., p. 85—86, tab. 7, si. 4, sliki v tekstu 16 in 17. Fosilni material: Dva horizontalna prereza desnih lupin. Opis: V sivem senonskem apnencu ob cesti iz Spodnjega Ležečega proti Vremskemu Britofu se dobijo številni prerezi lupin rodu Gorjanovicia. Večina primerkov pripada nedvomno isti vrsti. Verjetno gre za neko novo vrsto, za katero je značilno, da ima ligamentni stebriček na koncu nekoliko razširjen in zaokrožen, struktura zunanje plasti lupine pa je delno prizmatska, delno lamelasta. Ligamentni stebriček je pri nekaterih primerkih trikoten. Morda pripadajo primerki s trikotnim ligamentnim ste-bičkom že drugi vrsti. Na podlagi prečnega prereza sklepamo, da ima vrsta na zunanji strani lupine le šibko razvita rebra. Sprednji sifonalni brazdi E ustreza na notranji strani lupine izrazito konkavna vdolbina. Zadnja sifonalna brazda S je ožja od sprednje in ji prav tako ustreza na notranji strani lupine konkavna vdolbina. Med obema brazdama je grebenast medsifonalni prostor, ki pa ni pri vseh primerkih enako močan. Mestoma je komaj opazen. 1. Distefanella parva n. sp., prečni prerez treh spodnjih lupin — transversal section through the three lower valves. 2. Sauvagesia sharpei (Bayle), horizontalni prerez spodnje lupine; pri-zmatska struktura lupine z vzporednimi temnimi progami — horizontal section through the lower valve; prismatic structure of the shell with the parallel dark stripes; 3,5 X. 3. Sauvagesia sharpei (Bayle) detajl si. 2, tab. 11; vidni so prerezi četvero do osmerostranih prizem z debelimi stenami in temne proge, ki ne deformirajo sten prizem — detail of Fig. 2, Pl. 11. quadrangular to eightangular prisms with the thick walls and dark stripes are visible; the stripes don't deform the prism walls; 31 X. 14 — Geologija 16 Podobnosti in razlike: Ti primerki imajo mnogo znakov, ki so značilni za Sliškovičevo vrsto Gorjanovicia n. sp. z odprto nomenklaturo. V nekaterih podrobnostih pa se ločijo od nje. Naša vrsta ima šibkejši li-gamentni stebriček, nekoliko manjši medsifonalni greben in vsi individui iz Slovenije so v splošnem manjši kot v Hercegovini. Nekateri primerki so podobni Paronovi vrsti Sauvagesia ccntorta (Catullo) Parona, od katere pa se zopet ločijo po razširjenem in zaokroženem vrhu ligamentnega stebrička ter delno lamelasti strukturi lupine. Stratigrafski položaj in razširjenost: prerezi te nove vrste so bili najdeni v senonskem apnencu blizu Spodnjega Ležečega pri Divači. Gorjanovicia sp. Polšak Tab. 9, si. 1 1967 Gorjanovicia sp.; Polšak, A., p. 102—103. Fosilni material: Prečni prerez spodnje lupine. Opis: Na območju vasi Lome pri Črnem vrhu nad Idrijo sem našel v sivem zgornjekrednem apnencu prerez spodnje lupine, ki sem jo uvrstil v rod Gorjanovicia. Za ta rod je značilna lamelasta struktura eksternega dela lupine. Sifonalni del je slabše ohranjen in delno razjeden od morskih gob. Zato tudi ne morem na tem mestu ugotoviti strukture lupine. Primerek kaže žar-kasto razporeditev lamel, kar je pri rodu Gorjanovicia redko videti. Viden je tudi ligamentni stebriček, ki je širok in trikoten ter ima obliko nekakega psevdostebrička. Podobnosti in razlike: Najdeni primerek se precej približuje vrsti Gorjanovicia vinjolae Polšak. Zlasti ligamentni stebriček je precej podoben temu stebričku pri vrsti vinjolae. Ker pa ni ohranjena v zadostni meri sifonalna cona, ki je za vrsto vinjolae precej značilna, ne moremo trditi, da pripada naš primerek tej vrsti. Stratigrafski položaj in razširjenost: senon; vas Lome pri Črnem vrhu nad Idrijo. Genus Petkovicia Kiihn et Pejovič 1959 Petkovicia cf. prima Kiihn et Pejovič Tab. 9, si. 2 1959 Petkovicia prima; Kiihn et Pejovič, p. 979—989, tab. 1, si. 1, tab. 2, si. 1, 2, slika v tekstu 1, 2. 1968 Petkovicia sp.; Sliškovič, T., p. 69—96, tab. 8, si. 1, 1 a, 2, 2 a, 3, 3 a. Fosilni material: Prerez desne lupine. Opis: Na skoraj okroglem horizontalnem prerezu spodnje lupine vidimo delno tudi strukturo lupine. Lupina je razjedena od morskih gob, posebno na sifonalnem delu lupine, kjer je prihajala sveža voda s hrano. Kaže, da imamo opravka s prerezom, ki je precej nizko pod komisuro, torej že v spodnjem delu lupine. Ker se spodnja lupina pri tem rodu naglo 1. Sauvagesia sp., horizontalni prerez liga-mentnega dela lupine; prizmatska struktura lupine z vzporednimi temnimi progami — horizontal section through the ligamental side of the valve; prismatic structure of the shell with parallel dark stripes; 3,5 X. 2. Sauvagesia sp., detajl si. 1, tab. 12; vidni so prerezi četvero do še-sterostranih prizem in goste temne proge — detail of Fig. 1, Pl. 12; quadrangular and sixan-gular prisms and dense dark stripes are visible; 31 X. 3. Durania arnaudi (Chof-fat), horizontalni prerez spodnje lupine; podolgovate prizme s poškodovanimi in deformiranimi stenami in redke nagubane temne proge — horizontal section of the lower valve; oblong prisms with the damaged walls and rare folde.} dark stripes; 3,5 X. oži proti bazi, je jasno, da ima naš prerez precej manjši premer, kot je prikazan na sliki v delu Kiihna in P e j o v i c eve (1959). Na lupini opazujemo dve plasti. Obe sta delno prekristaljeni. Vendar je mogoče opaziti mestoma v zunanji plasti pod lupo izredno drobno la-melasto strukturo. Delno je opaziti med lamelami prečne zidove, kar daje vtis prizmatske strukture. Večji del lupine sestoji vendarle iz gostih lamel, med katerimi ni prečnih zidov. Notranja plast je tako prekristaljena, da ni mogoče ugotoviti njene strukture. Vendar se ta notranja 1 mm debela plast jasno loči od zunanje 3 do 4 mm debele plasti. Zunanja plast kaže radialno zgradbo. Verjetno so lamele gosto nagubane in dajejo pri tem makroskopski vtis radialne zgradbe lupine. Ligamentni stebriček ni razvit. Kardinalni aparat ni ohranjen. Sifonalni brazdi sta enako veliki. Tudi na tem delu lupine so videti le goste lamele, ki so nagubane. Brazdi sta konveksni, vmes je sorazmerno širok konkaven prostor. Stratigrafski položaj in razširjenost: Tržaško-komenska planota, severovzhodno od Kobje glave. Primerek je našla Ančka Hinter-lechner-Ravnikova. Ta vrsta pripada v Srbiji v spodnji santon. V isti stratigrafski horizont bi jo lahko prišteli tudi na Tržaško-komenski planoti. Petkovicia liltorale n. sp. Tab. 9, si. 3, tab. 15, si. 1, 2 1960 Radiolites trigeri; Pleničar, M., p. 78, si. 16. Derivatio nominis: littorale po Slovenskem Primorju, kjer je bila ta vrsta najdena. Holotypus: Desna lupina, tab. 9, si. 3, paleontološka zbirka Katedre za geologijo in paleontologijo FNT Ljubljana; inv. št. 3748. (Slika je bila objavljena že leta 1960 (Pleničar, 1960, 16. si.) kot Radiolites trigeri Coqu. Diagnosis: Zunanja ornamentacija lupine sestoji iz podolžnih drobnih reber. Redke cikcakaste prirastne lamele so komaj vidne. Sifonalna cona sestoji iz dveh plitvih konkavnih brazd s široko konveksno medsifonalno cono. Obe brazdi sta enako široki. Medsifonalna cona je širša od posameznih brazd. Na horizontalnem prerezu lupine vidimo, da ligamentni stebriček ni izražen. Tudi psevdostebričkov ne vidimo kot na primer pri vrsti Petkovicia varajana Sliškovič. Lupina je debelejša na kardinalni strani kot na sifonalni. Ima izrazito lamelasto strukturo. Opis: Lupina je visoka 10,5 cm in ima na zgornjem delu premer 5 cm. Oblike je cilindrično konične. Zunanja ornametacija je zaradi atmosferilij močno poškodovana, vendar je še vedno videti tanka podolžna rebra in sledove prirastnih lamel. Zunanja plast lupine je na kardinalni strani debela 13 mm, na sifonalni pa 4 mm. Lamelasta struktura sestoji iz zelo drobno nagubanih koncentričnih lamel. 1. Durania arnaudi (Chof-fat), detajl si. 3, tab. 12; podolgovate trikotne in štirikotne prizme z deformiranimi in poškodovanimi stenami — detail of the Fig. 3, PI. 12: oblong threeangular and quadrangular prisms with the deformed and damaged walls; 31 X. 2. Durania gaensis (Dac-que), horizontalni prerez spodnje lupine; podolgovate prizme s poškodovanimi stenami; temne proge so goste, nagubane in med seboj vzporedne — horizontal section of the lower valve; oblong prisms with the damaged walls; parallel dark stripes are folded; 3,5 X. 3. Durania gaensis (Dac-que), detajl si. 2, tab. 13; vidne so podolgovate prizme in nagubane temne proge — detail of the Fig. 2, PI. 13; oblong prisms and folded dark stripes are visible; 31 X. Locus typicus: Senožeče (blizu odcepa tržaške ceste od koprske, vendar že ob novi koprski cesti). Stratum typicum: torton. Podobnosti in razlike: Opisano vrsto ločimo od doslej znanih vrst predvsem po bolj debeli lupini in po tem, da nima razvitih psevdostebričkov. Genus Katzeria Sliškovič 1966 Katzeria hercegovinaensis Sliškovič Tab. 10, si. 1 1966 Katzeria hercegovinaensis; Sliškovič, T., p. 176—177, si. 1, 2. Fosilni material: Subhorizontalni prerez čez spodnjo lupino. Opis: V sivem rudistnem apnencu južno od Šembij pri Ilirski Bistrici sem našel ob cesti prerez radiolita, ki pripada vrsti Katzeria hercegovinaensis Slišk. Za to vrsto je značilna lamelasta struktura zunanjega dela spodnje lupine, ki je na prečnem prerezu videti žarkasta, na notranjem delu pa je vrsta prizmatskih votlinic. Na notranji strani lupine sledi še zelo tenka plast. Na naši sliki je plast z votlinicami prekristaljena in se slabo vidi. Nadalje je značilna sifonalna cona. Na notranji strani lupine je videti zelo šibko izražene psevdostebričke. Lega sifonalnih brazd E in S je nakazana tudi v sami strukturi lupine s tem, da tam lamele ne potekajo žarkasto kot na ostalem delu lupine. Kardinalni aparat ni ohranjen. Stratigrafska lega in razširjenost: zgornji kampan-spodnji maastricht pri Šembijah blizu Ilirske Bistrice. Genus Bournonia Fischer 1887 Bournonia cf. dinarica Sliškovič Tab. 10, si. 2, 3, tab. 14, si. 3 1968 Bournonia dinarica; Sliškovič, T., p. 89, tab. 10, si. 1, 2, tab. 11, Fosilni material: Iz kamnoloma blizu Nerajca pri Črnomlju v Beli Krajini je ohranjenih več prerezov lupin radiolitov, ki sem jih prištel vrsti Bournonia cf. dinarica Sliškovič. Opis: Na prečnem prerezu spodnje lupine sta zlasti izraženi sifonalni brazdi E in S ter široki medsifonalni prostor. Medsifonalnemu prostoru ustreza na zunanji površini lupine okoli 10 podolžnih reber. Prečni prerezi lupin so ovalni, podaljšani so v smeri osi: kardinalni aparat-sprednja sifonalna brazda E (tab. 10, si. 2, 3). Značilna je zgradba lupine. Struktura zunanje plasti spodnje lupine je lamelasta. Na sprednji strani lupine so lamele razvrščene druga poleg druge kot listi v knjigi. Večji del lupin je prekristaljen in zato niso vidni med lamelami vzdolžni zidovi, ki stoje sicer pravokotno na lamelah, kar je po Sliškoviču (1968, p. 89) značilno za to vrsto. 1. Medeela zignana (Pi-rona), horizontalni prerez dveh spodnjih lupin na stiku; lamelasta struktura lupin — horizontal section of two lower valves in the contact; lamellar structur of the shells; 3,5 X. 2. Medeella zignana (Pi-rona), detajl leve lupine s si. 1, tab. 14; detail of the left shell on the Fig. 1, PL 14; 31 X. 0. Bournonia cf. dinarica Sliškovič, horizontalni prerez spodnje lupine; lamelasta struktura s temnimi progami — horizontal section of the lower valve; lamellar structure with the dark stripes; 31 X. Notranja plast lupine je uničena in kardinalni aparat je le delno ohranjen, ker je tudi ta del prekristaljen. Na notranjem delu lupine opazujemo pri sprednji in zadnji sifonalni brazdi konkavno vdolbino. V medsifonal-nem prostoru, ki je zelo širok, so lamele postavljene tako, da tvorijo njih vrste antiklinalne in sinklinalne oblike. Podobnosti in razlike: Naši primerki se razlikujejo od holotipa in ostalih primerkov tega rodu iz južne Hercegovine po tem, da so lupine tanj še. Tudi individui sami so nekoliko manjši od hercegovskih. Možno je, da imamo opravka s kako novo podvrsto. Stratigrafski položaj in razširjenost: Vrsta B. dinarica Slišk. je značilna za spodnji maastricht. Najdena je bila v Hercegovini in v Beli Krajini. Genus Distefanella Parona 1901 Distefanella parva n. sp. Tab. 11, si. 1 Derivatio nonrnis: parva — ker je sorazmerno majhna. Ho'otypus: delno ohranjena spodnja lupina, tab. 11, si. 1, paleontološka zbirka Katedre za geologijo in paleontologijo FNT Ljubljana, inv. št. 3749. Diagnosis: Desna lupina ima ovalen horizontalen prerez in maloštevilna, vendar zelo ostra in močna rebra. Lupina je debela 0,5 mm in se na sifonalnem delu razširi do 2 mm, na ligamentnem delu pa celo na 3 mm. Struktura lupine je lamelasta. Sifonalni brazdi imata obliko črke V. Zelo sta konkavno vdolbeni. Na notranji strani je lupina konveksno izbočena na mestih brazd E in S v obliki dveh psevdostebričkov. Ligamentni stebriček ima obliko zelo plitve in široke vzbokline na notranjem delu lupine. Posebnost je zelo odebeljen ligamentni del lupine in tri močna in ostra rebra na zunanji strani ligamentnega dela lupine. Sifonalna in liga-mentna cona ležita zelo blizu skupaj in tvorita med seboj kot 90°. Podobnosti in razlike: Nova vrsta rodu Distefanella se zelo približuje vrstam D. raricostata Sliškovič, D. raricostata bonitensis Sliškovič, D. mon-tagnei Sliškovič in D. heraki Sliškovič. To je skupina novih vrst, ki jih je Sliškovič našel v zgornjem turonu v Hercegovini in h kateri bi lahko upravičeno šteli tudi našo novo vrsto. Nova vrsta ima sifonalne brazde in njim ustrezne psevdostebričke, ki so podobni kot pri vrstah D. montagnei Slišk., Dist. heraki Slišk. in D. raricostata bonitensis Slišk. Od teh vrst se loči po močneje nakazanem ligamentnem stebričku in izraziti odebelitvi lupine ter treh izredno močnih ostrih rebrih na ligamentnem delu. Na tab. 11, si. 1 vidimo tudi šibko nakazan kardinalni aparat s kardinalno lamelo. Locus typicus: 1 km od Senožeč ob novi cesti proti Kopru. Stratum typicum: Zgornji turon. 1. Petkovicia littorale n. sp., horizontalni prerez spodnje lupine; lamelasta struktura z nagubanimi lamelami — horizontal section of the lower valve; lamellar structure with the folded lamellas; 3,5 X. 2. Petkovicia littorale n. sp., detajl 1. si. tab. 15 — detail from the Fig. 1, PI. 15; 31 X. Radiolites from the Cretaceous Beds of Slovenia, Part I Mario Pleničar INTRODUCTION The Cretaceous beds of Slovenia contain a considerable amount of Radiolites remains. Most numerous are the Radiolites in the Upper Cretaceous Rudistid limestones, that belong to the Cenomanian, Turonian, and Senonian stages. It is extremely difficult to obtain the fossil remains from the dense limestone in such a shape that would allow to classify their genus or even species. Most frequently on the surface of the limestone just valve sections can be observed, that have remained after washing and leaching by atmospheric forces. After polishing such surfaces, it can often be observed that the valves are thoroughly permeated and replaced by mineral matter, and that it is difficult to distinguish their internal structure. However, after many years of collecting and studying, it was possible to find a number of somewhat better preserved radiolitic valves from the Slovene Littoral, Inner Carniola, Lower Carniola, and Slovene Styria. A part of this fauna is shown here, so as to contribute to the existing knowledge of the Mediterranean geosyncline. The first, descriptive part of the study is presented. In the second part that will be published later, general conclusions will be drawn. In this first discussion about Radiolites specimens are described belonging to the genera Gorjanovicia, Petkovicia, Katzeria, Radiolites, Sauvagestia, Durania, Boumonia, Medeella, and Distefanella. The first three of these genera have been obtained recently in the area of Cretaceous beds in Yugoslavia. These are new genera, determined by Polšak, Ktihn & Pejovič, and Sliškovič. The study presented aims to show the considerable extension of the representatives of these genera in the north-western part of Dinarides. It might be surmised that they exist farther in the west as well, but supporting findings are missing up to now. The study has shown that in Styria no other Radiolites than those belonging to genus Sau-vagesia could be determined with certainty. In any case representatives of the genera Gorjanovicia, Petkovicia, and Katzeria are lacking in the so called Gosau beds of Styria. They are restricted to South Slovenia only, representing the direct continuation of the Istrian fauna, or generally of the fauna of the Outer Dinarides. The first stage of the studies has already shown that genera Gorjanovicia, Sauvagesia, and Durania, are most aboundant. However, they might not necessarily predominate over the genera Radiolites and Praeradiolites. As already mentioned, it is very hard to identify these two genera from sections only, and in the Cretaceous beds of Slovenia it is practically impossible to obtain unbroken valves. Classis L AMELLIB RAN CHI ATA Ordo Rudistae Lam. 1819 Familia Radiolitidae Gray 1848 Genus Radiolites Lam. 1801 Radiolites praegalloprovincialis Toucas PI. 1, Fig. 1 The right valve is a conical cylinder with thick longitudinal costae and large lamellar growth lines. The lamellae are turned against the commissure. The siphonal zone consists of a wider anterior, and a narrower posterior band. The rib divides the interband into two parts. The liga-mental pillar is lacking. The external structure of the shell is lamellar. This species is extended in Coniacian of Istria, in Serbia, and in France. Genus Sauvagesia Bayle 1887 Sauvagesia cf. ornata Polšak Pl.l, Fig. 2 On the cylindro-conical lower valve there are thick outer lamellae. Both siphonal bands are delicate and of equal size. The ligamental pillar is trigonal and short. This species is extended in the Santonian and Lower Campanian of Inner Carniola. Sauvagesia sharpei (Bayle) PI. 2, Fig. 1, PI. 11, Fig. 2, 3 On the outer shell surface there are fine ribs with lamellar growth lines. Both siphonal bands are slightly arcuated, the interband is concave. The ligamental pillar is small and triangular. The outer shell structure is prismatic. The prismatic cells are quadrangular to octangular. The species is found in Cenomanian and Lower Turonian limestones in Čičariia, Istria, Serbia, and Dalmatia. Sauvagesia slovenica n. sp. Pl. 2, Fig. 2 Derivatio nominis: slovenica — found in Slovenia. Holotypus: Cross section of the lower valve, PI. 2, Fig. 2, Paleonthological collection, Institute of Geology and Paleontology, University of Ljubljana, Inv. No. 3745. Diagnosis: The lower valve has in its siphonal zone very thick costae. Both siphonal bands are of nearly equal size, concave, with a fine rib. The outer wall structure is prismatic. In the siphonal zone the shell is considerably thicker than in the ligamental zone. The prisms are arranged in lines running rectangular towards the inner part of the shell; only the siphonal zone they surround in halfcircular lines. Locus typicus: Stranice near Konjice, Styria. Stratum typicum: Campanian-Maestrichtian (Horizon containing Hipp. ultimus Mil., and Hipp, braciensis Sladič-Trifunovič). Sauvagesia tenuicostata Polšak PI. 3, Fig. 1 The lower valve is nearly smooth, with fine ribs. The anterior siphonal band is nearly flat, the posterior band is grooved and narrow. The inter-band is convex. The ligamental pillar is short and triangular. On the posterior portion of the valve there is a distinctive ridge. The shell consists of prisms. The specimen was found southerly Postojna in Santonian-Lower Campanian. Sauvagesia n. sp. PI. 3, Fig. 2 In the horizontal cross section of the lower valve a thin and straight ligamental pillar can be seen. The outer layer of the shell consists of prisms, with exeption of the siphonal zone, where it is lamellar. The siphonal bands are concave, the interband is convexly rounded. The new species is most resemblant to S. sharpei (Bayle), but there are differences in the ligament, and in the siphonal zone. The species was found in Campanian-Santonian of the Planina Polje. Sauvagesia sp. PI. 3, Fig. 3; PI. 12, Figs. 1, 2 In the horizontal cross section of the lower valve a fine and short ligamental pillar can be seen, slightly concave and cut off at its top The shell is composed of prisms. The siphonal bands are convex the inter-bands concave. The specimen was found in Stranice, Styria, in the hippuritic reef besides Hipp, ultimus Mill, and Hipp, braciensis Sladič-Trifunovič, that are characteristical for Campanian and Maestrichtian. Genus Durania Douville 1908 Durania amaudi (Choffat) PI. 4, Fig. 1; PI. 12, Fig. 3; PI. 13, Fig. 1 The lower valve is composed of prisms transforming into lamellae in the siphonal zone. The anterior siphonal band is considerably thicker than the posterior band. The interband consists of two arcuated costae. The li-gamental pillar is absent. The specimen was found in northwestern Čičarija in Upper Turonian limestone. Durania comupastoris polae Polšak PI. 4, Figs. 2, 3 The shell is composed of prisms transforming into lamellae in the siphonal zone. The siphonal bands are slightly convex. The interband is rib-shaped, with single narrow furrows at both sides. The shell has 18 distinctive longitudinal costae. The ligamental pillar is absent. This species was found in Upper Turonian beds near Nabrežina. Durania gaensis (Dacque) PI. 5, Figs. 1, 2; PI. 13, Figs. 2, 3 The shell consists of prisms partly broken or deformed. The outer surface of the shell is ornamented with longitudinal ribs. In the upper part of the shell there are lamellar growth lines directed against the commissure. The siphonal bands are concave. The anterior band E is wider than the posterior band S, the interband having the shape of a distinctive rib. The ligamental pillar is absent. The specimen was found in the surroundings of Hotedršica near Logatec, in Turonian beds. Durania carsica n. sp. PI. 5, Fig. 3 Derivatio nominis: carsica — found in the Carst. Holotypus: Part of the lower valve, PI. 5, Fig. 3, Paleontological Collection, Institute of Geology and Paleontology, University of Ljubljana, Inv. No 3746. Diagnosis: The species has about 7 very strong costae and wide and straight siphonal bands, the anterior band being twice as wide than the posterior band. The interband is ridge-shaped. The lower valve is lamellar. Between the lamellae which are parallel to the main axis of the shell are prisms, parallel to the lamellae. The ligamental pillar is absent. Locus typicus: The Palško jezero south of Postojna. Stratum typicum: Turonian. Durania sp. Pl. 6, Fig. 1 The lower valve is partly preserved. The longitudinal ribs are distinguishable. The ligamental zone is only partly preserved. The ligamental pillar absent. Genus Medeella Parona 1923 Medeella zignana (Pirona) PI. 6, Fig. 2; PI. 14, Figs. 1, 2 The lamellar outer ornamentation of the lower valve is directed towards the valve base. In the horizontal cross section of the lower valve two concave siphonal bands and a convex interband are conspicuous. The shell is lamellar. The lamellae in the siphonal zone are concentrically arranged. The ligamental pillar is short and cut off. The cardinal apparatus is not preserved. The upper valve is not preserved. This species was found in Upper Senonian limestone south of Postojna. Genus Gorjanovicia Polšak 1967 Gorjanovicia argonauti n. sp. PI. 6, Fig. 3 Derivatio nominis: argonauti — after the ancient Greek Argonauts, who were crossing this region to reach the sea. Holotypus: horizontal cross section of the lower valve, PI. 6, Fig. 3, Pale-ont©logical Collection, Institute of Geology and Paleontology, University of Ljubljana, Inv. No. 3747. Diagnosis: The lower valve has 17—18 longitudinal ribs spreading outwards and rounded off at their tops. The ligamental pillar is trigonal. Locus typicus: Rakitnik, south of Postojna. Stratum typicum: Santonian-Lower Campanian. Gorjanovicia costaia Polšak PI. 7, Figs. 1, 2 Both valves are preserved. The lower valve is ornamented with sharp longitudinal ribs, bearing obscure lamellar growth lines. The shell is lamellar with radiating ribs. The lamellae in the areas of the E and 5 bands are concentrically arranged. The ligamental pillar is thin, and at its top spherically widened. The anterior siphonal band is wide and concave; the posterior band S is not distinctive. The interband is concave, with two or three ribs. The left valve is slightly convex. This species was found in the Trst-Komen plain in Santonian and Lower Campanian beds. Gorjanovicia cf. costata Polšak Pl. 7, Fig. 3 A slim and long part of the lower valve is preserved, with characteristics resembling those of the species G. costata described above. Gorjanovicia paronai Wiontzek Of the lower valve that is only 3 cm high, the main part only is preserved. The shell is of cylindro-oonical shape. The anterior and posterior siphonal bands are distinctive. The interband is ridge-shaped, with a furrow along the middle of the ridge. The specimen was found on the border of the Planina Polje, in San-tonian-Lower Campanian beds. Gorjanovicia planinica n. sp. PI. 8, Fig. 1 Derivatio nominis: planinica — found in Planina Polje. Holotypus: Cross section of the lower valve, PI. 8, Fig. 1, Paleontological Collection, Institute of Geology and Paleontology, University of Ljubljana, Inv. No. 3750. Diagnosis: The shell is lamellar. The strong ligamental pillar is rounded off at its top. The siphonal bands are concave, the interband is ridge--shaped. Locus typicus: Planina Polje. Stratum typicum: Santonian-Lower Campanian. Gorjanovicia n. sp. Sliškovič PI. 8, Fig. 2 The ligamental pillar of the lower valve is cut off sharply. The siphonal band is not preserved. Our specimen resembles the new species found by Sliškovič, who has it not yet classified. This specimen was found in Senonian limestone in the north of Postojna. Gorjanovicia n. sp. PI. 8, Fig. 3 Two horizontal cross sections are shown. The ligamental pillar is on its top slightly widened and rounded off. The shell structure is partly prismatic, partly lamellar. The posterior siphonal band is narrower than the anterior. The interband is ridge-shaped. These specimens are similar to Sliškovič n. sp. as well. Cross sections of this kind are frequent in the Senonian limestone in the surroundings of Spodnje Ležeče near Divača. Gorjanovicia sp. Polšak P1.9, Fig. 1 The cross section of the lower valve shows the radial lamellar structure. The ligam en tal pillar is wide and triangular. The specimen was found near Črni Vrh nad Idrijo, in Senonian limestone. Genus Petkovicia Kiihn et Pejovič 1959 Petkovicia cf. prima Kuhn et Pejovič PI. 9, Fig. 2 The shell is of radial lamellar structure. The siphonal zone is corroded by sponges. The ligamental pillar is absent. The siphonal bands are convex, the interband concave. The specimen was found in the Trst-Komen plain, in Lower Santonian beds. Petkovicia Uttorale n. sp. PL 9, Fig. 3; PL 15, Figs. 1, 2 Derivatio nominis; Uttorale — found in the Slovene Littoral. Holotypus: Right valve, PL 9. Fig. 3, Paleontological Collection, Institute of Geology and Paleontology, University of Ljubljana, Inv. No. 3748. Diagnosis: The outer surface ornamentation of the shell consists of fine longitudinal ribs. The siphonal zone shows two shallow concave bands, with a wide convex interband zone. The ligamental pillar is not distinguished. The shell is of lamellar structure; at the hinge portion it is thicker than at the siphonal portion. Locus typicus: Senožeče, along the new highway to Koper. Stratum typicum: Tortonian. Genus Katzeria Sliškovič 1966 Katzeria hercegovinaensis Sliškovič Pl. 10, Fig. 1 In the horizontal cross section the inner layer of the shell is obscure, being recrystallized. The outer shell layer is of radial structure. On the inner surface of the shell feebly distinguishable pseudopillars can be seen. The position of the siphonal bands E and S is indicated also by the wall structure of the shell, as there the arrangement of the lamellae is not radial. The specimen was found at Šembije near Ilirska Bistrica, in Cam-panian-Lower Maestrichtian. Genus Bowmonia Fischer 1887 Bournonxa cf. dinarica Sliškovič PI. 10, Figs. 2, 3; PI. 14, Fig. 3 A number of shell sections from the Cretacous limestone quarry near Črnomelj have been preserved. The siphonal bands E and 5 are nearly of the same size. To the interband correspond ten longitudinal ribs. The shell structure is lamellar. The horizontal cross section of the shell shows the lamellae in the siphonal zone forming folds. Our specimens of the species dinarica are smaller, than the holotype from Hercegovina, and their shells are thinner as well. The species B. dinarica is characteristical for Lower Maestrichtian. Genus Distefanella Parona 1901 Distefanella parva n. sp. PI. 11, Fig. 1 Derivatio nominis: parva — being of small size. Holotypus: Partly preserved lower valve, PI. 11, Fig. 1, Paleontological Collection, Institute of Geology and Paleontology, University of Ljubljana, Inv. No. 3749. Diagnosis: The horizontal cross section of the lower valve is of oval shape; a few strong costae are seen. The thickness of the shell is 2 mm in the siphonal zone, 3 mm in the ligament portion, whereas the average thickness of the shell amounts to 0,5 mm only. The siphonal bands are vee-shaped. In the inner side of the shell two strong pseudopillars correspond to the bands. Particularities are the thickened ligament portion of the shell, and three strong, sharp costae on the outer side of the ligament portion. Locus typicus: Senožeče, along the new highway to Koper. Stratum typicum: Upper Turonian. Literatura Kiihn, O. et D. Pejovič 1959, Zwei neue Rudisten aus Westserbien. Sitzungsber. Akad. Wiss., I, 168, 10, p.p. 979—989, 4 slike v tekstu, 4 tabele, Wien. P1 e n i č a r , M. 1960, Stratigrafski razvoj krednih plasti na južnem Primorskem in Notranjskem. Geologija 6, 22—145, 33 risb, 16 slik, Ljubljana. Pleničar, M. 1971, Hipuritna favna iz Stranic pri Konjicah. Razprave SAZU, 14/8, 241—264, 22 slik v tekstu, 10 tabel, Ljubljana. Polšak, A. 1967, Kredna makrofavna južne Istre. Palaeontologia jugo-slavica, 8, 219 strani, 45 slik v tekstu, 1 priloga, 85 tabel, Jugosl. akad. zn. i um j., Zagreb. 15 — Geologija 16 225 P o 1 š a k, A. 1968, Dvije nove distefanele i drugi turonski rudisti Planika u Istri. Geol. vjesnik, 21, 177—190, 11 slik v tekstu, Zagreb. Sliškovič, T. 1963, Prilog poznavanju rudistne faune Bosne i Hercegovine uz osvrt na dosadašnje istraživanje. Glasnik Zem. muzeja, 5—17, 7 tabel, Sarajevo. Sliškovič, T. 1966, Katzeria hercegovinaensis n. gen. n. sp. aus den obersenonischen Ablagerungen der Sudherzegowina. Bull, sc., A, T. 11, No. 7—9, p. 176, Zagreb. Sliškovič, T. 1968, Novi rudisti Hercegovine. Glasnik Zem. muz., 7, 69—96, 22 slik v tekstu, 13 tabel, Sarajevo. Veselinovič, M. et D. Pejovič, 1958, Prilog poznavanju gornje-krednih sedimenata u Radževini (Zapadna Srbija). Zbornik radova Jovan 2u-jovič, 10, 73—82, 2 tabli, Beograd. UDK 564.1:551.781.52 Plasti z Amnssium duodeciml amellatum (Bronn) iz Male Piresice v Savinjski dolini Rajko Pavlove c Uvod Geološki zavod v Ljubljani je v okviru raziskav za premog izvrtal vrtino z oznako 1/61. Postavljena je bila v vasi Mala Pirešica ob cesti Žalec—Mala Pirešica. Vrtina je v severnem delu Savinjske doline NE od Celja, to je približno 2,5 km NNE od Žalca. Prevrtano je bilo severno krilo terciarne kadunje. V okolici Male Pirešice (si. 1) nastopa oligocenski glinasti lapor z vložki tufa, ponekod tudi tufski peščenjak in tuf ska breča. Nadalje so tam mio-censki pesek, peščenjak in konglomerat ter pliocenska glina in pesek. V nižjih delih je veliko kvartarnega nanosa, na severni strani pa obrobljajo terciarne kamenine triadne plasti. V globini 398 m do 515 m je bilo najdeno nekaj makrofavne, ki jo opisujem v tej publikaciji. Vrtina je bila globoka 632 m in je na dnu zadela na triadne kamenine. V odseku, kjer je bila najdena makrofavna, nastopa skoraj izključno sivi lapor s številnimi sljudnimi zrnci. Vmes so redki tanki vložki tufskega peščenjaka. Makrofavna, ki sem jo obdelal, je last Geološkega zavoda v Ljubljani. Opis favne V vrtini 1/61 pri Mali Pirešici je bila najdena naslednja favna: Favna — Fauna Globina vrtine Depth of the borehole Meretrix sp. 398 m Amussium duodecimlamellatum 405 m Leda aff. deshayesiana 418 m Athleta sp. 418 m Amussium duodecimlamellatum 438,5 m operkulum 470 m Tellina sp. 474 m Amussium duodecimlamellatum 490 m nedoločljivi ostanek polža 495,5 m operkulum 515 m žalec 1 km arja vas J Y7777, VV Sl. 1. Okolica vrtine pri Mali Pirešici Fig. 1. The surrounding of the borehole near Mala Pirešica Karto izdelali — The map made by: V. Lapajne, R. Osolnik, Z. Germovšek, and L. Rijavec 1 = kvartar — Quaternary 2 = pliocen — Pliocene 3 — miocen — Miocene • = oligocen — Oligocene 5 = triad a — Triassic 6 = vrtina 1/61 — borehole 1/61 Leda aff. deshayesiana (Nyst) Najdeni sta bili poškodovani desna in leva lupina rodu Leda. Ohranjen je nekoliko lomljen taksodonten sklep, ki ima za vrhom približno 20 zob. Dolžina lupine je verjetno nekaj nad 12 mm, debelina obeh lupin pa okrog 5 mm. Na površju lupin so komaj vidne goste prirastne linije. Vrh je neizrazit, vendar jasno nagnjen nad sklep. Rod Leda je v terciarju zastopan s številnimi vrstami. Za določanje vrst so pomembni oblika lupine in posamezni elementi v notranjosti lupine. Pri školjki iz Male Pirešice nista ohranjeni niti celotni lupini, saj manjkata sprednji in zadnji rob. Vendar je po ohranjenih znakih zelo podobna vrsti Leda deshayesiana, ki jo je prvič opisal Nyst leta 1835 kot Nucula deshayesiana. Tipični primerki te vrste so nekoliko večji od našega, zato vrste nisem mogel zanesljivo določiti. Albrecht in Valk (1943, 110) omenjata vrsto Leda deshayesiana iz srednjeoligocenskih plasti v južnem Limburgu na Nizozemskem, v Belgiji ter srednji in zahodni Nemčiji Tudi Miiller (1958, 438) ima to vrsto za vodilni srednjeoligocenski fosil. V smislu M o o r a (1969) pa je rod Leda mlajši sinonim raznih drugih rodov in bi bilo torej treba tudi za vrsto Leda deshayesiana revidirati generično pripadnost. Amussium duodecimlamellatum (Bronn) (si. 2) Med vsemi primerki iz jedra vrtine je vrsta Amussium duodecimlamellatum najpogostejša. Najdena je bila v globinah 405 m, 438,5 m in 490 m, in sicer s štirimi precej dobro ohranjenimi primerki. Lupine so bile velike: Globina vrtine Depth of the borehole Višina lupine Height of shell Dolžina lupine Lenght of shell 405 m 8,4 mm 8 mm 438,5 m 7—8 mm 5,8 mm 490 m 7,2 mm 6,5 mm Lupina je tanka in le malo upognjena. Oster vrh leži centralno. Na vsaki strani vrha sta dokaj enako veliki ušesci. Homes (1870, 420—421, tab. 66, si. 2 a—c) omenja pri tej vrsti na zunanji strani lupine koncentrične linije, na notranji pa 10 do 12 reber, po katerih je vrsta dobila ime. Vsi primerki iz vrtine pri Mali Pirešici imajo 11 do 12 močnih radialnih reber, ki se proti zunanjemu robu nekoliko odebelijo. Poleg radialnih reber imajo še goste prečne linije, ki so vzporedne z robom lupine in se ob radialnih rebrih končajo. Teh prečnih reber Homes ne omenja. Za rešitev tega problema sem se obrnil na dr. I. Csepreghy Meznerics v Budimpešti, ki mi je v pismu 16. 12. 1972 ljubeznivo odgovorila, da ima primerke iz Male Pirešice za tipične predstavnike vrste Amussium duodecimlamellatum. Za prečne grebene me je opozorila na prvi Bronnov opis, ki pravi: »-Testa subaequivalvis compressa rotundata, eleganter et dense concentrico — striata, e radiata ... lamellis 11—12-«. Za vse to dolgujem omenjeni madžarski paleontolo-ginji iskreno zahvalo. \_I I SI. 2 — Fig. 2 Amussium duodecimlamellatum (Bronn) iz globine 405 m — from the depth of 405 m 1 5 mm i_i_' ■ i ■ SI. 3 — Fig. 3 Tellina sp. iz globine 474 m — from the depth of 474 m Končno naj omenim še, da prišteva Moore (1969) vrsto Amussium duodecimlamellatum sicer skupini Amussium, toda rodu Propeamussium (Parvamussium). Tellina sp. (si. 3) V globini 474 m so bili najdeni odtis desne lupine in zelo skromni ostanki same lupine. Dolžina je 14,1 mm, višina 8,1 mm. Majhen in oster vrh leži centralno. Sprednji del lupine je lepo zaokrožen. Tudi spodnji rob poteka v lahkem loku, medtem ko je lupina zadaj močno upognjena, vendar ne toliko, da bi bil zadnji zavoj oster. Robova pred vrhom in za njim, to je ob ligamentu in arei, sta skoraj ravna, vendar je srednji zgornji rob mnogo položnejši od zgornjega zadnjega robu. Lupina je zelo tanka in spredaj nekoliko bolj upognjena kot zadaj. Na odtisu lupine so sledovi ne posebno močnih, gostih prirastnih linij, ki potekajo vzporedno z robovi. Specifične pripadnosti te školjke zaradi slabe ohranjenosti ni bilo mogoče določiti. Meretrix sp. Najdena je bila desna lupina, katere višina je približno 12 mm, dolžina 13 mm in debelina 5 mm. Lupina je močno upognjena. Vrh je izrazit in močno nagnjen naprej. Površje je gladko, vidne so le redke prirastne linije. S povečevalnim steklom je videti na površju drobno mrežasto strukturo. ? Athleta sp. V globini 418 m je bil skupaj s školjko Leda aff. deshayesiana najden odtis polža, ki je imel zelo verjetno štiri zavoje. Zadnji zavoj obsega približno dve tretjini celotne višine, vsak prejšnji zavoj pa je bil precej manjši. Polž je ohranjen v višini 14,3 mm, največja debelina hišice pa je 7,3 mm. Na zadnjem zavoju je bilo zelo verjetno 16 do 18 navpičnih in precej močnih stebričkov. Ti stebrički so v spodnjem delu presekani s kakimi 12 spiralnimi linijami. Ostanki navpičnih stebričkov so ohranjeni tudi na drugih zavojih in sicer tako, da jih je bilo na predzadnjem zavoju približno toliko kot na zadnjem. Na drugem zavoju pa je bilo 10 do 12 navpičnih stebričkov. Približno na sredini zavojev so imeli stebrički majhne trne. Podobni polži so v terciarju precej pogosti. Vendar po ohranjenih ostankih vrste ni bilo mogoče določiti, saj je celo rod nekoliko problematičen in bi polža morda lahko prišteli podobnemu rodu Voluta. Polžu iz Male Pirešice je nekoliko podoben Voluthilites (= Athleta) ficulinus Lam., ki ga opisuje Rakovec (1932, 251—252, tab. 15, si. 13) iz kamniškega terciarja. Vendar se oba ločita po obliki spodnjega zavoja in po velikosti hišice. Poleg opisanega polža je bil v globini 495,5 m najden polž, ki ga ni bilo mogoče določiti, ker je slabo ohranjen. Operkulum (si. 4) V globinah 470 m in 515 m sta bila najdena operkula. Pripadata različnima vrstama, zakaj pri enem poteka ob robu značilna brazda (si. 4a), ki je pri drugem ni (si. 4b). Razlikujeta se tudi po velikosti. Prvi je velik 3,5 : 2,5 mm, drugi pa 4 : 3 mm. Pri obeh pa je jasen nukleus, od katerega se začne operkulum odvijati v kratki spirali. Nukleus leži marginalno. Pri enem so na površju zelo jasne skulpturne linije, ki so zlasti okrog začetnega dela spiralno zavite, v končnem delu pa so približno pravokotne na zunanje robove. Pri drugem operkulu skulptura ni tako jasna. Oba operkula sta močna, kar je značilno za morske polže, medtem ko imajo sladkovodni tanke in nežne pokrovčke. Imm SI. 4 — Fig. 4 Operkulum — Operculum iz globine 515 m — from the depth of 515 m iz globine 470 m — from the depth of 470 m Palecekologija Vsa favna je morska Čeprav je bilo najdenih malo oblik, sem skušal dobiti nekaj paleoekoloških podatkov. Za osnovo sem vzel navedbe Mala-rode (1954, 92-93) in Pavlovca (1959, 402); dobil sem naslednjo sliko. Rodova Amussium in Tellina za okolje nista posebno občutljiva. Živita v tropskem, subtropskem, zmernem in hladnem podnebju. Najdemo jih v raznih delih morja od najplitvejših do najglobljih. Danes pa je Tellina najbolj razširjena v tropskih morjih (Muller, 1958, 494). Rod Meretrix ljubi tropsko, subtropsko in zmerno podnebje, živi pa v litoralni, sublitoralni in elitoralni coni. Če predpostavljamo, da potrebuje Athleta podobno okolje kot njen bližnji sorodnik Voluta, je tudi ta rod dokaz za tropsko ali subtropsko podnebje. Po teh skromnih podatkih sklepam, da je bilo v času usedanja srednje-oligocenske morske gline pri nas precej toplo. To se ujema tudi s splošnim naziranjem, da je bilo v starejšem terciarju področje današnjih naših krajev pod vplivom toplih morskih tokov in je vladala pri nas v oligocenu temperatura nekaj nad 20° C (Schwarzbach, 1961, 147 in 158). Po omenjenih favnističnih analizah morska glina, v kateri je bila favna najdena, ni niti obrežni sediment niti usedlina najglobljega morja. Stratigrafija Za starost preiskane favne sta pomembni zlasti vrsti Leda deshayesiana in Amussium duodecimlamellatum. Prva je srednjeoligocenska vrsta (Mu lie r, 1958,438; Albrecht in Valk, 1943, 110). 2ai primerek iz te vrtine ni zanesljivo določen. Zato pa se toliko laže opiramo na vrsto Amussium duodecimlamellatum. H orne s (1870, 421) sicer za to vrsto pravi, da nastopa izključno v »spodnjih ali badenskih glinah«, torej v tor-tonskih plasteh. To školjko so tudi v naših krajih že večkrat našli. Največ nahajališč je poznal Teller (1896, 188), ki jo omenja iz okolice Celja, Rimskih Toplic, Laškega, zahodno od Pake, okolice Nove Štifte, Lučke Bele, Smrekovca in od drugod. Povsod se Amussium duodecimlamellatum pojavlja v spodnjem delu andezitnega tufa z vložki lapornih sedimentov. Na tufu leže soteske plasti. Tudi M u n d a (1953, 48) je našel to vrsto v sivici. V enakih plasteh omenja vrsto Amussium duodecimlamellatum C i merman (1967, 252—253) iz okolice Gornjega Grada in Poljšice. Po mikrofavni je tam srednjeoligocenska morska glina. Po teh podatkih je Amussium duodecimlamellatum živel v naših krajih v oligocenski dobi, to je v času nastajanja sivice in andezitnega tufa. V vrtini 1/61 pri Mali Pirešici kaže na srednjeoligocensko starost plasti z Amussium duodecimlamellatum vrsta Leda deshayesiana in še bolj značilna mikrofavna, med katero je Rijavčeva (1962) določila vrsti Cy-clammina acutidorsata (Hantken) in Tritaxia szaboi (Hantken). Obe fora-miniferni vrsti se pojavljata v vseh tistih delih vrtine, v katerih je bila najdena makrofavna. To pomeni, da je sivi lapor z makrofavno iz vrtine pri Mali Pirešici srednjeoligocenske starosti. Rijavčeva (1962) pa je po mikrofavni ugotovila, da nastopajo srednjeoligocenske plasti v tej vrtini od globine 146,20 m do 518 m. Po vsem tem lahko potrdimo, da je vrsta Amussium duodecimlamella-tum značilna za laporne sedimente, ki se menjavajo s tufskimi plastmi (Teller, 1896,188; Munda, 1953, 48). Enak pomen ji pripisuje tudi Kuščer (1967, 40), ki ima dobrnski foraminiferni lapor za ekvivalent oligocenske morske gline. To mu potrjuje prav vrsta Amussium duodecimlamellatum, ki jo je našel Teller (1896, 188) v dobrnskem laporju in v oligocenski morski glini okrog Laškega. Beds with Amussium duodecimlamellatum (Bronn) from Mala Pirešica in Savinjska dolina (Slovenia, W Yugoslavia)* Rajko Pavlovec Abstract In the borehole at Mala Pirešica near Celje in Savinjska dolina (the Valley of Savinja) in the depth of 398 m to 515 m Middle Oligocene macro-fauna cited on page 227 has been found. ♦ Translated by Breda Konte The shell Leda aff. deshayesiana is somewhat smaller than the typical specimens. Because of this fact and owing to its bad preservation it was not possible to make a precise determination. The dimensions of four specimens of the species Amussium duo-decimlamellatum are on the page 229. Beside the 11 to 12 strong radial ribs dense transverse lines, which conclude at the radial ribs, have been found. In various depths were found: shells Tellina sp. and Meretrix sp., a snail which most probably belongs to the genus Athleia, and two operculums. The analysis of fauna shows that marine clay was formed at a time when the climate here was considerably warm. Marine clay is neither shore sediment nor was it formed in the deepest sea. The layers with macrofauna are of Middle Oligocene age. To this fact points also the microfauna among which characteristic species Cyclam-mina acutidorsata and Tritaxia szaboi are to be found. The species Amussium duodecimlamellatum is in our country characteristic for Middle Oligocene marl and clay which in some places alternate with andesite tuff and tuffaceous sandstone. Literatura Albrecht, J.C.H. & Valk, W. 1943, Oligocane Invertebraten von Sud-Limburg. Mededeel. Geol. Sticht., C4, 1/3, 1—163, Taf 1—27, Maastricht. Cimerman, F. 1967, Oligocene Beds in Upper Carniola (Slovenia, NW Yugoslavia) and their Foraminiferal Fauna. Bull, scient. Yougosl.. sect A 251—253, Zagreb. Homes, M. 1870, Die fossilen Mollusken des Tertiaer-Beckens von Wien, II. Bivalven. Abh. K. K. geol. RA, 1—579, Taf. 1—85, Wien. Kuščer D. 1967, Zagorski terciar. Geologija, 10, 5—85, 17 prilog, Ljubljana. Malaroda, R. 1954, II Luteziano di Monte Postale (Lessini Medi). Mem. 1st. geol. min. univ., 19,1—107, tav. 1—7, Padova. Moore, R. 1969, Treatise on Invertebrate Paleontology. Part N, 1. Mol-lusca 6, Bivalvia. Geol. Soc. Am., Univ. Kansas, N1 — N 489, Kansas, U.S.A. M tiller, A. H. 1958, Lehrbuch der Palaozoologie, II, Invertebraten, 1: Protozoa — Mollusca 1. S. 1—566 Jena. M u n d a, M. 1953, Geološko kartiranje med Hrastnikom in Laškim. Geologija, 1, 27—89, 5 prilog, Ljubljana. Pavlovec, R. 1959, Zgornjeeocenska favna iz okolice Drniša. Razprave IV. razr. SAZU, 5, 349—416, tab. 1—2, Ljubljana. Rakovec, I. 1932, Zur Miozanfauna der Steiner Voralpen. Prirod. razprave, 1, 233—266, tab. 14—16 Ljubljana. Rijavec, L. 1962, Mikropaleontološke preiskave vzorcev iz vrtine 1/61 v Mali Pirešici. Rokopis 8 str., arhiv Geološkega zavoda, Ljubljana. Schwarzbach, M. 1961, Das Klima der Vorzeit. 