1 CO ÖS 0 0 ZGODOVINO št. 1 .»»£ ÍÍOll ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO VSEBINA Zgodbe, ki jih piše življenje Jasna Mlakar RAZVOJ MARIBORSKEGA VODOVODA ^/ 5 Die Entwicklung der Marburger Wasserversorgung Rok Stergar "POLITIČNI CILJI SLOVENSKE INTELIGENCE" 21 Nekaj drobcev o vohunih in vojakih "Die politischen Ziele der slowenischen Intelligenz" Einige Anmerkungen über Spione und Soldaten Aleksander Lavrenčič KO ŽIVAL POSTANE ČLOVEŠKA, SE NE ZMENI 30 ZA KORENINE LASTNEGA DEBLA Basni iz obdobja 1914-1918/ usode zamolčanih junakov vseh vojn y Wenn das Tier zum Menschen wird, kümmert es sich nicht um die Wurzeln des eigenen Stammes Tierfabeln aus der Zeit von 1914 bis 1918/Die Schicksale der totgeschwiegenen Soldaten aller Kriege Metka Koder "NA JUGU SE PONAVLJAJO ČASI OČETA RADECKEGA" 37 Vsakdanje življenje v Ljubljani med prvo svetovno vojno "Im Süden wiederholen sich die Zeiten Vater Radetzkys" ^ Das Alltagsleben in Laibach während des Ersten Weltkriegs Davor Kernel f PISMA AVSTRO-OGRSKEGA VOJAEA 1917-1918 / 57 Briefe eines österreichisch-ungarischen Soldaten 1917-1918 Tone Ferenc CELJSKI VOHUN WERNER STIGER 77 Der Cillier Spion Werner Stiger Zapisi in pričevanja 93 Renato Podbersič ŽELEZNI PTIČ JE PRILETEL Z NEBA IN KONČAL NA NJIVI Borut Batagelj O IZVORU BLOŠKIH SMUČI S knjižne police , ', 99 Rok Stergar "POLITIČNI CILJI SLOVENSKE INTELIGENCE" Nekaj drobcev o vohunih in vojakih1 "Ker hujskajo le slovenski politični vodje in njihov tisk, medtem ko je večina slovenskega prebivalstva cesarju zvesto in avstrijsko usmer- jena, je na mestu ostrejše ukrepanje proti vodi- teljem in nasploh močnejše poudarjanje držav- ne miselnosti s strani deželne in osrednje vlade, česar je po vseh znamenjih zelo manjkalo. '" Tako se konča intriganten spis, ki ga je marca 1916 za cesarsko in kraljevo poveljstvo jugoza- hodne fronte sestavil major avditor dr. Albin Schager in ki sladostrastno našteva vse stare vo- jaške zamere ter ne skriva, da je pisec krilatico nemškega kanclerja Bethmann-Hollwega o od- ločilnem spopadu med Germani in Slovani ra- zumel kot navodilo za obračun z avstrijskimi Slovani. Odlomek sem vzel za iztočnico tega za- Žc po oddaji članka ja izšla knjiga Janka Pleterskaga, Dr. Ivan Šušteršič 1863-1925. Pot prvaka slovenskega političnega katolicizma. V njej avtor v poglavjih Furor patrioticus, "Samo Avstrija je naše upanje" in Kranjski Pilsudski? precej obširno piše tudi o nekaterih temah, obravnavanih v pričujočem članku. Na to se mi zdi vredno opozoriti. Zlasti pa velja ponoviti opozorilo Jan- ka Plcterskega v op. 9 na 336. strani, da Walter Lukan pripravlja v zbirki ARS Viri objavo dokumentov opoli- Učnih načrtih vojske s Slovenci, zbranih v dunajskem vojnem arhivu. Die politischen Ziele der slowenischen Intelligenz, Im März 1916, str. 16. pisa o političnem in vohunskem delovanju ar- made na Slovenskem v času prve vojne. Seveda si ne domišljam, da bi to bil popoln pregled medvojnega vojaškega vmešavanja v politiko in s tem povezanega političnega obračunavanja s Slovenci. Kaj takega bi zahtevalo več časa in prostora; naj le ponovim že skoraj dvajset let stare besede Janka Pleterskega: "Absolutistični vojni režim v Avstriji, posebej še preganjanja Slovencev, omenjajo vsa sloven- ska dela, ki govore o razmerah med prvo svetov- no vojno na Slovenskem, nobeno med njimi pa ne režima ne preganjanj ne obdela sistematič- neje, kaj šele izčrpno. 'e Siceršnji razvoj želim tako predstaviti le su- marno, v tekstu pa bom podrobneje obravnaval zgoraj navedeno knjižico, ki je vredna posebne predstavitve.4 Tekst o političnih ciljih slovenske Janko Pleterski (ur.), Politično preganjanje Slovencev v Avstriji 1914-1917. Poročilo vojaške in vladne komisije Viri 1, Ljubljana 1980, str. 6. V okviru širše teme poročilo omenja Walter Lukan (prim.: Walter Lukan, Zur Biographie von Janez Evan- gelist Krek (1865-1917), neobjavljena disertacija, Wien 1984,1, zvezek, str. 202, 203; posebej op. 211). Drugih omemb v slovenskem zgodovinopisju zaenkrat nisem zasledil. 22 ZGODOVINA ZA VSE inteligence nam daje dober vpogled v logiko, ki je stala za takratnim dogajanjem. Daje nam vpo- gled v logiko vsesplošne zarote, v logiko skritih namenov in kolektivne krivde, v logiko - naj mi bo dovoljeno sposoditi si že malo pozabljen izraz - "napadov na JLA". Poleg tega pa nam - v primerjavi z nekaterimi drugimi viri - odkriva, da je prav v mariborskem frontnem poveljstvu, pristojnem za slovenske dežele, vladalo Sloven- cem posebej nenaklonjeno vzdušje. Ko danes beremo ta umotvor, se ob tem zlasti zabavamo in se čudimo intelektualnim akrobacijam pisca, vendar hkrati ne moremo pozabiti, da so bile posledice takšnega iskanja sovražnikov za mar- sikoga hude. Toda začnimo na začetku. Medvojna vojaška vohunska dejavnost med domačim prebivalstvom ter njene posledice go- tovo predstavljajo temnejšo plat sobivanja pre- bivalstva slovenskih dežel in avstrijske armade. V zaostrenih razmerah so na dan prišle vse predvojne zamere in vojska je v vojni očitno vi- dela dobrodošlo priložnost za poravnavo starih računov. Vojaški vrh je vojne razmere, ki so ved- no naklonjene ribarjenju v kalnem, ob asistenci civilnih oblasti izkoristil in vojska se je vse bolj vključevala v vodenje države. Seveda položaj tudi pred vojno ni bil popol- noma jasen. Četudi vojaki formalno sploh ne bi smeli imeti nikakršne vloge v političnem življe- nju, kajti aktivni oficirji (in tudi vojaki na služe- nju vojaškega roka) niso imeli niti volilne pravi- ce,5 so mnogi našli pot mimo takih omejitev in v ozadju igrali pomembno vlogo v politiki. Tako cesar kot njegov nesojeni naslednik Franc Fer- dinand sta v armadi videla trdnega garanta za obstoj države. Prestolonaslednik - ki je bil, če gledamo povsem formalno, tudi poklicni vojak - je med drugim v nekem pismu, ki ga je poslal v Celovec svojemu nekdanjemu pribočniku pod- polkovniku vitezu Kraussu von Elislagu, zapi- sal, da je: "... edina in najbolj zanesljiva opora monarhi- je in dinastije - armada. [...] kdor ogroža arma- do, mi gre do srca in ne morem preboleti, da bi bile staroslavne tradicije armade izročene na milost in nemilost revolucionarni bandi in hor- di. * 5 Vasilij Melik, Volitve na Slovenskem 1861-1918, Raz- prave in eseji 10, Ljubljana 1965, str. 140. 6 Pismo nadvojvode Franca Ferdinanda poslano Hei- nrichu Ritierju Krauss von Elislagu z Dunaja S tako zaslombo je bila vojska defacto tudi po- litična sila in vrhu armade ni bilo posebej težko vpliva uporabiti sebi v prid. Razvpiti primer ljubljanskega župana Ivana Hribarja priča, da so se bili visoki častniki pripravljeni spustiti v vsa- kovrstna mešetarjenja, da bi odstranili armadi (oziroma vplivnim posameznikom v njenih vr- stah) neljubega politika. V svojih spominih Hri- bar trdi, da je njegovo nepotrditev na mesto ljubljanskega župana v navezi z njegovim poli- tičnim nasprotnikom Ivanom Šušteršičem izpo- sloval general Oskar Potiorek.7 Znano je tudi, da je poveljstvo 3. korpusa, ki je bilo pristojno za slovenske dežele, že vse od aneksijske krize zbiralo podatke o sumljivih sr- bofilih, panslovanih, iredentistih in antimilitari- stih, da bi jih v primeru vojne lahko takoj inter- nirali. V času balkanskih vojn je poveljstvo kor- pusa svojo pozornost še posebej usmerilo na sumljive Hrvate in Slovence, ki naj bi jih v pri- meru spopada s Srbijo, Rusijo ali z Italijo nemu- doma pozaprli.8 Položaj celotnega častniškega korpusa pa je bil kajpak drugačen. Močna povezanost narod- nega vprašanja s politiko je slednjo v armadi, ki se je dičila z nadnacionalnostjo, napravila za ta- bu temo. Zvestoba častnika naj bi pač veljala monarhiji in cesarju, ne pa stranki ali narodu.9 Vendar bi bilo predrzno trditi, da so bili oficirji apolitična bitja; gotovo so imeli mnogi še kako izoblikovana mnenja tudi o politiki, a ni bilo za- želeno, da bi jih izražali. V avstro-ogrski armadi je bilo zgledno ureje- no tudi jezikovno vprašanje. Častniki so ob nemščini morali obvladati tudi polkovni jezik (ali jezike) - Regimentsprache, ki je bil odvisen od jezika rekrutov. Za polkovni jezik je veljal vsak jezik, ki ga je govorila vsaj petina vojakov v 29.4.1903 (original in prepis v zapuščini Krauss von Elislaga; Nachlaß Krauss von Elislago, B/1408:4, Krieg- sarchiv (KA), Dunaj). Revolucionarna banda in horda so bili seveda Madžari. 7 Ivan Hribar, Moji spomini, /. del, Ljubljana 1983 str. 363, 364. Primerjaj tudi Igor Grdina, Ivan Hribar nič več župan (ir Slovenska kronika XX. stoletja. 1900- 1941, Ljubljana 1995, str. 106, 107). 8 Janko Pleterski, Avstrija in Slovenci leta 1912-1913, Kro- nika, let. 23/1975, št. 2, str. 117, 118. 9 Častniki so morali med drugim že v kadetnici podpisati izjavo (Revers), da s svojo častno besedo jamčijo, da ne pripadajo nobeni tajni družbi in da: "[ich] auch in Zu- kunft niemals in eine solche eintreten werde." (prim, npr. Revers Hermanna Kunstla; v: Qualifikationsliste Hermann Kunstl, '1889; Qualifikationsliste, KA). VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 23 polku. Tako je bila več kot polovica vseh samo- stojnih enot dvo-, tro- ali celo štirijezična.10 Skladno s tem je morala večina častnikov poleg nemščine pri svojem delu z vojaki uporabljati vsaj še en jezik. Vendar pa je položaj nemščine kot povečeval- nega jezika veljal za nedotakljivega. Še med sve- tovno vojno, ko je šlo monarhiji za nohte, so vo- jaški krogi zavračali uvedbo slovenščine za je- zik poveljevanja v enotah kranjskih strelcev: "Če bi bila pri kranjskih strelcih uvedena slo- venščina kotpoveljevalni jezik, bi bil to nevaren prejudic, saj bi pozneje slovanski poslanci lahko sklicevali na to, da je nekaj, kar je bilo mogoče pri tej formaciji, možno izpeljati tudi pri drugih enotah. "u Čeprav je bilo nesorazmerno veliko častnikov Nemcev, ne bi mogli reči, da pripadniki drugih narodov niso mogli napraviti kariere v vojski. Vrsta primerov nas prepričuje o nasprotnem; vi- soke čine je doseglo tudi nekaj Slovencev in ce- lo Judov. Odličen poznavalec častniškega kor- pusa, ameriški zgodovinar István Deák meni, da je bila armada v dobri meri "etnično slepa".n Kot rečeno, sta se položaj in vedenje armad- nega vrha z začetkom svetovnega spopada pre- cej spremenila. Izredne razmere in konec vsakr- šnega parlamentarnega nadzora so šle na roko tistim, ki so si želeli položaj doma urediti sebi po volji. Z vrsto ukrepov, ki so bili sprejeti v pr- vih mesecih vojne, so bile ukinjene ali omejene številne pravice in vojaško sodstvo je v vrsti pri- merov dobilo kompetence tudi nad civilisti. Po vstopu Italije v vojno je slovenske dežele dodat- no prizadela še razglasitev za "območje armade na bojišču", ki je civiliste podredila pristojnosti vojaških naglih sodišč.13 Moč vojske je v dvojni monarhiji tako narasla, da se v historiografiji go- vori o vojaškem absolutizmu. Dejavnost vojaških in drugih državnih orga- nov seveda ni ostala brez posledic; marsikdo je bil za kazen vpoklican, je končal v konfinaciji in 10 Istávn Dcák. Der k.(u.)k. Offizier, 1848-1918, Wien - Köln - Weimar 2995, str. 122. Die politischen Ziele der slowenischen Intelligenz, str. 14. 12 1. Deák. Der k.(u.)k. Offizier, str. 228. 13 Podrobneje Janko Pletcrski na straneh 6 in 7 uvodne študije k.J. Pleterski (ur.), Politično preganjanje Sloven- cev v Avstriji 1914-1917. Poročilo vojaške in vladne ko- misije. internaciji, zaporu ali celo pred strelskim vo- dom. V nekaterih delih države je bilo to posebej izrazito. "Simptomatične so bile aretacije zaradi Sr- bom naklonjenih izjav in žalitev veličanstva, nujnost ukinitve skoraj vseh sokolskih društev in nekaterih drugih srbofilskih, antimilitaristič- nih in socialdemokratskih združenj [...] Posebej duhovščina je burkala duhove in vpoklicati je bilo treba toliko duhovnikov... "u Seveda nobeni državi ne moremo odreči pra- vice, da se brani pred prevratniki in vohuni. In ne gre zanikati, da je bil marsikdo povsem v skladu z zakonom obsojen za dejanja, ki jih je bil v resnici storil. Prezreti tudi ne smemo neka- terih protestov iz uradnih krogov, ki so pozivali k razumu in nepristranskosti. "Zaradi sedanjosti ne smemo pozabiti na pri- hodnost. Brezpogojno je treba preprečiti, da pretirana vnema zbuja občutke, ki se stopnjuje- jo do sovraštva do države, ki zajame najprej bližnje brez krivde prizadetih, nato pa vse širše kroge in se končno razbohoti v nevarnost za dr- žavo, ki se je ne da več zatreti z miroljubnimi sredstvi. [...] Žal se tako čez mero postopa z are- tacijami, da se mi to ne zdi nujno za zagotavlja- nje namenov kazenskega postopka. [...] S takim prenapenjanjem zakonsko priznanih pravic se daje potuha izgredom, ki učinkujejo zelo sra- motno. "•' Kljub navedenemu pa ostaja vtis, da se je dr- žavni aparat nesorazmerno "aperilproti Sloven- cem, pa ne le nasprotnikom države, sistema ali vojne. 'n6 A tudi tu lahko zaznamo razlike, če je bil položaj na Kranjskem še znosen, je bila situa- cija na Koroškem in Štajerskem, kjer Slovenci niso imeli prevladujočega položaja, zanje zelo zaostrena.17 Sistem preganjanja politično sum- 14 MaxfimilianJ Ronge, Kriegs- und Industrie-Spionage. Zwölf Jahre Kundschaftsdienst, Zürich-Leipzig-Wien 1930, str. 100. 15 Okrožnica c.kr. višjega državnega pravdnika iz Grad- ca Amschla z dne 1. septembra 1914, Präs. Z. 77/14 (navajam po: Janko Pleterski (ur.), Politično preganja- nje Slovencev v Avstriji 1914-1917. Priloge poročilom vladne komisije (izbor), Viri 2, Ljubljana 1982, str. 99), prim, tudi okrožnico c.kr. namestnika v Gradcu z dne 19- avgusta 1914, Präs. Z. 1859/30 (prav tam, str. 100). 16 Petra Svoljšak, Ovadbe, aretacije, zapori (v: Slovenska kronika XX. stoletja. 1900-1941, str. 159) 17 Janko Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavi- jo. Politika na domačih tleh medvojno 1914-1918,¿/7/¿>- Ijana 1971, str. 22 VSE ZA ZGODOVINO 24 ZGODOVINA ZA VSE ljivih je deloval tako temeljito, da je za internaci- jo neredko zadoščalo že pijansko preklinjanje. Nekega Florjana Kozlevčarja, cerkovnika in dni- narja, so tako leta 1915 ovadili, ker naj bi 11. ju- nija istega leta doma v pijanosti pred soprogo Antonijo in hčerko Frančiško izjavil: "Ta stari osel (gemeint Se. Majestät [op. se- stavljavcaP misli, da bode znami delal kakor bo- de hotel, to prvo kroglo bodem spustil v cesarja, ta druge pa v tiste pse ministre. 