Rudar izhaja trikrat na mesec in sicer prvi, drugi in četrti četrtek v mesecu z datumom naslednjega dne. — Naročnina za celo leto 4 K, pol leta 2 K in četrt leta 1 K. — Posamezna številka po 10 vin. — Naročnina za Nemčijo za celo leto 4 marke, za Ameriko 1 dol. 4 cente. Uredništvo in upravništvo je v Ljubljani, Ilirska ulica :: štev. 22, prvo nadstropje. :: RUDAR Rokopisi se ne vračajo. — Inserati z enostolpnimi petit vrsticami se zaračunavajo in sicer: pri enkratni objavi po 18 vin., pri trikratni po 16 vin., pri šestkratni po 14 vin., pri celoletnih objavah po 12 vin. za vsakokrat. — Za razne -izjave itd. stane petit vrstica 24 vin. — Reklamacije so poštnine proste. — Nefrankirana pisma se ne :: sprejemajo. :: GLASILO SLOVENSKIH RUDARJEV IN ^ FUŽINSKIH DELAVCEV AVSTRIJSKIH. 11. štev. V Ljubljani, dne 10. aprila 1914. V. leto. PF* Rudarji, pripravite se na dostojno proslavo prvega maja. ^P8 Razbita ustava. Državni zbor je zadavljen in njegovi krvniki — nemški in češki nacionalisti in grof Stiirgkh — triumfirajo. Zlasti grof Stiirgkh je zadovoljen, ker sedaj bo dokončal brez poslanske zbornice delo, ki bo ljudstvu v največjo škodo. Državni zbor že eno leto ni bil več zakonodajen zastop. Vlada ga je sklicevala, pa ga takoj zopet pošiljala domu, pretvezo za svoj zločin je našla vedno: Enkrat je bilo treba poravnave v Galiciji, drugič na Češkem, državni zbor je bil vedno odveč, nikdar ni imel časa za resno delo. Kadarkoli pa je hotela poslanska zbornica preprečiti in onemogočiti obstrukcijo, tedaj je prišel grof Stiirgkh in je zaviral. Pri tem delu so mu zvesto pomagali vladni mameluki, nemški nacionalci in krščanski socialci.. Vlada je uganjala pasivno rezistenco, ko so hoteli treznejši elementi v državnem zboru reformirati opravilnik tako, da bi bil parlament varen pred izsiljevanjem katerekoli obstrukcije. Ali ne samo to: Tudi predsednika državnega zbora dr. Sylvestra je pripravila do tega, da je mirno gledal, kako so teptali češki obstrukcionisti opravilnik in če so si ti izmislili novo šalo, je dr. Sylvester bil nasproti njim pravi lipov bog. Ali kdor bi mislil, da je manjkalo predsedniku poguma za odločen nastop proti obstrukciji, bi se močno motil. Dr. Syl-vester je bil Stiirgkhov zaveznik, nalog je dobil od njega, da naj opusti vsak korak proti obstrukciji. Grof Stiirgkh je ves srečen, če more ugoditi vsaki želji dunajske vojaške kamarile, ki goni našo državo k vedno večjim izdatkom za vojaštvo in kateri so ljudske potrebe stvar, za katero se ni vredno brigati. In tako je bilo tudi sedaj. Kakor hitro je izvedel grof Stiirgkh, da pride brambna predloga na dnevni red, takoj je zahteval, da se izroči brambna predloga brez prvega čitanja odseku in da mora biti rešena do konca tedna, če ne... Pred tem, če ne, so popadali vladni mameluki v prah, namesto da bi bili zaklicali Stiirgkhu: »Dovelj!« Pa z vladnimi strankami se igra grof Stiirgkh kakor otroci s cinkastimi vojaki, meče jih semintje, pa ne zinejo. Ker ima pri teh strankah oporo, zato lehko žrtvuje ljudske interese željam vojaške kamarile. In kako lepo so gladili nemški nacionalci pot § 14. 