RRDOMSKI: Z MOJEGR VRTR PESMI. Ljubljana 1910. TISKAL IM ZALOŽIL DRAGOTIN HRIBAR. R ff * * $ &*?*,• "L*# **;V3v , < v ’ v » *:i*-■■■■. 4 -;>t ■ -- 4 .- ’* u > ' " ■ % tf’« Ms ** ^ ' V ' *£&$£ ‘ ..^'i-M-:, .. .' v. r' W$P&, ■■ *MH'm ■D-imU;'J. ■"-: ! ' '.Vv rtipdftMžfaijfeSfife -'— -L 8 fr Ob Bistrici. Šumiš še vedno, Bistrica, Ko nekdaj si vesela, Že zdavnej so pa vsahnila Radosti moje vrela. O da še enkrat mladolet Ob tebi jaz bi hodil, Noben goljufen up me spet Po svetu ne bi zvodil! Po svetu, kjer le čaka nas Prevara in trpljenje, Zastonj nam zbuja vedno čas Morilno hrepenenje; Po svetu, kjer le ta velja In ljubljen je od sreče, Ki druge smelo goljufa, V oči jim pesek meče, 9 Kjer človek vero izgubi V ljudi in vse življenje, Kot Epimenid se zbudi V veliko začudenje. — Šumiš še vedno, Bistrica, Ko nekdaj val hiti ti, O, da spoznanja moja vsa Bi mogel v njem vtopiti! 4 :- 10 fr V gostilni. V gostilnici sedim In pivce opazujem, Zakaj tak hrepene Po vincu, premišljujem. Ta pije pač zato, Ker piti potrebuje, Ker vince mu telo Za delo okrepčuje. Ta le za kratek čas Se z vincenr rad zaliva, Tega prignala sem Je žeja nagajiva. Ta pije, ker se je Priljubila mu kupa; Jaz sam, oh, le jaz sam Pa pijem — iz obupa! * 11 fr Moj rojstni dan Sem, tovariši, za mizo, Danes moj je rojstni dan, Kdor me ljubi, naj gre blizo, Dobro bo pogostovan! Vinca gori prinesite Iz najboljše nam kleti, Vi, prijatelji, pa pijte, Da se vname vaša kri! Kadar dan se ta približa, Čustev tožnih sem prevzet, Dne spominja me, ko križa Tovor bil mi je zadet. Res, visoko ni število Mojih še življenja let, Skušenj vendar že obilo Mi naklonil je ta svet, T 12 -ir Skušenj, ki grene življenje Dušo z žalostjo poje, Da na svoje se rojenje, Človek spomni žaluje. Pa zato v kozarcu vina Vselej rad ta dan vtopim, V vincu neha bolečina, Z njim si žalost odpodim. Kupe v roke, zazvonimo, Kak se vince nam smeji! En dan skupaj pozabimo, Kar v življenju nas mori! ■H - 13 vr Noči. O temna noč, na prsih tvojih Kak sladko se in mirno spi, Ko nam po dneva težkih bojih Utrujene zapreš oči! O, vzemi v svoje me naročje, Razpni čez me svoj črni vel, Da v spanje se vtopim globočje, Me čar tvoj divni bo objel, Da v dušo težko mir se vlije, Od srca bo obup odvzet Za kratek čas, duh odpočije, Pozabim sebe in ves svet! 14 -fr Slovo mlademu življenju. Pa z Bogom, o življenje! Saj to, kar še trpi, To je životarjenje, To več življenje ni. Mladosti leta zlata, Kak hitro ste prešla, Kakor bi vas krilata Odnesla sapica. Nov rod sedaj nastopa, Nov rod se veseli, Dokler ga ne oropa Čas mladih srečifih dni. Človeku komaj vrata Življenja se odpro, Že starost jih košata Zapira za sebo .... * 15 df Pa z Bogom, o življenje Saj to, kar še trpi, To je životarjenje, To več življenje ni. -fr 16 -fr Moje življenje. Gora brez krasu razgleda, Gozd brez drobnih ptičev pevcev, Trata brez cvetic dehtečih, Voda brez živahnih ribic, Morje brez letečih ladjic, Drevje brez cvetu in sadja, Noč brez zvezdic migljajočih, Dan oblačen in puščoben, — Vse to si življenje moje: Prazna doba v večnem času! ~<3-e— 2 * ► < Človek in usoda. Kaj so na svetu dobri sklepi, Kaj trdna volja in značaj, Ko človek je usodi slepi Podvržen kakor otročaj! Naj dela, trudi se, napenja, Naj potrpi kot Epiktet, Komur usoda ne odjenja, Mu pekel vedno bo ta svet. Ne sodi ga zato prerano, Kedor ne vede se ti všeč! Kdo ve, če mu je bilo dano, Oteti svojih se nesreč, Če v krivdo niso ga pahnile Moči stvarjenja in razmer, Povzdig njegov mu zabranile, Odkazale pogube smer? -?f 21 tf Čemu življenje? Kdo ste moči, ki ste vzbudile V življenje nas in pa čemu, Komu na ljubo ustvarile Ste bitja našega rodu? Ko nam življenja dan zasvita, Nesreče že na nas preže, Pogibelj čaka vedno skrita, Dokler nas v grob ne polože. Kaj bilo je človeka treba, Ko le trpljenje ga mori, Ko mu od rojstva do pogreba Ubogo srce krvavi! Da je življenje sama spaka, Igrača le prirodnih sil, Ni bila je potem napaka, Kar Hegezija si učil. ti- 22 fr Al da življenje je trpljenje, To zbuja up mi tolažljiv, Da naše čudno nastajenje Namen ima svoj dobrotljiv: Brez krivde svoje je bil klican V življenje človek; kdo taji? Po krivdi tuji je zdaj vican, Po krivdi tajnih nam moči! A krivda vsaka če zravnila; To večni zakon nas uči! Le proste bile naj plačila, Ki so nas klicale moči? Modrost zato le ta je prava, Ki stanovitnost nas uči, In tje da duša enkrat splava, Kjer se v veselju prerodi. T 23 H- Na prijateljevem grobu. Prijatelj, ti že spiš v gomili, Po svetu tavam jaz še tod, Ognil si se