1—275, Stuttgart. Teller, F. 1886, ErlSuterungen zur geologisehen Karte der ostlichen Auslaufer der Karnischen und Julischen Alpen. Geol. RA, 1—262, Wien. UD K 564.1:551.796 Prva najdba vrste Sphaerium rivicola (Lamarck) v jezerski kredi na Ljubljanskem baiju Rajko Pavlovec Pred leti sem podrobneje raziskal mehkužce iz subborealnih, delno tudi atlantskih in borealnih delov jezerske krede na Ljubljanskem barju (Pavlovec, 1967). Določil sem 23 vrst polžev in školjk iz 63 nahajališč. Pozneje sem našel v osuševalnem jarku med krajema Barje in Ig, zelo blizu nahajališča štev. 37 (P a v 1 o v e c, 1967, si. 8) še školjko Sphaerium (Sphaeriastrum) rivicola (Lamarck). V vrhnjih plasteh jezerske krede je v tem najdišču zelo veliko še drugih mehkužcev. Med njimi so najpogostejši Planorbis carinatus (Muller), Bithynia tentaculata (L.), Fagotia acicularis (Fčrussac), F. esperi (Ferussac), Viviparus viviparus (L.), Theodoxus danu-btalis (Pfeiffer) in Valvata piscinalis (Muller). Sphaerium rivicola je doslej peta znana školjka v jezerski kredi na Ljubljanskem barju (cf. Pavlovec, 1960; 1964; 1967). Ker gre za sorazmerno veliko školjko z močno lupino, bi se morala v jezerski kredi dobro ohraniti. Po edini doslej znani najdbi sklepam, da je bila v takratnem jezeru na Ljubljanskem barju bolj redka. Omenjajo pa jo med današnjo favno iz tega dela Slovenije (S a j o v i c, 1908, 27). Školjka Sphaerium rivicola ljubi večje, stoječe in počasi tekoče vode. Največkrat živi v blatu blizu obale. Našli so jo v srednji in vzhodni Ervopi, ne sega pa v severnejše pokrajine (Ehrmann, 1956, 234; Lože k, 1964, 323). Najdba vrste Sphaerium rivicola potrjuje mojo prejšnjo domnevo (Pavlovec, 1967, 184), do katere sem prišel ob analizi favne iz jezerske krede, da je bil vzhodni del takratnega jezera plitvejši. L'Espčce Sphaerium rivicola (Lamarck) dčcouverte pour la premičre fois dans la craie lacustre de Ljubljansko barje Rajko Pavlovec Rčsumč II y a quelques annčes, j'ai examine en detail les Mollusques provenant des couches subboreales, et en partie, des couches atlantiques et boreales de la craie lacustre de Ljubljansko barje (Marais de Ljubljana). J'ai determine 23 especes d'escargots et de coquilles, appartenant a 63 gise-ments. Recemment, j'ai dčcele aussi la coquille Sphaerium (Sphaeriastrum) rivicola (Lamarck) qui, jusqu'A present, n'etait pas connue & Ljubljansko barje. Elle a ete decouverte dans le drain renouvele entre les villages de Barje et de Ig. Dans les couches superieures de la craie lacustre, oti le Sphaerium rivicola a et6 dčcele, se trouve un tr£s grand nombre de Mollusques dont les plus frequents sont Planorbis carinatus (Muller), Bithynia tentaculata (L.), Fagotia acicularis (Ferussac), F. esperi (Fčrussac), Viviparus viviparus (L.), Theodoxus danubialis (Pfeiffer) et Valvata piscinalis (Muller). Sphaerium rivicola est la cinquieme coquille qui est connue comme provenant de la craie lacustre de Ljubljansko barje (Pavlovec, 1960; 1964; 1967). Comme Sphaerium rivicola est une coquille relativement grande k enveloppe dure, les conditions etaient donnees qu'elle se conserve bien dans la craie lacustre. Etant donne que la decouverte en question est la seule connue jusqu'a present, j'en deduis qu'elle etait rare dans la periode du lac de Ljubljansko barje. Cependant, elle est indiquee parmi la faune actuelle de cette partie de la Slovenie (S a j o v i c , 1908, 27). La coquille Sphaerium rivicola prefere des eaux plus grandes, stagnan-tes et a čcoulement lent. Le plus sou ven t, elle vit dans la boue pres des rives. On l'a trouve dans l'Europe Centrale et Orientale, mais elle ne se repand pas dans les zones septentrionales de ces regions (Ehrmann, 1956, 234; L ozek, 1964, 323). La decouverte de l'espece Sphaerium rivicola soutient ma proposition precedente (Pavlovec, 1967, 184), faite apres 1'analyse de la faune de la craie lacustre, que le lac etait alors moins profond dans sa partie est. Literatura Ehrmann, P., 1956: Mollusken (Weichtiere) — V knjigi: Brohmer, Ehrmann & Ulmer, Die Tierwelt Mitteleuropas II, 1—264, tab. 1—13. Leipzig. Ložek, V., 1964: Quartarmollusken der Tschechoslowakei. — Rozpravy OCG, 31, 1—376, tab. 1—32, 4 priloge. Praha. Pavlovec, R., 1960: Quaternary Fresh-water and Terrestrial Mollusks in Slovenia. — Bull. Scient., 5, 2, 41—42. Zagreb. Pavlovec, R., 1964: Molluska from the boreholes on Ljubljansko barje (The Moor of Ljubljana). — Bull. Scient., 9, 4—5. Zagreb. Pavlovec, R., 1967; Mehkužci iz jezerske krede na Ljubljanskem barju (Mollusca in Lacustrine Chalk of Ljubljansko Barje). — Geologija, 10 167—187, tab. 1—10, 2 prilogi. Ljubljana. Sajovic, G., 1908: Kranjski mehkužci (Mollusca carniolica). — Izvestja Muzej, društva za Kranjsko, 18, 11—30, tab. 1. Ljubljana. DDK 551.763.3 Zgornjekredni sedimenti na območju Posavskih gub Valentin Lapajne in Ljudmila Sribar Uvod V letih 1969 do 1970 smo raziskali del severnega krila trojanske anti-klinale v okolici živosrebrnega rudišča Marija Reka. Neposredno severno od Šterbenkla in Zlakove peči smo po mikrofosilih določili zgornjekredni ploščasti lapornati apnenec z vložki apnene breče. Te plasti je Teller (1907) na geološki specialki Celje—Radeče (merilo 1 : 75000) uvrstil v svetle apnence in dolomite srednje triade. Leta 1968 sta V. Ferjančič in M. Znidarčič iste plasti, kot tudi sedimente pri Sv. Miklavžu severno od tod, uvrstila v zgornjo triado, dolomit na 2lakovi peči pa v spodnjo triad o. Stratigrafsko zaporedje Na permokarbonskem sivem kremenovem konglomeratu ležijo groden-ski skladi. Njihov spodnji del sestoji iz sivega in rdečega kremenovega konglomerata, ki prehaja više v sivi in vijoličasti kremenov peščenjak ter vijoličasti alevrolit in sljudni skrilavec. Na nagubane permokarbonske in grodenske plasti, ki se razprostirajo od zahoda proti vzhodu, je na območju 2lakove peči in Šterbenkla nari-njen srednjetriadni sivi plastoviti do masivni dolomit. Neposredno vzhodno od Šterbenkla ga prekriva sivi in temno sivi ladinski apnenec z ostanki drobnozrnatega limonitiziranega tufa. Na srednjetriadni dolomit in delno apnenec so narinjeni zgornjekredni sedimenti, ki se razprostirajo od zahoda proti vzhodu v skoraj 2 km dolgem ter 50 do 150 m širokem pasu (si. 1). Sestoje iz ploščastega, delno skri-lavega rdečkasto sivega do rjavkasto sivega lapornatega apnenca, ki vsebuje vložke breče in roženca. Vložki breče so pogostni v spodnjem, zlasti pa v zgornjem delu profila. V tem delu vsebuje apnena breča mikrofosile, na podlagi katerih smo apnenec z vložki breče in roženca uvrstili v zgornjo kredo. Na zgornjekiedne plasti sta ob marijareškem prelomu s severa narinje-na ladinski sivi tufski peščenjak in temno sivi glinasti skrilavec. Proti vzhodu je del krednih in ladinskih plasti narinjen neposredno na karbonsko podlago, na zahodu pa so ladinske plast v tektonskem kontaktu z gro-denskimi. ■ Marija Reka 800- Holocen Holocene Zg. kreda Upper Cretaceous Sr. trias Middle Triassic liii Pobočni grušč Talus slope Lapornati apnenec z vložki breče Marly limestone intercalated with breccia Sivi glinasti skrilavec in tufski peščenjak Grey clay shale and tuffaceous sandstone Sivi in temnosivi apnenec Grey and dark grey limestone Sivi plastoviti dolomit Grey bedded dolomite -r- Smer in vpad plasti 10 Strike and dip of beds __Domnevna geološka meja Supposed geologic boundary Meja zveznega prehoda Transition zone Prelom Fault Domneven prelom Supposed fault Sr. perm Middle Permian Vijoličasti alevrolit, sljudni skrilavec Violet siltstone, micaceous shale Vijoličasti in sivi kremenov peščenjak Violet and grey quartz sandstone Rdeči in sivi kremenov konglomerat Red and grey quartz conglomerate 8 Nariv Overthrust Domneven nariv Supposed overthrust Nahajališče mi krofavne Microfauna occurrence Permo- karbon Carboniferous - < Permian O.Q Sivi sljudni kremenov peščenjak Grey micaceous quartz sandstone Sivi kremenov konglomerat Grey quartz conglomerate SI. 1. Položaj zgornjekrednih plasti zahodno od Marije Reke Fig. 1. Position of the Upper Cretaceous beds west of Marija Reka SI. 2. Zgornjekredni lapornati apnenec z vložki apnene breče, jugovzhodno od domačije Urankar Fig. 2. Upper Cretaceous marly limestone with calcareous breccia intercalations, southeast of the home Urankar Mikropaleontološke raziskave Zgornjekredni sedimenti so najlepše razgaljeni v useku ceste jugovzhodno od kmetije Urankar (si. 2). Plasti vpadajo proti NNE pod kotom 70° do 80°. Vzorčevali smo ploščasti lapornati apnenec in vložke drobno-zrnate do debelozrnate apnene breče. Posamezni kosi apnenca v breči vsebujejo odlomke lupin mehkužcev, verjetno rudistov, in foraminifere: Orbitolina sp., Trocholina sp., Milio-lidae in Textulariidae. Poleg foraminifer nastopajo v vzorcih še redke pito-nele in ostanki morskih ježkov. Veziva je v breči malo; sestoji iz peščenega apnenca in vsebuje presedimentirane preseke rodov Globotruncana sp., Orbitolina sp. in Cuneolina sp. (tabla 1, si. 1, 2.) Pomembni so ostanki giobotrunkan, ker dokazujejo zgornjekredno starost breče in lapornatega apnenca. Enak razvoj plasti kot pri Šterbenklu imamo tudi pri Sv. Miklavžu. Te plasti je uvrstil Grad (1969) v psevdoziljske sklade wengenske stopnje. V vzorcu apnene breče, ki ga je prinesel V. Ferjančič (1968), smo določili algo Clypeina jurassica Favre in Thaumatoporella parvovesiculifera (Raineri). Poleg alg nastopajo še Miliolidae, Textulariidae in ostanki morskih ježkov (tabla 2, si. 1). Na podlagi klipein smo vzorce uvrstili v zgornjo juro. Pri ponovnem vzorčevanju smo sedaj v kosih breče našli presedimen-tirane foraminifere Trocholina sp. in Orbitolina sp. Na podlagi teh najdb uvrščamo brečo v zgornjo kredo. Podobno brečo je B. A n i č i c prinesel iz okolice Zaloga jugovzhodno od Jurkloštra. Vsebuje presedimentirane odlomke orbitolin in lepo ohranjeno troholino. Poleg foraminifer so v vzorcu še ostanki krinoidov in morskih ježkov (tabla 2, si. 2). Enake zgornje-kredne plasti smo našli še dalje proti jugovzhodu na severnem in južnem pobočju Bohorja. V vzorcu lapornatega apnenca severozahodno od Brezovega smo določili foraminifero Globotruncana ex. gr. linneiana, ki kaže na zgornjekredno starost. V kosih breče pa smo določili foraminifere Orbitolina sp., Cuneolina sp. in Miliolidae (L. S r i b a r, 1960). Sklep Apnena breča, ki nastopa kot vložek v lapornatem apnencu na več krajih litijske in trojanske antiklinale, vsebuje v kosih foraminifere Orbitolina sp., Cuneolina sp., Trocholina sp. in algo Clypeina jurassica ter ostanke krinoidov in morskih ježkov. Fosilni ostanki kažejo na to, da izvirajo kosi breč iz jurskega in krednega apnenca. Globotrunkane v vezivu breče dokazujejo zgornjekredno starost. V lapornatem apnencu smo doslej našli globotrunkane le severozahodno od Brezovega. 2e doslej znana nahajališča (Grad, 1960; Kuščer, 1967) in novo najdeni erozijski ostanki zgornjekrednih plasti kažejo na njihovo precejšnjo razširjenost v Posavskih gubah. Enak razvoj zgornjekrednih plasti sledimo z območja Posavskih gub na Medvednico v severnemu delu Hrvaške (L. Babic, I. Gušič i D. N e d ž 1 a , 1973). Zanimiva je najdba alge Clypeina jurassica pri Sv. Miklavžu. To je doslej najsevernejše nahajališče te alge pri nas. Upper Cretaceous Deposits in the Sava Folds Valentin Lapajne and Ljudmila Šribar Abstract The calcareous breccia, that appears as an intercalation in the marly limestone in several places in the litija and Trojane anticlines of the Sava Folds, contains in the rock fragments the foraminifers Orbitolina sp., Cuneolina sp., Trocholina sp., and alga Clypeina jurassica as well as remnants of crinoids and sea urchins. These fossils prove the geological age and origin of the breccia fragments derived from Jurassic and Cretaceous limestones. Globotruncanas in the breccia cement, hovewer, prove its deposition in Upper Cretaceous. The foraminifer occurrences as known up to now indicate a rather wide spread of the Upper Cretaceous beds in the Sava Folds. According to L. Babic, I. Gušič and Devide-Nedšla (1973) the same deve- 16 — Geologija 16 241 Si. 1. Globotruncana sp. in odlomki rudistov v zgornjekredni breči, 35 X, jugovzhodno od kmetije Urankar št. zb. 816-26879 Fig. 1. Globotruncana sp. and rudistid fragments in the Upper Cretaceous breccia, 35 X. SE of the home Urankar SI. 2. Apnena breča z Orbitolina sp., 35 X, zgornja kreda, jugovzhodno od kmetije Urankar, št. zb. 113-27310 Fig. 2. Calcareous breccia including Orbitolina sp., 35 X, Upper Cretaceous, SE of the home Urankar SI. 1. Clypeina jurassica iz apnene breče, Sv. Miklavž, 35 X, zb. 17196a-17043 Fig. 1. Clypeina jurassica from the calcareous breccia, 35 X, Sv. Miklavž SI. 2. Orbitolina sp., Trocholina sp. in ostanki morskih ježkov iz zgornjekredne breče, 35 X, Zalog pri Jurkloštru št. zb. 12167/3-26790 Fig. 2. Orbitolina sp., Trocholina sp. and sea urchin remains in the Upper Cretaceous breccia, 35 X, Zalog pri Jurkloštru lopment of Upper Cretaceous beds can be followed from the Sava Folds towards the Medvednica in Northern Croatia. Of interest is the occurrence of the alga Clypeina jurassica near Sv. Miklavž. This in the northernmost occurrence known up to now of this alga in our country. Literatura Babič, L., Gušič, I., D e v i d e - NedčlaD. 1973, Senonski kršnici na Medvednici i njihova krovnina. Geološki vjesnik, sv. 25, Zagreb. E1 i s, B. et Messina A.R. 1940—1972, Catalogue of Foraminifera. Special Publ. Am Mus. of Nat. Hist. New York. Ferjančič, L., 2 n i d a r č i č M. 1968/69, Geološka karta 1 :25.000, list Prebold in Zabukovica 1,3. Arhiv Geološkega zavoda, Ljubljana. Grad, K. 1960, Obvestilo o raziskavah krednih sedimentov v Posavskih gubah. Geologija 6, Ljubljana. Grad, K. 1969, Psevdoziljski skladi med Celjem in Vranskim. Geologija 12, Ljubljana. Kuščer, D. 1967, Zagorski terciar. Geologija 10, Ljubljana. L a p a j n e, V. 1970, Geološke raziskave na območju M. Reke v letu 1969. Arhiv Geološkega zavoda, Ljubljana. L a p a j n e, V. 1973, Geološke raziskave na območju M. Reke v letu 1972. Arhiv Geološkega zavoda, Ljubljana. S r i b a r, L. 1960, Mikropaleontološka preiskava vzorcev iz mezozojskih kamenin iz okolice Blance in Planine pri Sevnici. Arhiv Geološkega zavoda, Ljubljana. S r i b a r, L. 1969, Mikropaleontološko poročilo o vzorcih z lista Celje. Arhiv Geološkega zavoda, Ljubljana. Teller, F. 1907, Geologische Karte der osterr.-ungar. Monarchie SW Gruppe, Nr. 93, Cilli-Ratschach, Wien. Winkler, A. 1923, Uber den Bau der Sstlichen Sudalpen. Mitt. d. geol. Ges. XVI, Wien. V DK 552.163:552.42/48(234.321yl3) Pohorske metamorfne kamenine II Ančka Hinterlechner-Ravnik Vsebina Uvod...........................245 Petrografija kamenin.....................249 Kamenine zelenega skrilavca in prehodne cone.........249 Blestnik in amfibolit z vložki marmorja, kvarcita in pegmatitnega gnajsa........................252 Očesni gnajs, muskovitno biotitni gnajs in pegmatitni gnajs .... 254 Diaftoritni almandinovo muskovitni blestnik in gnajs s pegmatitnim gnajsom.......................254 Vpliv tektonike na kristalizacijo metamorfnih kamenin.......256 Stratigrafija metamorfnih skladov................258 Povzetek..........................260 The Metamorphic Rocks of Pohorje Mountains II (Abstract)......261 Literatura.........................263 Uvod V nadaljevanju petrografskih raziskav na Pohorju sem kartirala njegovo južno obrobje. Kamenine zelenega skrilavca in prehodne cone ter kamenine stavro-litnega subfaciesa sem določila na podlagi profiliranja severozahodnega Pohorja in po vzorcih osnovne geološke karte Slovenj Gradca. Vzorce je nabrala skupina geologov oddelka za geološko kartiranje Geološkega zavoda (Dozet, 1969; Mioč, 1971 in 1972). Kamenine prehodnega območja med obema faciesoma, očesni gnajs in diaftoritne kamenine sem kartirala v sedanji raziskovalni fazi na jugozahodnem Pohorju med Dov-žami in Črnim vrhom. Kamenine opisujem glede na stopnjo metamorfoze po Winkler-j u (1967). Za primerjavo podajam uvrstitev posameznih skupin v anhi-cono, epicono, mezocono in katacono. Pri klasifikaciji se ravnam po Fritschevih predlogih za poimenovanje metamorfnih kamenin na podlagi količine posameznih mineralnih sestavin in njihove zrnavosti (F r i t s c h in dr., 1967). Nadrobneje opisujem kamenine zelenega skrilavca in prehodne cone med obema Barrowima faciesoma. Jugozahodno Pohorje Southwestern Pohorje Severozahodno Pohorje Northwestern Pohorje Enak profil kot na zahodnem Kozjaku The same as Western Kozjak section Zahodni Kozjak Western Kozjak Ni iveznega prehoda Lack of continuity Zveza £e nI raziskana Not clear relations SI. 1. KORELACIJA ZAPOREDJA KAMENIN NA POHORJU IN KOZJAKU Fig. 1. ROCK SEQUENCE OF POHORJE MOUNTAINS CORRELATED WITH THAT OF KOZJAK MOUNTAINS Explanation of Fig. 1 Dark-grey phyllite with appearance of small-sized and colourless garnet; inclusions of green schist with blue-green hornblende (Fg. h). Blue-grey marble (M) with subordinate silicate fragments. Fine-grained chlorite-muscovite schist with small-sized staurolite and pale- -pink garnet (Sst). Inclusions of amphibole schist with epidote and chlorite (Aep), quartzite (Q), meta-keratophyre and its tuff (X'), blue-grey marble (M), and graphite slate (Sgr). Hornblende-biotite dacite (aq), Tertiary. Garnet-biotite-muscovite schist and gneiss with chloritoid (Sm-Gg, ct), inclusions of amphibolite (A) and almandine-disthene flaser gneiss (Gey). Amphibolite and amphibole schist with epidote and chlorite (A). Numerous inclusions of white marble (M) in intimate association with pegmatite gneiss (Pg). Lateral transition to fine-grained biotite-gneiss with garnet and andesine (Sb-Gb). Diaphthorite almandine-muscovite schist and gneiss (Sdiaph) derived from retrogressively altered almandine-muscovite schist and gneiss. Inclusions of pegmatite gneiss (Pg), scarce amphibole schist (Aep) and marble (M). Along the contact with tonalite (<5q) the diaphthorite almandine-muscovite schist and gneiss (Sdiaph) are recrystallized to andalusite schist and" gneiss (Sad). Almandine-biotite-muscovite schist and gneiss (Sm-Gg), characterized by disthene and staurolite. It comprises small bodies of amphibolite (A), eclogite (E), amphibolite-eclogite (AE), quartzite (Q), and almandine-disthene flaser gneiss (Gey). All of them are cut by pegmatite gneiss (Pg). Calcareous phyllite and phyllites with prevailing quartz, sericite-muscovite, calcite, chlorite-pennine, epidote, albite, and green biotite respectively (F). The characteristic rocks: meta-keratophyre, its tuff (X'), and blue-grey, seldom white marble, including quartz, meta-keratophyre and phyllite fragments. The amount of amphibole is gradually increasing. Amphibole schist with chlorite and biotite (Aep), epidote schist, amphibolite, and white marble (M). The characteristic rock is meta-diabase with uralitized augite crystals. Green biotite is gradually replaced by the red one, albite by oligoclase. Lateral transition to fine-grained chlorite-biotite phyllite-gneiss (Geo, bi). Biotite-muscovite schist and gneiss with porphyroblasts of red garnet and staurolite. The last reaches the size of three cm (Sst, gr). Garnet-biotite-muscovite schist and gneiss with chlorite, chloritoide, staurolite, and disthene (Sm-Gg, ct). Biotite is red-brown. Scarce inclusions of white marble (M), dark-grey quartzite (Q), amphibolite with epidote (A), garnet--disthene flaser gneiss (Gey), and exceptionally pegmatite gneiss. Besedilo k si. 1 Temno sivi filit z drobnim brezbarvnim granatom in vključki zelenkastega skrilavca z modrikasto rogovačo (Fg, h). Modrikasto sivi marmor (M) s silikatnimi drobci. Finozrnat kloritno muskovitni blestnik z drobnim stavrolitom in rožnatim granatom (Sst). Vključki amfibolovega skrilavca z epidotom in kloritom (Aep), kvarcita (Q), keratofirja in njegovega tufa (X'), modrikasto sivega marmorja (M) in grafitnega skrilavca (Sgr). Rogovačno biotitni dacit (aq), terciar. Granatov biotitno muskovitni blestnik in gnajs s kloritoidom (Sm-Gg. ct). Vključki amfibolita (A) in protastega almandinovo distenovega gnajsa (Gcy). Amfibolit in amfibolov skrilavec z epidotom in kloritom (A). Pogostni vključki belega marmorja (M), in ob njem pegmatitnega gnajsa (Pg). Lateralni prehod v drobnozrnati biotitni gnajs z granatom in andezinom (Sb-Gb). Diaftoritni almandinov muskovitni blestnik in gnajs (Sdiaph), ki je nastal iz retrogradno spremenjenega almandinovo muskovitnega blestnika in gnajsa. Pogosten je pegmatitni gnajs (Pg), redek amfibolov skrilavec (Aep) in marmor (M). Ob kontaktu s tonalitom (<5q) je diaftoritni blestnik in gnajs (Sdiaph) spremenjen v andaluzitni blestnik in gnajs (Sad). Almandinov biotitno muskovitni blestnik in gnajs (Sm-Gg) z distenom in stavrolitom. Vsebuje vključke amfibolita (A), eklogita (E), amfibolitnega eklo-gita (AE), kvarcita (Q) in protastega almandinovo distenovega gnajsa (Gcy). Vsi vsebujejo pegmatitni gnajs (Pg). Apneni filit in drugi filiti s prevladujočim kremenom, sericitom-muskovitom, kalcitom, kloritom-peninom, epidotom, albitom, oziroma zelenim biotitom (F). Značilne kamenine so metakeratofir in njegov tuf (X') ter modrikasto siv redko bel marmor (M), ki vsebuje zrna kremena, metakeratofir j a in filita. Postopoma narašča količina amfibola. Amfibolov skrilavec s kloritom in biotitom (Aep), epidotov skrilavec, amfibolit, amfibolovec in bel marmor (M). Ohranjen je metadiabaz z uralitiziranim avgitom. Z globino je zeleni biotit postopoma nadomeščen z rdečim, in albit z oligoklazom. Lateralni prehod v drobnozrnati kloritno biotitni filitni gnajs (Geo, bi). Biotitno muskovitni blestnik in gnajs s porfiroblasti rdečega granata in stav-rolita. Kristali stavrolita dosežejo 3 cm (Sst, gr). Granatov biotitno muskovitni blestnik in gnajs s kloritom, kloritoidom, stavrolitom in distenom (Sm-Gg, ct). Biotit je rdečkast. Redki vključki belega marmorja (M), temnosivega kvarcita (Q), amfibolita z epidotom (A), protastega almandinovo distenovega gnajsa (Gcy) in izjemoma pegmatitnega gnajsa. Petrografija kamenin Na zahodnem Pohorju in zahodnem Kozjaku nastopajo naslednje me-tamorfne kamenine, ki so prikazane tudi na sliki o zaporedju metamorf-nih kamenin (si. 1). 1. Najmanj metamorfozirana skupina vsebuje kamenine zelenega skrilavca s prehodom v almandinovo amfibolitni facies. 2. Blestnik in amfibolit z vložki marmorja in kvarcita, ki spadajo v stavrolitni subfacies almandinovo amfibolitnega faciesa. 3. Očesni gnajs, drobnozrnati biotitni gnajs in pegmatitni gnajs, ki so najgloblji del metamorfnih kamenin na Pohorju. 4. Diaftoritni almandinov muskovitni blestnik in gnajs s pegmatitnim gnajsom, ki predstavljajo retrogradno spremenjen srednji del pohorskih kamenin. Naštete kamenine ne predstavljajo zveznega profila in so pogosto v tektonskih kontaktih. Kamenine zelenega skrilavca in prehodne cone Po klasičnem profilu metamorfnih kamenin v Centralnih Alpah leži nad zelenim skrilavcem temno sivi filit z redkimi vložki meljevca, apnenca in tufa. Te kamenine predstavljajo prehod med anhicono in epicono. Na Pohorju so razširjene na Veliki Kopi in zahodno od nje. Pod njimi slede neenakomerno debele plasti modrikastega in belega marmorja. Po stopnji metamorfoze ustreza marmor zgornjemu delu zelenega skrilavca, oziroma zgornji epiconi. Zelo verjetno pripadajo temu horizontu na Pohorju apnene kamenine vzhodno od Otiškega vrha. Pri dosedanjih raziskavah v njih nismo našli konodontov. Slede zelo različne kamenine zelenega skrilavca, ki jih delimo na dva dela. Zgornji del vsebuje značilne apnene filite in kisle metavulka-nite. Po stopnji metamorfoze obsega ta del zelenega skrilavca globji horizont kloritnega subfaciesa, biotitni subfacies in prehaja v almandinov subfacies. Meje subfaciesov niso ostre. Te kamenine ustrezajo epiconi. Za spodnji del zelenega skrilavca so značilni bazični metamorfozi-rani vulkaniti z amfibolitom, ki pripadajo almandinovemu subfaciesu in prehajajo že v stavrolitni subfacies. Primerjam jih s kameninami med epicono in mezocono. Debelina obeh delov je približno 1000 m. Zeleni skrilavec je razdelil že A. Kieslinger (1929) na svoji karti »Spodnji Dravograd« v zgornji in spodnji del; zgornjega je imenoval filitu podoben diaftorit, v spodnjega pa je štel zeleni in uralitni skrilavec (amfibolit). Se Tollmannu (1963) je bil ta »diaftoritni,< nivo v Centralnih Alpah dokaz za alpska narivanja. Vendar te kamenine niso retrogradno spremenjene, temveč vsebujejo značilne kisle me-tavulkanite: prvotni alkalni trahit, trahit in njuna tufa. Fritsch (1961) je prvi določil keratofir v ekvivalentnih plasteh v Krških Alpah. Na Svinški planini so opisali dobro ohranjene kisle metavulkanite Kleinschmidt & Wurm (1966) in Thiedig (1966). V istem horizontu so kisli metavulkaniti razširjeni tudi na Pohorju in na Kozjaku. Kemična analiza metakeratofirja (vz. 31710/25006, Mioč, 1972, str. 13), ki ima le delno albitizirane kristale mikrokliniziranega ortokla- za, kaže, da vsebuje 3,5 °/o K2O in 2,3 °/o NazO. Vtrošnikov kremena ni, po analizi pa je veliko kremena v osnovi (72,9% SiCh). Albit vsebuje do 3 °/o an. Kot optičnih osi mikrokliniziranega ortoklaza 2Vx = 100°. Albit ima ponekod strukturo šahovnice, kar dokazuje njegov nastanek iz sanidina. Po petrografski in kemični sestavi je metakeratofir enak opisanemu metakeratofirju v literaturi. Zeleni skrilavec se nahaja na južnem Pohorju v ozkem tektonsko razvlečenem pasu med Zrečami in Vitanjem. Dobro je razkrit vzhodno od Dravograda na obeh bregovih Drave. Najdemo ga med Dravogradom, Trbonjami in Otišnikom ter južno od Vuhreda. S severozahodnega Pohorja se nadaljuje zeleni skrilavec na zahodni Kozjak in se zelo razširi severno od Mute. Na Remšniku približno na območju OfiČa je ta nivo zelo stanjšan. Pasovi zelenega skrilavca se raztezajo od zahoda proti vzhodu in vpadajo povečini proti jugu. Od juga proti severu prihajajo na površje vedno globje plasti, razen v dolini Vuhredščice, kjer je obratno zaporedje. Zaradi tektonike ponekod določene plasti manjkajo. Precej popoln profil nizko metamorfozi ranih kamenin zelenega skrilavca najdemo severno od Mute. V apnenem horizontu nastopajo apneni filit z redkimi lečami modrikasto sivega laminiranega marmorja, metakeratofir z metamorfoziranimi tufi, bel kvarcit s prehodi v filit in tuf. Kvarcit je ponekod mikrobrečast in rumenkasto prepereva. Marmor vsebuje pogosto vključke kremena, plagioklaza in zoisit-epidota ter lapile kisle sestave in sericitno muskovitne filitne fragmente (tabla 1, si. 1 in 2). Najdemo jih v raznih delih profila. Filitni fragmenti so za marmor značilni, medtem ko so v drugih kameninah manj izraziti. Biotit je v tem horizontu zelen. Enake kamenine so razvite južno od Vuhreda, kjer opazujemo številne lečaste vključke modrikasto sivega laminiranega marmorja, ki so verjetno tektonske ponovitve. Skrilavce prekrivajo sedimenti štalensko-gorske serije in miocena. Pod apnenim filitom je razvit zelenkast drobnozrnat skrilavec z zelo različno količino sericita, muskovita, klorita, zelenega biotita, epidota, albita, neprosojnega minerala in redkega turmalina. Predstavlja meta-morfozirane tufe in tufite. Pravi filit, to je sericitno muskovitni kremenov skrilavec, je redek. Značilen je metakeratofir s tufskimi različki Klastična struktura debelozrnatih različkov je ohranjena. Fina diferenciacija kamenin je pogojena že s prvotno sedimentacijo. Lineacija je dobro izražena v kameninah, ki vsebujejo več belih mineralov. Ta del zelenega skrilavca nastopa v nadaljevanju profila proti severu nad Muto in nad Otiškim vrhom. V njem postopoma narašča količina rogovače in kamenine prehajajo v pravi zeleni skrilavec značilne temno zelene in rumenkasto zelene barve, ker vsebujejo v glavnem zelene minerale. Razširjene so predvsem ob bregovih Drave med Dravogradom in Muto oziroma Trbonjami. Rogovača je zelenkasto modro pleohroična, ponekod brezbarvna. Biotit je zelen, a postopoma je več rdečega. Klorit je brezbarven, relativno visoko dvolomen Mg-različek, ki pripada sheridanitu in grochauitu (Neugebauer, 1970, str. 35). Epidot prevladuje nad zoisitom. Manj je albita, albitnega oligoklaza, oliglokaza in kremena. Akcesorni so neprosojni mineral, titanit in turmalin. Po razporeditvi neprosojnega minerala včasih še slutimo prvotne tufske fragmente. Najbolj bazični različki, ki vsebujejo samo rogovačo, so redki. Zanimivi so metadiabazi z ohranjenimi uralitiziranimi kristali avgita, velikimi do 3 mm v zelo drobnozrnati osnovi paličaste rogovače in klorita ter z malo saličnih mineralov. V uralitiziranem avgitu je rogovača neenotna, včasih lamelama, zelenkasto modra do brezbarvna. Posebnost je prsten rjavkast zelo drobnozrnat kloritni muskovitno biotitni gnajs z desetinko mm velikim brezbarvnim granatom in oligo-klazom, ki je razširjen v globjem delu zelenega skrilavca, zlasti na Kozjaku. V kameninah zelenega skrilavca nastopajo tanke bele žilice albita, klorita, penina in žarkovitega laumontita (tabla 2, si. 1). Žilice so potek-tonske. V globji del prehodne cone štejem kamenine na manjši površini zahodno od Turičnika na Pohorju. Prevladuje finozrnat blestnik. Njegova zrnavost je prehodna med filitom in blestnikom. Velikost mineralov sljude je okrog 0,2 mm. Barve je sivkaste ali zelenkaste, kar je odvisno od količine komponent: dvolomnega klorita, muskovita, rdečkastega bio-tita in neprosojnega minerala. Rdečkast granat je redek; njegovi kristali so veliki le nekaj desetink mm. Značilen pa je nekaj desetink do 3 mm velik stavrolit, ki je zaradi neprosojnih vključkov temno zelen (tabla 2, si. 2). Razporeditev vključkov dokazuje njegovo prvo fazo kristalizacije. Podobno vsebujejo drobni kristali oligoklaza fine neprosojne vključke, razporejene prečno na skrilavost kamenine. Megaskopska struktura dveh različkov blestnika je zelo značilna. Prvi je valovito skrilav v centimetrskih dimenzijah. Ima mehke svetlikajoče se površine ter velike kristale muskovita poleg sericita in klorita. Kristali muskovita so krpasto združeni in nabrani (tabla 3, si. 1). Drugi različek je bolj gladko skrilav; po ploskvah skrilavosti vidimo le fino nabranost v dimenzijah desetink mm. To je posledica prečne kristalizacije muskovita in biotita. Krista-lizacija sljud je potektonska (tabla 3, si. 2). Poleg blestnika nastopata zeleni amfibolov skrilavec s kloritom in z epidotom in zelo redko pegma-titni gnajs, ki ga tu prvič srečamo v profilu metamorfnega zaporedja. Manj metamorfozirane značilne kamenine tega horizonta pa so svetlo siv drobnozrnat kvarcit z muskovitom in grafitni skrilavec; sivkast apnen biotitno kloritni skrilavec, ki vsebuje povečini primes verjetno tufskega plagioklaza; zelenkast fino ploščast kremenovo kloritni skrilavec s plagioklazom, verjetno tufskega porekla; povečini modrikasto siv lami-niran marmor s silikatnimi in filitnimi vključki; redek je bel in siv metakeratofir, ki prehaja v kvarcit; značilen je črn ploščast kremenovo filitni skrilavec, ki je zelo drobnozrnat in vsebuje posamezne kristale kloritiziranega in zoisitiziranega granata, velike do 3 mm, ter posamezne zelenkaste lamine z modrikasto rogovačo (tabla 4, si. 1). Manj metamorfozirane kamenine leže konkordantno med drobnozrna-tim blestnikom s stavrolitom in ne dajejo videza tektonske vgnetenosti. Drobnozrnati blestnik je ponekod delno drugod popolnoma spremenjen v diaftoritni blestnik, vendar je idiomorfna oblika kristalov po- gosto ohranjena. Stavrolit in plagioklaz sta sericitizirana, granat in rogovača pa kloritizirana. V horizontu diaftoritnega almandinovo musko-vitnega blestnika in gnajsa kažejo bolj groba zrnavost, velik skoraj popolnoma kloritiziran rdeči granat in stalna prisotnost sericitiziranega pegmatitnega gnajsa na prvotni globji nivo. Stavrolit prve faze krista-lizacije, ki je za naše območje za stopnjo metamorfoze značilen, omenjajo na Svinški planini nekoliko niže v profilu (Kleinschmidt, 1970, str. 106). Blestnik in amfibolit z vložki marmorja, kvarcita in pegmatitnega gnajsa V precej obsežnem prehodnem območju obeh faciesov Barrowe faci-alne serije, ki ustreza istočasno zgornjemu delu mezocone, opazujemo že izrazito kristaliziran blestnik in gnajs. Zanj so značilni majhni in centimetrski kristali stavrolita in granata, na Svinški planini tudi disten. Zelo značilni so idiomorfni kristali in mreža finih vključkov v njih, po katerih sklepamo na tektonsko dogajanje med njihovo rastjo. Klorit polagoma izginja. Poseben pomen ima kloritoid, ker nastopa v zaporedju metamorfnih kamenin samo v tem horizontu. V njegovem globjem delu je razvit amfibolit, ki se ne razlikuje od više ležečega amfibolita iz glob-jega nivoja zelenega skrilavca. Na tanke plasti marmorja v amfibolitu so v tem nivoju vezani tudi najvišji pogostni pojavi pegmatitnega gnajsa. Blestnik in gnajs z značilnimi porfiroblasti je razvit na zahodnem Kozjaku v talnini globjega nivoja zelenega skrilavca. Prehod je oster, kar je odvisno od prvotne litološke razlike: blestnik je nastal iz glinasto peščenih sedimentov, zeleni skrilavec pa iz srednje bazičnih vulkanskih kamenin, ki so se povečini pomešale s sedimenti. Ker najdemo blestnik s kloritoidom, stavrolitom in granatom na celotnem severozahodnem Kozjaku, sklepam, da gre verjetno za tektonske ponovitve. Navidezna debelina tega horizonta je najmanj 500 m, na Svinški planini pa le 150 m. Marmor, amfibolit, kvarcit in pegmatitni gnajs so redki. Globji mezoconalni deli nastopajo na Kozjaku proti vzhodu. V Ožbaltskem jarku najdemo manjše leče serpentinita v distenovem protastem dvo-sljudnem blestniku in gnajsu z redkimi granati, velikimi 1 cm (Mioč 1972). Po dosedanjih podatkih je blestnik z velikimi kristali granata in s kloritoidom na Pohorju manj značilno razvit. V Vuhredskem jarku mu ustreza v talnini drobnozrnatega oligoklaznega amfibolita z epidotom in kalcitom (vz. 71/23473) drobnozrnat biotitno muskovitni blestnik z drobnimi in velikimi granati ter drobnim stavrolitom, rekristaliziranim v nize-vsebuje tudi Mg-klorit. ' Na Pohorju nad Dovžami severno od Tomažiča pa leži ta nivo tektonsko omejen med zelo drobnozrnatim blestnikom, diaftoritnim almandinovo muskovitnim blestnikom in očesnim gnajsom. Nastopa predvsem značilni muskovitni blestnik z velikim in drobnim granatom ter kloritoidom, plavajočim v sericitnem agregatu (tabla 4, si. 2). Je precej retrogradno spremenjen. Vsebuje tanjše vključke amfibolita in protastega sericitiziranega distenovega gnajsa z granatom. V blestniku so tudi drobni conami kristali zoisita-epidota. Pegmatitni gnajs je redek. Nekoliko globji deli, ki so najbolj razširjeni, pripadajo neenakomerno zrnatemu amfibolitu z epidotom in kloritom, ki vključuje tanke plasti belega marmorja in številne žile pegmatitnega gnajsa s turmalinom. Opazujemo lateralne prehode v drobnozrnat biotitni gnajs z drobnim granatom in v drobnozrnat muskovitni kvarcit. Plagioklaz v amfibolitu je oligoklazni andezin, plagioklaz v biotitnem gnajsu pa andezin. Amfi-bolit in pegmatitni gnajs sta pogosto zelo kataklazirana. V zbruskih opazujemo celo psevdotahilitna območja. Na meji med zelenim skrilavcem in kloritoidnim blestnikom, torej na meji med epicono in mezocono nastopa biotitno muskovitni blestnik z granatom in stavrolitom. Kristali stavrolita so veliki do tri centimetre, kristali granata pa majhni, dosežejo le 2 do 3 mm. Prevladuje zeleno pl^ohroičen biotit, rdeče pleohroičnega je manj. Plagioklaz in kremen sta redka. Stavrolit je idiomorfen, včasih izometričen in obdan tudi s terminalnimi ploskvami, kar je redkost. Nekateri kristali so dvoj-čični in podolgovati. Tudi granat je navadno idiomorfen in obdan od ploskev (110). V stavrolitu in granatu je ohranjena interna struktura, nakazana z neprosojnimi vključki in s kremenom; v granatu je zelo fina, v stavrolitu pa groba. Obod granata je brez vključkov, kar kaže na večfazno kristalizacijo, ki je glede na sigmoidno nanizane fine vključ-ke v jedru predtektonska in sintektonska. Conami granat je vključen tudi v velikem kristalu stavrolita. To dokazuje, da je v končni fazi kristalizacije stavrolit lahko nadomestil granat. Tudi veliki vključki, ki nakazujejo interno strukturo v stavrolitu in so ob obodu le rahlo zasukani, bi dokazovali mlajšo rast tega minerala. Obrobek stavrolita je včasih sericitiziran. Opazujemo tudi nekaj mm velike popolnoma seri-citizirane kristale, ki so morda pripadali prvotno distenu. Veliki kristali niso bili tektonsko deformirani. Sljuda je fino mimetsko nabrana, a tudi prečno orientirana. Biotitno muskovitni blestnik z granatom in stavrolitom je razširjen na Kozjaku ob potoku Velka in severneje ob Bistrici (tabla 5, si. 1). Pas tega blestnika se razteza več kilometrov daleč. Nastopa tudi na Svinški planini (Kleinschmidt, 1970), kjer se izmenjuje z granatovim blestnikom. Granat je tam velik več centimetrov. Pod blestnikom z velikimi idiomorfnimi kristali stavrolita vidimo na dvosljudnem blestniku in gnajsu s kloritoidom sledove močnih deformacij in večfazno kristalizacijo (tabla 5: si. 2). Zaporedje kristalizacije je različno od vzorca do vzorca in zelo komplicirano. Opazujemo dve ali več faz kristalizacije kloritoida, granata in stavrolita (tabla 6, si. 1). Kloritoid predstavlja v nekaterih vzorcih začetno in končno fazo kristalizacije. V prvem primeru nastopa z značilno interno strukturo v granatu, v zadnjem primeru je lahko retrogradni produkt stavrolita. Granat je idiomorfen, pa tudi zelo korodiran. Poleg kristalov granata, velikih 1 cm, opazujemo zelo drobna idiomorfna zrna granata. Stavrolita in kloritoida ne vidimo na oko. Posebno stavrolit je v vseh kameninah možno zamenjati s turmalinom. Biotit je zelen in rdeč. Vzorci so delno sericitizirani in kloritizirani. Očesni gnajs, muskovitno biotitni gnajs in pegmatitni gnajs Najgloblji del pohorskih metamorfnih kamenin predstavlja drobno-zrnat muskovitno biotitni gnajs z očesnim in pegmatitnim gnajsom. Skrajni zahodni del območja očesnega gnajsa seže do Dovž, kjer je tektonsko prekinjen. Gnajs je antiklinalno naguban. Gube imajo glavno smer vzhod—zahod. Pogosto je na mejnih območjih foliacija bolj strmo nagnjena. Očesni gnajs se zmenjuje z muskovitno biotitnim gnajsom, ki je brez porfiroblastov in ponekod levkokraten. Petrografsko sem opisala gnajse tega horizonta v prejšnjem delu (Hinterlechner-Ravnik, 1971, str. 204). Gnajsi ne vsebujejo mineralov, značilnih za stopnjo metamorfoze. Diaftoritni almandinovo muskovitni blestnik in gnajs s pegmatitnim gnajsom V prejšnji razpravi (Hinterlechner-Ravnik, 1971, str. 196) sem te kamenine imenovala almandinov filitni blestnik in gnajs. Predstavljajo značilen horizont, debel okrog 500 m. Njihova rekristalizacija v nižjo metamorfno stopnjo je pozno sintektonska. Diaftoritne kamenine so razvite na severnem obrobju Pohorja južno od Ribnice ob tektonski črti v smeri E—W. Bolj pa so razširjene na južnem Pohorju od Volovice in Skrivnega hriberja na vzhodu, prek Črnega vrha do Planjave in Razborce. Zahodna meja je tektonska, kjer meje na različne kamenine prehodne cone obeh faciesov ter na anhime-tamorfne temno sive skrilavce. Krovnina diaftoritnih kamenin je popolnoma denudirana. V normalnem kontaktu z diaftoritnimi kameninami je v njihovi talnini biotitno muskovitni blestnik in gnajs z almandinom. Ta vsebuje tudi eklogitne leče, ki jih je od vzhoda proti zahodu vedno manj. Na meji s tonalitom obroblja diaftorite pas biotitnega blestnika in gnajsa z andaluzitom, širok do 100 m. V njem ni retrogradnih sprememb. Granodiorit je termično vplival na kristalizacijo kamenin z idiomorfnimi kristali andaluzita, ki so v diaftoritnih kameninah popolnoma sericitizi-rani. Dacit in njegov diferenciat malhi t, ki pogosto sečeta diaftoritne kamenine, v njih nista povzročila kontaktnih sprememb. Za diaftoritni almandinovo muskovitni blestnik in gnajs so značilni ostanki rožnatega granata. Njegovi kristali so bili veliki po več milimetrov in so sedaj povečini nadomeščeni s peninom. Kloritni agregati so tektonsko zelo razvlečeni (tabla 6, si. 2). Druga značilnost diaftoritnih kamenin so sericitni agregati, pri katerih še lahko sklepamo na njihove prvotne kristalne oblike; povečini pa so tektonsko razpotegnjeni. Prvotni možni kristali, ki so glede na sedanje oblike merili do nekaj milimetrov, so andaluzit, disten, stavrolit in plagioklaz. Redko vsebujejo sericitni agregati posamezen kristal kloritoida, bolj pogosto drobno paličast epi-dot-zoisit. Plagioklaz meri okrog 1 mm. V jedru je svež, po obodu pa pogosto nadomeščen z velikimi luskami sericita. Struktura je redko dvojčična in neizrazito lamelama. Sestava plagioklaza, merjena na UM, je 31 °/o an, kar ustreza oligoklaznemu andezinu. Iste značilnosti opazujemo tudi v plagioklazu pegmatitnega gnajsa. Kremen je povečini kata-klaziran. Muskovit je pozno sintektonski. Količina muskovita je zelo različna, ponekod ga skoraj ni. Temno barvo daje diaftoritnim kameninam fino dispergiran penin in ne neprosojni minerali, ki so sorazmerno redki. Akcesoren je turmalin. Sestava diaftoritnega horizonta je enolična. Poleg diaftoritnega blest-nika in gnajsa s pegmatitnim gnajsom sem našla rdečkasto zeleni bio-titni gnajs, ki je le delno diaftoritiziran. Sicer je biotit ohranjen pogosteje v talninskih delih diaftoritnega horizonta. Marmorni vložki so tanki in zelo redki. Vsebujejo z brezbarvnim kloritom leuchtenbergitom psevdomorfozirani mineral, epidot, zoisit, oligoklazni andezin, muskovit, klorit, kremen in rdečkast biotit. V diaftoritnih kameninah ohranjene oblike kristalov, psevdomorfo-zirane s sericitom in peninom, dokazujejo, da je bila njihova izhodna kamenina izrazito kristalizirana. Vsebovala je pegmatitni gnajs, bazičnih in apnenih vključkov pa skoraj ne. Glede na to sta kot izhodni kamenini možna blestnik in gnajs v krovnini blestnika z eklogitom. Diaftoritizirana sta bila pozno sintektonsko ob koncu variscične orogeneze. Kataklaza je redka. Retrogradna metamorfoza je bila izokemična. To dokazujejo skoraj enaki podatki kemične analize diaftoritnega almandinovo muskovit-nega blestnika in muskovitno biotitnega blestnika z andaluzitom (tabela 1). Zanimiva je velika količina alkalij ter oksidov aluminija in titana. Kemični analizi — Rock analyses Si02 59,00 % 2 Si02 56,70 % TiOa 0,80 % Ti02 1,00 % a12os 20,50 % ai2o3 20,50 % Fe2Os 1,30 % Fe2Os 1,02 % FeO 5,90 % FeO 6,50 % MnO 0,16 % MnO 0,17 % MgO 2,00 % MgO 2,42 % CaO 2,20 % CaO 1,68 % Na20 2,00 % Na20 1,75 % k2o 3,30 % k2o 3,15 % p2o5 0,38 % p2o5 0,027 % h2o+ 0,70 % h2o+ 0,98 % h2o- 0,10 % h2o- 0,04 % co2 1,76 % co2 3,10 % s — S 0,35 % 100,10 % 99,387 % 1 14261/18170 Muskovitno biotitni blestnik z andaluzitom in stavrolitom jugovzhodno od Črnega vrha. — Muscovite-biotite schist with andalusite and staurolite SE of Črni vrh. 2 304/25251 _ Diaftoritni almandinovo muskovitni blestnik jugovzhodno od Črnega vrha. — Diaphtorite-almandine-muscovite schist SE of Črni vrh. Analizirali: M. T r e p p o in T. Lavrič, Metalurški inštitut, Ljubljana. — Analyzed by: M. T repp o and T. Lavrič, Metalurški inštitut, Ljubljana. Vpliv tektonike na kristalizacijo metamorfnih kamenin Centralne Alpe sestoje večidel iz regionalno metamorfoziranih kamenin. Njihovi vzhodni grebeni segajo na območje severne Slovenije. Progresivna regionalna metamorfoza je posledica orogenetskega in magmatskega delovanja v več časovnih intervalih. Regionalna metamorfoza centralno alpskih kamenin, ki ustrezajo Barowi facialni seriji, je vari-scična. Morfološko pa se je gorovje izoblikovalo v alpski orogenezi, torej mnogo pozneje. V alpski orogenezi so prodrle v metamorfne sklade magmatske kamenine, ki so povzročile kontaktne spremembe. Gre v glavnem za tonalit in dacit. Naj tu pripomnimo, da ime tonalit ne ustreza pohorski globočnini. Njena sestava govori za biotitni kremenov diorit s prehodi v granodiorit (Faninger, 1970). Ob njenem kontaktu z diafto-ritnimi kameninami so se ohranili kristali andaluzita, kar kaže na kontaktno metamorfozo. Po skladnih strukturah kremenovega diorita in granodiorita ter metamorfnih kamenin bi sklepali, da v njihovi starosti ne more biti velike razlike. Pohorje predstavlja tektonski blok, ki je bil ob vzdolžnih in prečnih alpskih prelomih dvignjen glede na mezozojske sklade za več 1000 metrov. Dviganje je bilo stopničasto. Zato so prišle bolj metamorfozirane kamenine v stik z niže metamorfnimi in nespremenjenimi kameninami. Stopničasto dviganje je izrazito z južne in vzhodne smeri. Na zahodu pa so razširjeni manj metamorfozirane kamenine in paleozojski sedi-menti. Podobno tektoniko opazujemo tudi na zahodnem Kozjaku, kjer so na morfološko višjem severnem delu prišle na površje bolj metamorfozirane kamenine. Glavna tektonska smer je E—W. Pogojena je s periadriatskim prelomom, ki omejuje Pohorje na jugu in se nato obrne proti severovzhodu (Premru, 1971). Tudi severno obrobje Pohorja, zlasti ribniški tektonski jarek, kaže enako tektonsko smer. Od periadriatskega preloma proti severu so se usmerjali alpski narivi. Na zahodu omejuje Pohorje in Kozjak labotski prelom. Ta mlajša tektonska smer WNW—ESE je na zahodnem Pohorju zelo izrazita kar se odraža v njegovi parketni strukturi. Ob labotskem prelomu kakor tudi ob prelomih, vzporednih z njim, se metamorfni skladi in granodiorit za-sučejo iz prvotne smeri vzhod—zahod v smer severozahod—jugovzhod. Merjene mikrostrukture, ki se odražajo v foliaciji, lineaciji in B-oseh gub centimetrskih dimenzij, se skladajo z veliko tektoniko. Mikrostrukture so zato manj enotne v zahodnem kot v južnem delu Pohorja. Polja maksimumov so tudi razvlečena. Maksimumi merjenih foliacij in line-acij, dobljenih iz strukturnih diagramov, so naslednji: 1. Drobnozrnati blestnik z vključki amfibolita, marmorja, kvarcita, metakeratofirja in metatufa, zahodno od Turičnika. Maksimuma foliacije: 0°/39°, 10°/21°. 