(Kupres), Mravinci (Split), Studenci (Imotski i Ljubuški). Ili рак (na str. 49.) stoji da su Črnogorci u Srbiji, a ne navode se Črnogorci kraj Imotskoga. Iz popisa uporabljene literature vidlj ivo je kako je Lubaš iscrpio naj- važnija vrela do kojih je mogao doči, ali na žalost nisu mu dopala ruku baš sva. Zbog vel ike daljine (od Poljske do Balkana), zbog širine prostora i više jezika odakle je uzimao gradu naprosto se nije moglo sve zabilježiti. Ovaj se nedostatak ne bi ni osjetio kada pisac ne bi posizao za brojčanim podacima, a njih temelji uvijek na postoječim skupljenim toponimima. Stoga su statistički podaci samo relativno točni. U idealnom slučaju, tj. da su predočeni baš svi potrebni toponimi, te bi brojke unekoliko bile drugačije. I ovo je zapravo jedini ozbiljniji nedostatak Lubaševa djela, ali on nije bitne naravi. I s njime djelo skoro ne gubi ništa na znanstvenoj naravi. U njemu je najvažniji teo- retski dio koji se temelji na datim podacima. Uzgredno bi se moglo primijetiti kako nije sretno povezivati etimologijski nazive toponima Drinovci (str. 48 in 49) s nazivom rijeke Drine, kako je to učinjeno. Oba se nalaze na ikavskom području (Imotski, Drniš). Postanak njihov ne predstavlja nikakvu zagonetku. Potječe od ikavske imenice drin, knjiž. drijen (Cornus mas L.). Inače u ovim krajevima nisu rijetki toponimi nastali od naziva biljaka ili njihovih pojedinih organa, npr.: Grabooac, Ja- senak, Kljenak, Kljenooac. Rastovac, Raščane, Rašeljke, Orah pa Gorica, Crnjeli Grmi, Cerovi Doci, Liskovača i dr. Ni 20 km od imotskili Drinovaca na zapad leži selo Soib, a biljka je soib zapravo drijen croeni (Cornus sanguinica). Naziv рак rijeke Drine nije slavenskog podrijetla. Osim dotičnih primjedaba, o svemu se drugome mogu najpohvalnije izra- ziti. W. Lubaš je učenik Witolda Taszyckoga, onomastičara svjetskoga glasa, i sam je dosada stekao znanstveno priznanje te je Slowotwôrstwo poludnio- slowianskich nazw miejscovych z sufiksami -ci, -ovci, -inci itp. najbolji pri- mjer poljske onomastičke škole. Prikupljeni su podaci temeljito obradeni i razvrstani po njihovoj unutrašnjoj strukturi, koju je pisac sretno uočio. Mate Šimundič Pedagoška akademija, Maribor SLOVENSKI GLEDALIŠKI LEKSIKON1 Jože Munda je v oceni Smolejevega Slovenskega dramskega leksikona2 zapisal željo, da bi dobili leksikon, ki ne bi upošteval le dramatike, pač pa tudi film, radijsko, televizijsko, lutkarsko dramo in igro ter operno gleda- lišče.3 SGL je uresničitev te pobude, je nadaljevanje dela, ki ga je zastavil 1 Slovenski gledališki leksikon I—III, Knjižnica Mestnega gledališča ljub- ljanskega, št. 56—58, Ljubljana 1972. Dal je SGL. 2 Viktor Smolej: Slovenski dramski leksikon I, II, Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega, št. 16, 17, Ljubljana 1961. Dal je SDL. 3 Jože Munda: Obogatitev slovenske enciklopedike, JiS 1962/63, str. 86—87. Viktor Smolej. Po naši oceni obsega delo približno 2100 leksikonskih enot in so vanj uvrščeni »dramatiki, skladatelji, režiserji, dirigenti, koreografi, igralci, operni in baleini solisti, libretisti, prevajalci, scenografi, kostumo- grafi, gledališki organizatorji, kritiki, publicisti in zgodovinarji, ki so za gle- dališko delo na Slovenskem kolikor toliko pomembni.«4 Posebno razveseljivo je, da obravnava leksikon tudi radijsko in televizijsko dramatiko, torej področje, ki je ostajalo doslej vse preveč zanemarjeno.5 Avtorski kolektiv6 je pri svojem delu ohranil načela, ki jih je oblikoval Viktor Smolej, tako da je v glavnem vztrajal pri istem načinu poročanja in organizaciji leksi- konskih enot. Historiat dela nas pravzaprav sili primerjati oba leksikona. Pa to bi nas vodilo le do sklepa, da so avtorji upoštevali pripombe Munde (predvsem po psevdonimih in priimkih igralk) in da so upravičeno obšli pomisleke Mevlje,7 ne bi nam pa omogočilo ovrednotiti zanesljivost in uporabnost SGL. kar je namen pričujočega sestavka. Paradoksna je situacija, da je moralo tako pomembno delo iskati gosto- l jubje Knjižnice MGL, saj je