življenja sili, Ki jo trpi človeški rod. Kako, ko v groba zrem zelenje, Prevzema misel me, čutenje! Kolikokrat sva vkup sedela, Pri čaši vinca pozno v noč, O tem se govore razvnela, Kar umu rešiti ni moč: O Bogu, duši, al o svetih, Obdajajočih nas neštetih. Je zdaj tvoj duh dospel res k temu, Ki vse ti razodeti zna, Ki vešč je vsakemu problemu, Ker stvarnik vsega je sveta? Je res zdaj tebi vse očito, Kar tu nam vedno bo zakrito? * 24 rt Al ne? So res le prazne sanje, Da onkraj groba se prične Življenje novo, ki nam znanje O vsej vesoljnosti odpre, Da tam se razodene bitje, Ki ustvarilo je svet in žitje? Le sanje? Oh, to ni mogoče! Na kviško duh naš hrepeni, Njegovo je strmljenje vroče, Dospeti do popolnosti! In kdor nam duh je tak podaril Naj le za smrt ga je ustvaril? Človeški duh je sveti žarek, Ki Bog iz sebe ga je dal, Začasen je njegov podarek, Ki v sebe zopet ga bo,„zbral; Zato se človek k Bogu vrne, Ko ga mrtvaški prt zagrne! * 25 * Blagor mu! Težko na svetu je temu živeti, V prsih ki nosi premehko srce, Zase že mora zadosti trpeti, Čuti pa tudi še tuje gorje. Kamor po svetu pogled svoj upira, Žali stotero ga bridkih podob, Vidi kak človek si solze otira, Kak ga razjeda obupnosti zob. Blagor mu, komur je dano jekleno Srce, da čut od njega odleti, Medse in druge zgraditi zna steno, Da mu zakriva, kaj bližnji trpi! —— -» 26 * Zvezdam. Kaj zvezde migljate prijazno z neba, Ko lučice bile bi zlate, Kot bile samo bi v krasoto sveta Po nebu vozeče se jate. Ne lažite, niste ne lučice ve, Svetovi ste v zemlje obliki! Ker dasi predaleč, pa vendar vas že Spoznali možje so veliki. Svetovi, na kterih najbrže ljudje Ko tukaj na zemlji živijo, A blišč vaš prikriva le bridko gorje, Ki oni ga tudi trpijo. Zakaj si, luna, tiha, bleda? Zakaj si, luna, tiha, bleda, Kaj ti otožnost z lica gleda? Po zemlji žalostno razlit Ko luč mrtvaška je tvoj svit! Lej, zvezdice prijazno celo Migljajo noč tako veselo In solnce z žarki ko zlato Obsipa nam čez dan zemljo! Kaj naj ne bom jaz, luna, bleda, Otožnost z lica naj ne gleda! Po noči le sijati smem In družbo delati ljudem. Po noči pa le hudobijo Na zemlji zrem, siromačijo: Iz svojih kotov kak hite, Ki dne se belega boje! -5f 28 -H- Je noč razbojnika prizvala, Se plazi tat okrog vogala, Ki s prstom kažejo za njim Po dnevu, njemu pot svetlim. Skoz okno gledam, kak se muči, Ko vse že spi, trpin pri luči, Al kak na postelji sedi, Mu spati branijo skrbi. Jih gledam, ki v obupa moči Življenje si končajo v noči, Ubožčeke, ki ne vedč, Kam položijo naj glavo. Veselje, sreča pa podala Za težka sta se zagrinjala, Do nju ne more več moj svit, Pred mano srečni svet‘ je skrit. Visoko zvezdice migljajo, Reči na zemlji ne spoznajo, Svetovja solnce je vladar, Ne zmeni se za malo stvar. -X- 29 -Jf Kaj naj ne bom jaz, luna, bleda, Otožnost z lica naj ne gleda, Gorje samo na zemlji zrem, Od žalosti na nebu mrem! -if 20 -Jr Sreča je slepa. Moj prijatelj s kozjo brado Se nad svetom je jezil, Da mu vzel je vsako nado, Ki jo v srcu je gojil. K brivcu gre, da mu poreže Grdo brado; misli si, Da usodi s tem ustreže, Če to brado odslovi. Toda svet ostal sovražen Je kot prej mu in srdit, Ni postati mogel blažen, Tudi ko je bil obrit. Komur je usoda mila, Kozja brada mu ne de, Njega bode še ljubila, Kozje naj ima roge! # 31 # Zemlja — vodnica usode! Msrtanka mati je sedela Pred hišo svojo na večer, V naročju sinka je imela, Ki v nebesa je gledal smer. „Povejte, mama, kaj pomeni Na nebu zvezdic tolik broj, Da vidi se, ko da ognjeni Čebelic bil bi gori roj?“ Tako povpraša sinček mamo, Na kviško z ročico kazoč, in mati, — kakor tukaj znamo, — Razreši mu to stvar rekoč: „„Vsak človek ima zvezdo svojo, Ki vodi mu življenja pot; Izberi tudi eno, tvojo Da ti usodo vodi tod!““ -» 32 -K- In sinko zre po nebu nočnem Izbere zvezdico lepo, Na svodu materi iztočnem Pokaže našo, oh, zemljo! Od tega dne nobene sreče Ubogi ni imel Martan, Bridkosti vse, skrbi moreče Je skusil kot bi bil zemljan. * 33 i- 3 Človek in veselje. Ko bil bi droben ptiček, Kako bi mi dobro bilo! Peruti bi svoji raztegnil In letal po zraku prosto. Pa vsedal bi se na Okenca, Kjer mlade dekleta spe In gledal bi jih razkošno, Ko zjutraj se krasote. Ko bil bi živahna ribica, Kako bi mi dobro bilo! Ne vedel bi, kaj se pravi, Trpeti žejo hudo. Kaj bilo bi meni mari, Če trta kaj vinca rodi In če se ohrani, al če jo Filoksera zaduši! -5f 34 -K- Ko bil bi pisan metuljček, Kako bi mi dobro bilo! Bi letal od cvetke do cvetke In srkal medico sladko. Ne vpraša on cvetke nobene, Se hoče udati al ne, Ko eno okusi, pa k drugi Perutici svoji razpne. Oh, pa sem le človek uboren, Ki ga je rodila skopost, Ki mora se trdo boriti Za vsako najmanjšo sladkost! —<3~e>~ * 35 tf 3* III. Socialni problem. V nedeljo popoldne v gostilni sedeli Prijatelji so ter pili in peli. Pristopi ubožec, poprosi za dar Meneč, saj za krajcar ne bode jim mar. A prvi zmed pivcev nad njim zarohni: „Poberi se, občina naj te redi! “ In drugi: „Postopal si, ko si bil mlad, Pa muči naj v letih te starih glad!