2e nekaj dni pred odgoditvijo so kričali po svojih listih, da je edina rešitev iz zamotanih državnih razmer — absolutistična vlada. Če bi bilo med vladnimi strankami le nekaj mož, ki nimajo testene hrbtenice in ne glave na konopcu, v tem trenotku bi bili lehko prisilili Stiirgkha, da bi zlezel kakor polit pes v kot ali pa šel za vedno. Takih mož ni bilo, in zato imamo sedaj absolutistično vlado. § 14 je zavladal. Prvo, kar je naprtil ž njim Stiirgkh avstrijskemu ljudstvu, je povišani re-krutni kontingent za 31.000 mož na leto. Šele pred dvemi leti je bil povišan letni rekrutni kontingent za 100.000 mož in v tako kratki dobi novo, težko breme. Vse, kar leze ino gre, bodo vteknili v vojaško suknjo in ljudstvo bo plačevalo, da bo obupalo. In drugo, kar je prinesel § 14, je ogromno novo posojilo. Dolgov ima že Avstrija čez glavo, zdaj se hoče zadušiti v njih. Ko se je sešel leta 1911 državni zbor, v Katerega je poslalo šest miljonov volilcev zastopnike z nalogo, da delujejo tam za ljudski blagor, za koristi vseh narodov in slojev, je bil otvorjen s prestolnim govorom, v katerem so bile med drugim tudi te besede: »Prebivalstvo pričakuje plodonosno delo zakonodaje na mnogih poljih. Zato bodo v tekočem zasedanju stavljene vglike zahteve na vašo vnetost in vašo uvidevnost.« Kje je ono plodonosno delo? Kako se je izkazala uvidevnost večine poslancev? Kakor zasmeh mora občutiti avstrijsko ljudstvo one besede prestolnega nagovora, ko gleda take uspehe zakonodaje. Kadarkoli se je sešel državni zbor, je bila prva beseda vlade: »Več vojaštva, nove topove, višje davke.« Delavstvo naj resno premisli sedanji položaj. Ima čedno število zastopnikov v državnem zboru, ali tolpa ljudskih izdajalcev je močnejša. Ima v državnem zboru kremenite može, ki ne spregledajo nobene prilike, če morejo koristiti svojim volilcem, ali mevže so številnejše. Ima v državnem zboru značajne branitelje svojih pravic, ali klečeplazci so v večini. In vlada ima dispozicijski fond, ima čast in službe, s katerimi kupuje podle duše. Delavci, povejte svojim nezavednim tovarišem, ki so pomagali ob volitvah ljudskim izdajalcem, mevžam in klečeplazcem do mandatov, da škodujejo sebi, svojim družinam, skupnosti, če še nadalje verujejo liberalnim in klerikalnim sleparjem. Privedite jih v naše organizacije — strokovne, gospodarske, politične in izobraževalne — da jim padejo luskine z oči, da bodo znali razločevati med navideznimi in resničnimi prijatelji delavstva. Organizirani moramo biti čvrsto, da preprečimo v bodoče zločine, kakršni se dogajajo sedaj. Samo organizirano delavstvo bo napravilo konec lopovščinam, ki jih uganjajo na račun našega napredka vlada in njeni podrepniki. Združimo se v četo, ki bo stala trdno na braniku za potrebe in koristi ljudstva, ki bo onemogočila delo hlapcem Rima in frazerjem za narodni blagor. Socializem. Nešteta tisočletja se je borilo človeško pleme, da bi se olajšalo življenje, ki mu je bilo neprijazno od prvega začetka, ko se je pojavilo na zemlji. Še danes opazujemo bedo nekulturnega življenja lahko pri takozvanih divjakih v Afriki, v oddaljenih krajih Amerike, na otokih Tihega oceana. In vendar vemo, da tudi to niso več pravi »divjaki«, temveč so se že povspeli na stopnjo, ki je sicer nizka v primeri z višino Angležev ali Francozov, vendar pa visoka v primeri z nekdanjimi prebivalci brlogov, ki so se komaj za