381
Dopisi.
Iz Zagreba 20. nov.   ©  — V sredo 18. t. m. je slavilo tukajšno pevsko društvo „Kolo" svojo obletnico v dvorani streljački.    Poslušavcev se je bilo toliko nabralo, da je prostora bilo premalo.   Pokazalo je pri tej priliki ,,Kolo", da mu niso nahudili hudobni  jeziki, ki so se sem ter tje brusili proti njemu, temveč mu koristili ,   ker  je ravnateljstvo   s članovi  vred vse sile napelo, da si osvetli lice pred svetom.    Zbori, pomnoženi z novimi silami,   so bili  kaj krepki;   posebno ganljivo je  bilo   slušati   krasni   koral   iz   opere ,,Preroku *),   s kterim je spremljal  možki   zbor   umiljato  pevačico gospodično  Anico  žl. Vakanovo.    Omenjena  gospodičina, rojena Poljakinja, je iz posebne prijaznosti sodevala pri koncertu,   ter je s ljubkim   svojim  glasom srca poslušavcev do  živega ganila.    Posebno lepo je  bilo slišati, ko je povzdignila svoj glas v „prokletstvu", v tem, ko je zbor,   spremljan s fisharmoniko,   resno in veličastno peval ,,Domine salvum fac regem nostrum."   Ploskanje ni nehalo,  dokler se ni petje od kraja do konca ponovilo.   Razun tega je gospodičina Vakanova pela še Do-nizetti-ovo ,,La Zingara", Lžičafevo hrv. pesem „Slava mladosti"  in  pa  Bendlovo   Češko  „Poletuje  holubice." Gospod Krešič  je   godel na gosle mašto iz opere „Lu-crezia Borgia", ki je tudi dopadla.    Možki zbor je pel „Nosim zdravo mišico" od Rusana in pa Forchtgottovo „Pfide jaro",  — „Savico"^so  peli  v čveterospevu gg* Magdič, Oblak, KreŠič in Saj tako izvrstno, da se malokdaj kaj tacega čuje.    Niso mogli prehvaliti slušatelji prekrasnega proizvoda Riharjevega.    Da   so jo morali dvakrat peti,   se  razumeva samo   po sebi.   —   Pri vsakem dozdanjem koncertu društva ,,Kola" smo slišali po eno ali dve  slovenske   pesmi,  kar nas  Slovence se ve da veseli; zato se iskreno zahvaljujemo gosp. vodju Lžičafu.    Ples   po dovršenem   koncertu  je   bil vrlo živahen in je terpel do dveh po polnoči. Meseca decembra bo „Kolo" zopet priredilo koncert,   in takrat bomo slišali novo pesem Jenkovo „Molitev."
Iz Celovca  piše  „Slov. Prijatel" le-to:   Na Koroškem stanuje 118.000 Slovencev.    Spali   so   dolge  leta, spati so   morali.    Druga je zdaj  — zbujajo   se  in  gledajo novi dan — novo življenje.   Slišijo od svojih bratov po Stajarskem, Kranjskem in Primorskem, kako si napravljajo  Čitavnice,  in kako — vsem overam vkljub — delajo marljivo na polju narodskem.    Tudi Slovenci na Koroškem hočejo delati, kakor drugod, in si prizadevajo, napraviti čitavnico.   V „Drauposti" je nekdo iz Maribora sprožil to misel; ta iskrica je padla na goreče   srca  in   od   vseh strani  se  vpije po — čitavnici. Res je na Koroškem Slovencem Čitavnice treba,   se ve da — nepolitične.    Politiko   delajo   zdaj   drugi;   — Napoleon prede in  mede štreno.    Zatoraj pustimo politiko in napravimo si čitavnico,   kakor jih je že   obilno povsod; dobiček bo velik!   Jezik naš še  ni omikan in olikan dosti,   poseben mi nismo  ga vajeni:   v čitavnici se vse to lahko godi.   —   Slovenci  kaj  radi  prepevajo in prepevati slišijo: v čitavnici se naš mladi svet lahko vadi in izurja tudi v petju. — Potreba je naše dni, da vsak omikan človek dobro prebira časopise, da ve, kaj se po svetu godi: v čitavnici se ložej napravi časopisov vsake baze,   vsakega jezika   in vsakega kopita. — Po Koroškem,   posebno v Celovcu,   se  nahaja  razun Slovencev veliko Slovanov: Hrvatov, Srbov, Cehov in Poljakov.    Tudi ti radi slišijo kaj novega iz drage domovine svoje: po kavarnah, v kazini takih Časopisov ni, •— v čitavnici  se naroče gotovo.   —  Slovenci in Slovenke so tudi radi radi   dobre   volje,   tudi   včasih  radi kako
*) Bi li ne bilo to tudi kaj za nas čitavnični zbor?           Vred.