“ „Ej“, kliče že tretji, „kje je oštir, Da gostom svojim napravi mir?“ Ubožec prestrašen z rosnimi očmi, S povešeno glavo iz sobe zbeži. Postopim za njim in skrivaj mu dam, Kar ravno drobiža pri rokah imam. — -H- 39 Prijatelje kmalu je vince sladko Razgrelo, pogovor učeni prično: O bedi socialni, kaj ljudstvu je v kvar, Da blagor človeštva le redkim je mar. Hinavci! sem mislil si, ravno sedej Pokazali ste izvedbo idej. Pomaj vsegdar, kar moreš ljudem, S tem najprej rešuješ socialni problem! Kar danes ste brez potrebe zapili, S tem bili bi vbožca ves teden hranili! 4f 40 -Sf Delavec. v Zopet čez teden dni Duška so dali mi! Našteli so mi par grošičev Za tedenski trud in znoj, Sami pa z veseljem hudičev Odnesli tisoče seboj! O, kje si, večna pravica? Pred delavcem skrivaš lica! Za grozni napor, Da ud še komaj v telesu migne, Da roka še komaj kupico vzdigne, Plačilo je — bor! Kar iti domu me k družini je strah, Ker prag prestopim vselej plah: Revščina v vseh vogalih: Žena bleda, Kopa malih, Prazna skleda! . . . # 41 -K- Tam v mramorni svoji palači Mučitelji in zatirači Pa se po živinsko pašo, — Naše jedo meso! Kaj vince vabljivo se smeješ? Več piti ne smem te — povem I Če v žilah mi kri razgreješ, Bi storil kaj, — česar ne smem 42 * Kako Martani mislijo o nas. Na Martu umnejša so bitja, Kakor na zemlji smo ljudje, Izumila za zvezd razkritja Popolen daljnogled so že. Po izumu se je družba zbrala, Postavila je daljnogled, Da bi naš svet opazovala, Ki s zvezdami se vozi vred. Najbolj zanimalo vprašanje Jih je, če tudi tu ljudje Žive, bitja, da um in znanje Ter pamet soditi jim gre. Najprej pod daljnogled se spravi Zvezdar — veljak, Paturigam, In ko ga v pravo smer napravi, Pa gleda gori proti nam. Kaj vidiš? vprašajo ostali; »Prijatelji, pogled strašan! Do koder seže se z očali, Je bitij živih polna plan. A bitja ta so mala, drobna In malo le podobna nam, A sila videti hudobna: More se, da je groza vam! Dve stranki proti si stojita, Med njima ljut razsaja boj, Z orožjem čudnim se morita In mrtvecev je že nebroj. Zdaj ta, zdaj druga stran zabliska In nekaj sem in tje frči, Zdaj ta, zdaj druga bolj pritiska; Kot voda teče rdeča kri! “ Nato pod daljnogled se spravi Spet drug zvezdar, Magulifam, In ko ga v drugo smer napravi, Pa gleda gori proti nam. 44 45 - Kaj vidiš? vprašajo ostali; »Prijatelji, pogled strašan! Ob morski vidi se obali Poslopij belih polna plan. In med poslopji na prostoru Je bitij zbranih, da se tro, Ki v hudem med seboj preporu Borijo se, da je strašno. Eni sestradani, upali, Kamnje v nasprotno stran drve, Le-ti z bodali in sekali Razgnati množico hote. A' ta ko divja zver razljuta Se ukrotiti jim ne da; Že tla so ž ranjenci posuta In rdeča kri po tleh curlja!" Nato pod daljnogled se spravi Spet drug zvezdar, Radulikam, In ko ga v drugo smer napravi, Pa gleda gori proti nam. -H- 45 -H- Kaj vidiš? vprašajo ostali; »Prijatelji, pogled strašan! 1 tukaj so se skupaj zbrali lu bijejo boj razdivjan. Eni so videti ubožci, So suhi, črni, brez oblek, A njim nasproti belokožci Jih hočejo pognati v beg- Tu vidi se, ko da hoteli Pregnati bi z domačih tal Uboge črnce, ker vrag beli Jim mnogo koč je že požgal! Tako naprej opazovali Še drugi našo so zemljo, A vsi enako so dejali, Da vidijo le boj in zlo. In drugi dan ob zlati zori Že družbin je o nas popis, Po Martu vsem, po dolu, gor Objavil ta-le zrakopis: -H- 46 #• Z ogromnim novim daljnovidom Zvezdarne v mestu Magafal Preteklo noč s prav dobrim pridom Se Zemljin svet je opazoval. Opazovanja so dognala, Na Zemlji bitja da žive, A bitja ta so drobna, mala In nam podobna malo le. Ta bitja tudi so hudobna, To Zemlja je kazala nam, Le spor, poboj, sovražnost zlobna Povsod divja med njimi tam. Zato, če tudi um in znanje Se kaže nam iz njih reči, Ker pametno ni njih ravnanje, Imeti ni jih za ljudi! v 47 -ir Pesem „Amerikancev“. Po morju ladja plava, Visoka kakor grad In ž njo v tujino daljno Nas žene beda, glad. Ne more nas živiti Nič več domači dol, Saj le še tujec tamkaj Šopiri