222
Književnost.
zaneso v Vienno v Galiji. Tudi tu so nastajali viharji, zato so truplo potopili v Pilatovem jezeru ') na Švicarskem. A še tukaj ne da miru zli duh ;—, ki je v truplu; razburkava vodo in nareja viharje na Pilatovi gori. Tako pa bode ostalo do sodnjega dne, dokler bode namreč Pilatovo truplo v onem jezeru." Ge so vrgli kamen v globino jezera, zašumeli so razburkani valovi, to pa je Pilatov zli duh. Tako je še nedavno trdil švicarski seljak. Umevno je torej, da so pogostokrat obiskovali hrib iz praznoverja. Vlada kantona lucernskega je v neki dobi. prepovedala hoditi na hrib. Naravoslovec Gessler si je moral izprositi od vlade posebnega dovoljenja, da je mogel  gori priti.
Se mnogo drugih pravljic je razširjenih po Švici o Pilatu, nekatere kar naravnost spominjajo pravljice o večnem Judu. Kakor tava le-ta brez miru po svetu, ne da bi mogel umreti, in kakor se rad prikazuje, zlasti veliki teden, kot truden, življenja sit starec, tako privleče vsak veliki petek hudič Pilatovo truplo iz jezera, obesi je na ostro pečino ter je umiva. Pa zastonj: ne da.se umiti nesnaga: do sodnjega dne bode hudobec poskušal svojo srečo «— brezuspešno.
b) V glavnih potezah smo že označili pravljico o Pilatovi smrti. Vienne na Francoskem je  oni žalostni kraj, kjer  je   umrl Pilat.
') Pilatovo jezero in Pilatova gora („Pilatusberg", čegar najvišji vrhunec se' imenuje Tomlishorn in ki je visok 2133 m), imata ime po Pilatu., sodniku Jezusovem. Jezikoslovec J. L. Brandstetter je v posebnem spisu 1. 1803 dokazal, da se nahaja ime Pilatovo že leta 1384. v neki svetovni kroniki v zvezi z lucernskim jezerom, a že pred 1. 1387. se je preneslo ime na sedanje Pilatovo jezero, ki je med planinama „Briindlen" in „Oberalp". Z jezera pa je prešlo ime na hrib, ki se je imenoval prej „Frakmtind" (mons fractus). — Do sedaj se je obče mislilo, da je ime „Pilatova gora" nastalo iz latinskega „mons pileatus" - klobučja gora, ker ima hrib podobo klobuka, ali pa kakor drugi razlagajo, ker se nad hribom radi kopičijo oblaki v podobi klobuka. Res trdi v onem kraju vremenski prerok:
Wenn der Pilatus hat einen Hut, So išt das Wetter fein und gut.
Na Pilatovo goro vodi železnica, ki prepeljuje v pole-tenskili mesecih mnogo ptujcev. Gori sta namreč ava Velika hdtela. 28. avgusta lanskega leta se je vršil na hribu celo shod švicarskih železničarjev. Ob tisti priliki so celo na bližnjih vrhovih prižgali kresove, ki so se videli po vsi severni Švici od Bodenskega pa do Neuen-burškega jezera, do   iiokm daleč.
Slovenska književnost.
Knjige ,,Matice Slovenske" za leto 1893.
Henrik Sienkievvic^: Z ognjem in mečem.
Povest *| davnih  let.  I* poljščine prelomil M. M. Ilustroval Emil Zillich. Del III. in IV.   V Ljub-
Tudi po krščanskem poročilu je umrl v Vienni ali pa v Lyonu. Dolgo so kazali v jednem ali drugem teh mest „pretoire de Pilate", „tour de Pilate" in „maison de Pilate" — sodišče, stolp in hišo Pilatovo.
