XXI. tečaj. —0 V Gorici 1904 6. zvezek. Sveto Rešnje Telo. »Desnica Gospodova je storila mogočno delo.« Ps. 117, 16. Dasitudi je veliki tjeden že daleč za nami, dragi bravci, Tender nam praznik svetega Rešnjega Telesa zopet kliče v spomin en dan velikega tjedna, namreč : veliki četertek. Tako vesel, tako lep, tako veličasten praznik, kaker je praznik svetega Rešnjega Telesa, kako da nas vleče nazaj v tjeden žalosti? — O, saj veste, kristjani, kako tesna zveza je mej tem praznikom in velikim četertkom! Obhaja se namreč ista skrivnost, samo na različen način. Na veliki četertek cerkev skazuje čast Kristusu v zakramentu svetega Rešnjega Telesa v nemi žalosti: oljtarji so slečeni, orgije so vmolknile, petje se glasi otožno, cerkev vidi, kako se bliža nje Ženinu terpljenje, smert; zato žaluje. Vsa poterta kliče v imenu Jezusovem : „Jaz pa sem červ in ne človek; zasramovanje ljudi in izveržek izmej ljud-stva“. Ps. 21, 7. ‘) Kako pa moli na praznik svetega Rešnjega Telesa ? ‘) Mej razkrivanjem oljtarjev. — 162 — O, tedaj pa prepeva vsa navdušena prekrasno pesem : Lauda Sion Salvatorem Hvali Sion Rešenika ! O, tedaj zbere vse lepotičje, da okrasi svoje olj tar j e, da so kaker verti v svojem najlepšem cvetju. Orgelj veličastni glasovi in pevcev obili zbori— vse to povzdiguje lepoto in veličastvo praznika. Ali to je še vse premalo! Cerkev je pretesna, da bi mogla objeti vso ljubezen, ki gori v sercih kristjanov do Kristusa. Zato ga vzame mašnik v svoje maziljene roke in ga nese v veličastnem sprevodu po olepšanih, s cvetjem posutih potih. Množica vernih pa se mu klanja, ga moli in spremlja z gorečimi svečami, da bi pregnala vso temo, vse grehe, vse strasti; da bi pokazala notranji ogenj ljubezni, ki ji gori v sercih. O, kako veličasten, kako lep je ta praznik ! Kako ginljiv in kako blagonosen ! Bog, gospodar nebes in zemlje, se da nositi mej nami, otroci svojimi, v podobi male hostije; in vender veličasten, mogočen, nepremagljiv, ki si osvaja in premaguje ne mesta, ne dežele, ne kraljestva, ampak človeška serca. Zares! „Desniea Gospodova je storila mogočno delo.“ I11 to ne samo takrat, ko je Gospod rešil Izraeljce babilonske sužnosti in jim dal svoje varstvo pri zidanji novega tempelj na, tako da so pri njegovem posvečevanji polni hvaležnosti prepevali : Desnica Gospodova je storila mo- gočno de!o,“ ampak še veliko bolj takrat, ko je pri zadnji večerji naš Gospod, Jezus Kristus, vzel kruh in vino ter oboje spremenil v svoje telo in svojo kri. Zato pač po vsi pravici moli cerkev na veliki četertek pri sveti maši : „Desnica Gospodova je storila mogočno delo." ') Da, mogočno delo! Mogočno po svojem bistvu, mogočno po svojih učinkih ali sadovih ! Kaj pa je bistvo svetega Rešnjega Telesa ? „To je moje telo, to je moja kri,“ tako je rekel Kristus pri zadnji večerji, ko je postavil ta najsvetejši zakrament. Bistvo torej tega mogočnega dela je po spričevanji Kristusa, samega njegovo telo in njegova kri. ‘) Pri darovanji. - 163 — Keder naredi vmetalnik kako imenitno delo, tedaj mi ■občudujemo to delo in stermimo nad njim. Ali velikokrat se zgodi, da ne poznamo bistva tega dela ; ne vemo namreč, kaj je glavna moč, kaj glavna misel pri umotvoru. In kedo bi bil v takem slučaju najboljši razlagavec ? — Gotovo vmetalnik sam ! Kar ni mogel za naš slabi razum dovolj jasno vliti v delo samo, to nam bo povedala njegova beseda. In Kristus ? V skromno podobo je zakril svojo božjo in človeško naturo, zakril svoje telo in svojo kri. Kedo naj bi spoznal v tej podobi kako mogočno delo ?! Pa vmetalnik sam, Jezus Kristus, nam pravi: „to je moje telo, to je moja kri,“ torej je vsaka dvojba izključena. S kakim navdušenjem bi kristjani sprejeli pravo podobo ali recimo fotografijo Kristusovo, ke bi jo bilo mogoče dobiti; pa več kot podobo, več kot fotografijo imamo; imamo Kristusa samega z dušo in telesom, s kervjo in mesom. Pomisli, kristjan ! Sin božji je postal človek iz ljubezni do tebe, pa to mu ni bilo zadosti; vmerl je na križu zate, pa tudi to mu ni bilo zadosti; zapustil je samega sebe tebi v dušno hrano, in šele to mu je zadostovalo, šele to mogočno delo je bilo zadosti njegovi iskreni ljubezni. Svetih zakramentov imamo sedem; vsi so mogočno delo božjega vsmiljenja, vsi nam dele milosti; ali zakrament svetega Rešnjega Telesa nam ne podeli samo milosti, temuč v tem zakr amentu prejememo začetnika vsili milosti Jezusa Kristusa samega. O, kako mogočno delo! Mi blagrujemo tiste svetnike in svetnice božje, o keterih beremo ali slišimo, da se jim je prikazal Jezus Kristus sam ; za srečne štejemo aposteljne in učence, ki so živeli v Gospodovi družbi, poslušali njegove svete nauke, in ketere je on imenoval celo svoje prijatele. In mi?! Ali se nam ne prikaže Jezus vsaki dan na oljtarji pri sveti maši? Ali ne živimo vedno v njegovi družbi, ako le hočemo ? Ali nismo njegovi prijateli ? Zares! „Tudi ga ni druzega ljudstva tako velikega, da bi imelo bogove tako blizu, kaker je naš Bog pri vsili naših molitvah." V. Moj z. 4, 7. On prebiva mej nami v tabernakeljnu v skromni — 164 — hostiji. To je za nas velika skrivnost. Pogled v to skrivnost nam odpira le živa vera, ki se opira na besede Gospodove: „To je moje telo, to je moja kri.“ V resnici, mogočno delo ljubezni ! Da, delo ljubezni! Zakaj iz ljubezni je Kristus ostal mej nami, in ljubezen spada, bi rekel, k bistvu svetega Rešnjega Telesa. „Ječa ljubezni" te besede bi lehko postavili na vsaki tabernakelj. Ogenj sem prišel na zemljo prinest, in kaj hočem, kaker da se vname?" Luk. 12, 49. tako je govoril Kristus sam. Ta ogenj je ljubezen. Ljubezen božja pa se najbolj kaže v svetem Rešnjem Telesu. Torej smemo reči, da ljubezen spada nekako k bistvu tega zakramenta. Kako tudi ne ? Saj pravi sv. Janez, učenec ljubezni: „Bog je ljubezen." I. 4, 16. Torej je ljubezen bistvo božje; ker pa v presvetem oljtarskem zakramentu prebiva Bog, torej je tudi tukaj bistvo ljubezen. In celo verhunec ljubezni je v tem zakramentu. Ver-hunec ljubezni obstoji v združenji. In to združenje se zverši kar najtesneje v svetem obhajilu. Ali ni torej ta zakrament verhunec ljubezni? Da! prav ima sv. Janez Zlatoust, ki pravi: „Ketere je rodil, te sam živi." Res sam! z lastnini mesom, z lastno kervjo. ,.Posvečeni kelih, ki ga posvečujemo," pravi sv. Pavelj, ..ali ni vdeleženje kervi Kristusove? in kruh, ki ga lomimo, ali ni vdeleženje telesa Gospodovega?" I. Kor. 10, 16. O srečni mi! Po ljubezni hrepenimo: v svetem Rešnjem Telesu je ljubezen