se ohol. Prekrasno našo zemljo Nam trgajo iz rok, Slovenec naj potika Po svetu se okrog! Sin ločen od očeta, Od sestre ločen brat, Gre nove domovine V tujino si iskat. t! 48 fr Kar drazega na svetu Domači hrani kraj, Usoda ukazuje Ostaviti nam zdaj. O, koliko prelilo Se bridkih je solza In koliko trpela Še bodejo srca! Globoko, oh, globoko, Neskončno si morje, A ne tako globoko Kot naše je gorje! ir 49 •Jf 4 f IV. 4 * Črtomir po bitki z Valjhunom. Končan je boj, premagana, razgnana Je vojska mož za vero staro vneta, Kar v boju ni objela nas Morana, Pregon se nam in ječa le obeta. O vojvoda zaslepljen Korotana, Ki šega ti domača ni več sveta, Ko moč jeklena tujcev nas objema, Za tujstvo še srce se tvoje vnema! Kakor volkovi gonjeni od glada Preže Sovražniki na zemljo lepo, Nas Longobard, Bavarec, Frank napada, Avaru naj sužnjujemo kar slepo. Komu, ki sreča naroda mu nada Je sladka, pbgled ne zastane srepo? Je v časih teh, ko vse po slogi vpije, Te bratske nam potreba razprtije? * 53 * Kar nekdaj si ustvaril, hrabri Samo, Ko sanje lepe je čez noč zbežalo, Nad tvojo komaj se zaraslo jamo, Kraljestvo tvoje je ko dim razpalo; Več svetlih dnov od ondaj ne poznamo, Nesloge zlo kali je spet pognalo, Ker vojvodi brezdelni, popustljivi, Le v sporih bili so neutrudljivi- Propast pretila že mu je globoka, Al mesto, da ga rešita navala, Potujčena Borutova otroka, Le novo vero sta med ljud sejala; Bo zdaj Valjhunova nezvesta roka Mrtvaški narodu grob izkopala: Ni mu Bavarec dal zastonj pomoči. Le da usodo našo prej odloči. Prepozno, ak je enkrat ovenela Cvetica, rosa ji prinese hlada, Se smrti svoje več ne bo otela, Ko cvet in list za listom ji odpada; Tako, ak v dobi pravi se ne dela -St 54 tfr Za narod, rešiti ga ni propada; Že v duhu zrem usodo Korotana In ž njo njega, ki vidim ga kristjana. Predmet dežela tujega bo plena, Slovenstva zatero domačo šego In borna svoja boš, Sloven, kolena Šibil pod težko ptujčevo telego, Izdajica boš svojega imena, Ki v časih težkih ti bo za nadlego; Se v letih poznih bo še kdo zavedal, Le razvaline bo domovja gledal. Al zmaga slavna gre al smrt junaku! Kak nosim v prsih rane naj skeleče? Je strela dana temnemu oblaku, Iz sebe ogenj žgeči da izmeče, Tako mene, Valjhun, tebi‘veljaku Izdajnemu se maščevati vleče! Poprej, ko se preselim v nav rojakov, Poiščem še te, o izrod očakov! -<3-E>— -* 55 tfr Narod — mučenik vere. Ti narod moj, ti mučenik si vere! Za stare si prelival kri bogove, Ko z mečem te učil je vere nove Valjhun, in žrtve si dajal stotere. Bilo trpljenje tvoje je brez mere, Ko tuj se vgnjezdi v tvoje škof gradove, Jezika z vero trebi ti sledove, Škof, sit po Alkuinu nikdar bere. Preganjana kak bila so krdela, Ki vera Lutra jim srca je vžgala, Le tuja jim je dala dom dežela! Brat bratu zdaj bi stesal kar vešala, Ko gadja sičejo besede žrela, In črt jim zopet — vera je vpihala! -Jf 56 -fr Uboga domovina. Iz sto ran domovina krvavi, A ti, ki naj bi lečili ji rane, Od starih ji sovražnikov zadane, Še nove sečejo v telo sami! Da s solznimi nas črkami uči Povest, kar nam je od očakov znane, Kak jih v neslogo, spore zakopane Podjarmi tuji meč, jih pogubi, Ni jim v duha slepoti tega mar! Ko Turki drli zopet bi čez griče, Na boj povsod se po deželi kliče, Objel že zadnjo kočo je vihar! O, daj mi tvoje, Kirka, piti vino, Na vbogo da pozabim domovino! — * 57 -K* Zakaj ni več Slovencev v nebesa. Preteklo je bilo že petdeset let, Odkar ni Slovenec v nebesa bil vzet. Je družba zveličanih bila v skrbeh Slovencev, da narod zabredel je v greh Poslanstvo pred Božji prestol se poda, Vsevednega vprašat po vzrokih Boga. „Od nekdaj Slovenec pobožen je bil, Je molil, se postil, duhovne častil. Kar trumoma v tvoj smo prihajali raj, Ne pride Slovenec v nebesa več zdaj. Preteklo sedaj je že petdeset let, Odkar ni Slovenec v nebesa bil vzet. Kaj doli na zemlji, povej, se godi, Usoda Slovencev zelo nas skrbi!" fr 58 fr Tako zaprosilo pred Bogom kleče Poslanstvo je; Bog pa tako-le jim de: „„Nikdar več Slovenca v nebesa ne bo, Je zgubil svoj jezik in rodno zemljo. Ni sloge prijatelj on bil že odprej, Razporu še hujšemu vda se poznej. ■» Mu vera celo, ki ljubezen uči, Sovraštva izvor je in blede strasti. Brat brata obreka, preganja in tre, Vse delo za narod kaj hitro zamre. Ga tujec podjarmi, pripravi ob moč, Raznarodi narod se obupajoč. Kjer vaših očakov korakal’je rod, Besede slovenske ne slišiš nikod. Končal se vaš narod je vsled razprtij, Zato več Slovencev v nebesa zdaj ni! “ “ —<3-g>- -15- 59 tf Domače razprtije. Povest