silo razlikovali od gozdnih živali. Kaj si je človeštvo vse pridobilo v teh neštetih tisočletjih! Pravo božansko čuvstvoprešin ja modernega človeka, če se ozre po sedanjem svetu, ki je ves izpremenjen ne le po mehaničnem delovanju elementarnih sil, temveč skoraj še bolj po njegovi lastni volji. Kaj ni bilo vse to življenje vekov vstvarjanja? v Nekdaj je bila sama nevarnost, kamor se je človek obrnil, povsod je prežala nanj. Skrivala se je pod zemljo, plavala je v zraku, dremala je v valovih, žarila se je v oblakih. Dandanes kroti človek sovražnike iz vseh svetovnih carstev in jih premaguje. V svoji varnosti si je napravit življenje udobno in Perunovi tovariši pravi reveži v primeri s sodobnim kulturnim človekom. Kaj je bilo> domovanje vrh Olimpa in kaj je palača amerikanskega miljarderja, graščina kneza Švarcenberga ali pa vila industrijskega velikaša? Pomilpval bi človek dvajsetega stoletja Palado Ateno in Apolona, če pogleda današnja vseučilišča in tehniške visoke šole, gledališča in glasbene zavode, knjižnice in iznaj-diteljske laboratorije. Tudi razkošje si je priskrbel človek. Ko je imel v shrambi dovolj kruha in slanine, obleko na telesu in streho nad glavo, je zahteval od življenja tudi udobnosti in lepote. Ni mu bilo več dovolj, da ne more dež prodirati skozi strop m burja skozi stene, da ga plašč varuje mraza in da dobiva želodec neizogibni tribut. Oglasile so se oči in ušesa in vsa čutila, in človek je izpolnil tudi zahteve njihove. Pa se je navadil, in vse, kar ima, mu je postalo potrebno. Zadoščene potrebe pa so bile vir novih potreb; v vsaki izpopolnitvi je bila nova želja in nov nagon. Luksus pravijo temu, nekateri ponosno, drugi zaničljivo. Toda če je razlika med zverskim brlogom in indijskim vigvanom, je med brlogom in kočo na stebrih sredi jezera še večja, mnogo večja pa med brlogom in modernim salonom. Tudi luksus je dvignjeno življenje! Higienična in okusna postelja, estetično urejena soba, umetniško izdelana posoda — vse to je tudi napredek. Ali res je, da niso vsi ljudje enako deležni pridobitev naše dobe. V palačah ne stanujejo vsi, salonov nimajo vsi, svojih sinov ne pošiljajo vsi na vseučilišča, tudi šampanjca ne pijo vsi. Vsled tega pa je nastala nevoščljivost. In ne-zavist je dobila ime socializem. Sovražniki tistih, ki se jim bolje godi kakor množici, se organizirajo in se imenujejo socialne demokrate. Blagostanje pa je znamenje kulture, in socialisti, ki hočejo uničiti udobnost in blaginjo, ker je sami nimajo, so — sovražniki kulture ... Tisočkrat smo ovrgli take argumente. In socialisti bi zaslužili, da jih iztrebi družba z ognjem in mečem, če — bi res imeli take namene, kakršne jim podtikajo. Ali če bi bili socialistični smotri taki, tedaj ne bi bilo socialne demokracije in število nje pristašev se ne bi množilo od dne do dne po vseh koncih in krajih sveta. Zakaj sama uničevalna misel nima take organizatorične moči. Celo za agitacijsko sredstvo bi se dala zavist porabiti le kratek, jako kratek čas, trajno uspešna pa ne bi mogla biti. V ljudskih množicah živi hrepenenje po boljšem življenju prav tako kakor v duši kartelskega magnata ali plemenite grofice. Ljudstvo ne zaničuje višjega znanja, ne sovraži lepote in udobnosti, temveč stremi samo