sama; po ljubezni nas žeja: sveto Rešnje Telo je studenec ljubezni; v ljubezni hočemo na veke živeti: sveto Rešnje Telo je večna ljubezen. Zares ! Mogočno delo je storila tvoja desnica, o Gospod, pri zadnji večerji! Ali mi omejeni ljudje bistva svetega Rešnjega Telesa ne moremo dovolj umeti, zakaj prevelika je ta skrivnost za nas. Bolj kaker bistvo, spoznamo učinke ali sadove tega zakramenta, dasiravno je tudi to spoznanje jako nepopolno. In kaki so ti učinki ? Povedali smo že zgoraj, kar pravi sv. Janez evangelist, namreč: „Bog je ljubezen." Zdaj pa hočemo povedati tudi, kaj še pristavlja tem besedam; piše namreč nadalje:. — 165 - »In kedor ostane v ljubezni, ostane v Bogu, in Bog v njem." I. 4, 16. Dasitudi sv. Janez na tem mestu ne govori ravno.o svetem obhajilu, vender vas vprašam, preljubi: o kom se more z večjo pravico reči, da ostane v ljubezni, kaker o tistem, ki čuje pred tabernakeljnom, kaker o tistem, ki prejme Jezusa, ljubezen samo, v svoje serce?! Kaker se združi z dojencem materina hrana, ravno tako in še ožje se združi Bog sam s človekom v svetem obhajilu. „Ketere je rodil, te sam živi." Stermi, o človek, nad tem združenjem mej Bogom in teboj, stermi in kliči s psaljmistom : »Kaj je človek, da se ga spominjaš ; ali sin človekov, da ga obiskuješ? Ps. 8, 5. Združenje je torej glavni učinek svetega obhajila, v keterem se prejema sveto Rešnje Telo. Ako smo pa enkrat, združeni se svojim Bogom, potem ljubezen, ki nas je pripeljala k mizi Gospodovi in ki je bila prej boječa, slabotna, potem ta ljubezen vsplamti v mogočen plamen, ki požge naše strasti, pomnoži v nas čednosti in nas napolni z morjem milosti, kaker lepo piše sv. Tomaž Akvinski: „Noben zakrament ni zveličavniši kaker ta, v keterem se zbrisujejo grehi, množe čednosti in se nasituje duša s polnostjo vsih milosti." (Opusculum 57.) Pri spovedi se odpuste grešniku vsi smertni grehi, keterih se je veljavno spovedal. Mali grehi se sicer tudi odpuščajo pri spovedi; ali ker je skoro nemogoče, da bi se človek vedno vsih malih grehov obtožil in jih dovolj obžaloval, zato se le prerado zgodi, da ostane tudi po dobro opravljeni spovedi še kak madež na naši duši. Take madeže izpere Jezus svoji nevesti, ko pride k nji v svetem obhajilu in ji govori se ženinom v Visoki pesmi: »Vsa si lepa moja prijatelica, in madeža ni na tebi!“ 4, 7. To prijatelico pa okrasi Kristus tudi s čednostmi. »Cedeče se satovje so tvoje ustnice, nevesta," tako ji zopet r govori z istim ženinom, »med in mleko je pod tvojim jezikom, in duh tvojih oblačil je kaker duh kadila. Zapert vert si, sestra, moja nevesta, zapert vert, zapečaten studenec." 4, 11. 12. Kaj pomenijo te ljubeznive, te sladke besede ? To so čednosti, s keterimi je okrasil nebeški ženin, — 166 - Jezus Kristus, svojo nevesto, ki se je ž njim združila v svetem obhajilu. Prišla je k njemu z dobro voljo sicer, ali slabotna, vtrujena, boječa, ki ne zna niti govoriti se svojim ženinom ; ali zdaj so njene ustnice lcaker cedeče se satovje, in pod njenim jezikom je med in mleko: prijetna, ljubezniva je njena beseda, beseda božja je, ketere se je naučila od svojega ženina. Duh njenih oblačil je kaker duh kadila. Kaker obdaja obleka naše telo, tako obda Kristus duše, ki ga prejemajo, z močjo za dobra dela; in ta dobra dela se vzdigujejo proti nebu kaker dišeče kadilo. Zapert vert je taka izvoljena duša, vsa polna najlepših cvetlic, vsa polna najlepših čednosti. ,.Zapečaten studenec" smo tudi rekli. V resnici! Duša, ki prejme Juzusa, prejme z njim brez števila milosti. Izvoljena duša je studenec, ki ga je Jezus zapečatil, da ne bi odtekle te milosti iz njega. Nevesta, tako očiščena madežev, tako okrašena s čednostmi, tako napolnjena z milostmi, kliče kaker ona v Visoki pesmi: „ Sever, vzdigni se, in pridi, jug! prepihuj moj vert, in cede naj se njega dišave." 4, 16. Kaker veter raznese iz dišečih vertov sladki duh na vse strani, tako naj duhovni veter, sveti Duh, odnese dišave svetih čednosti proti nebesam, da se bo razveseljeval nad njimi ženin, Jezus Kristus. Glejte, prijateli, tako lepo je razmerje mej Kristusom in dušo, ki ga vredno prejema ! Mislite si najčistejše ljubezensko razmerje, ki je bilo kedaj na zemlji; kaj je v primeri s čisto ljubeznijo, s ketero ljubi Kristus svoje neveste, in one njega?! Ako primerjamo tako srečno nevesto vertu, tedaj je Kristus vertnar, ki z največo skerbjo in umnostjo obdeluje ta vert; ako je nevesta prekrasna lilija, tedaj Kristus zaliva ta cvet; ako je ona mogočno mesto, tedaj on vlada in kraljuje v tem mestu. Glejte, kristjani, vse to se godi v cerkvi jjred taber-nakeljnom, pri mizi Gospodovi! Mi sicer nič posebnega ne vidimo : pobožne duše kleče pred olj tar jem in mirno opravljajo svoje molitve; s pobe-šenimi očmi pristopajo k obhajilni mizi. Samo to mi vidimo ! 1 — 167 — V serv. ©ežefo. (P. E. P.) 9 lz Nazetar na Tabor. Ker je bilo že blizu poldne smo se le malo časa mogli pomuditi pri vsmiljenih bratih. Mudilo se nam je nazaj v samostan tem bolj, ker smo namer jali takoj popoldne odriniti na goro Tabor, kamer nas je imel spremiti naš rojak vsmiljeni brat fr. Viktor. Vreme je bilo jako vgodno ; zato smo šli kar peš, ako-ravno so temu oporekali neketeri sobratje v Nazaretu ; le — 173 — eden izmej tovarišev je zajahal konja. Takoj po kosilu smo bili na nogah. Iz samostana smo prišli naj poprej do tako imenovanega Marijinega studenca, ki je pod zidano streho. Tukaj zajemajo še dandanašnji stare in mlade Nazarejke vodo. Blizu tega studenca je cerkev nezedinjenih Gerkov posvečena sv. nadanjelju Gabrielu. Nezedinjenih Gerkov je v Nazaretu okoli 3000, katoličanov 2500, blizu 1800 mohame-danov in nad 200 protestantov. Iz tih š.teviljek se vidi, da je Nazaret večinoma kerščansko mesto. Od te cerkve smo se obernili proti vshodu. Pustili smo na levi bolnišnico vsmi-ljenih bratov, pred ketero se nam je pridružil fr. Viktor, ki je zajahal samostanskega osla. Pot vodi nekaj časa po ravnem, potem gre zopet navzdol in navzgor. Hodili smo nekako dobri dve uri, preden smo prišli do znožja gore Tabor. Pod to goro je vas Daburie, v keteri so čakali apostoli Gospoda ob času njegovega spremenjenja. Tukaj je Gospod ozdravil obsedenega dečka. Gora Tabor je 562 metrov nad morjem, nad vasjo Daburie pa nekaj nad 300 metrov. Pot na goro ni ravno najboljša in vodi po raznih ovinkih, do verh hriba. Ker sem se hotel kosati s ponosnim jezdecem, sem jo mahnil kar naravnost sam do verha. Res sem prišel mnogo poprej kaker drugi, vender pa tudi silno razgret in upehan. Ko pridem do verha, zapazim takoj, da je dvoje ločenih posestev. Tukaj imajo namreč nezedinjeni Gerki svoj samostan in svojo cerkev, cerkvico in samostanček imajo pa tudi frančiškani. Ko pridem do našega samostana, me ljubeznivo sprejme predstojnik, ki je po rodu Nemec in je bil svoječasno novinec nepozabljivega pokojnega našega generalja p. Alojzija Lauer. Dobri predstojnik p. Norbert, ki živi tukaj z dvema bratoma čisto sam, je bil mojega prihoda sdno vesel. Še bolj pa se je dobri mož razveselil, ko sem mu povedal, da so za menoj še štirje. Ko stopiva vunkaj, prišla sta že tudi oba jezdeca, eden na konju, drugi na oslu. Ostala dva sobrata, ki sta hodila bolj polagoma, sta prišla čez nekaj .