nam naša žalostna oznanja, Kako, Slovenija, enkrat velika, Si bila, ko še narodov razlika Povod bila ni grdega sčuvanja. Kjer sosed naš ima zdaj lepa stanja, Njegova širi tuja se omika, Kjer Nemec, Lah, Madjar veselja vika, Bila slovenska zemlja si nekdanja. Pod tujo vedno silo dom se krči, Le malokdo za brambo se osrči Tega, kar še je naše domačije. Da prej jim vzeti bo še to mogoče, Da nas poženejo iz zadnje koče, Pomorejo, — domače razprtije! * 60 tf Slovenski tribuni. Več kakor nekdaj Rim imaš tribunov, Ti narod moj, a redko vidim Graha, Ki res bojuje boj za te brez straha, Sovražnih te s pogumom brani sunov. Tvoj dom je kakor mokri dom Neptunov, Siren prepeva zbor, vabljivo maha, Ki ga domača je rodila zdraha, Iz motnih kliče svojih te tolmunov. O narod moj, zvijačo Odiseja Poznaš? Zamaši svoja si ušesa, Obetajo naj zlata ti nebesa*! In zmisli, da njih sladki glas Orfeja Le pesem je, zato zložena, peta, Ker žepe jim napolniti obeta! * 61 4f ' v. Abstinentom. O smešni abstinentje vi, Čudaki in filistri, Nikdar ne bote vcepili Naukov glav’ci bistri: Da vince sladko Ni za nas, Da jemlje nam le Zdravje, čas, Da vinca polna kupa. Je kupa polna strupa! Ko trto je ustvaril Bog, V namenu je to sklenil, Da bi vsled toliko nadlog Obup nas ne ogrenil," Da vince žarno Nas krepi, Bolesti jemlje In skrbi, Veselje in vznesenje Imelo bi življenje. -H- 65 fr 5 Bil Noe je pobožen mož, Pa njega skrb je bila, Da se je poleg žita, rož, Še trta zasadila; On vince sladko Je rad pil, Bogu hvaležen Zanj je bil, Tako smo se učili, Ko smo še majhni bili. O smešni abstinentje vi, Možaki suhoparni, Vi čete, da prodajali Bi vince nam v lekarni; Pa dokler svet bo Trdno stal, Češčen bo vedno Le bokal, Iz njega bomo pili, Dokler smo zdravi, čili! -(§--£)— 66 -K- Pivčeva sodba. Knjige debele Tako nas uče, Grki da bili Ste modri možje, Moja pa pamet Tako mi veli, Malo imeli Ste v glavi soli, Ker vince nebeško Z vodo ste mešali, Človeštvu najdražji Dar s tem zamet’vali! fr 67 fr 5* Suhoparnežem. Kot ura redno teče vam življenje, Od jutra razdelite dan do mraka, Svoj posel ima dneva doba vsaka; Ne vzburi vas nikdar sveta vrvenje. Vsak dan enako vaše je teženje, Da jed vas in pijača redno čaka, Da gumb drži, ne pride v čevelj mlaka; Vsakdanjost vam le je srca hlepenje! O suhoparneži, kako ste srečni! Vaš duh kot miren, hladen veter veje, Nobene ga ne vzburka moč ideje; Enakomernosti udani večni, Neznan vam je duha naval viharni, Za kterega ni vaš red suhoparni! -r.Q"g>~ # 68 Skopi prijatelj. Prijatelj me je dolgo vabil, Da pridem naj ga obiskat; In res sem priliko porabil; On sprejme srčno me ko brat. Prijatelj me okoli vodi, In kaže mi, kaj vse ima; Najbolj mi bilo je po godi, Ko me še v vinsko klet pelja. Prijatelj me po kleti vodi; Ej, vinca koliko ima! Bahato trka po posodi, Pokusiti pa nič ne da. A iz kleti na vrt me pelje; Si žejen? vpraša me skrbno, Lej, tukaj so že češplje zrele: Potrese češpljevo drevo. * 69 fr Zdaj, kadar prilika me snide S človekom, ki ravna skopo, Prijatelj mi na misel pride In tisto češpljevo drevo. Maščevanje morja. Vode so se razdelile, Morje, reke ustvarile. Veselo in mirno so tekle vode Po takrat nedolžnem obličju zemlje, Na kterem krasota Je rajska bila, Ker ni še poznalo Ne greha, ne zla. Mir in soglasje so našle povsod, Dokler se rodil še ni človek-gospod In ko so izlile se končno v morje, O zemlji so hvale polne bile. Mogočno morje sladko počivalo, Ko dete v zibki svoji se smejalo; Gladko bilo mu je lice, Mirno bilo mu srce, Kot očesi so device, 7f 71 * Čiste bile mu vode; Ni poznalo še viharjev, Ne grozečih se valov, Ki sedaj so strah mornarjev In poguba njih brodov. Le dihljaj — plima in oseka — Je gibal ga ko prsi človeka; In ko je čulo peti zemlji hvalo, Jo z valčki srčno je poljubovalo. Zemlja se je obljudila, Greh, sovraštvo se rodila; Človekov bil je prvi čin, Da brat je bratu bil v pogin! Preganjanje, tlačenje, Pobijanje, morjenje Uvedel je povsod Takoj človeški rodi Po zemlji prej podobi raja Nesloga, zlo in smrt razsaja. — Ko reke vzrejo to gorje, O njem obvestijo morje, S krvjo, solzami pomešane Obtoževale so zemljane, 72 -K- Dokler ga niso napolnile Se žalostjo in jadom bile. Bolesti morje strašne je vzkipelo, Od zdihljajev bučati je začelo! V črne megle Se zavilo, Jeze grozne Se penilo, Piš zagnalo In valovje, Ljuto bilo Ob skalovje, Se odpiralo globoko, Zopet brizgalo visoko, Pluskalo z vso močjo Ob prej ljubljeno zemljo! In ker na zemlji konee ni gorja, Več konec jeze hude ni morja, Človeku