naprej in navzgor. In le zato, ker kaže socializem vsem ljudem pot do blagostanja, ki ga imajo dandanes le nekateri, in preko tega do vedno boljšega in višjega življenja, si osvaja srca in množi svojo armado. Uničiti hoče socializem kapitalistično nepravičnost in hudo zatiratev, ker ovira napredek ljudstva, napredek sam pa hoče pospešiti. Zakaj ljudstvo samo hoče napredovati gmotno in duševno. Le kdor ga vodi na tej poti, ima bodočnost. In zato je kljub obrekovanju, kljub podtikanju neresničnih namenov, kljub popačevanju socializem bodočnost človeštva! Nemške hijene na bojnem polja dela. Pod tem zaglavjem neki naš nemški bratski list piše: Kakor hitro kje v kaki industriji izbruhne kak spor in boj med delavci in podjetniki, se takoj pojavijo na površju zagovorniki in hlapet kapitala. Da pa kreature zakrijejo svoj pravi namen, prihajajo med delavce z donečimi frazami, češ, »delavce hočemo rešiti rdečega terorizma in visokih prispevkov«. Popreje pa nemške hijene nikoli ne smatrajo za potrebno stopiti v akcijo. Kakor hitro pa delavci kakega podjetja stopijo v kako mezdno gibanje, in si hočejo svoje mizerne plače ter nečloveške razmere količkaj zboljšati, takoj se pojavi nemško-nacionalna druhal, agitacijski aposteljni zveze nemških delavcev, ki kakor krvoločne hijene, v boju se nahajajoče delavce zavratno napadejo. Kdo naj bi v takih okoliščinah še zamogel potlačiti sum, da ta fakinaža razvija svoje agitacijsko delovanje na zahtevo podjetnikov in v sporazum s podjetniki, posebno pa vselej takrat, kadar se interesi denarne mošnje gospodov nahajajo v dozdevni nevarnosti? Če bi bila stvar drugačna in če ti nemški »reševalci« z delavci in povzdigo njihovih gospodarskih interesov bili resnega in poštenega namena, bi bilo nemogoče, da bi prihajali vselej takrat, kadar delavci od svojih podjetnikov zahtevajo boljše plače in je v dosego tega smotra in zmage trdna složnost med delavci prvi predpogoj. V očigled navedenega dejstva lahko kar naravnost trdimo, da so nemški delavski(?) voditelji od gotove stvari direktno najeti za to, da potrebno slogo med delavci uničijo in s tem seveda tudi vsako gibanje za dosego višjih plač onemogočijo. Tako na primer so rudarji premogovnika grofa Henkla v Lešah, pred kratkim ravnateljstvu tega podjetja, izročili zahtevo po višjih plačah. Nobeden pošten človek ne more reči, da zahteva ni bila upravičena, ali pa, da je je pogrešala zadostne utemeljitve. Nasprotno, vsakdo bo ta korak, ki je v interesu kulture, gospodarskega življenja, in ne nazadnje v interesu države same, pozdravil. Ta korak je ' bil tudi tembolj opravičen, ker je v splošnem vendar znano, da ravno uprava premogovnika grofa Henkla, svoje delavce tako sramotno nizko plačuje, da je stvar že močno podobna frivolnemu uničevanju človeških življenj. In kaj doživljamo? V tein trenotku, ko stopajo delavci v plačilni boj, v tem trenotku, ko uprava premogovnika delavcem s pomočjo žuganja odjeda vse prostore za shode, v trenotku pride neka zveza nemških »delavcev«(?) in skliče v Možicah ustanovno zborovanje! In da bo nemško-nacionalna svojat opravila svoje delo temeljito, ter kar v enem naskoku zavzame rdeče trdnjave, in tako na izdaten način pomaga braniti mednarodno denarno mošnjo gospodov