Listje in cvetje
Modrost v pregovorih, domačih in tujih.
Koza.
Koza je kravica ubožcev.
Koza se mora pasti tam, kjer je pri-vezana.
Stara koza se težko odvadi lizanja.
Bog že ve, kateri kozi rog odbije (rep krati).
Ko bi nekim dal večni Bog, vse bi ugnali v kozji rog.
Čas vse v kozji rog užene.
R e k a :    Je zvit kakor kozji rog.
Koza se hoče z levom boriti.
Koža.
Ne prodajaj kože, dokler medved v brlogu tiči.
Ako levja koža ni dovolj, še lisičjo poišči.
R e k i:   Debelo kožo imeti.
Za kožo mu gre.
Iz kože bi skočil.
Iz ene kože ne morera v drugo.
Kožuh.
Topel kožuh je boljši nego ves rod.
Kaj mi pomaga kožuh, če je zima minila.
Kdor poleti obrabi svoj kožuh, ga bo zeblo pozimi. (0 nepotrebnih stro-š k i h.)
Kraj.
Kraj, kjer ni prostora za čednost, je noč brez zvezd.
V  vsakem kraju se vidi jasno in temno (oblačno) nebo.
V   enem kraju dežuje, v drugem solnce sije.
Vsak kraj ima svoje šege.
Ni kraja, kjer bi ne bilo ušesa in očesa.
Nihče ne more biti hkrati v dveh krajih.
Kdor hoče biti v vsakem kraju, ni nikjer.
R e k : Bomo govorili na drugem kraju. (V   s o d n i j i.)
Kralj.
Dober kralj je blagoslov za svojo de-želo.
Dober kralj, ki zna vladati samega sebe.
Vsem tudi noben kralj ne more ustreči.
Kralj je živa postava.
Kraljevi služabniki so gospodje.
Jaz hočem biti kralj, je rekel trnjev grm drevesom.
S kraljem se ni šaliti.
Kralj je mrtev, živel kralj!
R e k : To je nov kralj, ki za Jožefa nič ne ve. (Dobrote so kmalu pozab-1 j e n e.)
Krasti.
Krasti je zadnje (najslabše) rokodelstvo.
Ko bi nihče ne skrival, bi nihče ne kradel.
Kdor laže, ta krade. — Krasti in lagati hodi po  istih stopnicah.
Kdor zna krasti, zna tudi skrivati.
Kdor enkrat krade, se imenuje za ve-dno tat.
R e k ;   Bogu dan (čas) krade.
Krava.
Krava  pri gobcu molze.
Če krava veliko veka, ima malo mleka.
Majhna krava, pa dobro molze. (M a 1 i, pa   izdatni   prihodki.)
Črna krava ima (vsaj) belo mleko. — Krava črna, mleko belo.
Ni na tetn, kako se krava imenuje, da le dobro mleko daje.
Večja slava kakor krava.
Ena krava je ubožcu toliko kot boga-tinu cela čreda.
Eden dobi kravo,  drugi pa še repa ne.
Nikomur se ne more krava vzeti, če je niraa.
Najprej štalico, potlej kravico.
Kravo lovi za roge, ne za rep.
Kdor bo kravo vračal, ta bo oves plačal.
Ko je krava iz hleva (ušla), se (zastonj) zapirajo vrata.
Ko je krava dovolj pila, tedaj neha. — Krava ve, kdaj ima zadosti. (Očitek pi-j a n c u.)
Če se o kravah govori, misli strojar na kože.
Ako je šla krava, naj gre še tele.
Vsaka (tudi največja) krava je bila nekdaj tele.
Kdor ima sedem debelih krav, utegne dobiti še sedem mršavih.
Krčmar.
Krčmarja ni treba vprašati, če ima do-bro vino.
Berač ne živi od ene hiše, ne od enega človeka krčmar.
»Sanje.«
Pravijo, da sanja mladina ponoči in po-dnevi. Ponoči spi in sanja, podnevi pa bedi in sanja o prihodnosti, o sreči in o vsako-vrstnih mogočih in nemogočih rečeh. Po-gačarjev   Pepe   na   primer   vedno   sanjari   o
176
bogastvu in prešteva koše in skrinje polne zlatih cekinov, srebrnih tolarjev in kronic; za drobiž se še ne zmeni ne. Kopitarjev Vinko pa zida v sanjah hiše in gradove, vse zlate in pozlačene — kaj čuda, saj je nje-gov oče zidar. Njegova sestra Anka pa sanja in sanjari o polnih skrinjah najlepše obleke.
Sanje so pa laž. Revež je, kdor jim verjame.
Brodarjev Janezek ima pa resnične sa-nje. Ali res? Res, res! Zato pa — da se zatečem po pomoč k slovenski slovnici —• njegove sanje spremene tudi spol in število, torej   so   čisto   posebne   vrste   »sanje«.
