Mlaka in potok. m (Podoba slabega in dobrega človeka.) a Bilo je necega dne po leti. Oče vstanejo zjutraj rano, da gred6 pogledat na polje. Se soboj vzamejo oba otroka, Miljutina in Gojka. Pot je pripelje ^laemo velike smerdeče mlake, ki je stala ob cesti. Tak6j si Miljutin zatisne -nos ter zavpjgfr „ fej, kako smerdi ta gerda mlaka! Oče, hitimo, da poprej pridemo memo; ne morem tega gerdega smradii prenesti." — rA jaz bi rekel, da ostanimo malo tukaj, ker tudi mlaka ali luža ima marsikaj podučnega za vaju," rek6 o6e ter postanejo. : f ,,Kaj ?" reče Miljutin, čndeč se, ,,ta gerda in smerdeča mlaka bi imela ; kaj podu^nega za aaju? Tega uže ne verjamem!" rA vendar stoji, kakor sem rekel," rečejo oue. „ Ali ne vesta, ¦ da je ljubi Bog tudi gerde, gnjusne stvari ustvaril ter jih je postavil poleg lepih in mi6-nih, a to zategadelj, da nas lepe stvari potem še bolj mikajo? Eayuo zatoff ima ta mlaka dokaj podučnega za nas ljudi." ^ ' ,,Zatorej vas lepo prosioi, oče, povedite nama, kak nauk nam daje ta gerda mlaka tukaj ob cesti?" reče starejži sin Gojko. ,,To je tak6," rečejo oče, ^mlaka ali luža nam je podoba slabega, izpri- ' . , 41* - 168 - , ^ - • denega človeka. Stoječa voda se kmalu izpridi, zaene gnjiti in smerdf. Tako tudi elovek, ki neče clelati, popači se ves na duši in na telesu ter se pogrezuje vblato nečistosti in dmgih gerdih pregreškov. ^Lenoba jemativseh pregreh" — tako se glasl uže star prigovor, ki je in ostane zmirom resničen. Gnjila voda, kakoršno vidite tukaj v tej mlaki, nij v pijačo niti ljudem niti živini; samo žabe in močeradi prebivajo v njej. Ob krajih take vode ne raste dru-zega nego same koprive in osat. Vidita, tak je tudi nemaren ali izpriden človek; on nikomur ne koristi ter nema nobene vrednosti za svojega bližnjega, ker nij za drugo na teni svetu nego v nadlogo in izpodtiko dobrim ljudem. Len ali nemaren človek oslabi na duši in telesu ter ne donaša nobenega sadii. On je kakor neobdelaa svet, ki tudi druzega ne donaša nego ternje in osat. Hudobnega človeka noč in dan žge in grize notranji červ, t. j. njegova lastna Test mu ne da nikoli mirii niti pokoja. — V kalnej in smerdljivej vodi, kakor jo vidita tukaj v tej mlaki, se tudi ljubo solnce ne more tako čisto odsevati kakor to vidita v čistej vodi. Le poglejta, kako temno in medlo se odsžvajo solnčni žarkiiz smerdljive mlake, vidi se nam, kakor bi hotela ugasniti lepa solnčna podoba. Eavno tako otemni tudi duša in sercč hudobnega človega ter počasi uga-suje v njem podoba božja. 0 kako se mi smili tak ubog nesrefien človek, zapuščen od Boga in od vseh dobrih Jjudi." Tako je govoril oče svojima otrokoma dalje id6č v bližnjo dobravo. Otroka stašla tiho za njim, premišijajčč očetove besede. Gojko prime očeta za roko in reče: ,,ljubi oče! pokazali ste nama podobo brezbožnega Sloveka, prosim vas, da nama zdaj pokažete podobo dobrega in bogoljubnega človeka!" nTo nii je lehko," odgovori oče. Tako podobo imata precej tukaj na zelenem travniku. Le poglejta tam 6ni potoček, ki se Tije kakor srebem pas po zelenej travi. On vama je podoba dobrega, plemenitega človeka! Voda v potoku ne stoji, iiego vedao teče naprej, a to stori, da je njegova voda zmirom čista in hladna. Kako vesel je žejni popotnik, kedar pride do bistrega in hlad-nega potoka, da se napije njegove čiste in zdrave vode! Voda iz potoka se tudi razlije po zelenem travniku, da potlej vse lepše in veseleje raste. Takšen je tudi dober in plemenit človek; on zmirom dela ter nij nikoli len ali nemaren. On tudi drugim ljudem dobro dela; vsacemu je prijatelj in dober pomočnik v nadlogab. in potrebah. — Ob bregovih potoka raste zelena in bujna trava, pomešana s pisanimi cveticami. Tu je tiha in ponižna vijolica, tam zopet lepa modra potočnica, vsak ima rad te lepe cvetice; otroci je nabirajo v Sopke in vence. Tako tudi v persih bogoljubnega človeka prebiva zgolj nedolžao veselje, vsak se mu rad bliža, vsak se rad ž njim druži in razgovarja. Kakor se v čistej vodi mmeao solnce v vsej svojej lepoti odseva, tako ia še lepše se odseva podoba božja v čistej duši nepokvarjenega človega. In ta čisti ods^v podobe božje se mu razliva po vsem obličji ter mu daje nepo-pisljivo miloto in lepoto. Povedita mi zdaj, ljuba otroka, katera podoba se vama bolj dopada?" ,,Ta poslednja podoba dobrega človeka," odgovorita jednoglasno Miljutin in Gojko ter pristavita Se besede: „0 naj bi tudi jaz bil podobea čistemu potoeku!" •xi .;\;..