2. Drobnozrnati blestnik z vključki amfibolita, marmorja, kvarcita, metakeratofirja in metatufa zahodno od Turičnika. Maksimuma lineacije: 282V29® 316°/49°. 3. Amfibolit in biotitni gnajs z vključki marmorja in pegmatitnega gnajsa, severno od Dovž. Maksimuma foliacije: 328 fm), adamellskega tonalita pa izofalen (al « fm). Razlika je tudi v sestavi modalnih plagioklazov. Pri adamellskem tonalitu se namreč pojavljajo plagioklazi s korodiranimi bazičnimi jedri sestave bitovnit/labradorit, ki jih obdaja conarno zgrajen ovoj iz andezina, pogosto še z oligoklazom na robovih, povprečna sestava celotnih zrn pa znaša 45 % an (Karl, 1966). Kot smo že videli, vsebujejo plagioklazi pohorske globočnine povprečno le 35 °/o anortita in jim manjkajo predvsem korodirana jedra bazičnih plagioklazov, ki so tako značilna za adamellski tonalit. Primerjava torej kaže, da pohorska globočnina, kolikor ustreza kremenovemu dioritu, ni identična z adamellskim tonalitom. Se bolj kot za vzorec s Šmartnega na Pohorju velja to za primerke, ki so še bolj levkokratni ali pa sploh ne vsebujejo rogovače kot npr. že omenjeni vzorec kremenovega diorita iz Josipdola, ki ga je Dolar-Mantuani (1935, str. 111, obrus 40 a) imenovala tonalit. Le biotitno rogovačni kremenov diorit s Tinj (tabela 1), pri katerem odstotno razmerje med rogovačo ter vsoto rogovače in biotita doseže vrednost 25, ustreza tonalitu; toda po drugih lastnostih se tudi ta kamenina tako razlikuje od admellskega tonalita, da je z njim ne moremo identificirati. Če torej pohorski kremenov diorit ne ustreza adamellskemu tonalitu, se bomo vprašali, ali morda ni identičen s katerim od naštetih predstavnikov adamellske globočnine, kot jih označujejo Bianchi, Callegari, J obstraibizer (1970). Primerjava vzorca s Šmartnega na Pohorju (tabela 1) s kameninami, navedenimi na tabeli 2, pokaže, da se pohorski kremenov diorit tako po modalni sestavi kakor tudi po kemičnih lastnostih še najlepše ujema z adamellskim »levkokratnim biotitnim kremenovim dioritom-k, kar lahko pri primerjavi parametrov Zavarickega (1964) lepo dokažemo z vrednostmi »-d« (tabela 3). Najmanjšo vrednost za »d« dobimo namreč pri primerjavi z adamellskim »levkokratnim biotitnim kremenovim dioritom«. Pri primerjavi z Adamellom predstavlja torej vzorec s Šmartnega na Pohorju levkokratni biotitni kremenov diorit, isto pa velja seveda za druge sorazmerno levkokratne primerke pohorskega kremenovega diorita, še posebno če povsem manjka rogovača med femičnimi sestavinami. Izjemi sta biotitno rogovačni kremenov diorit s Tinj (tabela 1), ki se že približuje adamellskemu ^levkokratnemu tonalitu«, in melanokratni različek pohorske globočnine v cezlaškem kamnolomu (tabela 1), ki se pri primerjavi z Adamellom približuje »biotitnemu kremenovemu dioritu-«. Če torej ne upoštevamo izjem, lahko pri primerjavi z Adamellom za pohorsko globočino trdimo, da predstavlja »levkokratni biotitni kremenov diorit-«, ki proti zahodu postopno prehaja v granodiorit. Ker pa »levkokratni biotitni kremenov diorit« ne predstavlja posebnega pojma v petro-grafski klasifikaciji, bomo pohorsko globočnino v bodoče imenovali biotitni kremenov diorit, če vsebuje malo ortoklaza, oziroma granodiorit, če je poleg kremena in plagioklazov bistvena sestavina tudi ortoklaz. Tabela 3 Primerjava kremenovega diorita s Smartnega na Pohorju s povprečnimi sestavami glavnih tipov adamellskih kamenin (Bianchi, Callegari, Jobstraibizer, 1970, str. 135) s parametri Zavarickega (Savarizki, 1954) Tabelle 3 Vergleich des Quarzdiorites von Šmartno am Pohorje mit mittleren Zusammensetzungen der Hauptgesteinstypen des Adamello (Bianchi, Callegari, Jobstraibizer, 1970, S. 135) mittels der Zahlenwerten nach Sawarizki (1954) Kamenina Gestein a c b s d = y an, alkalni glinenci pa ortoklazu z začetnimi delnimi prehodi v mikroklin (si. 3). V minimalnih količinah se še pojavljajo biotit, klorit, granat in neprosojni minerali, v glavnem pirit. Kemično sestavo kamenine kaže tabela 4. Aplitne in pegmatitne žilnine, ki prepletajo pohorsko globočnino, so kisli diferenciacijski produkti njene magme. Posebno pogoste so ob jugovzhodnem robu pohorske globočnine nad Slovensko Bistrico, opisala pa sta jih že Benesch (1917) in D o 1 a r - M a n t u a n i (1935). Melanokratni vključki v pohorski globočnini Pohorska globočnina vsebuje številne podolgovate temne vključke, velike do nekaj dm, ki v bistvu sestoje iz enakih mineralov kot globočnina, le da femične sestavine prevladujejo nad saličnimi. Tako sestoji melanokratni vključek iz cezlaškega kamnoloma (v vol. °/o) iz plagioklazov 18,2, ortoklaza 16,9, kremena 6,1, biotita 57,9, klorita 0,3, apatita 0,4, sfena 0,'l,' epi dota 0,03 in neprosojnih mineralov 0,1. Plagioklazi ustrezajo, podobno kot v obdajajoči globočnini, kislemu andezinu s 34 % an, alkalni glinenci pa ortoklazu z delnimi začetnimi prehodi v mikroklin. Naj navedemo tri podatke (R = razkolna razpoka, Or = ortoklaz, Mi = mikroklin); 1. R 90 6,5 84 1 (001) Or 1,5° N 2V = —50° 2. R 5 85 90 1 (010) Or Mi 5° N 16° S V1V2 = —51« 3. R 11 80 88 JL (010) Or Mi 11« W 13» S Kemično sestavo melanokratnega vključka iz cezlaškega kamnoloma podajamo na tabeli 4. Cizlakit V bližini cezlaškega kamnoloma se v pohorski globočnini nahaja leča srednjezrnate kamenine, ki sestoji po Nikitinu (1937, 1939) v glavnem i7. svetlo zelenega avgita, temno zelene rogovače in plagioklazov, v manjši meri tudi iz ortoklaza in kremena, v neznatnih količinah pa vsebuje še sfen, apatit in biotit. Femičnih mineralov je 70 do 80 vol. °/o, v glavnem avgita in rogovače, pri čemer v normalnih primerkih avgit močno prevladuje nad rogovačo. Cezlaško melanokratno kamenino je najprej omenil B e n e s c h (1917) kot rogovačni avgitni diorit. Pozneje jo je Nikitin (1937, 1939) po temeljiti petrografski preiskavi po Cezlaku (= Cizlak?) preimenoval v cizlakit. Da je dal cezlaški kamenini posebno ime, se je čutil upravičenega, ker do takrat še niso poznali kamenine, ki bi imela po sistemu CIPW formulo IV. 1. Is. (2)3. (1)2., kot jo kaže prav naša kamenina. Glavna sestavina čizlakita je avgit, ki ga pohorska globočnina sploh ne vsebuje. Poleg tega je v čizlakitu znatno več rogovače kot biotita, torej obratno kot v globočnini. Pač pa se po sestavi večina čizlakitovih plagioklazov lepo ujema s plagioklazi v pohorski globočnini, saj po Nikitinu (1939) variirajo plagioklazi v čizlakitu med 52 in 35 °/o an, po naših meritvah med 38,5 in 34 °/o an s povprečjem 36,5 °/o an. Po meritvah Dolar-Mantuanijeve (1940) vsebujejo plagioklazi v čizlakitu povprečno 36°/o an, vendar je v prejšnjem delu (Dolar-Mantuani, 1935) navedla tudi bazičnejše plagioklaze, ki ustrezajo labradoritu. Nadalje ugotavljamo, da so alkalni glinenci v čizlakitu identični z alkalnimi glinenci obdajajoče globočnine in torej ustrezajo ortoklazu z začetnimi delnimi prehodi v mikroklin. Navajamo dva podatka: (K = razkolna razpoka, Or = ortoklaz, Mi = mikroklin): 1. R 88 5 86 -L (001) Or 1° N 2V = —48® 2. R 65,5 64 38 1 (110) Or 7,5° SW Mi 15° SE Cizlakit vsebuje torej dve vrsti sestavin, in sicer takšne, ki jih v obdajajoči globočnini ni (avgit, bazični plagioklazi), in minerale, ki so navzoči tudi v obdajajoči globočnini (andezin, ortoklaz, rogovača). Porfirske kamenine Porfirske kamenine zahodnega Pohorja so starejši avtorji (An ker, 1835; M or lot, 1848 in Rolle, 1857) enostavno prištevali h granitu. Njih pravo naravo je prvi prepoznal H u s s a k (1884). Imenoval jih je kremenove sljudne porfirite in rogovačne porfirite. Enako jih je označil tudi Teller, (1896), ki jih pa genetsko ni povezal s pohorsko globočnino. D o e 11 e r (1884) in P o n t o n i (1895) sta pohorski granit, granitni porfir, sljudni in rogovačni porfirit obravnavala kot enoten masiv z različnimi strukturnimi oblikami. Eigel (1895) je poudarjal, da se granitni porfir pojavlja kot večji čoki, porfiriti pa v obliki žilnin. Pozneje je Heritsch (1913) granitne porfir je preimenoval v dacit, medtem ko je Dolar-Mantuani (1935) pri porfirskih kameninah zahodnega Po- horja glede na stopnjo kristalizacije osnove in mineralno sestavo razlikovala dacit, diorit-porfirit m malchit, pri čemer se diorit-porfirit očitno nanaša na nediferencirane žilnine, malchit pa na rogavačne porfirite starejših avtorjev. Med tipičnim dacitom kot predornino in diorit-porfiritnimi žil-ninami so znani številni prehodi. Zato jih je Kieslinger (1935) enostavno združil z dacitom. Tudi Teller (1896) pri svojih kremenovih sljudnih porfiritih ni delal razlike glede načina pojavljanja. Tudi mi bomo v bodoče na Pohorju z dacitom označevali tako ustrezne predornine kot nediferencirane žilnine porfirskega zloga. S tem hočemo poudariti, da nediferencirane žilnine ne predstavljajo apofiz globočnine, temveč v globljih razpokah skrepenelo dacitno magmo. Za ugotovitev starosti porfirskih kamenin zahodnega Pohorja imata zasluge Zurga (1926) in Winkler (1929). Ker dacit predira ivniške (eibiswaldske) sklade, v katerih se pojavljajo tudi dacitni tuf i, je dacit po starosti identičen z ivniškimi skladi, ki jih danes uvrščamo v helvetsko stopnjo miocena (Janoschek, 1964). Do dacitnih izbruhov je torej prišlo v helvetu, po Kislingerju (1935) pa lahko delno še prej. Svetlo sive porfirske kamenine zahodnega Pohorja se pojavljajo kot večji čoki ali pa v obliki žilnin, med njimi pa so številni prehodi, kakor za-pažamo prehode tudi med svetlo sivimi nediferenciranimi žilninami in malchitom. Večji svetlo sivi izdanki porfirskih kamenin, pri katerih se kot vtrošniki v komaj kristalizirani osnovi pojavljajo plagioklazi, kremen in femični minerali biotit, klorit ali rogovača, ustrezajo dacitu. Plagioklazovi vtrošniki v dacitu so idiomorfni in približno enako veliki kot v zrnati globočnini, ustrezajo pa delno visokotemperaturnim modifikacijam delno tudi vmesnim oblikam, po odstotku anortita pa povprečno kislemu andezinu z nekako 32 °/o. Kemizem večjega dela doslej raziskanih vzorcev pohorskega da-cita (Faninger, 1970) ustreza prehodu med farsunditnim in normal- Sl. 6. Porfirske kamenine zahodnega dela Pohorja Abb. 6. Porphyrisch entwickelte Eruptivgesteine des westlichen Pohorje Gebirges a) Skupki zaobljenih kremenovih vtrošnikov v malo kristalizirani osnovi. Majhen vtrošnik je plagioklaz. Zbrusek št. 16636, 36 X, nikola+, dacit, Vrhnik. Gruppe von abgerundeten Quarzeinsprenglingen. Der kleine Einsprengling ist Plagioklas. Diinnschliff Nr. 16636, 36 X, Nicols+, Dacit, Vrhnik. b) Conami plagioklazov vtrošnik z bazičnejšim robom. V jedru smo izmerili 45,5 % an, proti periferiji pade sestava postopno na 31 % an, toda na sliki temni rob vsebuje zopet 45,5 % an. Zbrusek št. 16635, 36 X, nikola+, dacit, Ribniška koča. Zonarer Plagioklaseinsprengling mit basischerem Rand. Im Kern wurden 45,5 % An gemessen, gegen die Peripherie fallt der Anortitgehalt allmahlich auf 31 %, doch der Rand (dunkel) enthalt wieder 45,5 % An. Diinnschliff Nr. 16635, 36 X, Nicols -K Dacit, Ribniška koča. c) Plagioklaz s kislejšo notranjostjo. Na sliki temnejši zaobljen del v notranjosti plagioklaza vsebuje 30 % an, sledi mu cona s 35 % in obrobni del vtrošnika s 30,5% an. Zbrusek št. 51, 36 X, nikola-f, dacit, Troblje. Plagioklas mit saurerem Inneren. Auf dem Bild dunklerer ovaler Teil des Inneren enthSlt 30 % An, es folgt ihm eine Zone mit 35 % An, wShrend die Randteile des Einsprenglings 30,5 % Anortitgehalt enthalten. Diinnschliff Nr. 51, 36 x, Nicols +, Dacit, Troblje. nim tipom granodioritne magme, redkeje samemu farsunditnemu. Kemično sestavo vidimo na tabeli 4. Makroskopsko so dacitu podobne svetlo sive žilnine, ki se od njega razlikujejo le po tem, da je kremen med vtrošniki le akcesoren. Pod mikroskopom se lahko prepričamo, da je osnova nekoliko bolj kristalizirana kot pri dacitu in da je polna kremena, kar potrjuje tudi normativna sestava. Plagioklazovi vtrošniki so idiomorfni, pripadajo delno visokotemperatur-nim, delno nizkotemperaturnim modifikacijam ali pa vmesnim oblikam, po odstotku anortita pa ustrezajo andezinu. Doslej smo petrografsko opisali ustrezno žilnino iz Mislinjskega jarka (F a n i n g e r, 1970), ki smo jo takrat imenovali tonalitni porfirit. Kamenina ima mikrokristalno osnovo. Kot vtrošniki se pojavljajo plagioklazi s povprečno 37 °/o an, biotit in redka zrna kremena, medtem ko sestoji osnova iz glinencev, kremena, bio-tita in klorita. Kemizem kamenine navajamo na tabeli 4. Ker v kemičnem pogledu ni razlike napram dacitu, s katerim tvorijo podobne žilnine po strukturi, načinu pojavljanja in količini kremena med vtrošniki številne prehode, jih moramo imeti za nediferencirane žilnine dacitne magme. Da bi to poudarili in zaradi enostavnosti bomo odslej nediferencirane žilnine enostavno imenovali dacit. Dacitne žilnine so zelo pogoste v Mislinjskem jarku, najdemo jih tudi ob Razborci, kjer po stopnji kristalizacije osnove še predstavljajo tipične žilnine, glede na velike količine kremenovih vtroš-nikov pa so podobne dacitu. Čeprav v večini primerkov z lahkoto ločimo dacit od globočnine, najdemo na zahodnem Pohorju tudi vzorec, pri katerem makroskopsko ne moremo takoj ugotoviti, ali imamo opravka z dacitom ali z globočnino. To velja v prvi vrsti za porfirske kamenine, bogate z vtrošniki, ki so enako veliki kot sestavine zrnate globočnine, in obilica vtrošnikov z malo osnove daje videz zrnate kamenine. Toda natančnejša preiskava nam takoj pokaže razliko, saj je za pohorsko globočnino značilna bolj ali manj razvita paralelna tekstura, zrnca kremena pa so zdrobljena v agregate, medtem ko pri dacitu paralelne teksture ne zapažamo, kremenovi vtrošniki pa se pojavljajo kot enotni kristali zaobljenih oblik, pogosto še združeni v večje skupke (si. 6a). Razlika je tudi v plagioklazih, ki v globočnini ustrezajo nizkotemperaturnim, v dacitu pa v glavnem visokotemperaturnim ali pa vmesnim oblikam. Nadrobneje bomo opisali dva vzorca pohorskega dacita in sicer dacit z Vrhnika, ki predstavlja predornino, in dacit iz kamnoloma pri Ribniški koči, ki se pojavlja v obliki žilnine. Vrhnik. Kamenino je T robe i (1908) imenoval bostonit, Dolar-Mantuani (1938) pa dacit. Ker se podatki obeh avtorjev močno razlikujejo glede kemične sestave, smo se odločili za ponovno preiskavo. Kot vtrošniki se v vrhniški porfirski kamenini pojavljajo plagioklazi, kremen, biotit, klorit in rogovača. Plagioklazovi vtrošniki so idiomorfni, veliki do 2,5 mm, ustrezajo pa prehodnim oblikam med visokotempera-turnimi in nizkotemperaturnimi modifikacijami. Ce meritvene podatke vrednotimo na diagramih za visokotemperaturne oblike (Sarantschi-n a, 1963), ki se jim vsekakor bolj približujejo, ugotovimo nihanje v sestavi neconarnih plagiklazov od 33 do 29 °/o an, njih povprečje pa znaša 32 ®/o anortita, medtem ko smo pri nekem conarnem zrnu v jedru izmerili 43,5, na periferiji pa 35°/o an. Kremenovi vtrošniki so zaobljeni, veliki do 2,2 mm, poedinci pa se lahko združujejo v večje skupke. Osnova je komaj kristalizirana do mikrokristalna, v kateri dosegajo zrnca 0,006 mm. Kamenina vsebuje tudi pirit. Kemizem kamenine podajamo na tabeli 4; po Niggliju (B u r r i, 1959) ustreza prehodu med farsunditnim in normalnim tipom granodioritne magme. Vsi podatki torej kažejo, da je porfirska kamenina z Vrhnika dacit. Ribniška koča. Jugovzhodno od Ribniške koče na Pohorju je odprt kamnolom, v katerem se pojavljata globočnina in siva kamenina porfir-skega zloga, ki predira globočnino in vsebuje tudi vključke globočnine. Porfirska kamenina predstavlja nediferencirano žilnino, podobno že prej opisani iz Mislinjskega jarka, ki jo bomo odslej naprej kot tudi vzorec por-firske kamenine z Ribniške koče imenovali dacit. Kot vtrošniki se pojavljajo plagioklazi, veliki do 2,3 mm, nadalje še rogovača in biotit, medtem ko kremena ni videti med njimi. Osnova je mikrokristalna z velikostjo zrnc okoli 0,06 mm, ki jih zaradi majhnih dimenzij ne moremo identificirati. Plagioklazov! vtrošniki v porfirski kamenini pri Ribniški koči ustrezajo večinoma prehodom med visokotemperaturnimi in nizkotemperaturnimi modifikacijami. Za povprečje dobimo andezin s 33®/o an, če meritvene podatke vrednotimo na krivuljah za visokotemperaturne oblike, in 39 °/o an po nizkotemperaturnih krivuljah (4 meritve). Ugotovili pa smo tudi zrno plagioklaza, ki s 48 °/o an ustreza nizkotemperaturni modifikaciji. Za nekatere plagioklazove vtrošnike je še značilen bazičnejši rob. Tako smo pri nekem conarnem zrnu v jedru izmerili 45,5 °/o an, sledita mu sloja s 42 in 31 °/o an, na robu pa se sestava zopet dvigne na 45,5 °/o an (si. 6b). Kemizem porfirske kamenine pri Ribniški koči ustreza prehodu med farsunditnim in normalnim tipom granodioritne magme (tabela 4). Ker normativna sestava po ekvivalentni normi (B u r r i , 1959) vsebuje 18,6 °/o kremena (Q), ga bo v obilici pričakovati tudi v osnovi. V kemičnem pogledu torej ni videti razlike napram tipičnemu dacitu, zato menimo, da porfirska kamenina pri Ribniški koči predstavlja v globljih razpokah skrepenelo dacitno magmo, torej dacit. Dacitne žilnine zahodnega Pohorja postopno prehajajo v diferencirane žilnine, malchit, kot imenuje Dolar-Mantuani (1938) ustrezne lamprofirske žilnine. Malchit iz Mislinjskega jarka je petrografsko obdelala Dolar-Mantuani (1938). Po njenih podatkih sestoji kamenina (v vol. °/o) iz plagioklazov 58, kremena 3, biotita 4, rogovače 34 in pirita z apatitom 1. Plagioklazi delno ustrezajo labradoritu, delno bazičnemu an-dezinu. Kemizem kamenine podajamo na tabeli 4. Geneza pohorskih magmatskih kamenin Po dosedanji raziskavi pohorskih magmatskih kamenin postavimo za njihov nastanek naslednje časovno zaporedje: čizlakit/globočnina/apliti in pegmatiti / dacit z malchitom. Po obsegu daleč prevladuje globočnina, torej biotitni kremenov diorit z granodioritom in prehodi med obema. Kdaj je nastala pohorska globočnina, z geološkimi metodami ne moremo ugotoviti, sigurno pa mora biti mlajša od domnevno variscicnih regionalno metamorfnih kamenin, med katere je prodrla, in starejša od helvetskih ivniških skladov, v katerih se že pojavljajo prodniki pohorskega tonalita (Dolar-Mantuani, 1935). Tako lahko vežemo nastanek pohorske globočnine na alpidsko orogenezo, po vsej verjetnosti na njeno laramijsko fazo. Da je pohorska globočnina sorazmerno mlada, periadriatska, sklepamo posredno, saj se v pohorskem grodenskem peščenjaku ni posrečilo najti značilnih conarnih plagioklazov pohorskega tonalita (Kieslinger, 1935), alkalni glinenci pohorske globočnine z ortoklazom in njegovimi začetnimi prehodi v mikroklin pa so bolj značilni za paleogenske globočnine kot za globočnine variscične starosti (Karamata, 1959). Tudi po enaki kemični sestavi pohorske globočnine in v helvetu nastalega dacita sklepamo, da mora globočnina biti sorazmerno mlada. Ker pa dacit predira globoč-nino, mora globočnina biti vsaj nekoliko starejša od njega. Tako se je magmatsko delovanje na Pohorju moralo začeti z intruzijo, po vsej verjetnosti že v laramijski fazi alpidske orogeneze (sinor o genetski plutoni-zem), končati pa v helvetu z izlivi dacitne lave (postsekventni vulkanizem). Doba nastanka pohorske globočnine bo znana šele po določitvi njene absolutne starosti. Glede starosti pohorske globočnine si torej nismo povsem na jasnem. Več pa lahko povemo o izvoru njene magme, ki mora biti le palingenet-skega izvora, kar pomeni, da je nastala pri taljenju med guban jem globoko pogreznjenih kamenin. Kot dokaze za palingenezo navajamo naslednje: 1. Nikjer na Pohorju ne najdemo bolj bazične kamenine, npr. gabra, zato se pohorska globočnina ni mogla razviti pri diferenciaciji iz gabroidne. magme. Izdatek čizlakita je v primerjavi s pohorsko globočnino zanemarljivo majhen; poleg tega se njihova glavna sestavina — avgit — v pohorski globočnini sploh ne pojavlja, kar seveda govori za to, da se magma pohorske globočnine direktno ni mogla razviti pri diferenciaciji iz čizlakitne. 2. Kemizem pohorske globočnine na splošno ustreza farsunditnemu tipu, delno pa tudi prehodom k normalnemu tipu granodioritne magme. Ker diferenciatom primarne gabroidne magme ustrezajo po Nigglijevi klasifikaciji na kemični osnovi le kamenine z normalnimi tipi magme, obstaja za pohorsko globočnino z značilnim farsunditnim kemizmom le majhna verjetnost, da bi njena magma nastala pri diferenciaciji neke primarne gabroidne magme. 3. Poleg normalno grajenih conarnih plagioklazov z manjšimi rekuren-cami najdemo sicer v zelo redkih primerih tako v pohorski globočnini kot tudi v dacitu plagioklaze z bolj kislo ovalno zgrajeno notranjostjo in bolj bazičnim ovojem (slika le in 6c). Po Mehnertu (1967, str. 261) se takšni plagioklazi pojavljajo pri kameninah, nastalih iz anatektične magme. 4. Končno se pojavlja pohorska globočnina v nagubanem področju Alp, pripada torej »orogenetski kameninski seriji«, pri kateri vsaj grani-toidnim kameninam lahko pripisujemo anatektični izvor njihove magme, kolikor seveda ne predstavljajo produktov metasomatoze. Ker pa so meje pohorske globočnine napram obdajajočim kameninam vedno ostre, sklepamo, da imamo opravka le z intruzijo, torej s prodorom anatektične oziroma palingenetske magme. Magma pohorske globočnine je torej nastajala pri taljenju med guba-njem globoko pogreznjenih kamenin. Tako nastala magma je prodrla med SI. 7. Diagram QLM (Burri, 1959) Abb. 7. Diagramm QLM (Burri, 1959) Pohorska globočnina (Tabela 1) * Das Tiefengestein des Pohorje Gebirges (Tabelle 1) Aplit, Pegmatit (Tabela 4) * Aplit, Pegmatit (Tabelle 4) Dacit (Tabela 4) ° Dacit (Tabelle 4) Malchit (Tabela 4) 6 Malchit (Tabelle 4) Melanokratni vključek v globočnini (Tabela 4) * Melanokrater EinschluB im Tiefengestein (Tabelle 4, Gesteinsnr. 3) Cizlakit (Tabela 4) ° Cizlakit (Tabelle 4) višje ležeče sklade in se strdila v obliki lakolita, pri čemer so v končni fazi strjevanja pri diferenciaciji nastale še aplitne in pegmatitne žilnine. Kemično se dacit in pohorska globočnina, ki smo jo klasificirali kot gra-nodiorit, ne razlikujeta. Zato sklepamo, da je tudi dacitna magma palin-genetskega izvora. Isto lahko trdimo tudi za malchit, saj zapažamo prehode med njim in dacitnimi žilninami, kar je tudi v soglasju s splošnimi ugotovitvami, da se pri anatektičnih procesih proti koncu poraja vedno bolj bazična magma. Kot v vseh globočninah najdemo tudi v pohorski globočnini do nekaj dm velike podolgovate melanokratne vključke. Ce pomislimo na anatek-tični izvor njene magme, gotovo predstavlja mnogo melanokratnih vključ-kov še nepredelane ostanke melanosoma, toda v mnogih primerih imamo opravka tudi z ne povsem asimiliranimi vključki bazičnih kamenin kot npr. amfibolita. Tudi čizlakit je problem zase. Po njegovi sestavi sklepamo, da avgit, bazični plagioklazi pa tudi večji del rogovače izhajajo iz neke bazične magme, medtem ko srednjekisli plagioklazi, ortoklaz in kremen iz magme obdajajoče globočnine; čizlakit naj bi potemtakem predstavljal produkt hibridizacije med neko ultrabazično magmo, prihajajočo iz globine, in magmo pohorske globočnine. Proces si lahko zamislimo tako, da je ultra-bazična magma prodrla v območje, kjer je prišlo do anatekse, s tem pa tudi do hibridizacije in nastanka čizlakita, ki je z intruzijo pohorske globočnine prišel v sedanjo lego. Diagram QLM (Burri, 1959) na si. 7 lepo kaze, da padejo primerki pohorske globočnine in dacita na isto polje, kar govori za to, da izhajata njuni magmi iz istega ognjišča. Desno zgoraj sta primerka aplita in pegma-tita, kisla diferenciata pohorske globočnine, levo spodaj pa malchit, v katerega prehajajo dacitne žilnine. Velika odmaknjenost čizlakita od področja vzorcev pohorske globočnine in dacita na diagramu govori za njegov nastanek iz neke ultrabazične magme, ki nima nič skupnega z anatek-tično magmo obdajajoče globočnine. Starejše magmatske kamenine V manjšem obsegu najdemo na Pohorju tudi magmatske kamenine, ki so starejše od tamkajšnje globočnine in nimajo v genetskem pogledu z njo ničesar skupnega. Sem spadajo izdanki diabaza na zahodnem Pohorju in ostanki ultramafitov na Pohorju nad Slovensko Bistrico. Tudi porfiritu pri Puščavi pripisuje Grobelšek (1959) triadno starost. Zelenkasta porfirska kamenina pod falskim železniškim mostom (Faninger, 1970) je mikroskopsko bolj podobna triadnemu kremenovemu porfiritu kot da-citu zahodnega Pohorja. V prvi vrsti pa moramo v tem poglavju omeniti skrilave aplitne in pegmatitne žilnine, ki prepletajo regionalno metamorfne kamenine in se razlikujejo od aplitno pegmatitnih žilnin v pohorski globočnini po porfiroblastični strukturi in mikroklinih z lepo razvito mikro-klinsko mrežo ter vsebujejo poleg kremena še vedno muskovit, cesto tudi turmalin in granat. H in t erl echn er-Ra vn ik (1971) jih ima za peg-matitni gnajs, Germovšek (1952) pa za milonitne pegmatite. Po Kie-slingerju (1935) so omenjene pegmatitne žilnine starejše od tonalita in so verjetno v genetski zvezi z nekim hipotetičnim granitom, katerega zgornje nivoje naj bi danes predstavljali očesni gnajsi Mislinjskega jarka. Novejše teorije razlagajo nastanek aplitno pegmatitnih žilnin, ki nimajo vidne genetske zveze z določeno globočnino, z začetnimi anatektič-nimi pojavi in z izločanjem tako nastalega levkosoma med regionalno metamorfozo, v našem primeru seveda variscično ali morda celo predva-riscično. Primerek takšnega starejšega pegmatita, vzorčevanega ob cesti s Fale proti Klopnemu vrhu, smo že opisali (Faninger, 1970, str. 57). Igneous rocks of the Pohoije Mountains Ernest Faninger Abstract The plutonic igneous rocks of the Pohorje Mountains have been petro-graphycally examined, and their origin and relations to the porphyritic igneous rocks of the western part of the Pohorje determined. Some relevant data have already been published (Faninger, 1970). These data have now been revised and adapted according to the new literature. On the basis of the quantitative mode composition and rock analysis was found that the Pohorje plutonic igneous rock consists mainly of rather leucocratic biotite quartz diorite grading into granodiorite; in the eastern part of the massive prevails quartz diorite, and in the western Pohorje granodiorite. The Pohorje quartz diorite is petrographically not identical with the Adamello tonalite, and by the definition of tonalite according to recent studies of the Adamello (Bianchi, Callebari, Jobstrai-b i z e r , 1970) it should not be called tonalite at all. The magma of the Pohorje plutonic igneous rock is of palingenetic origin; its aplitic and pegmatitic dike rocks are products of magmatic differentiation. Some of its melanocratic enclosures, in the size of some decimetres, represent undissolved crustal rock remnants; others could be inclusions of more basic rocks partly digested by the magma. Near the village Cezlak: there occurs in the Pohorje plutonic igneous rock a lens of very interesting medium-grained rock, that has been named by Nik i t in (1937, 1939) čizlakite. This rock consists of two component parts: 1. Minerals that do not appear in the enclosing plutonic rock; they are augite and basic plagioclases; 2. Minerals that appear in the plutonic rock as well; they are andesine, orthoclase and hornblende. It is concluded, that the čizlakite represents a product of hybrid origin of both an ultrabasic magma, and of the magma of the Pohorje plutonic rock. The chemical composition of porphyritic rocks of the western Pohorje correspond with dacite, which occurs in larger stocks or in the shape of dike rocks, and originated, as already established by Zurga (1926) and Winkler (1929), during the Helvetian stage of the Miocene. According to rock analyses the dacite does not differ from the plutonic rock, and it can be concluded, that their magmas are of common origin, but the plutonic rock has to be older than dacite which penetrated the plutonic rock. Magmatische Gesteine von Pohorje Ernest Faninger Einfiihrung Das Pohorje Gebirge besteht zum grofien Teil aus regional metamor-phen Gesteinen, in die sich ein riesiger Lakkolith eingeschaltet hat, wahrend im Westen des Gebirges das Tiefengestein selbst, die kristallinen Schiefer, das Mesozoicum, ja sogar auch dieheute zum Helvet zahlenden Eibiswalder Schichten vom Dacit durchbrochen worden sind. Genetisch sind mit dem Tiefengestein wohl die vielen in ihm enthalte-nen Aplit- und Pegmatitgange gebunden, mit ihm in Zusammenhang miissen aber auch die melanokraten Einschlusse und der sogenannte Cizla-kit betrachtet werden. Das Verhaltnis des Tiefengesteines zum Dacit ist bisher immer ein Problem gewesen. Zuerst wurden beide als ein einheitliches Massiv und als Granit betrachtet, dann kam die Trennung in Tonalit und Dacit, heute wirft sich aber die Frage auf, ob die beiden Gesteinsarten mit demselben Magmatismus entstanden seien oder ob sie ihre Entstehung zweien ge-trennten Vorgangen zu bedanken habcn. Diesem Problem neben der petro-graphischen Beschreibung der erwahnten Gesteine und Deutung ihrer Ge-nese werden wir unsere Aufmerksamkeit widmen. Die modale Zusammensetzung des Tiefengesteines Das Tiefengestein des Pohorje Gebirges weist eine kornige Struktur mit mehr oder weniger entwickelter Paralieltextur auf. Es besteht groBten-teils aus Plagioklas, Ortoklas, Quarz und Biotit, der teilweise von Chlorit ersetzt wird. Auch Hornblende kann zugegen sein, doch sie steht gewohn-lich weit hinter dem Biotit oder sie kann auch ganzlich fehlen. In minimalen Mengen kommen noch Sphen, Epidot, Ortit, Kalcit und undurchsichtir ge Minerale vor. Uberall uberwiegen die Plagioklase bei weitem die Alkalifeldspate, doch das Feldspatverhaltnis ist grofien Schwankungen unterworfen: es kommen fast alkalifeldspatlose Proben vor, wogegen in anderen Proben die Menge der Alkalifeldspate schon so angewachsen ist daB sie unbedigt zu den Hauptbestandteilen des Gesteines gerechnet werden miissen. Die Plagioklase im Tiefengestein des Pohorje Gebirges konnen zonar wie auch nichtzonar gebaut sein. Nach unseren Angaben variert die Zusammensetzung der zonaren Plagioklasen zwischen 52 '% An im Kern bis 26,5% An am auBersten Plagioklasrand, so dafi die Plagioklaskerne im Durchschnitt 42, die Zwischenteile 37 und die Peripherien 32 % Anortit enthalten, wahrend die mittlere Zusammensetzung der zonaren Plagioklase einen Anortitgehalt von 37 % aufweist. Bei nichtzonaren Plagioklasen wurden Schwankungen zwischen 40 und 30 An festgestellt, deren Mittel entspricht aber einem Andesin mit 35 % An, das Mittel aller Plagioklasen dagegen einem Andesin mit 36 % An. Ahnlkhe Resultate fiihrt auch D o-lar-Mantuani (1935, S. 92) an, so daS auch bei deren Beriicksichtigung fiir die Plagioklase des Tiefengesteines des Pohorje Gebirges gesagt werden kann, dafi sie dem Anortitgehalt nach einem sauren Andesin mit unge- fahr 35 °/o An entsprechen und daB die Schwankungen bei den zanar ge-bauten Glieder vom basischen Andesin in dessen Kernen bis zum sauren Andesin bzw. basischen Oligoklas an dessen auBersten Peripherien vor-kommen. Auf den Abb. la und lb sind zwei zonar gebaute Plagioklase zu sehen. Die Alkalifeldspate des Tiefengesteines von Pohorje und der mit ihm genetisch gebundenen Pegmatitgangen haben ein frisches Aussehen (Abb. 2a) und zeigen ein unduloses Ausloschen. Die Mikroklingitterung ist au-Ber in einem Ausnahmsfall und da noch in deren beginnendem Stadium (Abb. 2c) nicht zu sehen. Oft kommt auch Myrmekit vor (Abb. 2b). Die Ergebnisse der U-Tischmessungen werden im Zusammenhang mit der Abb. 3 gezeigt. Es ist ohne weiteres ersichtlich, daB bei den meisten Fallen eine monokline Lage der optischen Indikatrix vorliegt und dafi die entsprechenden Feldspate als Ortoklas angesprochen werden mussen. Bei den Fallen mit leicht trikliner Lage der Indikatrix konnte es sich um einen beginnenden Ubergang vom Ortoklas zum Mikroklin handeln oder auch nur um durch den Druck verursachte optische Anomalien (Nikitin, 1942). Was hier der Fall sei, kann mit optischen Methoden nicht ermittelt werden, daB aber wenigstens in einigen Fallen mit einem beginnenden Ubergang zum Mikroklin gerechnet werden muB, beweist die Abb. 2c. Die Alkalifeldspate des Tiefengesteines und seiner aplitisch-pegmatitischen Gange t entsprechen also dem Ortoklas mit teilweise beginnenden Ubergangen zum Mikroklin. Da aber bei den hier betrachteten Alkalifeldspaten die Mikroklingitterung nur in seltesten Fallen auftritt und der Winkel der optischen Achsen im Mittel verhaltnismaBig niedrig ist (2V~-52,5°), so kann allgemein von Ortoklas gesprochen werden. Der Quarz weist eine Mortelstruktur auf. Klassifikation des Tiefengesteines Die ersten und sehr reichen Angaben uber die quantitative modale Zu-sammensetzung des Tiefengesteines des Pohorje Gebirges wurden von Dolar-Mantuani (1935, S. Ill) gegeben. Nach ihren Messungen enthalt das Gestein im Mittel (in Vol. °/o): Plagioklase 62 V*, Ortoklas 6 K, Quarz 22 K, Biotit 6 Va, Chlorit 1 % und Hornblende 1. Eine Probe aus den Stein-briichen von Josipdol wurde von ihr auch chemisch analysiert; diese Probe enthalt (in Vol. %>): Plagioklase 65, Ortoklas 7, Quarz 20, Biotit 7 und Chlorit 1, wahrend die umgerechnete chemische Analyse folgende Niggli-Werte (Burri, 1959) ergibt: si - 307, ti - 1,07, p - 9,27, al - 44,5, fm = = 15,0, c = 17,7, alk = 22,8, k = 0,16 und mg = 0,43. Auf Grund dieser Zu-sammensetzung nannte Dolar-Mantuani (1935) beim Vergleich mit Adamello das Tiefengestein des Pohorje Gebirges Tonalit, sie stellte aber zugleich fest, daB es in petrographischer Hinsicht nich vollkommen iden-tisch mit dem Tonalit von Adamello sei, sondern eine leukokrate Abart dieses Tonalites darstelle. Die von uns ausgefiihrten quantitaitiven mikroskopisch-chemischen Untersuchungen am Tiefengestein des Pohorje Gebirges werden auf der Tabelle 1 wiedergegeben. Es ist darauf ersichtlich, daB es verhaltnismaBig leukokrat ist, daB das Feldspatverhaltnis groBen Schwankungen unterworfen ist und daB bei den femischen Bestandteilen d6r Biotit bei weitem die Horneblende iiberwiegt, die auch ganzlich fehlen kann. Da der Quarz iiberall als Hauptbestandteil vorhanden ist, so kommen bei der Klassifikation nur die granitoiden Gesteine in Frage. In unserer Arbeit werden drei Klassifikationsprinzipen berucksichtigt, namlich die Klassi-fikationen nach Streckeisen (1967), Ronner (1963) und Lind-gren (Johannsen, 1958). Auf der Abb. 4 ist auf dem Diagramme QAP (Streckeisen, 1967; Q=Quarz, A=Alkalifeldspat, P=Plagioklas; Q+A+P=100) die von Do-lar-Mantuani (1935, S. Ill) angegebene quantitative modale Zusam-mensetzung des Tiefengesteines von Pohorje zu sehen, auf der Abb. 5 da-gegen befinden sich entsprechende Angaben fur unsere in der Tabelle 1 angefiirten Mefiergebnisse, samt den fiir die Konstruktion der QAP- Diagramme notigen in Prozenten angegebenen Feldspatverhaftnissenn (f. r. — ersichtlich, daft nach dem Klasifikationsprinzip nach Streckeisen (1967) das Tiefengestein von Pohorje dem Quarzdiorit entspricht, der allmahlich in Granodiorit, in Ausnahmsfallen sogar in Granit iibergeht. Da der Biotit gewohnlich die Hornblende bei weitem uberwiegt, so stellt der Quarzdiorit des Pohorje Gebirges, genauer genommen, einen Quarzbiotitdiorit dar, nach Streckeisen (1967) also keinen Tonalit, denn er gebraucht das Wort Tonalit im originalen Sinne als Synonym fiir den Quarzbiotithorn-blendediorit, wie er am Adamello vorkommt. Wahrend beim Streckeisen (1967) die Unterteilung zwischen Quarzdiorit und Granodiorit beim Feldspatverhaltnis f. r. = 90 erfolgt und die Grenze zwischen Granodiorit und Granit beim Feldspatverhaltnis 65 zu liegen kommt, setzt Ronner (1963) die Grenzen zwischen den gleichge-nannten Gesteinen bei den Feldspatverhaltnissen f. r. = 85 bzw. f. r. = 60. Auch nach Ronner (1963) entspricht das Tiefengestein von Pohorje dem Quarzdiorit mit allmahlichen Ubergangen zum Granodiorit, im Ausnahm-sfall sogar in Granit. Und da nach Ronner der Tonalit einen Quarz--Gabbrodiorit mit Plagioklasen von 45 bis 55 ®/o An darstellt, die Plagio-klase im Tiefengestein des Pohorje Gebirges aber durchschnittlich viel anortitarmer sind, kann auch in diesem Falle nicht von Tonalit die Rede sein. Nach Lindgren (Johannsen, 1958) erfolgt die Einteilung der granitoiden Gesteine in Quarzdiorit, Granodiorit, Quarzmonzonit und Granit auf Grund des Verhaltnisses des Alkalifeldspates zu der Summe von Alkalifeldspat + Plagioklas, wobei mittels des so gewonnenen Feldspat-verhaltnisses folgende Grenzen gesetzt werden: 0 — 13 Vs— 33 Vs — 662/s. Nach Lindgren enstpricht der Lakkolith von Pohorje dem Quarzdiorit, genauer gesagt dem Quarzbiotitdiorit, der allmahlich in Granodiorit, in Ausnahmsfallen sogar in Quarzmonzonit iibergeht. Also nach alien heute ublichen Klassifikationen stellt das Tiefengestein des Pohorje Gebirges einen Quarzdiorit dar, der allmahlich in Granodiorit, in Ausnahmsfallen sogar in Granit (Quarzmonzonit) iibergeht. Ferner erfuhren wir, daB unser Quarzdiorit, genauer genommen, einem Quarzbiotitdiorit entspricht und daB er so im originalen Sinne des Wortes und Q-Werten. Es ist aus den Diagrammen ohne weiteres uberhaupt als Tonalit nicht bezeichnet werden diirfte, geschweige noch als Tonalit im Sinne als Quarz-Gabbrodiorit. Aber in mancher Literatur kommt Tonalit auch als Synonym fiir Quarzdiorit vor (Johannsen, 1958). In diesem weiteren Sinne des Wortes konnte auch der Quarzdiorit von Pohorje als Tonalit bezeichnet werden; ob das sinnvoll ware, wird der spater noch folgende Vergleich mit Adamello zeigen. Die chemischen Zusammensetzungen der von uns untersuchten Ge-steinsproben sind neben den Angaben iiber deren quantitativen modalen Zusammensetzungen auf der Tabelle 1 angefuhrt. Mittels der in die Nig-gli-Werte (Burri, 1959) umgerechneten chemischen Analysen kann fest-gestellt werden, daC es sich dabei um ausgesprochen salische (al > fm) granodioritische Magmen handelt, so dafi die Quarzdioritproben allgemein dem farsunditischen Typus, die Granodioritproben ebenfalls dem farsun-ditischen Typus oder den Ubergangen zwischen dem farsunditischen und normalen Typus der granodioritischen Magmen entsprechen. Da auch die als Granit bezeichnete Probe (Tabelle 1, Gesteinsnummer 8) einen solchen Ubergangschemismus der granodioritischen Magmen aufweist, so kann auch dieses Gestein kunftig als Granodiorit bezeichnet werden. Der Vergleich mit Adamello Der Adamellomassiv wurde in letzten Jahrzenten griindlichen petro-graphischen Untersuchungen unterzogen. In der Tabelle 2 sind die Cha-rakteristiken der wichtigsten dart auftretenden Gesteinstypen nach Bian-chi, Callegari, Jobstraibizer (1970) angefuhrt, deren Definition des Tonalites hat aber folgenden Wortlaut: »Tonalite is defined (in agreement with the original definition) as a hornblende-biotite-quarzdiorite, with low K-feldspar content, with strongly zoned plagioclases. The normative composition of the plagioclases is about 50°/o An; the average colour index is M = 27; the ratio horneblende / (horn.