'n8 Čez deset dni pa naj bi Florjan dodal še na- slednjo veleizdajalsko misel: "Sedaj sije cesar z dr... •.. obrisal, z nami abšidarji, ne bode delal kakor bi hotel.m Toda na svojo veliko žalost ob- lasti niso mogle zbrati dovolj dokazov za obsod- bo; žena in hči obtoženega nista hoteli pričati, ta pa je vse zanikal (oziroma je, po avtoritativ- nem mnenju majorja avditorja A. Jekareka, "la- gal").20 Postopek je bil zaradi tega po ustreznem paragrafu ustavljen, a pristojni vojaški povelj- nik je nesrečnega Florjana kot "politično sumlji- vega" dal internirati v domobranski garnizijski zapor v Ljubljani. Toda Florjan jo je še dobro odnesel; nekateri drugi so bili zaradi žaljenja ce- sarjeve osebe ustreljeni.21 Nič čudnega ni, da je ostri in monarhiji nena- klonjeni Jaroslav Hašek o avstrijskem pravnem sistemu tistega časa zapisal: "Tuje izginila veči- del vsa logika in § je zmagal, § je davil, § jepo- nemčeval, § se je smejal, § je grozil, odpuščal pa ni. '" Podobno usodo kot neznani Florjan Kozlev- čar pa so doživeli še mnogo bolj znameniti Slo- venci: Ivan Hribar, Fran Maselj-Podlimbarski, Fran Ilešič in drugi.23 Mnogi drugi pa so se ustrezno prilagodili "du- hu časa" in brez večjih posledic prebrodili te- žavno obdobje. Kajti dolg jezik in preveč iskre- nosti v takšnih časih nista bila zaželeni lastnosti, ,s Dopis etapno komande No. 3171 z28. junija 1915c.kr. Policijski direkciji v Ljubljani (Zgodovinski arhiv Ljub- ljana (ZAL), LJU - Varia, MAG.V - vojaški urad, škatla 140/4, fol. 1159b). Prav tam. Prav tam. 21 J. Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, str. 23- 22 Jaroslav Hašek, Dobri vojak Švejk. V zaledju (I. knjiga), Ljubljana 1952, str. 32. 23 P. Svoljšak, Ovadbe, aretacije, zapori, str. 159. 19 20 kot je Ivanu Hribarju v pogovoru menda modro zatrdil dr. Ivan Tavčar: "Vojska je vojska, f... J zato je treba previdno- sti, zakaj ob takem času je semtertje nevarna že kaka fraza, za katero bi se v normalnih razme- rah nikdo ne zmenil. Zato bom jaz na primer igral takšno hinavščino, da se bo svet čudil. '"4 Igralski talent dr. Tavčarja je bil očitno nemaj- hen, saj je sestavljavca "Političnih ciljev sloven- ske inteligence" uspešno pretental. Naj je bil si- cer še tako neprizanesljiv do slovenskih politi- kov, je dr. Schager o tedanjem ljubljanskem žu- panu pohvalno zapisal: "Kar zadeva sedanjega voditelja liberalnih Slovencev dr. Tavčarja, je lahko njegovo osebno obnašanje, odkar je župan Ljubljane (od 1911), označeno kot neoporečno... "*b Vendarle tudi oprezni dr. Tavčar ni uspel predvideti, da ne bo odgovoren le za svoja deja- nja, ampak tudi za dejanja svojih političnih so- potnikov. Če uporabimo besede armadnega majorja avditorja: "...seveda pa tudi njega zadeva odgovornost za politično delovanje njegovih strankarskih to- varišev. 'a& Slabše kot njen soprog jo je odnesla gospa dr. Tavčarjeva, ki je storila kar dve nezaslišani deja- nji. Leta 1910 je v Beogradu s srbskim kraljem Petrom plesala "srbski narodni ples kolo'27 in ob izbruhu vojne ni odložila reda sv. Save 4. stop- nje, ki ga je bila dobila malo za tem obiskom srbske prestolnice.28 Prav čudno je, da je bila ob vseh teh nedopust- nih prestopkih, ki jih je sicer previdni dr. Tavčar dovolil v lastni hiši in v stranki, skupna ocena ta- ko dobra. Da so morali biti kriteriji za uvrstitev med izbrance res strogi, priča tudi dejstvo, da mednje ni bil uvrščen niti monarhiji do konca zvesti dr. Šušteršič. Klub svoji "hiperlojalnosti"14 24 25 26 27 28 29 Ivan Hribar, Moji spomini, //. del, Ljubljana 1985, str. 104. Die politischen Ziele der slowenischen Intelligenz, sir. 15. Prav tam. Prav tam, str. 6 Prav tam. Tako Igor Grdina v: Nekronani vojvoda Kranjski - dr. Ivan Suiteršič, Zgodovinski časopis, let. 50/1996, št. 3 (104), str. 378. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 25 si šef SLS za svoja prizadevanja ni pridobil naklo- njenosti armadnega kritika. Ta je sicer priznaval, da se je Ivan Šušteršič spretno izogibal "navad- nemu hujskaštvu"*0 - saj je v stranki v ta namen imel dovolj drugih hujskačev - a: "Vendarle je tudi dr. Šušteršič pri svojem poli- tičnem nastopanju v jugoslovanskem vpraša- nju vedno znova zastopal naziranja, ki so bila v hudem nasprotju z avstrijskim stališčem. "31 Zaradi političnega preganjanja so slovenski poslanci po odprtju parlamenta leta 1917 več- krat interpelirali. Položaj se jim je zdel tako kla- vrn, da je dr. Anton Korošec na seji 15. junija 1917 v zaključku ene izmed interpelacij o stanju na jugu monarhije pribil: "Vseh plasti slovenskega ljudstva se je polastila brezmejna togota na oblastnike in povzročitelje takega stanja; nekaj generacij ne bo moglo pre- magati jeze zaradi takih preizkušenj, ki po za- hrbtnosti, brezobzirnosti in nečlovečnosti še presegajo najhujše stiske slovenskega ljudstva med vojnami s Turki in ob času Francozov. '*2 Preiskavo v interpelacijah omenjenih prime- rov sta opravili tako vladna kot vojaška komisi- ja, vendar na podlagi obsežnih poročil niso bili sprejeti nikakršni ukrepi.33 Drži pa, da je pono- ven sklic parlamenta omogočil večji nadzor nad dogodki in da so bili do tedaj nekateri ukrepi že omiljeni ali odpravljeni,34 2. julija 1917 pa je bila razglašena še amnestija za politične zaporni- ke.35 To pa vendar ni pomenilo, da bi se obsoje- ni koroški poslanec Franc Grafenauer lahko vr- nil v državni zbor.36 30 Die politischen Ziele der slowenischen Intelligenz, str. 15. 31 Prav tam. 32 Navajam po: Feliks/. Bister, Anton Korošec, državnoz- borski poslanec na Dunaju: življenje in delo: 1872-1918, Ljubljana 1992, str. 200. 33 Prim. J. Pleterski (ur.), Politično preganjanje Slovencev v Avstriji 1914-1917. Poročilo vojaške in vladne komisi- je inj. Pleterski (ur.), Politično preganjanje Slovencev v Avstriji 1914-1917. Priloge poročilom vladne komisije (izbor). Pri sestavljanju odgovorov na interpelacije je sodelovala tudi P.-Gruppe - o njej pišem v naslednjem odstavku -, ki je dala na voljo svoj zbrani material (prim. 13/126:535, KA). 34 J. Pleterski (ur.), Politično preganjanje Slovencev v Av- striji 1914-1917. Poročilo vojaške in vladne komisije.srr. 7. 35 Janko Pleterski, Slovenci v politiki dunajske vlade in dvora med prvo svetovno vojno, Zgodovinski časopis, let. 24/1970, št. 5-4, str. 185. 36 Josef Lukan, Franz Grafenauer (1860-1935) - Volkstri- bun der kärntner Slowenen, Studia Carinthiaca Slove- nia 2. band, Klagen/urt/Cclovec 1981, str. 256, 257. Z resničnimi ali namišljenimi političnimi pre- stopniki pa se niso ukvarjale le vojaške in civil- ne sodne oblasti ali represivni organi. Zaradi "peremptorne nujnosti z vsemi sredstvi pobijati državi sovražno in zato tudi na razmere v ar- madi povratno delujočo propagando, kise izva- ja v mnogih delih monarhije"*1 je bila avgusta 1915 v okviru vojaške obveščevalne službe us- tanovljena posebna P(olitična) skupina (P(oli- tische)-Gruppe). Njene naloge so bile predvsem v pripravljanju: "različnih poročil o vsakokrat- nem stanju državi sovražne propagande. "38 Po- leg tega je skupina pod vodstvom stotnika do- deljenega generalštabu doktorja prava Richar- da Turbe sodelovala pri pripravi številnih ka- zenskih procesov in njen vodja je na nekaterih nastopil tudi kot vojaško-strokovni sodni izve- denec.39 Material za oceno stanja je skupina zbirala predvsem s pomočjo obstoječega vojaškega ob- veščevalnega aparata in z analizo domačega in tujega časopisja. Obdelala pa je tudi ves rele- vanten material, ki so ga med napredovanjem zaplenile avstro-ogrske armade (npr. material o češki dejavnosti v Rusiji, zaplenjen med ofenzi- vo Kerenskega). Posamezni referati skupine so se ukvarjali s Čehi, Poljaki in Ukrajinci, Jugoslovani, Madžari in Romuni, Italijani ter mednarodnimi gibanji (socialisti, cionisti, prostozidarji...).40 Med zani- mivimi problemi, ki jih je obravnavala P.-Grup- pe je kot primer naveden tudi Judenburški upor.41 Že imena odsekov nam kažejo, koga so v ar- madnem vrhu pojmovali za državi nevarnega. Gotovo ni naključje, da se nihče ni ukvarjal z nemškimi nacionalci, prav tako tipično za voja- ke je, da so si to zaslužili Madžari.42 Verjetno je na fronti v resnici držalo, kar so pred vojno pa- tetično zapisali propagandisti: 37 Dopis še/a generalštaba K. Nr. 13057 c. in kr. Vojnemu ministrstvu z dne 15- avgusta 1915 (prepis v: Nachlaß Ronge, •/126:520, KA). 38 Navajam po tipkopisu v zapuščini M. liongeja (Nach- laß Ronge, •/126:534, KA). Po tem tekstu sem tudi pov- zel delovanje P. Gruppe. W B/126:535, KA. 40 B/126:528 r, KA. 41 Rokopisni popravek na tipkopisu B/126:537, KA 42 "... saj na Ogrskem vse dela za to, da bi še [...] armado uničili"/*? dobro desetletje prej zapisal Franc Ferdinand (Nachlaß Krauss von Elislago, B/1408:4, KA). VSE ZA ZGODOVINO 26 ZGODOVINA ZA VSE "Na eno in isto povelje dvignejo katoliki in Judje, Grki, protestanti in Turki roko v molitev in k prisegi zvestobe cesarju in domovini, na Eno povelje gredo vsi združeni smrti nasproti, kri Nemcev in Slovanov, kristijanov in Judov se na bojnem polju steka v En velik tok. "43 V zaledju pa je bilo očitno vedno jasno, kdo je "naš" in kdo ne. Kdor je želel "kljubpolitičnemu zavezništvu z Nemci brezobzirno uresničiti svoje zelo obsežne nacionalne načrte"/^ je bil gotovo radikal in ni mogel računati z naklonje- nostjo vojakov. Zategadelj je bilo treba zmerno- sti in znamenje te je bila sklonjena glava, saj zmeren je bil tisti, "ki je znal ceniti vrednost nemške kulture. ",5 Seveda je bilo takšno stališče armade v dobr- šni meri posledica vojski lastnega konzervati- vizma in obrambe statusa quo pa tudi pomanj- kanja nasprotnih signalov od političnih vrhov in ne zgolj nemško-nacionalne usmerjenosti častnikov. A vendar je bilo tako ravnanje voda na mlin tistim, ki so v vojni videli priložnost za obračun z nadležnimi malimi narodi. Šef kabi- neta cesarja Karla grof Polzer Hoditz je pozneje z obžalovanjem zapisal: "Visoki vojaški poveljniki so se v gotovo pošte- no mislečem patriotizmu orientirali takoj po krilatici 'boja Nemcev proti Slovanom' in so zmogli dati tej orientaciji tudi praktičen • •6 izraz. '«í • Da so visoki častniki svoje ravnanje razumeli le kot "pošteno misleči patriotizem" je moralo od njih že zahtevati precej slab stik z realnostjo. A tudi mojster špijonaže Maximilian Ronge47 - 4i Danzer's Armee-Zeitung, 3 5.1900 (navajam po Erwin A Schmid!. Juden in der k.(u.)k. Armee - Jews in the Habsburg Armed Forces 1788-1918. Studia Judaica Au- striaca (Band 9). Eisenstadt 1989, str. 68). 44 Die politischen Ziele der slowenischen Intelligenz, str. 3 Takšno stremljenje je bilo v tem primeru pripisano "radikalni stru)i" slovenskih liberalcev pod vodstvom Ivana Hribarja. 45 Prav tam. Zmerni so bili tisti slovenski liberalci, ki so tako dobro sodelovali z nemško veleposestjo v kranj- skem deželnem zboru. 46 Arthur Graf Polzer Hoditz, Kaiser Karl, Zurich-Leipzig- Wien 1929. str. 142-143 (navajampo. Lojze Ude. Boj za severno slovensko me|o 1918-1919, Maribor 1977. str. 10). 47 M. Ronge je bil rojen 9.11.1874 na Dunaju. Končal je terezijansko vojaško akademijo v Dunajskem Novem mestu in 1896 vstopil v vojsko. Nato je 1901 končal še generalštabno šolo (Kriegsschule). Leta 1902 je kot od 1917 šef vojaške obveščevalne službe - je v svoji analizi delovanja P.-Gruppe prostodušno zapisal, da je bilo: "... pogosto v temelju različno pojmovanje ci- vilnih in vojaških instanc; medtem ko so bile pr- ve pogosto vodene od političnih oportunističnih ozirov, slednje seveda nikakor niso priznavale tovrstnih vidikov, temveč so kot najvišjo nalogo imele vselej pred očmi le izpolnitev vojnih na- menov [poudaril R.S.]."48 Kako v sklad s takšnimi trditvami spraviti mi- nuciozno analiziranje delovanja slovenskih po- litičnih strank in njih voditeljev v večkrat citira- ni brošuri, ki so jo 1916 iz Maribora poslali na vrhovno armadno poveljstvo, ali pa ugotavlja- nje judovskega porekla podrejenih častnikov, kar si je privoščil poveljnik neke brigade,49 pač presega intelektualni domet neznatnega civili- sta. Očitno so si nekateri visoki častniki zelo ši- roko razlagali vojne oziroma vojaške namene. Resnici na ljubo je treba povedati, da jih je ta- kratni šef vrhovnega poveljstva Conrad von Hötzendorf zaradi tega občasno grajal.50 Da so bili interesi države, kot so jih pojmovali posvečeni, nekolikanj v opreki s prizadevanji slovenske politike, nam lepo pokaže naslednji odlomek iz Političnih ciljev. "Slovencem prijazni so nasploh vsi Nemci de- žele tolikanj, kot ne iščejo boja s slovenskimpre- bivalstvom, ampak omejujejo svojo politično de- javnost le na čuvanje dosedanje veljave nemš- nadporočnik, dodeljen generalštabu, za eno leto prišel v štab ljubljanske 44. domobranske pehotne brigade. Svojo službo jo opravljal tako dobro, da si je prislužil izredno napredovanje. Leta 1908 je bil dodeljen obveš- čevalni službi generalštaba (Evidenzburo des General- stabes) in po kratki frontni službi leta 1917 postal šef le- te (Chef des Evidenzbureaus und der Nachrichten-Ab- teilung des Armeeoberkommandos). Poveljnik obveš- čevalne službe je bil do 1919. Po vojni je bil ministrski svetnik v uradu zveznega kanclerja. Po priključitvi Av- strije Nemškemu rajlui je bil interniran v Dachau Umrl je leta 1953 (biografijo povzemam zlasti po tipko- pisu Oskarja Regeleja, Ministerialrat General Maximi- lian Ronge t in drugih dokumentih, priloženih Qualifi- kauonsMste,Maximilian Ronge, '1874; Qualifikationsli- ste, KA). Svojo vohunsko dejavnost je Ronge popisal tu- di v dveh knjigah, ki sta izšli po vojni (M Ronge, Kriegs- und Industrie-Spionage in Maxfimilian/ Ronge, Mei- ster der Spionage, Zürich-Leipzig-Wien 1934). 48 B/126:537,KA. 49 E. A. Schmidt, Juden in der k.(u.)k. Armee, str. 69. j0 W. Lukan, Zur Biographie von Janez Evangelist Krek, str. 203, v op. 212. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 27 kega jezika v uradih in šoli, na prizadevanje, ki je očitno v skladu z državnimi interesi [!? R.S.]