časa. Dobri p. Norbert je storil vse, da nam je naredil maše bivanje na gori Tabor koliker mogoče prijetno. Tudi mi smo — sicer v šali, toda tudi resnično — morali vsklikniti baker nekedaj sv. Peter: »Dobro nam je tukaj biti!« — 174 - Prav slučajno pa je brat lajik kuhar nekaj časa poprej obolel in se zdravil v Tiberiji, zato nam je moral p. predstojnik biti ne le vodnik in tovariš, mariveč tudi kuhar; pa tudi glede tega se j§ prav dobro obnesel. Prav pozno v noč smo skupaj ljubeznivo kramljali; bili smo kaker doma. Zjutraj smo opravili sv. mašo v majhini začasni frančiškanski cerkvici, potem smo goro ogledali. Gora Tabor stoji popolnoma samotno v sredi Ezdre-lonske planjave. Verh gore je približno 800 m. dolga in 400 m. široka planjava. Znamenita je zgodovina te gore. Že cesarica Helena je sezidala tukaj lepo cerkev. Pozneje so se na tej gori zbirali redovniki. Benediktinci so si sezidali tu prostoren samostan, keterega razvaline so še dobro ohranjene. Zlasti lepa jo morala biti cerkev, ketero so sezidali križarji. V starih časih so bile na tej gori celo tri cerkve. Samostanski vertnar nam je kazal celo vrečo svitlih koščekov mozaika. (Mozaik imenujemo podobo ali tlak iz sestavljenih kamenčkov raznoverstne barve.) Ti koščeki mozaika nam pričajo, kako krasna je morala biti ta cerkev. Tabor pa je tudi iz vojaškega ozira jako važno mesto. Zato so si zidali raznoverstni narodi tukaj gori svoje terd-njave, keterih mogočne razvaline se občudujejo še danda-šnji. — Zlasti pa je ta gora znamenita zavoljo čudežnega spremenjenja Gospodovega, ki se je na nji zgodilo. Tukaj je za nekaj časa Gospod vzdignil zagrinjalo, s keterim je bilo prikrito njegovo božanstvo in pokazal trem izmej svojih apostolov žarek svoje slave. Tukaj sta se prikazala najslavnejša moža stare zaveze Elija in Mojzes, tukaj se je slišal glas nebeškega Očeta: »Ta je moj preljubi Sin; njega jaoslušajte.« (Mark 9, 6.) Tukaj so pa imeli apostoli tudi predokus rajskega veselja, zato pa je napolnila tolika sladkost njih serca, da so vsi zadovoljni in srečni zaklicali: »Učenik, dobro nam je tukaj biti.« — Ako ravno ne vidi romar onih nadnaravnih lepotij, ponavlja venderle večkrat te besede, ko gleda zgolj le naravne lepote, ketere mu ponuja razgled z gore Tabor. Proti severu se vidijo Galilejske gore in za njimi se snegom pokriti verhovi Hermona in Libana. Proti zapadu se vidi sredozemeljsko morje, proti vshodu pa lepo Geneza-reško jezero. Proti jugu zapaziš gorovje Gelboe, na keterem — 175 — sta padla junaške smerti kralj Savel in njegov sin, zvesti Davidov prijatel Jonatan. Pod nami je Naim, kjer je Gospod obudil mladeniča. V daljavi se vidi tudi Judovsko gorovje. Res krasen razgled, keteremu v Sv. Deželi gotovo nikjer ni para. Pogledali smo še enkrat natančno razvaline pervotne cerkve, o keteri terdijo starinoslovci, da je bila sezidana prav nad krajem Gospodovega spremenjenja. Predstojnik ham je pravil tudi, da namerjajo frančiškani tukaj zopet sezidati novo cerkev. Poslovili smo se slednjič od prijaznega p. Norberta in lepe gore in vernili se v Nazaret, da bi ne zamudili kosila, na ketero so nas bili povabili vsmiljeni bratje. Jiifanije Jezusovega ^J§eroa. p. B. R. 6. Serce Jezusovo, šotor Najvišjega. V vročih deželah ne najdejo popotniki včasih dneve in dneve hiše, da bi se mogli spočiti, zložno prenočiti. Pomagajo si s tem, da zataknejo drogove v zemljo ter razpno čez nje plahte; tako so zavarovani potem pred vremenskimi neprilikami, keder se hočejo odpočiti ali prenočevati. Take naprave imenujejo šotore. Leti so včasih lepi, zelo dragoceni, se vsem potrebnim dobro oskerbljeni. Vsi stari očaki so prebivali v šotorih; zato je v sv. pismu stare zaveze večkrat govorjenje o šotorih. Mej vsemi pa je gotovo najznamenitiši sveti šotor, ki ga je postavil Mojzes na božje povelje v puščavi. V tem šotoru je bila shranjena, skrinja zaveze, v tem šotoru je sam Bog na poseben način razodeval svojo pričujočnost, po oblaku namreč, ki je bil nad skrinjo zaveze. In ravno ta šotor je predpodoba Jezusovega Serca, ki ga imenuje sveta cerkev: šotor Naj višjega. Po preroku Ezekijelu je Bog obljubil, da bo postavil svoj šotor mej svoje za vekomaj, da bo vedno mej njimi prebival, da bo njih Bog, oni njegovo ljudstvo. To prerokovanje se je že spolnilo. Sam Sin božji je prišel iz nebes, da bi odrešil človeški rod. Šotor, ki ga je — 176 — postavil mej nami, je njegovo Telo s presvetim njegovim Sercem. V tem šotoru, v Sercu Jezusovem, prebiva sam Bog. Odkar se je včlovečil, biva vedno mej svojimi, ko dober pastir pri svojih ovčicah. Tudi sedaj še biva mej svojimi v katoliških cerkvah. Tam je njegovo Serce, tam je šotor Naj višjega. Iz tega šotora deli našim dušam dragoceno jed, kruh življenja, svoje Telo in Kri. Tam čuje nad nami ko dober pastir nad svojo čredo. Blager nam, ki smo tako srečni, da smo ovčice njegove črede. Slušajmo radi njegov glas, hodimo za njim ! Svojo voljo nam razodeva po sv. evangeliju, po svojem zgledu, ki nam ga je zapustil, po zapovedih svoje cerkve. Zvestega čuvaja nam je dal — vest, ki nas vabi k njemu. Ali ga slušamo ? — Saj namerja njegovo Serce le najboljše z nami. Še drugo obljubo je dal Bog Izraeljcem. Obljubil jim je Sveto Deželo. V poterdilo te obljube je poškropil Mojzes s kervijo ljudstvo rekoč : »To je kri zaveze, ki jo je Gospod sklenil z vami v poterdilo vseh teh besed". In zopet je bil sveti šotor, v jih je imel vedno živo spominjati na to obljubo, čudoviti oblak, ki je zakrival sveti šotor, je hodil pred njimi, jim je kazal pot. Še lepša dežela je nam v novem zakonu obljubljena. Božji Zveličar nas popelje v deželo, kjer ni ne solz, ne žalovanja, ne bolečin, kjer je večna radost, večno življenje. Tudi ta obljuba je poterjena s kervijo. Sulica je od-perla njegovo stran, in kri je tekla za odrešenje božjega ljudstva. V večni spomin, v zagotovilo je postavil šotor mej nami. Ta šotor je njegovo presv. Serce, ki prebiva, mej nami v tabernakeljnu. Kaker je spremljal oblak skrinjo zaveze, tako spremlja nas presv. Gospodovo Serce na nevarnem potovanju skozi puščavo tega življenja v Obljubljeno deželo kraljestva nebeškega. 