Za poduk in kratek čas. Potovanje v Rim, Neapol in domn. XLIX. Živi se v Tridentu prav po ceni. Za precej globoko in široko skledico kave z rogom vred sem plačal 14 kr. Denarna mosnja se mi je komaj odehnila na domačih tloh. Na Laakem se njej je hudo godilo. Tirolec ostane poštena dnša, 5eiavno ga liberalci vseh dežel psujejo. V deželi, kder je vera doma, se tudi potniku tujcu boljie godi. Ko sem ae v gostilnici za mizo nekako zamialjen sedel, udarijo na enkrat dobro znani glasovi slovenski na moja slovenska ušesa. Svirala se je živahna popotnica: nNaprej zastava elave". Ves zavzet tukaj na južnem Tirolskeni slišati prelepo skladbo našega Jenko-ta, sko5im kvišku in hitim na ulico, kder mi je brž vse jasno postalo. Hrvatsk regiment je odhajal na železnico. Dobro izurjeni godci so potem zagodli še neko hrvatsko in naposled Radecki-ja. Prebivalstvu se je godba tako dopadla, da je vse vrelo za vojaki na kolodvor, kamor 8em se tudi jaz podal in nekoliko ur poznej odpeljal v Botzea. Mesto je pozidano med strniimi gorami in je nekdaj slovelo zarad nemško-laške trgovine. Prebivalci se ae sedaj pečajo večjidel s trženjem. Hrami imajo nekaj posebnega. Skoro vsak ima visoko na strehi vrata z glaževnatimi ali steklenimi šipami. Vrata odprejo, kedar podstrešje zračiti bo5ejo. Farna cerkev je v gotiakem aloga pozidana ter pokrita z lošenimi opekicami, ki so različno barvane, kar ae tujcu jako dopade. Blizu cerkve je pokopališ5e, kder ee brž veliko spoatovanje in ljubezen Tirolcev do njibovib rajnib zapazi. Skoro na vsakem grobn je škropilnik z blagoslovljeno vodo. Od Botzen-a drdra železniški vlak med 5udnimi in 5elarnirui planinami. Pri saruostanu Klausen se tako stisnejo, da skoro pot popolnem zapirajo. Samostan stoji na strmem bregu. Iz cerkvenega zida pozdravlja potnika na železnici nenavadno velik, barvan križ. — Dalje na potu smo prišli v Briksen, ki stoji v dolini a krasno okolico in ki je ob enem skibno obdelana. V Briksen-u je sedež knezoškofa. Stolna cerkva kaže dva zvonika z bakrom pokrita. Za Briksenom se pride brž do trdnjave Fiauzensfeste. Tukaj se deli železnica na dve progi; prva pelja naprej 5rez visoki Brenner v Innabruck, druga pa krene na izbodno stran proti Celovcu, kamor sem tudi jaz bil namenjen. Prestopivši tedaj na drug vlak sem se peljal po nekdanji Bristriski dolini, kojo so Nemci potem, ko ao Slovence izpodrinoli, prekrstili v Pu8tertbal. Sred doline je Brunnecken. Tam blizu izvira naša bistra Drava. Vožnja po železnici, do Belaka na Koroškem je ve5jidelj dolgočasna. Clovek skoro nikamor ne vidi. Visoke stene nepoznatib mu planin zapirajo razgied. Le tu pa tam se vidi kak kupček bramo? z borno cerkvico na sredi. Od Belaka se brž pride do dolgega in prijasnega Celovakega jezera. Srebruo - evetl_ voda njegova se po5asno ziblje; po njej pa plavajo divje race in 8e ne vzdignejo, 5e tudi hlapon celo blizn njih ropota. Tako so mu že privajene. Na koncu jezera je Celovec. V mesto se niaern takrat podal, ker sena si ga že 1. 1873 bil ogledal. Od Celovca naprej ae razprostira široko iu rodovitno polje, katero na južni strani robijo atrme kranjsko-koro- ike plaoine: Stol, Ljubel, Košuta, Lepivrh in Pe5a, na izhodui strani pa široka iu kočata Svinečka plaoina. Po šiinej planjavi prebiva jedro Koroskih Sloveucev. Za Plibergom se železnici pot zopet atisne ter se vije mimo Guštanja in pride pri Dol. Diaubergu do Drave, cije roba 8e potem železuica diži tijan do Maribora. Ne moiem dopovedati, koliko veselje mi je v srcu zaigralo, ko smo nekoliko pod gradom Fall iz Dravine soteske z vlakom prodrli na Ru.ško in potem pri Lembabu na Drav8ko polje. Gledal aein zopet donia5e kraje, bližal sem se milemu dorou. Stari preguvor iuia prav, ki veli: povsod je dobro, a doma najboljše. Sre5no sem prišel v Maribor 25. aprila 1875. Od dotna aeni bil cele 3 tedue. D.ugi den sem ae v slovenski cerkvi nrlemu Bogu, Mariji iuaugelju varbu dostojno zabvalil, da seun varno potoval in se srečnu povinil na svoj dom. — Tebe pa, d.agi čitatelj nSlov. Goap." za alovo proaim za odpnš5anje, 5e te niseut vselej tako kratkočasil, kakor aem gotovo želel. Franc Šrol, župnik Svičinski. Prepoblevnemu sklepu pristavimo v inienu vseb čitateljev pSiov. Gosp." najiskreeejao zahvalo č. g. piaatelju za ves jegor trud in marljivost, po katerej je spiaai potopis, ki nas je vse ieta dni veselo kratkočasil in prijazno poduceval. Bog plati! Urednik nSlov. Gosp". Smešni5ar 32. V nekej vesi so soaedi sedeli pod lipo in se pomenkavali iu pričkali, kdo bi izined njih imel najboljšo vodo v svojem studencu ali štepihu. Naposled re5e eden: weh, kaj si boste toliko glave belili, najboljao vodo v celej vesi ima naš krčmar. Kajti on še njej včasib nekaj vina prilije!"