."51 Tovrstno razmišljanje zanesljivo daje novo vsebino "pošteno mislečemu patriotizmu" ne- katerih vojaških krogov. V takem miselnem mo- delu potem ni bilo težko v slovenskih prizadeva- njih po enakopravnosti videti rušenja države in v vsakem predvojnem stiku s Srbi državi sovraž- nega srbofilstva. Le pozorno je treba brati in po- slušati! Saj seje vendar dr. Šušteršič v nekem go- voru zavzel za trializem, Slovenec pa podpiral pravoslavne Srbe v balkanski vojni inje - neza- slišano! - bralcem priporočil roman Frana Mas- Ija "Gospodin Franjo".5- "Iz vsega tega izhaja, da se je klerikalna stran- ka [...] v svojih strankarskih organih in v javnem delovanju vedno znova udejstvovala na način, ki je bil zelo blizu pospeševanju velikosrbske ideje."5J Preden na nekaj primerih pogledamo metodo dela, ki je bila uporabljena za utemeljevanje tak- šnih sklepov, velja za primerjavo pogledati še eno vojaško poročilo o stanju med Slovenci. To je malo starejše in izvira iz drugega vira, njegovi sklepi pa so radikalno drugačni. Ob vstopu Italije v vojno na strani antantnih sil se je vrhovno poveljstvo armade začelo pri- pravljati tudi na možnost, da bi italijanske sile prebile šibko obrambo na Soči in prodrle do Ljubljane. Julija 1915 je zato vrhovno poveljstvo slovenskemu stotniku Viktorju Andrejki pl. Liv- nogradu poverilo "Akcijo Kranjska in Primor- y'e".54 Cilj akcije je bil pripraviti vstajo Slovencev, če bi Italijani zasedli Kranjsko. Da bi preveril ozračje med prebivalstvom in politične razme- re, je Andrejka dobil nalogo, naj se poveže s slo- venskimi politiki.55 Slovenski politiki iz kroga ljudske stranke so priložnost zgrabili z obema rokama. Na podlagi poročil, ki jih je Andrejka sestavil o pogovorih, so v obveščevalni službi vrhovnega poveljstva sestavili referat. Skrajšanega in na- 51 Die politischen Ziele der slowenischen Intelligenz, str. 16 52 Prav tam, 10, 11 in 12 53 slovljenega "Drža Slovencev v vojni" je Franz Conrad von Hötzendorf dal poslati državnim vrhovom.56 Vrh vojske se je na podlagi tega do- kumenta igral celo z mislijo o "ustanovitvi neke vrste slovenske vojne krajine",''1 ki naj bi pred- stavljala protiutež Madžarom in obrambo proti Italijanom. Že na prvi pogled je jasno, da gre za povsem drugačne poglede od tistih, ki so nekaj za tem na prišli dan iz poveljstva za jugozahodno fron- to. Razlika v pristopu je vidna že iz naslovov obeh spisov: če je poročilo vrhovne komande govorilo o stanju med narodom, je drugo govo- rilo o ciljih inteligence. Tudi besedilo Političnih ciljev poskuša - četudi malo prepričljivo in ne ravno dosledno - dokazovati razliko med poli- tično sumljivo, četudi ne odkrito veleizdajalsko inteligenco in zdravo avstrijsko usmerjenim na- rodom. Ali je bilo poročilo poveljstva jugozahodne fronte neposredna reakcija na stališča vrhovne- ga poveljstva, ki so bila poveljstvu v Mariboru znana, niti ni važno. Vsekakor po tem odzivu, katerega del je tudi tiskano poročilo "Die poli- tischen Ziele der slowenischen Intelligenz", kot pravi Lukan: "O podpori slovenskim političnim ciljem poslej ni bilo več govora - ad acta!'^ Seveda je tudi Slovencem naklonjeno poroči- lo gotovo v nasprotju z izjavami o delovanju ar- made, ki naj bi ga motivirali le vojni cilji. Sam vzrok za začetek akcije je sicer bil vojaško moti- viran, a nadaljnji razvoj je gotovo že segel glo- boko na območje političnega. Ob koncu se še enkrat vračam k Političnim ci- ljem in s primerjavo nekaterih odlomkov tega teksta z navedki iz časopisja in dejanskimi poli- tičnimi stališči slovenskih politikov želim poka- zati pristranskost in zavajanje, ki ga prežemata. Sicer bi kdo upravičeno lahko pripomnil, da je bil armadni analitik pač ostrega pogleda in bi- strega uma ter je znal odlično napovedovati. Kajti ni mogoče zanikati, da sta razpad dvojne monarhije in nastanek države, ki se je pozneje imenovala Jugoslavija, dobra argumenta za tak- šno tezo. Prav tam. str. 12. 5/' W. Lukan, Zur Biographie von Janez Evangelist Krek, str. 194. 195. 55 Prav tam, str. 195. 56 Prav tam, str. 196. Verjetno ta dokument kot "neko an- keto" omenja tudi Pleterski (J. Plelerski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, str. 59). 57 Prav tam, str. 201. 58 Prav tam, str. 203 VSE ZA ZGODOVINO 28 ZGODOVINA ZA VSE Dr. Schager tako navaja del Krekovega govora v kranjskem deželnem zboru ob razpravi o aneksiji Bosne in Hercegovine 16. januarja 1909. V poročilo je avtor uvrstil več navedkov iz tega govora, med drugim tudi naslednji stavek o Srbih. "Das serbische Volk, meine Herren, das sind unsere Neapolitaner; sie sprechen viel, sie sagen alles heraus, was sie in der Seele fühlen. Aus al- lem ersieht man, daß bei ihnen die Poesie vor- weigt und nicht die Realität. "*9 Res je Krek v govoru pokazal naklonjenost do Srbov, toda v nadaljevanju je rekel še nekaj o ve- likosrbstvu, kar pa je v poročilu ostalo gladko preslišano. "Tak nedosegljiv ideal je velika Srbija. Konsta- tiram hladno in kratko, da bi ta ideal bil tudi za splošnost, ne samo za Avstrijo, poguben. "^0 Ne moremo tudi zanemariti, da so bile Kreko- ve simpatije eno, njegova realna politika pa dru- go. Walter Lukan pravi: "Ostaja dejstvo, da Krek v svoji koncepciji juž- noslovanske države Srbov dolgo ni priznal za enakopraven dejavnik. [...] v svoji realni politi- ki, kije vendar sem in tja imela tudi oportuni- stične poteze, je Srbe brez pridržka upošteval še- le od druge polovice maja leta 1917. '** Da je slika, ki jo vidimo, lahko precej odvisna od tega, od kod gledamo, se lepo vidi iz dveh popolnoma različnih vtisov o istih dogodkih. V Političnih ciljih lahko beremo pritožbe zaradi pomanjkanja vojnega navdušenja med Ljubljan- čani, ki da je bilo posledica dolgoletne indoktri- nacije s strani slovenskih časnikov.62 Ivan Hri- bar pa v spominih pravi, da je bilo dan po napo- vedi vojne Srbiji: 55 Namenoma navajam po Die politischen Ziele der slo- wenischen Intelligenz, str. 10. V originalu je navedek sledeč: "Srbski narod, gospoda moja, to so naši Neapoli- taner Živahni so, govore veliko, govore vse, kar jim čuti duša. Po vsem se vidi, da prevladuje v njih poezija, in ne realnost." (Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani, zasedanja od 27. marca 1908 do 29. oktobra 1910 (Po stenografičnih zapisnikih), 47. zvezek, str. 270). 60 Obravnave deželnega zbora kranjskega, str. 270. 61 W. Lukan, Zur Biographie von Janez Evangelist Krek, str. 167 62 Die politischen Ziele der slowenischen Intelligenz, str. 13- "to kar sem doživljal okoli sebe [...] skrajno gnjusno, človeškega dostojanstva nevredno. [...] Vse ulice vse hiše so se ozaljšale z zastavami. Ne- katere hiše so v njih kar tonile. Ni bilo namreč dovolj, da so bile oličene z dolgimi plahtami od strehe do tal, katere so si omislili patrijotični' hi- šni gospodarji; tudi stanovanjske stranke so ho- tele pokazati svoj patrijotizem' in so zato mno- ge iz njih razobesile zastavice ob vseh oknih svo- jih stanovanj.,•••>•••••••>••»••••>•>•>•>••••\••>•>••••••••>•••^^ • Aleksander Lavrenčič KO ŽIVAL POSTANE ČLOVEŠKA, SE NE ZMENI ZA KORENINE LASTNEGA DEBLA Basni iz obdobja 1914 - 1918/ usode zamolčanih junakov vseh vojn »Vbližini Otočca (Lika) nastopijo volkovi kar v čredah in napravljajo velikansko škodo. Pri- hajajo celo v kraj sam, aprebivalstvo se ne more braniti, ker je brez orožia in brez municije.«1 Zgodilo bi se lahko čisto blizu vas. Strahovi iz teme otroške sobe so dobili oči volka in pobeg- nili iz sobe. Strah, votel v sredini, brez oblike, je tiho grabil goltance. Strahovi so dobili pravo po- dobo. Ob prvih žarkih jutranjega sonca se niso prikazale hlače z naramnicami, ki so čez noč vi- sele preko stola. Čuden strah je pritiskal k tlom vojake v frontnih linijah. Sonce je obsijalo tudi najbolj izpostavljene linije. Vojakom je postalo jasno. Tisto spredaj, tam čisto blizu ni bil volk, v vetru je plapolala raztrgana uniforma, ki je nekoč služila cesarju. Veter je dvigal kose oblačil, ki so obdajala truplo. Tudi to truplo je nekoč služilo cesarju. Njegov še živi ponosni lastnik je ob zvo- kih koračnice stopal proti železniški kompozici- ji. Ob Božiču bomo že doma... Jeder schuß, einer ... Nova eksplozija je prebujajoče oči pritisnila k tlom. Zajtrk. Premraženi prsti brskajo po žepih. Drobtine starega komisa. In zopet sanje. O itali- janski ravnini, Siciliji, pomarančah... Zver iz sanj je zopet stopila iz pozabljenih otroških oči. Ca- nis lupus (volk) ubija. Ubija za hrano, za preži- Volkovi so se pojavili v Liki, Slovenec, 9. 1. 1918. vetje. Miles incognitus (neznani vojak) ubija... Ubija za slavo vodje tropa, ubija za preživetje. Zver je bila poslana na Zemljo leta Gospodovega 1914. Lažnih prerokov je bilo več. Vojne je vedno začenjal le človek, čeprav se je odgovornosti vedno izogibal. Včasih jo je po- skušal celo zvrniti na bogove. Njihova žeja po krvi naj bi sejala med ljudi sovraštvo. Bogovi so res obstajali in res so bili oni krivci. Toda niso bili nesmrtni. Svoje rodove so ohranjali v dina- stijah, predajali so se zemeljskim užitkom in bili od medsebojnega mešanja domnevno modre krvi poneumljeni in bebasti, kot se je izrazil Na- poleon. Te bogove je zato zamenjal nov rod, ki se je tudi le dolgočasil za šahovsko desko. Prave igre so tiste, pri katerih teče kri. In kri je tekla. V potokih in rekah je polnila jezera. S pomočjo nove tehnike je bila ustvarje- na predstava, kakršne svet še ni videl. Ceno vstopnice je človeštvo plačalo s krvjo. S krvjo so plačali tudi statisti v tej predstavi - predstavniki živalskega sveta. Konji Približno šest tisoč let pr. Kr. se je zgodil ču- dež - vrsti homo sapiens je uspelo udomačiti ko- ZGODOVINA ZA VSE 31 nja. Do zlorabe plemenite živali ni bilo daleč. Konje so začeli uporabljati za vleko bojnih vo- zov. Kasneje so turanski nomadi (Huni, Avari, Bolgari, Madžari...) na lahkih konjih ustrahovali Evropo. Džingiskan se lahko zahvali predvsem konjem, da je lahko ustvaril veliko državo. Nas- protno od hitrih azijskih osvajalcev so okleplje- ni evropski vitezi prisegali na uporabo težjih ti- pov konj. Vloga konjenice v bojnih spopadih je stalno naraščala. S hitrim uvajanjem strelnega orožja je vzporedno potekalo tudi številčno na- raščanje evropskih armad, potrebe po konjih so postajale vse večje, posebej pri topništvu in za- lednih enotah. Izum parnega stroja, nastajanje železniškega omrežja in pojav prvih motornih vozil je vplival na zmanjšanje števila konj v voj- ni službi. (V tem obdobju so enotam za hitro po- sredovanje začeli dodeljevati tudi kolesarje.) Kljub temu so različne vojske v prvi svetovni vojni uporabljale okoli osem milijonov konj, iz- med katerih je 5,6 milijona podleglo lakoti in iz- črpanosti, ali pa jih je bilo ubitih z orožjem.2 Če to primerjamo s človeškim deležem v vojni (70 milijonov mobiliziranih vojakov, ok. 10 milijo- nov ubitih3) in število pomnožimo s povprečno težo konja, oziroma človeka (600 kg, 80 kg), pri- demo do pretresljivega podatka. Zemlja je na vseh bojiščih nosila ok. 5,6 milijona ton teže v vojaških škornjih in ok. 4,8 milijona ton teže na kopitih, pokopala pa je približno 800 tisoč ton človeškega mesa in kosti ter približno 3 360 000 ton konj, ki so tiho stopali v največjo klavnico, kar jih je svet dotlej videl. Mitraljez in hitrostrelno topništvo sta ob kon- cu 19. in v začetku 20. st. zmanjšala vlogo konje- nice v oboroženih spopadih, zato le-ta tudi ni imela odločilnejše vloge v 1. svetovni vojni. Na zahodnem bojišču je nemška konjenica uspe- šno krila fronto in maskirala premike čet skozi Belgijo, do edinega večjega spopada dveh so- vražnih konjenic pa je prišlo na vzhodnem bo- jišču. Pri Jaroslavicu sta 21. avgusta 1914 v pol- nem galopu trčila ruski in avstroogrski konje- niški diviziji. Rusi so v boju uporabljali kopja in sablje, njihovi nasprotniki samo sablje. Po hu- dem boju iz bližine je bila avstroogrska konjeni- ca razbita, njihovo topništvo pa zaplenjeno. Ko- njenica je dobila svojo pravo priložnost šele po 3 Vojna enciklopedija, (geslo KONJ), 4, Beograd 1972, str 550. Enciklopedija Slovenije, (geslo PRVA SVETOVNA VOJNA), 9, Ljubljana 1995, str. 398. Vojna enciklopedija (geslo KONJICA), 4, Beograd 1972, str. 564 - 567. preboju front (solunska fronta, Vittorio Vene- to), ko je dobila nalogo, da potiska umikajoče se čete centralnih sil.4 Sloni Spomladi leta 218 pr. Kr. se je Hanibal odpra- vil iz Nove Kartagine na dolg pohod s 60 000 možmi pehote, 12 000 jezdeci in - sedemitride- setimi sloni.5 Hanibalov prehod prek Alp je bil gotovo veličasten, ne glede na njegov namen. Toda ne glede na število vojakov, ki je prekora- čilo gorovje, ne glede na tone vojaškega mate- riala in drugih potrebnih sredstev, daje podvigu največji čar romantična predstava o bojnih slo- nih sredi snežnega viharja. Toda nič kaj roman- tična ni bila podoba teh praoklepnikov za nas- protne vojake, večkrat pa so bili prestrašeni slo- ni pogubni tudi za lastne vojake. Manj nevarni svojim gospodarjem so postali šele mehanični oklepniki, toda s slonovega hrb- ta se je ponujal lepši razgled, kot pa iz tesne »konzerve«. Vojaki tankov niso imeli radi, niti sami tankisti ne. Smrt v tanku je grozna. Mlad francoski častnik je v pariškem listu Intransi- gentu opisoval vtise, ki jih je doživel v tanku v prvi pomladni ofenzivi. Ves ta čas je bil mladi junak ločen od sveta, ni mogel užiti niti trenut- ka, da bi lahko iz notranjosti železne pošasti po- kukal na svetlo, in se razgledal po bojišču. Naj- huje mu je bilo prvi dan, ko se je počutil strašno osamljenega. Vzduh je bil težak, prenapolnjen s plini, ki so se vlačili po bojišču, notranjščina tan- ka pa podobna majhnemu otoku sredi peklen- skega hruma in hrušča ter mesarskega klanja. Tank se je premikal počasi in previdno naprej, krmar je s trudom izbiral pot, večkrat je moral izstopiti vojak z nalogo, da si pot natančneje og- leda. Vojaki v tanku so nosili usnjeno obleko, toda kmalu je postalo tako vroče, da jim je bil vsak košček obleke neznosen. Kmalu je bila ce- .lotna posadka tanka pošteno pretresena, vse je moril stalni nemir, zato so opazovali, ali gre pe- hota za njimi in napenjali ušesa, ali je pod stro- jem počila granata. Ko je bil naskok končan in so se vračali nazaj, je vse, razen krmarja, objel sladek spanec.6 Italijani v prvi svetovni vojni niso popolnoma sledili Hanibalovemu zgledu, čeprav so si zadali 5 Odkritja in raziskovanja, 1, Iskanje se začne, Ljubljana 1976, str. 107. 6 Slovenec, 7. 9 1917. VSE ZA ZGODOVINO :$2 ZGODOVINA ZA VSE VSi; ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 33 podoben cilj, kot slavni antični bojevnik več kot dva tisoč let pred njimi. Hanibal je hotel s pro- dorom prek Alp spraviti na kolena Rim, potom- ci Rimljanov pa Dunaj. Italijani so namreč spoz- nali, da se v visokogorju bolje od slonov znajde- jo mule. Za prenos težkih tovorov na položaje so bile te skromne živali pripravnejše tudi od konj. Uporabljali so jih tudi v drugi svetovni voj- ni, mule pa so prišle prav tudi njihovim nasprot- nikom - partizanom. Tone Seliškar je v svojih humornih zgodbah iz vojne mulam postavil pravi literarni spomenik, ne glede na to, ali je tista mula, ki je nosila težko bredo in povzročila strašen ropot, resnično prestrašila italijanske vojake. Pernati prijatelji Težki časi so proti koncu vojne vihre nastopili za simpatične male ptičke - vrabčke. Na Morav- skem je izšla uradna odredba za pobijanje vrab- cev. Pokol so opravičevali z dvema več ali manj važnima razlogoma, prvi je bil star že stoletja in vrabci zanj niso bili čisto nič krivi, ampak so le uveljavljali svojo pravico do preživetja. Vrabce so obtožili, da so »jako škodljivi« na vrtovih in na polju. V primerjavi s tisočimi kilometri izko- panih jarkov sredi rodovitnih polj, ki jih je izko- pala človeška roka, je bila jata vrabcev res ne- dolžna, toda kdo bi si upal položiti roko na pra- vega grešnega kozla, krivca za vse večje po- manjkanje hrane. Njihov drugi greh pa je bil tu- di za človeka nečloveški - poskusili so jih vklju- čiti v svojo prehranjevalno verigo. Našel se je brihtni gurmanski želodec, ki je zakrulil, da je njihovo meso »jako okusno in dobro nadomesti- lo za govedino, teletino, svinjino, bravino itd., katere je od dne do dne manj.