grofov, ni bilo dosti enega, ampak kar štirje so izmed te čedne družbe morali priti. Mfed temi štirimi nemškimi hajlovskimi pošte-njakoviči se je nahajal tudi stavkolomec tiskar Miigge; drugače pa so tudi vsi ostali bili enakovredni bratci. Časopis »Freie Stimmen«, ki drugače pri vsaki priliki pošilja na delavce ogenj in žveplo je veselja kar pijan. S huronskim navdušenjem poroča o uspehuO?) divje gonje sledeče: »Navzlic slabemu vremenu so delavci prišli v velikem številu. Vse je navdajala le ena misel, namreč misel, otresti se končno vendarle enkrat rdečega jarma. (Hu, hu, grozno!) Potem je predsednik (predsednik, nemara kakega društva nemško-nacionalnih kastriranih evnuhov) imel daljšo predavanje, (morda je pripovedoval kako se prostituira poštene delavce) kateremu je sledilo odobravanje in »heil« klici. (V slovenskem delu Koroške namreč kliče pri vsaki priliki tista kreatura heil, ki se bodisi v svoji pasji ponižnosti hoče kaki nem-škonacionalni korifeji prikupiti ali pa sempakje dobi kak judežev groš od Siidmarke bolje rečeno Siidmarke.) Strupena slina »Freie Stimmen« nadalje še pišejo: »Predsednik je uničujoči (joj, joj) kritiki podvrgel posebno besede in dejanja rdečih delavskih voditeljev ter je na podlagi bogatega materijala (beri-laži) njihovo prijateljstvo do delavcev primerno razkrinkal. (Kaj bo neki taka uboga nemškonaci-onalna šleva razkrinkala, morda to, da delavski izkoriščevalci žolto organizacijo kastri-rancev podpirajo.) Temu nasproti pa je razvil program zveze nemških delavcev, (beri nemških kreatur, ki se med poštenimi nemškimi delavci pokazati ne smejo), ki je v resnici delavcem prijazen (grda laž, kajti v ozadju tega programa stoje najhujši delavski izkoriščevalci) in ne stremi za izkoriščanjem delavcev.« Zadnja trditev namigava na malenkostne prispevke, ki jih rudarji v svojo strokovno organizacijo, »Unijo« rudarjev plačujejo. Pri nemškonacionalni organizaciji štrajkbrecher-jev seveda prispevkov ne rabijo dosti, ker jim potrebna sredstva za njihove podle, hlapčevske in izdajalske posle dajejo tisti, v kojili prid delajo, namreč podjetniki. Nazadnje se »Freie Stimmen«, bolje rečeno »Sch\veins-Stimmen« še pobahajo, da je takoj pristopilo 50 delavcev kot člani. Zares velikanski uspeh,(!) namreč na papirju. V resnici pa nemški junaki svobode niti niso šli tako junaško na delo. Več je bilo namreč hripavega hajJanja, kakor pa pozitivnega uspeha, kajti veliko število delavcev na tem konventikeljnu je strašilo le v možganih od same neumnosti tulečih hajlbriiderjev. Dejansko so rudarji ostali lepo doma, ker so pač slutili izdajstvo, ki se za tem zborovanjem skriva, in za to jim niti na misel ni prišlo, da bi se ga v »velikem« številu udeležili. Tisti, ki so prišli, bili so le sudmarkljerji, uradniki in nekaj delavcev, namreč podjetniški hlapci in podajači. Bili so ti »delavci« poleg le za parado in še te »delavce« so šli iskati z vozom, ravnotako so jih po shodu zopet peljali z vozom domov. (Gnojni voz bi za tako prevažanje bil najbolj primeren.) A navzlic velikemu naporu uničiti v prid in korist denarne mošnje gospodov grofov, delavsko gibanje, je bil »uspeh« zelo klavern, kajti ne 50 ampak le 18 članov je pristopilo po »uničujoči kritiki« gospoda »predsednika«. Kak