Leto 26                   ANGELČEk                Stran 133
m
Cvetinomirski
Mati.
|P|!9red petimi leti sem potoval po Savinjski do-j»n|| lini, od Celja proti Vranskemiu. Vroč dan je bil. f§H§f Cesta, koder sem omahoval, je bila s prahotn na gosto posuta, da sem bil do kolen kakor pobeljen. Solnce na nebu je neznosno palilo. Potil sem se veno-mer. Srajca na hrbtu se mi je zmočila in ovfatnik se je sprijcmal neprijetno z vratom. Šel sem pa le vedno naprej in nič se nisem odpočil. Povsod okrog mene je bila sama ravnina, brezkončna daljava in tiha. Vidcl sem samo morje hmelja na visokih hmelovkah, ki so stale pokonci kakor velikanska vojska vojakov z dolgimi sulicami. Le tuintam je kukal iznad te voj-ske z visokimi sulicami vitek zvonik z zlatim križem. Križ se je bliskal v solncu kakor demant. Nad menoj se je lesketalo modro nebo v tako čistem sijaju, da je jcmalo skoro pogled. Neskončna nebesna sinjina je žarela in ni izžarela — kakor večen ogenj., . Od časa do časa se je dvignila visoko v zrak, visoko nad morjc htnelja, ponosna postolka, tako svetla kakor iz bakra. V letu je včasih kar nenadoma obstala in vztrcpetavala z rjavimi perotmi- Nato je pa tlesknila ožarjene perotnice zadaj skup in v predrznih vrtincih se je spustila kakor kamen na zemljo... Tudi lahko-živček škrjanček se je povzpel včasih proti mogoč-ncmu solncu, krožil v prožnih obletih semintja, zdaj više, zdaj zopet niže, pa žvrgolel razigrano in se nikdar dosti ne nažvrgolel. Naposled jc pa telebil kar za šalo z visokega neba na njivo... Cesta pred. me-noj, široka kakor reka, se je kačila kar vcdno naprej, naprej med hmeljem, naprej preko ncizmeme rav-nine ... dalje in dalje. Zdajpazdaj se je dvignil na cesti gost oblak prahu. Mimo mene je zahrumel avto-mobil tako divje kakor temna pošast. Izginil mi je za ovinkom izpred oči.
Hodil sem žc dva dni, a vročina jc ostala skoro
noč in dan vedno ista. Puhtela je od neba in od zem-
_ lje, pa me objemala s svojimi gorečimi rokami tako
Stran 134                  ANGELČEK                    Leto 26
nasilno, da se tem objemom nisem mogel izviti. Po-* poldne tretjega dne je pa iz daljave nenadoma za-grmelo. Kmalu nato so se pa zgrnili temni oblaki preko neba. Vedno več je bilo teh temnih oblakov. Plast se je kopičila na plast. Zdaj je bilo nebo že črno kakor peklo. Od časa do časa je votlo zagrmelo, po-svetil je krvavordeč blisk in je za hip ožaril daljno plan pod seboj... V oblakih je neprestano vršalo in grgralo — odmev daljne groze .. . Potegnil je hipoma močan, hladen veter. Kostanji ob cesti so bolestno zaječali, in zazibali so se njih visoki, vitki vrhovi. Listi so frčali z vej in padali na zemljo. Na cesti se je pa sunkoma dvigal prah in me je popolnoma zakril. Zatisnil sem si usta in oči in sem sklonil glavo... Že je udarjal grom na grom prav zaporedoma, in drug za drugim je švigal blisk. Kakor žvižg je šlo preko ravni. Vihra je divjala čez vso plan... Ječala je zem-lja, in stokalo je v obcestinh drevesih. Za hip sem se ozrl v nebo nad seboj. Sam nisem dobro vcdel, čemii. Toda ozrl sem se. Pod črnimi oblaki jc bežala jata golobov, vršaje. V nedogled je bežala. .. Nekje drugje zopet je krakajoč jadrala jata vran, tako drnih kakor oblaki nad njimi .. ,
Kmalu sem začutil na roki prvo težko deževno kapljo. Kakor da je padel z neba kamen, mi jc bilo. Pospešil sem korake, da ubežim plohi in da dospem do kakšne vasi. A ni mi bilo dano.
Težkc kaplje so se venomer naglo množile. Ve-ter je postajal z vsakim trenutkom močnejši, kaplje pa krepkejše, težje. Naposled se je ulilo, v poševnih, debelih curkih. Vmes je grmelo votlo in se bliskalo svetlo. Popolnoma sc je hotelo razjokati črnoobloženo nebo.
Upognil sem glavo in šcl naprej. Kaj sem hotel? Nezgoda je pač hotela, da me je zalotila ploha na cesti — brez dežnika. Sicer pa — kaj vsega ne doživi dijak na potovanju! Jaz sem bil na take plohe že pre-cej navajen. Zato si nisem delal ob tej nezgodi nika-kih posebnih bridkosti.
Prah na cesti se je izpreminjal polagoma v mastno, težko blato. Pod mojimi koraki je pršeč cmo-
^_                                                     j
Lefo 2ff___________ANGELČEK__________Stran 135
kalo, Jarki kraj ceste so se polnili z umazano vodo, ki se je razlivala na nckaterih krajih že preko ceste.
Že sem bil premočen do kože. Mraz jc jel stre-sati moje ude od nog do glave. Krajevci pri klobuku so se mi nagnili. In dež je curljal ž njih kakor s široke strehe.
l          Končno sem vendarle prišel do ncke vasi, ki je
čepela kakor poosebljena bridkost sredi ravni med zelenim hmeljem. Zavil sem koj pod neki kozolcc, ki mi je bil najbližji. Hiše so zaspano mežikale pred menoj s tistimi ozkimi okenci in zelenimi polkenci, ki kljub zaspanosti vabeče pozdravljajo skozi jekleno-sivo donebesno steno lijočega dežja,
Kakor bolnik, ki stopi radosten iz mračne sobc na vrt, tako sem stopil jaz iz plohe pod kozolec. Na kup slame sem se sesedel in sem se oddahnil, da sem končno le našel streho.
»Otročička, nikar jokati!« sem začul nenadoma jokav glas za svojim hrbtora. Tudi jok se je oglasil.
Okrenil sem se in pogledal, kaj je bilo. Nedaleč od mene, skoro popolnoma skrita med kopico slame, je sedela postarna ženska z otrokoma pred seboj na tleh.
Ženska mc je koj zapazila, ker scm se bil dvignil.
»Ali ste tudi vi prišli vedrit?« mi jc rekla in si otrla mokre oči.
»Tudi.. . Ploha me je zalotila.«
»Pa kam, če vas smem vprašati?«
»Proti Vranskemu! .. . Potujem, ker sem štu-dent.«                                            (Konec prihodnjič.)