utesnjenost obsega in materialnih razmer škodila uporabnosti dela. Na platnicah manjkajo tudi oznake, ki bi uporab- nike opozarjale, do katerega gesla segajo posamezni zvezki. Lcksikonske enote pa bi bile preglednejše, če bi bilo uporabljenih več vrst tiska. Sedanja organizacija enot se ne zdi najboljša, ker avtorji ne ostajajo dosledni pri navajanju podatkov. Navadno sicer najprej podajo letnici rojstva in smrti, nato področje ustvarjanja, sledijo biografski podatki, nato so našteta dela, vmes pa pogosto dopolnjujejo biografijo. Za tem je navadno še izbor literature, ki pa je spet problematičen, ker pogosto niso upoštevani vsi pomembnejši članki. Posebno pri najbolj znanih osebah bi bilo potrebno dosledneje upoštevati osebne bibliografije, ki so bile objavljene ob raznih jubilejnih člankih." Ob koncu so dodani še prispevki drugih avtorjev, ki opi- sujejo morebitno ustvarjalčevo delo pri filmu, televiziji, itd., po potrebi pa spet dopolnjujejo ostale podatke. Ta način podajanja gradiva je omogočil hitro in dosledno prepoznavanje avtorstva prispevkov, toda premisliti bi veljalo, če te prednosti ne bi kazalo žrtvovati v korist enotnosti in pregled- 4 SGL, str. 5. 5 Jože Koruza: Dramatika; Slovenska književnost 1945-65, SM, Ljub- ljana 1967, str. 7. e Avtorji: Peter Bedjanič (opera), Vladimir Frantar (televizijska igra), Janez Ilöfler (opera), Henrik Neubauer (balet), Emil Smasek (lutkovno gleda- lišče in film), Manica Spendal (opera v Mariboru). Uvod je napisal urednik Smiljan Samec. 7 Priin. Jože Munda, I.e.; J. M. (Jože Mevlja): Slovenski gledališki leksi- kon, GL Maribor 1962/63, str. 108—109. Dešifrirano v bibliografskem oddelku NUK-a. 8 Pri Skrbinšku bi bilo dobro omeniti Hibliogrufijo Skrbinškovih spisov (GL Drumu 1950/51, str. 366), Pri Remcu Moravčev članek Nekaj o Remčevih dramah in o Magdi posebej (SPota 1952, str. 72—74), pri Tonetu Cufarju Koblurjev članek v Socialistični misli 1953, pri Ivanu L e v a r j u Faturjev Esej o igralstvu (Novi svet 1952, 1, str. 31—46), pri Finžgarju, Levstiku in še kom bi lahko omenili kakšno izmed disertacij. nosti enot. Avtorstvo je namreč razvidno že iz področij, na katera posegajo enote. Studijska uporabnost SGL bi bila neprimerno večja, če bi poleg na- vedbe vloge stala še šifra, ki bi nas poučila, za katero uprizoritev gre. Takšen podatek bi nam neprimerno olajšal nadaljnje iskanje gradiva v pe- riodiki. S tem bi ne bilo delo pretirano obremenjeno, saj bi si lahko poma- gali s posebnim seznamom, pri poklicnih gledališčih pa bi zadostovala že številka, pod katero je uvrščena predstava v Repertoar slovenskih gledališč. Po svoje je razumljivo, da niso naštete vse stvaritve umetnikov, pač pa le izbor, toda to ne omogoča oceniti kvantiteto dela, čeprav bi že navedba števila evidentiranih stvaritev dopuščala takšno presojo. Po drugi strani pa niso nikjer opisani kriteriji, po katerih so odbrana citirana dela. Le ugibamo lahko, kaj se skriva za lakonično kratico idr., mogoče je to nepomembnost del, njihov skromni obseg, avtorjeva subjektivna presoja, pomanjkanje pro- stora . . . Ne vemo, zakaj ni upoštevana vloga Bojana Pečka v operi Ma- scotta. čeprav je njegova maska karikirala Mussolinija in je bil to pogumen protest proti fašizmu.9 Pri vsem tem pa avtorji pravijo, da ni njihov namen vrednotiti gradivo. Vsekakor bi nas o tem moral inforiniruti uvod, ki je pretirano skromen in nas ne seznanja z vrsto pomembnih opredelitev avtor- skega kolektiva. Med podatki, ki jih pogrešamo, naj omenimo le dva. Nikjer ni navedeno leto. do katerega je izčrpano gradivo. Zato se ne da oceniti, kako natančno so upoštevani najmlajši ustvarjalci,10 niti ni mogoče presoditi, zakaj ni med viri naštetih več temeljnih del o slovenski dramatiki.11 Tudi ni pojasnjeno, kakšen odnos so zavzeli do amaterske dejavnosti, saj je tu izpuščena celo tista skromna pripomba, ki smo jo o tem zasledili v SDL. Sondažno preverjanje, kako so zastopani igralci Primorskega dramskega gledališča v Novi Gorici, ki se je razvilo iz polamaterskcga