-----95    -----
Šolske stvari.
0 nagnjenji starišev do šole.
Spisal J. Zima, učitelj v Velikovcu na Koroškem.
Vsakemu omikanemu človeku je dobro znano, da ljudska šola je odgojiteljica mladega naroda, v kterega stavimo ves naš up, vso našo prihodnost, vso našo srečo. Ljudska šola je podlaga tudi vsi drugi izobraženosti.
Šola je bila že starodavnim narodom, kakor Grkom in Rimljanom, imenitna in sveta reč, čeravno je takrat bila  v razmeri  z današnjo  zel6  enostranska,   in je le
moški spol do nje imel pravico kakor v obče na omiko. Učitelj se je visoko spoštoval, in že veliki kralj Mace-donski Aleksander je rekel: „Očetu se zahvaljujem za svoje življenje, učeniku pa, da vredno živim." Kristi-janstvo pa je šoli dalo drug obraz, da visoko stoji nad stari.
Vsak bodi-si moškega ali ženskega spola, naj je? reven ali bogat, v ličnem poslopji ali v borni bajtici luč sveta zagledal, ima pravico, mikati se v šoli in srečen je vsak, kdor je imel priložnost, obiskovati 'šola in prisvojiti si znanstev, ki so mu potrebna za življenje*
Gled6 na vse to mora pa človeka velika žalost pre-suniti, ako vidi, da tu in tam se nahajajo taki, kteri imajo največo dolžnost, šolo podpirati, učitelju nauk in odgojo lajšati, namreč, stariši, šolski omiki vedoma ali nevedoma pot zapirajo, pot k dobremu in lepemu, pot k telesni in dušni sreči! Take stariše zadeva težka odgovornost, ako branijo svojim otrokom pot v šolo, Ce morete otrokom svojim zapustiti toliko premoženja, da bodo mogli kedaj pošteno brez skrbi živeti, dobro! — ali pa mislite, da z denarjem je vse storjeno za posvetno veljavo in dušni blagor? Nikakor ne! Če tudi je tele zlato, vendar je le tele! Ce pa otrokom svojim ne zapustite nič, ne kratite jim saj poduka v šoli, da si priuče to in uno, kar jim pomaga kedaj si kos kruha laglje služiti. Ce žebeta, junca ali kozliča ne pošiljate v šolo, mislite si vendar, da človek je kaj druzega kakor živina!
Želeti bi bilo  dandanes  prav  veliko tacih vestnih,
dobrih mater, kakor je bila Kornelija — Rimljanka __
ktera, ko so jo druge visoke gospč,' ponašaje se s svojimi dragocenimi rečmi, vprašale: „kaj pa ona ima posebno dragega?" pripelje svoje ljube otročiče ter jim odgovori: „tu so moje največe dragocenosti"! Želeti bi bilo dandanes mnogo tacih skrbnih mater, kakor je bila žena velikega Washingtona, ktera, ko jo je cesar Napoleon I. vprašal: „kaj je za boljo izrejo otr6k najbolj potrebno?" mu odgovorila: „treba nam je dobrih mater"! Kje najdemo dandanes neko Jero, kakor nam jo veliki učitelj Pestaloci popisuje?
Dokler bodo stariši mlačni do šole, — dokler ne bodo spoštovali učiteljev, — dokler ne bodo vsake besede, ktero govorijo vpričo svojih otrok, na vago devali, — tako dolgo šola ne bo cvetela, tako dolgo odgoja ne bo taka, kakoršna bi morala biti. Mlada srca so kakor vosek; v nje se vtisne vse, česar neprevdaren človek še ne misli ne.
Domača izreja velja* toliko kot šola; ona je djanska šola. Zato se ta z uno veže, in obojne ste otroku živo potrebne. Kjer pa stariši nimajo srca do šole, ondi tudi domača izreja ni nič vredna, in gorjč narodu brez prave omike, to je, one omike, kjer sta si nauk in vera brat in sestra.
Kjer pa vidimo stariše, navdane z ljubeznijo do šole, ondi je tudi dobra domača izreja že na pol zagotovljena , in blagor takemu narodu, kjer bivajo take rodovine!
Da bi tako bilo povsod v mili naši domovini slovenski!