7. Serce Jezusovo hiša božja in vrata nebeška. Odkod je vzeta ta prispodoba? Iz sv. pisma stare zaveze. Očak Jakob, beremo tam, se je hudo zameril svojemu bratu Ezavu. Ezav ga ni mogel več s prijaznim očesom, pogledati, slednjič je sklenil celo vmoriti Jakoba. V takih. — 177 — okoliščinah mu seveda ni bilo doma živeti. Zato je zapustil stariše ter šel na ptuje z upanjem, da se sčasoma poleže bratovo sovraštvo. Mej potovanjem ga enkrat na samem noč prehiti; treba je bilo prenočiti pod milim nebom. V spanju je imel čudno prikazen. Videl je odperta nebesa; angelji so hodili gori in dolu po lestvi, ki je segala od zemlje do nebes; celo Boga samega je videl. In Bog mu je rekel: „Tvoj varih bom, kamerkoli pojdeš, in te bom nazaj peljal v to deželo . . . ki jo bom dal tebi in tvojemu zarodu". — Ivo se Jakob zbudi, ga obide svet strah. »Resnično,« pravi, »Gospod je na tem kraju. Tukaj ni druzega, kaker hiša božja in vrata n e b e š k a.« — Prav lete besede so, ki prosimo ž njimi Jezusovo Serce vsmiljenja. Kako ima sveta cerkev prav, da kliče Jezusovo Serce na pomoč z navedenimi besedami, ni težko dokazati. Baje Serce Jezusovo hiša božja ali tempelj božji, smo že čuli; da je tudi: vrata nebeška, in kako to, se prepričajmo sedaj. Že majhini otroci, kajne, smo vedel, da je vstvaril Bog človeka za nebesa ; nebesa so imela biti enkrat njegovo plačilo. Tudi to vemo, kako je preprečil človek sam ta ljubeznivi božji namen. Grešil je ter z grehom zgubil nebesa, in zaperl si nebeška vrata. Ive bi šene bil vsmilil Bog človeškega rodu, za zmirom bi bilo ostalo pri tem. Hvala pa mu bodi za to, da se nas je vsmilil, da je že v raju napovedal Odrešenika ter ga tudi res poslal v napovedanem času; le-ta naj bi nam odperl po grehu zaperta nebeška vrata. To se je tudi zgodilo. Sin božji se je včlovečil, je poravnal dolg mej ljudmi in Bogom ter nam tako odperl vhod v nebesa. Ker so nam tedaj nebesa odperta ravno po zasluženju Jezusa Kristusa, po vsmiljenju, ki ga je imelo njegovo Serce z nesrečnim človeškim rodom, kličemo po pravici to Serce: vrata nebeška. Pa odpreti ljudem vrata nebeška to še ni bilo dosti Gospodu, poskerbel je tudi za to, da vsak lehko noter pride v nebesa, kedor le resno hoče. Zapovedi nam je dal, ki nam kažejo pot v pravo domačijo. Zakramente je postavil, ki nam dajejo moč, da ne omagamo mej nevarnim potovanjem. Naše duše krasi z milostjo božjo — s to prelepo dušno — 178 — obleko, da se moremo dostojno prikazati na dvoru njegovega Očeta. V zagotovilo, da so nam nebesa res odperta, je šel on sam pred nami gori, da tamkaj pripravi tudi nam stanovanje. če še pomislimo, za kakšno ceno nam je pridobil Gospod zgubljena nebesa, namreč za ceno svoje k er vi, da bi nam tako toliko bolj razodel ljubezen svojega Serca, potem moramo pač z največim občudovanjem gledati na to preblago Serce, ter se zatekati z največim zaupanjem k temu Sercu Odrešenikovemu, ki nam vse najboljše hoče in tudi tako radodarno deli. Serce Jezusovo je to svoje storilo, kaker smo videli; treba je le še, da tudi mi to svoje storimo. Vrata nebeška so odperta; za vse, kar je potrebno mej potovanjem v nebesa, je dobro poskerbljeno. Živimo tedaj po zapovedih Gospodovih, rabimo zveličanske pripomočke ! če to storimo, spolnimo željo svete cerkve, ki jo razodeva v litanijah Jezusovega Serca s klicem : Serce Jezusovo, hiša božja in vrata nebeška, vsmili se nas! Življenje sv. Frančiška, pisano od treh njegovih tovarišev, keteri so nekedaj ž njim občevali. P. H. R. XXXVII. POGLAVJE. Kako je imel za tatvino ne dati vbogajme plašča bolj siromašnemu. Ko se je enkrat vračal iz Sijene, je blaženi Frančišek srečal berača in je tovariša nagovoril: »Treba je, da dava plašč vbožčeku, čiger je ; ker nama so ga posodili, dokler ne najdeva bolj vbozega od naju.« Tovariš pa, premišljujoč potrebo blagega očeta, se mu je jako vpiral, naj ne pomaga drugemu se zanemarjanjem samega sebe. Svetnik mu pa reče: »Jaz nočem biti tat; saj bi bila kriva tatvine, ako ga - 179 — ne bi dala bolj potrebnemu od naju.« Na to je blagi oče beraču daroval plašč. XXXVIII. POGLAVJE. Kako je neki vbožec zavoljo miloščine blaženega Frančiška odpustil krivico svojemu gospodarju. Pri Kolju, v okraju Perudže, je blaženi Frančišek naletel na siromaka, keterega je on, še živeč mej svetom, poznal, ter mu je rekel: »Kako je kaj, brat?« Ta je pa začel togotno svojega gospodarja preklinjati, rekoč: »Zavoljo mojega gospodarja, keterega naj Bog kaznuje, mi ne more biti dobro, ker mi je vse to moje vzel.« Blaženi Frančišek pa mu reče videč njegovo terdovratnost v sovraštvu, vsmi-livši se njegove duše: »Brat, zavoljo Boga odpusti svojemu gospodarju, da tako svojo dušo rešiš ; mogoče je tudi, da ti on odvzeto povernc ; drugači pa boš vse to svoje zgubil, in tudi dušo.» On mu pa odverne: »Jaz mu nikaker ne morem odpustiti, dokler mi ne poverne, kar mi je vzel.« Na to odgovori blaženi Frančišek: »Glej, dam ti ta svoj plašč, in prosim te odpusti zavoljo Boga svojemu gospodarju.« Na to se mu je precej serce omehčalo, in prisiljen od dobrote, je odpustil krivico svojemu gospodarju. XXXIX. POGLAVJE. Kako je v samem sebi opisal stanje popolne ponižnosti. Ko se je bližal čas kapiteljna, je blaženi Frančišek rekel enemu svojih tovarišev: »Meni se zdi, da ne bi bil jaz manjši brat, ako ne bi bil tak, kaker ti bom zdaj povedal.« Na to reče: »Ko predstojnik bratom grem ž njimi na kapitelj, pridigam in opominjam brate ; po končani pridigi pa začnejo kričati proti meni: »Nočemo, da nas ti vladaš, ker nisi zgovoren, temuč jako zaničljiv in neveden« in me na to zaničljivo in sramotno proč zapodijo. Meni se zdi torej, da nisem pravi manjši brat, ako se ne veselim, keder me zaničujejo, in sramotno zapodijo, nehoteč me za svojega predstojnika.« — 180 - XL. POGLAVJE. Kako je učil brate spoznati, kedaj je on služabnik božji in kedaj ni. Enkrat je blaženi Frančišek sklical k sebi mnogo bratov, ter jim rekel: »Prosil sem Boga, da bi se ponižal mi pokazati, kedaj sem in kedaj nisem njegov služabnik; ker nič druzega toliko ne želim, kaker njegov hlapec biti. Naj-dobrotljiviši Gospod se je ozerl name in mi odgovoril: »Jaz te spoznam za svojega hlapca, keder sveto misliš, govoriš in delaš.