Zamolčati tudi ne.smemo pravljice, po kateri se je Pilat izpreobrnil, postal k r i s t i j a n ter umrl kot mučenec. Kopti ga Časte kot svetnika in ženo njegovo kot svetnico dne 25. rožnika. Seveda moramo takoj pristaviti, da je dal povod tej legendi neki krščanski Kopt z imenom Pilat.    "
c) Ne toliko pravljica, marveč pobožna 1 e-genda seje polastila Pilatove žene Klavdije Prokule. Plemenita gospa krivičnega sodnika je dala dovolj povoda pobožnim pravljicam z vzne-mirjajoČimi sanjami, katere je imela radi Jezusa. Iz teh sanj so se spletle brez dvoma pravljice o Pilatovi nesrečni smrti. Glede na Klavdijo Prokulo pa so bile ravno one sanje povod, da jo je. legenda uvrstila med krščanske svetnice. Mnenje starega krščanskega veka o Klavdiji Pro-kuli je označil ob kratkem sv. Pashazij Radbert, cerkveni pisatelj IX. veka, tako-le: „Quoniam beatam dicunt Pilati uxorem, quae per visum passa est multa propter Jesum, et recepit per visum, quae erat passa in vita sua." (Blaženo imenujejo ženo Pilatovo, ki je v prikazni veliko trpela zaradi Jezusa in je prejela v gledanju,. kar je pretrpela v življenju.) — Po že omenjenih, seveda nepristnih „Acta Pilati" je bil Pilat k smrti obsojen, ker je dal Jezusa križati, a umrl je po krščansko. O smrti njegovi so se prikazovali angeli. To je ženo njegovo, Častilko judovske vere in skrivno učenko Jezusovo, tako pretreslo, da je nagle, vendar pa krščanske smrti umrla ter bila z možem vred pokopana. Grška razkolna cerkev slavi njen spomin 27. vinotoka, katoliška cerkev pa je ne časti za svetnico.
Prerešetali smo z zgodovinskega stališča življenje in delovanje Pilatovo in pred vsem smo se prepričali, da se vse, kar vemo iz evan-geljske zgodovine o njem, do cela vjema s podatki svetovne zgodovine. In to poživi v nas sveto krščansko? vero, posebej še vero v božjo veljavo in resničnost svetega pisma!
Ijani. Zalomila in na svetlo dala „Matica Slovenska". Natisnil F. Simdček v Pragi. l8q3. ^9. Str. 213. — Vili. zvezek „Zabavne knjižnice" prinaša tretji in četrti del Sienkiewiczeve povesti „Z ognjem in mečem". Ocenjujoč lanske knjige „Matice Slovenske" je  „Dom in Svet"  precej  obširno poročal o  I. in
Književnost.
Književnost.
223
II. delu, razpravljajoč zlasti o vnanji obliki in jeziku. Poglejmo letos najpoprej vsebino!
„Z ognjem in mečem", povest iz davnih let, je zgodovinska povest, a ni zajeta iz časov, ko je bila Poljska na vrhuncu slave in mogočnosti, ampak iz dobe, ko je država jela čimdalje bolj pešati in slabeti; ona „davna leta" so zadnja leta vladanja Vladislava IV. (1632 —1648) in prva leta, ko je vladal Kazimir (1648—1668). Tedaj so se začeli prepiri med poljsko „ šlahto" in Kozaki, prepiri, ki so kmalu narasli do krute domače vojske/v kateri se je z ognjem in mečem uničil lep kos poljske dežele, tako, da so „volčje bivali po vaseh, a ljudje tulili po gozdih". To je zgodovinska za-slomba povesti. Za delujoči osebi, zajedno zgodovinski, si je izbral Sienkievvicz Bogdana Hmiel-nickega, hetmana (vrhovnega poveljnika) kozaškega, izmed „šlahte" pa Jeremijo, kneza Višniovieckega; glavni osebi v povesti pa sta Jan Skrzetuski, poročnik in verni sluga kneza Jeremije, pa Bohun, privrženec Hmielnickega, ki oba koprnita po „kne-ginji" Heleni Kurčevičevi. Le-to razmerje je pisatelj tako umetno vpletel med bitke in zmage, da, čeprav nisi prijatelj popisovanju krutih in krvavih bojev, ponavljajočih se zopet in zopet, čital boš vendar pazno do konca; omilili se ti bodo junaki, in ko prečitaš, zdelo se ti bo, da si celo med postranskimi osebami v povesti dobil novih znancev in da se le težko od njih ločiš, tako n. pr. od Za-globe, ki je pravi Odisej, ali od „ romantičnega viteza"  Longina Podbipi^te.
Povest ima še druge vrline. Izborno so zlasti naslikani duševni boji. Hmielnicki se bojuje za prostost in pravice Kozakov; sam sebe hoče pregovoriti, da ima pravico za to, pa oglaša se mu vest, očitajoč mu, da se druži zoper rodne brate z najljutejšimi sovragi Poljske, s 7'atarji. A tudi knez Jeremija, strah in groza vsem Kozakom, bojuje silne duševne boje. On gre v boj zoper upornike, požigalce, morilce, a kdo mu je dal oblast? Mirovna stranka v zboru se hoče pogajati s Kozaki. „Kaj pa dela šlahta, ki se shaja k njemu, namestu k vladarjem? Pokorščino lomi. In on — državljan, on  —  vojak,  naj  bi stal na čelu brezpravju?"