+biot.) is greater than 20 ranging commonly between 30 and 45 €/o; isophaly is typical chemical characteristic of these rocks«. Wird jetzt ein typischer Quarzdiorit des Pohorje Gebirges, beispiels-weise der Quarzdiorit von Šmartno na Pohorju (Tabelle 1, Gesteinsnummer 1), auf Grund dieser Definition uberpriift, so findet man folgende Unterschiede zum Adamellotonalit: 1. Der Farbindex M 1st zweimal kleiner, 2. Das Verhaltnis Hornblende / (Hornbl. + Biotit) hat bei unserem Gestein den Wert 11 °/o, was ist weit unter den char akt eristischen Werten fur den Adamellotonalit, 3. Der aus der Standardkatanorm (Burri, 1959) errechneter Anortit-gehalt der Plagioklase betragt bei der Probe von Šmartno na Pohorju 36°/o An, was ist betrachtlich weniger als beim Adamellotonalit, 4. Der Chemismus des Gesteines von Šmartno na Pohorju ist ausgesprochen salisch (al > fm), der des Adamelotonalits dagegen isophal (al« fm). Einen weiteren Unterschied sehen wir auch bei den modalen Plagiokla-sen, die beim Tiefengestein des Pohorje Gebirges im Durchschnitt einem Andesin mit 35 %> An entsprechen, die Zusammensetzung der zonaren Glieder variirt aber zwischen einem basischen Andesin im Kern bis zu einem sauren Andesin bzw. basischen Oligoklas am Plagioklasrand, wahr- 20 — Geologija 16 305 end im Adamellotonalit findet man Plagioklase mit einem durchschnitt-lich 45 °/o Anortitgehalt, charakteristisch fiir sie sind aber noch stark korrodierte Labradorit / Bytovnitkerne, umhiillt von einem normal und rekurrent zonierten Andesin, der oft noch Oligoklasrander besitzt. (Karl, 1966). Im Tiefengestein des Pohorje Gebirges fehlen vor allem diese ba-sischen Plagioklaskerne. Verglichen mit Adamello stellt also der Quarzdiorit von Šmartno na Pohorju keinen TonaUt dar. Wird er aber noch mit den anderen auf der Tabelle 2 angefiihrten Gesteinstypen von Adamello verglichen, so stellt es sich heraus, daB er noch am meisten dem »leukokraten Quarzbiotitdiorit-« nahekommt bzw. mit ihm identisch ist. Das kann auch mit den Za-hlencharakteristiken nach S a w a r i z k i (1954) bewiesen werden, denn beim Vergleich mit dem »leukokraten Quarzbiotitdiorit« erlangt die Gro-Be »d« den geringsten Wert (Tabelle 3). Der Quarzdiorit des Pohorje Ge-birge miiBte also als »leukokrater Quarzbiotitdiorit"« bezeichnet werden, doch weil diese Bezeichnung keinen besonderen Gesteinsbegriff darstellt, werden wir ihn kiinftig einfach Quarzbiotitdiorit nennen. Der LakkoUth von Pohorje besteht also aus Quarzbiotitdiorit, der all-mahlich in Granodiorit ubergeht, so daft im dessen ostlichen Teil der Quarzbiotitdiorit, im westlichen dagegen der Granodiorit uberwiegt. Eine Ausnahme in gewisser Hinsicht stellt aber der Quarzdiorit von Tinje (Tabele 1, Gesteinsnummer 2) mit seinem etwas erhohten Hornblendegehalt dar, womit sich diese Gesteinsprobe schon dem »leukokraten Tonalit-« von Adamello nahert. Trotzdem liegt auch hier noch ein deutlicher Unterschied beziiglich des Anortitgehaltes der modalen Plagioklase vor. Aplit- und Pegmatitgange Das Tiefengestein des Pohorje Gebirges wird von vielen Aptit- und Pegmatitgangen durchsetzt, von denen zwei aus dem Cezlaker Steinbruch von uns schon beschriben worden sind (Faninger, 1970). Sie bestehen hauptsachlich aus Plagioklas, Ortoklas, und Quarz, denen sich noch in geringen Mengen Biotit, Chlorit, Granat und undurchsichtige Minerale, hauptsachlich Pirit, anschlieBen. Die chemischen Zusammensetzungen beider Gesteinsarten sind in der Tabelle 4 zu sehen. Melanokrate Einsthliisse und Cizlakit Wie alle granitoiden Gesteine ist auch das Tiefengestein des Pohorje Gebirges voll von melanokraten Einschlussen. Ein solcher von uns unter-suchter EinschluB aus dem Cezlaker Steinbruch besteht aus (in. Vol. Vo) Plagioklas en 18,2, Ortoklas 16,9, Quarz 6,1, Biotit 57,9, Chlorit 0,3, Apa-tit 0,4, Epidot 0,03, Sphen 0,1 und undurchsichtigen Mineralen 0,1. Die Plagioklase entsprechen im Durchschnitt einem Andesin mit 34% An; sie gleichen also denen im umschlieBenden Tiefengestein, ebenso ist aber auch bei den Alkalifeldspaten kein Unterschied zu sehen. Die chemische Analyse dieses melanokraten Einschlusses ist in der Tabelle 4, Gesteinsnummer 3, zu sehen. Eine petrographische Besonderheit des Pohorje Gebirges stellt der bei Cezlak vorkommende und von N i k i t i n (1937, 1839) so benannte Cizlakit dar. Das Gestein, das schon von Benesch(1917)als Hornblendeaugitdio-rit erwahnt worden ist, besteht hauptsachlich aus Augit, Hornblende und Plagioklas, wobei im normalen Gestein die femischen Bestandteile die leu-kokraten bei weitem uberwiegen und bei den femischen der Augit die Hornblende. Die Plagioklase entsprechen nach unseren Untersuchungen im Mittel einem Andesin mit 36 °/o An, gleichen also im Wesentlichen de-nen im umgebenden Tiefengestein, doch kommen nach Untersuchungen von Dolar-Mantuani (1935) im Cizlakit auch Plagioklase der Labra-dorit Reihe vor. Nach unseren Mefiergebnissen gibt es keinen Unterschied zwischen den Alkalifeldspaten im Cizlakit und den Alkalifeldspaten des umgebenden Tiefengesteines. Im Cizlakit sind so zwei Mineralarten vor-handen, von denen die eine nur in ihm vorkommt (Augit, Labradorit), wahrend die andere sowohl im Cizlakit wie auch im umliegenden Tiefengestein vertreten ist (Andesin, Ortoklas, Hornblende). Dies legt uns die Vermutung nahe, daB der Cizlakit seine Entstehung einem Hybridisation -svorgang zwischen einem ultrabasischen und dem spater in das Tiefengestein erstarrten Magma zu verdanken hat. Da der Cizlakit, wie wir in Stein-bruch bei Cezlak becbachten konnten, von einer aus dem Tiefengestein stammenden Apophyse durchquert wird, muB er gewiB wenigstens etwas alter als dieses sein. Die chemische Zusammensetzung des Cizlakits wird in der Tabelle 4, Gesteinsnummer 4, angefiihrt. Die Porphirgesteine des westlichen Pohorje Es handelt sich meistens um helle porphyrarting entwickelte in Sto-cken oder Gangen auftretende Magmagesteine, die heute wohl von alien Autoren als Dacit betrachtet werden, inwieweit den gangartigen Gebilden nicht ein besonderer Name gegeben worden ist. AuBerdem werden auch dunklere Gange beobachtet, die heute als Malchit bezeichnet werden. Bei den hellen porphyrisch entwickelten Gesteinen treten als Einspren-glinge in der kaum kristallisierten bis mikrokristallinen Grundmasse Plagioklase, Quarz, Biotit, Chlorit und Hornblende auf. Allgemein wird beobachtet, dass bei grofieren Stocken die Grundmasse kaum kristalli-siert ist und der Quarz als Einsprengling standing in groBeren Mengen vorhanden ist. Die Plagioklaseinsprenglinge enthalten bei dieser Gruppe porphyrischer Gesteine nach unseren Untersuchungen durchschnittlich 32 °/o An und gehoren teilweise den Hoch- und teilweise den Ubergangs-formen von Hoch- zum Tieftemperaturmodifikationen an. Wenn man noch an das relativ junge Alter dieser Gesteine denkt, so handelt es sich ohne weiteres um Dacit. Die chemischen Zusammensetzungen der von uns schon untersuchten Dacitproben (F a n i n g e r, 1970) sind hier in der Tabelle 4 angefiihrt. Ihr Chemismus entspricht groBtenteils den Ubergangen zwischen dem farsunditischen und normalen Typus der gra-nodioritischen Magmen, seltener dem Farsunditischen Typus, also genau denselben Magmatypen, die bei den Granodioritproben des Tiefengesteines des Pohorje Gebirges angetroffen worden sind. In chemischer Hinsicht ist also der Dacit vom Granodiorit nicht zu trennen und auch beziiglich des Anortitgehaltes der modalen Plagioklase ist kein wesentlicher Unterschied feststellbar. Makroskopisch ahneln dem Dacit die hellgrauen bis grauen porphyrisch entwickelten Ganggesteine, nur daB der Quarz als Einsprengling bei ihnen in geringeren Mengen auftritt oder er kann auch ganzlich fehlen. Die Grundmasse dieser Gange ist mikrokristallin und enthallt reichlich Quarz, waa auch aus der normativen Zusammensetzung der betreffenden Gesteine ohne weiteres ersichtlich ist. Die Plagioklaseinsprenglinge gehoren teilweise den Hoch-, teilweise den Tieftemperaturformen oder den Ubergan-gen zwischen beiden an, dem Anortitgehalt nach aber im Mittel dem Andesin. Ferner wurde es festgestellt, daB der Chemismus dieser Gange dem Dacitchemismus gleicht, bezuglich des Kristallisationsgrades der Grundmasse und des Auftretens des Quarzes bei den Einsprenglingen werden aber zahlreiche Ubergange zum typischen Dacit beobachtet, so daB mancherorts mehr eine Geschmacksache ist, ob sie einfach als Dacit bezeichnet werden sollten, oder ob sie als Ganggesteine einen besonderen Namen verdienten. Jedenfalls stellen diese Gange in den Spalten erstarrtes undifferenziertes Dacitmagma dar und nicht etwa aus dem Tiefengestein in das Nebengestein reichende Apophysen. Um das genugend zu betonen, werden wir kiinftig diese undifferenzierten Ganggesteine einfach als Dacit bytrachten, wie auch K i e s 1 i n g e r (1935) Dacit als einen Sammelnamen fiir die ErguB- und Ganggesteine gebraucht hat. Einen solchen Dacitgang aus dem Mislinja Graben haben wir schon beschrieben (Faninger, 1970, S. 97); wir nannten ihn damals noch Tonalitporphyrit, welchen wir jetzt nach dem erlauterten in Dacit umbenennen mussen. Die Angaben iiber dessen chemische Zusammensetzung bel'inden fich auf der Tabelle 4, Gesteinsnummer 10. Den schon untersuchten Dacitproben schlieBen wir jetzt noch zwei neue Proben an und zwar eines typischen Dacites von Vrhnik am west-lichen Teil des Pohorje Gebirges, und eines Dacitganges aus dem ver-lassenen Steinbruch bei Ribniška koča. Das Eruptivgestein von Vrhnik wurde schon von Trobei (1908) und Dolar-Mantuani (1938) untersucht, vom ersten als Bostonit, von Dolar-Mantuani dagegen als Dacit bezeichnet. Da bei den chemi-schen Analysen, was des Alkaligehaltes anbelangt, ein groBer Unterschied zu sehen ist, haben wir das Gestein von Vrhnik neuerlich untersucht. Auch nach unseren Angaben handelt es sich um einen typischen Dacit. Die Struktur ist porphyrisch. Als Einsprenglinge in der kaum kristallisierten Grundmasse treten bis 2,5 mm grofie Plagioklase auf, ferner bis 2,2 mm groBe abgerundete Quarz einsprenglinge, die sich offters noch in Gruppen zusammenbalien (Abb. 6a). Von femischen Mineralen sind bei den Einsprenglingen Biotit, Chlorit und Hornblende zu sehen. Die Plagioklaseinsprenglinge gehoren den Ubergangsformen zwischen den Hoch- und Tief-temperaturmodifikationen an; ihr Mittel entspricht bei den nichtzonaren Plagioklasen einem Andesin mit 32 °/o An, wahrend bei einem zonaren Plagioklas im Kern 43,5 °/o An, an dessen Peripherie dagegen 35 % An gemessen worden ist. Die chemische Zusammensetzung der Gesteinsprobe von Vrhnik ist auf der Tabelle 4 zu sehen; nach den Niggli-Werten entspricht sie dem Ubergang vom farsunditischen zum normalen Typus der granodioritischen Magmen. Das Eruptivgestein von Vrhnik stellt also in jeder Hinsicht einen Dacit dar. Im verlassenen Steinbruch bei Ribniška koča am westlichen Kamm des Pohorje Gebirges kommt im Tiefengestein eln Dacitgang vor. Der Dacit enthalt Einschlusse vom Tiefengestein, was als Beweis gelten kann, daB das Tiefengestein wenigstens etwas alter als der Dacit sein muB. Der Dacitgang von Ribniška koča weist eine porphyrische Struktur auf. Die Grundmasse ist mikrokristallin und ihre Bestandteile erreichen eine Grofie von ungefahr 0,06 mm. Als Einsprenglinge treten Plagioklase, Hornblende und Biotit auf. Die Plagioklaseinsprenglinge entsprechen groBtenteils den Ubergangsformen zwischen den Hoch- und Tieftempe-raturmodifikationen und im Mittel einem Andesin mit 33 °/o An, wenn sie bei der Auswertung der MeBergebnissen (4 Messungen) als Hochtempera-turformen angenommen werden, dagegen wurde bei einer Tieftempera-turmodifikation 48 °/o An bestimmt. Aufierdem findet man bei diesem Gestein auch einige sonst normal zonar gebaute Plagioklaseinsprenglinge, die aber einen basischeren Rand haben (Abb. 6b). Auch der Chemismus der Dacitprobe von Ribniška koča (Tabelle 4) entspricht dem Ubergang vom farsunditischen zum normalen Typus der granodioritischen Magmen, die Aquivalentnorm mit reichlich vorhandenem Q aber beweist noch hin-zusatzlich, dafi auch Quarz in der Grundmasse reichlich vorhanden sein muB, obwohl er als Einsprengling nicht beobachtet wird. Es handelt sich auch in diesem Fall um erstarrtes Dacitmagma. Durch seine porphyrische Struktur kann der Dacit von Pohorje fast immer leicht vom kornigen und eine mehr oder weniger ausgepragte Pa-ralleltextur aufweisenden Tiefengestein unterschieden werden. Einige diesbeziigliche Schwierigkeiten treten dort auf, wo der Dacit besonders reich an Einsprenglingen ist, so daB bei der makroskopischen Betrachtung eine kornige Struktur vorgeteuscht wird. Aber auch hier kann mit dem Mikroskop der Unterschied gleich gesehen werden, denn auch in diesem Falle ist beim Dacit die Struktur noch deutlich porphyrisch. Ferner kom-men beim Dacit die Quarzeinsprenglinge als abgerundete Einzelindividuen vor und bei den Plagioklaseinsprenglingen sind die Hochtemperaturmodi-fikationen mit den Obergangen zwischen den Hoch- und Tieftemperatur-modifikationen zu finden, wahrend von einer Paralleltextur keine Rede ist. Dagegen ist der Quarz im Tiefengestein zerbrockelt (Mortelstruktur), die Plagioklase entsprechen den Tieftemperaturmodifikationen und die Paralleltextur tritt mehr oder weniger deutlich in Erscheinung. Ein ent-sprechender Dacit ist schon von Sv. Bolfenk sudwestlich von Ribnica na Pohorju beschrieben worden (Faninger, 1970, S. 97), die entsprechen-den Angaben befinden sich hier in der Tabelle 4. Das Alter der Dacite wurde von Zurga (1926) und Winkler (1929) ermittelt. Da die Eibiswalder Schichten am Nordrand des Pohorje Gebirges vom Dacit durchbrochen werden und mit ihm mit Tuffeinlagen gebunden sind, so muBten die Dacitdurchbruche in der helvetischen Stuffe des Miozans erfolgt sein, aber wie zusatzlich noch Kieslinger (1935) hinzufiigt, kann der Dacit teilweise auch noch alter sein. Im westlichen Teil des Pohorje Gebirges werden dunkle Gange beobachtet, die vorher als Hornblendeporphyrite beschrieben worden sind, doch wie es Dolar-Mantuani (1938) feststellt, handelt es sich meistens um Malchit. Der von Dolar-Mantuani (1938) untersuchte Malchit aus dem Mislinja Graben besteht hauptsachlich aus Plagioklasen der Reihe Labradorit-Andesin und aus Hornblende. Die naheren Angaben befinden sich in der Tabelle 4. Es werden Ubergange zwischen den Dacit-gangen und Malchit beobachtet (Dolar-Mantuani, 1939). Das Verhaltnis des Tiefengesteines zum Dacit Das Verhaltnis der porphyrisch entwickelten Magmagesteinen des westlichen Teiles des Pohorje Gebirges, wie sie schon immer bezeichnet word en sind, zum Tiefengestein ist im Laufe der Zeit Gegenstand heftiger Meinungsverschiedenheiten gewesen. Zuerst wurden die Porphyrgesteine einfach zum Granit gezahlt und auch Doelter (1894), obwohl er sie schon auf Grund der strukturellen Vcrschiedenheiten als Granitporphyr, Glimmerporphyrit und Hornblendeporphyrit bezeichnete, betrachtete sie zusammen mit dem Granit als petrographisch verschiedene Typen eines einheitlichen Massives. Anderer Meinung war Teller (1896), der offen-sichtlich den Granit fur ein alteres Gebilde hielt und ihn deshalb nicht in genetischen Zusammenhang mit den porphyrisch entwickelten Eruptiv-gesteinen des westlichen Teiles des Pohorje Gebirges brachte, die von ihm Quarzglimmerporphyrite und Hornblendeporphyrite genannt worden sind. Femer identifiziert Teller die porphyrisch entwickelten Gesteine von westlichen Pohorje mit den ahnlich beschaffenen Eruptivgesteinen auf dem Gebiet zwischen Mežica und Slovenj Gradec, die nach seinen Fest-stellungen ein postjurisches Alter aufweisen. Und wie spater Zurga (1926) behauptete, daB der Granit von Pohorje jung sein muB, erwiederte ihm Heritsch (1928), daB er eigentlich nur das Alter des Dacites festgestellt hatte. Auch heute sind wir uns mit dem Sachverhalt noch nicht ganz im klaren, denn einerseits wird von einem allmahlichen Uber-gang von Tonalit in Dacit gesprochen (Dolar-Mantuani, 1940 und Germovšek, 1952), was bedeuten wurde, dafi die Instrusions-tatigkeit allmahlich in den Vulkanismus iibergegangen ware, wahrend es von Kieslinger (1935) behauptet wird, daB das Tiefengestein keine hypabysische Form des Dacites darstelle und daB zwischen den beiden Gesteinen, obwohl sie als relativ jung und als periadriatisch zu betrachten sind, doch ein gewisser Altersunterschied bestehe — der Tonalit wird vom Dacit durchbrochen, er muB also wenigstens etwas alter als der Dacit sein. Anders gesagt, lautet also die Frage, ob hier nur ein Magma-tismus im Spiel gewesen sei oder ob die Intrusion und die Dacitdurch-briiche Folgen von zwei verschiedenen magmatischen Tatigkeiten gewesen sind. Heute vertreten wir die Meinung, daB beide Magmen in demselben Magmaherd entstanden sein muBten, doch zuerst kam es zu der Intrusion (sinorogener Plutonismus), die nach einer gewissen Zeitspanne noch von Dacitdurchbruchen gefolgt worden ist (postsequenter Vulkanismus). Beide Vorgange sind mit der alpidischen Orogenese in Zusammenhang zu brin-gen: der sinorogene Plutonismus hochstwarhrscheinlich mit deren lara-mischen Phase, wahrend das helvetische Alter der Dacitdurchbriiche schon ermittelt worden ist. DaB die Magmen des Tiefengesteines und des Dacites genetisch mitein-ander gebunden sein mussen, das Tiefengestein aber doch etwas alter als der Dacit ist, geht aus folgendem hervor: 1. In chemischer Hinsicht gibt es keinen Unterschied zwischen dem Dacit und den als Granodiorit bezeicheten Proben; folglich stammen beide Magmen, wie schon Kieslinger (1935) betont, aus demselben Tiefenherd. Das beweist auch das Diagramm QLM (Burri, 1959), wo die das Tiefengestein und den Dacit darstellende Punkte auf demselben Felde zu liegen kommen (Abb. 7). 2. Da das Tiefengestein vom Dacit durchbrochen wird, so ist zwischen ihnen ein Alter sunt erschied gegeben. Zuerst erstarrte das Tiefengestein und erst dann erfolgten unter ganz anderen Druckverhaltnissen die DacitdurchstoBe als letzte Nachschube desselben Magmas (Kieslinger, 1935). Auch wir uberzeugten uns im Steinbruch bei Ribniška koča, dafi der dortige Dacitgang Einschlusse des Tiefengesteines en t halt, was als Beweis gilt, dafi das Tiefengestein wenig-stens etwas alter als der Dacit sein muB. Genese der Magmagesteine Aus der schon erwahnten Beobachtung, daB der Cizlakit von einer aus dem umgebenden Tiefengestein stammenden Apophyse durchquert wird, ferner daB das Tiefengestein selbst von den Dacitgangen durchstoBen wird, kann geschlossen werden, daB der Cizlakit alter als das Tiefengestein und das Tiefengestein seinerseits wenigstens etwas alter als der Dacit sein muB. Ferner beweisen die beobachteten Ubergange zwischen den Dacit-und Malchitgangen, daB der Malchit ungefahr gleichzeitig wie der Dacit entstanden ist. Auf dieser Weise kommen wir zur folgenden zeitlichen Entstehungsfolge: Cizlakit / das Tiefengestein / Aplit- und Pegmatitgange / Dacit mit Malchit. Dafi es sich bei dem Tiefengestein um einen Intrusionsvorgang handelt, geht ohne weiteres aus den scharfen Grenzen zum Nebengestein hervor. Was aber den Ursprung des Magmas anbelangt, kann mit Sicherheit ge-sagt werden, daB es sich um ein palingenes Magma handelt. Die Beweise sind f olgende: 1. Niergends auf Pohorje Gebirge wird ein gabbroides Gestein ange-troffen, das durch die Differentiation eindeutig mit dem Tiefengestein in Verbindung stiinde. Der Cizlakit ist, wie wir schon angedeutet haben, eher als ein Hybridisationsprodukt zwischen einem ultrabasischen und dem spater als das Tiefengestein erstarrten Magma zu betrachten. 2. Der fur das Tiefengestein des Pohorje Gebirges so charakteristische farsunditische Typus der granodiorit ischen Magmen ist nicht typisch fur die Differentiationsprodukte eines primaren gabbroiden Magmas. 3. AuBer den normal zonaren Plagioklasen kommen in selteneren Fallen so im Tiefengestein wie auch im Dacit auch Plagioklase mit teilweise inversem Zonarbau vor (Abb. 1c und Abb. 6c). Nach M e h n e r t (1968, S. 261) sind solche Anomalien typisch fiir die aus den anatexischen Magmen entstandenen Gesteine. Das Magma des Tiefengesteines muBte also durch die Aufschmelzung wahrend der Orogenese tief abgesunkener Gesteine entstanden sein. Das so gebildete Magma intrudierte dann in die jetzige Lage und erstarrte als Lakkolith, wobei noch eine Differentiation in Aplit- und Pegmatitgange stattgefunden hat. Wird eine palingenetische Entstehungsart des Tiefenge-steinsmagmas angenommen, so kann ein Teil der melanokraten Einschlusse im Tiefengestein als Reste des nicht assimilierten Melanosomes betrachtet werden, inwieweit es sich hier nicht noch um teilweise vom Magma verar-beitete Reste fremdartiger Einschlusse handelt. Da der Dacit, ob er in Stocken oder schmalen Gangen auftritt, chemisch von den als Granodiorit bezeichneten Proben nicht zu unterscheiden ist, muBte auch das Dacitmagma vom palingenen Ursprung gewesen und in demselben Tiefenherd wie das Tiefengestein selbst entstanden sein, nur daB der Aufstieg spater erfolgte. Auch die Beobachtung, daB die Dacit-gange in Malchit ubergehen, steht vollkommen im Einklang mit dieser Deutung, denn bei der fortschreitenden Anatexis entstehen ja im Magma-herd immer basischere Magmen. Zur Altersfrage des Tiefengestein es Wie schon Dolar-Mantuani (1935) festgestellt hat, kommen in den Konglomerat en der Eibiswalder Schichten in der Umgebung von Maribor Tonalitgerolle vor. Da diese Schichten ein helvetisches Alter haben, so kann gesagt werden, dali das Tiefengestein von Pohorje mindestens schon etwas vor dem Helvet entstanden sein muBte. Dasselbe beweisen auch die Dacitdurchbriiche im Tonalit (Kieslinger, 1935). Die obere Grenze der Intrusion ist also durch das Helvet bestimmt. Das Tiefengestein kommt mit keinen Sedimenten in direkte Beruh-rung, das Alter des Altkristallin, in den die Intrusion eindrang, ist aber unbekannt. Dadurch ist die untere Grenze der Intrusion unbestimmbar. Das Tiefengestein muB also wenigstens etwas alter als die helvetische Stuf-fe des Miozans sein, wann es aber entstanden ist, kann mit geologischen Mitteln nicht ermittelt werden. Die Intrusion kann mit der alpidischen Orogenese in Zusammenhang gebracht werden — es scheint deren lara-mische Phase zu sein, doch es kann auch nicht verneint werden, ob sie vielleicht nicht alter sein konnte. DaB aber das Tiefengestein von Pohorje heute als relativ jung, also wie der Adamellotonalit als periadriatisch betrachtet wird, kann nur indirekt geschlossen werden: Erstens aus der chemischen Zusammensetzung, die keinen Unterschied zu den helvetischen Dacitproben zeigt, und zweitens lassen auf ein alpidisches Alter auch die Alkalifeldspate schliessen, denn nach den Untersuchungen von K a -r a m a t a (1959) kommen in den paleoganen Tiefengesteinen in der Regel neben Ortoklas nur Ortoklas mit beginnenden Ubergangen zum Mikro-klin vor, was auch bei uns der Fall ist, wahrend in den wariszischen Graniten die Alkalifeldspate zugleich von Ortoklas und Mikroklin vertreten werden. Die Instrusion von Pohorje kann also nach den bisherigen geolo-gisch-petrographischen Untersuchungen als relativ jung, als periadriatisch angesehen werden, doch die entgultige Entscheidung dieser Frage muB den radiometrischen Altersbestimmungsmethoden uberlassen werden. AuBer den periadriatischen relativ jungen Magmagesteine kommen in geringeren Mengen auf Pohorje auch Magmagesteine vor, die mit den eben beschriebenen Gesteinen nichts gemeinsames haben und gewitf alter als diese sind. Hier seien nach Kieslinger (1935) die vielen den Alt-kristallin durchtrankenden Aplit- und Pegmatitgange erwahnt, von denen wir ein Vorkommen zwischen Fala und Klopni vrh schon beschrieben haben (Faninger, 1970, S. 99). Charakteristisch fur diese alten Pegmatitgange ist die porphyroblastische Struktur mit schon gegitterten Mikro-klinen als Porphyroblasten, ferner das standige Vorhandensein von Mu-skovit, der offters noch von Turmalin und Granat begleitet wird. Diese alten Pegmatitgange konnen als Auschwitzprodukte der Regionalmeta-morphose betrachtet werden, wahrend welcher der Altkristallin entstan-den ist. Von Germovšek (1954) werden sie Milonitpegmatit, von Hinterlechner-Ravnik (1971) aber Pegmatitgneis genannt. Man darf aber selbstvestandlich nicht auBer Acht lassen, daB der Altkristallin auch von jungeren Aplit- und Pegmatitgangen durchsetzt wird, die als Differentionsprodukte des periadriatischen Tiefengesteins zu betrachten sind. Besonders an dessen sudostlichen Rand bei Slovenska Bistrica kommen sie haufig vor, wo sie von B e n e s c h (1917) und Dolar-Mantuani (1935) schon beschrieben worden sind. Literatura A n k e r, M. J. 1835, Kurze Darstellung der min. geogn. Gebirgsverhaltnisse der Steiermark, Graz. Benesch, F. 1917, Beitrage zur Gesteinskunde des ostlichen Bachergebir-ges (Sudsteiermark). Mitt. d. Geol. Gesell- Wien. Bianchi,A., Callegari, E., Jobstraibizer,P. G. 1970,1 tipi petro-grafici fondamentali del plutone dell' Adamello, Mem. 1st. Geol. Univ. Padova, Vol. XXVII, Padova. B u r r i, C., 1959, Petrochemische Berechnungsmethoden auf aquivalenter Grundlage, Basel. C a 11 e g a r i, E. 1963, La Cima Uzza, Parte II. Mem. 1st. Geol. Univ. Padova, Vol. XXIV, Padova. Clar, E., Fritsch, W., Meixner, H., Pilger, A. und Scho-nenberg, R. 1963, Die geologische Neuaufnahme des Saualpen-Kristallins (Karnten). VI, Carinthia II, Klagenfurt. Cornelius, H. P. 1928, Zur Altersbestimmung der Adamello — und Ber-geller Intrusion. Sitzungsberichte der Akademie der Wissenschaften in Wien, Abt. 1.137. Band, Wien. Doelter, C. 1884, Uber den Granit des Bachergebirges. Mitt. d. Naturwiss. Vereines fur Steiermark, Heft 31, Graz. Dolar-Mantuani, L. 1935, Razmerje med tonaliti in apliti pohorskega masiva. Geol. Anali Balkanskog Poluostrva, Knjiga XII, Sveska 2, Beograd. Dolar-Mantuani, L. 1938, Die Porphyrgesteine deswestlichenPohorje, Geol. Anali Balkanskog Poluostrva, Knjiga XV, Beograd. Dolar-Mantuani, L. 1939, Porfirske kamnine zapadnega Pohorja, (Predoznanilo). Zbornik Prirodoslovnega društva, I. zvezek, Ljubljana. Dolar-Mantuani, L. 1940, Diferenciacija magmatskih kamenin na Pohorju. Razprave mat.-prirodosl. razr. Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, Ljubljana. Eigel, F. 1894, Ober Porphyrite des Bachergebirges. Mitt. d. Naturwiss. Vereines fur Steiermark, Heft 31, Graz. Faninger, E. 1970, Pohorski tonalit in njegovi diferenciati, Geologija, 13. knjiga, Ljubljana. Heritsch, F. 1913, Beitrage zur geol. Kenntnis der Steiermark IV, Studien des westlichen Bachers. Mitt. d. naturw. Ver. fur Steiermark, Graz. Heritsch, F. 1928, Granit im westlichen Bacher? Geografski vestnik, letnik IV., Ljubljana. Hinterlechner-Ravnik, A. 1971, Pohorske metamorfne kamenine. Geologija, 14. knjiga, Ljubljana. H u s s a k, E. 1884, Mineralogische und petrographische Notizien aus Steiermark, III. Ueber das Auftreten porphyrischer Eruptivgesteine im Bacherge-birge. Verh. d. geol. R. A., Wien. Janoschek, R. 1964, Das Tertiar in Osterreich. Mitt. Geol. Ges. in Wien, Band 56, Wien. Johannsen, A. 1958, A Descriptive Petrography of the Igneous Rocks, Vol. II, Chicago. Germovšek, C. 1954, Petrografske preiskave na Pohorju v letu 1952, Geologija, 2. knjiga, Ljubljana. Gottfried, C. 1932, Ueber endogene basische Einschlusse in sauren Tie-fengesteinen. Chemie der Erde, Band VII, Jena. Grobelšek, E. 1959, Porfirit iz Puščave. Diplomsko delo, rokopis, Min. petr. inštitut univerze v Ljubljani. Karamata, S. 1959, Alkalni feldspati u našim intruzivima, Glasnik Pri-rodnjačkog muzeja Beograd, Serija A, knjiga II. Beograd. Kari, F. 1959, Vergleichende petrographische Studien an den Tonalitgra-niten der Hohen Tauern und den Tonalit-Graniten einiger periadriatischer Intrusivmassive. Jb. d. geol. B. A. Bd. 102. Wien. Karl, F. 1966, Ober die Zusammensetzung, Entstehung und gesteinssyste-matische Stellung tonalitisch-granitischer Gesteine. Tschermaks miner. petr. Mitt. Band XI, Heft 3-4, Wien. Kieslinger, A. 1935, Geologie und Petrographie des Bachern. Verhand-lungen d.geol. B. A. Nr. 7, Wien. Mehnert, K. R. 1968, Migmatites and the Origin of Granitic Rocks, Amsterdam. M o r 1 o t, A. 1848, Uebersicht der geologischen Verhaltnisse des sudlich von der Drau gelegenen Theiles von Steiermark, Haidingers Berichte V. Nikitin, V. in Klemen, R. 1937, Diorit-pirokseniti v okolici Čizlaka na Pohorju. Geol. Anali Balkanskog Poluostrva, 14/2, Beograd. Nikitin, V. 1939, Čizlakit — nova kamenina Pohorja. Zbornik Prir. društva, Ljubljana. Nikitin, V. 1942, O prištevanju živcev k anortoklazu samo na podlagi podatkov o legi optične indikatrise, ki jih daje Fjedorovlja metoda. Razprave mat. prir. razreda Akademije znanosti in umetnosti, knjiga II. str. 269—298, Ljubljana, P o n t o n i, A. 1895, Ueber die mineralogische und chemische Zusammensetzung einiger Granite und Porphyrite des Bachergebirges, Tscherm. min. u. petr. Mitt., Wien. R o 11 e, F. 1857, Geologische Untersuchungen in der Gegend zwischen Ehren-hausen, Schwanberg, Wind. Feistritz und Wind. Graz in Steiermark. Jahr b. d. geol. R.A. VIII, Wien. Ronner, F. 1963, Systematische Klassifikation der Massengesteine. Springer Verlag, Wien. S a la m o n, W. 1897, Uber Alter, Lagerungsfom und Entstehungsart der pe-riadriatisehen granitisehen Massen. Tscherm. min. u. petr. Mitt., Vol. XVII, Wien. Sarantschina, G. M. 1963, Die Fedorow-Methode, Berlin. Sawarizki, A. N. 1954, Einftihrung in die Petrochemie der Eruptivge-steine, Berlin. Streckeisen, A. 1967, Classification and Nomenclature of Igneous Rocks. Neues Jahrbuch fur Mineralogie, Abhandlung Band 107, Heft 22—3, Stuttgart. Teller, F. 1893, Ueber den sogenannten Granit des Bachergebirges in Stid-steiermark. Verb. d. geol. R. A., Wien. Teller, F. 1896, Erlauterungen zur Geologischen Karte der ostlichen Auslaufer der Karnischen und Julischen Alpen (Ostkarawanken und Steiner Alpen), Wien 1896. T r o b e i, E. 1908, t)ber porphyrische und porphyritische Gesteine des Bachergebirges in Steiermark. Mitt. d. Naturw. Vereins fiir Steiermark, Heft 44, G raz. 2urga, J. 1926. Starost granita na Pohorju. Geografski vestnik, Ljubljana. Winkler, A. 1929, Uber das Alter der Dacite im Gebiet des Draudurch-bruchs. Verh. d. geol. B. A., Wien. UDK 553.291:553.499(497.12) Rekonstrukcija krovne zgradbe idrijsko žirovskega ozemlja Ladislav Placer Vsebina Uvod...........................317 Pregled dosedanjih raziskav..................317 Opis krovnih enot......................318 Oblika polegle gube in nastanek krovne zgradbe..........326 Reconstruction of the Nappe Structure of the Idrija—2iri Region .... 332 Rekonstruktion des Deckenbaus des Idrija—2iri Gebietes.......333 Literatura.........................334 Uvod Krovno zgradbo idrijsko žirovskega ozemlja in Trnovskega gozda je v zadnjem času neizpodbitno dokazal Mlakar (1964, 1967, 1969). Tako je potrdil domneve starejših raziskovalcev Limanovskega, Kobra in Winklerja,kiso geološko zgradbo zahodne Slovenije razlagali na podoben način. Iskanje novih perspektivnih območij v bližnji in daljni okolici idrijskega rudšiča je zahtevalo natančnejše strukturne raziskave in ponovno obdelavo zbranih geoloških podatkov. Tako smo v precejšnji meri poglobili poznavanje krovne zgradbe. Članek je nadaljevanje Mlakarjeve (1969) razprave o krovni zgradbi idrijsko žirovskega ozemlja. Za lažje razumevanje problematike je treba poznati tudi njegovo delo. Pregled dosedanjih raziskav Natančnejši pregled dosedanjih raziskav širšega idrijskega prostora je podal Mlakar (1969), zato se bomo v tem članku omejili na dela o nastanku krovne zgradbe. Krovno zgradbo Hrušice, Trnovskega gozda in idrijsko žirovskega ozemlja je razlagal Limanovsky (1910) z dvojno poleglo gubo. Spodnja naj bi predstavljala Hrušico s poljansko vrhniškimi nizi, zgornja pa Trnovski gozd z idrijsko žirovskim ozemljem. Normalno krilo zgornje polegle gube naj bi se nadaljevalo v škofjeloško polhograjsko ozemlje. Krop d č (1912, Fig. 2, 24) se ni ukvarjal z zgradbo idrijskega ozemlja v širšem smislu. Vendar je skušal svojo razlago strukture rudišča s trojno prevrnjeno gubo združiti s predstavo o veliki krovni gubi. Winkler (1923, 1936) je zgradbo obravnavanega ozemlja razlagal z velikimi pokrovi iz plasti v normalni stratigrafski legi. Trnovski gozd, idrijsko žirovsko ozemlje, škofjeloško polhograjsko ozemlje in Hrušico je imel za enoten pokrov. Mlakar (1964, 1967, 1969) je na podlagi detajlnega kartiranja idrijskega rudišča in njegove širše okolice ter s pomočjo številnih globokih vrtin natančno razčlenil krovno zgradbo idrijsko žirovskega ozemlja. Poimenoval je posamezne krovne enote kot žirovsko trnovski, idrijski, če-kovniški in koševniški pokrov ter opisal njihovo medsebojno lego. Potrdil je zvezo Trnovskega gozda in idrijsko žirovskega ozemlja s škofjeloško polhograjskim ozemljem. Poljansko vrhniške nize, Logaško planoto, Hrušico in goriško vipavsko flišno cono pa je označil za avtohtono podlago opisanih krovnih enot. Nastanek take zgradbe je povezoval z razvojem velike polegle gube, ki jo je imel za izhodno strukturo krovne zgradbe idrijsko žirovskega ozemlja. Dokaz za njen obstoj je videl v inverzni legi čekovniškega pokrova in dela idrijskega pokrova, ki naj bi predstavljala srednje inverzno krilo. Avtohtona podlaga, koševniški pokrov in normalni del idrijskega pokrova naj bi predstavljali spodnje normalno krilo, žirovsko trnovski pokrov pa zgornje normalno krilo polegle gube. Po Mlakarjevem (1969) mnenju je idrijsko rudišče ležalo v pre-vojnem delu sinklinale polegle gube, odprte proti jugozahodu. Krovno enoto, v kateri naj bi se nahajalo sedaj, je imenoval idrijski pokrov, ki je glede na cinabaritno rudo najbolj perspektivni del idrijsko žirovskega ozemlja. Njegova interpretacija krovne zgradbe idrijsko žirovskega ozemlja, podkrepljena s številnimi dokazi, je podlaga za razlago tektonske zgradbe zahodne Slovenije. Opis krovnih enot Namen članka je, rekonstruirati obliko polegle gube kot izhodne enote krovne zgradbe idrijsko žirovskega ozemlja in Trnovskega gozda. Zato bomo obravnavali le tiste posebnosti pokrovov, ki so za rekonstrukcijo najpomembnejše. »Avtohtona« podlaga (Mlakar, 1969, 18, 40—41) je temelj vseh krovnih enot. Zgoraj je omejena s krovnim poševnim rezom, tako da nastopajo proti severovzhodu čedalje starejši skladi (si. 1 in 2 na tabli 1). Paleozojske in triadne plasti so odkrite v poljansko vrhniških nizih. Triadne, jurske, kredne in delno terciarne usedline nastopajo na Logaški planoti in Hrušici. Vipavska dolina sestoji v glavnem iz terciarnih sedimen-tov. »Avtohtona« podlaga pod pokrovi Trnovskega gozda in idrijsko žirovskega ozemlja je severozahodno nadaljevanje opisanih tektonskih enot. Koševniški pokrov (Mlakar, 1969, 18—20, 41—42) sestoji iz kred-nega apnenca, ki položno vpada proti jugozahodu. Na eocenskih plasteh »avtohtone« podlage leži kot plošča, omejena spodaj z bazalnim, zgoraj pa s krovnim poševnim rezom (si. 1 in 2 na tabli 1). Povprečna debelina koševniškega pokrova je 100 do 150 m, doseže pa 300 m. Kredne plasti leže v normalnem stratigrafskem zaporedju, ki je značilno za »avtohtono« podlago. Širina koševniškega pokrova je 10 km. Cekovniški pokrov (Mlakar, 1969, 21—22, 42—43) v glavnem sestoji iz noriškega in retskega dolomita ter karnijskih plasti. Na »avtohtoni« podlagi in koševniškem pokrovu leži kot plošča, debela do 300 m, a povprečno 150 do 200 m. Stratigrafsko zaporedje plasti v čekovniškem pokrovu je inverzno. Skladi so zvečine nagnjeni proti severovzhodu, tako da nastopajo spodnji horizonti noriškega dolomita in karnijske plasti na severovzhodni strani pokrova. Proti jugozahodu slede vedno mlajše plasti do jurskih in spod-njekrednih apnencev pri Colu. Na vsem ozemlju od zveznice med vrtinama 1/50 in C/5 do Cola leži čekovniški pokrov na mlajših plasteh. Zato je razdalja 16 km obenem tudi najmanjša dolžina narivanja tega pokrova (Mlakar, 1969, 43). Njegove prave širine ne moremo izmeriti zaradi erozije narivnega roba Trnovskega gozda (si. 2 na tabli 1). Pestro serijo skladov nad čekovniškim pokrovom je Mlakar (1964, 1967, 1969) uvrstil v »idrijski« pokrov. Novejše raziskave so pokazale, da te plasti niso kot celota samostojna krovna enota, temveč le njihov inverzni del, ki smo ga preimenovali v kanomeljski pokrov. Idrijsko rudišče in normalne plasti »idrijskega« pokrova z intenzivno srednjetriadno tek-toniko vzhodnojugovzhodno od Idrije pa so kot idrijska luska del žirovsko trnovskega pokrova. V »idrijski« pokrov je Mlakar (1969, 22—31, 43-45) prištel kamenine od mlajšega paleozoika do vključno noriške stopnje. Ker se del plasti ponovi, je ločil njegov prvi in drugi del, ki ju je označil kot »III/l« in »III/2«. Skladi prvega dela »idrijskega« pokrova prihajajo na površje v ozki coni od Loga do Medvedjega brda in leže na zgornjetriadnih plasteh čekovniškega pokrova. Na območju Urbanovca, Ljubevča, v podlagi idrijskega rudišča in severozahodno od Idrije na severovzhodni strani idrijskega preloma pa so bili dokazani z globokimi vrtinami; struktura zajema le plasti mlajšega paleozoika in spodnje triade, ki leže ponekod inverzno, drugod pa o njihovi medsebojni legi nimamo dovolj podatkov. Drugi del »idrijskega« pokrova se razteza med Zgornjo Kanomljo in Rovtami ter ga po legi plasti delimo na tri območja. Severozahodno od Idrije leže skladi povsod inverzno, vzhodno od Idrije pa normalno. Območje rudišča je prehodno. Tukaj nastopajo skladi tako v inverzni kot v normalni legi ali pa so subvertikalni. Kanomeljski pokrov zajema inverzne sklade »idrijskega« pokrova severozahodno od Idrije, ki jih je Mlakar (1969) uvrstil v strukturo »III/2«, in ves prvi del »idrijskega« pokrova, označen kot »III/l«. Pripada mu tudi izdanek zgornjepaleozojskega glinastega skrilavca ter srednje-permskih in zgornjepermskih kamenin v okolici Merlaka severozahodno od Prezida, ki ga Mlakar ni izločil iz »idrijskega« pokrova. Inverzne plasti severozahodno od Idrije na jugozahodni strani idrijskega preloma vpadajo položno do srednje strmo proti severu in severovzhodu. Zato najdemo na severovzhodu najstarejše, zgornjepaleozojske sklade, proti jugozahodu pa vedno mlajše do karnijskih plasti na Slanicah. To strukturo komplicirajo narivi znotraj pokrova, ki povzročajo različne učinke in so najlepše razviti pri Šturmovcu in Ciklu v Srednji Kanomlji ter na Razpotju. Debelina kanomeljskega pokrova na tem območju preseže celo 500 m. Skladi kanomeljskega pokrova na severovzhodni strani idrijskega preloma med Srednjo Kanomljo in Ljubevčem so povečini prekriti z žirovsko trnovskim pokrovom in dosežejo debelino 100 do 250 m. V inverzni seriji zgornjepaleozojskih in spodnjetriadnih kamenin je najmlajši stratigrafski člen zgornjeskitski dolomit, ki leži na zgornjepaleozojskem glinastem skrilavcu in grodenskem peščenjaku, zaradi česar je Mlakar (1969) v tej strukturi ločil »III/l« in »III/2«. Tak razvoj pripisujemo učinku notranjih narivov, ki jih poznamo tudi z druge strani idrijskega preloma. Zato pripadata kanomeljskemu pokrovu severovzhodno od idrijskega preloma, med Srednjo Kanomljo in Ljubevčem, prvi in drugi del »idrijskega« pokrova. Kanomeljski pokrov v talnini idrijskega rudišča je debel 65 m. V njem nastopajo zgornjepaleozojske in spodnjetriadne plasti do spodnjeskitskega skrilavca v inverzni legi. Vzhodno od Ljubevča obsega kanomeljski pokrov strukturo »III/l«, ki prihaja na površje med Logom in Medvedjim brdom, ter zgornjepaleozojske plasti pri Merlaku. Pokrov je na tem območju debel nekaj metrov do 100 m, ponekod se celo izklinja kar potrjujeta vrtini R/6 in R/10 pri Kurji vasi. V njem nastopajo zgornjepaleozojski skladi v inverznem in normalnem stratigrafskem zaporedju, pogosto pa so odnosi med njimi nejasni. Kanomeljski pokrov doseže na Idrijskem širino do 5 km. Zgoraj je omejen s krovnim, spodaj pa z bazalnim poševnim rezom (tabla 1 in 2). Pri splošnem opisu smo že delno nakazali razliko med njegovim severozahodnim in jugovzhodnim delom. Prvi sestoji iz starejših stratigrafskih členov na Idrijskem do vključno karnijskih skladov, drugi pa le iz zgornjepaleozojskih plasti, med katerimi je najpogostejši črni glinasti skrilavec. Oba dela se stikata na območju Ljubevča. Za severozahodni del po^ krova so značilni notranji narivi, ki so povzročili večkratno ponavljanje inverznih plasti. Tako ločimo v glavnem tri člene, od katerih je na jugovzhodu razvit le zgornji. Trojnost kanomeljskega pokrova so najlepše dokazale vrtine na severovzhodni strani idrijskega preloma med Ljubevčem in Srednjo Kanomljo. Lepo je vidna tudi na drugi strani preloma v okolici Šturmovca in na Razpotju. Proti jugozahodu, na območju Nikove in Voj-skarske planote, pa je dokaj nejasna. Predvsem manjkajo podatki globokih vrtin, ki so za tako razčlenitev zelo pomembni. Razvoj kanomeljskega pokrova prikazuje Mlakarjeva (1969) geološka karta na 1. si. in profili na 3. in 4. si. Prvi, najnižji Člen kanomeljskega pokrova nastopa le severozahodno od Ljubevča in leži v obliki plošče na noriškem dolomitu čekovniškega pokrova. Sestoji iz zgornje-paleozojskega glinastega skrilavca ter grodenskih, zgornjepermskih in spodnjetriadnih skladov, ki ležijo inverzno. Na severovzhodni strani idrijskega preloma je razvit v neznatni debelini 6 do 30 m kot zgornjepaleozojski glinasti skrilavec in grodenski peščenjak, ki ju je Mlakar (1969) uvrstil v prvi del »idrijskega« pokrova. Na drugi strani preloma se v okolici Razpotja znatno razširi in doseže debelino 250 m ter vključuje Tabla 1 - Tafel 1 LOGAŠKA PLANOTA POLJANSKO VRHNIŠKI NIZI S/. 1 Izhodna struktura polegle gube s prvotno lego krovnih enot - Abb. 1 Die Ausgangsstruktur der liegenden Falte mit ursprtinglicher Lage der Deckeneinheiten RAZVOJ IDRIJSKE KROVNE ZGRADBE ENTWICKLUNG DER DECKENSTRUKTUR DES IDRIJAGEBIETES - 1000 m O ; - \QCO m Žirovsko trnovski pokrov Žir i -Trnovo Dečke Nart'v Tičnice TiČnica Oberschiebung Idrijska luska Ic/rija Schuppe Kanem?!j ski pokrov Kanomlja Dečke Cekovniški pokrov čekovnih Dečke Koševniški pokrov Košev ni k Dečke ,Avtohiona' podlaga tAutochthone' Unterlage m- CsP\ SI. 2 Sedanja tega krovnih enot. Dopolnjen MLAKARJEV profil (1969, 2. si, profil C)- Abb, 2 Gegenwartige Lage der Deckeneinheiten. Erganztes Profil von MLAKAR (1969, 2.Abb., Profil C) Stratigrafski horizonti z relativno mehkimi k a meni na m i (glina s t i skrilavci, laporji in peščenjaki) Stratigrafische Horizonte mit relstiv weichen Ge-steinen (Tonschiefer, Mergei und Sands teine) Triadni prelom Triadische Verv/erfung R.!. C/P Nariv znotraj pokrovu Oberschiebung inner hal b der Dečke Diskordanca ' Diskordanz Rud išče Idrija Lagers ta tie Idrija Karbon ali perm Karbon oder Perm Tabla 2 - Tafel 2 LEGA KANOMEUSKEGA POKROVA IN IDRIJSKE LUSKE 1/ STRUKTURI POLEGLE GUBE DIE LAGE DER KANOMUA DEČKE UND IDRUA SCHUPPE IN STRUKTUR DER LIEGENDEN FALTE Os polegle an*iW na e^ Die Achse der hegenden Antikunaie - C$ poJCQlejjnMinale Cle Achso der hcgcndcf! Synkltnale Vojsko . .1 . . . ./ d r i / s k a luska ■Kan o m e (j s k i po krov Avtohtona podlaga Razpotje-FerjanČ i č Idrija-Ljubevč Nariv Tičnice Tičnica Uberschtebung Sedej- Medvedje brdo Kurja vas Merlak normalno krilo polegle gube bttn'-ender Schon kol der hegenden Falte Srednje inverzno krilo DQiog'.c gube Vernehrter Mittelflijgel der liegenden Falte ' Spodnje, normalno krilo polegle gube Uegeoder Schenket der Hegenden Falte proti jugozahodu vedno mlajše stratigrafske člene. Pri Šturmovcu v Srednji Kanomlji je ohranjen manjši izdanek grodenskega peščenjaka brez vidne zveze z grodenskimi plastmi na Razpotju. Drugi člen obsega inverzne sklade severozahodnega dela kanomelj-skega pokrova, v glavnem zgornjepermske do vključno karnijske. Na severovzhodni strani idrijskega preloma zavzema spodnji del strukture, ki jo je Mlakar označil kot »III/2« in je debel 10 do 120 m. Proti jugozahodu se njegova debelina močno poveča in znaša zahodno od Šturmovca nekaj 100 m. Na Razpotju je ohranjen le v obliki notranjih tektonskih krp. Značilnost tega člena je, da leži na stratigrafsko starejših plasteh spodnjega dela kanomeljskega pokrova. Tretji člen ima v kanomeljskem pokrovu največjo površino in je razvit na njegovem severozahodnem in jugovzhodnem delu. Vzhodno od Lju-bevča mu pripada ves kanomeljski pokrov, severozahodno od tod na severovzhodni strani idrijskega preloma pa le njegov zgornji del, ki bi spadal po Mlakarjevi (1969) razčlenitvi v vrhnji del strukture »III/2«. Sestoji iz zgornjepaleozojskega glinastega skrilavca, grodenskega peščenjaka in ponekod še iz zgornjepermskega dolomita v skupni debelini do 100 m, ki ležijo zgoraj normalno, spodaj pa inverzno. Na jugozahodni strani idrijskega preloma nastopajo le inverzne plasti spodnjega dela tega člena. Najlepše so razgaljene pri Šturmovcu, kjer dosežejo debelino 400 m, delno so ohranjene tudi na Razpotju v notranji tektonski krpi. Skladi tretjega člena so narinjeni na mlajše plasti drugega člena. Žirovsko trnovski pokrov (Mlakar, 1969, 31—35, 45—47) je najobsežnejša enota idrijsko žirovskega ozemlja in Trnovskega gozda. Sestoji iz zgornjepaleozojskih, triadnih, jurskih, krednih in terciarnih plasti, ki skoraj povsod ležijo v normalnem zaporedju in vpadajo v glavnem proti jugozahodu. Po novejših raziskavah spadajo k žirovsko trnovskemu pokrovu tudi struktura idrijskega rudišča in skladi v normalni legi vzhodnojugovzhodno od Idrije, ki jih je Mlakar (1967; 1969, 26—31, 5.sL) uvrstil v drugi del »idrijskega« pokrova. Trditev bomo skušali dokazati v naslednjih odstavkih. Mlakarjeva razčlenitev idrijskega pokrova na normalni in inverzni del je temeljila na domnevi, da obsega tretji pokrov inverzne sklade srednjega krila in normalne sklade spodnjega krila polegle gube. Idrijsko rudišče naj bi po tej shemi ležalo v jedru polegle sinklinale, odprte proti jugozahodu. V njem najdemo inverzne, subvertikalne in normalne plasti, ki naj bi tvorile zvezni člen obeh delov »idrijskega« pokrova. Vzhodnojugovzhodno od Idrije so v zaporedju normalnih plasti »idrijskega« pokrova razviti vsi stratigrafski členi od zgornjepaleozojskega glinastega skrilavca do noriškega in retskega dolomita. V tej strukturi poteka na dolžini 11 km od zahoda proti vzhodu srednjetriadni prelom Ur-banovec-Zovčan, ki je ponekod subvertikalen, med Sedejem in Kališčem pa vpada položno proti severu. Prelom predstavlja vzhodno nadaljevanje močnejšega srednjetriadnega preloma v idrijskem rudišču, kjer je zasukan za 90° in ima sedaj videz narivne ploskve (Mlakar, 1967; 1969, 28), ki vpada položno proti severozahodu. Lego prelomne ploskve potrjujejo glo- 21 — Geologija 16 321 boke vrtine pri Likarici, v Ljubevču in na Urbanovcu. Zasukati se je morala v isti strukturni enoti, ki ji pripadajo normalne in subvertikalne plasti idrijskega rudišča ter normalni skladi vzhodnojugovzhodno od Idrije, kjer nastopa srednjetriadni prelom Urbanovec-Zovčan. Zasuk she-matsko prikazuje si. 1. Idrijsko rudišče je nastalo v srednjetriadnem tektonskem jarku, ki je imel smer vzhod-zahod. Njegovo severno steno je tvoril radialni prelom Urbanovec-Zovčan, ob katerem so prišle v stik spodnjetriadne in srednje-triadne kamenine z zgornjepaleozojskim glinastim skrilavcem. Prelomna ploskev, ki smo jo obravnavali v prejšnjem odstavku, se je zasukala v sedanjo lego na ta način, da so se plasti nagubale v poševno gubo z osjo v smeri zahodseverozahod-vzhodjugovzhod. Zato ima sedaj srednjetriadni prelom Urbanovec-Zovčan v severovzhodnem krilu poševne gube vzhodno od Kališča subvertikalno lego in poteka od zahoda proti vzhodu. Od Ka-lišča proti Sedeju vpada vedno bolj položno proti severu, dokler ne zavzame v srednjem vertikalnem krilu poševne gube, kjer se nahaja idrijsko rudišče, rahlo nagnjene lege s tendenoo vpada proti zahoduseverozahodu. V jugozahodnem krilu poševne gube preide ponovno v prvotno smer zahod-vzhod. Zaradi premika ob idrijskem prelomu, ki poševno preseka območje zasuka, ne moremo nemoteno opazovati obračanja preloma Urbanovec-Zovčan (si. 1, B). Zveza med prelomom Urbanovec-Zovčan in položnim prelomom v idrijskem rudišču že sama po sebi nasprotuje trditvi, da pripadajo normalne plasti vzhodnojugovzhodno od Idrije, ki jih je Mlakar (1969) uvrstil v strukturo »III/2«, spodnjemu krilu polegle gube. Skica poševne gube na si. 1, v kateri nastopa idrijsko rudišče, predstavlja izsek iz spodnjega dela žirovsko trnovskega pokrova v polegli gubi na tabli 1 (si. 1). Tako nam položaj poševne gube dovolj jasno dokazuje, da so normalne in subvertikalne plasti idrijskega rudišča ter normalni skladi vzhodnojugovzhodno od Idrije z intenzivno srednjetriadno tektoniko del zgornjega krila polegle gube. Normalni skladi idrijskega rudišča, ki jim rudarji pravijo »Talnina«, se nadaljujejo tedaj lahko samo v normalnih plasteh zgornjega krila polegle gube, le-ti pa pripadajo zahodno od Idrije ob Zgornji Idrijci in na Vcjskarski planoti žirovsko trnovskemu pokrovu. Zveza med SI. 1. Skica sukanja srednjetriadnega tektonskega jarka v idrijski luski A Pred horizontalnim premikom ob idrijskem prelomu B Po horizontalnem premiku ob idrijskem prelomu I spodnje krilo poševne gube (struktura »Talnine« in Govekarjevega vrha), t prevrnjeno srednje krilo poševne gube, 3 zgornje krilo poševne gube, 4 smeri in vpadi srednjetriadnega preloma Urbanovec-Zovčan, S srednjetriadni prelom Urbanovec-Zovčan, 6 osna ravnina (a) antiklinale in (s) sinklinale poševne gube, 7 porušena cona idrijskega preloma pred pretrgan jem, 8 srednjetriadni tektonski jarek, 9 profilna črta Abb. 1. Schematische Darstellung der Umdrehung des mitteltriadischen tek- tonischen Grabens in der Idrija-Schuppe A Vor der Horizontalverschiebung ldngs der Idrija Verwexfung B Nach der Horizontalverschiebung ldngs der Idrija Verwerfung 1 Liegender Schenkel der tiberkippten Falte (Strukturen von »Talnina« und Govekarjev vrh), 2 Verkehrter Mittelfltlgel der tiberkippten Falte, 3 Hangender Schenkel der Uber-kippten Falte, 4 Streichen und Fallen der mitteltriadischen Verwerfung Urbanovec-Zovčan, 5 Mitteltriadische Verwerfung Urbanovec-Zovčan, 6 Achsenfiache der Antiklinale (a) und der Synklinale (s) der tiberkippten Falte, 7 Storungszone der Idrija Verwerfung vor der Zerreiflung, 8 Mitteltriadischer tektonischer Graben, 9 Profillinie strukturo rudišča in podobnimi skladi na zahodnem in južnem pobočju Govekarjevega vrha je bila že dokazana (Mlakar, 1969, 26—27). She-matsko je prikazana na si. 1. Enake kamenine kot na Govekarjevem vrhu, v tem primeru kordevolske in karnijske plasti, se pojavljajo na Vojskarski planoti pri Trevnu in Tratniku, v dolini Zale nad Barako in Anžicem ter jugovzhodno od Medvedjega brda v črti, ki ima značilno smer od zahoda-severozahoda proti vzhodujugovzhodu. Ta značilnost, ki jo bomo razložili pozneje, nam samo potrjuje domnevo, da nastopajo zgornjeladinske plasti na Govekarjevem vrhu, v »Talnini«, ob zgornji Idrijci in na Vojskarski planoti v isti krovni enoti. Na podlagi navedenih ugotovitev trdimo, da tvorijo normalne plasti, ki jih je Mlakar (1969) uvrstil v žirovsko trnovski pokrov zahodno od Idrije, skladi idrijskega rudišča s plastmi južnega in zahodnega pobočja Govekarjevega vrha ter normalni skladi z intenzivno srednjetriadno tek-toniko med Sedejem, Zaplano in Kalcami (si. 2) strukturno enoto žirovsko trnovskega pokrova. Del te enote s plastmi starejšimi od karnijske stopnje smo imenovali idrijska luska. Idrijsko rudišče torej ni nastalo v jedru sinklinale velike polegle gube, odprte proti jugozahodu (Mlakar, 1969, 44, 11. si.), temveč v poševni sinklinali drugega reda v zgornjem normalnem krilu polegle gube prvega reda (si. 1 na tabli 1). Z uvrstitvijo strukture idrijskega rudišča in normalnih plasti vzhodno-jugovzhodno od Idrije v žirovsko trnovski pokrov se spremeni vloga na-riva, ki predstavlja v okolici Idrije in vzhodno od tod po Mlakarjevi (1969, 5. si.) tektonski interpretaciji mejo med »idrijskim« in žirovsko trnovskim pokrovom. Označili smo ga kot nariv Tičnice, ki loči idrijsko lusko znotraj žirovsko trnovskega pokrova od severovzhodnega dela pokrova. SI.2. Tektonska skica idrijsko žirovskega ozemlja. Dopolnjena Mlakarjeva karta (1969, 8. si.) l »avtohtona« podlaga, t koševniški pokrov, 3 čekovniški pokrov, 4 kanomeljski pokrov, 5 Idrijska luska z langobardskim diabazom in keratoflrjem, 6 Žirovsko trnovski pokrov z izdanki langobardskega diabaza in keratofirja, 7 meja pokrova, £ nariv znotraj pokrova, 9 terciarni prelom, 10 triadni prelom, II geološka meja, 12 meja idrijske luske v žirovsko trnovskem pokrovu, 13 os sukanja karnijskih plasti pri Trevnu in Tratniku, generalna smer kanomeljskega pokrova na severovzhodni strani idrijskega preloma, 15 os poševne sinklinale idrijskega rudišča, 16 domnevna meja kanomeljskega pokrova, prekrita z žirovsko trnovskim pokrovom, 17 smer gubanja na idrijskem območju v 6asu nastajanja krovne zgradbe, 13 normalno zaporedje plasti, 19 inverzno zaporedje plasti. 