«1 Nihče seveda ni pomislil, da vrabci niso čisto nič krivi, da je tega mesa vse manj na tržišču in da je bilo zaradi praznih polic zaprtih veliko mesnic. Klala je ista živalska vrsta kot na fronti. Med vojno v Bosni sem slišal, da so ravno vrabci ostali zvesti domačemu okolju. Lahko bi zapustili oblegano mesto, pa ga niso. Z majhni- mi krili bi lahko odleteli v svobodo, toda ostali so solidarni z dvonožnimi sapiensi in razbreme- njevali Sarajevčane težkih misli in jim vlivali upanje na boljše čase. Nasprotno od vrabcev, ki kljubujejo hudim zi- mam, vleče lastovke vsako jesen selitveni na- gon na jug. Dvomim, da se nobenemu vojaku ni utrnila solza, ko je videl, kako lastovke zaman iščejo svoja gnezda med porušenimi domovi. Na lastovke ni pozabil Ivan Cankar v delu Podo- be iz sanj, kjer mu pohabljena sraka razlaga uso- do vračajočih selivk. »Nikar ne zameri, ne sme- jem se tvoji bolesti, sama jo občutim! Prišlo mije le kar tako na smeh, ko sem se spomnila na la- stovice, na tiste, ki so obnorele, ko je planil med- nje strah. To seje zgodilo zadnjič tam nekje pri Števerjanu, ali kje... milost božja, toliko je zdaj imen, ki ne pomenijo več nobene stvari in nobe- nega kraja! Gosposko so preblisnile v enem sa- mem žarku izpod neba, da bi se razgledale po svojih domovih. Letele so v jasnem loku, vtomer, vonomer, visoko, nizko, blizu, daleč; doma ni bi- lo nikjer, nikjer niti enega, ne zibke, ne postelje, ne groba. Iz puste zemlje je široko zeval črni strah, nad njim so krožile, kakor uročene, prosi- le s tenkim svojim glasom: Kje je moj dom? Po- vejte mi! - Od jutranje in od večerne strani jim je z glasnim glasom odgovarjala smrt: Tukaj, la- stovica, glej, tukaj je tvoj dom! - In niso se ganile nikamor, nijimprišlo na misel, da bi pobegnile. Padale so, kakor zrele češnje z drevesa, popada- le so vse do zadnje. Eno sem še videla na svoje oči, da je švignila za frčečo smrtjo, ker je mislila, da je mušica... To se je zgodilo pri Števerjanu, ali kje... Vse do zadnje so popadale zaradi brid- kosti. In vendar so imele krila, da bi lahko šle do samega sonca.«* Gamsi Drugačno pot, pot v begunstvo so izbrali gamsi. Še dolgo je bil med Breginjci živ spomin na veliko število gamsov, ki so se pojavili na Sto- lu med prvo svetovno vojno.9 Domnevajo, da se je njihovo število nenadoma povečalo zaradi večletnih pozicijskih bojev na Rombonu in v krnskem pogorju. Rešitev s frontnih položajev pa za visokogorske lepotce še ni pomenila var- nega in mirnega življenja. Postali so tarča za ita- lijanske vojake in dodaten obrok v njihovih me- nažkah. Gamse so že pred prvo svetovno vojno lovili na Stolu avstrijski alpinski oficirji. Porašče- ni in skalnati del Stola nad Kobaridom je veljal za dobro lovišče. Tu so lovili s poganjači in psi, ki so pritiskali iz doline navzgor, oni pa so zapi- Slovenec, 11. 4. 1918. 8 Ivan Cankar, Podobo iz sanj, Sraka in lastovice, v: I. Cankar, Izbrano delo, VII, Mladinska knjiga, Ljubljana 1973, str. 325. 9 Rudi Šimac, Beseda o lovišču, v: Lovska družina Koba- rid (1947 - 1977) - Razvitje prapora, Nova Gorica 1977, str. 8 VSE ZA ZGODOVINO 34 ZGODOVINA ZA VSE Golob junak 1016 AVX COLO^BQPHILES MORTS POVR. LA FRANCE Av PIGEON DE VERDVN Dt CE FoPT EST PAKTI PENDANT LA BATAILLC Dt VtROUN. Lt 4 JUIN 1916 . Lt DCRNItR PIGCON VOYAGEUR DU COMMANDANT RAYNAL CAI tl It» ri'im T»M DANttHVU. U. Y A uKtuci A «an Diiutu FAITD-MUI WBI M mil COMMUPKAtlOl" OPTtOUt PA» SOUVILLE <*JI PI IrfOOD PAt A POJ APPU». CHT MON ocrnitr fictox J Lt PIGEON ACCOMPLIT SA MISSION ET A OBTENU LA CITATION SlIIVANTt. " MAUli DU UfTKln.TÜ tm»Mt} »iWHACT 0\P« ITItint nmti n cm trnuo» AMKOAKTI K UI. A ACOMPU U ma» 0O»T LA«IT ClUPft Lt COHMAHDAM RAYTUL UWOUt NOTW DX COMNU*KAT»1 Dt I HtMJOVt MJLMILF M f**l Dt VAYX. A T»AI*»MI» UI Dt*»ltM rtMUtAfMtNM CO AV*T tTt WB Dt err cr»K nn. ronTtMtnT iPTOtroit rrt APnvi HWIAPT AM COLOHftltP. ' bpl&tnt c*7 B*cvr rfMwflfur CfTTV mf*f a lf< (**4f P4A HMr*HW MI Wrfrfl fAWIWWP A* f~IU/*J. M» UI AJM »« MW* UM IHAI If M AS MM M /M» U »«P w:f fl mii i m •••••••^>••&••;•>•»•1!•^^ 1• Metka Koder "NA JUGU SE PONAVLJAJO ČASI OČETA RADECKEGA" Vsakdanje življenje v Ljubljani med prvo svetovno vojno Uf! je razburkalo mirno gladino skodelice črne kave v nedeljskem Tivoliju Ljubljana pozne pomladi 1915, 24. maj, vzne- mirjajoče vesti z naslovnih strani časopisov, za- stane korak, sprememba v ritmu mesta in njego- vih ljudi. Cesarstvo je napadel verolomni južni sosed, vojna se je razdivjala ob bližnjih mejah Avstro-Ogrske in njena dežela Kranjska je v ne- posredni bližini bojne fronte veljala za vojno ozemlje. To je pomenilo nevšečnosti za posa- meznika in za cele občine. Novi položaj je pri- nesel nova bremena in dolžnosti. Od sleherne- ga, ki je ostal v zaledju, se je pričakovalo, da bo storil vse, kar more za splošni blagor in se tako oddolžil tistim, ki so na bojnih poljih tvegali svoja življenja za domovino. Za javnega ško- dljivca in sovražnika ljudstva so hitro okarali vsakega, kdor je samo tarnal in kritiziral in be- gal ljudi, ni pa storil ničesar, da bi pomagal pre- magati težave takratnega časa. Kogar so odliko- vali pogum, delavnost in požrtvovalnost, je bil cenjen in odlikovan. Ljubljansko prebivalstvo, kar ga je ostalo v mestu in ki ni bilo vpoklicano na fronto, je bilo za svojo pomoč večkrat pohvaljeno in že kmalu po izbruhu soškega bojišča je armadni povelj- nik Svetozar Borojevič naslovil na ljubljanskega župana dr. Ivana Tavčarja zahvalo: "Z bojnega polja se zahvaljujemo, ker je ljubljansko prebi- valstvo darovalo 7000 vreč za naše ob Soči voj- skujoče se čete. Za ta novi dokaz patriotskega mišljenja ter dejanskega sodelovanja ljubljan- skega prebivalstva pri obrambi domovine si do- voljujem v imenu svojih čet izreči najtoplejšo zahvalo. 'n Tudi župan sam se je zahvalil daro- valcem s ponovno prošnjo vsem prebivalcem Ljubljane, naj tudi v bodoče vsak čas in ob vsaki priliki po vseh svojih močeh pomaga, da bi se junaškim četam čimprej posrečilo vreči laškega sovražnika nazaj. General Svetozar Borojevič je bil v Ljubljani zelo priljubljen, ljubljanski občin- ski svet pa je slovitega vojskovodjo na svoji seji 5. avgusta 1915 imenoval za častnega občana svojega mesta. Ljubljanski župan je ob tej priliki med drugim dejal: "Na Jugu se ponavljajo časi očeta Radeckega. Nezvesti nam zaveznik je ho- tel vdreti v slovenske naše pokrajine ter razsuti in razdejati, kar je naš rod pod blagoslovljenim žezlom habsburške dinastije v teku stoletij zgra- dil in obdelal. Ali že pri prvih svojih korakih je zadel s svojo glavo ne samo ob trdi kraški ka- men, temveč tudi ob jekleno našo armado, ki laškega sovražnika povsod zavrača in ga uni- Slovcncc, ¡t 173, L XL1J1, 2. avgust 1915, str. 5 38 ZGODOVINA ZA VSE čuje. Ta južna armada nas brani, da se veseli- mo svojega življenja in da se radujemo zelenih naših pokrajin, kakor bi živeli v najglobokejšem miru. Nepopisne so zasluge, ki si jih je priborila ta viteška armada za celo očetnjavo, predvsem za našo ljubljeno kranjsko deželo in tudi za nje- no glavno mesto. Z občudovanjem pa je združe- na največja hvaležnost, ki preveva naša srca in naše duše do vsakega moža, ki stoji v bojnih čr- tah ob naši slovenski Soči. Na dan sili občutek, da smo zavezani dati izraz te hvaležnosti juna- kom, ki so pravi rešitelji naše skupne in pred- vsem tudi naše ožje domovine. Kako naj častimo to hrabro armado? Mislim, da je to najbolje mogoče, če se klanjamo pred vzornim zapovednikom, kije z uma svitlim me- čem v nič razbil vse poskuse laškega orožja ob zeleni Soči - kakor na Doberdobski planoti. Še nikdar, ko sem stavil enake predloge v ti zborni- ci, me ni navdajal tak ponos, kakor me navdaja danes, ko Vam stavljam predlog, da sklenite z navdušenjem in hvaležnostjo, da se imenuj častnim meščanom mesta ljubljanskega voditelj naše južne armade, general pehote, prevzvišeni gospod Svetozar Boroevič de Bojna. Vznak va- šega soglasja zakličem novemu častnemu obča- nu in prehrabri njegovi armadi: Slava! Slava! Slava!"1 Leto kasneje, meseca oktobra 1916, je Leonti- na Borojevič poklonila Odboru za prirejanje "darovnih dni" v Ljubljani, ki mu je načelovala soproga deželnega predsednika, grofica Marija Attems, večjo količino izbranih bonbonov in 500 kart s podobo njenega moža, generalnega polkovnika Svetozarja Borojeviča. Oboje naj bi razdeljevale mlade dame med koncertom vojaš- ke godbe v parku Zvezda v korist Zaklada za vo- jaške vdove in sirote, za vojne pohabljence in za tuberkulozne vojake. Karte s podobo Borojevi- ča so imele še toliko večjo vrednost, ker je vsaka izmed njih nosila lastnoročni podpis s slavo ovenčanega vojskovodje. Prebivalstvo je zelo spoštovalo generala Borojeviča, branitelja soš- ke fronte, zato so prireditelji darovnih dni priča- kovali znaten izkupiček od prodaje teh kart. Drugačne, prav častitljive pozornosti otroka do svojega očeta je bil deležen cesar Franc Jožef vsako leto za svoj rojstni dan. Mesto Ljubljana se je neglede na tragedijo južne meje praznično odelo v zastavice, cvetje in praznični naslovi so polnili časopise. Vsakič je bil ustanovljen po- sebno za to priložnost Odsek za proslavo cesar- jevega rojstnega dne, ki je skupaj z županom dr. Ivanom Tavčarjem ob 85. letnici cesarjevega rojstva objavil, da je treba na predvečer cesarje- vega rojstnega dne, 17. avgusta 1915, Ljubljano okrasiti in razsvetliti okna meščanskih stano- vanj. Na sam cesarjev rojstni dan, 18. avgusta, so pripravili vojaško parado, posvečena mu je bila tudi posebna cesarska maša. Po njej naj bi dame vseh treh mestnih strank prodajale na ulicah in trgih cvetje v korist Rdečega križa. Odsek je sklenil pogostiti še vse ranjence v ljubljanskih bolnišnicah s cigaretami, pivom in dobrim peci- vom. Ranjeni vojaki so bili po besedah Odseka cesarjevi največji ljubljenci. Na cesarjev rojstni dan so se v časopisih odzivali s svojimi čestitka- mi tudi ljubljanski meščani. Franjo Neubauer je za to priložnost napisal pesem in jo naslovil v duhu tistega časa. SLOVENEC IN HRVA T SVOJEMU CESARJU Kdo je mladenič, ki prebudil iz sna je ves avstrijski svet, navdušenja zanetil ogenj, da vsak od njega je razgret? Mladenič ni! Na tronu starček! Od let spleten mu venec bel, a srce mlado, um mu jasen! Vladar skrban je, mož je cel! Zvestoba narodov ni tebe, vladar presvitli varala! Sovražnike le hiše tvoje bridko je razočarala. In zdaj Hrvat ti in Slovenec. ob Soči mejo stražita, odbijata napad izdajstva, ki v duši ga sovražita. Pozdravljen! Kri naj lije zate, za hiše tvoje svetle čast, za varnost širne domovine, za Avstrije pravično rastP Samo še enkrat so Ljubljančani tako vzhičeno praznovali praznik svojega ljubljenega cesarja Franca Jožefa, ki mu jed od 18. novembra 1916 ni več tako teknila. Svoje moči je sicer še vedno poživljal z enim kozarcem belega vina in dvema 2 Straža, št. 63,1. VII, 9. avgust 1915. Slovence, št. 186,1. XLIII, 17. avgust 1915, str. 3. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA £\ VSE :t?> Rezervisti korakajo čez Šentpetrski most (Fototeka ZAL) malima kozarcema šampanjca na dan in kadil cigare, toda 21. novembra 1916, ob deveti uri zvečer, mu je življenjski dih pošel. Že v četrtek, 23. novembra 1916, je novi cesar Karel objavil svoj manifest "Mojim narodom", v katerem pra- vi: "Globoko ganjen in pretresen stojim Jaz in Moja Hiša, stoje Moji zvesti narodi ob mrtvaš- kem odru plemenitega vladarja, čigar rokam je bila skoraj sedem desetletij izročena usoda mo- narhije. V viharnem času zasedam častitljivi prestol mojih prednikov, katerega mi zapušča mojpresvitli stric."' Življenje v monarhiji se je ob tej smrti za hip ustavilo, a se je kmalu vrnilo v svoj vsakdan mesta v zaledju, ni pa nehalo odte- kati na južnem koncu ob Soči, kjer so črne slut- nje pesnika Simona Gregorčiča resnično zazve- nele: Nad tabo jasen bo obok, krog tebe pa svinčena toča. In dež krvav in solz potok, in blisk in grom, oh, bitva vroča! Tod sekla bridka bodo jekla, in ti mi boš krvava tekla. Večina časopisja v letih 1915, 1916 in 1917 ni zamudila priložnosti, da ne bi omenila, kako vdano je bilo monarhiji prebivalstvo v težkem času in kako pripravljeno je bilo pomagati Slovenec, St. 269. i. XIJV. 23. november 1916. str.l. vsem, ki jih je vojna prizadela. Časopisi so ob- javljali različne pozive visokih predstavnikov oblasti in Cerkve, naj starši žrtvujejo svoje sino- ve za domovino, naj ljudje podpisujejo vojna posojila in s tem posodijo denar državi, ki ga je nujno potrebovala, da bi zmogla ogromne stroške vojskovanja. Delo na poljih je ostalo brez moške delovne sile, zato se je tudi takratni ljubljanski škof dr. Anton Bonaventura Jeglič obrnil na žene in dekleta ter fantiče v starosti šestnajstih in petnajstih let poprosil, naj popri- mejo za delo in zapolnijo praznino, ki je ostala za tistimi, ki so jih domovina, cesar in Bog pokli- cali v drugačno, krvavo službo. Monarhija pa ni bila polna samo patriotov, po kotih so se skrivali tudi takšni, ki so delovali proti državi. Njim je bilo namenjeno naglo so- dišče, če so jih zasačili pri hudodelnih dejanjih: neupravičenem nabiranju vojaških novincev, hudodelstvu zapeljevanja ali pri pomoči krše- nja zaprisežene vojaške službene obveznosti. Naglo sodišče je v primerih ogleduštva in dru- gih hudodelnih dejanj proti vojni moči države kaznovalo ljudi, ki so zagrešili veleizdajo ali žali- li cesarja, se upirali in bili javno nasilni ter na- menoma zlobno uničevali javno lastnino (želez- nice, stroje, telegrafe). Prav tako je naglo sodiš- če brez usmiljenja ukrepalo zoper hudodelca, ki je zagrešil uboj osebe, aktivne v vojski, vojni mornarici, deželni brambi, črni vojski ali policij- ski žandarmeriji. Na črni seznam je prišel vsak, ki je s prikrivanjem dajal potuho vojnim ubežni- kom. Policija in vojaška uprava sta nemalokrat uporabili svoja sredstva prisile ne samo proti dejanskim sovražnikom države, temveč tudi proti liberalnim in narodno zavednim Sloven- cem, ki niso bili zadovoljni z vojnim breme- nom, ki jim ga je vsilila država, pa tudi ne s pre- vlado tujega, nemškega načina življenja v doma- čih krogih. Ovaduhi so vsak verbalni delikt pri- javili oblastem, ki so prekršek proti državi kaz- novale s prisilno mobilizacijo, v skrajnem pri- meru tudi s smrtno kaznijo. Časopisi so veliko opozarjali ljudi pred vohu- ni in vohunkami, ki jih je sovražnik skušal poši- ljati v zaledje, da bi mu poročali o gibanju čet, o vojaški moči, o postojankah, o uredbah za pre- skrbo in o transportih ranjencev. S takim vo- hunstvom je bilo veliko škode prizadejane če- tam že v bojih v Galiciji. Od vseh, ki so ostali do- ma, se je pričakovala pazljivost in budnost, tako da za laškega vohuna na slovenski zemlji ne bi bilo prostora. Previdnost je bila potrebna po- VSH ZA ZGODOVINO 40 ZGODOVINA ZA VSE vsod, vohun se je lahko skril tudi pod obleko potepuha, krošnjarja, brusača, begunca, lahko se je postavljal v uniformi vojaka, častnika ali ci- vilnega uradnika. Kjerkoli bi kdo opazil sumlji- vo osebo, je bil naprošen, naj to sporoči najbliž- jemu vojaškemu poveljstvu.5 Pisci črno-belih tiskanih strani pa niso pozabi- li na zagovarjanje slovenskega jezika in so se hudovali nad nekaterimi uradi v Ljubljani, od katerih je časopis Slovenec nekaj časa dobival nemška obvestila z zahtevo, naj bi jih v sloven- skem jeziku posredovali ljudstvu. Tako zahtevo je uredništvo Slovenca dobili celo od ljubljan- skega mestnega magistrata, ki je poslal župano- vo čestitko generalnemu polkovniku Borojevi- ču v nemškem jeziku. Uredniku Slovenca je za- vrelo potem, ko je prispel od deželne vlade v imenu kranjskega deželnega sveta neki nemški oklic. Vrnil in pospremil ga je z besedami: "Pro- simo lepo, da se "Slovencu" dostavi besedilo v slovenskem deželnem jeziku. Upam, da bo ta naša opomba zadoščala in da ne bo treba na- daljnjih pritožb. Te dni smo dobili od uprave tu- kajšnjih jetnišnic neko nemško notico, katero moramo s stališča enakopravnosti našega jezi- ka odklanjati. "Slovenec" je slovenski dnevnik, kateremu naj uradi, ki žele od njega uslug, poši- ljajo besedila v slovenskem jeziku. Izgovor, da manjka sedaj uradnih moči, velja tembolj za nas. Sicer pa se uradi še vedno lahko preskrbe z močmi, ki bi bile sposobne izvršiti prestave. Naš listje storil vedno svojo patriotično dolž- nost - uspehi patriotičnih akcij na Kranjskem in tudi med slovenskim prebivalstvom ostalih na- ših pokrajin so taki, da lahko rečemo, da sloven- sko ljudstvo v zvestobi in požrtvovalnosti pred- njači v Avstriji. Zato vsako preziranje jezika ta- kega naroda dokončno odklanjamo!