« Zato sem poklical vas brate, in vam to povedal, da me bo pred vami sram, keder me boste videli, da se ali proti vsemu temu ali pa deloma pregrešim v rečenih stvareh.« XLI. POGLAVJE. O njegovi ljubezni (do Boga) in najpred o pobožni molitvi, in kako pobožno je opravljal oficij. Akoravno so ga mnogo let tarale očne, želodčne in vranične bolezni, je vender jako spoštljivo opravljal molitve in oficij, tako da se ni mej molitvijo in oficijem nigdar naslanjal na zid ali steno, mariveč stal je zmirom ravno in z odkrito glavo, kakšenkrat pa klečal, posebno zastran tega, ker je veči del dni in noči prebil v molitvi. Celo ko je po svetu hodil peš, se je vstavil, ko je hotel moliti; ako je pa zarad bolezni jahal, je vedno dolu stopil, ko je imel moliti oficij. In tako se je enkrat zgodilo, da je jako šel dež, on pa je vsled bolezni in velike potrebe jahal. Ko je bil vže ves moker, je, hoteč moliti oficij, dolu stopil. In molil je tako pobožno oficij stoje na poti in na dežju, kaker da bi bil v cerkvi ali v celici. No to reče tovarišu: »Ako hoče telo mirno vživati jed, ketera postane s telesom jed červov, koliko bolj mirno in s koliko večim spoštovanjem in večo pobožnostjo mora duša vživati svojo jed, ketera je sam Bog !« — 181 XLII. POGLAVJE. Hvalnice Gospoda Najvikšega. Ti si svet, Gospod in Bog; ti si Bog bogov, keteri sam delaš čudne reči. Ti si močan, ti si velik. Ti si naj-vikši; ti si vsegamogočen. Ti si sveti Oče, kralj nebes in zemlje. Ti si Trojen in Edini, kralj kraljev. Ti si dober, vsako dobro, Gospod Bog edini in pravi. Ti si ljubezen in dobrota. Ti si modrost, ti si ponižnost, ti si poterpežljivost, ti si lepota, ti si zavetje, ti si pokoj, ti si radost. Ti si naše upanje in veselje. Ti si pravica in zmernost. Ti si moč in razumnost. Ti si zadostno bogastvo. Ti si pohlevnost. Ti si naš branitelj. Ti si naša straža in zaščitnik. Ti si naša straža, zavetje in krepost. Ti si naša vera, upanje in ljubezen. Ti si naša velika sladkost. Ti si dobrota neskončna, velika in čudna. Gospod moj Bog vsegamogočni, dobrotljivi, vsmiljen in odrešenik. MOLITEV. Vsegamogočni, pravični in vsmiljeni Bog, daj nam vbogim zavoljo Tebe samega delati, kar vemo, da ti hočeš, in vedno hoteti, kar je tebi všeč: ter znotraj biti čistim in razsvetljenim, da bomo, vneti od ognja Svetega Duha, mogli posnemati tvojega najljubeznivišega Sinu, Gospoda našega Jezusa Kristusa in bomo k tebi, najvikšemu, samo po tvoji milosti dospeli, keteri v popolnem Trojstvu in Edinstvu živiš in kraljuješ in se slaviš Vsegamogočni Bog na veke vekov. Amen. XL1II. POGLAVJE. O njegovi gorečnosti za spolnovanje vodila in ljubezni do celega reda. Popolni ljubitelj zverševanja svetega evangelija in našega vodila, ketero ni drugo kaker zverševanje evangelija, je Frančišek jako skerbel, da bi ga vsi spolnovali, in tiste, keteri so in bodo pravi pospešitelji tega vodila, je on s posebnim blagoslovom obdaril. Kekel je, da je ta naš stan — 182 — vsim tistim, keteri mu sledijo, knjiga življenja, upanje zveličanja, poroštvo slave, mozeg evangelija, pot križa, stan popolnosti, ključ nebeški in zveza večnega miru. Hotel je, da ga naj ima vsaki pri sebi in ga zna, tudi je hotel, da naj se bratje v pogovorili proti dolgemu času pogostoma o njem pogovarjajo, in v spomin storjene prisege večkrat sami pri sebi o njem premišljujejo. Učil jih je tudi, da naj je imajo zmirom pred očmi, da se bodo tako spomnili kako jim je treba živeti in prav spolnjevati vodilo, in kar je še več, hotel je in učil, da morajo bratje ž njim vmreti. V sredi petnajstega stoletja je bila Bosna samostojno kraljestvo in je imela svoje kralje. Od leta 1444 do 1461 je kraljeval v Bosni kralj Štefan Tomaž. Oženil se je s Katarino, hčerjo Štefana Vukčiča, velikega vojvoda bosenskega in gospodarja Huma, zdaj Hercegovine.1) Z bosensko krono je sprejela tudi katoliško vero. Katarina je bila iz-rejena kaker njeni stariši, brat in sestra v krivoveri bogo-milov.2) Pa zapustila je krivovero in postala katoličanka, in ne samo po imenu, temveč je tudi živela po sveti veri. Bila je res pobožna ; svojih dolžnosti kaker mati in kraljica ni zanemarjala. Ko mati je skerbela za svoje otroke, ko kraljica pa si je zelo prizadevala, da bi se krivoverski grajščaki in drugi imenitni možje spreobernili. Zato "j Krivoverski Štefan Kosača, vojvoda huniski, je izročil sebe in svojo deželo Hum rimsko-nemškenui cesarju Frideriku III.; ta mu je dal naslov Heroeg (vojvoda) svetega Save. Po liercegu so začeli imenovati deželo Hercegovina namesti Hum. P. Batinič, Djelovanje franje-vaca u Bosni i Hercegovini zv. 1. str. 106. *) Bogomili so bili neki krivoverci na Bolgarskem, Serbskem, v Bosni in Hercegovini, tako imenovani po nekem Jeremiju duhovniku, ki se je sam imenoval Bogomila. Ta je okoli leta 925 in 950 na Bolgarskem učil svojo krivovero. Batinič 1. zv. str. 23. Bosenska Kraljica, frefjerečlnioa. — 183 — je podpirala frančiškane, koliker Je mogla, ker druge duhovščine takrat skoraj ni bilo v Bosni. Frančiškani so s pomočjo kralja in kraljice Katarine krivoverce spreobračali; kar vmerje kralj leta 1461, kako, še ne ve za gotovo. Prej ko ne so ga vmorili krivoverci, ki so deržali s Turki, iz sovraštva do katoliške vere. Ker je bil kralj tern v peti krivoverskim grajŠčakom, so jih Turki našuntali, da so ga s poti spravili, sami so pa posedli deželo. Po moževi smerti je kraljeval njen pastorek Štefan Tomaževič, sin perve žene. Ali leta 1493 je prišel v deželo turški suljtan Mahomed II. z veliko vojsko. Veliki vezir Mahinud-paša je vjel kralja Štefana Tomaževiča v gradu Ključ in zvezanega pripeljal pred suljtana, ki je dal vmoriti njega in mnogo grajščakov in gospode. To se je zgodilo perve dni meseca maja 1463. Pravega sinu Sigismunda in Katarino, hčer kraljice vdove Katarine, je suljtan odpeljal v Carjigrad kjer sta prestopila k mahomedanski veri. Kraljice vdove Katarine ni toliko bolelo, ker so ji Turki vzeli krono, koliker novica, da sta njen sin in hči prestopila k mahomedanski veri. Po tem žalostnem dogodku so kristijani vzeli svoje reči in bežali v trumah čez mejo v razna mesta Dalj-macije, da niso prišli v turške roke. Mej drugimi imenitnimi družinami je zbežala tudi kraljica vdova Katarina v mesto Dubrovnik (Ragusa) y Daljinaciji, od tod pa čez jadransko morje v Rim. V Rim je prišla spomladi 1. 