zapojo, malo pokramljajo in se zasuČejo : v čitavnici se lahko napravljajo „besede", kamor dohajajo tudi slovenske družine na kmetih in se radujejo prav po domače za mali denar. — Radi nam ljudje spodtikajo sam večni Bog ve kaj. Povabijo pa se lahko tudi Neslo-vani k tem veselicam; naj vidijo in slišijo, kaj se godi, in naj se prepričajo, da spoštujemo in ljubimo vse narode. Vse to se lahko dožene po čitavnici, in vse tako, da se politika ne dotakne in da se ne razžali nobena živa duša. Nemci imajo — in prav je, da imajo — svojo kazino, svoj muzej, „Liedertafel", „Schiitzen-verein", „Turnverein", „Theater", ,,Kranzchen" itd.... Kaj bi Slovenci ne imeli svoje tihe in pohlevne čitavnice. Gotovo jim tega, da si napravijo čitavnico v Celovcu, ne more za zlo jemati nobena pravična in žlahna duša. Zatoraj z Bogom! Beč (Dunaj) je poglavitno mesto cele naše carevine, tam stanujejo vsi narodi: Nemci, Slovani, Talijani, Madjari in Romani, in vsi imajo svoje družbe, naprave in veselice. Celovec je poglavitno mesto koroške dežele, v kteri prebivajo Nemci in Slovenci. Celovec je toraj glavno mesto Nemcev in Slovencev; naj imajo Nemci svoje družbe, naprave in veselice, pa tudi Slovenci svojo čitavnico: Vsakemu svoje!*)
Iz Ljubljane. Mestni zbor je v poslednji seji sklenil po gosp. državnem ministru Njih Veličanstvu cesarju zahvalo izreči za dovoljeno višo realko.
—   3. dan prihodnjega mesca decembra ima pri c. kr. deželni sodnii gospod M. Vilhar, vrednik „Na-prej-a", — 17. dan decembra pa vrednik „Novic" svoj tožni dan (končno obravnavo); uni zavoljo spisa „Mednarodne meje", ta zavoljo dopisa „iz savinske doline."
—  Svetli knez in škof že več časa vsako nedeljo od devetih do desetih v frančiškanski cerkvi pridigo-vajo v domačem jeziku. Prepolna cerkev vsakikrat jim priča, da jih verno posluša narod, kteremu s čisto slovensko besedo (ne s „kranjsko špraho") razlagajo tehtne nauke, oziraje se na marsikaj , kar se ravno zdaj po svetu godi. Tako na priliko, so res živo resnico govorili visi dušni pastir unikrat, ko so kazali, kako nevarni so sedanji čas nekteri časniki ali nektere novice, pa tudi marsiktere knjige ali bukve; — spominjali smo se pri teh besedah nekterih nemških novic, ktere nedavno niso mogle dosti obširno popisati, kar se je pretekli mesec godilo v Frankobrodu, kjer se je snidla tako imenovana „novokristjanska družba." Hvala Bogu, da takih in enakih „naprej"-klicev naš slovenski narod po svojih novicah še slišal ni.
—   Veselo novico moremo naznaniti, da gospod dr. Toman je zopet popolnoma zdrav. Danes obhaja v Ljubljani poroko in kmali gre na Dunaj v državni zbor.
—  V saboto zvečer se v gostivnici Čitavnični začno zabave „Južnega Sokola", in bodo potem vsako drugo saboto celo zimo. Odbor „Sokola" je povabil vse gospode našega pevskega zbora, pa prijazno vabi tudi vsakega uda čitavnice, naj se udeležijo teh ve-černic, kterih namen je telesnim vajam dodati tudi duševne vaje z besedo in petjem, in tako dolge zimske večere krajšati v prijazni domači družbi.
—   V nedeljo zvečer je čitavnica začela zimsko dobo (saison) s prav prijetno veselico. Odprla se je prvikrat dvorana, ki jo je naš domači mojster Borovskv prav okusno izmalal. V vseh prostorih bila je polna. Gospodičina Nolli-ova stopi prva na oder in s prijazno besedo pozdravlja zbor, deklamovaje prolog, ki ga je zložil  naš vrli tajnik gospod Andr. Praprotnik.     Naj
*) Slišali smo,  da   25. dne t. m.   se  snide  zbor v posvetovanje, kako bi se napravila čitavnica v Celovcu.                     Vred.