20 profil, 21 vrtina, 22 bakrovo rudišče Škofje, 23 uranovo rudišče 2irovski vrh, Pz2 zgor-njepaleozojske plasti, J jurske plasti, K kredne plasti, Tc terciarne piasti Abb. 2. Tektonische Ubersichtskarte des Idrija-2iri Gebietes. Erganzte Karte von Mlakar (1969, Abb. 8) l »Autochtone« Unterlage, 2 Koševnik Dečke, 3 Cekovnik Dečke, 4 Kanomlja Dečke, 5 Idrija Schuppe mit den langobardischen Dlabas- und Keratophyr-Vorkommen, 6 2iri-Trnovo Dečke mit den langobardischen Diabas- und Keratophyr-Vorkommen, 7 Decken-grenzen, 8 tTberschiebung innerhalb der Dečke, 9 TertiSr-Verwerfung, 10 Triadische Verwerfung 11 geologische Grenze, 12 Grenze der Idrija Schuppe in der Ziri-Trnovo Dečke, 23 Umdrehungsachse der karnischen Schichten bei Treven und Tratnik, 14 Ge-nerellstreichen der Kanomlja Dečke norddstlich von der Idrija Verwerfung, 15 Achse der uberkippten Synklinealfalte in Idrija Lagerstatte, 16 vorausgesetzte Grenze der Kaneomlja Dečke, Uberdeckt von der 2iri-Trnovo Dečke, 17 Faltungsrichtung im Idrijageblet wahrend der Entstehung des Deckenbaues, 18 normale Lagerung, 18 um-gekehrte Schichtfolge, 20 Profillinie, 21 Bohrloch, 22 Kupfervorkommen Škofje, 23 Uran-vorkommen 2irovski vrh, Pz2 oberpalaozoische Schichten, T Trias-Schichten, J Jura-Schichten. K Kreide-Schichten. Tc TertiSr-Schichten Območje severovzhodno od nariva Tičnice sestoji iz zgornjepaleozoj-skih, spodnjetriadnih in srednjetriadnih plasti. Prepreza ga več sorodnih narivov, vendar je še premalo raziskano, da bi njegovo luskasto zgradbo mogli natančneje razčleniti. Idrijska luska sestoji iz zgornjepaleozojskih, spodnjetriadnih, srednjetriadnih in delno karnijskih plasti, ki pripadajo zgornjemu krilu velike polegle gube. Enake kamenine v inverznem krilu polegle gube nastopajo v kanomeljskem pokrovu. Obrat skladov pri Trevnu in Tratniku ob Zgornji Idrijci, ki ga omenjajo K o s s m a t (1898, 97), Limanovsky (1910), 141), Krop ž č (1912, 24, Fig. 1), Iskra (1961) in Mlakar (1969, 23; 3. si., profila 2 in 3), pomeni prehod inverznih skladov kanomeljskega pokrova v normalne plasti idrijske luske. Med seboj ju loči narivna ploskev, ki je nastala v osni ravnini polegle antiklinale. Odnose med kanomeljskim pokrovom ter idrijsko lusko in ostalim delom žirovsko trnovskega pokrova prikazujejo profili na tabli 2. Postavljeni so v izhodno strukturo polegle gube in ponazarjajo prvotne razmere v prerezih, ki jih je Mlakar (1969, 3. in 4.si.) uporabil za razlago sedanje zgradbe idrijskega ozemlja. Na ta način smo skušali dokazati enoten tektonski stil pri formiranju krovne zgradbe, kakor tudi upravičenost uvajanja kanomeljskega pokrova in idrijske luske namesto strukture »idrijskega« pokrova. Tri člene kanomeljskega pokrova smo pojasnili z notranjimi prerivi, ki so vidni le v prečnih profilih od II do VII na tabli 2, medtem ko v vzdolžnem profilu I zaradi večje jasnosti pokrov ni razčlenjen. Tak je ostal tudi v profilu IV zaradi pomanjkanja podatkov. Izhodna lega idrijske luske je bila enaka na ozemlju od Vojskarske planote do Rovt. Njena spodnja meja s kanomeljskim pokrovom se je izoblikovala po osni ravnini polegle anktiklinale, nariv Tičnice pa jo je ločil od severovzhodnega dela žirovsko trnovskega pokrova. Zgornjo mejo so tvorile karnijske plasti, v katerih se je kompenziral premik naslednje luske. Celo nariva Tičnice vidimo na geološki karti na si. 2 Po novi razčlenitvi »idrijskega« pokrova tvorijo talnino idrijskega ru-dišča najprej »avtohtona« podlaga, nakar ji sledijo koševniški, čekovniški in kanomeljski pokrov. Na njem leži idrijska luska z idrijskim rudiščem. Prekriva ga naslednja luska v okviru žirovsko trnovskega pokrova, ki je bila v krovnino- rudišča narinjena ob narivu Tičnice. Izhodno strukturo take zgradbe prikazuje si. 1 na tabli 1 in profil IV na tabli 2. Oblika polegle gube in nastanek krovne zgradbe Krovno zgradbo idrijsko žirovskega ozemlja in Trnovskega gozda je iz polegle gube izvajal že Limanovsky (1910) in se v mnogočem približal današnji predstavi o oblikovanju tega dela Slovenije. Vendar je z velikostjo gube močno pretiraval. Mnogo bolje je ponazoril njen razvoj Mlakar (1969). Z delitvijo »idrijskega« pokrova na kanomeljski pokrov in idrijsko lusko pa smo sedaj rekonstrukcijo dopolnili na podlagi novejših raziskav. Danes še nimamo dovolj podatkov, da bi ugotavljali kinematiko in dinamiko nastanka polegle gube. Določili smo le njeno obliko v zadnjem stadiju plastičnih deformacij in smer gubanja. Zavedamo se, da je taka rekonstrukcija močno poenostavljena. Pretrganje ni bilo nujno istočasno, posamezni narivi so nastali lahko že med rastjo gube, tako da le-ta verjetno ni imela nikdar prav take oblike, kot jo vidimo na tabli 1. (si. 1). Vendar je tak način prikazovanja primeren za študij razmer v začetni fazi nastajanja pokrovov. Mlakar je domneval, da sta se čekovniški in inverzni del »idrijskega« pokrova razvila iz njenega inverznega krila. Pri tej pravilni ugotovitvi pa ni upošteval specifične zgradbe čekovniškega pokrova. V njem ne najdemo nikjer inverznih zgornjetriadnih, jurskih in krednih plasti na enem mestu, kot to dopušča njegova skica na 11. si. (Mlakar, 1969). Z »idrijskim« pokrovom, ki naj bi obsegal inverzne plasti srednjega krila in normalne plasti spodnjega krila polegle gube z idrijskim rudiščem v jedru pregiba, ne moremo zadovoljivo razložiti nastanka krovne zgradbe. S tako shemo ni mogoče pojasniti razvoja strukture »III/l« in lege izredno obsežnega normalnega dela »idrijskega« pokrova na Čekovniškem pokrovu. Poleg tega pa je tudi v nasprotju z ugotovitvijo o nadaljevanju srednje-triadnega preloma Urbanovec-Zovčan proti zahodu v strukturi idrijskega rudišča. Sedanja rekonstrukcija polegle gube na tabli 1 (si. 1) velja za razmere v profilu ožjega območja mesta Idrije v smeri severoseverovzhod-jugo-jugozahod. Zgradba tega dela (si. 2 na tabli 1) najlepše ponazarja krovno zgradbo idrijsko žirovskega ozemlja in Trnovskega gozda. Velikost in obliko polegle gube smo določili na podlagi podatkov o njenem inverznem krilu, ki je podano z debelino in širino čekovniškega ter kanomeljskega pokrova. Širina inverznega zaporedja noriškega in retskega dolomita čekovniškega pokrova v smeri severoseverovzhod-jugojugozahod znaša približno 10 km. Razdaljo smo odmerili od stika med karnijskimi in noriškimi plastmi pri Zaplani do namišljenega podaljška stika med ret-skimi in jurskimi skladi jugovzhodno od Predjesena. Jurske plasti od Predjesena do Cola nastopajo na dolžini 5,5 km. Tako dobimo skupno znano širino čekovniškega pokrova 16 km, ki vključuje tudi ostanek karnijskih plasti pri Zaplani in krednih skladov pri Colu. Prave širine pokrova ne moremo izmeriti zaradi erozije krednih plasti s čela nariva Trnovskega gozda nad Vipavsko dolino. Lahko pa nanjo sklepamo tako, da pripišemo inverzni seriji krednih plasti v čekovniškem pokrovu približno enako širino kot jo imajo jurske plasti, to je 5 km. Tako konstrukcijo lahko uporabimo zato, ker sta pravi debelini jurskih in krednih skladov enaki. Skupna širina čekovniškega pokrova je znašala tedaj približno 21 km, kar pomeni obenem tudi dolžino poševnega reza »avtohtone« podlage na območju noriških, retskih, jurskih in krednih plasti. Njihova skupna debelina znaša približno 4000 m. Stik inverznih retskih in jurskih plasti pri Predjesenu, ki nastopa med krovnim in bazalnim poševnim rezom čekovniškega pokrova, je dolg 2 do 2,5 km. Ob predpostavki, da se je Čekovniški pokrov razvil med narivoma, nastalima približno po osni ravnini polegle sinklinale in antiklinale, pomeni ta razdalja tudi najmanjšo možno dolžino inverznega krila polegle gube (si. 1 na tabli 1). Odnose med čekovniškim in kanomeljskim pokrovom ter idrijsko lusko v prvi fazi nastajanja pokrovov smo obdelali že v prejšnjem poglavju. Prikazani so na tabli 2. Profil IV z idrijskim rudiščem v prvotni legi pa je vključen v poleglo gubo na tabli 1 (si. 1). Smer premikanja pokrovov in gubanja je dana s približno pravokotno lego na os gube in na smer nagubanih skladov. Zato smo Še enkrat preverili te elemente. Lega plasti koševniškega, čekovniškega, kanomeljskega in žirovsko trnovskega pokrova je močno odvisna od lokalnih razmer. Bolj oprijemljivi so podatki o karnijskih plasteh na območju, kjer prehaja kanomeljski pokrov v idrijsko lusko. To lahko opazujemo pri Trevnu in Tratniku ob Zgornji Idrijci. Os sukanja, ki je tu približno vzporedna statistični smeri karnijskih skladov, ima smer 290°—110» Ta podatek presenetljivo sovpada z lego osi poševne sinklinale idrijskega rudišča, ki je za približno 110® odmaknjena od severa proti jugovzhodu (si. 2). Še bolj zanseljiv podatek o smeri gubanja v času nastajanja krovne zgradbe predstavlja lega kanomeljskega pokrova. Njegov položaj v izhodni strukturi polegle gube vidimo na tabli 1 (si. 1) in na tabli 2, kjer dokaj jasno izstopa njegova smer, ki se približno ujema z osjo polegle gube. Severovzhodno mejo kanomeljskega pokrova v sedanji krovni zgradbi vidimo na površju le na skrajnem vzhodnem delu obravnavanega ozemlja severno od Merlaka in Medvedjega brda. Proti zahodu in severozahodu je prekrita s skladi žirovsko trnovskega pokrova in je bila ugotovljena z globokimi vrtinami na severovzhodni strani idrijskega preloma od Potoka severno od Medvedjega brda do vrtine K/8 pri Šturmovcu v Srednji Kanomlji. Zveznica med Fežnarjem v Srednji Kanomlji in severnim robom izdanka pri Merlaku ponazarja približno generalno smer kanomeljskega pokrova. Le-ta je skoraj vzporedna z osjo sukanja karnijskih plasti pri Trevnu in Tratniku in z osjo poševne sinklinale idrijskega rudišča. Opisani elementi kažejo na to, da je imela os polegle gube na ožjem idrijskem območju generalno smer zahodseverozahod-vzhodjugovzhod. S tem je podana smer gubanja v času nastajanja krovne zgradbe, ki se je odvijalo približno pravokotno na os polegle gube. Za proučevanje nastanka krovne zgradbe idrijsko žirovskega ozemlja je odločilnega pomena poznavanje stratigrafskega zaporedja in litološke sestave skladov, ki sodelujejo v krovni zgradbi. Podlago vsem kameninam na Idrijskem tvorijo črni glinasti skrilavec, meljevec in peščenjak karbonske ali permske starosti ter grodenski peščenjak in skrilavec. Ti sedimenti predstavljajo spodnji horizont deformabilnih kamenin. Njegova skupna debelina ni znana. Sledijo zgornjepermski dolomit in apnenec ter spodnjetriadne in srednjetriadne karbonatne usedline s skrilavimi, lapor-nimi, peščenimi in tufskimi vložki. Kljub mehkejšim vložkom moramo te sklade zaradi lege med mehkimi talninskimi in krovninskimi plastmi obravnavati kot enoten mehansko trdnejši horizont, debel približno 900 m. To skupino skladov prekrivajo karnijski skrilavec, lapor in peščenjak v skupni debelini 400 do 500 m, ki predstavljajo srednji deformabilni horizont. Karnijske plasti preidejo v noriški in retski dolomit ter jurske in kredne kamenine s skupno debelino okrog 4000 m. Na teh ležijo eocenski laporji in peščenjaki kot zgornji deformabilni horizont (si. 1 na tabli 1). Medsebojna razporeditev mehkih skrilavih in trdnih karbonatnih kamenin je imela odločilen vpliv na oblikovanje polegle gube in na debelino ter razsežnost pokrovov. Čekovniški in kanomeljski pokrov sta strukturno jasno določena v inverznem krilu polegle gube. Spodnja in zgornja meja čekovniškega pokrova sta nastali v najbolj poškodovanem delu gube, približno po osni ravnini polegle sinklinale in antiklinale. Sorazmerno konstantna debelina pokrova z inverzno lego plasti na tako veliki površini dokazuje enake pogoje nastajanja. Pričakujemo jih le v enotno nagubani skladovnici kamenin s približno enakimi mehanskimi lastnostmi, kot je primer pri no-riških, retskih, jurskih in krednih plasteh, ki v glavnem sestavljajo Čekovniški pokrov. Kanomeljski pokrov se, za razliko od čekovniškega, ne razteza po vsem inverznem krilu iz srednjetriadnih, spodnjetriadnih in zgornjepaleozojskih kamenin, temveč le na območju neposredno pod osno ravnino polegle antiklinale. Taka lega je pogojena z močno heterogenimi srednjetriadnimi in spodnjetriadnimi sedimenti. Tu se menjavajo trdni dolomiti, konglomerati in apnenci z mehkejšimi skitskimi apnenimi in apnenosljudnatimi skrilavci ter langobardskimi klastiti in piroklastiti. Vložki mehkejših kamenin so bili v inverznem krilu polegle antiklinale skoraj vzporedni njeni osni ravnini in so predstavljali potencialne drsne ploskve. Pomembno vlogo pri nastanku bazalnega reza kanomeljskega pokrova so imeli tudi srednjetriadni radialni prelomi, ki so v inverznem krilu polegle gube zavzeli blizu njenega prevojnega dela skoraj horizontalni položaj. Močno reduciran obseg kanomeljskega pokrova vzhodno od Idrije, kjer je na območju Kurje vasi celo izklinjen (profili V do VII na tabli 2, si. 2), pripisujemo enakim pogojem, kot smo jih omenili v prejšnjem odstavku, le da je bil tu njihov učinek močnejši. Pokrov se je v tem delu razvil samo v jedru polegle antiklinale zaradi česar nastopajo zgornjepaleozojske plasti v normalnem in inverznem stratigrafskem zaporedju. Mejo med čekovniškim in kanomeljskim pokrovom so v zasnovi predstavljale karnijske plasti, ki so v inverznem krilu polegle gube tvorile relativno najmanj odporen člen. Žirovsko trnovski pokrov je spodaj omejen z bazalnim poševnim rezom, ki je bil v izhodni strukturi polegle gube hkrati krovni poševni rez čekovniškega in kanomeljskega pokrova. Strukturno posebnost v njem predstavlja gubanje in luskanje plošče iz zgornjepermskih, spodnjetriadnih in srednjetriadnih kamenin med relativno mehkim zgornjepaleozoj-skim glinastim skrilavcem v talnini ter karnijskim laporjem in peščenjakom v krovnini. Začetek teh deformacij sega v obdobje rasti polegle gube. Deloma pa so nastale pri polzenju žirovsko trnovskega pokrova po plastični podlagi iz zgornjepaleozojskega glinastega skrilavca. Premik pri lu-skanju je bil odvisen od deformacijske sposobnosti karnijskih skladov, zaradi česar je v primerjavi z dolžino narivanja pokrovov zelo majhen. Na-rivi tega genetskega tipa se izgubljajo v karnijskih skladih, kjer potekajo vzporedno s plastovitostjo. V okviru žirovsko trnovskega pokrova poznamo na severovzhodni strani idrijskega preloma več narivov, ki sekajo srednjetriadne in starejše kamenine. Med njimi je najpomembnejši nariv Tičnice, ki loči idrijsko lusko od ostalega dela žirovsko trnovskega pokrova. Vzhodno od Lju-bevča, kjer sledi južnemu robu srednjeladinske idrijske kadunje, ki jo je opisal Car (1969), ima smer vzhod—zahod. Na območju mesta Idrije poteka po isti srednjetriadni strukturi in loči Tičnico od skladov idrijskega rudišča, nakar se ponovno preseli na drugo stran idrijskega preloma, kjer ga najdemo med Šebreljami in Šinkovcem v Srednji Kanomlji. Njegovo nadaljevanje proti severozahodu še ni dovolj raziskano. Idrijska luska predstavlja notranjo tektonsko lusko, saj se je razvila v spodnjem delu žirovsko trnovskega pokrova neodvisno od deformacij njegovega zgornjega dela. Tektonsko je omejena od talninske krovne enote in od severovzhodnega dela žirovsko trnovskega pokrova. Njeno zgornjo in jugozahodno mejo predstavljajo karnijske plasti, v katerih se je premik naslednje luske kompenziral. Natančna razlaga mehanizma nastanka take zgradbe presega okvir tega članka. Koševniški pokrov tvori odtrgani del »avtohtone« podlage (Mlakar, 1969, 42). Njegov krovni rez je hkrati bazalni rez čekovniškega pokrova, zato je genetski izvor te meje dokaj jasen. Teže je pojasniti nastanek bazalnega reza. Ker je ta problem v zvezi z dinamskimi procesi pri nastajanju polegle gube, ga v tem članku ne bomo obravnavali. Vprašanje »avtohtone« podlage je pustil Mlakar (1969) odprto. Obravnaval jo je kot avtohton glede na krovno zgradbo idrijsko žirovskega ozemlja. Limanovsky (1910) in Winkler (1923) sta imela na primer tudi Hrušico za alohtono enoto, narinjeno na terciarne plasti goriško vipavske flišne oone. Glede na razvoj krovne zgradbe idrijsko žirovskega ozemlja in Trnovskega gozda bi pričakovali enake premike v »avtohtoni« podlagi tega območja. Na to misel nas navaja enak litostrati-grafski razvoj »avtohtone« podlage in krovnih enot. Ker se nam zdi ta domneva verjetna, nimamo pa dokazov ne za ne proti njej, pišemo avtohton v narekovajih. Rešitev tega problema bi zahtevala študij tektonske zgradbe zahodne Slovenije z aspekta krovne zgradbe idrijsko žirovskega ozemlja in Trnovskega gozda. Dolžino narivanja žirovsko trnovskega pokrova, oziroma nariva Trnovskega gozda obravnavajo posamezni avtorji različno. Kossmat (1910, 93) ugotavlja nariv, dolg 40 km, vendar je krovno razlago kmalu ovrgel in zagovarjal grudasto zgradbo tega dela Slovenije. Limanovsky (1910) je cenil premik na 40 km. Winkler (1923) je menil, da znaša dolžina narivanja 25 km. Mlakar (1969) pa sklepa na horizontalni premik dolg 25 do 30 km. Zadnje raziskave in konstrukcija polegle gube dovoljujejo natančnejšo določitev premikov med posameznimi pokrovi in celotne dolžine narivanja žirovsko trnovskega pokrova. Velikost pomika koševniškega pokrova na »avtohtono« podlago je določil Mlakar (1969, 42, 9. si.) in znaša približno 9 km. Najmanjšo možno dolžino narivanja čekovniškega pokrova na »avtohtono« podlago je Mlakar (1969, 43) ocenil na 16km, kolikor znaša širina pokrova, ki leži v celoti na tuji podlagi. Iz podatkov, ki jih Tektonski odstrožek Tektonischer Schijrfling StrelUki vrh-špik Žirovsko trnovski pokrov čekovmiki pokrov Žir i-Trnovo Dečke čekovnih Dečke Koievniiki pokrov Koievnik Dečke —t nfe , Avtohton*'podlaga -, Autochthone'Unterlage J km SI. 3. Lega Špika in Streliškega vrha v krovni zgradbi idrijsko žirovskega ozemlja Abb. 3. Die Lage von Spik und Streliški vrh im Idrija-2iri Deckenbau dobimo s pomočjo rekonstrukcije polegle gube (si. 1 na tabli 1), cenimo premik na 19 km. Pri obravnavanju koševniškega in čekovniškega pokrova moramo omeniti vprašanje Streliškega vrha in Špika vzhodno od Podkraja. Sestojita iz normalno ležečih skladov zgornjekrednega apnenca, ki leži na eocenskih plasteh Hrušice in izginja pod inverznimi spodnjekrednimi plastmi Trnovskega gozda (Buser, 1965). Na podlagi teh podatkov je Mlakar imel apnenec za skrajni jugovzhodni izdanek koševniškega pokrova in ga z le-tem neposredno vezal (Mlakar, 1969, 2. si., profil C). Nepretrgana zveza med Streliškim vrhom in Špikom ter ostalim delom koševniškega pokrova ni dokazana. Od Špika do Predjeseni leže jurski skladi čekovniškega pokrova na eocenskih plasteh »avtohtone« podlage. Zato se nam zdi bolj verjetna domneva, da sta Streliški vrh in Spik tektonska odstružka zgornjega dela koševniškega pokrova (si. 3), ki sta zaradi drsenja čekovniškega pokrova izgubila stik s prvotno podlago. Premik »idrijskega« pokrova glede na čekovniški pokrov je Mlakar (1969, 44) cenil na najmanj 10 km. Zaradi drugačne razčlenitve »idrijskega« pokrova na kanomeljski pokrov in idrijsko lusko, moramo tudi premike obravnavati ločeno. Dolžina narivanja kanomeljskega pokrova na čekovniški pokrov je najmanj 5 km, kolikor znaša povprečna širina prvega. Pravo velikost lahko ugotovimo le na podlagi konstrukcije polegle gube in sedanjega stanja ter znaša približno 9 km. Odnose med kanomeljskim in žirovsko trnovskim pokrovom oziroma idrijsko lusko smo že obravnavali. Enoti loči narivna ploskev, ki se je izoblikovala po osni ravnini polegle antiklinale. Pomik ob njej je sorazmerno majhen in znaša 1 do 2 km. Nariv idrijske luske oziroma žirovsko trnovskega pokrova na »avtohtono« podlago je vsota pomikov med posameznimi pokrovi: »avtohtona« podlaga — koševniški pokrov 9 km koševniški pokrov — čekovniški pokrov 10 km čekovniški pokrov — kanomeljski pokrov 9 km kanomeljski pokrov — idrijska luska 1—2 km »avtohtona« podlaga — idrijska luska 29—30 km Premik ob narivu Tičnice, ki loči idrijsko lusko od drugih delov žirovsko trnovskega pokrova, je neznaten in znaša po strukturnih ter sedi-mentoloŠkih podatkih (Čar, ustna izjava) le nekaj sto metrov. Dolžina narivanja ob njem je bila odvisna od naklona narivne ploskve glede na srednjetriadne in spodnjetriadne sklade ter od deformabilnih sposobnosti karnijskih kamenin. Ugotovljeni premiki veljajo za razmere na ožjem idrijskem prostoru v območju profila C (si. 2). Velikost narivanja žirovsko trnovskega na cekovniški pokrov, ki znaša na Idrijskem 10 do llkm, izključuje Mlakarjevo (1969, 42—43) domnevo, da predstavlja obrat jurskih in krednih skladov pri Colu prehod inverznih plasti čekovniškega v normalne plasti žirovsko trnovskega pokrova. Razmere v okolici Cola prikazuje si. 2 na tabli 1. Obrat nastopa v žirovsko trnovskem pokrovu. Mejo med obema enotama pa tvori verjetno nariv, ki ga ugotavlja B u s e r (1965) vzhodno od Cola med kred-nimi in jurskimi plastmi. Na take odnose kaže tudi močno reducirana debelina jurskih skladov. Pri določanju celotnega nariva žirovsko trnovskega pokrova moramo upoštevati tudi premike med gubanjem. To ugotavlja že Mlakar (1969, 46) ko meni, da ustreza širina inverznih struktur dolžini premikanj v fazi gubanja. Točneje ustreza fazi gubanja dvakratna dolžina inverznega krila polegle gube, vendar je ta problem kompleksen in ga bomo obravnavali pri proučevanju nastanka polegle gube. Reconstruction of the Nappe Structure of the Idrija-Žiri Region Ladislav Placer Abstract The Idrija-Ziri nappe structure originated from a recumbent fold (Mlakar, 1969) is modified and supplemented by dividing the "Idrija nappe" into two parts: the Kanomlja nappe, and the Idrija rock-sheet. The Kanomlja nappe consists of the strata in reverse succession contained in the structure formerly called Idrija nappe; and the Idrija rock-sheet consists of its strata in normal succession and is a part of the Ziri-Trnovo nappe. Therefore the Idrija-Ziri region consists of the tectonic units: the autochthonous basement, the Koševnik nappe, the Cekovnik nappe, the Kanomlja nappe, and the Ziri-Trnovo nappe including the Idrija rock--sheet. Accordingly, the lower normal limb of the recumbent fold consists of the autochthonous basement and the Koševnik nappe. The Cekovnik nappe and the Kanomlja nappe are its reverted limb, and the upper normal limb is the Ziri-Trnovo nappe. The autochthonous basement is autochtonous only with respect to the region of Idrija, Ziri and Trnovski gozd. In the tectonic structure of western Slovenia it is probably allochthonous. The Idrija ore deposit lies within the Idrija rock-sheet in an inclined fold of second order in the upper normal limb of the recumbent fold of first order. * Rekonstruktion des Deckenbaus des Idrija-Žiri Gebietes Ladislav Placer Z usamrne tif assung Der Deckenbau des Idrija-2iri Gebietes wird erganzt, und zwar so, daB die von Mlakar (1969) zu der »Idrija Dečke« eingereihte Schichten in zwei Einheiten geteilt worden sind. Die Schichten in inverser Lagerung werden als Kanomlja Dečke betrachtet, wahrend die normale Schichtfolge der friiheren Idrija Dečke als Idrija Schuppe mit der Ziri-Trnovo Dečke vereint wird. Auf diese Weise bilden jetzt das Idrija-2iri Gebiet die fol-genden Einheiten: die autochthone Unterlage, die Koševnik Dečke, die Če-kovnik Dečke, die Kanomlja Dečke, und die 2iri-Trnovo Dečke. Nach dieser erganzten Unterteilung der Deckenstruktur des Idrija-Ziri Gebietes besteht der untere normale Schenkel der liegenden Falte aus der autochthonen Unterlage und der Koševnik Dečke. Die Čekovnik und Kanomlja Decken stellen den iiberkippten Mittelschenkel der Falte vor. Der obere normale Schenkel der Falte ist als die 2iri-Trnovo Dečke, einschlieB-lich der Idrija Schuppe, entwickelt. Die autochthone Unterlage ist nur im Bezuge auf das Idrija-2iri und Trnovski Gozd Gebiet autochthon (Mlakar, 1969). Die wahren Bezieh-ungen zwischen der benachbarten tektonischen Einheiten konnten nur durch ein Studium der Struktur Westsloweniens, mit Beziehung auf den Idrija-2iri-Trnovski Gozd Deckenbau, bestimmt werden. Die Grofte des 2iri-Trnovo Deckenbaues, beziehungsweise der Trnovski Gozd Uberschiebung, wird von einzelnen Autoren verschiedentlich behan-delt. Kossmat (1910, 93) bestimmte die Uberschiebung auf 40 km, jedoch verwarf er bald die Deckenstrukturtheorie, und befurwortete die Schollentheorie in der Entstehung dieses Teiles Sloweniens. Li ma-no vsky (1910) schatzte die Verschiebung auf 40 km. Winkler (1923) schatzte die Uberschiebungslange auf ungefahr 25 km. Mlakar (1969) schloB auf eine horizontale Verschiebung von 25 bis 30 km. Die letzten Studien und Rekonstruktion der liegenden Falte erlauben eine genauere Bestimmung der Verschiebungen zwischen den einzelnen Decken, sowie die gesamte Lange der Uberschiebung der 2iri-Trnovo Decke zu schatzen. Die Uberschiebung der 2iri-Trnovo Decke uber der autochthonen Unterlage ist die Summe der gegenseitigen Verschiebungen einzelner Decken: Autochthone Unterlage — Koševnik Decke 9 km Koševnik Decke — Čekovnik Decke 10 km Čekovnik Decke — Kanomlja Decke 9 km Kanomlja Decke — Idrija Schuppe 1—2 km Autochthone Unterlage — Idrija Schuppe 29—30 km Die angefiihrten Verschiebungen gelten fur die Verhaltnisse in der en-geren Umgebung von Idrija, im Bereiche des Profiles C (Bild 2 in Tafel 1, Bild 2). Die Verhaltnisse in nordwestlicher und siidostlicher Richtung sind noch nicht geniigend gepriift. Bei der Bestimmung der gesamten Uberschiebung des Ziri-Trnovo De-ckenbaues mufiten auch die Verschiebungen, welche wahrend der Falten-bildung stattgefunden hatten, in Betracht genommen werden (Mlakar, 1969). Diese Frage soli bei dem Studium des Mechanismus der Entstehung der liegenden Falte erortert werden. Die Idrija Erzlagerstatte liegt in der Idrija Schuppe, in einer iiber-kippten Synklinalfalte zweiter Ordnung, im oberen normalen Schenkel der liegenden Falte erster Ordnung. Idrija Erzlagerstatte ist deswegen ein Teil der Ziri-Trnovo Dečke. Literatura Buser, S. 1965, Geološke razmere v Trnovskem gozdu. Geogr. vestnik 37, Ljubljana. Car, J. 1968, Razvoj langobardskih plasti v strukturi IV. pokrova v bližnji okolici Idrije. Diplomsko delo, Ljubljana. Iskra, M. 1961, Prispevek k stratigrafiji in tektoniki ozemlja Zgornje Idrijce in Nikove. Geologija 7, Ljubljana. Kossmat, F. 1898, Die Triasbildungen der Umgebung von Idria und Gereuth. Verh. Geol. R. A., Wien. Kossmat, F. 1910, Erlauterungen zur Geologischen Karte Bischoflack und Idria. Verlag Geol. R. A., Wien. K r o p a č, J. 1912, "Qber die Lagerstattenverhaltnisse des Bergbaugebietes Idria. B. H. Jb., Wien. Limanovsky, M. 1910, Wielkie przemieszcenia mas skalnych w Dy-narydach kolo Postojny. Raz. Wydz. pryr. akad. Umiej., Serye III., Tom 10, Krakow. Mlakar, I. 1964, Vloga postrudne tektonike pri iskanju novih orudenih con na območju Idrije. Rud. met. zbornik 1, Ljubljana. Mlakar, I. 1967, Primerjava spodnje in zgornje zgradbe idrijskega rudišča. Geologija 10, Ljubljana. Mlakar, I. 1969, Krovna zgradba idrijsko žirovskega ozemlja. Geologija 12, Ljubljana. Winkler, A. 1923, tfber den Bau der ostlichen Sudalpen. Mitt. Geol Gesell., Wien. UDK 553.64(497.13+497.12-15) Fosfati v Istri Zivadina in Jožef S ker l j Uvod Prve pisane podatke o pojavih fosfatov v širši okolici Buj nahajamo že 1914 leta v poročilu dr. Josefa Miillerja. V tem poročilu navaja, da se 500 m NW od ceste, ki vodi iz Buj proti morju, pojavljajo fosfati. Leže v kredni seriji, ki je razvita tudi pri Umagu in je v orudenem delu predstavljena z belemnitnim apnencem in zelenim glavkonitnim peščenjakom. Pojavi fosfata so bili odkriti zahodno od posestva kmeta Posedela v manjšem starem odkopu, kjer se nahajajo kosi fosfata težki do 100 kg. Manjše količine te surovine je transportiral v Italijo Bartolomeo Michi iz Novi-grada. Po podatkih Mul ler j a je vseboval fosfat 39,28 P205 (ali več kot 85 °/o TCP-a). Ti podatki so že takoj po osvoboditvi vzbudili zanimanje geologov. V letu 1950 je del terena pregledala ekipa slovenskih geologov z dr. M. Pleničarjem. Potem so ta teren raziskali tudi hrvaški geologi, ki pa opisanih pojavov fosfata niso našli. Ekipa Geološkega zavoda iz Ljubljane je leta 1964 ponovno prospektirala širše območje Buj. Ugotovila je, da vsebujejo kredne in eocenske plasti tega območja sledove P2Ov Zato je bilo pričakovati enake pojave tudi v drugih delih Istre v krednih in eocenskih plasteh. V letu 1964 smo pregledali del savudrijsko-buzetskega območja, leta 1965 pa smo detajlno raziskali območja Savudrija-Buzet, Kozina-Podgrad in Divača-Komen s skupno površino okrog 580 km2. Raziskovalne metode Pred terensko prospekcijo v letu 1964 smo poskušali dobiti katastrske podatke o posestvu kmeta Posedela, kjer se po Miillerjevih podatkih nahajajo fosfati. Kljub iskanju v arhivu v Buzetu in Bujah ter poizvedovanju pri predstavnikih oblasti in starih prebivalcih nismo našli podatkov o dejavnosti prej omenjenih oseb v zvezi z raziskavami fosfatov. V vzorcih s celotnega ozemlja smo kvalitativno določili fosfat po mo-libdenski metodi. Na savudrijsko-buzetskem območju pa smo uporabili tudi Geiger-Mullerjev števec, ker fosfatne plasti navadno vsebujejo uran. Prospekcijska dela smo izvajali po profilih, ki smo jih po možnosti postavljali pravokotno na smer vpada plasti. S kislino smo obdelovali vsako odkrito plast v profilu. Profilne črte smo postavljali na različnih razdaljah v odvisnosti od dobljenih reakcij; kjer so bile reakcije močnejše, so bili profili gostejši, in obratno. Profili so bili oddaljeni med seboj povečini 1000 in več metrov, na savudrijsko^buzetskem območju, kjer smo dobili zanesljive indikacije, pa smo jih postavljali gosteje, ponekod celo na razdalji 50 do 100 m. Savudrijsko-buzetsko območje To območje predstavlja severni del hrvaške Istre in zajema južno polovico geološke karte Trst 1 :100 000. Nahaja se med reko Mirno na jugu in Dragonjo na severu. Sestoji iz sedimentov krede, eocena, pliocena in mlajšega kvartarja. Zgornja kreda je stratigrafsko zastopana s cenomanom, turonom in se-nonom, eocen pa s svojim zgornjim in srednjim delom. Pliocenske plasti in kvartarne usedline zajemajo manjše površine. Raziskovalno območje predstavlja antiklinalo s smerjo SZ-JV. Njeno teme sestoji iz krednih sedimentov, na krilih pa ležijo diskordantno eo-censki sedimenti, ki so ponekod erodirani, tako da je odkrita kredna podlaga. Na več krajih opazujemo manjše razpoke, paralelne s smerjo antiklinale. Poleg krednih plasti smo pregledali tudi sedimente na krilih antiklinale. Paleogenski sedimenti so razviti v faciesih alveolinskega in numu-litnega apnenca ter peščenjaka in glavkonitnega peščenjaka. Fliš zavzema večje površine. Nekatere flišne plasti so pokazale znake fosfata. Alveolinski in numulitni apnenci so dali povišane vrednosti P20B, ki so vezane neposredno na organske ostanke. Glavkonitni peščenjak je sicer značilno reagiral z amonijevim molibdatom, toda kemične analize so dale nepomembne rezultate. Koncentracije fosfata so nekoliko višje po ploskvah skrilavosti. Odstotek fosfata v plasteh eocenskega fliša kaže tabela 1. Tabela 1. Fosfat v eocenskem flišu Tabela 1. Contenu de P205 dans le flysch eocene Vzorec Echantillon %p2o5 kar ustreza correspondant % TCP Vzorec Echantillon % P2Os kar ustreza correspondant % TCP apnenec calcaire 0,58 1,27 glav. pešč. gres glauconifere 0,60 1,31 apnenec calcaire 0,70 1,53 glav. pešč. gres glauconifere 0,58 1,27 apnenec calcaire 0,67 1,47 glav. pešč. gres glauconifere 0,51 1,12 apnenec calcaire 0,66 1,42 glav. pešč. gres glauconifere 0,56 1,23 glavkonitni peščenjak 0,68 1,49 glav. pešč. gres glauconifere 0,64 1,40 gres glauconifere Rezultati kažejo, da je fosfat neposredno vezan na organske ostanke v apnencih. V glavkonitnem peščenjaku je glavkonit nosilec fosforne komponente. Slovensko Primorje Prospekcijska dela smo izvajali na območjih Kozina—Podgrad in Sežana—Komen—Štanjel—Divača, ki imata glede na obravnavani problem identično geološko sestavo. Kreda je razvita v faciji apnencev in dolomitov, ob robovih pa so zastopani sedimenti paleocena in eocena. V tektonskem oziru predstavljata obe območji antiklinorij s smerjo SZ—JV. Na temenih manjših ali večjih antiklinal so na površju apnenci in dolomiti. Te kredne kamenine grade podlago paleogenskim, liburnij-skim in flišnim plastem. Kljub relativno detajlni prospekciji v Slovenskem Primorju nismo našli fosfatov. Fosfatni apnenec pri Novi vasi v Istri V krednih plasteh na desnem bregu Mirne smo našli edine prave sledi fosfata na savudrijsko-buzetskem območju. Tu se vleče vzhodno od Nove vasi ob desnem bregu Mirne okrog 50 m širok pas turonsko senonskega apnenca, na katerem leži ploščasti paleogenski apnenec s številno mikro-favno in makrofavno. Fosfat se nahaja okrog 1500 m vzhodno od Nove vasi na vaški poti, ki pelje v dolino Mirne (si. 1). SI. 1. Profil turonsko-senonskih apnencev pri Novi vasi Fig. 1. Coupe schematique des calcaires touroniens-senoniens pres du village Nova vas 1 beli marmorizirani apnenec, 2 debelozrnati kalcit s prehodom v rdečkasti apnenec (0 40 •/♦ — 8,319/» p205), 3 drobljivi rdečkasti apnenec (0,36 —1,44 •/♦ P2Os), 4 kompaktni rdečkasti apnenec s sledovi fosfata, 5 beli marmorizirani apnenec I calcaire blanc recristaliis6, 2 calcite en gros grain passe latčralement au calcaire rouged tre pauvre en P205 (0,40 Vi — 8,31 •/« PjOj), 3 calcaire rouge&tre, friable; sa teneure en PaOs est faible (0,36 •/• —1,44 V* Pj03), 4 calcaire rouge&tre, compact; sa teneur en P2Os est n&gligeable, 5 calcaire blanc recristallisč 22 — Geologija 16 337 Iz apnene plasti (3) smo vzeli 4 vzorce, ki so pokazali naslednje odstotke fosfata: Na obeh straneh opisanega izdanka smo kontinuirano sledili kalcitni horizont na razdaljo okrog 200 m. Po smeri ima kalcitni horizont leča sto obliko; mnogo prej se izklini plast s sledovi fosforja. Jasno je, da kalcitnega vložka v apnencu ne moremo šteti v normalno zgradbo tega dela krednih plasti, čeprav je na videz kazalo, da sta kalcit in apneno-fosfatna plast konkordantni del zaporedja. Na podlagi teh podatkov je kalcit zamenjal zaradi descendentnih procesov singenetsko odloženo plast apnenca. Da bi ugotovili primarno sestavo nadomeščene plasti s kalcitom ter spremembe vsebnosti P2Os z globino, smo izdanek preiskali z globokim usekom. Ze v začetku razkopavanja smo opazili, da kalcitna plast postopoma izginja in počasi prehaja v rdečkasti apnenec z občutno reakcijo na fosfor. V tej apneno-fosfatni plasti pa so bile opazne razne makroskopske spremembe. Ponekod se je ta plast pokazala kot rdečkasti apnenec s številnimi vključki kalcita, drugje kot čisti apnenec, delno pa kot apnena moka. Po ploskvah plastovitosti smo našli 1 do 10 cm debele vložke peščeno glinastega materiala, ki so se že makroskopsko razlikovali med seboj po barvi in peščeno glinasti komponenti. V čelu useka smo od spodaj navzgor ugotovili naslednji profil: 90 cm boksitna glina 30 cm svetlo siva boksitna glina (0,18 °/®P205 — vz. št. 14). 25 cm rdečkasta boksitna glina (0,20 0/oP2Ofl — vz. št. 13). 35 cm siva boksitna glina (0,25 */oP2On — vz. št. 12). 50 cm rdečkasti apnenec (0,32 %»P208 — vz. št 11). 0,5 cm rumeni karbonatni melj (0,49 °/o P205 — vz. št. 10). 13 cm svetlo rumeni apnenec (0,24 P205 — vz. št. 9). 7 cm rdečkasti apnenec (0,74 Vo P20B — vz. št. 8). 6 cm beli krušljivi apnenec (0,37% P205 — vz. št. 7). 7 cm rdečkasti apnenec brez sledov P20v 16 cm sivi drobljivi apnenec (0,47 Vo P205 — vz. št. 6). 30 cm brečast material s fragmenti različnih apnencev velikosti do 6 cm; cement karbonatni; brez sledov P206 (ni analizirano). 5 cm karbonatni melj (0,97°/oP205 — vz. št. 5). 45 cm apnena breča s fragmenti sivega krednega apnenca; maksimalna velikost fragmentov 6 cm. Nekaterei fragmenti so ovalni (ni sledov P2Os). V fragmentih breČe se nahajajo tudi kosi kalcita. V zgornjem delu breče je vložek mehkega rdečkastega preperelega melja (0,29 P2Os — vz. št. 2). V tem rdečkastem materialu debeline ca. 10 cm so majhni kosi krede (0,31 °/»PaOr, — vz. št. 3). Cement breče: karbonatni (0,30%P205 — vz. št. 4). 