gledališča, nam pokaže precejšnje nedoslednosti. Čepruv nas vsebinsko pomanjkljivi uvod sili le k ugibanju, se nam pojavlja občutek, da so upoštevani predvsem tisti sodelavci, ki so tako ali drugače povezani s poklicnimi institucijami. Spre- gledana je vrsta požrtvovalnih ustvarjalcev, brez katerih bi bila gledališka kultura na Goriškem precej siromašnejša. Obenem se tu vrivajo napake. Pri enoti o 'Andreju Jelačinu™ beremo, du je sodeloval pri amaterskih po- skusih v Solkunu in Novi Gorici, čepruv je to nekako tako, kot če bi rekli v Prulah in Ljubljani. Netočnost opazimo pri omembi njegovega sodelovanja pri vodstvu gledališča, saj je prezrto direktorsko delo Darija Bratuža. Ko so omenjeni Jelačinovi prispevki v gledališkem listu, ne vemo, kateri je mišljen. » Predstava je bila 1930. Prim. Bratko Kreft: Napredne težnje v pred- vojnem gledališču, LdP 1957, št. 91, str. 4. 10 Med temi pogrešamo celo Silvu Božiča. 11 Za ilustracijo naj navedemo nekaj ad hoc zbrane literature: France Koblar: Dvujset let slovenske drame 1919—1939, I, II, Slovenska mutica v Ljubljani 1964, 1965; France Koblur: Slovenska dramatika I, Slovenska matica v Ljubljani 1972; Jože Pogačnik, Franc Zadravec: Zgodovina sloven- »kega slovstvu I—VIII, MK, Ljubljana 1968—1972. 12 SGL, str. 224. Nedosledno je opisano sodelovanje novogoriških igralcev pri RTV Ljubljana. Pri Stanetu Lebanu je upoštevana ta stran njegovega ustvarjanja, pri Berti Ukmar pa je popolnoma zamolčana." Bolj znani gledališki delavci (npr. Modest Sancin, Erna Stare, Hinko Košak14) niso niti omenjeni kot sodelavci v tej gledališki hiši. Pri obravnavi novejše amaterske dejavnosti bi lahko izpolnili prenekatero vrzel, če bi pri zbiranju gradiva uporabili metodo vprašalnikov. C) primernem preverjanju bi bila lahko takšna metoda uspeš- nejša kot sedanje zanašanje na informacije posameznikov.15 Nadaljnje preverjanje nam pokaže, da niso v celoti izčrpani navedeni viri. Pri svoji analizi povojne slovenske dramatike je Jože Koruza upošteval nekatere pisatelje, ki jih SGL nima.16 Grupacija imen nam kaže manjšo natančnost pri naslednjih dramskih podzvrsteh: med pisci graditeljske agitke ni upoštevana Marija Felč (str. 48); med avtorji kmečke drame in ljudske igre zaman iščemo Pipana (str. 50). Mijotooo (str. 51), Felelovn (str. 56); prav tako je izpuščen avtor meščanske drame Polenec (str. 52); niti ni zastopan Anton blodnjak s svojo biografsko dramo (str. 53), čeprav je upoštevana lika Vaš t с s svojim enkratnim poskusom iste vrste. Ostali izpuščeni avtorji pa so: Vinko Strgar, Marko Iludnik (vojna drama, str. 114—115); Bogdan Jooanooič (senti- mentalno humanistični realizem, str. 111); Peter Ceferin. Vlado Novak. Ka- jetan Kooič. Tone Fornezzi (skeč, str. 122—123) ; poleg tega pa tudi Vladimir Kavčič in Flori Lipuš (enkratni poskusi, str. 147—148). Kritičen pregled izpuščenih imen nas seveda vodi do spoznanja, da je SGL manj natančen le pri obrobnih zvrsteh, in še tu so izpuščeni le malo znani avtorji, oziroma tisti, pri katerih je ostala dramatika le manj pomembno področje njihovega ustvarjanja. Kljub omenjenim vrzelim torej lahko sklenemo z ugotovitvijo, tla je Slo- venski gledališki leksikon pomemben priročnik, ki je rezultat obsežnega dela. Posebno vrednost pa dobiva v slovenskem kulturnem prostoru, zu katerega je značilna domala popolna odsotnost tukšnih del. Zoltan Jan Ljubljanu Thomas F. Magner-Ladislav Mutcjka, WORD ACCENT IN MODERN SERBOCROATIAN* Pobuda za nastanek pričujočega delu je bil pogovor, ki sta ga pisca imela o ustreznosti oz. neustreznosti naglasnih pravil, predpisanih z normo srbo- hrvaškega knjižnega jezika. Hotela sta ugotoviti, kako srbohrvaško govoreči ta pravila doživljajo in koliko jih sami uresničujejo v govoru, nista pa — kot * The Pennsylvania State University Press, 1971, str. 210. IS SGL, str. 747, 369. 14 SGL, str. 611—613. 664—665, 319—320. 15 SGL. str. 6. 10 Prim. Jože Koruza: Dramatiku, Slovenska književnost 1954—1965, Slo- venski! matica v Ljubljani 1967, str. 7—192.