382
bravcem svojim  od  konca   do  kraja  podamo ta govor, ki se je glasil tako-le:
Cvetice ljube je umorila slana, Drevesa vse oropane stoje, Krilata družba pevcev je pregnana, Rumeno solnce skrivajo megle, Veselje od narave je zbežalo, Kam neki se predrago je podalo?
S prasanjem tem se zbornica odtvori, Naproti, lej ! mi krasnost zablišči, Čutila sladke kot o mladi zori Prešinejo me, vnemajo moči; In srce moje, vem, se ni zmotilo, Veselje vnanje tukaj je dobilo.
Tu vidim, da ljubezen zvesta klije, Enake vroče želje vsem puhte Za blagor ljubeznjive domačije, S plamenom živim vsem gori srce; Cvetice to so ljubeznjive, mile, Zatreti jih ne morejo nam sile.
Tu vabi, zbira lipa nas zelena Pod krilo svoje, kot očeta kdaj; Pomlad najlepša tu je oživljena, Razvija, ki domači, mili raj; Tu trezni naši bodo zdaj kongresi, Razdjali jih ne bodo nam potresi.
Beršljan, ki po drevesu se povija, V najhujši zimi vedno zeleni; Tako je vez, ki veže z domačijo Srce, — nikoli mraz je ne umori, Domača hiša, jezik, vera sveta Na veke bode v srcih nam pregreta!
Pozdravljene bodite srca mile, Presrečne ste, ki bijete za rod! Nebesa blagor bodo vam rosile, Zarastla se ne bo pravici pot: Očetov naših imenitne dela Poznejše čase bode pesem pela.
Naš orhester, sprejet ob svojem nastopu s srčnimi živili-klici, nas je razveselil z godbo Jenkovega „Na-prej-a" in s Svobodovo poljsko „Pustavojtove" , ki je bila tako radostno sprejeta, da ni bilo mini , dokler je gospodje niso dvakrat igrali. Gospod Valenta nas je razveselil z Livadevičevo pesmijo „Poziv na domovino" in s svojo lastno kompozicijo „Ljubav do naroda". Simpatični glas Valentov sega poslušavcem vselej globoko v srce; tako bilo je tudi danes in še posebno s pesmico, ki si jo je sam zložil. In naš pevski zbor, kako se je neki ta obnesel danes? V Savo bi bilo vode nositi, ako bi govorili na dolgo in široko o njem. On pač, kadar stopi na oder, lahko ponosno o sebi reče: „Veni, cantavi, viei." Danes je pel Vilharjevo „ Večerno" in pa dr. Prohazkov pohod „Hlahol", (kterega besede iz češkega je prestavil v slovenski dr. And. Vojska.) S „Hlaholom" smo pridobili zopet eno tistih pesem, ktera si navdušenega sprejema mora gotova biti povsod, kjer se tako poje kakor jo poje naš pevski zbor. Krasna ta pesem je tudi velike cene v muzikalnem oziru, in čeravno je težka, jo je pel naš zbor tako, da bilo je veselje. Gospod Fabjan je prvikrat danes v čitavnici vodil zbor. Gospoda Zvonar in Nečasek, ki sta nam ga iz Prage poslala, res nista hvale prenapela, ko sta rekla, da nam pošljeta v muziki popolnoma trdnega moža, ki je mojster v kompozicii, zna izvrstno orgljati, na glaso-viru igrati itd. Citavnica je vesela, da ga ima; pevski zbor pa je ves udan svojemu mojstru; in tako moremo pričakovati mnogo mnogo veselih zabav. — Po „besedi" je bil ples, zadnjikrat pred pustom.
— (Poberhi iz različnih časnikov in brošur,) „Da-nica" v poslednjem svojem listu piše to-le: „Mitthei-lungen der k. k. Landvrirthsehaft-Gesellschaft in Kram"
so se vendar nekoliko če tudi le malo oguncale, da sem ter tje kak slovensk košček tudi ,,Kranjcu" privolijo* Ce kak spis , bi mogel menda ta vsem Slovencem razumljivo pisan biti." M i ne skrivamo te čez in čez resnične opazke, marveč jo radi postavimo celo v svoj Hstr da slavni odbor kmetijske družbe izve, da tudi drugi trezni svet tako misli kakor tajnik družbini. Pravica terja, da, če se nemškim udom daje nemško berilo, se daje tudi slovenskim  slovensko.