O ŠKORCU, KI SE JE UJEL
Basen.
 Plad škorec je po častivredni škorčji navadi priletel v jeseni, da se poslovi od svoje rodne hišice, preden se v jatah napoti na daljni topli jug. Pa glejte! Toliko da si je veselo zapel, je skočil v škri-njico, neopažen pokrov je padel za njim, in škorec je bil ujet. I            Kmalu nato  je   tolkel  s  perotnicami   ob ozko kletko v tesni
ptičarjevi sobi. Ptičar je novega ujetnika tolažil, ali škorec ni od samega strahu in jezc nič slišal. Ko ga je nekoliko to oboje minulo, je ptičar stopil h kletki in ga zopet nagovarjal. Natresel je pred škorca debelih mravljinčnih ličink pa bleščečih, mikalnih »močnatih črvov«, pridal kosček belkaste skute in mu dal tudi lepo stekleno posodico s studeno vodo. Ali škorec ni ničesar pokusil. »Rajši poginem, kakor vse to samo za en polet pod božjim solncem!« je obupano zavreščal ptič, rojen pod svobodnim nebom.
»Čaki, se boš privadil,« je ptičar zagodrnjal jezno. »Nočcš, nočeš, ali kmalu boš jemal z roke, pa za to mi boš še pel.« Potem pa kakor bi se nič več ne zmenil za ptiča, dokler mu ni gasnilo oko. Oj, kako se je v istini privadil dobri škorec. Čez teden dni je res jemal z roke, in ni samo v ječi prepeval, ampak je kmalu pozabil svoje prirojeno petje in je suženjsko čebljal po ptičarjevi lajni in je k vsemu temu včasih šc s peroti utripal in se veselil: »Škorček gospod, škorček gospod.«
Jan Fr. Hruška — Jožef Gruden.