Janezkov oče je tesar. Kaj je torej bolj verjetno, kakor da tudi Janezka zanima t e s a n j e. Polno hišo lesa navleče, potem pa z očetom tešeta: oče s sekiro, Janezek z nožem; oče debel hrastov les, Janezek pa drobne jelševe šibe; oče za denar, Ja-nezek pa zastonj. Včasih pač tudi Janezek kaj dobi, pa po navadi ni vesel. Kako neki, če se z nožem vseka in mu priteče kri. Kdo bo tega vesel! Včasih se pa Janezek tudi rad kam potepe. Ko pride domov, ga pa vprašujeta oče ifl mati: »Kje si pa vendar hodil?« Včasih pa: »I, kje si se pa zopet potepal?« Janezek ves v zadregi ne ve, kaj naj odgovori. »Tja gor sem šel, za našo nji-vo, pa je prišel Podobarjev Tone, pa je dejal, da bova šla dol na travnik, pa je oba srečal Kodrov Tine, pa smo šli vsi trije nazaj h Kodrovemu studencu, tam nas je pa dobil Petrov Jože, pa je vse tri za-podil. Jaz sem pa tekel vun na polje, Tone pa not proti  domu, Tine pa not...«
»To je samo prazno klobasanje,« posežejo vmes oče, in Janezku se takrat ne godi ravno najbolje.
Klobasanje ima pa tudi svojo dobro stran. To pa se zgodi navadno samo pozimi, kadar pri Prodarjevih zakoljejo prešiča. O, iisto klobasanje, tisto je pa vsem všeč! To nas pa že tudi spominja na veselo zimsko d r s a n j e.
Kadar gre Janezek s svojimi tovariši v šolo, ga pa včasih Podobarjev Tone malo razdraži, ali pa Kodrov Tine malo razjezi, tedaj se pa začne ravsanje in kavsa-n j e , ali kakor sami otroci pravijo »ravs in kavs«, da je groza. In da je ta boj še hujši, zgrabijo drug drugega za lase in tedaj se prične za nameček še 1 a s a n j e, No, čez pet minut so pa zopet prijatelji. Če so bili pri tem lasje kaj zmršeni, jih hitro poravna č e s a n j e.
V šoli imajo pa otroci poleg drugih predmetov tudi vsak teden po trikrat p i -s a n j e in vsak teden po dvakrat r i s a n j e. Pisanje prizadene Janezku marsikako brid-lco  in  hudo   uro,   risanje   ima   pa  jako   rad.
Pa je pisanje vendar bolj potrebno. Kakšni reveži so v sedanji vojski tisti vojaki, ki ne znajo ne brati, ne pisati! Janezek, glej, da ne  boš tak!
»O,   saj   ne   bom.«
Saj res. Letos hodi v šolo tudi že tvoj manjši bratec Mihec. Kaj bo, če te bo pre-hitel! Mihec je zares priden učenec. Zato se je pa pričelo med bratoma hvalevredno k o s a n j e , kdo bo bolj priden. Najbolje bo pa,  če bosta oba pridna.
Pa še nekaj ne smem pozabiti. Pri kr-ščanskem nauku se uči Janezek, kako po-trebno je k e s a n j e. 0, da bi nikdar ne pozabil, da je pravo kesanje ključ do ne-beških vrat! Če to veš, Janezek, boš sre-čno prebil boj življenja in boš vedno vesel gor pri ljubem Bogu, Tvoje kesanje se bo izpremenilo v večno radovanje. Če drugače, bo  pa  kresanje  v  peklu.
J. E.  Bogomil.
Dopolnilna naloga.
Vsaki izmed naslednjih besedi pridenite po eno črko in uvrstite tako, da bodo pri-dejane črke po vrsti navzdol povedale na-vaden vzklik navdušenja, nove besede pa pet živali:
1. rjav   —   2. senca   —   3, laže   — 4. lasec — 5. vas
Nove zastavice.
(Priobčuje P e t e r   P e t r i č.)
21.  Dve sestri človek ima; kar ena da,
naj druga ne zna.
22.  Pol je črn, pol je bel, vendar eden sam in cel.
23.  Z desne v daljni svet pelja, z leve v daljni svet reglja.
24.  Kdo neki tako bi požrešen bil, da bi še črno tinto pil?
25.  Vrh glave sebe \&.
26.  V žalni suknji organist je, vesele drobi, ko poganja listje.
27.  Dva moža,
z desne, z leve orjeta, nista dva.
28.  Dam ti kolač: ga jesti češ, zobe s; streš.
29.  To je kaj čudno drevo, samih ježev polno,
30.  Kako je drevesu ime:
vsi listi se ene veje drže.
(Rešitev in imena  rešilcev v prih. številki.
»Vrtec«   izhaja  1. dne vsakega meseca in stane s prilogo  vred za vse leto 5'20 K, za pol leta 2'60 K. —• Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, Pred škofijo št. 9.
Izdaja društvo »Pripravniiki dom«. — Urejuie A&ton Kržič.  — Tiska Katoliška Tiskarna v Liubljani.