ZORA
Boris   Pasternak
Bil si mi vse, jutranji sij, potem pa vojna je prihrula in dolgo dolgo o tebi ni bilo ne duha niti sluha.
Čez mnogo let sem le zaznal, da me tvoj glas je spet omamil. Vso noč sem tvojo voljo bral in se kot iz nezavesti zdramil.
K ljudem si, v množico želim, v njih iskrost juter dragoceno. Pripravljen sem, da vse zdrobim in vse prisilim na koleno.
In že stopnice preletim, kot da na ulico premrlo zdaj šele   prvikrat hitim in na cestišče izumrlo.
Povsod prižigajo luči, pijo čaj, tekajo k tramvajem in preden droben hip mini, podobo drugo mesto daje.
Iz snežink, ki se z neba goste, na vratih metež mreže baja in vsi, da točni bi bili, hite, ne da pojedli bi do kraja.
Čutim za njih, za te ljudi, kot da enak ves njim postajam. Kot jutro mršim obrvi, kot sneg topi se, sam se tajam.
Z menoj brezimni so tačas, zapečkarji, otroci, drevje blago. Od vseh doživel sem poraz in v tem le vidim svojo zmago.
394