* Z bojišča ob Soči so poročali številni tuji poro- čevalci, med njimi znana vojna poročevalka Ali- ce Schalek. Utrujeni so prihajali na počitek tudi v Ljubljano in med svojim bivanjem v Ljubljani začutili utrip mesta. V svojem članku "O Ljublja- ni" je poročevalec lista Zeit zapisal: "Sediš v Tivoliju, piješ kavo, gledaš jesensko porumenelo listje dreves v parku in slišiš, ako je veter ugoden, od Soče sem čisto jasno udare to- pov. Matere sede nekoliko nališpane poleg svo- jih prijateljic; nobenega govora ni o kaki nevar- nosti ali razburjenju, kajti Soča je veliko dni ho- da daleč in Italijani itak ne pridejo niti koraka naprej. Toda ako je veter ugoden, more mati pri nedeljski kavi v Tivoliju slišati strel, kije bil na- menjen njenemu sinu ob Soči. " Tudi tržaški Lavatore je v svojem članku "Poj- dite v Ljubljano" navedel dopis iz Ljubljane, ki je precej laskal glavnemu mestu slovenske domo- vine. Iz njega veje pravi slavospev Ljubljani, nje- nemu prebivalstvu, gostoljubju in poštenju. Me- sto je pokazalo sliko velike prestolnice, katere prebivalstvo kljub velikemu številu tujcev ni iz- koristilo prilike in je ostalo pošteno glede cene živil in stanovanj. Lavatore je zadovoljno ugoto- vil, da se sliši govoriti italijansko na vsaki ulici in v vsakem lokalu in da so z Italijani povsod vljud- ni, prijazni in ustrežljivi. Slovenec je k temu pri- dal, da so še nedavno v Trstu vsakemu Slovencu klicali "ande a Lubiana!" in to tako zaničevalno, kakor da ga pošiljajo v divje kraje, oddaljene od človekove civilizacije. Po mnenju Slovenca je to zaničevanje izhajalo iz povsem napačnih pred- stav o slovenskih krajih in ljudeh, češ da žive tam zunaj sami slovenski divjaki in barbari. Vedno tako skoraj spokojno mirno v Ljubljani ni bilo. Sploh ne 18. februarja 1916, ko je bilo ob 8. uri in 30 minut naznanjeno, da se bliža so- vražna zračna flota. Takoj se je dvignilo v zrak nekaj • in kr. letal. Ob 9. uri se je razletela prva bomba na ljubljanskih ulicah. Velika sreča je bi- la, da bomba, ki so jo vrgli v bližino neke rezerv- ne bolnišnice, ni zadela poslopja. Proti 11. uri dopoldne je dospelo tretje letalo nad Ljubljano. Ena bomba je eksplodirala pred cukrarno, tako da je popokalo veliko oken, smrtno pa je bil za- det osemletni šolar Stanko Zoršen.7 Številnega pogrebnega sprevoda so se udeležili častniki, oddelek vojaštva, mestni župan z občinskimi svetovalci in okrajni šolski namestnik. To je bil edini uspeh široko zasnovane maščevalne eks- pedicije.8 Ob tej priložnosti so ljubljansko ob- činstvo opozorili, naj ne izkazuje pretirane ra- dovednosti. Pri italijanskem poletu nad Ljublja- no je namreč občinstvo precej neprevidno, kar sredi obstreljevanja, stalo na trgih in cestah ter zasledovalo boj. Tako bi prav lahko po nepo- trebnem nastale žrtve, zato so prebivalce pozva- li, naj takoj, ko bi opazili letalo ali slišali strelja- 5 Slovenec, št. 148, l. XLIII, 3- julij 1915, str. 7. 6 Slovenec, št. 291,1. XLIV, 20. december 1916, str. 4. 7 Tedenske slike, št. 9, l. III, 1. marec 1916, članek: "Edina človeška žrtev pred staro cukrarno", str. 135. 8 Slovanski narod, št. 41,1. XL1X, 21. februar 1916, str. 1. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 41 nje ali videli znamenje na gradu, odidejo v hi- šo/ Pa niso zanesla nemira na ljubljanske ulice sa- mo italijanska letala. Tobačna revščina je pestila kadilce tako močno, da so se razpisali o tem, ka- ko nezadovoljni so z delitvijo tobaka v zaledju. Grdo so pogledovali na mlade nedorasle fanta- line in na ženski spol, med katere se je razpasla navada kajenja. Iz te graje so bili izvzeti možje in fantje, ki jim po njihovem tobak ni toliko ško- doval. S prošnjo so se obrnili na oblasti, naj bi se uvedle karte za tobak in da naj bi imeli pravico do njega mladeniči od devetnajstega leta naprej ter da naj bi ga vojaki dobili pri svojih oddel- kih.10 Grmenje topov na južnem bojišču je omejilo neovirano gibanje po deželi. Poletje pa je še vedno vzbudilo v ljudeh željo po oddihu in umiku iz mesta. Vsem Ljubljančanom, ki so na- meravali čez poletje v kopališča, zdravilišča in letovišča - kot taka so bila priznana na Kranj- skem samo Bled, Kamnik in Toplice - je bilo tre- ba naznaniti svoj prihod političnemu oblastvu kraja, kamor so bili poleti namenjeni. Naznanilo je moralo vsebovati čas prihoda, število oseb, kraj bivanja in datum odhoda. Prepis takšnega naznanila so morali prinesti na mestni magi- strat, ga predati krušni komisiji in se pred odho- dom v letovišče zglasiti na mestnem magistratu. S tem so dobili posebne krušne karte za prehra- no v času dopustovanja v poletnem bivališču. Prav tako so se morali letoviščarji prijaviti ob prihodu v počitniški kraj in odjaviti ob odho- du." Kopali in namakali se Ljubljančani niso samo v letoviščih, veliko so zahajali tudi na kopališče v Kolezijo, kamor so se lahko hodili kopat po sprejetem predlogu magistrata vsi skupaj, ne glede na spol. Ta sklep je izzval nasprotujočo reakcijo časopisa Slovenec, ki je tak sklep pro- glasil za neumesten, češ da se nikjer drugod oba spola skupno ne kopata in da je taka odločitev s kopališča pregnala mnogo ljubljanskih dam. Pritožil se je tudi deželni šolski nadzornik dr. Bezjak in zahteval red za šolsko mladino. Izraže- no je bilo upanje, da bo magistrat sprevidel, da bi bilo za ime mesta bolje, če se spet uredi loče- 9 Slovence, št. 41,1. XLIV, 21. februar 1916, sir. 5. 10 Slovenski narod, št. 90,1. XLX, 19 april 1917, str A. 11 Slovenski narod, št. 103,1 XLX, 5. maj 1917, str. 4. 12 Slovenec, št. 138,1 XLIV, 17. junij 1916, str. 7. no kopanje, tako, kot bi si ga želela večina tiste- ga prebivalstva, ki v kopanju išče snažnosti.12 V času vojne je moralo prebivalstvo izpolnje- vati navodila oblastev glede javnega zdravstva in zdravja posameznika, da bi s tem pomagali preprečevati epidemije. Kot pitno vodo so upo- rabljali le vodo mestnega vodovoda, neposred- no iz pipe. Poudarjali so osebno snažnost, snaž- nost po hišah, zmernost v jedi in pijači, da ne bi prišlo do okužb z nezrelim in pokvarjenim sad- jem ter surovimi, neprekuhanimi pijačami. Na- loga hišnih gospodarjev in njihovih hišnih strank je bila ohranjati čistočo v hišah in stano- vanjih, na dvoriščih in straniščih, gnojišča pa dobro pokriti. Gostilne, kavarne in prenočišča so morala paziti na čistočo pri pripravljanju in shranjevanju jedi, pogrinjati dobro oprano na- mizno in posteljno perilo, redno splakovati ko- zarce in pogosto loščiti tla in preprečevati, da se nanje ni pljuvalo. V skrbi za gosta so morali po- skrbeti, da so bila stranišča snažna, zračna in do- bro razsvetljena, da si kdo ne bi zamazal obleke ali obuvala. Posebej so bili gostilničarji, ker se je to očitno dogajalo, opozorjeni, naj nikakor ne dajejo psom hrane in pijače na krožnikih in v posodah, ki so bili namenjeni tudi gostom. Skrb za zdravje je vela iz velikega števila ogla- sov, ki so se pojavljali v časopisih. Za zdrave in rdečelične otroke so priporočali uživati aroma- tično ribje olje iz lekarne Pri zlatem orlu.13 Boji in noči brez spanja, napolnjene s skrbmi, so pri- našale glavobole, migreno, živčnost in pomanj- kanje spanja. Proti temu so ponujali Fellerjevo rastlinsko tekoče mazilo, ki je tolažilo bolečine, osveževalo in pomirjevalo, bilo je kot nalašč za krepitev razdraženih živcev in za zdravo spanje. Da bi potrdili, kako resnična je učinkovitost do- mačega zdravila, so oglaševalci omenili, da so na njihov naslov prejeli ogromno zahvalnih pi- sem in zdravniških poročil.14 Celo po ženitnih oglasih se da razbrati, da je bila večina za orožje sposobnih moških, tudi še gimnazijcev v zadnjem letniku, vpoklicana na bližnjo fronto. Ženitne ponudbe so pisali izo- braženi mladeniči, ki so bili odpuščeni iz vojske ali pa zaposleni v državni službi, ki jih je obvaro- vala vpoklica, pisali so jih upokojenci. Želeli so si družice, ki bi bila dobrosrčna, prijazna, tudi čedne zunanjosti in pohlevna, pa čeprav vdova, '3 Slovenski narod, št. 118,1. XLVII1, 26. maj 1915, str. 6. 14 Slovenski narod, št. 121,1. XLVIII, 29. maj 1915, str. 5. VSE ZA ZGODOVINO 42 ZGODOVINA ZA VSE samo, da bi imela vsaj nekaj posestva, če že ne kar lastno hišo, pripravno za obrt. Draginja je precej oklestila prosilce, zato ni bilo nič nena- vadnega, da so si želeli, da bi prinesla nova gos- pica v zakon še kaj bolj oprijemljivega kakor sa- mo čeden obražček. Novi zaskrbljeni obrazi v mestu - begunci, ranjenci in vojni ujetniki, pa o skrbi za prizadete, vdove in sirote Vojna z Italijo je prisilila tisoče obmejnih Slo- vencev, da so morali zapustiti rodno zemljo, do- mačijo in vse svoje imetje ter se preseliti na tuje. Večina si ni mogla rešiti drugega kot življenje. V uboštvu in žalosti, brez potrebne obleke so be- žali s svojimi otroki. Število nesrečnih begun- cev je naraščalo z vsakim dnem, po Ljubljani so tavale obupane matere in iskale zavetje zase in za otroke. Njim v pomoč je bil osnovan odbor, ki je imel nalogo skrbeti za slovenske begunce in je prosil ljudi ljubeznive in požrtovalne skrbi, s katero naj bi opravili svojo človeško dolžnost do sočloveka v stiski. Za večino beguncev je jesenski čas, ki je ob- ljubljal tudi že zgodnjo zimo, prinašal največ skrbi. Bosi in z lahkimi poletnimi oblačili so bili posebno otroci izpostavljeni hudemu trpljenju, ker niso bili vajeni ostre zime. Prebivalci Ljub- ljane so zato na prošnjo Posredovalnice za go- riške begunce v Ljubljani zbirali zimska obuva- la, zimsko spodnje perilo, nogavice in druga to- pla zimska oblačila. Okrepčila in jedila je v Ljub- ljani delil Okrepčevalni damski odbor in tako preskrboval bednike. S prošnjami za pomoč se je Posredovalnica za goriške begunce obračala tudi na podeželsko prebivalstvo in vsem domo- ljubnim ženam in dekletom svetovala, naj se- stavljajo odseke, ki bi po hišah pobirali obleke in odeje. Zaželjeno je bilo, da bi pošiljkam v do- brodelne namene že poravnali poštnino, tako da ne bi obremenjevali Posredovalnice. Veliko ljudi, med njimi matere z dojenčki, je prihajalo v Ljubljano s potniškimi vlaki ravno okrog polnoči, ko je že začela veljati policijska ura (od 23- ure naprej). To je bilo silno neprijet- no za ljudi, ki so bili pregnani iz svojih domov in so morali na topel čaj in posteljo premraženo čakati do jutra. Zato je bilo v članku "Tujski pro- met in policijska ura" predlagano, naj bi se za prvo silo izjemoma dovolilo, da bi smeli imeti gostilničarji, ki so prenočevali tujce, gostilne odprte vsaj eno uro dlje po prihodu vlakov. Med tem podaljškom bi bilo prepovedano točiti alkoholne pijače, stregli bi lahko samo čaj, ljub- ljanska občina pa bi storila dobro delo, če bi pri glavnem kolodvoru zgradila zasilno lopo, kjer bi reveži lahko prenočevali.15 Pribežniki, ki jih je usoda že nesrečno zazna- movala, so v novem okolju postali lahka žrtev zaslužka željnih nesramnežev, ki so izkoristili stisko in bedo teh ljudi s pretiranimi cenami. Prav oderuško so posamezniki obrali človeka za kratko vožnjo ali za prenočišče. Pristojne ob- lasti so zato skušale stopiti na prste takim nepri- dipravom s kaznijo in ustavile obratovalni čas pohlepnim gostilničarjem, hkrati pa naprošale prebivalstvo, naj vsak tak primer naznanijo mestnemu magistratu. Pribežniki so prišli v Ljubljano z zaupanjem v ljubljansko prebivals- tvo in si niso zaslužili takšnega odiranja. Begunci pa niso bili deležni samo človeko- ljubne skrbi, temveč so bili podvrženi tudi drobnogledu •. kr. policijskega ravnateljstva v Ljubljani, ki je v občutljivem vojnem času želelo poskrbeti tudi za varnost samega mesta Ljublja- ne, kot tudi za varnost lastnine in seveda za dr- žavno varnost. Iz teh razlogov so se morale pri- javiti in ob svojem odhodu odjaviti na podlagi svojih osebnih dokumentov vse tuje bivajoče osebe v Ljubljani pri svojem stanodajalcu, last- niki stanovanj pa so bili dolžni točno prijaviti in odjaviti tujca-najemnika.16 Primorski begunci, ki so prostovoljno ali po zahtevi oblasti zapusti- li svoje bivališče, so morali, če niso imeli zadost- nih sredstev za preživljanje, zapustiti Kranjsko, posebno ljubljanski policijski okoliš, in odpoto- vati v begunski tabor pri Lipnici. Tisti begunci, ki so razpolagali z zadostnimi sredstvi, so mora- li izrecno prositi za dovoljenje, da smejo prebi- vati v Ljubljani ali v občinah Zgornja Šiška, Vič in Moste. Prošnje je bilo treba oddati pri •. kr. policijskem ravnateljstvu v Ljubljani. Vsebovati so morale ime in priimek, rojstni kraj, starost, pristojno občino, podatek od kod in kdaj se je posameznik zaradi vojnih dogodkov moral iz- seliti, začasno bivališče v zaledju (kraj, ulica, hi- šna številka), poklic, začasno zaposlitev, premo- ženjske razmere, mesečni zaslužek, stan (poro- čen, samski, ovdovel-a); poročeni so morali na- 15 Slovenec, št. 243, l- XLIV, 23- oktober 1916, str. 5. 16 Slovenski narod, št. 121, l. XLVIII, 29. maj 1915, članek: "Zglaševanje tujcev", str.4. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 43 vesti, kje se je v tistem času nahajal zakonski partner (oziroma soprog, ker so domnevali, da so bile begunke v večjem številu, glede na to, da so njihovi možje skoraj gotovo odšli na fronto). Priložiti je bilo treba še zdravniško spričevalo pristojnega primorskega okrajnega glavarstva oziroma policijskega ravnateljstva, vojaški dolž- nosti podvrženi so morali priložiti tudi dokaz, da so to dolžnost tudi opravili. Za uradnike in sluge primorskih oblasti in uradov, ki so začeli uradovati v Ljubljani, kakor tudi za železničar- ske uradnike in uslužbence, sta lahko zavod ali podjetje sestavila seznam, v katerega je bilo po- leg določenega uslužbenca treba vpisati tudi vse osebe, ki so živele skupaj z njim.17 Gorja, ki ga je prinesla vojna, niso bili obvaro- vani niti tisti, ki so ostali v zaledju. Razbito je bilo družinsko življenje, možje in sinovi daleč od do- ma v strelskih jarkih, po bolnišnicah, v ujetništvu. Matere in žene, ki so ostale doma, so bile brez opore prepuščene same sebi in v tragičnih pri- merih postale vdove, otroci pa sirote. Iz bolni- šnic so prihajali invalidi, ki so v boj odšli krepki in polni življenja, domov pa so se vrnili z obu- pom v duši, pohabljeni, slepi, brez nog, brez rok, iznakaženih obrazov. Revščina, lakota in bole- zen so bile pripravljene vstopiti skozi vrata. Ob takem vzdušju je bilo težko ostati ravnodušnega srca, težke razmere so klicale dobre ljudi, ki so lahko sodelovali, h karitativnim dejavnostim, da bi s tem pomagali trpečemu sočloveku in tako pokazali notranjo kulturo naroda ter izkazali hvaležnost domačim vojakom na soški fronti. Skrb za prizadete je bila raznolika. Čisti doho- dek žrebanja velike loterije Slovenske straže je bil namenjen vdovam in sirotam padlih vojakov na soški fronti in invalidom. Vsak Slovenec in Slovenka naj bi temu plemenitemu namenu po- magala do uspeha s kupovanjem srečk. Žene in zakonski ter pozakonjeni otroci so imeli ne glede na to, ali so živeli v dobrih ali sla- bih gmotnih razmerah, pravico do vojaške pre- skrbnine (vdovske pokojnine, prispevki za vzgojo otrok), najsi je pripadal vpoklicanec ak- tivnemu ali neaktivnemu stanju, skupni armadi, mornarici, deželni brambi ali črni vojski. Ljub- ljanski mestni magistrat je preko javnih občil obveščal, naj svojci sporočijo vsako smrt ali po- grešanje vpoklicanega Uradu za državne pod- pore. 18 17 Slovenec, št. 279. I XLI1I, 6. december 1915, članek: "Primorski begunci v Ljubljani in okolici", str. 2. 18 Slovenec, št. 13,1. XLIV, 18. januar 1916, članek: "Vojaš- ke preskrbnine za vdove (iene) in sirote(otrokc) pad- lih, umrlih in pogrešan ili vojakov", str. 6. Posebna cesarska naredba 15. julija 1914 je določala podpore za svojce padlih vojakov, ki so bili sicer poklicani pod orožje, a so bili poz- neje izpuščeni iz aktivne vojaške službe. Za moške, ki so postali v vojni invalidni, za njihove svojce in za svojce na bojišču padlih, pogreša- nih ali umrlih vojakov je bilo določeno, da se jim bodo izplačevale podpore za ves čas, dokler bi trajala vojna in po končani vojni še nasled- njih šest mesecev. Določeno je bilo tudi, da bo- do dečki dobivali podporo do končanega šest- najstega leta, dekleta pa do štirinajstega leta sta- rosti. Svojci padlih in umrlih so imeli iste pravi- ce kot svojci pogrešanih. Invalidi, ki niso mogli opravljati nobenega dela, so lahko v stiski dobili tudi večjo podporo, kakor je bila za njih določe- na. Glede na stopnjo invalidnosti so invalidi do- bivali podporo v znesku od 60 do 180 kron na leto, prav tako so poleg invalida dobili podporo še njegova žena v višini 60 kron, zakonski ali ne- zakonski otrok 36 kron, zakonski oče ali stari oče 60 kron, prav tako tudi zakonska ali neza- konska mati invalida, vendar pa znesek teh zad- njih dveh podpor ni smel preseči 120 kron na leto. Vdova padlega ali umrlega vojaka je imela pravico do zneska 120 kron na leto, vsak zakon- ski ali pozakonjeni otrok pa 12 kron. 36 kron na leto je bilo določenih za zakonsko ali pozako- njeno siroto brez staršev, po 30 kron sta dobili dve taki siroti, po 24 kron tri sirote, po 18 kron štirje in več otrok brez staršev. Nezakonski siro- ti so določili 60 kron na leto, če je bila v oskrbi vdove, ki je imela pravico do pokojnine za pad- lim ali pa pravico do državne podpore. 108 kron na leto je dobila nezakonska sirota, za ka- tero je do trenutka smrti skrbel padli ali umrli, po 120 kron sta dobili dve taki siroti, po 96 kron tri nezakonske sirote in po 90 kron štiri ali več sirot. Prav tako sta prejemala vsak po 60 kron letno zakonski oče in zakonska ali nezakonska mati padlega ali umrlega vojaka.19 Ljubljanski župan dr. Ivan Tavčar se je v svojih nagovorih meščanstvu večkrat spominjal pad- lih v vojni in njihovih svojcev in ob vsakem 1. novembru izrazil željo, naj se ljudje umrlih ne spominjajo samo s svečkami ter pozval ljubljan- ske občane, naj grobove pokrijejo s spominski- 19 Straža, št. 49, l. LVII, 21. junij 1915, članek: "Podpore družinam in invalidom " str. 2. VSE ZA ZGODOVINO 44 ZGODOVINA ZA VSE mi listki, ki jih je za to priložnost izdelovala mestna občina. Še posebej bi morali izkazati po- zornost do grobov soških junakov na pokopa- lišču sv. Križa, na katere naj bi vsak Ljubljančan položil vsaj en spominski listek.20 Dobro voljo, pomagati tistim, ki jih je prizade- la vojna, je pokazal tudi deželni predsednik grof Attems, ki je postal v marcu 1917 predsed- nik Kranjskega deželnega društva •. kr. avstrij- skega zaklada za vojaške vdove in sirote ter za varstvo otrok in mladinsko skrbstvo. Društvo je želelo pomagati vdovam na bojišču padlih ali za posledicami vojne umrlih vojakov, da bi dobile denar, jim zagotavljati prehrano in oskrbo ter vzgojo in pouk njihovih otrok in končno pri- skočiti na pomoč tudi vsem ostalim svojcem padlih, ki so bili potrebni pomoči. S pristopom k društvu bi tako vsakdo lahko izpolnil človeko- ljubno dolžnost in tako stal ob strani narodu in državi.21 Na občnem zboru omenjenega društva je deželni predsednik grof Attems takole povz- dignil svoj govor: "V tesnem stiku z deželnim društvom je nova organizacija: Ženski vojni prispevek. Misel je ta: ženska, ki kot soproga in mati najbolj čuti z vdovami in sirotami in brž vidi, kje je treba pomoči, naj vstopi v službo do- bre stvari. Če le mogoče, bodi vsaka ženska v de- želi član te organizacije in njena sotrudnica. Poizvedovala bo o razmerah, revščini vdov in sirot, svetovala, kako bi bilo mogoče pomagati, obiskovala sirote, ki so v zasebni oskrbi in se prepričala o njih položaju in negi. To sopatrio- tične dolžnosti, kijih bodo kranjske žene rado- voljnoprevzele. Gospodom okrajnim glavarjem gre zasluga, da so tako uspešno uvedli nabira- nje članic za Vojni prispevek žen. Število članic narašča. '"" Denar za vdove in sirote je dotekal tudi s po en teden trajajočimi prireditvami, kakršna je bi- la "Vojaških vdov in sirot teden". To prireditev so izvedli v različnih krajih po Kranjskem. V Ljubljani je župan dr. Ivan Tavčar pozival civil- no prebivalstvo, naj se dobrodelnega tedna po- žrtvovalno udeleži v blagor vdov in sirot onih, ki so padli na bojišču.23 Vojakom na soško bojišče so domači pošiljali hrano, oblačila, knjige, časopise in jih v pismih obveščali o razmerah v zaledju. V Ljubljani so pri knežješkofovskem ordinariatu na predlog vojnih duhovnikov ustanovili Odbor za vojaško berivo, ki je sprejemal in glede primernosti knji- ge tudi odbiral. Knjige brez vrednost in take, ki po oceni Odbora za moške niso bile primerne, so odsvetovali pošiljati. Po mestih in trgih je Od- bor naprošal vrle gospodične, naj ljudi prepri- čujejo, da bi darovali dobre knjige in časopise za vojake.24 V svoji želji, da bi čimbolj olajšali hude ure tr- pečim na bojišču, so čuječi rodoljubi pošiljali marsikaj. Velikokrat je pokvarljiva sladka do- brota po dolgi in oteženi poti zaradi vojnih raz- mer prišla do naslovnika že čisto neuporabna. Poštno ravnateljstvo je opozarjalo svojce, naj ni- kakor ne pošiljajo svežega mehkega sadja in su- rovih jajc, za med so priporočali pločevinaste posode, ki so se dobro zapirale. Pošiljatelji, ki so oddali svoje pakete, zavite v oljnem papirju, so tvegali, da naslovni listek odpade, in paketu so bile s tem odvzete vse možnosti za nadaljnje po- tovanje. Vsi poštni zavodi so zato dobili nalog, naj zavrnejo vse pošiljke, ki niso pravilno opremljene.25 Nevarnost takim, za vojni čas dragocenim po- šiljkam, ni grozila samo zaradi razumljivega na- ravno-kemičnega procesa, kot je pač plesen, pač pa tudi zaradi površnosti sicer dobromisle- čega človeka. Kruh, tobak, perilo in druge vseobče zaželjene potrebščine so namesto pri- čakujočega siromaka že kje med potjo pograbi- le tatinske roke, pred katerimi ni ostal varen no- ben zaboj, košara ali zavoj. Sledovi spretnih pr- stov so se poznali tudi na srečno prejetih pošilj- kah, ki pa so bile vsebinsko osiromašene in ni- kakor ne podobne debelušnim zavojem na za- četku njihove poti.26 Pisma, ki so jih dobivali vojaki, niso smela biti zaprta, v njih je bilo prepovedano poročati o vojaških zadevah (o prihodu in odhodu častniš- tva, o nastanitvi vojaštva). Vsa pisma so morala biti opremljena z natančnim naslovom pošilja- 20 Slovenec, št. 248, I. XLIV, 28. oktober 1916, članek: "Spomnite se 1. novembra ubogih rodbin padlih Ljub- ljančanov, str. 7. 21 Slovenec, it. 74,1. XLV, 31. marec 1917, str. 1. 22 Slovenec, št. 157, I. XLV, 12. julij 1917, članek: "Na po- moč vdovam in sirotam naših padlih vojakov!", str. 1. 23 Slovenec, št. 81, 1.•• 10. april 1917, članek: "Poziv", str. 4. 24 Slovenec, št. 54, I. XLV, 7. marec 1917, članek: "Berivo za vojake!", str. 1. 25 Slovenec, št. 223, I. XLIU, 30. september 1915, članek: "Kako je zavijati vojnopoštnepošiljke", str. 4. 26 Slovenec, št. 54, l. XIV, 7. marec 1917, članek: "Tatvine pošiljanega blaga", str. 5. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA L\ VSE 45 Vojaška kuhinja (Fototcka ZAL) telja. Enake določbe so veljale tudi za vsa ostala pisma, kršitelje je čakala stroga kazen.-" Ranjenci, bolniki in vojni invalidi so bili na- slednja skupina, ki jo je vojna zaznamovala in ki so bili potrebni pomoči prebivalstva v zaledju fronte. Njim v razvedrilo so po bolnišnicah pri- rejali dobrodelne koncerte, jih oskrbovali z naj- nujnejšimi potrebščinami in jih tolažili z bodril- nimi besedami. Ljubljanski meščani so se izkazali radodarni vedno, ko je bilo treba darovati v človekoljubne namene, in so na dneve, kakršen je bil "Dan žepnih robcev", dijakom, ki so nabirali pomoč, izročali ostanke bombažnih in platnenih tka- nin, robce, perilo, obleke in denar ter s tem so- delovali v veliki akciji nabiranja perila za junaš- ke invalide in otroke-sirote padlih vojakov, ki je potekala po vsej državi.-8 Časopis Slovenec je sam predlagal, naj bi en dan na Slovenskem minil brez pitja alkoholnih pijač, in še druge slovenske liste zaprosil, naj objavijo ta poziv. Na abstinenčni dan, ki je bil namenjen oslepelim vojakom, naj bi se ne samo posamezniki , temveč vse ljudstvo odpovedalo opojni pijači in namesto za omamne hlape de- nar darovalo v dobre namene.29 27 Slovenec, št. 140, I. XLIII, 23-junij 1915, članek: "Raz- glas Poštnega ravnateljstva", str. 4. 28 Slovenec, št. 134, 1. XLV, 14. junij 1917, članek: "Dan žepnih robcev", str. .5. Bolnike in ranjence so v Ljubljani predajali v dobre roke. Polkovni zdravnik dr. Mavricij Rus je v Slovencu zapisal, da so se vojaki nepopisno razveselili suhe in tople postelje, brez mrčesa in preoblečene v sveže belo perilo. Dvakrat na dan je vse oskrbovance obiskoval glavni od- delčni zdravnik s svojim asistentom in jih na- tančno preiskal ter predpisal vrsto zdravljenja, zdravila in dieto. Zdravnike ljubljanske garnizi- je so zastopale skoraj vse narodnosti monarhije, tako da so se bolniki s svojimi zdravniki lahko pogovorili v maternem jeziku. Delovalo je več specialistov za notranje bolezni, za psihične in duševne bolezni, za kirurgijo, za očesne, uše- sne, nosne in vratne bolezni, za spolne in kožne bolezni, za rentgenologijo, za bolezni sečil in zobozdravstvo. S cepljenjem proti kozam, kole- ri in sifilisu so preprečevali epidemične bolez- ni. Dr. Rus je pohvalil hrano, saj je bilo po kleteh ljubljanskih bolnišnic ogromno vreč, zabojev in sodov, polnih najboljših živil. Mir, čistoča, red in ljubezniva nega so vplivali na to, da so si ljud- je opomogli po strašnih naporih in pomanjka- njih. V bolnišnice je prihajalo tudi časopisje, bolniki pa so si iz bolnišnične knjižnice lahko izposodili knjige, vsak dan so jim omogočili ki- nopredstave in včasih tudi vojaške koncerte.30 29 Slovenec, št. 135, I.XL111, 17. junij 1915, članek: "Absti- nenčni dan za oslepele vojake", str. .5. •w Slovenec, št. 63,1. XIV, 17. marce 1917, članek: "Oskrbo- vanje bolnikov in ranjencev v Ljubljani", str. 1. VSI-ZA ZGODOVINO 46 ZGODOVINA ZA VSE Vojni ujetniki, ki jih je usoda s posebnimi vla- ki pripeljala v mesto ljubljansko, so bili bolj kot pomoči deležni začetne radovednosti, kasnej- ših prepovedi in svaril pred njimi, ki so opozar- jala domače prebivalstvo. Eden takih posebnih vlakov je v Ljubljano prihupal že kmalu po za- četku grmenja topov ob Soči, enajstega junija 1915. Italijanski vojaki, ki so jih premagale in ujele avstroogrske čete na bregeh Soče, so bili po večini doma iz Neaplja, majhne in slabotne postave, v starosti od sedemnajst do triindvajset let. Oblečeni so bili borno in so se tesno zavijali v plašče, ki so jim jih ponudili avstrijski častniki v hladnem jutru na glavnem kolodvoru. Občevanje civilnih oseb z vojnimi ujetniki, ki razen spričo delovnega ali službenega razmerja ni bilo potrebno, je bilo z ukazom najvišjega po- veljnika jugozahodne fronte strogo prepoveda- no. Lastniku, ki je na svojem gospodarstvu do- puščal medsebojne pogovore navadnih civili- stov in ujetnikov, so odvzeli vse za delo določe- ne ujetnike. Ženski, ki so ji dokazali ljubezen- sko razmerje in spolno občevanje z vojnim ujet- nikom, so v občini, kjer je prebivala, izrekli ka- zensko obsodbo.31 Vsakomur je bilo prepove- dano jemati pod streho ubegle vojne ujetnike, jim dajati hrano in jim tako pomagati pri begu. Za takšno hudodelstvo proti vojni moči države so kršitelja po členu 327 vojnega zakonika ob- sodili na naglo sodišče in ga v takem primeru kaznovali s smrtjo na vislicah.32 Ženske in mladina pod drobnogledom Mestne ulice vojnega časa so zvenele druga- če, čvrsti moški koraki so odmevali daleč od do- mačega tlaka. Ženske, mladina in starejši moški so ubirali vsak svoja pota, na katera so z lupo pogledovali varuhi javne morale. Moški glede tega očitno niso bili vprašljivi, bolj so se takšni moraloljubneži spotikali ob vedenjske navade žensk in mladine, ki so jim hitro podtaknili kak greh in za njimi žugali po cestah ter jih karali v časopisnih člankih. Tako so tisti, ki so hoteli kaj opaziti, prav kma- lu dvignili nos nad baje škandalozno potrat- nostjo ljubljanskih dam pri njihovih oblekah in 31 Slovenec, št. 224,1. XUV, 30. september 1916, članek: "Ob- čevanje civilnega občinstva z vojnimi ujetniki", str. 6. 