izgledajo delavci, ki so pristopili, nam najbolj dokazuje imenik onih »delavcev«, ki so jih izvolili v odbor, in ki so: Alojzij Wicher, skladiščnik, predsednik; Franc Polajnar, predstojnik, predsednikov namestnik; Hans Rosbacher, uradnik; Emerich Dretnik, nadkopač in Jožef Stefan, nadkopač, blagajniki; Tomaž linz, učitelj in Maks Flor, predstojnik, zapisnikarja; Rudolf Jeny, nadkopač in Filip Konič, predstojnik, kot odborniki. Končno sta bila kot namestnika izvoljena: Th. Smetinger, nadkopač in Mihael Moriy, nadkopač. Torej sami nadkopači, uradniški predstojniki in uradniki, to so gotovo taki »delavci«, za katere nobeno delavsko društvo »Bunda« nemškonacionalnih kastrirancev zavidalo ne bo. A' najboljše na stvari pa je, da so to sami taki ljudje, ki v službi rudniških podjetij skrbe za prav izdatno izkoriščanje delavcev in mnogokrat tudi po nalogu rudniških uprav vsako gibanje delavcev za zboljšanjem svojih življenjskih razmer namenoma preprečijo. V tem slučaju se pač jasno zopet pokazuje, po čigavem nalogu »voditelji« (bolje zapeljivcev) nemških delavcev delajo in v čigavi službi se ti ptički nahajajo. Rešiti hočejo ti namškonaci-onalni gobezdači in klativitezi, delavce iz jar-ma(?) rdeče internacionale zato, da jih tem lažje uprežejo v jarem kapitalizma. Temu naj brez vsake volje po navodilu kričavih ter podkupljenih hajlovcev robotajo, da bo internacionalnemu kapitalizmu tem lažje pšenica šla v klasje. Nemškonacionalna gospoda bo že oprostila vprašanje, kaj pravzaprav iščejo med slovenskimi rudarji? Ali je »Bund« nemško-nacionalnih »delavcev« med nemškimi delavci v nemških krajih že doživel tak banke-rot, da hodi na lov za slovenskimi rudarji? Sram naj bo to fakinažo. Prepričana naj bo, da gnusno demoralizacijo, ki jo hočejo širiti med poštenimi slovenskimi rudarji, mirno ne bodemo prenašali. Najžalostnejše na stvari pa je, da se najde tudi med rojenimi Slovenci take brezznačajne podleže, ki se za nasmehljaj kake nemškonacionalne korifeje, ali pa za kak judežev groš, ki mu ga »sudmarkljerji« namenoma vržejo, kakor kost psu, kakor kaka prostitutka vdinjajo v službo najhujših pospeševalcev nemoralne korupcije. Majka Germanija, zakri si oči pred takimi tvojimi sinovi, ki se poslužujejo slovenskih brezznačajnih propalic. In tudi ti majka Sla-vija si zakrij oči pred šufti, ki jih imaš v vrstah tvojih sinov. Tovariši, varujte se te družbe! Strokovne organizacije in lanska gospodarska kriza. •Viharju kljubuje le drevje, ki ima močno razrasle korenine, ki ima deblo polno moči in svežega soka. Takemu silnemu, odpornemu drevju so enake avstrijske strokovne organizacije, ki jih ni razrušila vihra lanskega leta, ko je bila gospodarska kriza tako velikanska kakor že leta in leta ne. Naše strokovne organizacije so kljub silni brezposelnosti, kljub velikim mezdnim bojem vtzrajale in še pridobile. Strokovna komisija ni še izdala končnega poročila, ali dosedanja letna poročila poe-dinih strok presenetijo tudi največjega črnogleda. Najhujše so bile prizadete vse stroke stavbne obrti. Nobena obrt ni imela tako malo dela in počivalo je na tisoče zidarjev in tesarjev in opekarskih delavcev. Podpore brezposelnim so v vseh strokah v pretečenem letu silno narasle. Ena naših največjih