Iz povesti odsevajo vse žalostne razmere tedanje Poljske, ko so „črvi samovoljstva, nereda in samoljubja glodali deblo poljske ljudovlade", posebno  dobro pa je  popisano življenje v Ukrajini.
Upamo, da bo povest blažila čitatelje, ker podaje veliko dobrih, vzglednih značajev; rodoljubom kaže, kako naj so jim domovinske koristi pred osebnimi, pisateljem pa, kako naj izkoriščajo v svojih  spisih versko  prepričanje in versko zavest.
Prevedena je povest prav skrbno. III. in IV. del se tudi glaje citata, kakor prva dva dela. Ne ugajajo nam pa nikakor ptuji izrazi, kakor jih je „Dom in Svet" že lani grajal, ki so ostali tudi letos ali pa so se celo z novimi pomnožili, kakor so:  nami-
guš-a, odoleti (kos biti), onesmeliti, osledec, po-bunjen (pripravljen za upor), podjezd (jezdeci, ki pozvedvrjejo), ponirek, pomiriti, poskudnost, povev vetra, pripriditi (pridobiti), prodek, razdragati, suk -ljati, ščenketanje, švist, švistniti, trkolati, udelnost, vobeč česa, vshičen, zabavljen (od glagola baviti!), zahrkotati, zdrizati itd. Tudi zveze: miniti koga ali kaj (mesto: meni o iti), hoče se komu (mesto kdo hoče) itd. ne done nikakor domače na naša ušesa. Čitajočemu občinstvu bodo ti izrazi večinoma ptuji in večkrat uzrok, da bo kak oddelek manj umeven. In vendar morata pisatelj in prelagatelj skrbeti, da je spis jasen. Naj se prevod ne oklepa tako tesno izvirnika, da bi bil radi tega teman. Saj se prelaga vendar zato, da bi čitalo spise brez težave tudi manj omikano občinstvo. Naj bi tega ne pozabili nikdar gospodje, ki prelagajo spise za „Slovansko knjižnico"   v  Gorici.
Marsikatero težavo je . bilo treba odstraniti, predno je mogla izdati „ Matica" imenitno Sien-kievviczevo povest in sicer celo — ilustrovano. Slike v III. in IV. delu so bolj lične, kakor v prvih dveh delih. Pokazala je s tem, da teži po napredku in da ji je pri srcu tudi „Zabavna knjižnica". Bodimo ji torej hvaležni, in tudi oni rodoljubi, ki jim ne ugajajo samo znanstvena dela, naj pristopijo vsaj radi „Zabavne knjižnice" in pomnože to za naš, duševni napredek tako  važno  društvo.
S.
Poljska književnost.
: O pojedynkn. Kilka mvag skreslit Ks. Ma-ryan Morau>ski T. J. prof. Univ. Jag. Krakovv. — Drobna knjižica, prikupljiva po obliki in po vsebini. Dvoboj (pojedvnek) je danes hudo razširjeno zlo. Živo je potrebno pisati proti njemu. Mnogi pisatelji pravijo: dvoboj je potrebno zlo (malimi necessarium). Pa kako more zlo biti potrebno, in more-li biti kaj potrebnega moralno zlo? Vprašanje je nravo-'in dušeslovno, vredno premišljevanja. Pisatelj govori v prvem poglavju o zgodovini dvoboja. Dvoboj ni le ostanek, ni zadnji še ne zatrti sled srednjeveških krvavih običajev ali celo starogrmanskih narodov, kakqr mislijo mnogi pisatelji. Če bi bil le. to, moral bi se, od stopinje do stopinje umikati iz društva, ali bi se k večjemu obdržal v jednakem stanju. Toda košati se čimdalje bolj. Vendar, pravi, ima tu brez dvoma največjo vlogo zapuščina srednjega veka. V starožit-nosti ni govora o dvoboju v današnjem pomenu. Tudi vitez v srednjem veku se ni bil za svojo čast v sedanjem zmislu, še manj . pa za svoje maščevanje. Srednjeveški vitez je člen velike versko-viteške bratovščine. Njegov meč je posvečen samo obrani srca, obrani pravice. Šele v 16. stoletju, ko je v ljudeh ostala silovitost iz viteških časov, ko se mogočno razvija individuvalnost in nravne vezi slabe,  začel se je pravi dvoboj.  V   17. stoletju je