1474, ki je bilo sveto leto. Papež Sikst IV., frančiškanskega reda, jo je ko kraljico sprejel; dalji je za njo in njeno spremstvo dostojno stanovanje v ulici »di pigna. Ker je le malo rešila svojega premoženja, jo je tudi z denarjem podpiral, da je mogla ko kraljica dostojno živeti. Ako ni že prej v Bosni, je gotovo zdaj v Rimu stopila v tretji red sv. Frančiška. Neketeri mislijo, da jo je papež sam sprejel v tretji red. Vso redovno obleko je vedno nosila, ne samo doma, ko je ni nihče videl, temveč tudi javno na ulici. Vbogim je pomagala, koliker je mogla, ker je sama živela od miloščine papeževe. Nikedar pa se ni potožila, da jo je Bog obiskal z nesrečo, ali da so ji Turki vzeli kraljestvo in premoženje. Mnogo je molila za sinu in hčer, da bi se odpovedala mahomedanski veri; molila je tudi za svojo kraljestvo, Bosno, in Boga hvalila, da so — 184 — frančiškani ostali v Bosni in varujejo verne pred krivo-vero in Turki. To je bila njena velika tolažba, kaker je sama večkrat rekla. Posebe so se v Rimu spodbujali na njeni ponižnosti, pobožnosti in poterpežljivosti. Terdo skušana je nevarno zbolela ; pobožno je prejela svete zakramente za vmirajoče; 20. oktobra 1478. je napravila oporoko ali testament. Bosensko kraljestvo je zapustila papežu, ako se ne odpovesta mahomedanski veri njen sin in hči. Svojo mašno obleko in druge za sveto mašo potrebne reči je zapustila slovenski cerkvi sv. Ilijeronima v Rimu; neke-tere sreberne reči se svetinjami (ostanki svetnikov) pa cerkvi sv. Katarine v Jajcu.1) Meč in kraljevske ostroge je zapustila papežu. Papež Sikst IV. je sprejel te reči v znamenje, da sprejme v posestvo bosensko kraljestvo. Vdana v voljo božjo je vmerla 25. oktobra 1474. V frančiškanski cerkvi Aračeli imenovani jo je pokopal sam papež. Sama je želela pokopana biti v ti cerkvi, kjer je mnogokrat premišljevala, kako minljivo je vse na tem svetu, in veliko molila. Na desni strani velikega oltarja tik pridižniee je grobni kamen z njeno podobo (v barelievu) in z latinskim in slovenskim napisom, ki ga je sama napisala z glago-liškimi čerkami. Tak je po naši pisavi: Katarini kraljici bosanskoj Stipan ana hercoga s ve toga Save sporoda Jeline iz kuče hercoga Stipana rojene, Tomaša kralja bosanskoga ženi. Koliko živi godini LIV. i priminu v Rimu, na leta Gospodina MCCCCLXXIV. na XXV dni oktobra. Spominak nje pismo postavljen.2) ‘) Theiner, Mon. slav. inerid. I. p. 509—11. *) Po p. Glaviniču, ki se je zelo pečal z glagolico. V Gradcu na Štajerskem je našel pod streho deželne hiše glagoliško tiskarno, ke-tero je poslal v Rim, kjer so ž njo veliko let tiskali staroslovenske misale in brevirje. Sam je bil v Rim poklican, da bi napravil glggo-liški misale in brevir, ker so ga pa izvolili za provincijalja je poslal v Rim nainestu sebe patra Levakoviča, ki je vmerl ko nadškof. (V gori stojččem napisu so pač neketere napake, ki smo jih pa pustili, ker stojd najberž tudi že na spominiku samem.) — 185 — To zadnjo bosensko kraljico omenja sloveči zgodovinar frančiškanskega reda p. Luka Vading; p. Pietr’ Antonio di Venezia v življenju svetnikov, zveličanih in častitljivih služabnikov in služabnic božjih tretjega reda sv. Frančiška; nemški pisavec p. Peter Pavel Ausserer v Seraphisches Martyrologium, 1889. in p. Batinič v imenovani knjigi str. 146. znameniten frančiškan naše redovne okrajine v 18. stoletju. Pater Jožef Liechtenberg je bil rojen 6. marcija 1735. na Kranjskem. Njegov oče je bil Frančišek Ksaverij grof Liechtenberg, mati pa Jožefa Felicita rojena grofinja Thurn. Pri svetem kerstu so mu dah imena Jodok Marija Jožef. Kako je živel ko otrok, deček in mladenič, lehko sklepamo iz tega, ker ni svojega očeta in matere nikedar razžalil, kaker sta sama večkrat pravila. Ko mladenič je po tedanji navadi prepotoval skorej vse dežele v Evropi. Na tem potovanju je videl in skusil, kako ničemerne in minljive so časne reči na zemlji. To ga je nagnilo, da je sklenil zapustiti svet in stopiti v vbogi frančiškanski red. O pustnem času, 14. februarja 1762., v 27. letu svoje starosti je šel v Ljubljano, m prosil v frančiškanskem samostanu, da bi ga sprejeli v red. častitljivi pater Hugo Vodnik, ki je bil od leta 1760 do 1763 pervič provincijalj, mu je rekel, da naj ostane v samostanu in opravlja desetdnevne duhovne vaje, da se ne bo prenaglil se svojim sklepom. Vesel je začel duhovne vaje 25. februarja ; pridno je hodil z drugimi po noči in po dnevu na kor brevir molit. Ležal je na terdi postelji, in priprosto hrano je vžival se samostansko družino. Tako je poskušal samostansko življenje, še preden so’ ga preoblekli. Ko je po dokončanih duhovnih vajah stanoviten ostal pri svojem sklepu, ga je razodel svojim starišem. Domači P. A. F. — 186 — in sorodniki so ga pregovarjali, da naj nehodi v samostan, ali goreč božje ljubezni se ni dal pregovoriti. Zapustil je, stariše, bogastvo, grofovsko krono in vse, kar mu je svet ponujal. Na praznik sv. Jožefa, 19. marcija 1762 so ga preoblekli vpričo vseh svetovavcev (definitorjev) redovne okrajine, njegovega očeta grofa in mnogo drugih. Z novo obleko so mu dali tudi novo samostansko ime Jožef. V no-vicijatu ali v letu poskusu j e je tako natančno po predpisih in tako pobožno živel, kaker da bi bil že prileten redovnik, in ne še le novinec ali začetnik. Veselega obraza je opravljal v samostanu tudi nizka dela; pometal je hodnike, pomival in brisal posodo v kuhinji, v obednici pogrinjal mize i. t. d. Njegovi tovariši so se mu ponujali, da bi namesti njega, delali, ali ni hotel. Proti koncu leta poskušnje ga je hudi duh zopet in na različne načine skušal, da naj zapusti redovni stan, in se verne v svet, kjer bo bogat, imeniten in češčen gospod. Z božjo pomočjo z molitvijo pridobljeno je premagal tudi te satanove skušnjave. Z velikim veseljem je naredil v Kamniku sveto redovno obljubo. Po obljubi ni popustil v gorečnosti in v duhu, keterega se je navzel v novicijatu ; njegova pobožnost se ni ohladila kaker se navadno godi pri začetnikih, temveč jo je še dalje gojil in množil. Brevir je pobožno in pridno molil o polnoči in po dnevi; ako je kedaj zoper svojo voljo zaspal, kar se je pa prav redko zgodilo, ga ni bilo sram očitno se obtožiti in odpuščen j a prositi. Po jutranjicah je na koru ali pa v celici še dalje molil, ali pa križev pot obiskaval. 