organizacij — zveza kovinarskih delavcev — poroča, da je izplačala leta 1911 brezposelnim članom 496.119 K, naslednje leto 506.874 K, a lansko leto že 740.907 kron! Organizacija tiskarskih delavcev je podpirala leta 1912 brezposelne člane za 170.517 dni, leta 1913. pa je naraslo to število na 270.000 dni. Zveza lesnih delavcev je izplačala lansko leto skoraj še enkrat toliko brezposelnih podpor kakor leta 1912; predlanskim je izplačala 165.000 K, lansko leto pa 315.000 K. V nekaterih manjših strokah so narasle podpore še močneje. Tako poročajo livarji, da so iplačali leta 1912 svojim brezposelnim članom 28.391 K, leta 1913 pa 86.766 K. Strugarji so izplačali leta 1912 24.300 K brezposelnih podpor, lani 28.390 K. Čevljarji so izplačali leta 1913 brezposelnim članom 41.274 K, za 17.384 K več kakor predlanskim. Tako so skrbeli delavci za svoje tovariše v bedi, a država, ki ima dispozicijski fond za sleparje, ki slepo razmetava za pen-zije neštetim ubogim ministrom - penzioni-stoin, ni imela vinarja, da bi olajšala bedo tolikih delavskih družin. 2e prej smo omenili, da so bili stavbinski delavci vsled gospodarske krize prizadeti najhuje. Če ni imelo dela na tisoče njenih članov, tedaj ni nič čudnega, da je padlo število organziranih stavbinskih delavcev. Zveza je izgubila 4000 članov, kar je pravzaprav v primeri s silno krizo v stavbni obrti prav malo. Od 30.000 je padlo število članov na 26.000. Da pa ima zveza stavbinskih delavcev trden temelj izpričuje njeno premoženje, ki je naraslo lansko leto od 574.000 na 771.000 kron. Upoštevati moramo pri tem to, da zveza stavbinskih delavcev ni dajala doslej brezposelne podpore in zato ni gospodarska kriza tako hudo prizadela njenih financ. Zveza pa pripravlja prav sedaj predloge za izplačevanje brezposelnih podpor in s tem bo le pridobila. Prav te;žke izgube pa je imela lansko leto unija predilničarskih delavcev, število njenih članov je padlo od 41.500 na 39.000. Tudi lesni delavci so izgubili 1000 članov. Vse to so pač stroke, y katerih je gospodarska kriza go- spodarila najhujše. Nasproti tem izgubam pa za-znamenujejo druge organizacije lep in razveseljiv napredek. Kovinarji so pridobili čedno število novih članov; od 60.977 so poskočili na 62.698 članov. Železničarji so napredovali za 1300 članov, njihova organizacija šteje sedaj 56.800 članov. O napredku poročajo tudi organizacije krojačev, čevljarjev in usnjarskih delavcev. Unija avstrijskih rudarjev konštatira, da je kljub vsem težavam naraslo število njenih članov. In vse polno je še druzih organizacij, ki so kljub gospodarski krizi pridobile mnogo novih članov. Avstrijsko delavstvo je torej lahko povsem zadovoljno z letnimi poročili strokovnih organizacij. Če jih ni uničila lanska kriza, tedaj je njihov obstoj tako trden, da zro brez strahu v bodočnost. Najhujše je torej za nami. Kriza pojema, pričenja se zopet pohod navzgor. Ali po tem težkem letu ne sme pozabiti naše delavstvo, da je še na tisoče delavcev izven naših organizacij, da je še na tisoče delavcev, ki verujejo nacionalističnim in verskim frazam. Naša naloga je, da pridobimo te. Na delo sodrugi, na delo za vašo in našo korist! Poročila iz tujine. Nemčija. Od dne 22. do 27. junija t. 1. se bo vršil kongres vseh prostih strokovnih organizacij v Nemčiji, ki bo zboroval v Monakovem na Bavarskem. Zelo obsežni dnevni red se glasi: 1. Volitev raznih komisij in pregledovanje mandatov. 