32 Slovenski narod, št. 49, I. XLIX, 1. marec 1916, članek: "Svarilo", str. 3- zapisali: "Vojno imamo, revščina trka na naša vrata. Toda ženski svet se ne briga za vse to. Za- nje ni vojne, one hočejo bahariti, pa naj velja kar hoče. Kdor vidi eleganco dam, more težko razumeti, kako da se ljubi hčeram, sestram, za- ročenkam in ženam naših vojakov, ki so dan na dan v smrtni nevarnosti, tako lišpati se. Tež- ka beda trka na naša vrata, toda lahkomisel- nost ne pozna mej in ničemurnost žensk trium- fira celo nad grobovi. Bahaštva je kot že dolgo ne - že otroci letajo v svili in samih dragih čip- kah. Seveda, alije vse to že plačano, tega se ne vidi. Gotovo je, da kaže velik delženstva boljših krogov neverjetno malo resnobe v sedanji do- bi. •• Očividci in poznavalci razmer so ugotav- ljali, da se je prava gorečnost žena že ohladila in da so se rane ločitve zacelile. Zaskrbljujoče so ugotavljali, da predmestno žensko barabstvo sploh ne posvečuje več nedelj in praznikov ter ne moli, ampak prav dobro živi ter da marsika- tera prodaja za plačilo čisto vse in se tako izpo- stavlja nevarnostim nalezljivih spolnih bolezni, s tem pa jih lahko prenese tudi naprej na druge. Nad ženskami, ki so bile pogoste tarče napa- dov, so se pritoževali tako kadilci kot nekadilci, ki so pritegnili prvim. Kadilci so bili ogorčeni nad tem, da stojijo pred tobačnimi trafikami ob dneh, ko so razdeljevali tobak na karte, osiveli možje in vojaki, ki so komaj čakali, da bi dobili kak zvitek tobaka ali cigareto, a na žalost pogo- sto brez uspeha. Takoj za njimi so se oglasili ne- kadilci in vzdihovali nad gostimi oblaki dima, ki so se vili v kavarnah. Moški so jih odnesli seveda brez poškodb, začuda se nihče ni obregnil ob starejše dame, ki so prav tako posedale po kotih kavarn. S toliko večjo zagrizenostjo so planili po deklicah, za katere so trdili, da so komaj za- pustile šolo in da spuščajo dim kakor Turki v ha- remu ter da kajenje za mlada dekleta očitno ni več poniževalno, postalo je celo moderno. De- klinam so prisojali še kratka krila in opažali, da kajenja niso bile vajene, da so kadile samo zato, da so kadile in se jim posmehovali, da se s tem samo moderno osmešujejo. Čudili so se, kje naj bi sploh dobile toliko tobaka in jim z obrazov brali, da jim nezdravo početje močno škoduje, sama tuberkuloza, ni pa nekdanjih zdravih in cvetočih lic. Zavzeli so se za to, da bi takšno po- četje "frajlam" in ženskam sploh prepovedali, jim odrekli tobak in ga oddali zares potrebnim kadilcem, vojakom, ki so tvegali svoja življenja 33 Slovenec, št. 163, l XLIII, 21. julij 1915, članek: "Vojna in ženska ničemurnost", str. 4. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 47 za domovino in srčno upali, da to ne bi ostal glas nekadečih v puščavi.34 Uboge ženske. Po velecenjenem mnenju za- skrbljenih popolnežev je bilo v Ljubljani mno- go žensk, ki so sicer iskale dela, a ga niso našle, še več pa naj bi bilo takih, ki dela sploh niso is- kale in so samo javkale nad draginjo ter se pre- življale zanašajoč se na podporo, z nadležnim beračenjem in še s čim slabšim. Mestni magi- strat je tudi sklenil prenehati z izplačevanjem podpore tistim, ki so prejemali državne že pris- pevke za preživljanje. Dela naj bi bilo namreč dovolj in magistrat bi moškim in ženskam, ki so bili sposobni in pripravljeni delati, nakazoval dela in jim plačeval običajni dnevni zaslužek. Kdor ne bi hotel delati, bi ostal brez podpore. S tem je mestni magistrat hotel napraviti konec le- nuharjenju in beračenju in odredil, naj se brez- delneži priglasijo za delo, občane pa opozoril, naj za delo sposobne osebe, ki so beračile po hišah, pošljejo na mestni magistrat.35 Dekleta, ki so bila v mirnem času navajena od- hajati za dobrim zaslužkom v Trst, kjer so poma- gale boljšim družinam v gospodinjstvu, so po- sebej opozorili, naj ne hodijo v Trst. Veliko itali- janskih družin se je izselilo iz Trsta, zmanjšalo se je tudi število avstrijskih družin. Mnogo dru- žinskih očetov je padlo na bojnih poljih, gospe z otroki pa so si poiskale skromnejše stanovanje in niso več povpraševale po služkinjah. Dekleta pa so kljub temu vztrajala in hodila v Trst, tako da se je število brezposelnih služkinj pomnoži- lo, ljudje pa so jih začeli obtoževati tatvin in ne- nravnega življenja, v Trst da so prišle samo zato, da bi mogle svobodnejše zaživeti, ker jim delo na kmetih ni dišalo in so se celo hvalile s tem, da v vseh treh mesecih, ki so jih preživele doma, niso poprijele za nobeno kmečko delo. V Trstu so meščanom predstavljale pravo javno nadlo- go, svojim domačim pa včasih tudi sramoto.36 Glasovi pravičnikov so po tiskanih straneh to- žili nad izprijenostjo mladine, ki jo je povzroči- lo katastrofalno stanje javne morale med vojno. Vsi so se strinjali, da svet že par stoletij ni doži- vel kaj podobnega, kar so uganjale nekatere ženske v najboljših slojih, dame, gospodične, 34 Slovence, št. 47. I XLV. 27. februar 1917, članek: "Tudi znamenje časa", str. 3- 35 Slovenski narod, št. 82, I. XLIX, 10. april 1916, članek: "Ženske, na delo!", str. 3- 36 Slovenec, št. 198, I. XL1II, 31- avgust 1915, članek: "De- kleta, ne hodite sedaj v Trst službe iskat!", str. 6. delavke in kmetice, vse enako podlo. Početje nekaterih moških da presega nemoralo Grkov, Rimljanov in Francozov pred revolucijo. S sla- bim zgledom se je nemorala razširila še med mladino, zlasti žensko. Prestopki in zločini mla- dine so se med vojno prav gotovo pomnožili, vendar so bili vzroki za to tudi slabe življenjske razmere, v katere so bili otroci pahnjeni. Otrok, ki ni imel dosti hrane, je laže podlegel slabim vplivom. Slaba telesna nega in slaba obleka v ta- kratnem času sta bili kot nekakšna uniforma be- raštva in propalosti, otroci v boljših oblačilih so se instiktivno ogibali bednih sovrstnikov. Sta- novanja so bila zelo draga in v eni sobi je prebi- valo tudi po pet oseb, dostikrat ne samo doma- či, ampak tudi še tuji ljudje. Prenapolnjena sta- novanja največkrat niso bila čista, prej so bila podobna močvirjem bolezenskih klic, izprije- nosti in alkoholizma.37 Časi šoli niso bili prijazni in mnogo mladine, ki ni pomagala doma pri hišnih delih, se je čez dan potepalo po mestu. Našla so se dekleta v nežni starosti, ki so hodila okrog vojašnic in skušala navezovati stike z vojaki, brez sramu po- stopala naokoli z drugim spolom iz neznanih krajev in prišla na slab glas s takšnim vedenjem. Dečki so drugače razgrajali. Po ulicah so upri- zarjali prave bitke s preklami in se zraven nez- nosno drli, preklinjali, se pretepali in se obnaša- li kot pravi divjaki. Mimoidoči so bili preseneče- ni spričo grdih zmerljivk, ki so jih bili deležni, če so prečkali pot razuzdancem.Velikokrat so jih stanovalci z oken svarili, a so jim pokvarjenci vrnili tako sočne žalitve, da so se zardelih lic umaknili nazaj za zavese. Kranjski deželni predsednik grof Attems je v jeseni 1916 sicer glede obnašanja mladine izdal posebno naredbo, ki je bila namenjena deželi, ki je spadala v območje jugozahodne fronte. Po njej bi bilo mladoletnim osebam prepovedano javno kaditi, kartati v javnih lokalih, obiskovati javne hiše ali vlačuge ali se po deveti uri zvečer potikati izven doma. Gostilne in lokale je bilo dovoljeno po tem ukazu mladini obiskovati sa- mo v spremstvu odraslih do devete ure zvečer. Obiskovanje žganjarn je bilo mladini sploh pre- povedano. Izjeme so bile dovoljene samo na potovanjih in pri obiskovanjih stalnih mest za prehrano. Lastniki varietejev in podobnih loka- lov so morali mladini prepovedati ogled njiho- 37 Tedenske slike, št. 39,1.111, 27. september 1916, članek- "Izprijena mladina ", str. 539-542. VSE ZA ZGODOVINO 48 ZGODOVINA ZA VSE vih predstav. Kinomatografe je smela mladina obiskovati le, če so se predstave končale pred osmo uro zvečer in če je bil program primeren. Mladini je bilo prepovedano prodajati tobak in izdelke umazane literature. Napovedane so bile kazni za take prestopke in kazni za osebe, ki bi zapeljevale mladoletne osebe v prepovedana dejanja in jim za to dajale prepovedana sreds- tva. Zapretili so tudi osebam, ki bi zanemarjale dolžnost nadzorstva.38 Pričakovanja pa se niso uresničila. Fantalini so kadili po ulicah kakor za stavo, par izložb pri ljubljanskih knjigarnarjih pa je bilo baje takih, da je človek moral zardeti že, ko je šel mimo.39 Skrb za mladino je delno prevzel Rdeči križ in z različnimi oblikami pomoči skušal mladostni- ke obvarovati ran težkega časa. Matere niso vedno imele časa, da bi poleg skrbi, kako preži- veti družino, nadzirale še otroke, ki so se poraz- gubili sem in tja in imeli vse možnosti, da se raz- vijejo v prave male razbojnike ali spretne tatice. Rdeči križ je imel za svojo dolžnost, da bojevni- kom na bojiščih prihranijo žalost ob pogledu na slabo razvijajočo se deco. Otroke je sprejemal v otroške domove še posebno v počitniškem ča- su, ko je bila nevarnost skušnjave največja. Ena tretjina prispevkov Tedna za Rdeči križ je bila namenjena deželnim vojnopomožnim uradom in je ostala v domači deželi za mladinsko oskr- bo.40 Prostor pa se je našel tudi za pohvalo dijaštva, ki se je znašlo v resnih časih. Šolska dejavnost je ohromela, veliko šolskih prostorov so zavzele dobrodelne organizacije, kot je bil Rdeči križ, potrebovala jih je tudi vojaška oblast. Rezervna vojaška bolnica v Šentvidu je zasedla prostore Zavoda sv. Stanislava, del prostorov pa je v svo- je namene uporabljal Rdeči križ. Potovanja med počitnicami so postajala vse bolj redka, ni bilo dijaških veselic in koncertov ne izletov. Mnogo dijakov se je bojevalo za domovino, drugi so se prostovoljno javili za pomoč ranjencem, dijaki z dežele so pomagali doma pri poljedelstvu, dija- ki po mestih pa so nabirali kovine v vojne na- 38 Slovenski narod, št. 238,1. XLIX, 14. Oktober 1916, čla- nek: "V varstvo mladine", str. 3- 39 Slovenec, št. 48,1. XLV, 28. februar 1917, članek: "Varu- hi postave, kje ste?", str. 4. 40 Slovenec, št. 102,1. XLIV. 4. maj 1916, članek: "Vojna in mladina", str. 1. 41 Slovenec, št. 217, I. XLI1I, 28. september 1915, članek: "Našedijaštvo v resnih časih", str. 4. mene. Spet drugi so si poiskali delo po uradih in podjetjih, da so zaslužili in pomagali staršem, ki so ostali doma. Meščani so z veseljem ugotavlja- li, da ima narod, ki ima tak naraščaj, prihodnost zagotovljeno.41 Odobravanja so bile deležne tudi učenke li- cejsko-ljudske šole Mladika, ki so za božič voja- kom v strelskih jarkih poslale božična darila v obliki čokolade, cigaret in drugih dobrot, mi- mogrede pa napisale še spremno pisemce: "Pre- ljubi, hrabri vojak! Bližajo se božični prazniki, prazniki miru in sprave. Srdgineva, roka sega v roko. Sovragpa tega noče umeti. Napade divje, blazne, topov tuljenje, ogenj, jeklo, strupene pli- ne pošilja nam v pozdrav božični. In Sočo hoče, Trst, slovenska brda, domače loge, gaje čudovi- te, slovenskih src se hoče polastiti. Zaman ves trud, divjanje besno. Slovenski sini čujete na straži, cesarju zvesti, zvesti rodni grudi. Stotisoč src v hvaležnosti Vam bije in v činih hrabrih ži- veli boste vekomaj!'*1 Zviti mesarji, vrste za kruh, kaznovanje skrivanja zalog hrane V času med 24. majem 1915 in 26. oktobrom 1917, ko je bila končana soška fronta, je država za pomoč pri poravnavanju vojnih bremen raz- pisala pet vojnih posojil, in sicer drugo, tretje, četrto, peto in šesto vojno posojilo. Zvesto pre- bivalstvo je prosila, da bi ji s svojimi denarnimi sredstvi priskočilo na pomoč, ki ji je bila potreb- na za nadaljevanje in zmago v krvavi borbi. Dr- žava je ob tej priložnosti izdala obveznice za večje in manjše zneske, ki bi jih darovalo prebi- valstvo, sama pa se je zavezala, da bo vrnila po- sojeni denar najkasneje do 1. oktobra 1930 z vi- sokimi obrestmi. Posebnega povabila k udelež- bi so bili deležni kmetje. Pogumnim četam na bojišču so tako lahko pokazali hvaležnost za težke muke, v katerih so se znašli, ko so sovraž- niku preprečevali prodor v zaledna mesta in va- si ter pustošenje kmečkih polj. Poštni in davčni ter denarni uradi so sprejemali tiste, ki so želeli podpisati vojno posojilo.43 Domoljubne akcije skupno s težkimi razmera- mi so zmanjšale plačilno sposobnost prebivals- 42 Slovenski narod, št. 1, I. XLX, 2. januar 1917, članek: "Učenke licejsko-ljudske šole "Mladika" našim sloven- skim vojakom!", str. 5. « Domoljub, št. 43, I. XXVIII, 28. oktober 1915, članek: "Vojnoposojilo", str. 618. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 49 tva, ki je iz meseca v mesec lezlo v siromašnejše stanje. Življenje v senci hrabrih vojakov, begun- cev ter ljudi, ki so najprej potrebovali pomoč, ni bilo prijetno. Dobrodošlo blažilno sredstvo so bile davčne olajšave, ki so bile potrebne zaradi gospodar- skih razmer, ki jih je povzročila vojna. Vlada je glede hišnega davka odredila, da se odpiše last- niku hiše, ki je bil vojaška oseba ali pa uslužbe- nec, ki je zaradi vojne izgubil svoje delo, prav tako je bilo oproščeno davka podjetje, ki je bilo prisiljeno ustaviti ali zmanjšati svoje delo in ki je delno ali že v celoti nehalo plačevati najemnino za svoj obrat ter prenehalo z delom. Najemniki prostih stanovanj podjetja, ki je svojo dejavnost že opustilo ali zmanjšalo in ki svojih delavcev ni moglo več zaposlovati, so bili prav tako oproš- čeni hišno-najemninskega davka in tako za ne- določen čas ohranili brezplačno stanovanje.44 V krajih, ki so bili zaradi bližine sovražnikove- ga ognja neposredno ogroženi, so stanovanja, če so lastniki ali najemniki zbežali ali zapustili kraj na uradno povelje, postala prosta hišno-na- jemninskega davka.45 Splošni obrtni davek je bil precej olajšan za osebe, ki so bile vpoklicane v vojsko ali ki so morale zaradi slabih pogojev popolnoma opu- stiti oziroma skrčiti svojo obrt. Zmanjšane do- hodke so upoštevali tudi pri davku na dohodni- no.46 Izdatne olajšave so bile dovoljene pri izterje- vanju davkov. Vsako prisilno izterjevanje je bilo ustavljeno proti osebam, ki so bile vpoklicane pod orožje in ki denarno niso bile sposobne poravnavati obveznosti. Finančno ministrstvo je ukazalo podrejenim oblastem, naj prizaneslji- vo postopajo s svojci vpoklicanih, če je bilo nji- hovo gmotno stanje kritično.47 Kranjska deželna vlada je v začetku leta 1917 začela pripravljati zakonske predloge za usta- navljanje vojnih stanovanj, s katerimi bi ublažili stanovanjsko stisko, zvišali število rojstev in kmetom pomagali dvigniti gospodarstvo na no- ge ter tako v prihodnje povečali obrambno silo. Vlada je predlagala, naj država po posebnih sa- 44 Straža, št. 58,I. VII, 28. julij 1915, članek: "Davčne olaj- šave zavoljo vojske", str. 5. 