'S" pokorščini je bil prav natančen; ni čakal, da bi mu predstojnik zapovedal; na migljaj je bil pripravljen slušati in sicer z veseljem. Ni-kedar ni presojeval predstojnikovega povelja; slepo je slušal ne samo v lehkih, temveč tudi v težavnih rečeh. O njegovi deviški čistosti ni mogel nihče ne v samostanu ne mej svetom niti najmenj dvoj iti. Lilijo svetega devištva je nesel v večnost neoskrunjeno. Kaj bi rekli o njegovem vboštvu? Vboštvo si je izvolil za svojo mater po vzgledu svojega duhovnega očeta sv. Frančiška. Serafinsko vboštvo je hranil na najvišji stopinji. V celici ni imel nobene reči razen predpisane redovne obleke ; tudi podobic, rožnih vencev, svetinjic ni hotel imeti. Ako ga je kedaj — 187 — kedo prosil kako tako reč, jo je šel sam prosit; nepotrebnega papirja ni hotel imeti v celici. Koliker je rabil papirja ali peres, vse je sproti hodil iskat k predstojniku. Z veseljem je hodil z vrečo na herbtu pobirat kruh od hiše do hiše. Tudi k imenitni gospodi, ki ga je poznala, ga ni bilo sram iti prosit, da si je še večje zasluženje nabiral za nebesa. Se svetnimi ni rad občeval in na južine ni hodil, ko so ga vabili; ako je pa že moral iti, je vedno govoril o svetih rečeh. Neka gospa ga ni rada poslušala govoriti o takih rečeh, večkrat je celo godernjala in ga zasmehovala, in ravno zato je večkrat prišel k nji, da ga je še bolj zaničevala. Obeden njegovih sobratov ga ni nikedar videl nepoterpežljivega ali nevoljnega, še veliko manj jeznega. Se vsakim je bil krotek, prijazen in ljubezniv ; obenega ni z besedo razžalil. Ponižen je bil tako, da ni hotel biti sprejet v red ko klerik, temveč ko brat lajik, ker je hotel biti v samostanu za hlapca. Ko ni bil vslišan, je ponižno prosil, da bi ga po vzgledu sv. Frančiška samo v dijakona posvetili, ker se je imel nevrednega za mašnika. Ni se pa terdovratno vstavljal; ker so predstojniki hoteli, da bo v mašnika posvečen, je ponižno slušal. Ljubljanski knezo škof Jožef de Petazzi ga je posvetil v mašnika. V šestem letu redovniškega življenja je nevarno zbolel. V ti bolezni je rekel, da mu je ljubši frančiškanski venec (tonzura) na glavi, kaker pa zlata grofova krona. Vmreti je hotel v največem vboštvu. V celici je imel samo eno papirnato podobo sv. Alojzija, ketero mu je bila dala njegova sestra, m. Tekla od sv. Ksaverija, uršulinka, še preden je šel v samostan. Še te revne podobe ni hotel naposled imeti v celi; na smertni postelji je prosil samostanskega predstojnika patra Otona Spruga, da naj jo njegovi sestri izroči, da ne bo našel hudi duh v njegovi celi nobene reči, s ketero bi ga mogel strašiti na zadnjo uro. Vmerl je v Ljubljani 4. aprilja 1768, v 33 letu svoje starosti. «Zgodaj je končal, pa je spolnil veliko let; zakaj njegova duša je Bogu dopadla, zato je hitel, ga vzeti izmej hudobij. (Modrost. 4, 13. 14). Zakaj starosti ne dela častitljive ne dolgo življenje, ne veliko število let, ampak umnost človekova velja za sive ‘) Po P. Maver Fajdiga, Bosna franciscana 1777. M. S. str. 145. — 188 — lase, in življenje brez madeža je velika starost (Modrost 4, 8. 9) in mladost, ki je zgodaj končala, pogublja dolgo življenje krivičnega». (Modrost. 4, 16.) P. A. F. Trojica v ^fovensKifi gorioafL p. E. L. Odpustki. V veče češčenje trojedinega Boga na njegovem mi-lostivnem kraju se je vstanovila posebna bratovščina. Imenovala se je bratovščina presv. Trojice ter je imela svoja znamenja. Pridružili so se ji lehko iz vsakega stanu. Papež Inocencij XII. ji je naklonil sledeče odpustke: 1) popolni odpustek na dan vstopa, v smertni uri in na praznik presv. Trojice; 2) nepopolne odpustke za sedem let in sedem kvadragen štirikrat na leto. Dneve določi knezoškofijski ordinarijat. Ti odpustki so bili dani bratovščini za zmirom.1) Papež Klemen XI. je dovolil popolni odpustek vsem vernikom, ki se odkritoserčno spokorijo, spovejo ter obiščejo cerkev na praznik presv. Trojice. Dovoljenje odpustka se je dalo na 7 let.2) Isti papež je nadalje dovolil, da imajo popolni odpustek ne le na praznik presv. Trojice ampak enkrat na leto sploh, v vsakem času, vsi, ki se resnično spokorijo, spovejo in cerkev obiščejo. Dovoljenje odpustka se je dalo na 7 let.3) Sv. maše. Izredno veliko pa so plačali romarji svetih maš, naj bi se brale pred milostno podobo. Dokaz za to nam je sledeča predpravica : Sv. rimska stolica je dovolila, da velja veliki altar pri Sv. Trojici kot privilegiran, to je obdarovan ‘) Iz izviru, pisma. Dano v Kirnu 8. maja 1693. 2) Iz izvirn. pisma. Dano v Rimu 15. febr. 1702. 3) Iz izvirn. pisma. Dano v Rimu 23. junija 1702. v - 189 — s popolnim odpustkom za verne duše, »a k o se le bere vsakdan Štirna j st sv. maš v tej cer kv i«. Dovoljenje se je dalo na sedem let.1) Iz njega moramo sklepati, da so hodili duhovniki iz soseske maševat k Sv. Trojici. Domačih patrov je bilo namreč k večemu le osem. Ako so je bralo štirnajst sv. maš vsak dan, gotovo jih je bilo mnogokrat še veče število, čč. dušnim pastirjem so se pridružili tudi verniki ter šli na božjo pot in k sv. mašam k Sv. Trojici. Obiskovanje je torej moralo biti prav marljivo, mnogoštevilno. Vsak dan je bil nekak shod, vsak dan je bilo svečenje na tem milostivnem kraju. Grob gospoda v Negovi, grofa Ferdinanda Ernesta pl. Trautmonstorff. Ni se nam torej čuditi, ako je določil grof Ferdinand Ernest plem. Trautmonstorff, gospod v Negovi, da hoče biti pokopan pod stopnjicami velikega altarja pri Sv. Trojici. Tamkaj, kjer se je bralo toliko »v. maš, je upal za-dobiti najprej večni mir za svojo dušo. Spolnili so to zadnjo voljo blagega pokojnika še le, ko so postavili novo cerkev. 16. maja 1. 1758 so vzdignili truplo tega velikega častivca presv. Trojice ter je položili k večnemu počitku pod stopnjicami velikega altarja. Spominska plošča na ta dogodek je vzidana pod pridižnico in ima latinski napis, ki se glasi v slovenskem blizu tako: »Tukaj počiva p r e s v i 11 i g. g. Ferdinand Ernest plemeniti Trautmonstorff p e r v i vojni g e n e r a 1 j , deželni poveljnik na gradu v G r a d c u ; v m e r 1 j e-2 5. febr. 1692 v 5 5. letu svoje starost i.2) Radgonska procesija. Naš letopis omenja še posebej procesijo iz Radgone. To mesto, ki je bilo nekdaj tako luteranskega mišljenja, je prihajalo k Sv. Trojici z veliko gorečnostjo in požertvoval- 1) Iz izvira, pisma. Dano v Rimu dne 18. junija 1700. 