255 cm bel kalcit z zapolnitvami mehkega zemljastega materiala (samo sledovi P205 — vz. št. 1). vrhnji del plasti srednji del plasti spodnji del plasti kompozit plasti 1,44 Vo P205 aH 3,15 Vo TCP 1,05 Vo P2Os ali 2,21 Vo TCP 0,36 °/o P2Os ali 0,79 Vt TCP 1,22 Vo P2Ob ali 2,67 °/» TCP Med razkopavanjem smo periodično vzorčevali profil useka, da bi ugotovili spremembe glede fosforja po padu plasti. Usek je bil postavljen približno pravokotno na smer plasti. Vzorčevali smo vsako spremembo materiala. V tej fazi raziskav smo iz apneno-fosfatne plasti vzeli trinajst vzorcev, ki so pokazali naslednji odstotek P2Os: St. vzorca °/o P,05 •/o TCP 1 0,99 2,16 2 0,40 0,87 3 0,43 0,94 4 1,43 3,12 5 0,97 2,11 6 0,41 0,89 7 1,01 2,20 8 0,81 1,77 9 0,95 2,07 10 0,57 1,24 11 1,04 2,27 12 8,31 18,12 13 1,41 3,07 Srednji odstotek 1,44 3,14 Rezultati kažejo, da je vsebina P205 zelo nizka; samo 4 vzorci imajo več kot l%P2Os. Vzorce s številkami 1 do 10 smo vzeli v apneno fosfatni plasti, vzorce št. 11 in 13 v sivkasto rjavem peščeno glinastem vložku debeline 10 cm, vzorec št. 12, ki vsebuje 8,31 0/»P2O5l pa iz 6 cm debelega vložka, ki je bil videti kot čista bela zelo mehka glinasta snov brez kakršnihkoli primesi. Za profil je značilna velika variabilnost materiala, ki se spreminja na dolžini nekaj decimetrov, tako da bi profiliranje na vsakem drugem profilu v useku dalo drugačne rezultate. To dejstvo je na videz v velikem nasprotju z lepim in pravilnim profilom na površju. V zgornjem delu profila se nahaja do 2,55 m debela nepravilna pola kalcita, ki v profitu ceste, kakor tudi v začetku razkopa, leži na rdečkastem fosfatnem apnencu. Opažamo tudi popolno odsotnost rdečkastega apnenca, kakršen je na površju in v zgornjem delu razkopa lepo razvit. Za razlago profila je pomembna boksitna glina na dnu useka. Opazili smo tudi, da je odstotek P2Os vseh vzorcev padel pod 0,50°/oP20,. Iz smeri kalcitnega horizonta smo napravili še nekaj manjših razkopov. Pri tem smo ugotovili, da kalcit prehaja že na oddaljenosti 50 do 60 m od izdanka v bel marmoriziran apnenec, ki na sliki št. 1 predstavlja tal-nino in krovnino profila. Nastanek fosfata Po podatkih raziskav lahko z dovolj veliko zanesljivostjo sklepamo, v kakšni obliki se pojavlja fosfat v Istri in Slovenskem Primorju ter kako je nastal. Profil na sliki 1 nas je v prvem, trenutku navedel na misel, da gre za enega od stalnih členov krednega zaporedja plasti, posebeno še, ker smo kalcitni horizont lahko sledili na precejšnji razdalji. Sklepali smo, da je kalcit metasomatsko nadomestil neko drugo plast in da je fosfatni apnenec na kalcitni plasti pravi fosfatni sediment. Ta domneva je bila upravičena, saj je apnenec vseboval za to območje pomembno vsebnost P205; ena od analiz vzorcev iz useka je dala 8%P205, kar nam je predstavljalo opravičilo za nadaljnje raziskave. Medtem pa se je z odpiranjem izdanka položaj naglo spremenil. Fosfatnega apnenca ni bilo več in tudi značilni profil s površja se je izgubil; našli smo le še brečast material in fragmente različnih kamenin. Zanimiva je bila zlasti boksitna glina na dnu useka, ki je nedvoumen dokaz, da gre za kraški pojav v obliki zapolnjene vrtače, nastale verjetno vzdolž medplastovne razpoke. V njenem najnižjem delu se je odlagala boksitna glina. Nato je razpoko zapolnjeval erozijski material, ki je bil kasneje cementiran. V najvišjem odprtem delu razpoke je prišlo do minimalne koncentracije fosfata, ki je bil izpran iz krednih in paleogenskih sedimentov. V zadnji fazi zapolnjevanja vrtače je bil fosfatni sediment po površinskih vodah, bogatih s C02, izpran in nadomeščen s kalcitom. V tem procesu degradacije fosfata so del fosfata odnesle površinske vode, drugi del pa je bil deponiran globlje med kla-stičnimi sedimenti v vrtači. Na ta način smo si tudi pojasnili, zakaj je vseboval eden izmed vzorcev prek 8 °/o P205. Navidezna pravilnost profila ob poti (si. 1) se lahko pojasni s tem, da je bila razpoka pri vrhu ozka in dolga, navzdol pa se je postopno širila. Sedimenti v najvišjem delu razpoke so dobili navidezno konkor-dantni položaj glede na ostale plasti krednega zaporedja zaradi stisnjenosti razpoke. Do takega sklepa nas navaja med drugim tudi boksitna glina, ki kaže, da so ti pojavi fosfata rezidualnega porekla in da je njihov nastanek podoben nastanku boksitnih leč, zelo pogostih na tem območju. Ostane nam vprašanje, zakaj nismo niti mi niti prejšnji raziskovalci našli fosfata, ki ga je opisal M u 11 e r. Verjetno je tudi ta pojav predstavljal tip razidualnega fosfata, katerega kvaliteta pa je bila mnogo boljša (prek 39%P205) in količina znatno večja (nekaj deset ton). Le tako lahko pojasnimo podatek, ki ga navaja M u 11 e r, da so fosfat iz okolice Buj prevažali v Italijo. V tistem času so se tudi majhne količine fosfata lahko plasirale na tržišče. V tej zvezi naj omenimo večje in manjše fosfatne žepe pri Omišlju, Drnišu in Kninu, ki so jih pred drugo svetovno vojno (okrog leta 1930) celo odkopavali. V nekaterih žepih je količina znašala nekaj sto ton, kvaliteta pa je bila različna. Poleg belih saharoidnih fosfatov z visokim odstotkom P2Os so žepi vsebovali tudi tako imenovane železne fosfate z visokim odstotkom železa. Po kratkotrajni eksploataciji so bili vsi žepi odkopani, njihov lastnik Ugo Gerbin (1930) pa je finančno propadel. Razume se, da vzdolž jadranske obale lahko še pričakujemo podobna nahajališča fosfata, na kar kaže večje število kalcitnih izdankov. Ker so pa brez gospodarskega pomena, jih ni priporočljivo raziskovati. Sklep Povod za prospekcijo fosfatov v Istri in Slovenskem Primorju je dalo kratko poročilo dr. Josefa Mullerja, v katerem navaja, da se v Istri nahajajo fosfati z vsebnostjo prek 39 °/o P205. Med generalno prospekcijo savudrijsko-buzetskega območja leta 1964 smo pri Novi vasi blizu Novi-grada našli rdečkasti fosfatni apnenec, ki je vseboval prek 1 0/oP206. Zato smo leta 1965 detajlno pregledali tudi del Slovenskega Primorja. Novih pojavov fosfata nismo našli. Poleg prospekcije smo leta 1965 raziskali profil krednih plasti pri Novi vasi. Ugotovili smo, da ta pojav predstavlja rezidualni kraški tip fosfata brez gospodarskega pomena. Na tej podlagi sklepamo, da je bilo nahajališče, ki ga je opisal M u 11 e r, podobnega tipa, vendar je vsebovalo kvalitetnejši fosfat. Ker je tržišče tedaj sprejemalo tudi manjše količine fosfata, je bilo nahajališče odkopano in ga danes ni mogoče najti. Phosphate de chaux en Istrie par Zivadina et Jožef Skerlj Resumč Selon une courte Etude ecrite par Dr. Josef Miiller (1914) dans les couches cretacees de 1'Istrie se trouvent les gisements de phosphate de bonne quality (39.28 °/o P206). C'est pourquoi le Service gčologique de Ljubljana a execute une prospection des calcaires cretaces de 1'Istrie en 1964/65. Mais cette prospection n'a donne qu'une indication de phosphate pres du village Nova vas (fig. 1). II s'agit 1 k de substance contenue dans les poches de dissolution karstique dans le calcaire rougeatre legerement phosphatč (0.40—8.31 °/o P2Os). Literatura Miiller, J. 1914, Fosfatna nahajališča v Bujah — Istra. (Neobjavljeno poročilo.) Pleničar, M., Tavčar, M., Rijavec, J. 1950, Poročilo o geološkem raziskovanju terena pri Bujah v zvezi z domnevnim nahajališčem fosfata. Arhiv Geološkega zavoda, Ljubljana. Rijavec, S., Skerlj, J. 1965, Prospekcja fosfatov v Istri leta 1964 s predlogom za nadaljnja dela v letu 1965. Arhiv Geološkega zavoda, Ljubljana. Skerlj, 2., Prospekcija fosfatov v Istri v letu 1964 in v Istri ter Slovenskem Primorju v letu 1965. Arhiv Geološkega zavoda, Ljubljana. UDK 550.83.001.8 Obdelava in vrednotenje geofizikalnih podatkov Janez Lapajne Uvod Vrednotenje geofizikalnih raziskav je odvisno od obdelave večjega števila podatkov, npr. množice meritev raznolikih parametrov geoloških objektov, parametrov nekega polja itd. Tako se uporabna geofizika uvršča med tista področja znanosti in tehnike, ki so jih elektronski računalniki popeljali v zadnjih dveh letih, predvsem pa v zadnjem desetletju, k znatnemu napredku. Uporaba računalnikov je omogočila dobivanje bistveno novih rezultatov. Predvsem se je znatno povečala hitrost računskih operacij, ki praktično niso bile izvedljive z običajnimi numeričnimi metodami. Povečana hitrost računskih operacij je privedla tudi h kakovostni spremembi rezultatov, ker je mogoče pri strojnem obravnavanju izvleči iz podatkov znatno večji obseg vsebovanih informacij. Poleg tega so tako dobljeni rezultati mnogo zanesljivejši in omogočajo objektivnejše vrednotenje. Osnovna naloga uporabne geofizike je oblikovanje predstave oziroma slike raziskovalnih objektov v določenih geološko geofizikalnih razmerah na podlagi podatkov terenskih meritev. Reševanje te naloge zajema v splošnem — redukcijo merskih podatkov, tj. razne popravke; — razdelitev polja (oz. transformacijo), tj. ločitev prispevkov raznih izvorov ali povzročiteljev in odstranitev »ozadja«; — izračun fizikalnih in geometrijskih parametrov raziskovanega geološkega območja oziroma določenega objekta, ki nas zanima. Vzporedno pa poteka podajanje reduciranih in transformiranih podatkov ter rezultatov v obliki kart, diagramov, krivulj, tabel in katalogov. v. Zgornja shema velja v celoti za obdelavo in vrednotenje na področju gravimetrije, v magnetometriji se uporabljata le druga in tretja faza, pri ostalih metodah pa geofiziki zelo radi zanemarjajo redukcijo podatkov in razdelitev polja * * Članek zajema predvsem področja raziskav, s katerimi se ukvarja Oddelek za geofiziko na Geološkem zavodu v Ljubljani, to je gravimetrijo, magneto-metrijo, geoelektriko, refrakcijsko seizmiko in termometrijo. Ne obravnava pa reflektivne seizmike. V procesu razdelitve polja se uporabljajo raznoteri načini linearnega in nelinearnega filtriranja, med katerimi so široko uporabni postopki primerjalnega filtriranja, odvajanje in analitična podaljšava. Računanje parametrov raziskovanega objekta je v zvezi z rešitvijo obratne in direktne naloge, katerih jedro je modeliranje. V vseh fazah obdelave in vrednotenja postaja računalnik nenadomestljiv pripomoček, ker po eni strani hitreje in ceneje računa, po drugi strani pa lahko geofizik hitreje preverja svoje ideje. Redukcija podatkov Redukcija podatkov je obdelana v gravimetriji, na drugih področjih geofizike pa se redko uporablja. V zadnjih letih so se pojavili novi in hitrejši algoritmi za izračun topografskih popravkov. Razne organizacije v inozemstvu uporabljajo svoje interne računalniške postopke in programe za terenske korekcije. Nekateri od njih so dosegljivi tudi drugim uporabnikom. Za izračun popravkov odstaja že obsežna programska oprema (software). Za korekcijo zemljepisne širine so na voljo nove tabele normalne težnosti z enominutnimi intervali. Korekcije temeljijo na reviziji mednarodne formule iz leta 1931 in uporabi geodetskih parametrov, ki jih je privzela Mednarodna zveza za geodezijo in geofiziko (International Union of Geodesy and Geophysics) leta 1967. Razdelitev in transformacija polja Splošno Določeno polje predstavlja praviloma vsoto učinkov različnih teles. Nekatera telesa nas zanimajo (imenujmo takšno telo »raziskovano telo«), druga pa ne (takšno telo imenujemo »stransko telo« ali »motilno telo«)! Komponento polja raziskovanega telesa (ali tudi več teles) navadno imenujemo »anomalija« ali »koristni signal«, komponento stranskih teles oziroma ostanek pa »stranska anomalija«, »motnja«, »ozadje« ali »šum«. Zahteve po razločevanju posameznih komponent postavlja pred nas nalogo razdelitve polja, tj. ločitve prispevkov posameznih teles ali območij. Preden poskušamo soditi o raziskovanem telesu, je treba dobiti njegovo polje v dovolj čisti obliki, zato je razdelitev polja eden najvažnejših postopkov v interpretacijskem procesu. Iz opazovanega polja je torej treba izluščiti polje (anomalijo) tega telesa. Nekateri imenujejo ta postopek regionalno-rezidualna analiza, pri čemer mislijo predvsem na težnostno polje, kjer se polje razdeljuje v največjem obsegu. Nekaj let nazaj so regionalno-rezidualno razdelitev izvajali z uporabo numeričnih izglajevalnih postopkov, ki so bili več ali manj samovoljni. Ti so se v podrobnostih pogosto razlikovali od posameznika do posameznika ter med organizacijami, toda v bistvu so vsi obstajali v istovetenju »regionalnega« polja z neke vrste poprečjem. Z odštevanjem le-tega od celotnega polja je bil dobljen tako imenovani »rezidual«. Samovoljni postopki razdelitve polja se umikajo objektivnejšim pristopom, med katerimi se uporabljajo: — filtriranje — odvajanje — analitična podaljšava — statistična metoda — modeliranje. Vse te postopke lahko smatramo kot filtriranje v širšem pomenu. Rezultat razdelitve polja je pravzaprav spet slika določenega »očiščenega« polja, zato imenujemo ta proces tudi transformacijo polja. Filtriranje Zaenkrat se v širšem obsegu uporablja samo linearno filtriranje, ker je nelinearno filtriranje Še v precejšnji meri v razvoju in uporabne literature še ni na voljo. Nelinearno filtriranje dela v prostorski domeni za razliko od linearnega filtriranja, ki dela v valovni domeni. Zato imenujejo nekateri linearno filtriranje tudi valovno ali frekvenčno filtriranje. V procesu linearnega filtriranja si je treba izmisliti linearni filter, ki je kolikor mogoče blizu optimalnemu, za ločitev enega sistema anomalij od drugega, za odstranitev enega ali drugega sistema izvirov ali pa za odstranitev »šuma«. Pri iskanju optimalnega filtra je koristen pripomoček metoda najmanjših kvadratov. Velikokrat gre pri linearnem filtriranju za razdelitev spektra na komponenti, od katerih ima ena izvore blizu površja, druga pa v večjih globinah. Prvim ustrezajo majhne valovne dolžine, drugim pa velike. Slednji nizkoamplitudni del je često zakrit z močnejšimi pripovršinskimi učinki. Z digitalnim ojačevanjem signalov je pozornost osredotočena na spektralno analizo in uporabo Fourierjevih vrst. S pomočjo hitrih Fourier-jevih algoritmov je omogočeno enostavno izvajanje linearnih procesov kot npr. odvajanje, analitična podaljšava ipd. Odvajanje Prvi in drugi odvod sta pogosti transformaciji predvsem gravitacijskega polja. Francoski geofiziki dajejo prednost prvemu odvodu. S pomočjo kart vertikalnih odvodov ugotavljajo horizontalne konture teoretičnih (modelnih) teles, ki povzročajo anomalije, podobne opazovanim. Ostali raziskovalci raje uporabljajo druge odvode. Dvakratno odvajanje so prvotno predlagali kot različico in kot bolj stvaren nadomestek regionalno-rezidualne analize, ki so jo svojčas izvajali s samovoljnimi postopki izglajevanja in računanja poprečij. Upravičena je bila predpostavka, da bi morali biti drugi odvodi bolj občutljivi za šibke izvore, povzročene s plitvimi izvori, kot katerikoli rezidual, dobljen z regionalnim izglajevalnim postopkom. S prihodom hitrega Fourierjevega transformacijskega algoritma je postalo bolj ekonomično izvajanje mnogih linearnih operacij (npr. odvajanja in analitične podaljša ve) na računalniku. Obenem omogočajo raču- nalniki tudi natančen izračun odvodov. Zato so postale karte prvih in drugih odvodov gravitacijskega polja pogost pripomoček pri kvantitativnem vrednotenju. Analitična podaljšava Analitična podaljšava je splošna metoda, ki načelno rešuje problem razdelitve polja nedovisno od določene sestave anomalije in ozadja. Razlikujemo podaljšavo navzdol in podaljšavo navzgor; s prvo se v matematičnem postopku približujemo raziskovanemu telesu, z drugo pa oddaljujemo. Pri »približevanju« k raziskovanemu telesu pride do okrepitve anomalije in oslabitve ozadja. Analitično podaljšavo navzdol je možno izvesti v smeri, ki ne seče izvorov polja. Če skušamo rešiti ta problem v splošni obliki, naletimo na principialne težave, ker je dana naloga nekorektna v klasičnem smislu. To pomeni, da lahko poljubno majhnim napakam podatkov ustrezajo poljubno veliki pogreški v rešitvi. V posameznih posebnih primerih se naloga analitične podaljšave uspešno rešuje z metodo izravnave. Glede na praktične zahteve to navadno popolnoma zadostuje, ker obsegajo te posebne rešitve širok krog možnih uporabnih nalog. Analitična podaljšava navzdol pa ni zanimiva samo kot filtracijska metoda. »Približanje« k raziskovanemu telesu omogoča detajlnejši »ogled« telesa. Tako npr. anomalijo, ki se kaže na površju kot celota, v resnici pa je vsota anomalij dveh teles, z analitično podaljšavo navzdol razdelimo na obe komponenti. Analitično podaljšavo lahko uspešno uporabimo v procesu modeliranja ali reševanja obratne in direktne naloge za določitev parametrov raziskovanega telesa. Za razpoznavanje anomalij globljih struktur lahko v mnogih primerih uporabimo analitično podaljšavo navzgor, torej v zgornji polprostor, kjer ni motilnih teles. V tem postopku oslabimo učinke površinskih in plitvih struktur. Statistična metoda Razpoznavanje šibkih geofizikalnih anomalij iz ozadja in motenj različnega izvora je problem, ki ga je mogoče učinkovito reševati tudi s statističnimi metodami. V statistični teoriji je kriterij optimalnosti bolj utemeljen kot pri običajnih filtracijskih metodah, poleg tega omogoča statistična metoda optimalno pridobivanje koristnih informacij. Izračun parametrov Obratna naloga Jedro oblikovanja slike raziskovane strukture je rešitev tako imenovane obratne naloge (problema), tj. račun fizikalnih in geometrijskih parametrov geološke formacije, ki smo jo izmerili. Ta problem v splošnem ni rešljiv zaradi dveh osnovnih vzrokov. Prvi je raznolikost rešitve obratne naloge, kar pomeni, da ustreza določeni množici vrednosti merjene količine več možnih različnih geoloških konfiguracij, drugi vzrok pa je ne- korektnost obratne naloge v klasičnem smislu. Ti zapreki uspešno rešimo samo z dodatnimi informacijami, ki niso vsebovane v merjeni količini. Te informacije dobimo iz geoloških in vrtalnih raziskovalnih del, deloma pa z ugotavljanjem drugih geofizikalnih parametrov, ki so neodvisni od že uporabljenih. Navadno se postavljena naloga rešuje posredno z reševanjem direktnega problema (naloge), tj. izračuna polja vrednosti določene fizikalne količine za izbran geološki model. V procesu razpoznavanja raziskovanega objekta je reševanje direktne in obratne naloge tesno povezano. Glede na opazovano polje se na določen način napravi model raziskovanega terena — na ta način se v prvem približku rešuje obratna naloga. Nato se izračuna polje oziroma anomalija tega modela — rešuje se direktna naloga. Izračunano anomalijo primerjamo z mersko (tisto, ki je »očiščena« v postopku razdelitve polja) in ocenimo ustrezne popravke za model. Popravljeni model je drugi približek. Zanj spet izračunamo anomalijo itd. Tako se postopoma približujemo zadovoljivi rešitvi. Kot smo že omenili, moramo za reševanje obratne naloge poznati geološko-geofizikalne karakteristike raziskovanega telesa in njegove okolice. S tem omejimo število možnih različic modela. Kakšne naj bi bile dopolnilne geološke in geofizikalne informacije, da bi mogli nalogo uspešno rešiti, ni mogoče predpisati za splošen primer. Pogosta naloga, ki jo geologija postavlja uporabni geofiziki, je ocena zalog koristnih rudnin. To je pravzaprav obratna naloga, pri kateri je treba poiskati geometrijske parametre in geološke karakteristike raziskovanega telesa. Zelo zapleteno reševanje splošne naloge o razporeditvi koristne komponente v okolju in določevanje oblik ustreznih teles zamenjamo z reševanjem poenostavljene naloge, v okviru katere ocenimo samo celotno količino koristne rudnine. Privzamemo, da je znan končni volumen, v mejah katerega se nahaja ocenjevano telo; na ta način preneha biti naloga nekorektna v klasičnem smislu. Direktna naloga Reševanje direktne naloge je najbolj obdelan postopek v procesu vrednotenja geofizikalnih podatkov. Praktično obstajajo za vsa področja uporabne geofizike bolj ali manj uspešni algoritmi za računanje anomalij dvodimenzionalnih in trodimenzionalnih teles. V računalniškem postopku je integriranje zamenjano s seštevanjem končno velikih prispevkov. Načelno natančnost računa ni noben problem, odvisna je le od tega, kako fino razdelitev vzamemo. Večje težave nastopijo pri računanju anomalij polariziranih teles poljubne oblike; polarizacija namreč ni odvisna samo od primarnega polja, temveč tudi od sekundarnega polja, tj. polja, ki nastane pri polarizaciji. Za razreševanje takih problemov mora algoritem upoštevati tudi vpliv sekundarnega polja na oblikovanje anomalije. Zelo uporabni pripomočki pri vrednotenju so vnaprej izračunane anomalije v tabelarni in zlasti grafični obliki za več različnih modelov. Znane so modelne krivulje geoelektričnega in magnetoteluričnega sondiranja. Izračun modelnih krivulj večplastnega sistema ob pomoči računalnika danes ne predstavlja več nobenega problema. Kljub temu so na voljo bogati katalogi le za triplastne krivulje geoelektričnega sondiranja, katerim se kvečjemu dodajo le še določene štiriplastne družine krivulj. Katalogizacija večplastnih modelnih krivulj namreč ni več racionalna in si jih zato raziskovalne organizacije raje sproti izračunavajo in jih tudi sproti katalogizirajo za interno uporabo. Računalniki so omogočili praktično uporabo variacijskega računa za reševanje direktne naloge z algoritmom končnih elementov. Risanje kart V zadnjih letih je bilo napravljeno veliko število računalniških programov za risanje izolinij neenakomerno porazdeljenih podatkov. Programi so tako številni in raznoliki, da jih je nemogoče primerjati. Skoraj vsi programi za avtomatično risanje izolinij, ki so v uporabi, imajo naslednjo skupno značilnost. Najprej z interpolacijo izračunamo vrednosti polja v presečiščih pravilne dvodimenzionalne mreže, nato pa rišemo konture glede na te vrednosti. V postopku interpolacije so večje razlike med posameznimi programi, algoritmi za risanje izolinij glede na mrežne vrednosti pa, kot kaže, sledijo vsi podobni logiki. Redki so interpolacijski postopki, ki dajejo tudi tehniko za redukcijo opazovanj, dobljenih na različnih nivojih, na skupen nivo. Povečini so to numerične interpolacijske sheme. V postopku interpolacije se uporabljajo za prilagajanje polinomi, lokalna tehtana poprečja ali diferencialne enačbe. Prilagajanje se izvaja z metodo najmanjših kvadratov. Prilagajanje s polinomi je praktično samo ob uporabi funkcij nizkih redov. Pri tem se celotno območje razdeli na podobmočja, prek katerih se izvaja prilagajanje, podobmočja pa se med seboj prekrivajo. Čim manjša so ta podobmočja in čim večje je prekrivanje, boljši so v splošnem rezultati in višji so računalniški stroški. Tehtana poprečja nudijo hitro in relativno poceni interpolacijsko metodo in dajejo dobre rezultate, če ni polje preveč razgibano. Nasprotno je zadnja metoda še zelo draga, daje pa odlične karte. V bistvu sestoji ta metoda v reševanju diferencialne enačbe potencialnega polja kot funkcije x in y s tehniko končnih razlik. Posebno primerna je za velike računalnike. V nasprotju z mrežnimi interpolacijskimi metodami je algoritem za avtomatično risanje izolinij dokaj enostaven v svoji zamisli. Programska logika pa postane precej zapletena, če zahtevamo visoko natančnost in izglajenost. Na kratko lahko povzamemo, da je na voljo vrsta programov za risanje kart. Tisti, ki dajejo boljše rezultate, so praviloma tudi dražji. Preden se odločimo za določen program, se moramo seznaniti z razpoložljivo programsko opremo (software) in izbrati takšen program, ki daje zahtevano natančnost po.najnižji ceni. V zadnjem času kaže, da so izdelali algoritme za neposredno avtomatično okonturiranje neenakomerno razporejenih podatkov, katerih ekonomičnost je v zadovoljivih mejah. Proces obdelave in vrednotenja V prejšnjih poglavjih smo na kratko opisali razne faze obdelave in vrednotenja geofizikalnih podatkov, v tej točki pa bomo orisali nekaj računalniško osnovanih interpretacij skih tehnik. Bistvo obravnavanja na računalniku je računalniško modeliranje. Med postopkom se oblikuje cela vrsta modelov, s katero se na ta ali drug način približujemo resničnemu stanju. Iteracijski postopek temelji na primerjavi anomalij omenjene vrste modelov z mersko anomalijo. Ko je doseženo zadovoljivo sovpadanje, za kar se npr. poda določene kriterije, se postopek ustavi. Prilagajanje anomalij, da bi dosegli optimalno skladnost z merskimi podatki, v postopku razdelitve polja imenujejo primerjalno filtriranje. Za računanje modelnih anomalij se navadno kompleksna struktura razdeli na enostavne domene, prek katerih potem seštevamo. Velikost in število teh domen sta odvisna od geoloških in geofizikalnih razmer. Največ upanja za uspešno vrednotenje daje dandanes tako imenovano interakcijsko programiranje. To je tehnika, ki dovoljuje interpretatorju, da vpliva med postopkom na potek obdelave, kar omogočajo predvsem grafične televizijske naprave. Ob njihovi uporabi človek neposredno sodeluje s strojem, kontrolira in deloma usmerja obdelavo, kar je neprecenljive vrednosti ravno pri modelni simulaciji. Televizijski zaslon lahko uporabimo kot površino za pisanje in risanje, torej kot neposredno vhodno enoto. V procesu vrednotenja je zaradi nekorektnosti in raznolikosti geofizikalnih problemov zelo važno uvajanje dodatnih oziroma dopolnilnih informacij o raziskovanem geološkem objektu. Dobimo jih iz geoloških in vrtalnih raziskovalnih del, delno pa z geofizikalnimi raziskavami, ki dajejo parametre, neodvisne od že uporabljenih. Učinkovito uvajanje teh informacij obetajo ravno interakcijsko vrednotenje in digitalno-grafične televizijske naprave. Za bolj omejene smotre vrednotenja, kjer je namen npr. oceniti prostornino ali globino telesa dobro izražene anomalije, se danes veliko uporablja algoritem najmanjših kvadratov. V osnovi je to tehnika za optimizacijo približnih rešitev. Ta algoritem omogoča hitro in učinkovito prilagajanje parametrov geometrijskih modelov, da dosežemo optimalno skladnost učinkov modela in učinkov naravnega sistema. Uporabiti ga je mogoče praktično na vseh področjih. Slaba stran algoritma najmanjših kvadratov je, da je za dobre rezultate potrebno dobro poznavanje oziroma ocena osnovnega nivoja anomalije, kar je v praksi običajno težko izvedljivo. Količkaj zahtevno vrednotenje je zaenkrat izvedljivo le v dveh dimenzijah, vlagajo pa se že napori za prehod na tri dimenzije. Merilo kvalitete določene interpretacijske tehnike je obseg koristnih informacij, ki jih moremo izluščiti iz podatkov. Zato je proces obdelave in vrednotenja neločljivo povezan z metodiko terenskih meritev. Raziskovalna metoda mora omogočati maksimalno natančnost glede optimalnega pridobivanja informacij in v ekonomskem pogledu. Celotna raziskovalna naloga, ki jo rešujemo ob pomoči elektronskih računalnikov, vsebuje: — obdelavo metodike terenskih meritev, — izvedbo terenskih meritev, — prevedbo terenskih podatkov na obliko, ki je primerna za obdelavo na računalniku, — izbiro primernih algoritmov in programov, — avtomatično obravnavanje z ustreznim podajanjem rezultatov. Interpretacij ski proces se mora začeti že pri obdelavi metodike, če hočemo dobiti optimalno rešitev glede na kvaliteto rezultatov in ekonomiko raziskav. Povzetek V članku smo v grobem orisali uporabo elektronskih računalnikov na področju uporabne geofizike ter obravnavali tehniko vrednotenja ali algoritme, primerne izključno za računalniške postopke. V državah, ki imajo že dolgoletno tradicijo v izvajanju geofizikalnih raziskav, so postali ali pa postajajo računalniki vsakdanji pripomoček pri obdelavi in vrednotenju podatkov. Nekateri postopki so praktično popolnoma avtomatizirani. Tako obstaja na področju redukcije gravimetrič-nih podatkov obsežna programska oprema. Risanje kart potencialnih polj poteka vedno v večjem obsegu avtomatizirano. Modelne krivulje (npr. za geoelektrično sondiranje) pa se izračunavajo izključno na računalnikih. Računalnik nudi možnost izvajanja aritmetičnih operacij z velikansko hitrostjo, manjka pa mu sposobnost razsojanja, kadar ima več različic enako matematično veljavnost. Kaže, da bodo ta problem v bližnji prihodnosti reševali s pomočjo grafičnih televizijskih naprav ob uvajanju dodatnih informacij o raziskovanem geološkem objektu. Računalniško modeliranje postaja eden najuporabnejših postopkov v procesu vrednotenja. Žal ni mogoče predpisati splošno veljavnega algoritma za reševanje določene osnovne naloge, ker je večina geofizikalnih nalog nekorektno postavljenih. Tako je lahko algoritem, ki dobro dela v določenih geološko geofizikalnih pogojih, neprimeren za druge pogoje in obratno. Učinkovitost tega ali onega algoritma se kaže v tem, kako se konkretne geološke geofizikalne razmere odražajo v izbrani matematični shemi ali modelu. Uspešna rešitev praktične naloge z določenim algoritmom je najboljši način za potrditev njegove uporabnosti. V raznoterosti pristopov in raznolikosti dandanašnjih tokov je težko slediti glavni razvojni tok. Slutiti je mogoče, da je med problemi, ki so predmet dandanašnjega proučevanja, pomembna obdelava velikih sistemov, izdelava algoritmov za reševanje nekorektnih nalog in izdelava algoritmov za reševanje nalog nelinearnega programiranja. Kaže, da imajo metode matematičnega programiranja izredno važen pomen pri reševanju večine geofizikalnih problemov. Narašča tudi zanimanje za statistične metode. Za različne analitične namene je koristno numerično in statistično obravnavanje velikega števila diskretnih vrednosti merjene funkcije, ki je poznano pod imenom »analiza t rondo v«. Vsi ti interpretacijski postopki in ustrezni algoritmi so neločljivo povezani z elektronskimi računalniki, brez katerih si dandanes ne moremo več predstavljati razvijanja geofizikalnih metod in aparatur. Prehod z ročne na strojno obdelavo ni enostaven. Starejše pristope k vrednotenju je treba pogosto opustiti ali pa modificirati. Izdelati je treba nove algoritme in ustrezne programe za računalnik. Prehod zahteva določene spremembe v načinu mišljenja in dela, kar ima lahko za posledico delno poklicno preorientacijo, spremembo kadrovske strukture in predstavlja na začetku za organizacijo, ki osvaja nov način dela, finančno breme. Če se prednosti, ki jih nudi računalniška tehnika, dodobra izkoristijo, pa se v kratkem času naložba obrestuje. Data Processing and Interpretation in Geophysical Exploration Janez Lapajne Abstract The evaluation of data obtained by geophysical exploration is composed of a series of subjective and objective processes; the later are nowadays gaining in importance. Fast electronic computers have made possible the use of mathematical procedures in a wider extent. In data reduction, field distribution and transformation, calculation of geological and geophysical parameters, representation of results as well as in the whole processing and evaluation of the measured data, the contribution of the computer processed portion increases constantly. For such processing many older evaluation methods must be either modified or rejected. New mathematical algorithms, suitable for treatment by computers, are necessary. Computerization has also introduced new mathematical and statistical evaluation methods into geophysical interpretation techniques. Literatura Bas R. G., Gucalj'uk V. M., D j a d j u r a V. A., N i k o 1 e n k o V. N., Starostenko V. I. 1970, Sostojanie, perspektivy i ispolzovanija avtomatizirovannyh sistem obrabotki i interpretacii geofizičeskih dannyh. Geo-fizičeskij sbornik, št 38, str. 87—91. Bulah E. G., K o 1 o s o v A. L. 1970, K voprosu ob avtomatizirovannyh sistemah interpretacii geofizičeskih nabljudenij. Geofizičeskij sbornik, št. 38, str. 64—68. C rain I. K. 1970, Computer interpolation and contouring of two-dimensional data: a review. Geoexploration, v. 8 (2), str. 71—86. Grant F. S. 1972, Review of data processing and interpretation methods in gravity and magnetics, 1964 71. Geophysics, v. 37 (4), str. 647—661. M ii 11 e r J. 1969, Anwendung von Rechenautomaten zur Auswertung geo-physikalischer Daten: Geophysik und Geologie, F. 14, str. 39—41. N i k i t i n A. A., T a r h o v A. G., 1970, Statističeskie priemy izvlečenija informacii pri obrabotke geofizičeskih dannyh. Geofizičeskij sbornik, št. 35, str. 78—90. Polonsky A. M. 1971, Algoritmy rešeni j nekotoryh zadač geofiziki. AN A SSR, Erevan. UDK 551.49:553.78 Hidrogeologija Čateških Toplic Josip Ivankovič in Anton Nosan Uvod V letih 1969 do 1972 je Geološki zavod nadaljeval hidrogeološke raziskave termalne vode na Čateškem polju. Raziskave so financirali: Zdravilišče »Čateške Toplice«, podjetje »Agraria« iz Brežic in Sklad Borisa Kidriča s kreditom. Prva faza hidrogeoloških raziskav v Čateških Toplicah je bila opravljena leta 1957—58, ko je bil raziskan plitev vodonosnik do globine 80,00 m. Termalna voda je bila najdena v zakraselem in razpokanem terciarnem litotamnijskem apnencu. Takrat smo zajeli termalno vodo s temperaturo 57 °C v globini 51,70 do 52,70 m. Leta 1963 je bilo v drugi fazi ugotovljeno, da obstaja poleg plitvega tudi globoki vodonosnik termalne vode. V tej fazi raziskav je bila zajeta termalna voda s temperaturo 58 €C v triadnem dolomitu v globini 300 do 336 m. Obsežnejše raziskave tretje faze na območju Čateškega polja so se začele leta 1969 in so trajale do konca leta 1972. Njihov namen je bil, določiti razprostranjenost globokega vodonosnika, oceniti izkoristljive količine termalne vode z ustrezno temperaturo ter preučiti njeno genezo in sestavo. Geološki pregled V letu 1970 in 1971 smo detajlno geološko kartirali severno obrobje Gorjancev in del Čateškega polja. Namen kartiranja je bil, raziskati tektonsko zgradbo širše okolice termalnih zajetij na Čateškem polju, kar naj bi omogočilo boljšo interpretacijo tektonske zgradbe in litološke sestave kamenin pod aluvialnim glinastoprodnim zasipom (tabla 1 in 2). Severno obrobje Gorjancev sestoji iz dolomita srednje in zgornje tri-ade ter krednih in terciarnih kamenin. Dolomit je svetlo siv plastovit do skladovit in ponekod prehaja v pasovitega. Na ožjem območju termalnih vrelcev smo našli enake dolomitne plasti tudi v vrtinah. Zgornjekredn^ plasti so ohranjene na površju le v majhnem obsegu zahodno od Čateža. Sestoje iz tankoploščastega laporja, apnenega laporja ter apnenca s ploščami in vložki roženca. Enak razvoj krednih plasti so pokazale vrtine na Čateškem polju pod terciarnimi sedimenti. Vendar je 23 _ Geologija 16 353 za kredne plasti značilno, da se proti vzhodu izklinijo. To so potrdile vrtine pri »Šmithenskih« toplicah, ki so pod litotamnijskim apnencem na-vrtale zgornjetriadni dolomit. Zato smo v podolžnem profilu (tabla 2) nakazali izklinjanje krednih plasti. Helvetske sedimente smo našli na severnem pobočju Gorjancev. Prevrtale so jih vse raziskovalne vrtine v okolici Čateških Toplic. Zastopane so v glavnem s pisanimi peščenimi glinami, ki vsebujejo drobce roženca in v spodnjem delu tanjše vložke premoga. Leže transgresivno na kameninah zgornje krede. Celoten helvetski kompleks je na raziskanem območju debel 150 do 200 m. Iz tortonskih sedimentov sestoji večji del gričevnatega obrobja Gorjancev. Tortonski profil se prične s konglomeratom, nato pa se menjavajo lapor, peščeni lapor, apneni peščenjak z litotamnijami in litotamnijski apnenec. Enake razmere smo našli tudi z vrtinami na termalnem območju. Sestava sedimentov in makrofavna kažeta na plitvomorsko sedimentacijo. Debelina tortonskih plasti je 100 do 200 m. Vzdolž Save se razprostira savski nanos proda in peska različne granu-lacije. Prevladujejo karbonatni prodniki, najdemo pa tudi peščene in celo prodnike eruptivnih kamenin. Z vrtanjem smo določili debelino kvartarnega zasipa od 9 do 12 m. Tektonsko pripada ozemlje Čateških Toplic južnemu delu Krškega polja in severnemu obrobju Gorjancev. Tod je v triadi prevladovala karbonatna sedimentacija. V zgornji kredi so nastali večji tektonski jarki s smerjo vzhod—zahod. Sedimentacija od tortona do ponta kaže na umirjeno tektoniko. Konec zgornjega pliocena so se stopničasto dvignili Gorjanci, ki se nadaljujejo pod Čateškim poljem. Z vrtanji pri Čatežu smo ugotovili pod mlajšimi sedimenti zgornjetriadni dolomit in na njem transgresivno ležeče zgornje-kredne sedimente. V mlajšem pliocenu so verjetno nastali prelomi v smeri SW-NE in vertikalni prelomi smeri W-E, ki verjetno pogojujejo izvire termalne vode v Čatežu in Samoboru. Hidrogeološke razmere Hidrogeološke raziskave na Čateškemu polju so nam dale odgovor na \Tsto pomembnih vprašanj o razsežnosti termalnega območja, položaju in globini globokega vodonosnika, hidrogeoloških in geotermičnih značilnostih globokega kolektorja ter kemični sestavi vode in plina iz vrtin. Na ožjem območju termalnih vrelcev obstaja plitev termalni vodo-nosnik v močno prepustnem aluvialnem zasipu in zakraselem terciarnem litotamnijskem apnencu. Plitev termalni vodonosnik je omejen na ožji pas, ki poteka med zdraviliško depandanso in novim hotelom v smeri WNW. Iz njega je možno izkoriščati 20 do 30 l/s termalne vode s temperaturo 55 do 58 °C. Višina temperature je odvisna od vpliva hladne podtalnice. V tem vodonosniku tvorita termalna voda in hladna podtalnica enoten hidrološki sistem. Pritisk hladne podtalnice se prenaša v globino po razpokah in vpliva na pretakanje termalne vode. Pod kvartarnimi in terciarnimi vodoprepustnimi sedimenti se nahajata dokaj debela vodoneprepustna terciarna glina in zgornjekredni lapor. Te plasti so izolator, ki loči plitvi termalni horizont od globokega. Globoki termalni horizont ali primarni vodonosnik termalne vode je prepustni zgornjetriadni dolomit. Večjo prepustnost kažejo razpoke in zdrobljene cone dolomita, ki usmerjajo intenzivno cirkulacijo termalne vode. Te prepustne cone se ujemajo s potekom večjih prelomov, ki smo jih ugotovili z vrtanjem in geofizikalnimi meritvami. Cono intenzivnega pretakanja termalne vode sledimo od »Perišča« prek vrtine V-13/72 in zajetij v toplicah naprej do Save. Ta cona se generalno ujema s prelomi v Gorjancih, ki imajo smer SW-NE, vendar je premaknjena ob prelomih, ki potekajo v smeri E-W. Zgornjetriadni dolomit je razkosan na bloke, ki se stopničasto spuščajo proti severu. Pogrezanja posameznih blokov smo ugotovili tudi pod kvartarno ravnino. To strukturo so nakazale raziskovalne vrtine v profilu, ki poteka čez vrtine V-l/70, V-9/71, V-13/72, V-2/69 in V-10/71. Tendenca spuščanja se nadaljuje tudi proti severu (tabla 2). Vrtina V-l/70 je zadela na triadni dolomit že v globini 8 m, V-13/72 je prišla v dolomit na globini 245,00 m in vrtina V-10/71 na globini 428,00 m. Z dosedanjimi raziskavami smo določili smer zdrobljene cone ter položaj vodonosnega dolomita in nad njim ležečih izolacijskih plasti. Vrtine v zdrobljeni coni so pokazale, da se temperatura termalne vode zvišuje od vrtine V-l/70 proti severovzhodu (vrtina V-12/72). Na podlagi tega sklepamo1, da se zdrobljena cona primarnega termalnega vodonosnika nadaljuje na levem bregu Save, kjer obstaja možnost, da bi v večji globini zajeli termalno vodo z še višjo temperaturo. Po končanem raziskovalnem vrtanju smo izvedli črpalni poskus, ki je trajal štirinajst dni in je pokazal, da so kaptažne vrtine in piezometri v direktni medsebojni zvezi. Torej gre za enoten primarni vodonosnik. Iz tega vodonosnika je mogoče neprekinjeno eksploatirati 120 l/s s povprečno temperaturo 60 °C. Plitvi termalni vodonosnik je po večjih razpokah v direktni zvezi z globokim vodonosnikom. Pri črpanju iz globokega vodonosnika je padel pritisk termalne vode v plitvem vodonosniku. Na sorazmerno majhnem območju je možno pridobivati kar pomembno količino termalne vode. Zate se sprašujemo, od kod se obnavljajo vodne količine. Mnenja smo, da se del vode obnavlja iz padavinskega območja severno in južno od Čateškega polja, kjer prihaja dolomit na površje. Del padavinske vode se preceja v globino in po razpokah gravitacijsko cirkulira dokaj globoko. Del vode se verjetno obnavlja iz podtalnice na Krškem in Cateškem polju. Predpostavljamo, da je prišlo ob mlajših neotektonskih premikih do nastajanja izrazito zdrobljenih con v terciarnih sedimentih (litotamnijski apnenec). Tam, kjer imamo neposredni stik zdrobljenega litotamnijskega apnenca s prodnim zasipom, prihaja do in-filtracije podtalnice. Kjer ima litotamnijski apnenec direktni stik z dolomitom, se globoki vodonosnik napaja iz podtalnice. Za to trditev govore pojavi pri vrtanju vrtine V-13/72; ko smo prevrtali aluvilani prodni zasip in je vrtina zadela na zakrasele plasti litotamnijskega apnenca, se je iz plaka v vrtini naenkrat izgubila, sama vrtina pa zarušila. Na tej vrtini v globini 255 m nismo dobili višje temperature od 44,5 °C, čeprav imamo T (*C) SI. 1. Termogram vrtine V-10/71 Fig. 1. Temperature log of the bore hole V-10/71 200 m proti vzhodu vrtine, ki dajejo vodo s temperaturo 60 °C. Podobno je bilo tudi z vrtino V-3/69 leta 1969. Voda, ki se preliva iz vrtin, ima na površju terena pritisk 1,2 do 1,8 kp/cm2. Vodonosni dolomit je torej arteški horizont. Dolomita nismo prevrtali, ker njegova debelina verjetno presega 1000 m. Piezometrični nivo termalne vode je pogojen z višinsko razliko med vrelčnim območjem in višino dolomita na napajalnem območju. Menimo pa, da imata manjša specifična teža termalne vode in prisotnost plina tudi vpliv na piezometrični nivo vodonosnika. Plin je kvantitativno analiziral dr. J. Marcel in ugotovil, da del plinskih mehurčkov odpade na vodno paro. Plina je sorazmerno malo, saj smo pri vzorčevanju s plinskim separatorjem v dveh urah dobili le 0,3 do 0,5 1 plina Termalno območje na Čateškem polju je pogojeno z geološkim prelomom W-E, ki posreduje prenos geotermične energije. Po gravimetričnih T(*C) 400 Depth in mtttrs 450 maksimumih bi sicer mogli sklepati na magmatsko telo v večji globini, vendar bližjih dokazov zanj nimamo. Temperatura termalne vode v dolomitu raste od Perišča pri Čatežu proti severovzhodu. Od Perišča do vrtine V-13/72 naraste na razdalji 1000 m za 10 °C, na razdalji 450 m, oziroma od vrtine V-13/72 do V-14/72, pa kar za 18 °C. Do sedaj je bila izmerjena najvišja temperatura v trikotniku med vrtinami K-l/69, V-14/72 in V-12/72. Najvišjo temperaturo vode 64 °C smo izmerili na ustju vrtine V-12/72. Iz termogramov raziskovalnih vrtin vidimo, da temperatura z globino precej hitro narašča. Na Čateškem polju nastopata dva tipa krivulj. Pri prvem tipu (vrtina V-10/71) temperatura v terciarnih in krednih plasteh precej enakomerno narašča do prehoda v triadni dolomit, kjer ostane v glavnem konstantna ne glede na globino (si. 1). Drugi tip krivulje (vrtina V-12/72) kaže v dolomitu progresivno naraščanje temperature z globino (si. 2). Vrtina V-12/72 je locirana blizu zdrobljene cone, vrtina V-10/71 pa je bolj oddaljena od nje. Vrtina V-1/69, ki leži okrog 380 m južno od vrtin z visokimi temperaturami, ni zadela na termalno vodo. Temperatura je naraščala enakomerno do končne globine 453 m, kjer je znašala 43 °C. Srednja letna temperatura kraja je 11 °C. Iz tega sledi, da je temperatura narasla na vsakih 14,5 m za 1 »C. Kemično je termalno vodo analiziral Kemijski inštitut Borisa Kidriča. Prevladujoči kation je Ca2f~, ki ga je v vsoti kationov 50°/o. Prevladujoči anion je hidrokarbonatni in znaša okrog 85 °/o vseh anionov. Termalna voda Čateških Toplic je nizko mineralizirana, suhi ostanek znaša 277 mg/l, pH je med 7 in 7,3. Maja 1972 je inštitut »Jožef Štefan« analiziral plin iz vrtin. Vzorci plina so bili vzeti na terenu s pretočnim plinskim separatorjem. Analize so pokazale, da so količine plina majhne. Kvalitativna analiza je ugotovila 02, Ar, C02, CH4 in sledove H2S. Vsi vzorci iz različnih vrtin so pokazali dokaj enako sestavo, le metan je bil registriran samo v vrtini V-12/72. Značilno za sestavo plina je to, da je največ dušika (prek 90 °/o). Nekoliko povečane količine ogljikovega dioksida v primeri z zrakom so pogostne v vrelcih z višjo temperaturo. Na C02 volumsko odpade 4,5 °/o. Argona je 1 do 2 %> od celotne količine plinov. Njegova količina v čateški termalni vodi ni večja od količine v površinskih vodah. Da bi ugotovili izvor argona, so izmerili sestavo njegovih izotopov. Meritve so pokazale, da je njegova izotopna sestava enaka sestavi v zraku. Sestava plina kaže, da se termalna voda v Čateških Toplicah obnavlja iz atmosferske vode. Povzetek Hidrogeološke raziskave termalne vode na Čateškem polju v letih 1969 do 1972 predstavljajo nadaljevanje prejšnjih raziskav, ko je bil leta 1963 najden globok vodonosnik termalne vode pod izolacijskimi plastmi terciarja in krede. Pred tem so pridobivali termalno vodo le iz plitvega vodonosnika nad izolacijskimi plastmi. Globoki vodonosnik je triadni dolo- mit, plitvi pa sestoji iz aluvialnega proda in iitotamnijskega apnenca pod njim. Cono intenzivnega pretakanja termalne vode v globokem vodonosniku zasledujemo od »Perišča« prek vrtine V-13/72 in na zajetjih v toplicah ter naprej do Save. Ta cona se generalno ujema s prelomi v Gorjancih, ki imajo smer SW-NE, vendar je premaknjena ob prelomih, ki potekajo v smeri E-W. Iz poteka zdrobljene cone in zgradbe termalnega območja ter stopnjevanja temperature proti NE sklepamo, da se zdrobljena cona s primarno termalno vodo nadaljuje tudi na levem bregu Save. Črpalni poskus, ki je trajal štirinajst dni, je pokazal, da je na območju Čateških Toplic formiran enoten vodonosni horizont termalne vode v globokem vodonosniku. Iz njega je možno po dosedanjih podatkih na ožjem območju Čateških Toplic neprekinjeno eksploatirati 120 l/s s povprečno temperaturo 60 °C. Pritiski na ustju vrtin, izvrtanih v globoki vodonosnik, variirajo med 1,2 in 1,8 kp/cm2. Količine plina, ki izhaja iz vrtin, so majhne. Na edini žlahtni plin (Ar) odpade samo 1,5°/» celotnega plinskega volumna. Del mehurčkov, ki izhajajo iz vrtin, odpade na vodno paro. Prisotnost vodne pare nam pove, da v določeni globini obstaja voda z višjo temperaturo, kot je sedaj dosežena. Hydrogeology of the Čatež Thermal Springs Josip Ivankovič and Anton Nosan Abstract In the Čatež thermal springs area exists a shallow thermal aquifer consisting of highly permeable alluvial deposits and the underlying karsti-fied Tertiary Lithothamnion limestone. From the shallow aquifer 20 to 30 1/sec of thermal water with temperatures of 55 to 58 °C can be obtained. In this horizon the thermal water and the ground water form a unique hydrological system. The Quaternary and the Tertiary permeable sediments overlie a comparatively thick series of impervious Tertiary clay and Upper Cretaceous marl. These beds are underlain by the highly permeable Upper Triassic dolomite representing a deep aquifer of thermal water. Its permeability is assured by the disturbed zones yielding an intensive thermal water flow. The situation of broken zones has been determined by deep drilling and by geophysical measurements. The zone of intensive percolation generally coincides with the direction of the faults in Gorjanci Mountains being SW-NE, but it is displaced by transversal faults E-W (Plate 1). The bore holes showed that the temperature of the thermal water increases from the hole V-l/70 (32 °C) north-eastwards towards the hole V-12/72 (64 °C). From these data we conclude that the disturbed zone of the deep aquifer continues also on the left bank of the river Sava (Plate 1). After having finished the exploration drilling, a pumping test of fourteen days has been carried out. The results show that the flowing holes and the piezometers are in a direct communication, which indicates an unique water-bearing horizon. From the deep aquifer it is possible to win 1201/sec of water with an average temperature of 60 °C. During the pumping in the deep horizon the pressure of the thermal water decreased in the shallow aquifer. Water pressure measured at the drilling holes orifices was 1,2 to 1,8 kp/cm2. The piezometric head is mainly conditioned by the elevation difference betweeen the dolomite of the catchment areas and the spring area. We believe, however, that other components, i.e. lower specific gravity of the thermal water, and free gas and water vapour, produce some influence on the piezometric head of the deep aquifer. The thermal region of the Čatež field is conditioned by the E-W fault extending deep enough and transmitting the heat flow from the depth. It could reach even down to the igneous basement. The highest temperature measured till now occurs in the triangle between the holes K-l/69, V-14/72 and V-12/72. The maximum temperature, measured at the vent of the hole V-12/72, is 64 °C. Two types of the thermolog curves are characteristic. The first one (bore hole V-10/71) shows a rather constant temperature in dolomite (Fig. 1) and indicates that the hole is situated away from the fracture-zone. The second one (bore hole V-12/72) showing an increasing of the temperature with depth indicates that the hole penetrated the fracture-zone (Fig. 2). Characteristic is a low degree of mineralization of the water, being from 0.1 to 0.3 gA, with the predominating hydrocarbonate ion (HCO:,~), and pH between 7 and 7.3. The analyses of a number of samples showed that the quantity of gas discharged from the holes is relatively small. The qualitative analysis determined the presence of N2, Oa, Ar, CO.,, CH4, H.S, and water vapour. All sampled holes showed a very similar gas composition. Over 90 °/o of the gas volume is supplied by N„ and 4.5 % by CO.,, which occurs often in springs with increased water temperature. Argon is