2. Poročilo generalne komisije. 3. Razprave o predlogih: a) glede splošne, agitacije; b) glede agitacije med delavci drugih jezikov; c) glede stavkovne podpore in Statistika o stavkah; d) glede tajništva za delavke; e) glede korespondenčnega lista; f) socialnopolitičnega oddelka; g) centralnega delavskega tajništva in h) glede ureditve agitacijskih meja. 4. »Ljudska oskrba.« 5. Raba državnega društvenega zakona. 6. Varstvo delavoljnih in podjetniški terorizem. -7. Skrb za brezposelne. 8. Zakonita ureditev tarifnih pogodb. 9. Vpliv draginje živil na gospodarski položaj delavskega razreda. 10. Posvetovanje o predlogih, ki se jih pri predstoječih točkah ni rešilo. — Velik pogrom tujezemskih delavcev v Ruhrskem okrožju. V Nemčiji so posebno v rudniških krogih začeli s tujezemskimi delavci zelo strogo postopati in je zaradi vsake malenkosti izganjati. Kako ničevni so včasih vzroki izgona, dokazuje zelo jasno nastopni slučaj: V Bochumu so izgnali neko rudarsko družino. Ko je prišla žena družine na policijsko ravnateljstvo in je tamkaj proseč povedala, kak obupen položaj in beda družini preti, ako se jo brez vseh sredstev z otroci vred požene v popolnoma tuj svet, ji je policijski uradnik dejal, naj se le potolaži, češ, saj ne bodete sami, izgnali bomo na stotine tudi še drugih družin! Mož se je, kakor je »Bochumer Volksbl.« javil, pregrešil zoper »svetost« rudniškega kapitala. Ob priliki zadnje stavke rudarjev je namreč nekega stavkokaza imenoval nekoliko predra-stično pri pravem imenu, a so ga že takrat za ta grozni »zločin« na šest tednov zaprli. Drugače so ga pustili pri miru, ker je takrat vladala visoka konjunktura in so delavce rabili. Sedaj pa, ko je dobra konjunktura pri kraju, porabljajo vsako priliko in vsako malenkost — če tudi staro — da se kolikor mogoče velikega števila tujih delavcev iznebijo. Glede gori omenjene družine pa je slučaj zelo drastičen: Oče izgnanega rudarja je Avstrijec, dela že 37 let v Nemčiji, izgnani rudar sam je rojen in vzgojen v Nemčiji; vzel si je tudi Nemko za ženo, tuje-zemstva nikoli videl ni, pomagalo pa ni vse skupaj nič, dasi je bil delavec priden. — Tu-jezemski špiceljni, če so še taki hudodelci, vži-vajo tudi v Nemčiji nemoteno prostost, za poštene delavce pa ni prostora. Tudi nemške oblasti kakor povsod drugod plešejo tako, ka-k = od. dene vlogre d.© d.ne d-Trig-a. ZBezrtni d-a^elr« plača, zavod sam. Sprejema vloge v tekočem računu v zvezi s čekovnim prometom ter jih obrestuje od dne vloge do dne dviga. Dovoljuje posojila svojim članom proti zadostnemu poroštvu. Trgovcem, obrtnikom in zadrugam, ki postanejo člani, se eskomptiijejo menice in vnovčujejo fakture. Uradne ure vsak delavnik od 8. do 12. in 3. do 5. ure popoldne, o sobotah in dnevih pred prazniki od 8. do 1. ure popoldne. Koder prebivajo Slovenci, povsod je razširjen Slov. llustr. Tednik u TV Vsakdo ga rad čita. Naročite si ga in pridobivajte mu no-:: vih naročnikov. :: Izdajatelj in zalagatelj M. Čohal v Zagorju ob Savi. — Odgovorni urednik IvanTokanv Ljubljani. — Tiska Učiteljska tiskarna v Ljubljani