vedno je preteče; Vihar njegov In moč valov Brodovja mu ob skale meče, * 73 ¥r Da jih zdrobi, Blago, ljudi Pa v brezdno nenasitno zvleče! Na morju vedno jok in stok Se sliši zemeljskih otrok! Kaj že ljudi je morje pokončalo, Zakladov koliko že pokopalo! In to njegova strašna je osveta, Da zemlji sreča je bila odvzeta. ~<3~£- -H- 74 * Živalska modrost. Prvi konjič: Al vidiš avtomobil, Kako mimo naju drvi? Za najmanj deset naših sil On v sebi ima moči. Ej, ljubi moj kolega, Kako spreminja se svet, Odpravljena konjska bo vprega, Od biča ne boš več zadet! Bo druga moč vlekla voz Brez truda in brez boli, Ki vsaki bo teži kos, Ko smo obnemogli mi. Zdaj bomo mi v hlevcu stali In sladek oves zobali! Drugi konjič: Prijatelj, ej, ti si še mlad, Premalo človeka poznaš, -H- 75 fr Ne goji teh sladkih nad, Neumnosti blebetaš! Lej, avtomobil si nabavi Le človek, ki novce ima, In ko nas od dela odstavi, Pa v roke nas slabše proda. Si novi pomore lastnik, Stori ti poprejšnjemu lik’. Tako potem dalje pojde Iz boljših v hujše roke In vedno večje še Nas trlo bode gorje, Na zadnje služili gorjancem Le bomo še in pijancem! 76 Tit in Berenica. Al čuješ, kak med ljudstvom vre? Kakor vihar preti mi z jezo, Ker s tabo, ljubljeno dekle, Odklanja mojo srčno zvezo; Rimljan ne hče, da bila Berenica Bi, judinja, njegova cesarica. A migni mi in tvoj ukaz Privede trumo legijonov, Pokažem ljudstvu, da sem jaz Učenec nekdaj bil Neronov! Ljubiti imperator sme, kar hoče, Povelje njemu so le želj,e vroče 1 „Da kriva bila bi morij, Ta rana bi me vedno pekla, Nikdar bi mi izpred očij Ne prišla kri vsled mene tekla; Jehove zvesta veri sem ostala, Ki nam ljubezni je zapoved dala! * 77 -tf Ker jaz nesloge sem uzrok Med ljudstvom in teboj vladarjem, Kakor poslušen grem otrok, Da krvolitja vas obvarjem; Ločiti se od tebe hočem, dragi, Tako mi čut veleva v srcu blagi. Več kakor tvoja naj velja Ti sreča tvojega naroda, Naj toraj zopet razvozlja, Kar prej sklenila je usoda! Kot po zahodu solnce drugim sije, Za mano ljubav narod naj ovije! Vladar mogočen si, o Tit, Pa moč samo ne odlikuje, Pravica, milost sta nakit, Ki prestole naj pozlačuje! Življenje svoje vse boš triumfator, Blag ako si in moder imperator. Najlepši dal mi boš spomin Na moje čas pretekle sreče, Če vsak ravnal se bo tvoj čin -ir 78 * Po deve naukih ljubeče, Ki jo, barbarinjo, tvoj ljud preklinja, Ker ga spoznanja luč še ne prešinja!“ Globoko segle so v srce Besede Titu Berenice, Se zmotam prejšnjim odpove, V slovo poljubi devi lice; Da naj napoči, sklene, zlata zarja In vzornega postati zgled cesarja. Kar v srcu sklene, izvrši: Pravica, milost z njim kraljuje, In vzdihne: „Diem perdidi!“, Kadar dobrot ne izkazuje; Ga „amor et deliciae“ svoje zvalo Je ljudstvo, ki ga prej je preklinjalo. VI. 6 Martani in ljubezen. Na Martu se je družba zbrala, Prijetna družba mladih mož, In o ljubezni je kramljala Ter o lepoti deklic-rož. „Lepo na Martu je živeti, Čaroben tukajšnji je svet, A kaj nam bilo bi početi, Ko ne imeli bi deklet? Lepota vsa sveta je nična, Če ženska je ne poživi, Življenje nam šele deklična Ljubezen radostno stori!" Tako so se pomenkovali Pri čaši vinca rajnega In ljubicam so napivali, Boginjam srca svojega. * 83 fr 6 * Martani umnejša so bitja, Ustvaril kakor nas je svet, A vendar pravijo, da žitja Ljubezen je najlepši cvet- Zato, kedor ljubezen graja Med nami, ta ni modrijan, Okusil njenega ni raja, Al pa se hlini — tercijan. —^^>— * 84 * Luna in dekle. Svarila luna je dekleta Videč, da rada z ljubim seta Ob mesečini pozno v noč, Lepo svarila jo rekoč: „Dekle neizkušena še, mlada, Na sprehod hodiš z ljubim rada, Nevarna je dekletu noč, Da ljubčeku svojo pomoč! Zvestobo večno ti obljublja, Ko te objema in poljublja, Jaz priča takih sem priseg, Skopnijo vse ko beli sneg!“ Ni dekle lune poslušalo, Le z ljubim v noč se sprehajalo; Bil ljubi res je ptiček zrel, Nedolžnost vzame, pa je šel. # 85 * Dekle bol luni je tožila, Pa luna za oblak se skrila. — Kadar za svet ne maraš tuj, Če kaznjen si, ne jadikuj! ~<3rš>~ -!f 86 *■ Tožba žene. Življenje, kako nas ti varaš, Kak redko nam srečo pričaraš! Oh, kaj mi je vse obetal, Ko nekdaj za mano je letal, Pred me na koleni je padal In srce mi svoje pokladal: Da bodem z njim vedno srečna, Ker ljubav njegova je večna, Da nikdar njegova zvestoba Ne mine do črnega groba, Da meni kot ljubljeni ženi Vsi dnevi bodo posvečeni! — Pretekli sta komaj dve leti In kje so njegovi obeti! Ljubezen, zvestoba njegova Sta zame že mrtva grobova! Samo me pri domu ostavlja, Idoč