Maksimilijan Leopold baron Rasp
in njegova šola.
(Spisal Josip Benkovič.)
Nobena doba slovenske zgodovine po dosedanjih opisih ni opisana tako „črno", kakor 17. in 18. stoletje, t. j. doba protirefor-macije, v kateri so baje katoliški zelotje z „autodafeji" uničili vse cvetove slovenskega slovstva, in ko zaspana katoliška duhovščina ni nič storila za narod. To je staro očitanje, ki pa ni nikakor pravično.
V teh-le vrsticah nikakor ne namerjam obdelovati vse omenjene dobe, temveč le ob vzoru skoro do cela pozabljenega moža hočem pokazati velik kos kulturnega, smelo trdim, tudi specijalno slovstvenega dela, ki ga doslej niso prav nič pošte-vali. In ta mož ni j edin; bila jih je cela vrsta, ki so delali za narod mnogo in vsestransko, a tako na tihem, da knjiga o njih ne pove mnogo, tem več pa hvaležnost narodova. Ko pridejo ti veljaki-na-rodnjaki iz 17. in 18. stoletja polagoma iz pozab-ljenosti na dan, potem posije pač svetlejša luč v „katoliško temo", ki leži še vedno nad Hrenovo in poznejšo protireformacijsko
dobo.
I.
Po dolgotrajni suši si človek srčno zaželi pohlevnega dežja, da namoči zemljo in poživi vsa živa bitja. Ako pa po suši pri-drvi ljut vihar z bliskom in gromom, ploha s točo, potem je suha zemlja pač namočena „Dom in svet" 1899, štev. 10.
Maksimilijan Leopold baron Rasp
in poživljena, toda sledovi viharja in po-vodnji se opažajo na vseh straneh. Človek se prestraši, ako pogleda na svoja polja in travnike, ker ploha je nanje nanesla peska, kamenja in vsakovrstne navlake. Ako vse to pusti, ostane mu le peščena nerodovitna puščava. To je živa slika narodnega življenja na Slovenskem okoli 1. 1600., ko so se reformatorji morali umakniti, in se je pod vodstvom škofa Hrena začela proti-reformacija na celi črti. Suša je trla dotlej slovenski narod, silna duševna suša. Luteranska reformacija je bila silovita povodenj, kije z gromom in s strelo prihrula doli iz Nemčije ter preplavila slovensko zemljo. Res, da jo je namočila, a — kako ? Verska reformacija nam je prinesla kalno vodo, nezdravo slovstvo.
Pregovor pravi: „Crka
mori, duh pa oživlja." Pri
nas je bilo v 16. stoletju
uprav narobe. Črka nas je hotela oživiti in
nas je, hvala Bogu, res oživila; toda duh, ki
je vel iz te črke, nas je moril.
V prikupljivi slovenski skledi se je nudil Slovencem dušni strup.
Škof Hren je naposled zamašil vse hudournike, ki so izvirali na Nemškem. Voda se je polagoma odtekla, zemlja je bila namočena, a na prostrani slovenski planjavi je bilo nasutega mnogo peska in kamenja. Ko-
19