170
Klara se je izgubila
(Spisal F. D
Koliko strahu smo  prestali včeraj!   Kaj   tacega si  ne želim nikdar več. Poslušajte me, prosim, kaj se je zgodilo.
Mi stanujemo v mestu, — prav sredi mesta, kjer so hiše visoke in ulice ozke ter vse polne ljudij. Ves dan drdrajo vozovi mimo naših oken in časih se čuje ropot koles in odmev glasnih korakov cel6 pozno po-noči. To. je življenje in vrvenje; najrazličnejši ljudjč hite po cesti sem ter tjd: gospdda v lepih oblekah, dijaki s knjigami pod pazduho, delavci v obnošenih in zakrpanih suknjah, uradniki, vojaki, — skratka, — to vrvi in šumi kakor pred čebelnjakom. In vmes gosposke kočije, kmetski vozovi, omnibusi, — saj veste, ka je ,,omnibus"? Kdor je bil v Ljubljani, je videl gotovo tiste velike vozove, skoro podobne majhnim sobam z ravno streho in klopmf; na teh klopeh \vak prostora kakih dvajset ljudij, — morda tudi več; štel jih nisem nikoli . .. In sedaj pomislite, dragi moji: — naša majhna Klara, — ta pedenj-človek z velikim klobukom in drobnimi čeveljčki, — naša Klara izgubljena v tem hrupnem mestnem vrvenju! Ali ni to strahovito? Dajte, da pripovedujem!
Naši otroci Francek, Karol in Klara hodijo v šolo k šolskim sestram. In ta šola leži prav na na-sprotnem koncu mesta, skoro četrt ure od našega stanovanja. Francek in Karol sta hodila že lani vse leto, Klarico pa smo spravili šele letos, in še to z veliko težavo; dejali so, da je še premlada. Zjutraj capljajo počasi po dolgih ulicah proti oni visoki hiši, pred katero stoji že vse polno kričečih maličkov. Mati jih spremlja prav do šole, da se jim ne pripeti na poti kakšna nezgoda, popoldne pa jih pride zopet čakat, da . jih povede varno domii. Ves dan ostanejo gori in tam tudi kosijo; dokler so v šoli, nimamo zanje niti naj-" manjše skrbf, zakaj šolske sestre čuvajo nad svojimi varovanci kakor ljubeznive matere.
171
Danes je čudovito lep dan; ne pomJadi in ne po-leti ne sije solnce tako prijetno kakor v jasnih jesenskih dneh. Naši šolarčki so že davno odmolili in zajuterkovali in bili so popolnoma napravljeni, da odidejo . . . Zgodilo se je časih, da je imela mati toliko nujnega opravka, da ni mogla iti popoldne pred šolo. In če ni bilo nikogar druzega, kivbi mogel iti po otroke, tedaj so morali sami domu. Če je bil lep dan! Samo če je bil lep dan. V blatu ali v dežju bi pustila mati vse druge opravke ter pohitela po svoje male šolarje. A kakor sem rekel: danes je bil v resnici prekrasen dan. Zakaj bi ne mogli otroci sami domu ? Kaj se jim more hudega pripetiti? Tudi drugim se ne zgodi nič in vendar jih ne spremlja nihče! — Prazen je torej vsak strah in nespametno bi bilo, da bi si delali nepotrebne skrbi. A mati je zabičevala Francku in Karolu: ,,Pazita na Klaro! Ne pustita, da bi hodila sama; držita jo vsak za jedno roko in tak6 hodite mirno in počasi ob hišah. Zmirom ob hišah! Bog varuj, da bi si upali na sredo ceste! Tam drdrajo vozovi neprestano in kako lahko bi se zgodila nesreča!"
Francek in Karol sta se držala raodro ter oblju-bila, da bota storila vse, kar je zapovedala mati. In tak6 smo bili ves dan mirni in brez skrbi . . .
A mislite si! Popoldne ni bilo otrok nenavadno dolgo domov . . . Jaz sem sedel za mizo in pisal. Časih sem se ozrl na uro in rečem vam, da mi je bilo zmirom bolj neprijetno. ,,Kako da jih ni? Ob petih bi morali biti že domd in sedaj je skoro polu šestih! Nikakor ne more biti vse v redu. Kam so se vtaknili?" — Naposled se me je polastil tako močen nemir, da sem del per6 iz roke ter se napravil, da bi šel sam po-gledat pred šolo. ,,Pol ure bo sicer zamujene, a to nič ne de. Sara Bog ve, kaj je z otroci!*' —
Odprem vrata, — in kaj se vam zdi, da ugledam ? Francek   in  Karol   stojita  v  veži   vsa   objokana.   Na njunih obrazih se je poznalo toliko strahii, da je obšla tudi mene nenavadna bojazen. ,,Za božjo voljo, Francek,   ' kaj se je zgodilo?"