me še komaj pozdravlja, -Jf 87 * Pri ženskah se drugih zabava, Al cele noči preigrava, Jaz pa zapuščena samujem, Po časih preteklih žalujem! — Kaj mora mi srce trpeti, To more le žena umeti: Usoda ženo najbolj biča S tem, da se je mož naveliča! —< 3 "©~ * 88 fr f Opomin dekletu N. Pri oknu sloniš kaj rada čez dan, Kjer hodijo mimo mestjani, Obrazek da tvoj je občudovan, Priklanjajo se ti galani. O lepa moja deklica, Al ne živiš ti v zmoti? Na skrivnem rase vijolica In ne ob prašni poti! —<3r-E>— -H- 89 fr Navzikaji. Da tebe, ljuba Navzikaja, Ko spremljal te je Odisej, Skrbela bila ljudska graja, Homer izmišlja najbržej. Saj se pri Grkih ste ljubili Prostejše kakor se pri nas, Saj še bogovi v vas hodili K dekletom lepim so pri vas. -< 3 -£>- # 90 Practicus. Ne bodem se trudil Za lepo samo, Bom rajši ponudil Bogati roko. Najlepše ženice Je kmalo dovelj, A svetle petice Te vedno bi štel. Ljubezen že šepa Čez leto in dan, Le dotica lepa Še slogi je v bran! -Ji- 91 # Prevaljenemu prijatelju. l. Zakaj se veselju odtegaš, Na skrivnem povešaš glavd, Kaj dušo si tolikanj begaš? Življenje je vendar lepo! Lej, družba vesela je zbrana, Prijatelj, oh, pojdi z menoj, Se pesem bo lepa, ubrana Razlegala dolgo nocoj. Pozabi, kaj ti je storila, Ki v sebi jo čuvaš tako, Če piješ, da bo utonila, Najbolje se znosiš nad njo! Ustvaril človeku ni žene Bog, da ga ljubezen mori, Samo da mu dolgčas prežene, Za to se pa kaj jih dobi. ^ 92 *- 2 . Kaj zopet očesi povešaš, Na roko opiraš glavo, Spet časov preteklih pogrešaš? Pozabi že, kar je bil6! Kdo rože za lanske se zmeni, Ko pomlad je zopet prišla? Za šopek osuli zameni Iz rožic si druzega! -H- 93 # Novella. Za temno zaveso Novella sedi, Dijake cerkveno pravo uči. Prelep je njen dekliški obraz, Očem mora skrivati njega kras. Prelepa je njena podoba vsa, Odkrita bi prezapeljiva bila. Kako naj dijak bi se prava učil, Ko v njeno lepoto zamaknjen bi bil, Bi gledal njen stas nebeško razvit, Ga mamil očij bi deviški svit, Bi nedrij vzdig gledal in zopetni pad; Vsak želel imeti bi dragi zaklad! Za temno zaveso Novella sedi, Dijake cerkveno pravo uči. 94 Marljivo dijaki nauke lepe Poslušajo, vednost si z njimi množe. Le enemu naukov bilo ni mar, Edino na deve on misli le čar. Glas nežni pretresa mu mehko srce, Razburjajo misli ga, želje sladke. Ko čuti do deve srce prekipe, — Zaveso ga žene odkriti od nje. Pristopi k zavesi in z drzno roko Razmakne jo, — devo zagleda lepo. Pred njo na koleni očaran je pal, Besed ni bil zmožen, le nemo dajal Ljubezni je znamenja svoje ves čas, Ko angeljski gleda pred sabo prikaz. Novella prestrašena lepe oči V mladeniča plaho upre in strmi. Jo gane ljubezen njegova, brhkost, Saj bila še sama je živa mladost. -H- 95 fr A hitro ko srna, ki jo zaloti Nenadoma lovec, iz sobe zbeži Pri vratcih skrivnih, od koder prišla Je, kadar je ura njena bila. „Bolognia docet!“ takrat je slavil Visoko to šolo učeni svet bil. Učiteljev resnih globoki nauk Zahteval dijakov je resnih za uk. Ko bliskoma zve za dijakov se čin, Na grozen učitelje zdraži način. Na hitroma v tajen posvet se zberb, Dijaku da kazen dobijo ostro. Giovanni d’Andrea najbolj se srdi, Saj bila Novella njegova je hči. Izključbo dijaka predlaga za zmer, Ki vede hram in osramotil je hčer. * 96 fr Predlog odobruje učiteljski zbor, — Novella le sama oglaša odpor. Modrost, učenost ne pomagata nič. Če Venere v srce zadene fantič. Tak vbogi Novelli sedaj se godi: Dijaka za brhkega srce gori, Ki v sili čutenja strahu ni poznal, Ljubezen ji svojo je javno priznal. Za kazen milejšo goreče hiti: Češ, strogi ukor že zadostil bi! A zbor učenjakov ostane jeklen, Dijaku objavi koj sklep §e storjen.— Na sever se seli dijak Jerolim, A lepa Novella — odpelje se z njim. -<3~e>- -S- 97 Hf Pridna Vida. (Pesem bodočnosti). Ko ptičica bi bila, Zletela bi čez hrib, Bi ljubčka poljubila, Objela ga za hip! Tak včasih zdihovale So vboge deklice, Se v hramih so jokale, Od ljubčkov ločene. Ni treba koprneti Po ljubih zdaj tako, Nam možno je zleteti Vsak dan k njim čez goro. Če očka gre od hiše Na semenj al na dan, Jo mati v cerkev briše, Pa hajd! v aeroplan. * 98 * Ko ptička lahko-krila Čez goro z njim zletim, Sva z ljubim se zmenila, Domu nazaj sfrčim. Ko očka, mati pride, Že delam spet doma, Zaradi pridne Vide Se smejeta oba. v 99 if 7 * Mart in zemlja. Prvi Martan: Prijatli, na Martu prijetno Življenje imamo zares, Je bivanje naše posvetno Podoba že skoraj nebes; Vendar če Zemljo ogleduješ, Razkriva ki jo daljnovid, Reči dve na nji opazuješ, Ki