represented by 1 to 2 percent. To determine the argon origin, its isotopic composition has been measured. It equals to that of the argon in the athmosphere. From the presence of the determined gas components and their proportion it can be deduced that the thermal water in the Catez springs is recharged by the surface waters. Literatura Aljtovski, M. E. 1973, Hidrogeološki priručnik (prevod iz ruščine) Beograd. Bogomilov, G. V., Silin-Bekčurin, A. I. 1959, Specijalna hi-drogeologija (prevod iz ruščine), Beograd. tabla - plate 2 ČATEŠKE TOPLICE GEOLOŠKI PROFIL WSW-ENE SKOZI VRTINE V-1/70, V-9/71 , V-13/72 , V-2/69 , V-10/71 GEOLOGICAL SECTION WSW-ENE ACROSS THE BORE HOLES V-1/70, V-9/71 , V-13/72, V-2/69 , V-10/71 šq, gQz ■ t/ M| .Ml k2 T; Rdečkasta peščena glina z tanjšimi vložki peska Slabo granuliran prod s peskom in meljem Gravel with sand and silt Temno siva glina Dark grey clay Siv , tanko ploščast lapor Grey thin bedded marl Peščenjak , peščen lapor in lapor Sandstone , sandy marl and marl Litotamnijski apnenec Lithothamnion limestone KQnglomerat, ponekod z vložki rjavo sive gline in glinastega laporja Conglomerat, including brownish grey clay and clay marl redkimi prodniki in Refldish sandy cfay including some pebbles and thin sand intercalations Rožnat lapornat apnenec z roženci Pink marly limestone with cherts Svetlo siv dolomit z roženci Light grey dolomite with cherts Temno in svetlo siv neplastovit dolomit Dark grey and light grey massive dolomite Erozijska meja Erosion boundary Prelom Fault Raziskovalna in kaptažna vrtina Exploration and developed bore hole Smer podtalnice Underground water tlow Zdrobljena cona ob prelomih Crushed zone along faults Ivankovič, J. 1972, Predhodno poročilo o rezultatih črpalnega poizkusa za termalno vodo na Čateškem polju. Arhiv. Geol. zavoda, Ljubljana. Lapajne, J. 1971, NE Krško. Geofizikalne raziskave 1971. Arhiv Geol. zavoda Ljubljana Lapajne, J. 1972, Geofizikalne raziskave na Čateškem polju v letih 1970—71. Arhiv Geol. zavoda, Ljubljana. M o r e t, L. 1946, Les sources thermominerales. Hydrogeologie — Geo-chemie — Biologie. Masson et Cie, Paris. No s an, A. 1959, Hidrogeologija Cateških Toplic. Geologija 5, Ljubljana. Nosan, A. in Ivankovič, J. 1971, Poročilo o hidrogeoloških raziskavah za termalno vodo na Čateškem polju v letih 1970—71. Arhiv Geol. zavoda, Ljubljana. Pleni čar, M. 1970, Tolmač k osnovni geološki karti SFRJ list Novo mesto 1:100 000, Arhiv Geol. zavoda, Ljubljana. P r e m r u , U. 1972, Geologija širše okolice Krškega, študija za NE Krško. Arhiv Geol. zavoda, Ljubljana. Prelogovič, E. 1970, Neotektonska kretanja u području izmedju Orlice, Samoborske gore i Medvednice. Geol. vjesnik 23, Zagreb. IZ DEJAVNOSTI SLOVENSKEGA GEOLOŠKEGA DRUŠTVA ACTIVITIES OF THE SLOVENIAN GEOLOGICAL SOCIETY UDK 624.131.1:625.72(497.12) Inženirskogeološke razmere ob trasi avtomobilske ceste Hoče—Leveč* Prvo poročilo Tone Grimšičar Uvod Projektant je najprej sam preštudiral več variant trase avtomobilske ceste med Mariborom in Celjem. Avtor je sodeloval le pri ožjem izboru tako imenovane vzhodne variante, ki je imela namen približati cesto Rogaški Slatini in skrajšati zvezo prek Zagreba proti Jadranu in Balkanu. Medtem so pa na Hrvaškem pospešeno gradili zagorsko magistralo prek Krapine in Maclja proti Ptuju. Na izbrani in idejno obdelani varianti po dolini Ličnice NTV od Poljčan se je nenadoma pojavil projekt zajezitve Ličnice. Zato je bilo treba na novo študirati tako imenovane zahodne variante, ki se ločijo od vzhodnih pri Slivnici na Dravskem polju in se pridružijo zahodnim tik vzhodno od Celja. Vzhodna idejna trasa je od Poljčan do Ponikve potekala ob železnici in prečkala del odrastkov Karavank le na zelo kratkem odseku, zahodne variante pa jih presečejo dvakrat s predorom, so pa zato krajše, vendar potekajo više tudi po jugovzhodnem gričevju Pohorja. Vse to je zahtevalo podrobnejši pregled terena in tudi več preiskav. Za idejni projekt sta bili študirani na odseku predorov med Žičami in Dramljami v glavnem dve varianti. Vzhodna ali kraberška varianta je rezala veliko pobočij iz delno precej plazovitih soteških skladov, zahodna, ki je bila sprejeta, pa ima daljše predore. Na območju Celja še nobena varianta ni dokončno sprejeta, čeprav so bili delno izdelani glavni projekti. Ekonomski in urbanistični razlogi danes vedno bolj stopajo v ospredje in jih morajo upoštevati tudi projektanti avtomobilskih cest. Pred nadaljevanjem geološkega pregleda izbrane trase naj se najiskreneje zahvalim kolegici Sonji Tovornikovi za vesten pregled in popis vrtin za idejni projekt ter danes že pokojnemu Momčilu Mitroviču za pregled vrtin za glavni projekt. Posebne zasluge pri kartiranju trase za idejni projekt in za popis vrtin pri predorih ima absolvent geologije F. O grin. Splošen geološki opis trase Od Hoč do Polskave, to je na razdalji okrog 10 km, poteka trasa v glavnem po naplavinah wurmskega glaciala, ki je na več krajih prekrit z mlajšimi nanosi potokov s Pohorja. V začetku se pod glinastimi naplavinami in preperinami pojavlja meljast dravski prod, ki južno od Slivnice preide v meljaste nanose, podobne tistim v glinokopu Pragersko, le z manj gline. Vmes je tudi manjši hrbet iz poltrdih mladopliocenskih laporastih plasti. V Veleniku se trasa vzpne in je delno vkopana v podobne pliocenske sedimente. Gline so lapornate, peski in drobni prodniki so večidel kre-menovi. Nato se trasa spusti in prečka Devino in cesto na Pragersko ter se ponovno dvigne na Jožefov hrib NE od Slovenske Bistrice. Prečka s sipkim peskom pokrito sedlo v sorazmerno globokem nevarnem vkopu in se nato spusti v širše podolje vzhodno od Slovenske Bistrice. V organskih glinah ob Devini in Bistrici je Šercelj določil wiirmski interstadial. Od Bistrice do Ložnice so torej wiirmske preložene preperinske gline. Globlje je ponekod podoben pliocen kot preje. Od Ložnice prek Vrhol in Prelog do Grušovja so ostanki precej visokih pliocenskih hrbtov, pokritih z debelo glinasto preperino in le redko s sipkim nekoliko laporastim pe^ skom. Pliocen sestoji pri vrhu verjetno iz delno preloženih mladopliocenskih glinastih prodov in peskov z vložki mastnih glin, globlje pa iz sive puste do mastne laporaste gline, ki se lokalno izmenjuje tako kot na Veleniku z drobnim preperelim glinastim prodom in z dobro uležanim peskom. Te plasti so tako nagnjene k plazenju, da praktično nismo mogli najti niti enega profila, ki ne bi bil na debelo prekrit s preperino. To je onemogočilo kakršnokoli stratigrafsko kartiranje. Od Grušovja do 2ičke gorice oziroma do Dravinje je spet široka wiirmska ravnina pokrita povečini z rjavo mastno glino; ob Dravinji preide v močneje zamočvirjeno poplavno ravnico. Zelo redki so vložki proda. Na desnem bregu tik pod Žičko gorico se pojavljajo vložki šote. Trasa se vzpne po zahodni strani Žičke gorice po nevarnih poševnih pobočjih preperele pliocenske laporaste gline in peska. Na vrhu je debelejša plast mladopliocenskega prodnatega peska, na njem stoji tudi vas, na sedlu južno od ceste pa so spet debele plasti rjave mastne gline. Preden pride trasa v predor Golo rebro, prečka labotski in tako imenovani alpsko-dinarski ali judikarijski prelom, za mlajšim terciarjem pa se takoj pojavijo mladopaleozojski, verjetno permski ali celo karbonski skrilavci in peščenjaki ter sivi apnenec. Plasti smo lahko določali le na podlagi vrtin, kremenov peščenjak v izkopu zahodno od portala in črn grafitast skrilavec pa tudi v preperini nekaj sto metrov zahodno. Te plasti so pred por-talom pokrite z debelo plastjo glinastega grušča in velikih blokov. Starost plasti paleontološko še ni dokazana in čaka še podrobne obdelave. Plastovitemu rjavkastemu in sivemu apnencu sledi sivi zrnati dolomit in dolomitni apnenec. Prehodi so zelo pogosti. Globlje in proti koncu prevladuje dolomit, ki je močno tektonsko porušen in pogosto prepreden s kalcitnimi žilicami. Ponekod je tudi močno kavernozen in sigast. V naslednji dolini Žičnice je namreč močan topel izvir, ki je sedaj že zajet. Po izhodu iz portala je dolg viadukt, ki pred Skednjem prečka tudi zanimiv plaz, debel okrog 20 metrov, pod katerim je dolomitna podlaga. Plazi predvsem preperina iz višjih plasti (halde oligocenskega laporja in karbonskega peščenjaka). Sledi spet dolomit z debelimi kalcitnimi žilicami, za tem pa transgresivno tankoplastoviti laporasti peščenosljudasti soteski skladi. Delno so nagubani. Škedenjsko dolino pokrivajo mlade meljastopeščene naplavine, v ožjem pasu debele več metrov, nato se trasa dvigne na južno krilo škedenjske sinklinale z dosti vložkov trdega peščenjaka. Pred predorom Pletovarje se na laporastem peščenjaku pojavi zelenkasti pelitni tuf, ki leži nad peščenjakom deloma že v premaknjenem položaju. Iz tufa in laporastega peščenjaka preide predor v zelo zdrobljen apnenec in dolomit, narinjen na oli-gocenske plasti. Vzhodno od njega se pojavljajo v dolomitu vložki rdečega in zelenega kremenovega porfirja. Peščenjak je na severni in južni strani od organskih primesi skoraj črn in tudi zmečkan, tako da vzbuja vtis karbonskega skrilavca. Na južni strani dosežeta oligocenski lapor in peščenjak s pogostimi tufskimi plastmi precejšnjo debelino. Na južni strani plasti visijo proti jugu, so le delno nagubane, kar je za cestne vkope za predorom manj ugodno. Ponekod leži na laporastem peščenjaku na debelo glinasta preperina. Na splošno pa je peščenjak trd do poltrd, vendar proti atmosferilijam neodporen. Pri Slatini na levi strani doline se začne pojavljati mastna poltrda siva morska miocenska laporasta glina, ki jo v višjih legah pokriva zelenkasti glavkonitni tufski peščenjak. Je odporen proti preperevanju. V dolini se pojavljajo tudi posamezni redki daj ki andezita. Od tu dalje se v podlagi laporasta glina in sljudnati laporasti peščenjak pogosto menjavata. Prekrita sta z debelo bolj glinasto ali bolj peščeno preperino, ki je povečini izravnana (pleistocen). Na levem in desnem bregu Drameljščice je nad laporasto glino ali peščenjakom debelejša plast glinastega proda s prepe-relimi prodniki, ali zlasti sipskega peska, ki se lokalno pojavlja tudi med laporasto glino zahodno od ceste Dramlje—Šentjur, le da je glavkonitni. V zamočvirjenih dolinah so od tu dalje pogosti vložki šote ali organske gline, verjetno wurmske starosti. Debelejša plast glinaste preperine s prodniki se pojavlja še na desni strani potoka Dobje, ob Ljubečni, in kot nekoliko glinast pesek pri Zgornji Hudinji severno od Celja (starejši pleistocen?). Pod tem peskom sledi svetla mastna glina, verjetno pliocenske starosti. Terase so pleistocenske. Na terasi pri Dobrovi je pod več metrov debelo glinasto preperino debelejša plast glinastih sedimentov z organskimi ostanki wurmske starosti (Š e r c e 1 j). Zato je verjetno tudi terasa wurmska. Od Ostrožnega do Levca je trasa zaenkrat začasna. Pojavljajo se peski, gline in delno močvirski sedimenti. Dalje se pri letališču pojavi savinjski prod, pokrit z debelejšo glinasto preperino. Pod prodom je bolj severno glavkonitni pesek, ki navzdol preide v laporasto glino. Ta se proti Savinji dviga, dokler ne preide v andezitni tuf. Stara struga Savinje je bila torej nekoč bolj severno, kar dokazujejo debelejši prodni nanosi in globlja podlaga. Tektonika Od Hoc do 2ič je izrazito obrobje nekdanjega panonskega bazena, ki je bilo zlasti v pleistocenu razrezano po dravskih in dravinjskih vodah v gorice in širše doline. Pogosti medsebojni prehodi pliocenske gline, me-lja, peska in proda v nepravilnih lečah kažejo na bližino plitvega jezera, ki so ga zasipavali potoki. Podobne sedimente smo našli tudi v podlagi dravskega proda v Zlatoličju, ki jih je opisal že 2 1 e b n i k. Na severnem vznožju Golega rebra poteka velik prelom, ob katerem je panonski bazen odrezan od Karavank. Verjetno gre za labotski prelom (Rak o ve c, 1954), ali celo skupni labotski in judikarijski periadriatski prelom (Toll m an n, 1969 v lit. Lotze, 1970, van Bemmelen, 1970, Sik osek & M a k s i m o v i č , 1971). Teller v tolmaču svoje karte tudi opozarja na pomembnost tega preloma in obenem meni, da je večina triadnih ostankov na njem v diskordantnem položaju. Tudi soteški skladi v bližini ponekod ležijo direktno na zgornjekarbonskih skladih in so oboji tako prepleteni in zmečkani, da jih je težko ločiti. Isto se je dogajalo nam zlasti ob naslednjem prelomu, ki poteka na severnem vznožju Kra-berka in Pletovarij. Tu je zelo zdrobljen dolomit narinjen na soteške sklade, ki jih prekriva večja gmota tufa. Kontakt dolomita in soteških skladov na južni strani je zelo strm, vendar o kakem večjem prelomu ne moremo govoriti, saj pokriva tuf ponekod dolomit v lepo vidnih kontinuiranih in skoraj vodoravnih plasteh. Soštanj-skega preloma, ki naj bi potekal nekje čez Dramlje, nismo mogli zaslediti. Značilna za vzhodni del celjske kotline, če lahko tako imenujemo območje zahodno od Ponikve, je precejšnja monotonost v geološki sestavi, čeprav je teren morfološko precej razrezan z grapami. Menjavajo se la-porasti peščenjaki in laporaste gline (oligocen-miocen). Nivoji so sorazmerno strmo nagnjeni proti jugu. Višji nivo opazujemo severno od Slatine (ca. 370 m), okrog Dramelj (ca. 330 m), sledi izrazita terasa Trnovca (280 m), Cerovec—Ljubečna (260—250 m) in pri Zgornji Hudinji (250 in naslednja višja 260 m). Terase okrog Celja v višini ca. 250 m predstavljajo wiirmsko poledenitev, za ostale pa je starost zaenkrat težko dokazovati, ker je bila celjska kotlina verjetno tudi v pleistocenu pod vplivom mlajših gibanj. Inženirskogeološka problematika ceste Preden bom opisal na kratko še inženirskogeološke probleme po odsekih, bi rad opozoril na pomembnost določenih preiskav za projektanta in gradnjo avtomobilskih cest. Danes še ni nikjer jasno določeno, kaj vse je treba za posamezne stopnje projektiranja v različnih terenih preiskati. Menim, da bi bilo treba o tem spregovoriti na enem od naših prihodnjih predavanj ali na diskusijskem večeru. Osnovno vprašanje, ki ga moramo geološko oceniti, nato pa tudi podrobno raziskati, je stabilnost določene trase in težavnost gradnje. To velja za vkope, nasipe in vse druge objekte, zlasti za predore. Za tako oceno mora geolog imeti veliko izkušenj, ali vsaj poznati probleme takšne gradnje v enakih ali vsaj zelo podobnih terenih drugje. Dobro poznavanje terena ali dobra geološka karta, kjer so čim bolj podrobno prikazane lito- stratigrafske enote in tektonska zgradba, je še vedno najboljši kažipot za presojo trase. Seveda moramo težje terene pregledati v širšem obsegu. Pravilna geološka ocena trase po enakih kriterijih šele lahko nudi projektantu pravo osnovo za primerjavo elementov in stroškov. V fazi idejnega projektiranja moramo za lokalno premikanje trase navadno izdelati podrobno geološko karto z litostratigrafskimi ter inženirskogeološkimi in hidrogeološkimi značilnostmi. Navadno je treba primerjati vsaj dve varianti. V ta namen so potrebne zaradi točnejše primerjave stroškov tudi ustrezne geološke in morebiti sondažne preiskave. Večje plazove moramo stabilnostno preiskati, kolikor se jim ni mogoče izogniti. Določiti moramo naklone brežin in nasipov kakor tudi pogoje za gradnjo velikih mostov in predorov. Za glavni projekt pa bi morale biti znane vse podrobnosti ceste kakor tudi postopki in materiali. Normalno bi morali imeti v vsakem profilu po eno do tri vrtine z ustreznimi preiskavami. Šele v tem primeru odstopanja pri gradnji ne bi bila velika. Navadno pa imajo glavni projekt le za dopolnilo idejnega projekta, da prištedijo Čas in denar. Iz tega izvirajo kratki roki za geološko delo in seveda posledice. Poseben problem predstavlja geološka in geomehanska kontrola med gradnjo. O posameznih odsekih ceste lahko zaenkrat damo naslednjo sliko: Od Hoč do južno od Slivnice so med posameznimi hudourniškimi vršaji, ki pravokotno prečkajo cesto, posamezna močvirja, ki jih bo treba meliorirati. Tudi sami vršaji so lahko nevarni ob neurju, zato je projekt predvidel, da se pred gradnjo odrežejo z jarki. Treba bo vsekakor vskla-diti ta dela z gradnjo ceste, ki je tu predvidena v manjšem nasipu. Podtalna voda je zlasti naprej od Slivnice zelo visoka in bodo težave z odvod-njavanjem planuma ceste, kjer je niveleta v višini terena. Leče proda in peska so redke ter v splošnem prevladuje glina srednjegnetne konsistence. Manjši vkop pri Ješenci bo v težkognetni glini z vložki peska in drobnega proda. Nasip na bregovih Polskave bo na glini, ki je površinsko razmočena, in jo bo treba delno odstraniti. Vkopi v Veleniku bodo večidel v manj konsolidiranih preloženih plasteh, pod katerimi so poltrde gline, dobro uležani peski in delno konglomerati. Lokalni pojavi podtalne vode so se kasneje dvignili večinoma do površja. Zato bo treba z drenažami dobro osušiti zlasti zahodno pobočje, odkoder predvsem priteka voda. Nasipe bo treba dobro vkopati v poltrdo podlago. Dolina Devine bo premostena delno z viaduktom delno z nasipom, ki bo na sorazmerno slabo nosilnih površinskih plasteh, zato jih bo treba nekaj odstraniti. Globlje (2—4 m) se pojavljajo celo organske gline. Jožefov hrib je zelo raznovrstne sestave in na vrhu poln vode. Težave bodo predvsem med gradnjo, ko lahko pri hitrih in nepravilnih izkopih brez pravočasnega dreniranja pride do plazov. ZRMK je na južni strani izvedel poskusni vkop in nasip. Ker je šlo bolj za tehnologijo gradnje nasipa, sam vkop ni pokazal zadosti jasno razmer vkopa ceste. Peski so pokazali strm naklon (1:1,5) in so ostali stabilni, čeprav je v bližini v podobnem materialu plaz. Nestabilizirani nasipi pa so se razlezli. Voda v piezometrih nad poskusnim vkopom je le malo narasla. Sledi nasip čez podolje Bistrice, kjer so melji in lokalno tudi mastne organske gline, ki jih bo treba delno odstraniti. Do Ložnice je trasa na terenu ali v lahkem nasipu na srednjegnetni meljni glini. Podobno je do podnožja Vrhol, kjer je najprej manjši nasip in vkop v peščenoprodnatih naplavinah, nato pa so do Grušovja večji vkopi in nasipi. Na tem odseku smo predlagali zmanjšanje vkopov zaradi mastne, sicer poltrde gline v globini, ki pa je nevarna za plazove, zlasti na kontaktu z rahlejšimi površinskimi sedimenti. Potrebna bodo obsežna drenažna dela tudi z vodnjaki, da se cesta zavaruje pred podtalno vodo pod pritiskom. Večina piezometrov je namreč pokazala visoko vodo. Čez doline bodo speljani viadukti, delno pa dobro vkopani nasipi z drenirano podlago in stabiliziranim materialom. V ravnini do Tepanj bo treba izvesti solidno odvodnjavanje z obodnimi jarki, čez širšo dolino Dravinje pa bo zaradi nevarnosti poplav izveden nasip. Zahodno pobočje Žičke gorice je tudi zelo nevarno za plazove in bo razen predvidenih drenaž potreben zelo previden izkop in vkopavanje nasipov. Proti vrhu je teren peščen in ne bo posebnih težav. Na sedlu južno od ceste bo prav tako treba dobro vkopati noge nasipov. Severni portal in predvkop za predor Golo rebro bo zelo težaven. Pre-perinski grušč z bloki plava na črnem zmečkanem glinastografitnem skrilavcu, ki preide naprej v rjavi laporasti zmečkan skrilavec, ta pa v plasto-viti temni apnenec, kakor smo že omenili pri geološkem opisu. V te sklade je bila zvrtana 401 m dolga vodoravna vrtina. Večidel je šla skozi dolomit, ki je tektonsko zdrobljen, apnenec in dolomitni apnenec pa sta ponekod zakrasela. Voda se je izgubljala v razpokah dolomita. Severni portal je v sorazmerno zdravem dolomitu. Za tem portalom je dolg viadukt, ki z dolgim razponom prečka tudi omenjeni plaz, nato pa sledi nasip in vkop v laporasti skrilavi peščenjak. Podobno je za škedenjskim viaduktom, kjer pa je nasip zelo visok, vendar oprt v sosednje pobočje. Tudi predvkop in portal na severni strani Pletovarij bo zelo težak. Pe-pelast tuf sedi na laporastem skrilavcu, kjer je celo lokalen plaz. Treba bo velike previdnosti pri gradnji. Kontakt laporastega skrilavca in zdrobljenega dolomita bo najbrž prav tako težaven, ker ob njem pričakujemo vodo. Ta je sedaj tudi na južni strani najmanj 350 m na debelo zaprta s serijo laporja, glinovca in tufa. Plasti so le razpokane, niso pa pregnetene. V 350 m dolgi vodoravni vrtini smo ugotovili več manjših izvirov. Portal na jugu bo povečini v precej kompaktnem peščenjaku. Do Slatine sledi več vkopov in nasipov na laporastem skrilavem sljud-nem peščenjaku. Pri km 31 se pojavlja v njem manjši plaz, ki ga bo treba dobro drenirati. Tudi za Slatinskim viaduktom je teren na laporasti glini plazovit. Predvidena je odstranitev do trdne podlage in dreniranje izvirov. Sledi vkop v sorazmerno trden zelenkast govški peščenjak. Dolina pod Slatino je zelo zamočvirjena in bodo potrebne globoke melioracije in odstranitev slabe podlage. Na koncu doline se spet pojavi laporasta poltrda glina, na njej pa peščenjak ali pesek. Naslednja dva vkopa proti cesti Šentjur— Drami je sta večidel v nekonsolidirani glini; potrebni bodo blagi vkopi. V nadaljevanju zadnjega zahodno od lokalne ceste se spet pojavi laporasta siva glina in nato še dvakrat. Ostali hrbti pa so v globini iz laporastega peščenjaka, pokriti z debelo preperino in delno s pojavi vode, zlasti s severne strani. Vmes so številna močvirja, kjer bo treba material odstranjevati, čez dva večja pa zgraditi viadukt. Od Cerovca do Celja vkopi in nasipi niso več tako kritični. Večji vkop je pri Zgornji Hudinji, kjer je v podlagi neprepustna mastna glina, nad njim pa srednjepropusten pesek. Zaradi stranskega odvzema bodo tukaj brežine zelo blage. Pred Dobrovo severno od Celja bo daljši nasip čez globinsko močvirje, ki pa ga pri vrhu pokriva debelejša plast težkognetne gline. Predviden je nasip iz ugaskov z blagimi brežinami. Priporočili smo tudi peščene dre-naže. Čez polje zahodno od Celja bi ob gradnji ceste morali predvideti zaščito vodnozbirnega ozemlja. Kolikor bo prišla v poštev severna varianta, bo to vsekakor odpadlo. Zgornje poročilo je informativno. Ko bodo pregledani vkopi in preiskani vzorci tudi med gradnjo, bomo lahko podali natančnejše zaključke. 24 — Geologija 16 369 Geological Conditions for Design of Express Highway Hoče—Levee Anton Grimšičar Abstract A preliminary report is given about the general geological surveys carried out and about the route selected for the Maribor (Hoče)—Celje (Levee) length of the "Slovenika" Express Highway (NE.—SW. Slovenia). This length has four sections: Hoče—Slovenska Bistrica (0.0—17.0 km)—Žice (17.0—25.5 km)—Dramlje (25.5—34.5 km)—Levee (34.5—49.2 km). The tectonic and engineering-geological problems affecting the design of the road are also described. Geological conditions encountered in the hills east of Pohorje, in the outlying ridges of the Eastern Karavanke Mountains and in the Celje Basin had to be studied during route-planning. Many indentations are made into the mountain chains throughout this region by former bays of the Pannonian Basin. Two tunnels, which are to be driven through mainly dolomitic outlying ridges of the Karavanke Mountains, are intersected at their northern ends by a great fault. Two horizontal boreholes, 401 and 350 m long, were made at these locations. The hills consist completely of Quaternary clays, silts and sands, below which lie late Upper Pliocene gravels and medium-strength marly clays. In the vicinity of the outlying ridges of the Karavanke Mountains, to their north and south, near 2iče and Dramlje, sandy marls with tuffs are found. Valleys are frequently covered with deep moors, whereas, in the hills, many landslides have occurred. These are problems which will have to be overcome during the construction of the new highway. Literatura Bemmelen R. W. van, 1970, Tektonische Probleme der ostlichen Sud-alpen. Geologija 13, p. 133—158, Ljubljana. Gjura J., Grimšičar A., Ravnikar J. 1972, Geologija na avtocestah Slovenije in reševanje problemov grajenja. Avtoceste v Sloveniji Nova proizvodnja 23, 2-3, p. 77—81, Ljubljana. N o s a n A. 1956, Razvoj oligocena in miocena v Sloveniji. Prvi jueosl eeol kongres, Bled 1954, p. 47—54, Ljubljana. ' ' Plen i čar M. 1956, Razvoj pliocena v Sloveniji. Prvi jugosl. geol. kongres, Bled 1954, p. 55—58, Ljubljana. R a k o v e c I. 1956, Pregled tektonske zgradbe Slovenije. Prvi jugoslovanski geološki kongres, Bled 1954, p. 73—83, Ljubljana. Si k ose k B. & Maksimovič B. 1971, Geotektonska rejonizacija jadranskog pojasa. Simpozij Zadar. Nafta 4—5, p. 298—304. Tollmann A. 1970, Die Bruchtektonische Zyklenordnung im Orogen am Beispiel der Ostalpen. Die Bruchtektonik in den Ostalpen, 1969, Stuttgart. o ,2l.e^nik L- 196fi. Hidrogeološke razmere na območju strojnice elektrarne Srednja Drava 1. stopnja. Geologija 9, p. 489—503, Ljubljana. UDK 561.26:551.76(497.1) Stratigrafsko značenje mezozojskih dasikladaceja s obzirom na nova taksa u Jugoslaviji* Ivan Gušič Biostratigrafsko značenje mezozojskih dasikladaceja razabire se iz činjenice, da je u zadnjih 15 godina u Jugoslaviji opisano preko 40 novih vrsta (sa 7 novih rodova), a od toga preko 35 iz naslaga mladih od trijasa. Tako se danas može reci da je donja kreda ono razdoblje koje se ističe po varijabilnosti oblika, a razlog tome leži barem djelomično i u činjenici da je to razdoblje kad istovremeno egzistiraju j oš oblici koji su svoj maksimum postigli u paleozoiku i trijasu, odnosno neposredno iz njih izvedeni oblici, a več se i dosta obilno javljaju visoko organizirani oblici (Triploporelleae i srodni) koji če skoro potpuno prevladati u tercijaru. Na više primjera pokazano je da se različiti tipovi morfološke (strukturne) i fiziološke (reproduktivne i dr.) organizacije kod dasikladaceja pojavljuju rani je nego što se do nedavno smatralo, odnosno da su se pojedini dogadaji u evoluciji dasikladaceja više puta opetovali u različito vrijeme na različitim razvojnim linijama, ili, gledano s drugog stajališta, da več vrlo rano (večinom več u paleozoiku) imamo prisutne sve morfološke i strukturne oblike. Od otvorenih problema ukazano je na neke sinonime: Pianella Ra-doičič = Salpingoporella Pia, Favoporella annulata Sokač = Diplopora annulatissima Pia, Triploporella neocomiensis Radoičič = Diplopora john-soni Praturlon, Clypeina jurassica minor Kerčmar = C. inopinata Favre = C. jurassica Favre, Cymopolia heraki Gušič = C. mayaense Johnson & Kaska, a generička pripadnost problematična je kod Oligoporella chia Herak, Teutloporella gallaeformis Radoičič, Macroporella adriatica Gušič, te Cylindroporella anici Nikler & Sokač u vezi s poimanjem rodova Cylindroporella-Heteroporella. Brojne nove vrste i rodovi koje su iz donje krede Nikšičke 2upe, Črna Gora, postavili Sokač & Nikler opet aktualiziraju pitanje da li je prikladnije usko shvačanje taksionomskih kategorija, ili nešto šire shvačanje, sa širim rasponom varijacija? Na kraju je spomenut i problem tzv. »Munieria baconica« (prema Ca-rozzi-u), koji izgleda da se počeo rješavati u dobrom smjeru. Bibliografija obuhvača preko 100 referenci, od kojih nije moguče izdvojiti samo nekoliko najvažnijih, pa se zato ovdje ne navodi. Stratigraphic Significance of Mesozoic Dasycladaceans with Regard to New Taxa in Yugoslavia Ivan Gušič Abstract Biostratigraphic significance of the Mesozoic dasycladaceans in Yugoslavia can be seen from the fact that, during the last 15 years, more than 40 new species (among which over 35 from the deposits younger than Triassic) and 7 new genera have been established. Thus it can now be said that this is the Lower Cretaceous which occupies the first place as to the richness and variability of different forms. This can be, at least partly, explained by the fact that this is the time when simultaneously exist the forms which had reached their maximum development already in the Palaeozoic and Triassic (or the forms which can be directly traced from these), and the highly organized forms (such as Triploporelleae and related forms) which will predominate in the Tertiary. Several examples have been chosen to show that different types of morphologic (structural) and physiologic (reproductive etc.) organization in the dasycladaceans occur earlier than it has been thought until recently. Or, in other words, single events in the dasyclad evolution took place repeatedly at different times in different evolutionary lineages, or, taken from other standpoint, most morphologic and structural types are present already in the Palaeozoic. Several taxonomic problems have been put forward. Following forms are considered synonyms: Pianella Radoičič = Salpingoporella Pia, Favo-porella annulata Sokač = Diplopora annulatissima Pia, Triploporella neo-comiensis Radoičič = Diplopora johnsoni Praturlon, Clypeina jurassica minor Kerčmar = C. inopinata Favre = C. jurassica Favre, Cymopolia heraki Gušič C. mayaense Johnson & Kaska, and the generic attribution is held problematic for Oligoporella chia Herak, Teutloporella gallaeformis Radoičič, Macroporella adriatica Gušič, and Cylindroporella anici Nikler & Sokač (owing to the relationship between the genera Cylindroporella and Heteroporella). Numerous new genera and species established by Sokač and Nikler from the Lower Cretaceous of Nikšička 2upa, Montenegro, re-actualize the question as to which characteristics are relevant in differentiating closely related genera and species, i.e. whether an extremely restrained generic and specific concept, or a more ample one, leaving more place for variations, is preferable? Finally, the problem of so-called "Munieria baconica" (after C a r o z z i) has been briefly touched upon. A complete bibliography would include over 100 references, among which it is not possible to extract only a few, and therefore it is not listed here. UDK 551.736(497.13) Trogkofelski skladi na Hrvaškem* Vanda Kochansky-Devide V Sloveniji je Ramovš (1963, 1966) ugotovil, da so trogkofelski skladi zelo razširjeni in da so večinoma razviti v obliki klastitov; apnenci in apnenčeve breče nastopajo le mestoma kot skladi, leče ali bloki. Tak razvoj najdemo do meje s Hrvaško, in je vprašanje, kje in kakšni trogkofelski skladi prehajajo na Hrvaško. V Hrvatskem Zagorju na severni strani Strahinščice so najdeni apnenčevi vložki v peščencih. Vsebujejo Hicorocodium sp., torej so zgornje-paleozojski, najbolj verjetno trogkofelski. Klastičen razvoj prehaja iz Gorjancev in Kočevskega v Samoborsko gorje in naprej v Banijo in Kordun. Tu niso nikjer našli apnenčevih vložkov. V velikih zgornjepaleozojskih kompleksih so gotovo tudi obsežni trogkofelski klastiti. V Gorskem kotaru je poleg zgornjega karbona (gželij s triticiti) ugotovljenega s fuzulinidami, obmejnih in zgornje-rotnoveških plasti znan pri Mrzlih Vodicah tudi trogkofelski apnenec s fuzulinidami in brahiopodi in nekoliko mlajši glineni skril z amoniti. Največ je peščencev z nedoločljivimi rastlinskimi ostanki, enakih tistemu v trogkofelskih skladih ort-neškega razvoja (Ramovš & Kochansky-Devide, 1963). Na območju Velebita je že znano, da se Košna-plasti starostno ujemajo s trogkofelskimi skladi. Novo je ugotovljena starost apnenčevih prodnikov Košna-konglomerata: najdeni so moskovijski, kasimovijski, zgornje-rotno-veški in trogkofelski prodniki. Razen tega je na novo ugotovljena tudi cona trogkofelskega apnenca (Jajara breg pri Medku) z vodilnimi fuzulinidami (Darvasites, Schwagerina, Pseudofusulina cf. rakoveci) med pe-ččenci in glinastim skrilom. Lahko torej sklenemo, da je Košna-serija zelo podobna trogkofelskim skladom, kot jih po novem pojmujemo, in da so trogkofelski skladi — večidel v klastični obliki — razviti dobro tudi na Hrvaškem. * Povzetek predavanja pri Slovenskem geološkem društvu dne 5.12.1972. Trogkofel-Ablagerungen in Kroatien Vanda Kochansky-Devide Zusammenfassung Nach den Untersuchungen von Ramovš (1963, 1966) ist es bekannt, daB die Trogkofel-Ablagerungen sehr verbreitet sind und daB sie vor-wiegend aus Klastiten bestehen. Nur stellenweise kommen Schichten, Linsen oder Blocke von Kalk oder Kalkbreccien vor. Diese Entwicklung ist in Slowenien bis an die kroatische Grenze bekannt und es besteht natiirlich die Frage, wo und in welcher Entwicklung Trogkofel-Ablage-rungen in Kroatien zu erwarten sind. Im NW-Teile Kroatiens (Hrvatsko Zagorje) wurden Klastite mit Kalk-linsen, die Hicorocodium enthalten, gefunden. Es handelt sich also um jungpa'aozoische, wahrscheinlich um Trogkofelkalke. Die klastische Entwicklung von Gorjanci (Uskoken-Gebirge) und Kočevsko (Gebiet von Gotschee) ubergeht in das Samoborer Gebirge in Kroatien und weiter im SO-Zuge gegen Banija und Kordun. In diesem Jungpalaozoikum ohne Kalkeinlagen miiBten auch die Trogkofel-Schichten vertreten sein. In Gorski Kotar wurden, den Fusuliniden nach, oberkarbonische (Gshel mit Trit: cites) Kalke, Grenzl and banke, obere Rattendorfer und Trogkofel-Kalke gefunden, sowie etwas jiingere Tonschiefer mit Ammoniten. Uber-wiegend kommen Sandsteine vor, die unbestimmbare Pflanzenreste reich-lich enthalten, und danach den Trogkofel-Ablagerungen von Ortnek in Slowenien (Ramovš & Kochansky-Devide, 1965) sehr ahneln. Im Velebitgebiet sind Košna-Ablagerungen bekannt, die, dem alter nach, den Trogkofel-Ablagerungen entsprechen. Jetzt wurden Kalk-gerolle des Košna-Konglomerats analysiert. Es wurden Kalke des Moskoviums, des Kass:moviums, der oberen Rattendorfer Schichten sowie Trogkofelkalke festgestellt. AuBerdem wurde eine Zone des Trogkofel-kalks mit Darvasites, Schwagerina, Pseudofusulina cf. rakoveci usw. (Jajara-Berg bei Medak) zwischen den Sandsteinen und Tonschiefer gefunden. Als SchluBfolgerung kann man sagen, daB die Košna-Serie sehr ahnlich den Trogkofelschichten ist — so wie wir sie nach neuen Ansichten an-nehmen — und daB die Trogkofel-Ablagerungen, vorwiegend in klasti-scher Ausbildung, auch in Kroatien gut entwickelt vorkommen. Literatura Ramovš, A. 1963, Biostratigraphie der Trogkofel-Stufe in Jugoslawien. N. Jb. Geol. Pal., Mh., 1963/7, 382—388, Stuttgart. Ramovš, A. 1966, Razvoj srednjega perma v Jugoslaviji v luči novih raziskovanj. Refer. VI savet. Savez. geol. dr. SFR Jugosl. 1. 449—460, Ohrid. Ramovš, A. & Kochansky-Devide, V. 1965, Razvoj mlajšega paleozoika v okolici Ortneka na Dolenjskem. Razpr. Slov. akad., Razr. prir. medic, v., 8, 319—416, Ljubljana. UDK 551.761(497.13) Novija istraživanja trijasa u Hrvatskoj* Milan Herak Izlaganje se odnosi na ove radove: B a b i č, L j. 1968, O tri j asu Gorskog kotara i susjednih pod^učja (Sur le Trias dans le Gorski Kotar et les regions voisines). Geol. Vjesnik, 21, 11—18, 1 karta, Zagreb. Babic, L j. 1970, Sphaerocodium or onkoids from the Upper Triassic dolomite of Western Yugoslavia? (Sphaerocodium ili onkoidi iz gornjotrijaskog dolomita zapadnog dijela Jugoslavije.) Geol. vjesnik, 23, 11—19, 1 tab., Zagreb. Babic, L j., Gušič, I. & Devidč-Nedšla, D. 1973, Senonski kršnici na Medvednici i njihova krovina (Senonian breccias and overlying deposits on Mt. Medvednica — northern Croatia). Geol. vjesnik, 25, 11—27, 2 si., 3 tab., Zagreb. Chorowicz, J. 1970, La transversale de Zrmanja (Yougoslavie). Bull. Soc. geol. France (7), 12/6, 1028—1033, 1 si., Paris. Durdanovič, 2. 1967, Prilog poznavanju donjeg trijasa u Gorskom kotaru (The Lower Trias of the Gorski Kotar region). Geol. vjesnik, 20, 107—110, 1 si., 1 tab., Zagreb. Gušič, I., Jelaska, V., Nenadovič, D. 1965, Prilog poznavanju vertikalne razprostranjenosti tri jaških sferokodija (Beitrag zur Kenntnis der vertikalen Verbreitung der triadischen Sphaerocodien). Geol. vjesnik, 18/1, 123—131, 1 prilog, Zagreb. Herak, M. 1965, Naslage trijasa u okolici Sv. Roka u Lici (Triasablage-rungen in der Umgebung von Sv. Rok in der Lika). Acta geol. 5 (Prir. istraž. Jugosl. akad. znan. umjet. 35), 85—100, 1 pril., Zagreb. Herak, M. 1965, Comparative study of some Triassic Dasycladaceae in Yugoslavia (Komparativni študij nekih dasikladaceja u Jugoslaviji). Geol. vjesnik, 18/1, 3—34, 15 tab., Zagreb. Herak, M., Majcen, 2. &Korolija. B. 1965, Prilog paleontološkoj dokumentaciji mezozoika u Samoborskom gorju i SI Zumberku (Beitrag zur palaontologischen Dokumentation des Mesozoikums im Samoborer Gebirge und dem NE-2umberak). Geol. vjesnik, 18/2, 325—331 1. si., Zagreb. Herak, M., 1966, Die Kalkalgen in der Stratigraphie der Dinariden (Jung-palaozoikum und Mesozoikum). Mitt. Geol. Ges., 58, 210—217, Wien. Herak, M., Sokač, B. & Sčavničar, B. 1967, Correlation of the Triassic in SW Lika, Paklenica and Gorski Kotar (Croatia). Geol. sbornik Slov. akad. vied (Geol. Carpathica), 18/2, 189—202, 5 si., Bratislava. Herak, M. 1968, Noviji rezultati istraživanja osnovnih stratigrafskih je-dinica u Žumberku (Neue Ergebnisse der Untersuchungen von stratigraphi-schen Haupteinheiten in 2umberak — W. Croatien), Geol. vjesnik, 21, 111—116, Zagreb. Herak, M., Polšak, A., Gušič, I. & B a b i č , L j. 1970, Dynamische und raumliche Sedimentationsbedingungen der mesozoischen Karbonatgesteine im Dinarischen Karstgebiet. Verh. Geol. Bundesanst., 4, 637—643, Wien. He rak, M. 1971, Beitrag zur Rekonstruktion der orogenetischen Dyna-mik in den Dinariden Kroatiens. I simp, o orog. fazama u prostoru Evrope (Beograd-Bor, 1970), 35—40, Beograd. Ivanovic, A., Sčavničar, B., Sakač, K. & Gušič, I. 1971, Stratigrafski položaj i petrografske karakteristike evaporita i klastita okolice Drniša i Vrlike u Dalmaciji (Stratigraphic position and petrographic characteristics of the evaporite and clastic deposits in the environs of Drniš and Vrlika, Dalmatia). Geol. vjesnik, 24, 11—33, 2 tabele, 6 tabli, Zagreb. Kochansky-Devide & Pantič, S. 1966, Meandrospira u donjem i srednjem trijasu i neki popratni fosili u Dinaridima (Meandrospira in der unteren und mittleren Trias sowie einige begleitende Fossilien in den Dinariden). Geol. vjesnik, 19, 15—28, 1 si., 4 tab., Zagreb. Korolija, B. & Majcen, 2. 1971, Geologija područja jugoistočne Ka-mešnice u srednjoj Dalmaciji (Geology of the south-eastern part of Kamešnica Mountain in central Dalmatia). Geol. vjesnik, 24, 35—46, 3 tab., Zagreb. Nikler, L., Sokač, B. & Ivanovic, A. 1965, Strukturna grada jugoistočnog Velebita (Der strukturelle Bau des stidostlichen Velebit-Gebirges). Acta geol. 5 (Prir. istraž. Jugosl. akad. znan. umjet., 35) 389—395, 2 pril., Zagreb. Sokač, B., Nikler, L.& Ivanovic, A. 1964, Fund von obertriadi-schen Dasycladaceen im Gebiet des Velebit. Bull. sci. Cons. Acad. Yougosl., 9/6, 156—157, 2 si., Zagreb. Sokač, B. 1968, A new genus of Calcareous Algae from the Middle Triassic of Velebit (Novi rod vapnenačke alge iz srednjeg trijasa Velebita). Geol. vjesnik, 21, 207—212, 4 tab., Zagreb. Sokač, B. 1969. Palaostrukturen der Trias in dem Gebiete des Gorski Kotar und des Vel eb its gebirges. Bull. sci. Cons. Acad. Yougosl., 14/5, 142-143, Zagreb. Sčavničar, B. & Sušnjara, A. 1967, Geološka i petrografska istra-živanja trijaskih naslaga u Gorskom kotaru — područje Lokve—Gerovo (Re-cherches geologiques et petrographiques des couches triasiques de Gorski Kotar en Croatie, region Lokve-Gerovo). Geol. vjesnik, 20, 87—105, 2 si., 6 tab., 1 karta, 1 prof., Zagreb. Sčavničar, B. 1971, Klastiti trijasa u Gorskom kotaru. Disertacija, Pri-rodoslovno-matematički fak., 161 str., 12 tab., sa tabelama. Zagreb. Sčavničar, B., Sokač, B. & Veli č, I. 1972, Lower Triassic of the island of Velika Palagruža. Bull. sci. Cons. Acad. Yougosl. 17/7-8, 220—221, Zagreb. Šinkovec, B. 1970, Geology of the Triassic bauxites of Lika, Yugoslavia (Geologija trijaskih boksita područja Like). Acta geol. 7 (Prir. istraž. Jugosl. akad. znan. umjet., 39), 5—70, 17 tab., 21 si., 10 tabela, Zagreb. Šušnjar, M., Bukovac, J., Marinčič, S. & Savič, D. 1965, Stratigrafija gipsnih naslaga unske doline i korelacija s poznatim evaporitnim naslagama i popratnim facijesima u Primorju, Dalmaciji, Lici i zapadnoj Bosni (Sratigraphie der Gipsschichten im Una-Tal und Korrelation mit bekannten Evaporitschichten und Begleit-Fazies im Kiistenland, in Dalmatien, Lika und West-Bosnien). Acta geol. 5 (Prir. istraž. Jugosl. akad. znan. umjet. 