Francek je pričel ihteti glasneje in po dolgem času  je  odgovoril  tak6  tiho,   da   sem   komaj   slišal:
172
,,Klara..."
Zaslutil sem vso strahovito nesrečo in v tistem hipu je tudi Karol zajokal na ves glas.
Prijel sem za roko obadva grešnika.
,,Kaj je s Klaro? Govorita!"
,,Izgubila se je!"
Spreletel me je mraz po >vsem telesu. ,,Pripo-vedujta . .. hitro!"
In Karol je pripovedoval ves v solzah, ihteč in prestrašen, da sem ga le težko razumel.
Sli smo po cesti .. . potem smo stali.. . tam kjer prodajajo jabolka . . . in . . . in ... ko sva šla s Franckom naprej .. . ni bilo Klare nikjer . . ."
Tako torej!
,,Marš v sobo!" — Zaprl sem vrata za njima ter hitel na cesto. Najprvo na sadni trg! Bežal sem kakor neumen; nekateri ljudje so gledali za mano, ko sem se zadeval ob nje in drvil dalje. Ka sadnem trgu sem povpraševal pri vseh prodajalkah: ,-,AIi ste videli nekega otroka, — neko majhno punčiko z velikim klo-bukom ..."
In tako so se usuli vname z vprašanji:
,,Kaj je z njo? . . . Čegava je? . .. Kakšna je? ... Kdaj je bila tukaj?"
Spraševali so me od vseh stranij, a zvedeti nisem mogel ničesar. Živa duša je ni videla, naše Klare! Nihče se je ni spominjal. Nekateri so pravili, da so srečali neko punčiko, a kje in kdaj, to so pozabili; tudi ne morejo reči natanko, kakšna da je bila .. . Po mestu hodi toliko punčik, da se človek ne more spo-minjati na vsako posebej.....
Oh! — ali naj vam pripovedujem, kakč sem pre-letel vse ulice, prebrskal vsak trg, — drvil najmanj desetkrat po vseh glavnih cestah od šole do drevoreda?! — Nikjer najmanjšega sledii! Klara je izginila takč popolnoma, kakor da se je udrla v zemljo! Kaj je storiti? —
Ves poten in utrujen sem prišel naposled zopet domii, — niti sam nisem prav vedel, kako. In doma je bila Klarina mati, moja sestra! Prišla je bila ravnokar in lahko si mislite, kako se je pretsrašila,  ko je zve-
173
dela strahovito novico! Takoj sva zopet hitela obd na ulico. Jaz sem se odpravil na policijo, da bi poizve-dovali mestni stražniki po naši izgubljeni Klarici, — njena mati pa je šla v mesto, če bi jo srečala kje na cesti . . .
Odkritosrčno vam povčm, — tako sem bil spehan in zasopljen, da so me nosile noge le še z največjo težavo. Pot mi je tekel po obrazu, kakor bi sijalo najbolj vroče poletno solnce. In vendar se je že delal mrak in od zahoda je pihala hladna sapa.
V tem trenotku se zganem, kakor da bi me prijel kdo za suknjo. Tenek, vesel glasek je klical tam nekje s ceste:
,,Stric! . . . Stric! ... *
Ozrem se in — —
Gotovo! Tam v omnibusu sedi naša Klarica! Skočim na sredo ceste, da sem bil z jednim samim korakom pri omnibusu. Na klopi sedi izgubljena naša Klarica tako veselo in brezskrbno, kakor bi se ne bilo nič zgodilo. Takoj sem bil pri nji.
,,Kod si hodil, ti nesrečni otrok ?!" —
,,,,Pri tetivsem bila, stric!""
Pri teti! Čemu torej vsa ta moja strašna skrb! — ,,A kako za božjo voljo si prišla tja?"
Zdaj šele sem ugledal njeno teto, ki je sedela poleg izgubljenke.
,,Srečala sem jo na cesti," pripovedovala je teta Lina, ,,in vzela sem jo s seboj; zdelo se mi je čudno, da hodi tak6 sama iz šole —"
Klarica pa je hitela:
,,Teta mi je dala bonbonov, — vse polno bon-bonov! — Karol in Francek pa sta se izgubila ..."
Karol in Francek sta se izgubila! O ti nesrečna Klarica! —
Popustljiva grešnika sta poslušala doma veliko pridigo, a kljub temu smo bili vsi veseli. Sami pa niso šli otro.ci nikdar več, — ne v šolo in ne \z šole. Kadar nima časa njihova mati, spremljam jih jaz.