sta ji pred Martom na prid. Gorice nje vince žarnejše Rode, ko trt naših je sok, So njene dekleta brhkejše, Ko nam jih odločil je Bog; Kak vinca žar pivcem tam gori, Oko in srce razvedri, Njih deklic obraz kot ob zori Se jutranji nebes žari! -If 100 #■ Drugi Martan: Verjamem, prijatelj, besedam, Le škoda, da res je tako! Kdarkoli tje gori sam gledam, Enako opažam čudo; A čujte, že znamo leteti, S planeta nam bo na planet, S plovili še možno dospeti, Ki izumlja naš modri jih svet. In Zemlji tje gori, sosedi, Napravimo prvi obisk, Se smejem, kako bo vse v zmedi, Ko treščimo gori ko blisk; Pa vince jim bomo., popili, Oko in srce ki vedri, Dekleta lepe ugrabili, Ki ličice tak jim žari! Smeh družba zažene prešerna, Pozdravlja govornikov svet, Že vidi kak skozi brezmerna Gre zračna morja na poset. 101 * Ko šum se veselja poleže, Pa star oglasi se Martan, Se vidi, kak v srce mu reže, Kar hitel je mladi lapan. Stari Martan: Sto let že Zemljo opazujem, Življenje poznam nje in svet, Ni bitja, ki naj ga blagrujem, Da dom mu je skopi planet! Življenje nam tod je igrača; Se trudiš, da se veseliš? Po želji kolo se obrača Ti sreče, v obilju živiš! A gori, tovariši moji, Življenje za bitje je boj, V naporu in trudu in znoji Se človek bori za obstoj! Le vinca ga žarnega kupa V trpljenju krepi in vedri, Ljubezen rešuje obupa, Ki dekle jo krasno budi! 102 * Ak moč vam kedaj bo podana, Preploviti zraka morja, Dospeti do zvezde Zemljana, — Pustite, kar sreče ima! Vzemite mu vinca vedrilo, Iztrgajte dekle iz gruč, In solz se bo gori prelilo, Da zvezdi — ugasnejo luč! -S-&- ir 103 Usahneli. Dekle, oh, ti dekle, Kako te škoda je! Komaj si razcvetela, Že skoraj si zvenela; Dekle, oh, ti dekle, Kako te škoda je! Ko moja bi bila Ostala ljubica, Življenja bil viharjev Te čuval in sleparjev, Ki jim le strast je mar In ne ljubezni čar. Al, deklice lepe, Ve svoje ste glave, Kdor se vam bolj dobrika, Je slajšega jezika, Le temu vera gre, Zaupa mu srce. -» 104 TT Po kratkem rajanji Pa pridejo skrbi, Potem pa v svojem hrami S podprtimi glavami Pretakate solze, Vam ličica blede.. Dekle, oh, ti dekle, Kako te škoda je! Komaj si razcvetela, Že skoraj si zvenela; Prej bujna rožica, Zdaj vela vbožica! —<3—B>— -H 105 fr Želja. Če tak bi dalo se, Pa bi se kratkočasil, Po noči zvezdice Na nebu bi pogasil. Le eno pustil bi Samo zmed vseh goreti, Ki moji ljubici Tje v kamrico nje sveti. X 106 -:'r Vprašanje — odgovor. Oj deklica, Povej mi ti, Zakaj očesce ti medli? „To vse ljubezen mi stori, Ki mi prevzema vse moči!" Oj deklica, Povej mi ti, Zakaj ti ličice bledi? „To vse ljubezen mi stori, Ki mi prevzema vse moči!" Oj deklica, Povej mi ti, Zakaj telesce ti slabi? „To vse ljubezen mi stori, Ki mi prevzema vse moči! -žf 107 Oj fantič ti Poreden mi, Kaj vprašaš me za te stvari, Saj sam si vsega tega kriv, Ker si, ker si — preljubezniv Ženska zvestoba. Solnce šlo za goro, Ko sem jemal slovo; V roko sva segla si, Z glavico vlegla si Se mi na srce sladko. Solnce šlo za goro, Ko sem jemal slovo; Bridko si plakala, Solze pretakala, Da me predolgo ne bo. Solnce šlo za goro, Ko sem jemal slovo; Solnce spet vzhajalo, Dekle že rajalo Z ljubim si drugim sladkd. -It 109 tf Kdo še na svetu kaj Ljub’cam verjame naj; Danes prisega ti, Jutri pobega ti, Take so vekomaj! —<3"E>— -K- 110 KAZALO. i. Pevec-samotar.7 Moj svet.8 Ob Bistrici.9 V gostilni.11 Moj rojstni dan.12 Noči.14 Slovo mlademu življenju.15 Moje življenje. 17 IL Človek in usoda.21 Čemu življenje?.22 Na prijateljevem grobu.24 Blagor mu !.26 Zvezdam.27 Zakaj si, luna, tiha, bleda ?.28 Sreča je slepa.31 Zemlja — vodnica usode I.32 Človek in veselje.34 lil. Socialni problem.39 Delavec.. . 41 Kako Mariani mislijo o nas.43 Pesem .Amerikanc.v'.48 IV. Črtomir po bitki z Valjhunom.53 Narod — mučenik vere.56 Uboga domovina.57 ^ Zakaj ni več Slovencev v nebesa ?.58 Domače razprtije.60 Slovenski tribuni. 61 V. Abstinentom.65 Pivčeva, sodba. 67 Suhoparnežem « • ..68 Skopi prijatelj.69 Maščevanje morja.71 Živalska modrost < ,.75 Tit in Berenica.77 VI. Martani in ljubezen.83 Luna in dekle.85 Tožba žene- ........... . 87 Opomin dekletu N..89 Navzikaji. 90 Practicus.91 Prevarjenemu prijatelju 1.92 2.93 Novella. •••••!• 94 Pridna Vida.98 Mart in zemlja.100 Usahneli.104 Želja.106 Vprašanje — odgovor.107 Ženska zvestoba.109 POPRAVKI. strani 25., v 9. verzu čitaj: stremljenje (ne strmljenje). „ 28., čitaj 12. verz tako: In v družbo biti vam ljudem. , 29. čitaj 13. in 14. verz tako: Veselje, sreča ubežala Za težka pa sta zagrinjala. * A * \