35), 407—422, 8 si., 1 karta, Zagreb. S u š n j a r , M. 1967, Stratigrafska i strukturna problematika otoka Visa (Stratigraphical and structural problems of the island Vis). Geol. vjesnik, 20, 175—188, 3 si., 1 geol. stup, 1 karta, Zagreb. Sušnjar, M., Bukovac, J. & Savič, D. 1967, Paleogeografski odnosi nakon taloženja anizičkih naslaga u području južne Like (Paleogeo-graphic relations after the deposition of anisian sediments in the region of southern Lika). Geol. vjesnik, 20, 191—198, 3 si., 1 prof., 1 karta, Zagreb. Citirani radovi objavljeni su nakon sumarnog prikaza trijasa Jugoslavije na simpoziju o trijasu u Montpellieru 1961. godine. Kao što se vidi, nakon toga pokušalo se upotpuniti paleontološku do-kumentaciju, prikupiti preciznije i potpunije petrološke podatke, te revidirati tektogenetske procese. Na području proučavanja animalnih fosila trijasa učinjeno je relativno malo. Ali rezultati su veoma važni jer dopunjuju listu trijaskih foramini-fera koje su do novijega vremena bile gotovo nepoznate u naslagama našega trijasa, a i inače se ne odlikuju prevelikim obiljem. Kao prvo treba spomenuti da je na mnogo lokaliteta u Dinaridima, pa i u području Hrvatske, nadena Meandrospira iulia (Premoli Silva) i to pretežno u naslagama mladega skita. Prate je Ammodiscus incertus (d'Orb.) i rjede Frondicularia woodwardi Howchin, zatim ostrakodi i dr. Vrijedno je napomenuti da je M. iulia nadena i na nekim nalazištima u donjem dijelu skita. Nova vrsta Meandrospira dinarica Kochansky-Devide & Pantič utvr-dena je za anizik. U aniziku Hrvatske potvrdena je i Pilammina densa Pantič a nadena je i nova vrsta P. semiplana Kochansky-Devide & Pantič. Napomenuo bih da u novije vrijeme ima mišljenja da je rod Pilammina u stvari treba uvrstiti u rodove Glomospira (P. densa), i Glomospirella (P. semiplana). U brečama Zagrebačke gore (Medvednice) nadeni su Triasina hantkeni Majzon i brojne involutinide čime je dokazana egzistencija gornjega trijasa u toj gori. Od animalnih makrofosila nadeno je amonita i megalodonata, ali bez preciznijih determinacija. U Zumberku kod sela Vidoviča nadeni su ostaci koji su odredeni kao Megalodus cf. tofanae Hoernes. Do brojnijih rezultata došlo se na području istraživanja alga. Opisan je novi rod s jednom vrstom Favoporella annulata Sokač, zatim nova fizoporelna vrsta Physoporella Ukana Herak, izvršena revizija »vrsta« Diplopora hexaster i D. helvetica koje su shvačene kao podvrste i do-punjeno je poznavanje rodova Teutloporella, Macroporella, Gyroporella, Oligoporella, Physoporella i Diplopora. Na osnovi alga izvršena je jasnija diferencijacija anizika i ladinika, a oskudnoj dokumentaciji gornjega trijasa dodane su alge Gyroporella vesiculifera Giimbel, Griphoporella cur-vata (Giimbel) Pia i Heteroporella crossi (Ott). Nakon veceg broja radova u kojima se »sferokodiji« tretiraju gotovo isključivo sa stratigrafskog gledišta, pri čemu se došlo do zaključka da te tvorevine nastupaju u različitim nivoima gornjega trijasa, u novije je vrijeme izvršena i paleontološka analiza, pa je ustanovljeno da nema elemenata koji bi omogučili specifične pa čak ni generičke determinacije. Zbog toga se predlaže da se govori o onkoidima. Na području sedimentologije važno je istiicanje karakteristika po kojima se lako mogu identificirati donjotrijaski klastiti i onda kada fosili nisu prisutni. To je osobito važno za terene gdje dolaze klastiti zajedno s evaporitima i za Gorski kotar gdje je donji trijas najčesče u izravnom kontaktu s klastitima karnika. Na toj je osnovi vračena predtrijaška sta- rost nekim evaporitima i utvrdeno postojanje donjega trijasa u čitavom prostoru Gorskog kotara. Na Velikoj Palagruži nadeni su dokumenti o postojanju predtrijaskog vulkanizma. U području Dalmatinske zagore, Like i Velebita spomin ju se stijene ne samo izlivnog i eksplozivnog vulkanizma, nego i žilnoga facijesa. Ima andezita, bazalta, spilita i albitiziranih dijabaza, kao i tufova. U kar-riiku je konstatiran eksplozivni vulkanizam samo u Lici. Na osnovi litostratigrafskih cjelina i prekida lokalnog i regionalnog značenja, uzima se da je do značajne diferencijacije bazena, pa i okopnja-vanja, dolazilo več u permu. O srednjem trijasu postoje podvojena mišljenja, ali preteže uvjerenje da ne bismo mogli govoriti o samostalnim fazama. Poremečajima izmedu ladinika i karnika daje se vece značenje zbog toga što je u to vrijeme moralo doci do strukturnih promjena i do dulje emerzije za koje vrijeme je došlo do intenzivne denudacije i stva-ranja reljefa u kršu. Jedino područje sjeverozapadne Hrvatske imalo je u to vrijeme kontinuiranu sedimentaciju. Prelaz trijasa u juru najčešče se smatra kontinuiranim, iako ima i mišljenja o transgresivnom lijasu. Neuere Untersuchungen der Trias Kroatiens Milan Herak Zusammenfassung In letzten 10 Jahren wollte man palaontologische Dokumentation vervollstandigen, petrologische Daten kompletieren und tektogenetische Vorgange revidieren. Es wurden folgende neue Fossilien festgestellt: Meandrospira iulia (Premoli Silva), Ammodiscus incertus (d'Orb.), Frondicularia woodwardi Howchin, Meandrospira dinarica Kochansky-Devide & Pantič, Pilammina densa Pantič, Pilammina semiplana Kochansky-Devide & Pantič, Triasina hantkeni Majzon, Megalodus cf. tofanae Hoernes und verschiedene Dasy-cladaceen, besonders Favoporella annulata Sokač, Physoporella Ukana Herak, Gyroporella vesiculifera Gumbel, Griphoporella curvata (Giimbel) Pia und Heteroporella crossi (Ott). In der Sedimentologie hat man besonders die Unterschiede zwischen den untertriadischen und karnischen Klastiten festgestellt, besonders die verschiedenen Schwermineralien. AuBerdem hat man neue Beweise fur das Permo-Triadisches Alter der Evaporite in Dalmatinska Zagora und in der Lika erbracht. Von den tektogenetischen Vorgangen konnte man den orogenetischen Charakter nur den pfalzischen Bewegungen und den grenzlichen Ladin-Karn Unruhen zuschreiben. UDK 56.02:551.761(497.12) Biostratigrafske značilnosti triasa v Sloveniji* Anton Ramouš Celoten triasni sistem obsega 23 osnovnih kronostratigrafskih con, ki temelje na vertikalni razširjenosti vodilnih amonitov. V Sloveniji, pa tudi marsikje drugje v alpsko mediteranskem prostoru, pa trias ni razvit vseskozi v amonitni faciji in odtod izvirajo poglavitne težave pri kronostratigrafskih raziskovanjih in korelacijah. V novejšem času postavljajo biostratigrafi nove cone s pomočjo drugih živalskih in tudi rastlinskih skupin. Doslej se še ni posrečilo s pomočjo nobene druge fosilne skupine postaviti con za celoten trias, marveč le za posamezne serije ali stopnje. V para kronologij i postajajo pomembni konodonti; karakterizirajo dve ali več con, vselej pa nas lahko pripeljejo blizu ortokronološke uvrstitve. Njihove cone se dostikrat skladajo z amonitnimi conami. V Sloveniji nimamo amonitov skozi ves trias, zato bodo imeli konodonti pomembno vlogo pri nadaljnjem biostratigrafskem delu v triasu Slovenije. Poleg kono-dontov kažejo v parakronologiji vedno večji pomen foraminifere, ostra-kodi, celo razni iglokožci, posebno holoturije (brizgači), razna Problema-tica, apnene alge in spore. S fosilnimi ostanki teh skupin nekateri raziskovalci postavljajo nove cone, ki pa ne morejo nadomestiti kronologije, fundirane na amonitih (ortokronologija). V tej luči poglejmo, kakšne so razmere v triasni biostratigrafiji v Sloveniji; v ta pregled bo vpletena tudi pomembnejša problematika, ki nas čaka v naslednjih letih. * Zgornjepermijska favna in flora, kot kaže, nista nikjer v Sloveniji prešli meje permij/trias. Ta meja je pri nas le litološka; nikjer ne temelji na ortokronologiji in tudi ne na parakronologiji. Prvi spodnjetriasni fosili se pojavijo že precej nad litološko mejo, ki pa tudi ni povsod enaka. Permijsko/triasna meja je v dolomitni skladovnici povečini brez fosilov. Spodnji trias nam v izpopolnjeni razčlenitvi prinaša sicer nove težave, na drugi strani pa več jasnosti. V večini spodnjega triasa manjkajo amoniti in jih glede na razvoj tudi ne moremo pričakovati. Zato nam bo pri nekoliko podrobnejši razčlenitvi pomagala parakronologija. Pri tem so se drugje v Alpah pokazali kot posebno uporabni konodonti. V vsem cirkum-pacifičnem prostoru npr. konodontna asociacija Gondolella milleri ostro omejuje owenitij od spodnjega in zgornjega dela skythijske serije. Ker pa imamo za del gandarijske in spathijske stopnje tudi pri nas značilne fosile, bi bila trojna razčlenitev lep uspeh. Za ugotovitev spodnjega dela gandarijske stopnje nam sirom po Sloveniji zadostujejo Claraia clarai, oziroma C. stachei, in C. aurita, ki so omenjene s številnih krajev v peščeno skrilavih plasteh. Tem školjkam smo najbrž doslej posvečali premalo pozornosti. Bogatejša je spodnja cona spathijske stopnje (cona Olenekites pilati-cus), s katero moremo paralelizirati tirolitno favno naših krajev, pa tudi vsega evropskega triasa, triasa pri kaspijskega ozemlja in Severne Amerike. V temno sivem ali rjavkastem lapornem apnencu, včasih gomoljastem, in v sivem ali sivkasto rožnatem skrilavem laporju, ki ležita pri nas v višjem delu spodnjetriasne skladovnice, so znani tiroliti na številnih krajih: Tiro-lites cassianus: Skubrov vrh na Jezerskem, zahodno pobočje Kokrške Kočne, pri Grobelniku, južno od Solčave (Teller, 1898, 55, 56), Sebrelje (Kos s m at, 1910, 29), Tirolites spinosus: Skubrov vrh na Jezerskem, zahodno pobočje Kokrške Kočne, »Korito« v Kokri (Teller, 1898,55), Tirolites idrianus: Izgorje južno od Žirov, Zagoda pri Idriji (Rakovec, 1933, 131), Tirolites carniolicus: Mahorič ob Gornji Idrijci (Kossmat, 1905, 16). Kolikor mi je znano, tirolitna favna tudi v Sloveniji nikjer ne seže do litološke meje spodnji trias—anizij. Plasti nad tiroliti smemo uvrstiti v zgornji spathij. Tirolite pogosto spremljajo školjke in polži (tudi Načina costata) ter redke foraminiferne vrste. Ni pa še pojasnjeno, ali se pojavljajo amonitni spremljevalci samo v spodnjem spathiju, ali pa imajo večjo vertikalno razširjenost. Tudi v Sloveniji je bilo pomembno odkritje male foraminifere Mean-drospira iuliaf ki je razjasnila že marsikateri stratigrafski problem. Po dosedanjih ugotovitvah naj bi bila značilna za campilsko podstopnjo. Danes še ni znano, kakšna je njena vertikalna razširjenost v sedanji razčlenitvi. Gotovo je le, da se pojavlja pri nas tudi skupaj s spodnjespathij-sko amonitno favno1. Spodnjetriasno-anizijska meja je v Sloveniji le litološko postavljena. V aniziju se sicer pojavi večje število foraminifernih vrst, število indi-viduov teh vrst pa je majhno. Skozi ves anizij se pojavlja zanj vodilna Meandrospira dinarica, ki je že marsikje potrdila ali prvikrat dokazala anizijsko starost plasti, siromašnih s fosili. Določena je bila v velikem številu zbruskov, vendar skoraj povsod le posamič in nikjer v takšnih množinah kot Meandrospira iulia v spodnjem triasu. Meandrospira dinarica pa doslej še ni bila nikjer najdena v najnižjih anizijskih plasteh, določenih po litološkem kriteriju. Morda bi celo kazalo začetek anizijske stopnje postaviti tja, kjer se prvikrat pojavi M. dinarica, to je okoli 10 m nad sedanjo litološko mejo. Vrsto M. dinarica spremlja več glomospir (Glomospira densa in druge), Glomospirella, Endothyranella, Turispirillina, ki vse skupaj sestavljajo pomembno anizijsko mikrofosilno združbo. Ni pa še ugotovljeno, ali se pojavljajo omenjeni spremljevalci vrste M. dinarica v vsem aniziju ali pa le v nekaterih njegovih delih. Doslej jih poznamo iz spodnjega in sred- njega anizija. Morda bo kdaj mogoče z njihovo pomočjo anizijsko stopnjo podrobneje razčleniti. V spodnjem aniziju pri nas skoraj ne moremo pričakovati amonitov. Zelo verjetno so prvi anizijski amoniti v Sloveniji tisti v sivem in rdečkasto rjavem gomoljastem ploščatem in skladnatem apnencu v Tržiču, pri zadnjem predoru avtomobilske ceste Tržič—Ljubelj. Kar pogostni amoniti so slabo ohranjeni in bodo težko določljivi. Zato toliko več pričakujem od konodontov, ki bi z vodilno vrsto Ozarkodina kokeli potrdili pelsonsko podstopnjo. 2e po amonitni favni pa menim, da so tamkajšnje kamnine starejše od cone Paraceratites trinodosus. Če bodo amoniti in konodonti potrdili pelsonsko starost, bo postal profil ob predoru značilni profil srednjega anizija v Sloveniji. Nabrani so tudi že vzorci niže ležečih plasti tja do doline, fosile pa vsebujejo tudi više ležeče kamnine. Pelsonsko podstopnjo dokazujeta v delu anizijske skladovnice apnenca ali dolomita v Karavankah, na Šmarni gori in na Dolenjskem Mentzelia mentzeli in Tetractinella trigonella, če seveda ne seže njuna vertikalna razširjenost prek meja pelsonske podstopnje. Poseben litološki in favnistični pečat ima v Sloveniji ilirska podstopnja, ki sicer še ni vsepovsod dokazana na primarnem mestu ali vsaj v denuda-cijskih ostankih. Karakterizirajo jo rjavkasto rdeči, temno rdeči, do opeka-sto rdeči ploščati apnenci, marsikje s ploščami ali gomolji rožencev, temno sivi ploščati apnenci, sivi detritični apnenci in med njimi sivi ali rdečkasti £;krilavi laporji. Redkejša sta dolomit in rdečkast apnenčev konglomerat. Nekatere plasti vsebujejo tudi tufski material. Amoniti Paraceratites trinodosus, Sturui sansovinii, Proarcestes subtridentinus, več vrst rodu Pty-ekites, Gymnites falcatus in drugi dokazujejo ilirsko podstopnjo. Anizijsko starost pa potrjuje tudi na več krajih najdena Meandrospira dinariea, ki pa jo v kamninah ilirske podstopnje spremljajo lagenide, številne lupi-nice pelagičnih školjk, hišice juvenilnih cefalopodov, radiolarije, ostrakodi in ostanki iglokožcev. Ilirska podstopnja je paleontološko dokazana na južnem pobočju Pece (Zlebnik, 1955, 216), na več krajih v okolici Ljubljane (Ramovš, 1967, 250, 251), pri Selah severnovzhodno od Novega mesta (Kuhn & Ramovš, 1965) in v prodnikih v okolici Idrije. Kaže, da so iste starosti tudi temni ploščati apnenci v Zgornji Krmi (Teller, 1910, 14, 15) in morda v okolici Savskih jam (Iskra, 1965, 281, 282). Že doslej znana najdišča kažejo, da je imela ilirska podstopnja v pelagični faciji na Slovenskem precejšen obseg. Vse pa tudi kaže, da značilne glomospire spodnjega in srednjega anizija niso več živele v ilirski dobi ali pa tem plitvovodnim lagunskim organizmom ni prijalo pelagično okolje. Razen prevladujočega plastnatega dolomita v nižjem aniziju ali v celem aniziju in pelagične facije v ilirski podstopnji je ponekod v Karavankah v aniziju še facija temnejših diplopornih apnencev (spodnji diploporni apnenec po T e 11 e r j u), (Huda peč, Strelceva peč, apnenčeve stene severno od začetka Logarske doline in v začetku Matkovega kota, v dolini Kokre, na Storžiču, ponekod z vmesnimi plastmi lumakel. V okolici Logarske doline so ugotovljene Physoporella pauciforata, Diplopora hexaster hexaster, D. h. helvetica (det. prof. M. Herak). Diploporni razvoj apnenih trat zavzema tamkaj morda cel anizij ali pa pripadajo ilirski podstopnji že temno ploščati apnenci in skrilavci, ki so tik nad diplopornimi apnenci. 2e Teller (1898, 60, 61) je ugotovil, da diploporni anizijski apnenec deloma zamenjajo pri Solčavi in v dolini Kokre temni ploščati apnenci in apnenčevi skrilavci, ki so po Teller j u značilni za zgornji školjkasti apnenec. Kron ostra t igraf ski položaj teh ploščatih in skrilavih kamnin še ni pojasnjen. Litološko značilnost ladinijske stopnje predstavlja fassanska podstopnja s pietra verde kot značilno kamnino, vendar nam še manjkajo paleonto-loški dokazi. Na južni strani Bohinjskega jezera so po Teller j u (1910, 14, 15) buchensteinski skladi (diabazom podobne predornine in tufi, ki jih prekrivajo temni ploščati apnenci z roženci in plastmi pietra verde). Ploščati apnenci s pietra verde in pisanim apnenčevim konglomeratom so tik pod schlernskim dolomitom tudi v Zgornji Krmi (Teller, 1910, 15), pietri verde podobne kamnine omenja nadalje Bittner (1884, 477) iz okolice Trbovelj. Ploščate apnence s pietra verde sem našel ob poti s planine Javornik na Storžič. Enako stare plasti s pietra verde so južno od planinske koče na Korošici, kjer leže pod langobardskim apnencem s Protrachyceras archelaus in jim je že Teller (1885, 356, 357) pripisal buchensteinsko starost z vprašajem. Če predstavljata pietra verde in go-moljasti apnenec izključno facijalna tipa livinalongške (buchensteinske) formacije fassanske podstopnje (Leon a rdi, 1967, 185—160, 166), potem imamo v rokah vsaj litološki kriterij za ločitev fassanske podstopnje od langobardske. Seveda se na litološko značilnost ne smemo preveč zanašati, pa tudi položaj same buchensteinske formacije še ni do kraja razjasnjen. Tu nam lahko precej pomagajo konodonti, ki so v ploščatih in gomolj as tih kamninah skoraj gotovo prisotni. Fassanska podstopnja naj bi bila z amonitoma Hungarites mojsisovicsi in H. sagorensis dokazana južno od Lok pri Zagorju (Bittner, 1884, 470). Langobaidska podstopnja, pestro razvita zaradi živahnih tektonskih dogajanj, je paleontološko bogatejša od fassanske. Amoniti iz cone Protrachyceras archelaus (Savinjske Alpe, južno od planinske koče na Korošici: Protrachyceras archelaus, Monophyllites wengensis, Daonella lommeli etc.) (Tell er, 1885, 356, 357), pri Celju: Protrachyceras julium, Daonella lommeli (Teller, 1889, 210), pri Idriji: Protrachyceras idrianum (Kossmat, 1905, 20) in pomembni parakronološki fosili npr. Daonella lommeli idr. dovoljujejo nesporno ugotovitev te podstopnje. Težave pa so seveda tam, kjer se še ni posrečilo najti takšnih fosilov. Zanimiva celotna paleonotoška vsebina langobardske mikrofavne in makrofavne pa še zdaleč ni znana, kaj šele obdelana. Amonitni faciji stoji nasproti lagunama facija s številnimi apnenimi algami (Teutloporella triasina, T. herculea) idr. Ker se pri nas v okolici Idrije diploporni apnenčev razvoj prstasto stika z amonitnim razvojem črnega apnenca z vodilnimi cordevolskimi amoniti (Trachyceras aon idr.), oziroma vanj postopoma prehaja, orto-kronološka starost ne more biti problematična. Prav tako leže diploporni apnenci po mojih opazovanjih konkordatno na langobardskih plasteh in večinoma diskordantno pod julijskimi plastmi. Tudi doslej v tem apnencu najdeni fosili živalskega izvora kažejo zelo ozko zvezo s favno marmo-ladskega in esinskega apnenca, torej favno cordevolske starosti. Vsi razpoložljivi dokazi govore potemtakem zato, da je diploporni apnenec z grupo okoli vrste D. annulata pri nas cordevolske, to je spodnjekarnijske starosti in ga ni mogoče stlačiti v zgornji del ladinija. Naša nadaljnja naloga bo, poiskati še nove dokaze za uvrstitev diplo-pornega apnenca v cordevolsko podstopnjo in seveda dognati vertikalno razširjenost vrste D. annulata. Biostratigrafsko je stvar jasna, kronostrati-grafsko pa lahko naredimo še nekaj več kot smo doslej. Ob glodanju te problematike se mi ponuja naslednji sklep. Če je zunaj Slovenije apnenec z vrsto D. annulata res le langobardski in starejši, kar sicer ni nikjer ortokronološko potrjeno, je D. annulata v dinarskem geo-sinklinalnem prostoru živela dlje kot na ozemlju severno od njega; pri nas je doživela svojo cvetočo dobo šele v cordevolski dobi in je živela do meje cordevolska-julijska podstopnja. Najbogatejša doslej znana triasna amonitna favna je bila v Sloveniji najdena na Medvedjem brdu pri Idriji in pripada cordevolski podstopnji, coni Trachyceras aon. Tam se pojavlja tudi vodilni conski fosil T. aon. Amonitna facija črnih ploščatih cordevolskih apnencev je vredna velike pozornosti pri nadaljnjih raziskovanjih. Nekaj več o tem sem poročal že na drugem mestu (Ramovš, 1970, 163—195). S kronostratigrafskim problemom zgornjega diplopornega apnenca je, gledano na širši alpski prostor, v tesni zvezi tudi vprašanje začetka življenjske dobe apnene alge Clypeina besici. Po Ottu je od cordevola do tuvala živela karnijska flora z značilnima predstavnikoma Poikiloporella duplicata in Clypeina besici. S. Pan ti č (1965, 136) je to novo vrsto opisala očitno iz julijske oziroma tuvalijske podstopnje. V Sloveniji jo doslej poznamo samo v apnencih julijske podstopnje. Cordevolsko podstopnjo karakterizirata v glavnem dva razvoja. Prevladoval je apnenčev razvoj, vendar je iz apnenega blata in apnenih skeletnih ostankov v precejšnji meri nastal pri diagenezi drobnozrnat ali debelozrnat, ponekod tudi luknjičav dolomit. Apnenec tega razvoja sestoji večinoma iz ostankov apnenih alg rodu Diplopora (v veliki meri D, annulata), ki so v velikih množinah rasle po obsežnih tratah zelo plitvega cor-devolskega morja. Za razliko od spodnjega, temnejšega anizijskega diplopornega apnenca je Teller le-tega, svetlejšega, imenoval zgornji diploporni apnenec, ki je običajno bel do svetlo siv, ponekod tudi rožnat. Ob tem apnencu in fosilih v njem nastaja tale biostratigrafski in kro-nostratigrafski problem. Zeod Tellerja in Kossmata naprej vsi v Sloveniji uvrščamo zgornji diploporni apnenec kot ekvivalent kasijan-skih skladov v cordevolsko podstopnjo. Do drugačnih ugotovitev pa sta na ozemlju Bavarskih Alp, Severnih apneniških Alp in Karpatov prišla Ott in Bistritzky. Pravita, da je Diplopora annulata oziroma grupa okoli vrste D. annulata živela le do kraja ladinija, to je do kraja lango-bardske podstopnje in da ni živela v cordevolski dobi. Nasprotno pa je karnijska flora s tipičnima predstavnikoma Poikiloporella duplicata in Clypeina besici razširjena od cordevolske do tuvalijske dobe, obe naj bi bili torej živeli v cordevolski dobi. Na Slovenskem je v debeli skladovnici svetlo sivega do bledo rožnatega apnenca Diplopora annulata nesporno določena; določila sta jo tako prof. Herak kot tudi dr. Ott na več primerkih iz raznih krajev. Na drugi strani pa pri nas doslej še nikjer ni bila najdena v takšnem svetlem diplopornem apnencu Poikiloporella duplicata niti Clypeina besici. V okolici Idrije in v širši okolici Ljubljane sestavlja Clypeina besici skupaj s troholinami značilno mikrofosilno združbo julijske podstopnje. Clypeina se pojavi v velikem številu že kmalu nad litološko mejo cordevolske in julijske podstopnje in proti kraju julijske dobe postaja redkejša. Doslej še ni bila nikjer najdena v paleontološko dokazanih tuvalijskih plasteh in prav tako nikjer v zgornjem diplopornem, to je cordevolskem apnencu. Zelo pomembno pa je, da jo imamo na številnih krajih skupaj s troholinami, ki so značilni predstavniki julijske podstopnje. Ob vseh teh ugotovitvah še ne vidim rešitve problema o vertikalni razširjenosti alge Clypeina besici. Če je že sprejemljiva razlaga, da je Diplopora annulata živela pri nas še v cordevolski dobi, se mi zdi skoraj nesprejemljiva razlaga, da bi se bila Clypeina besici v našem prostoru pojavila šele v julijski dobi, severneje od našega ozemlja pa že v začetku cordevolske. V spodnjem delu julijske podstopnje so v okolici Idrije med spremljevalci apnene alge Clypeina besici, Trocholina multispira, T. cf. procera multispiroides, T. biconvexa. Redki so ostanki holoturij (Acanthothelia sp.). Podobna fosilna združba je najdena tudi v julijski podstopnji na Trnovskem gozdu. Pomembna združba troholin in involutin se pojavlja skupaj z majhnimi gladkimi ostrakodi, apnenimi algami, školjkami in ostanki ehinodermov tudi v drugem in tretjem skrilavem horizontu in v spremljajočem apnenem oolitu oziroma onkolitu v okolici Mežice. Med troholinami so T. biconvexa z več podvrstami in T. procera, med involutinami pa Involutina sinuosa pragsoides in I. cf. sinuosa. Zanimivo pa je, da tam okoli doslej še ni bila najdena Clypeina besici. Iz povedanega sledi, da sestavljajo Clypeina besici in troholine značilno mikrofosilno združbo v plasteh julijske podstopnje v Sloveniji. Že dolgo pa je znana makrofosilna združba školjk Trigonodus carniolicus, Pachycardia rugosa in Myophoria kefersteini. V biostratigrafskem razvoju je karakteristična tudi tuvalijska pod-stopnja, ki je paleontološko dokazana v Baški grapi, na južnem pobočju Poredna in na več krajih Dolenjske. Amfiklinski skladi Julijske zunanje cone sestoje iz marogastega biogenega mikritnega apnenca in vmesnih glinenih pol — homogenih pelitov. V apnencu so vsepovsod številni konodonti vrste Paragondolella polygnathiformis, vodilni fosil konodontne cone polygnathiformis. Razen tega je tuvalijska starost dokazana še z amoni-tom Paratropites cf. dittmari (Fliigel & Ramovš, 1970). Enak apnenec vsebuje isti vodilni konodont tudi pri Šentjanžu, Krmelju in v okolici Mirne, pri Šentjanžu pa še kar bogato tropitidno favno z vodilnim conskim amonitom Tropites subbullatus (Kiihn & Ramovš, 1965). Abb. 1. Fazielle Ausbildungen im Nor und Rhat Sloweniens Čeprav drugod po Sloveniji tuvalijska podstopnja še ni paleontološko dokazana, skoraj ni dvoma, da je bila tudi tamkaj odložena. V nekoliko globljemorskih plasteh smemo vsepovsod pričakovati značilnega kono-donta P. polygnathiformis, morda pa kje tudi še redke ostanke tropitidne favne. Vsepovsod v Sloveniji imamo tudi postopen prehod v spodnje-norijske plasti, bodisi dolomit ali dachsteinski apnenec. Norijski in retijski skladi nam zaenkrat ne dajejo možnosti podrobnejše razčlenitve v podstopnje in cone, ker nam pač manjkajo značilni amoniti ali pa še niso določeni. V vsej, več kot 1000 m debeli skladovnici sta gotova dva nivoja: zgornjenorijski s školjko Monotis salinaria in retijski s školjko Conchodus infraliassicus, ki je po Zapf ej u zaenkrat še edini zanesljiv retijski fosil. V zbruskih je med foraminiferami v dachsteinskem apnencu pogostna Involutina communis, v norijsko retijskem grebenskem apnencu pa najdemo poleg prevladujočih spongij, hidrozojev in koral še Problema-ticum Cheilosporites tirolensis in Microtubus communis. Megalodontidne školjke, različnih velikosti, ki se pojavljajo marsikje v norijsko retijskem apnencu in dolomitu, še niso obdelane in še niso dosti pripomogle h krono-stratigrafski razčlenitvi. Zato pa je toliko bolj pisana facijalna podoba norijsko retijskega triasa v Sloveniji, ki jo kaže skica (si. 1). Vprašanje upravičenosti ali neupravičenosti obstoja retijske stopnje bodo morali rešiti drugje v alpskem prostoru in na ozemlju Severne Amerike. Pri nas je gotovo le, da se je plitvomorska šelfna sedimentacija in lagunska sedimentacija brez vrzeli nadaljevala v spodnji lias. Po novih ugotovitvah naj bi ostala v vsej retijski stopnji samo še cona Choristoceras marshi, medtem ko spadajo vse ostale bogate cefalopodne favne, opisane kot retijske, v različne cone norijske stopnje. Gotovo imajo zato prav tisti raziskovalci, in teh je že velika večina, če ne že vsi, da ena sama cona ne opravičuje obstoja retijske stopnje. Raziskovalci triasne kronostrati-grafije se nagibajo k uvrstitvi cone Choristoceras marshi v vrhnji del razširjene norijske stopnje in sicer neposredno nad cono Rhabdoceras suessi. 25 — Geologija 16 385 Omenjeni dve coni tudi ležita v popolnih zgornjetriasnih profilih v Severni Ameriki neposredno druga nad drugo. Precej že vemo o biostratigrafiji in kronostratigrafiji triasa pri nas, še veliko problemov pa čaka rešitve. Poleg podrobnejše kronostratigrafske razčlenitve in ugotavljanja paleontološke vsebine v posameznih enotah mora biti cilj raziskovalcev triasa paleogeografska podoba v posameznih dobah in končno seveda rekonstrukcija življenjskih prostorov skozi vso triasno periodo. Biostratigraphische Charakteristik der Trias in Slowenien Anton Ramovš Zusammenfassung Bei den vor uns stehenden Neuuntersuchungen der Trias in Slowenien wird besonders die Vervollstandigung der orthochronologischen Gliede-rung angestrebt. In den ammonitenfreien Schichtfolgen werden wir aber versuchen, wenigstens eine Parachronologie aufzubauen. In dieser Arbeit wird dargestellt die biostratigraphische Charakteristik der gandarischen Stufe mit Claraia clarai, des Spathian mit Tirolites-Fauna, des Anis mit einer besonders interessanten Foramin if er en-Fa una, des Illyr mit Paraceratites trinodosus, des Anis in der Algen-Fazies (un-tere Diploporen-Kalke), des Langobard in der Ammoniten-Fazies einerseits und in der Algen-Fazies anderseits, des Cordevol in der Ammoniten-Fazies und in der Diploporen-Kalk-Ausbildung (obere Diploporen-Kalke), des Jul mit der Clypeina besici und Trocholinen Gemeinschaft und mit der Trigonodus carniolicus-, Pachycardiarugosa und Myophoria kefersteini-Fauna und des Tuval mit Tropites-Fauna und Conodonten der Paragon-dolella polygnathiformis-Zone. Die faziesreiche Ausbildung des Nor und des Khat bietet zur Zeit noch keine Moglichkeit fur eine weitere Unter-teilung. In Slowenien beruht die orthochronologische Gliederung nach Ammo-noidea nur in wenigen Triasabschnitten, die meisten Grenzen dagegen sind nur lithologisch bedingt. Dieses liegt einerseits darin, daB die Trias in Slowenien nicht durchwegs in der Ammoniten-Fazies ausgebildet ist und die Ammoniten nur an seltene Fundpunkte beschrankt sind und an-dererseits darin, daB in den bekannten Fundorten noch nicht ausreichend gesammelt wurde, bzw. die Ammoniten-Faunen noch nicht bearbeitet sind. Deshalb gehen unsere Bestrebungen in die Richtung, neue Auf-sammlungen der Ammonoidea zu machen, obwohl geschlossene Ammoniten fuhrenden Profile nicht zu erwarten sind. Andererseits machen wir die ersten Versuche, die Trias-Gliederung nach anderen Gruppen (Conodonten, Foraminiferen) durchzufuhren und in den ammonitenfreien Schichtfolgen oder Faziesbereichen wenigstens eine Parachronologie auf-zubauen. Im slowenischen Teil des Beitrages wurden die bedeutenden biostrati-graphischen Charakteristiken der Trias vorgefiihrt. Die bialogische Problematik an der Perm/Trias-Wende wird erneut studiert. Der untere Teil der gandarischen Stufe ist in unserer ammonitenfreien Fazies durch Vorkommen von Claraia clarai und C. aurita charakterisiert. Die Tirolites-Fauna, die das untere Spathian beweist, ist haufig anzu-treffen. Die sie begleitende Faunengemeinsehaft um Natiria costata scheint eine grossere Vertikalverbreitung zu haben. Die Untertrias/Anis-Grenze ist biologisch noch nicht fundiert. Im Anis sind besonders Foraminiferen (Meandrospira dinarica, Glomospira densa u. a., Glomospirella, Endothyranella, TurispiriUina) fur die Parachronologie interessant. Die Illyr-Unterstufe ist in einigen Funddrten auch mit Ammoniten (auch Paraceratites trinodosus) belegt. Eine and ere fazielle Ausbildung des Anis stellen untere Diploporenkalke Tellers mit Phy-soporella pauciforata, Diplopora hexaster hexaster, D. hexaster helvetica u. a. dar. Das Fas^an i^t biologisch kaum fcekannt, die langobardische Unterstufe ist dagegen verhaltnismaBig gut orthochronologisch sowie auch parachro-nologisch belegt. Andererseits sind noch Algenkalke (Teutloporella trias-ina, T. herculea u. a.) im Langobard ziemlich weit verbreitet. Im Oordevol sind zwei biostratigraphisch interessante fazielle Aus-bildungen hervorzuheben. Dunkle Plattenkalke in der Ammoniten-Fazies fiihren eine reiche Faunengemeinsehaft mit Trachyceras aon. Diese Fazies geht seitlich in die Algen-Fazies (obere Diploporenkalke Tellers) mit Diplopora annulata iiber. Das Ausloschen der Kalkalge Diplopora annulata und das Einsetzen von Clypeina besici stellt ein weiteres chronostratigraphisches Problem dar. Das Jul ist in Slowenien durch zwei interessante Faunengemeinschaf-ten charakterisiert: einerseits Clypeina besicifTrocholinen Gemeinschaft, andererseits Trigonodus camioltcus, Pachycardia rugosa und Myophoria kefersteini-TPauna. Biostratigraphisch ist von grossen Interesse die tuvalische Tropites-Fauna (auch mit T. subbullatus) und die Conodonten-Fauna mit Para-gondolella polygnathiformis, die das dominierende Element in der Mikro-fossilen-Gemeinschaft darstellt. Die faziesreiche Ausbildung des Nor und des Rhat (Abb. 1) bietet zur Zeit noch keine Moglichkeit fur eine weitere Unterteilung. Ammonidea fehlen oder sie sind noch nicht bestimmt. Die eintonige Megalodontiden-Fazies geht in einigen Gebieten schon im oberen Nor in die massige Riff-Fazies (Spongien, Hydrozoen, Korallen, Problematica Cheilosporites tirolensis und Microtubus communis, Kalkalgen u. a.) uber. Rotliche Hall-statter Kalke fuhren nach bisherigen Kenntnissen zahlreich nur Monotis salinaria. Die Karbonat-Fazies der Obertrias geht ununterbrochen in den Lias iiber, die Ammonoidea fehlen, die anderen Gruppen an der Trias/Jura-Wende sind noch nicht untersucht. Literatura Bittner, A. 1884, Die Tertiar-Ablagerungen von Trifail und Sogar. Jb. Geol. Reichsanst. 34, 433—600. Wien. Flugel, H. & Ramovš, A. 1970, Zur Kenntnis der Amphiclinen-Schichten Sloweniens. Geol. vj. 23, 21—37. Zagreb. Iskra, M. 1965, Geološka zgradba Savskih jam. Geologija 8, 279—298. Ljubljana. Ko s s m a t, F. 1905, Erlauterungen zur Geologischen Karte Haidenschaft und Adelsberg. Geol. Reichsanst. Wien, 56 S. Wien. Kossmat, F. 1910, Erlauterungen zur Geologischen Karte Bischoflack und Idria. Geol. Reichsanst. Wien, 101 S. Wien. Kiihn, O, & Ramovš, A. 1965, Zwei neue Trias-Ammonitenfaunen der Umgebung von Novo mesto. Jugosl. akad. znan. umjetn., Acta geol. 5, 13—41. Zagreb. Leonardi, P. 1967, Le Dolomiti. Geologia dei monti tra Isarco e Piave. 1522 p. Pantič, S. 1965, Clypeina bešiči sp. nov. iz trijaskih sedimenata spoljaš-nih Dinarida. Geol. glasnik 4, 133—141. Titograd. Rakovec, I. 1933, Vodnik po zbirkah Narodnega muzeja v Ljubljani. Geološko-paleontološki oddelek. Narodni muzej v Ljubljani, 119—185. Ljubljana. Ramovš, A. 1967, Nachweis der Schichten der Illyr-Unterstufe im Raum von Ljubljana. Bull. sci. Yougosl. A, 250—251. Zagreb. Ramovš, A. 1970, Stratigrafski in tektonski problemi triasa v Sloveniji. Geologija 13, 159—173. Ljubljana. Teller, F. 1885, Fossilfiihrende Horizonte in der oberen Trias der Sann-thaler Alpen. — Verh. Geol. Reichsanst., 355—361. Wien. Teller, F. 1889, Daonella Lommeli in den Pseudo-Gailthalerschiefern von Cilli. Verh. Geol. Reichsanst., 210—211. Wien. Teller, F. 1898, Erlauterungen zur Geologischen Karte Eisenkappel und Kanker, Geol. Reichsanst. Wien, 142 S. Wien. Teller, F. 1910, Jahresbericht des Direktors fur 1909. — Verh. Geol. Reichsanst., 14—16. Wien. Zlebnik, L. 1955, Triadni cephalopodi izpod Pece. Geologija 3, 216—219. Ljubljana. UDK 550.83:551.44 Geofizikalne raziskave na Krasu* Janez Lapajne Avtor je imel namen informirati geologe, hidrogeologe, speleologe in druge strokovnjake o dosedanjih raziskavah na krasu, predvsem na slovenskem, nekaj primerov pa je omenil tudi z območja hrvaškega krasa, ter o uporabnosti raznih metod. Poudarek je bil na geoelektričnih metodah. Podajanje je bilo razdeljeno na pet delov. V prvem je predavatelj dal pregled geofizikalnih raziskav, ki so jih izvedli v glavnem geofiziki Geo-loškega zavoda iz Ljubljane. Drugi del je obsegal raziskave na matematičnih, laboratorijskih in naravnih modelih z ustreznimi izsledki in ugotovitvami, s pomočjo katerih je bil v naslednjem delu formuliran raziskovalni problem. V četrtem delu so bile v ilustracijo predhodnim izvajanjem na kratko opisane štiri terenske raziskovalne naloge. Na koncu je avtor na podlagi večletnih raziskav ocenil uporabnost raznih geofizikalnih in predvsem geoelektričnih metod ter možnost povečanja globinske dosegljivosti. Rezultati laboratorijskih in matematičnih modelnih raziskav nedvoumno kažejo, da je globinska dosegljivost geoelektrične upornostne metode, h kateri se raziskovalci zaradi interpretacijskih, tehničnih in ekonomskih razlogov najraje zatekajo, sorazmerno majhna, če gre za neposredno ugotavljanje raznih teles. Globinsko dosegljivost geoelektričnih metod je možno pri primernih geoloških pogojih povečati na tri načine: — s posrednim ugotavljanjem, — z merjenjem sekundarnega polja in — z neposrednim uvajanjem električnega toka v raziskovano telo. Razna telesa lahko ugotavljamo posredno, če je telo, ki ga iščemo ali raziskujemo, v taki meri povezano s spremembo ali nastankom neposredne okolice, da se opazno spremenijo poprečne fizikalne lastnosti obdajajočih kamenin oziroma krovnine. »Anomalno telo«, ki zajema poleg raziskovanega telesa še večji ali manjši del njegove okolice, je lahko bistveno večjih razsežnosti kot samo iskano telo in lahko povzroča merljivo anomalijo, ki nam odkrije sicer neugotovljiv objekt. Ce se raziskovano telo v umetno ustvarjenem primarnem polju tako močno polarizira, da ustvari merljivo sekundarno polje, moremo uspešno uporabiti metodo inducirane polarizacije. V geoloških razmerah, kjer je del raziskovanega telesa neposredno dostopen (izdanek, vrtina), je mogoče ustvariti sorazmerno močno električno ali elektromagnetno polje v objektu raziskovanja na ta način, da ozemljimo eno elektrodo v samem telesu. Takšnemu merskemu postopku pravimo metoda električno nabitega telesa. V praktičnih primerih moremo posredno ugotavljati predvsem rudna telesa (npr. boksit) in kraške jame; inducirana polarizacija utegne biti uspešna pri iskanju z glino zapolnjenih votlin in razpokanih con, pri iskanju vodnih tokov pa je običajno najuporabnejša metoda električno nabitega telesa. NOVE KNJIGE BOOK REVIEWS Milan Herak: Geologija Milan Herak: Geologija — struktura, dinamika i razvoj Zemlje, druga popolnoma predelana in dopolnjena izdaja. Založba Školska knjiga 1973, Zagreb. Obseg: 465 strani, 278 slik, velikost knjige 24 X 16 cm, vezana v platno*. Druga izdaja tega učbenika za visoke šole je izšla 10 let po prvi ter je precej spremenjena in dopolnjena. Slike so preglednejše in vsebujejo več podatkov. Delno so spremenjeni tudi naslovi poglavij, ki skušajo več povedati. Stavek je gostejši, zato nudi knjiga precej več kot v prvi izdaji, čeprav se je število strani le malo povečalo. Uvod vsebuje več zgodovinskih podatkov o razvoju geološke vede. V prvem poglavju navaja avtor hipoteze o nastanku Zemlje, česar prej ni bilo. Zanimivo je novo poglavje o Zemlji kot izvoru in porabniku energije, ki je sicer kratko, vendar pisano v skladu z najnovejšimi pogledi na to vprašanje. Skrbno je obdelano poglavje o delovanju vode kot geološkem faktorju, ki je obenem nekakšen povzetek hidrogeologije. čutiti je, da je to področje avtorju blizu. Skoraj prekratko pa se mi zdi poglavje o vetru kot geološkem faktcrju. Tu bi bilo potrebno več razlage o puščavski morfologiji glede na taka območja v geološki preteklosti pri nas. Prekratko je tudi poglavje o organizmih kot geoloških faktorjih. Poglavje o diastrofizmu je bilo že v prejšnji izdaji dobro obdelano. Skoda, da je v tej izdaji na sliki 124, ki prikazuje položaj obrobnega morskega bazena, odpadel napis »kor-diljeri«. Uvod v stratigrafski del je razširjen in napisan v skladu s sodobnimi ugotovitvami. Poučno je zlasti poglavje o stratigrafski klasifikaciji, kjer slika 140 pojasnjuje pojme o kronološki, kronostratigrafski, litostrati-grafski in biostratigrafski razčlenitvi. Pri posameznih poglavjih so pregledni korelacijski litostratigrafski profili o razvoju posameznih sistemov. Novost v knjigi je tretji del. To je nekakšna regionalna geologija, ki nam kratko in jedrnato prikaže zgradbo posameznih gorstev, kontinentov in oceanov. Ta snov je navadno v podobnih knjigah zelo razvlečena in nepregledna, tu pa je podana pregledno in jasno. O knjigi lahko rečemo na splošno, da je pisana zgoščeno^ in jasno brez nepotrebne navlake. Avtorja odlikuje tudi njegova povezanost z našimi geološkimi razmerami in navajanje primerov predvsem iz domače geološke literature, kjer je to mogoče. Na koncu vsebuje učbenik spisek literature in stvarno kazalo. Mario PleniČar UREDNIŠKA OBVESTILA EDITORIAL NOTICES Sodelavcem geologije Vsebina in obseg dela GEOLOGIJA objavlja originalne razprave s področja geoloških in sorodnih ved ter poročila o geoloških raziskovanjih, kongresih, posvetovanjih in publikacijah. Tekst naj ne bo daljši od 50 tipkanih strani ali 84.000 znakov. V to število nista všteta povzetek v tujem jeziku in literatura. Prosimo vse sodelavce GEOLOGIJE, da skrbno izbirajo vsebino svojih člankov, posvete ustrezno pozornost kratkemu in jasnemu načinu izražanja, uporabi posameznih besednih vrst in strokovnih geoloških izrazov ter izdelavi ilustracij'. Na ta način bo reviji zagotovljena primerna znanstvena raven in oblika. Priprava rokopisa Prispevki morajo biti pisani s strojem z dvojnim presledkom in s 3 cm Širokim levim robom. Pri 28 vrsticah na vsaki strani in 60 tiskovnih znakih v vsaki vrsti da 50 strani 84.000 tiskovnih znakov. Pri pregledu svojih rokopisov naj avtorji zlasti pazijo na pravilno pisanje znanstvenih in lastnih imen, znakov, formul in podobno. Osebna imena pri navajanju literature naj bodo podčrtana črtkano, imena fosilov (rod in vrsta) pa valovito. Tekst naj ne vsebuje neobičajnih okrajšav in nejasnih popravkov. Članki morejo biti pisani ali v domačih ali v tujih svetovnih jezikih. Članek v domačem jeziku mora imeti povzetek v tujem svetovnem jeziku v obsegu vsaj ene petine članka, prispevek v tujem jeziku pa naj ima kratek slovenski povzetek. Na začetku vsakega članka mora biti izvleček v obsegu 1000 do 1500 tiskovnih znakov v enem od svetovnih jezikov. Ce želi avtor drugačne pogoje glede obsega in povzetka svojega članka, je to možno v sporazumu z uredništvom. Navajanje literature Literaturo navajajte po abecednem redu avtorjev in kronološko na naslednji način: priimek avtorja, začetna črka avtorjevega imena, letnica, naslov dela (pri periodičnih izdajah tudi naslov revije in zaporedna številka zvezka), založba in kraj, kjer je delo izšlo. V literaturo vključujte samo uporabljena dela, bibliografijo pa le v izjemnih primerih glede na vsebino in pomen razprave. V citatih med tekstom navedite ime avtorja in letnico, ko je delo izšlo, po potrebi tudi stran. Ilustracije Karte, profili, skice, diagrami in druge podobne slike morajo biti narisani na prosojnem matričnem papirju. Na vsaki sliki mora biti ime avtorja in zaporedna številka slike. V glavnem naj bo slika pojasnilo teksta, zato mora biti med tekstom na ustreznem mestu navedena zaporedna številka slike. Napisi in legende k slikam naj bodo kratki, posebno še, ker morajo biti dvojezični. Pri dosedanjih izdajah naše revije se je pokazalo, da avtorji pri slikah ne upoštevajo formata knjige, kar povzroča mnogo dodatnega dela pri urejevanju in tisku. Pri vseh slikah med tekstom upoštevajte, da bo zrcalo revije v bodoče 12,6 X 19,2 cm. V primeru, da je potrebna večja slika, naj njena širina po možnosti ne preseže 40 cm, višina pa naj ne bo večja kot 18 cm. Risba naj bo večja kot slika, ki bo po njej izdelana; razmerje naj bo 2 :1. Pri tem je treba paziti na debelino črt ter na velikost številk, črk in drugih znakov na risbi, da bosta njihova debelina in velikost tudi po zmanjšanju ustrezala; črke in številke na tiskani sliki morajo biti visoke najmanj' 1 mm. Fotografije naj bodo na gladkem svetlem papirju. Celoten rokopis, vključno risbe, fotografije, izvleček in povzetek v tujem jeziku mora pripraviti vsak avtor sam. Ce kdo želi, da mu risbe in druge priloge ter prevode poskrbi Geološki zavod, je to možno, vendar na račun avtorskega honorarja. Rok za predložitev rokopisov V 17. knjigi GEOLOGIJE* letnik 1974 bodo objavljena dela, ki jih bo uredništvo prejelo do konca aprila 1974. Korekture Uredništvo bo pošiljalo krtačne odtise stavkov v korekturo avtorjem. Pri korekturah popravljajte samo tiskovne napake. Dopolnila so možna le na stroške avtorjev. Sodelavcem, ki živijo zunaj Ljubljane, bomo krtačne odtise pošiljali po dogovoru; njihove popravke bomo upoštevali le v primeru, da korekture vrnejo v dogovorjenem roku. Posebni odtisi Avtorji prejmejo brezplačno po 50 izvodov separatov vsakega članka. Nadaljnje izvode pa lahko dobe po ceni, ki ustreza dejanskim stroškom. Avtorski honorar Uredništvo bo obračunalo avtorske honorarje na podlagi odtisov lomljenega stavka, Geološki zavod pa jih bo izplačal najpozneje ob izidu publikacije. Prosimo, da vsak avtor svojemu rokopisu priloži naslov svojega bivališča in številko žiro računa. Temeljna vsebinska zasnova revije GEOLOGIJA Na podlagi 1., 2., 13., 14., 21., 22., 3. odstavka 23. in 24. člena Zakona o javnem obveščanju (Ur. list SRS št. 7 z dne 28. februarja 1973) so se Geološki zavod Ljubljana, Slovensko geološko društvo in Inštitut za geologijo pri Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo univerze v Ljubljani (v nadaljevanju: izdajatelji) sporazumeli o skupnem izdajanju geološke periodične publikacije (v nadaljevanju: revije). 1. Ustanovitev in naslov revije (1) Revijo je ustanovil Geološki zavod Ljubljana kot del svoje redne dejavnosti leta 1953. (2) Naslov revije je GEOLOGIJA s podnaslovom Razprave in poročila. 2. Izhajanje revije 3. Namen revije (1) Revija ima namen — pospeševati raziskovalno delo na področju geologije in sorodnih ved — obveščati domačo in tujo svetovno javnost o rezultatih raziskovalnega dela in na ta način omogočiti oceno njihove znanstvene in uporabne vrednosti — prispevati k razvoju geoloških znanosti in gospodarstva ter k splošnemu dvigu kulture socialistične družbene skupnosti. (2) Revija dosega svoj namen s tem, da objavlja — originalne razprave s področja geoloških in sorodnih ved — poročila in obvestila o geoloških raziskavah, kongresih, posvetovanjih ter drugih prireditvah in pomembnih dogodkih iz življenja in dela geologov — obvestila o geoloških publikacijah in njihove recenzije — dokumentacijske, bibliografske in biografske sestavke — sporočila, ki jih je dolžna objaviti po zakonu. 4. Jezik in komunikacijski prostor revije (1) Pod enakimi pogoji objavlja revija geološka in sorodna dela vseh državljanov SFR Jugoslavije in tujih državljanov. (2) Glede jezika upošteva revija želje avtorjev, ki lahko izberejo enega izmed jugoslovanskih ali tujih svetovnih jezikov. (3) Izdajatelji organizirajo zamenjavo revije z drugimi geološkimi in sorodnimi publikacijami na vsem jugoslovanskem prostoru in v inozemstvu po načelih socialističnih samoupravnih odnosov ter sodelovanja na področju znanosti in kulture. 5. Tiskovni svet (1) Revijfa je del družbene dejavnosti, zato jo v osnovi usmerja in skrbi za njeno vključevanje v družbeno skupnost tiskovni svet kot organ družbenega i upravljanja. (2) Tiskovni svet obravnava vsa temeljna vprašanja v zvezi z izdajanjem in urejanjem revije ter daje o tem mnenja in predloge izdajateljem. Daje soglasje k tistim določbam splošnih aktov izdajateljev, ki se nanašajo na revijo. (3) Tiskovni svet sestavlja 8 članov. Po enega člana delegirajo: — Paleontološki inštitut Slovenske akademije znanosti in umetnosti — Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo univerze v Ljubljani — Prirodoslovno društvo — Slovensko geološko društvo kot izdajatelj — Inštitut za geologijo kot izdajatelj — Geološki zavod kot izdajatelj. Uredniški odbor delegira v tiskovni svet dva člana. (4) Akt o formiranju tiskovnega sveta izdajo skupaj vsi trije izdajatelji. 6. Uredniški odbor (1) Uredniški odbor skrbi za ustrezno znanstveno raven in strokovno pravilnost del, namenjenih za objavo v reviji. V primeru, da je prispevkov več, kot jih lahko sprejme en letnik revije, določa njihov prioritetni red. (2) Vsak izdajatelj določi po dva člana uredniškega odbora tako, da bodo v sestavu zastopane glavne veje geoloških znanosti in uporabne geologije. (3) Clan uredniškega odbora je tudi glavni in odgovorni urednik revije. 7. Glavni in odgovorni urednik (1) Izdajatelji sporazumno izberejo glavnega in odgovornega urednika revije. Odločbo o njegovi postavitvi izda ustanovitelj revije. (2) Za glavnega in odgovornega urednika je lahko postavljen jugoslovanski državljan, ki je ustrezno geološko, grafično in jezikovno izobražen, opravilno sposoben ter nekaznovan za naklepno kaznivo dejanje. (3) Glavni in odgovorni urednik odgovarja za vsebino in obliko vseh objav v reviji. (4) Glavni in odgovorni urednik zbira rokopise od avtorjev in jih potem, ko jih sprejme uredniški odbor, pripravi za tisk. Pri tem v sodelovanju z avtorji skrbi, da so rokopisi pripravljeni v skladu z zahtevami revije po originalnosti vsebine ter znanstvenem, jezikovnem in tehničnem slogu. 8. Avtorji in rokopisi (1) Avtorji se morajo pri pripravi rokopisov vseh vrst ravnati po načelih iskanja znanstvene resnice, družbene odgovornosti in dobrih medsebojnih odnosov. (2) Avtorji naj skrbno izbirajo vsebinsko zasnovo svojih člankov, posvečajo pozornost kratkemu in jasnemu načinu izražanja, uporabi posameznih besednih vrst in strokovnih geoloških izrazov ter izdelavi ilustracij. (3) Pri zahtevah glede obsega in opreme svojih prispevkov naj upoštevajo možnosti revije in tiskarne. (4) Avtorji, ki so v rednem delovnem razmerju ali pogodbenem razmerju pri določeni temeljni organizaciji združenega dela in žele objaviti razprave in poročila na podlagi podatkov, zbranih po službeni dolžnosti, morajo imeti za objavo soglasje pristojnega samoupravngea organa delovne organizacije. (5) Rokopise, ki so bili že objavljeni v domačih ali tujih časopisih, bo uredništvo zavračalo. (6) Glede avtorskih pravic veljajo določbe zakona o avtorskih pravicah. 9. Financiranje (1) Za finančna in druga materialna sredstva za urejevanje, tiskanje in razpošiljanje revije skrbi ustanovitelj. (2) Ustanovitelj omogoča s svojimi delavci v rednem delovnem razmerju pripravo rokopisov vključno ilustracij za tisk revije in njeno razpošiljanje. 10. Končna določba Razen za skupno revijo navedenih treh izdajateljev, velja ta dokument kot temeljna vsebinska zasnova tudi za objavo tistih del, ki presegajo možnosti za objavo v redni izdaji in se zaradi aktualnosti njihove vsebine izdajatelji odločijo, da jo izdajo v posebni izdaji. Direktor Geološkega zavoda Slavko Papler, dipl. rud. inž., 1. r. Predstojnik Inštituta za geologijo dr. Matija Drovenik, 1. r. Predsednik Slovenskega geološkega društva dr. Dušan Kuščer, 1. r.