2) Napis se glasi v latinskem jeziku: Hic iacet Excell. D. D. Fer-dinandus Ernestus de Trautmonstorff generalis excubiarum magister comendator arcis Graeeensis obiit 25. Februarii 1692 aetatis vero suae 55. — 190 — nostjo. Prihajali so pa na belo nedeljo popoldne. S petimi litanijami so čakali pri Sv. Trojici do njih prihoda. Spremljala sta procesijo dva duhovnika, namreč en gospod vodnik in en ij. kapucin. Drugi dan se je zvonilo ob 8. uri k službi božji kaker ob praznikih. Peto sv. mašo kaker tudi litanije na predvečer je imel g. vodnik procesije, pridigo po maši pa p. kapucin. Tako pri prihodu kaker pri odhodu pro-cesije se je marljivo in slovesno zvonilo se vsemi zvonovi, ne da bi se to še posebej naročilo. Birma I. 1710. Leta 1710 je izvolil knezoškof sekovški Frančišek Antonij p 1 e m. V a g e n s p e r g Sv. Trojico, da bi tukaj delil zakrament sv. birme za celo okolico. Birmoval je dne 2. maja popoldne, potem tretjega in četertega maja pred-in popoldne. Akoravno je bilo vreme te dni deževno, vetrovno in oblačno, torej zadosti nevgodno, je privrela vender jako velika množica ljudi od vseh strani. Število birmancev je znašalo 10236. Knezoškof je bil toliko bolj potolažen, koliker več jih je prejelo ta zakrament, posebno pa zato, ker je bilo birmanih mnogo odraščenih in celo starčkov, 44 let namreč že ni bilo sv. birme v tem kraju. Zakladnica. Dokaz A^elikega zaupanja vernikov nam je tudi bogata sreberna zakladnica svetišča. Pred vsem moramo omeniti, da je bila milostna podoba sama dragoceno opraljena. Imela je tri krone okrašene z dragimi kameni in različne baldahine ali zastore o praznikih. Iz tega sklepamo, da je morala biti podoba tudi slovesno kronana s tremi kronami. Žal, da nam manjka o tem vsakega sporočila, Ravno tako je bila kronana tudi Loretska Mati božja in Jezušček v njenem naročju. V zahvalo so darovali verniki draga darila a- čast troj edinemu Bogu. Zapisana nahajamo ta darila: dve iz srebra izsekani podobi presAr. Trojice, sreberno serce, sreberne oči, podoba se ATšitimi srebernimi konji, zlat perstan, sreberne svetilnice, križi, table, SArete posode in različna opraAra za službo božjo. Mnogo drugih » — 191 — srebernih daril pa je bilo visoko ob steni Loretske kapele na ogled izpostavljenih. A prišli so žalostni časi svetišču. Olepšava milostivne podobe, dragocena darila, mašna oprava, vse je zginilo. Nasledniki so našli cerkev v revščini. Prej tako obiskovana hiša božja je bila hkrati zapuščena. Podob, ki so pričalo o čudežih ne najdemo. Odstranile so se iz cerkve. Knjige in uredna pisma samostana so se pozgubila. Notranja zapuščenost je odsevala tudi na zunaj. Močan vihar je namreč 1. 1796 odnesel zvoniku pri velikem altarju visoko, umetno kupulo. Mesto nje je dobil majhino strešico. Zvoniki torej niso bili več jednaki. Tako je ostalo do 1. 1885. To leto je dobil zvonik spet pervotno obliko, tako da so bili vsi trije zvoniki enaki. Veliko samostansko poslopje ni imelo prebivalcev. Stane pa taka zidava zmirom mnogo popravila. Ker pa nihče rad zastonj ne popravlja, poderli so oni del samostana, ki je bil najprej postavljen ter je služil pervim duhovnikom kot bivališče. Hoteli so podreti tudi drugi veliki oddelek proti cerkvi, ker ga niso potrebovali. A farani so se temu zoperstavili ter obljubili za nekaj let na svoje stroške ohraniti poslopje. Porušeni del samostana se je spet dozidal 1. 1888. Tukaj je dandanes župnijski ured. priporočilo v moritev. V pobožno molitev se priporočajo rajni udje 3. reda skupščine gor iške: Marija (Terezija) Dežela iz Cerkna, Marija (Apolonija) Pahor iz Opatjegasela; čer niške: Neža (Marija) Breko iz Oseka, Julijana (Elizabeta) Badalič iz Oseka; k o b i 1 j le g 1 a v s k e : Terezija (Frančiška) Pipan iz Komna; brežiške: Terezija Lorenčak in Helena De-gen iz Brežic, Andrej Glogovšek iz Dobove, Uršula Subanj iz Čateža; svetotrojiške: Miha Grah od Sv. Ruperta, Ana Peklar in Janez Trojnko iz trojiške župnije, Uršula Poterč, Marija Gregorec in Terezija Pajner vse tri iz župnije Sv. Urbana, Julijana Marinič iz Ljutomera, Marija Mihelič iz Vurmberga, Terezija Černčec iz Štrigove, Uršula Vogrinec iz Negove, Gera Gajser od Sv. Boljfenka, Marija Zigert od Sv. Benedikta, Marija Hamler od Sv. Petra pri Radgoni (mati p. Elekta), Marija Šumenjak in Uršula Ko-vačec obe od Sv. Marije Polenšak. — 192 — Nadalje se priporočajo ; bolna tretjerednica Marija Pipan, da bi ji ljubi Bog na priprošnjo sv. Frančiška in sv. Antona spet podelil zdravje; neka jako bolna tretjerednica trojiške župnije, da bi ji mili Bog podelil ljubo zdravje, ako je njegova najsvetejša volja, ako pa se čas njenega življenja bliža koncu, da bi ji dal popolno vdanost in srečno zadnjo uro; sestra 31. Elizabeta, novinka v elizabetinskem samostanu v Celovcu za milost stanovitnosti v svetem poklicu; J. M. priporoča svojega spovednika za ozdravljenje, sebe za pravo-spoznanje in vse potrebne milosti, neko sestro za vdanost v voljo božjo v neki posebni zadevi, drugo sestro za spoznanje same sebe, bratovsko ljubezen in srečo v neki časni zadevi; J. V. za pomoč v dušnih stiskah. JJafivafo za vsfišano molitev naznanjajo: tretjerednica D. K. iz Teržiča za rešenje iz nesreč in britkosti po dveletnem zatekanju k presvetemu Sercu Jezusovemu in njegovi presveti Kervi, k žalostni Materi Božji, sv. Jožefu in sv. Antonu (dar Bog poverili!); R. G. in V. K. za pomoč v dušnih potrebah, zlasti pri izvolitvi stanu; A. G. za ozdravljenje oči; F. D. iz Orešja, da je ozdravela od dolgoletne bolezni ; A. B. za ljubo zdravje; M. P. v Škofji Loki za pomoč v pravični pravdi; Marija Ortl v Braslovčah, da je po poldrugoletnem bolehanju od presvetega Serca Jezusovega, keteremu se je priporočala z devetdnevnico, spet zadobila popolno zdravje ; Kr. Pr. za pomoč v raznih potrebah, mej drugim za ozdravljenje noge, ki si jo je pri padcu poškodovala, zlasti pa za neprecenljivo milost poklica v redovni stan; tretjerednik I. T., da je bil pri jako nevarnem padcu v globok prostor obvarovan smerti in vse daljše telesne poškodbe ; M. R. za večkratno vslišanje po Sercu Jezusovem in Marijinem ter priprošnji sv. Jožefa in sv. Antona, v kar se še nadalje priporoča; J. 31. za zboljšanje zdravja svojega spovednika; J. B. za hitro pomoč v veliki dušni stiski. Priporočila vredne knjižne iz pevske novosti. Slava Brezmadežni o petdesetletnici. Napevi za Marijino družbo. Zložil in priredil P. Angelik Hribar. Cena 1 K. Založil knezo-škofijski ordinarijat v Ljubljani. Skalniea. Psalmi v čast Mariji Devici svetogorski in Kratek zgodovinski pregled svetogorske božje poti — za 50-letnico razglašenja brezmadežnega Spočetja zložil Dr. Andrej Pavlic a. Založilo »Katoliško društvo detoljubov“ v Gorici. — Cena 50 vinarjev. Cisti dohodek namenjen slov. sirotišču.