45 Ibidem. 46 Ibidem. 47 Ibidem. mostojnih uradih posreduje pri izmenjavi kmečkih posesti in pospeševanju naseljevanja. Za naseljevanje bi prišli v poštev ne samo invali- di, sposobni za kmečko delo, temveč tudi drugi udeleženci vojne in delavci, ki zaradi stopnje in- validnosti niso bili sposobni delati v industriji, imeli pa so zdravo družino, ki bi lahko opravlja- la kmečka dela. Kolonizacijo naj bi omogočili veleposestniki s prostovoljnimi ponudbami za nakup zemljišč, če pa prostovoljcev ne bi bilo dovolj, bi morala država po prisilni poti, z razla- stitvijo, pridobiti zemljišča.48 Uspeh akcije bi bil popoln le, če pri koloniza- ciji ne bi mešali Slovencev z Neslovenci, ampak bi se ljudje morali naseljevati po narodnosti, ve- ri, šegah in življenjskih navadah sploh. Naselje- valni uradi zemlje ne bi smeli priskrbeti in pre- dati zemlje zgolj zaradi predaje same. Vsak voj- ni dom naj bi se pred vselitvijo uredilo in poleg zgradilo še prostore, potrebne za kmečko delo. Naseljenec bi le tako lahko uspešno obdeloval ponujeno mu zemljo in uspešno pospeševal produkcijo. Pri vsem tem je bilo treba paziti, da se ne bi množila bajtarija in proletariat. Denar za ustanavljanje vojnih domov naj bi pritekal iz državnih fondov in deželnih hipotekarnih zavo- dov.49 Zadovoljni zvoki srebanja nedeljskih kosil že dolgo niso več polnili ljubljanskih kuhinj, nede- lja je postala navaden dan, v katerem si je bilo treba poiskati hrano v dolgih jutranjih vrstah pred prodajalnami, ki so bile kmalu prazne. Uli- ce, nebo, vrata, otrok na oknu, ljudje, temno kri- lo, koraki, vse je izginilo, postalo en sam trpek izraz na obrazu ženske, brez kruha, brez mleka, brez sladkorja, brez olja, brez mesa, brez čoko- ladnih bonbonov za frfotavo deco. Oblast z uvedbo krušnih kart ni razveselila množic, v Ljubljani so ženske 8. maja 1915 celo protestira- le proti njihovi uvedbi. Podražitev živil za sto do tristo odstotkov je bedo v že tako ubožnih ljubljanskih slojih pove- čala in mestna občina je iz svojega ubožnega za- klada žrtvovala ogromne vsote. Cene živil pa se niso hotele ustaviti in so se dvigale v vrtoglave višine ter postale neznosne za revno prebivals- tvo. Mestna občina se je zato preskrbela s teste- ninami, krompirjem, fižolom, rižem, ješpre- 48 Slovenec, št. 49, l XLV, 1. marec 1917, članek: "K vpra- šanju o vojnih domovih ", str. 1. 49 Ibidem. VSE ZA ZGODOVINO 50 ZGODOVINA ZA VSE njem, mastjo, petrolejem in z moko ter odprla mestno vojno prodajalno na Turjaškem trgu, tri mestne vojne pekarne pa še na drugih koncih Ljubljane.50 Ljubljansko prebivalstvo je tako začelo dobi- vati dobra živila po nakupni ceni, ki je bila od dvajset do petdeset odstotkov nižja kot tržna ce- na, prebivalcem je bil na voljo vojni kruh, ki je bil po splošni sodbi ocenjen za najboljšega med vsemi vrstami kruha, ki so jih pekli v mestu. Uradne nakaznice, ki jih je uvedel mestni magi- strat, so omogočale, da so dobili cenejša živila res samo revnejši sloji in družine brez imetja z večjim številom otrok. Vsak dan so se na Turjaš- kem trgu (današnjem Novem trgu) prerivale trume kupcev, ki so čakali ure in ure, da so prišli na vrsto.51 Mestna občina je najrevnejšim dvakrat na me- sec brezplačno nakazovala nekatera živila. Na Dunajski cesti je odprla mestno vojno ljudsko kuhinjo, kjer so za majhen denar delili tople obroke. Takšna je bila skrb občinskega sveta slovenske bele Ljubljane.52 Revež je bil domala vsak uslužbenec in dela- vec, ker se plače niso mogle kosati z drvečo dra- ginjo. Vojska je zaprla meje dežele, dotok blaga iz tujih držav je zastal. Kupci so se znašli v zača- ranem krogu. Tisti, ki je kaj prideloval in izdelo- val, je bil tudi sam kupec in je poviševal cene svojih izdelkov v skladu s cenami blaga, ki jih je nameraval kupiti na trgu. Dražja obleka, dražji rokodelski izdelki so podražili kmetijske izdel- ke in obratno. Trgovina ni več delovala v okviru ustaljenih tirov, razvila se je nekakšna vmesna trgovina, ki je še imela nekaj malega zalog. Riža na primer ni bilo mogoče dobiti iz tovarn, kjer so ga luščili, temveč manjšo količino samo pre- ko posrednika.55 Kranjska deželna vlada je 16. julija 1915 izdala ukaz o maksimiranih cenah, po katerem je ljub- ljanski mestni magistrat določal najvišje nakup- ne in prodajne cene za živila in tako deloma zaustavil nenadzorovano rast cen. Vsako spre- membo najvišjih cen je magistrat objavljal na tr- gu na posebnih deskah. Maksimirane cene niso veljale le za živila, ki so se prodajala in kupovala na trgu, temveč tudi, če se je z njimi trgovalo po mestu, zato so morali imeti vsi obrtniki, ki so ži- vila prodajali v svojih prodajalnah, na vidnem mestu pritrjen list z napisanimi najvišjimi cena- mi.54 Razdeljevanje živeža med mestno prebivals- tvo so spremljale velike težave. Ženske in otroci so v dolgih vrstah stali pred prodajalnami in ča- kali ure in ure, nazadnje pa so bili prikrajšani za svoje drobtinice in so praznih rok, žalostni in lačni odhajali domov. Vzrok za počasno proda- jo je bila tudi gneča sama, ljudje se niso vedno postavili v vrsto in tako so nehote ustvarili od- lično priložnost za spretne tatice, dogajale pa so se tudi nesreče. Nestrpna množica je ob besedi kruh pozabila na ljudi okoli sebe in včasih pov- zročila pravo tragedijo, kot se je to dogodilo ne- srečnemu dečku, ki so mu najprej zlomili roko in ga tako pregazili, da je kasneje umrl za poš- kodbami.55 Gospodinje so imele veliko dela, če so hotele za silo vzdrževati sloves svoje prejšnje kuhinje. Prava umetnost je bilo nasititi vsak dan kopico vedno lačnih kratkohlačnikov. Uvedba treh brezmesnih dni in odredbe o nakazilih za mast so gospodinjam pripravile nove skrbi. Mali jed- ci se niso dali kar tako prepričati, da človek po- trebuje v resnici manj, kakor se mu dozdeva in da mu zato še ni treba biti lačen. Ne, oni niso hoteli najprej nič slišati o rastlinskih beljakovi- nah, ki naj bi nadomestile meso, a so se sčasoma morali ukloniti, njihova mati je seveda laže do- bila poceni fižol kot goveje meso, na trgu pa so se dobile tudi cenejše nesoljene in posušene ri- be.56 Med pomembnejše gospodarske naloge v ča- su vojne je spadalo tudi varčevanje z zalogami moke. Pšenična in ržena moka, ki ju porabniki prej niso mešali z ostalimi vrstami, sta počasi iz- ginjali z miz, kjer so mesili kruh. Nadomestile so ju koruzna, ječmenova in krompirjeva moka. Koruzno moko in koruzni zdrob so uporabljali za paniranje, za polento, priloge in sladke jedi, rižev zdrob pa kot nadomestek za pšeničnega. Na mizah so pogosto stale jedi, ki za svojo pri- 5° Tedenske slike. št. 24. i II, 30. junij 1915, članek: -Mesto Ijubljana za časa vojne" sl Ibidem. 52 Ibidem. 53 Domoljub, št. 43.1 XXVIII, 28. oktober 1915, članek: "O draginji", str. 617. 54 Slovenski narod, št. 177,1. XLV11I, 5. avgust 1915, "Raz- glas o maksimiranih cenah", str. 5. 55 Slovenec, št. 291, i XLI1I, 21. december 191.5, članek: "Gnečapred vojnimi trgovinami", str. 4. 56 Slovenski narod, št. 207, I. XL1X, 11. september 1916, članek: "Kuhinja v dobi vojne", str. 4. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 51 pravo niso potrebovale sploh nobene moke. Zelenjavna juha brez prežganja je bila varčna že zaradi tega, ker ni vsebovala mesa. Mlečne juhe, krompirjeve jedi in riževe jedi so bile dovolj na- sitne in tudi tako se je porabilo manj kruha in drugih izdelkov iz moke.57 Deželna vlada je zaradi težav pri preskrbi mo- ke v maju 1915 izdala odredbo, ki je vpeljala krušne karte za uporabo kruha in moke. Osebe, ki so imele večjo zalogo moke, kot jo je bilo mo- goče dobiti na krušne karte, niso dobile nobene krušne karte, dokler se niso zmanjšale njihove lastne zaloge. Pravico do krušne karte so spet dobile, ko so prodale na za to določenem mestu toliko moke iz svoje zaloge, da so resnično po- trebovale krušno karto. Domača gospodinjstva so lahko obdržala le toliko lastne pšenične mo- ke, kolikor je bilo potrebno in zadostno za pri- pravljanje jedil do nove žetve, poraba te in rže- ne moke je bila za peko kruha doma prepove- dana. Preostanek moke, ki je niso potrebovali, so gospodinje morale prodati ali zamenjati za druge vrste moke. Da se zaloge ne bi kopičile, so bile karte urejene tako, da količina moke in kruha v štirinajstih dneh ne bi presegla enega kilograma na osebo. Letoviščarji so v skladu s to odredbo pred odhodom v letovišče naznanili dovoljeno zalogo moke oblastem in jo vzeli s seboj v prijavljeni količini.5" Odredba je vsebovala tudi določbe, da se za- loge, ki so preostajale, ne bi pokvarile. Vlada se je pri izdaji odredbe nekoliko ozirala tudi na različne sloje prebivalstva in njihove potrebe. Točka 9 te odredbe je dala možnost, da so lahko uporabljali prihranke krušnih kart v domačem okraju za vse, ki so bili podvrženi težkemu delu in so zato potrebovali okrepčilna močnata jedi- la in kruh. Vsak, ki je izrazil željo, se je lahko od- povedal enemu delu krušne karte in ga poklo- nil tistemu, ki ni mogel shajati z odmerjeno koli- čino kruha in moke. Odpovedi krušnih kart so sprejemali posebni krušni uradi.59 Opozorila prebivalstvu, naj strpno pričaka svoj kos kruha, niso zalegla. Ljudje so planili pred vojno prodajalno, ki je dobila hlebce prva in neredko so na pomoč priskočili možje posta- ve. Cele gruče so romale od prodajalne do pro- dajalne in tako nekatere stranke niso dobile kruha, ker so bile povsod zraven, a nikjer pravo- časno. 10. januarja 1916 je mestni magistrat v ta namen določil čas, med katerim so začele po- slovati pekarne. Kruh je bil poslej na voljo od sedme ure zjutraj, vse dotlej, dokler kruha ni zmanjkalo, od šeste do osme ure zvečer pa so kruh dobili tisti meščani, ki odhajali na delo že zgodaj zjutraj.60 Januarja 1916 sta goriški deželni glavar Fai- dutti in namestnik kranjskega deželnega glavar- ja dr. Lampe posredovala pri odgovornih mini- strih na Dunaju, da bi vojnožitni prometni za- vod storil kaj več za preskrbo z živili in krmili na Goriškem in Kranjskem. Dr. Lampe je opozoril na vojne dajatve kranjske dežele, ki je bila prisi- ljena skrčiti število živine zaradi vojnih prispev- kov. Prehrano s kruhom je ocenil za pomanjklji- vo ne le v mestih, temveč tudi v mnogih obči- nah po deželi. Velika bremena, ki jih je nosila Kranjska kot najbližja dežela soški fronti, je no- tranji minister Hohenlohe upošteval in obljubil, da bo sporočil vojnožitnemu prometnemu za- vodu, naj prisluhne deželi Kranjski v njenih prošnjah.61 Preskrba z mlekom je vsako leto bolj pešala. Primanjkovalo je močnih krmil in krav molznic, vzrok temu pomanjkanju pa je bila tudi preko- merna poraba mleka v namene, ki so bili za tiste čase že pravo razkošje. Mleko je predstavljalo velik del vsakdanje prehrane otrokom, bolni- kom, delavcem, kmetom in malim meščanom, zato se je deželna vlada z več ministrskimi na- redbami postavila po robu pretiravanju v pora- bi mleka in prepovedala razsipavati z mlekom v luksuzne namene. Od novembra 1915 je bilo po celi Avstriji prepovedano izdelovati penasto smetano, ki so je veliko porabili v kavarnah za dodatek h kavi in čaju, sčasoma pa so sploh pre- povedali prodajo katerekoli smetane. Prepoved se je nanašala tudi na uporabo mleka v industri- ji, ustavljena je bila proizvodnja čokolade, krem, sladoleda in bonbonov. Količino mleka za izdelavo sira so močno omejili.62 Deželne vlade so imele pravico prepovedati strežbo mleka samega ali pa kot dodatka k pija- 57 58 59 Slovenski narod, št. 190, I. XLVIII, 20. avgust 1915, Čla- nek: " Varčevanje z zalogami moke", str. 3- Straža, št. 42, l. VII, 28. maj 1915, "Krušne karte", str. 4. Ibidem. 60 Slovenec, št. 5, I. XLIV, 8. januar 1916, Članek: "Določi- tev Casa za prodajo kruha", str. 5. 61 Domoljub, št. 5, l. XXIX, 3- februar 1916, Članek: "Pre- skrba z živili", str. 60. 62 Slovenec, št. 273, l- XLIII, 29. november 1915, "Nova na- redba glede mleka ", str. 4. VSE ZA ZGODOVINO 52 ZGODOVINA ZA VSE Artilerija v Trnovem (Fototeka ZAL) či po gostilnah in kavarnah med določenimi urami dneva. Prav tako je lahko prepovedala ra- bo kondenziranega mleka po gostinskih in ka- varniških obratih in tako skušala zagotoviti mle- ko predvsem otrokom, doječim materam in bol- nikom."1 Slabe preskrbe in pomanjkanja mleka pa v Ljubljani ni spremenila niti ustanovitev Preskr- bovalnice za mleko. Najnujnejšo količino mle- ka je bilo treba priskrbeti vsaj za dojenčke in bolnike, ki druge hrane niso mogli uživati. Sle- dila je omejitev izdajanja zdravniških spričeval in zdravniki so jih spisali le za bolnike, ki jim je mleko predstavljalo edino ali pa nujno potreb- no živilo. Mleko na nakaznice naj bi dobivali dojenčki, porodnice in težki bolniki.61 Še slabše razmere so nastopile v letu 1917, ko so mestni aprovizaciji, ki je prevzela oskrbo me- sta, dovažali tako malo mleka, da je včasih po- krila komaj četrtino nakazil. Vojne prodajalne bi morale na nakaznice dobiti približno tisoč li- trov mleka, od tega tristo petdeset litrov na po- sebne rdeče nakaznice za dojenčke. Večkrat se je pripetilo, da so pripeljali samo dvesto štiride- set litrov mleka, kar ni zadostovalo niti za oskr- bo dojenčkov in težkih bolnikov/'5 63 64 65 To- Ibidem. Slovence, št. 279.I. XLIV, 5. december 1916. članek manjkanje mleka v Ljubljani", str. 4. Slovenec, št. .54, I. XIV, 7. marec 1917, "Ljubljanske no vice', str. 5. Promet in porabo sladkorja je uredila kranj- ska deželna vlada 8. marca 1916. Povečanje ne- posredne porabe sladkorja pri prebivalstvu, po- večanje porabe v industriji in obrti ter večje zahteve vojne uprave so narekovali ukrep, ker je obenem znatno nazadovala proizvodnja slad- korja, posledica tega pa je bila, da so kopnele zaloge sladkorja.66 Izkaznice za sladkor so na Kranjskem vpeljali 19- marca 1916 in so bile veljavne štiri tedne. Nanje je bilo mogoče dobiti en kilogram slad- korja, sestavljene pa so bile iz osmih odrezkov; vsaka je pomenila eno osmino kilograma slad- korja. Poslovalnice za izročanje izkaznic so do- ločila politična okrajna oblastva, prav tako tudi dneve in ure za izdajanje izkaznic. Izkaznice so dobile samo osebe, ki v lastnem gospodinjstvu niso imele več kot dva in pol kilograma sladkor- ja na osebo. Vsak, ki je hotel dobiti izkaznico, je moral navesti število oseb v gospodinjstvu in pi- smeno izjaviti, da osebe, ki pri njem živijo, ni- majo več kot dva in pol kilograma sladkorja.67 Sladkor so od 19. marca 1916 začeli prodajati samo še na izkaznice za sladkor. Prodajalci so morali odrezke izkaznic shraniti in jih oddati političnemu okrajnemu oblastvu, da so lahko 66 Slovenec, št. 59, 1. XLIV, 13- marec 1916, "Razglas c. kr. deželne i 'lade za Kranjsko z dne S. marca 1916 o uredi- 67 t vi prometa z obdavčenim sladkorjem", str. 1. Ibidem. VSU ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 53 dobili prejemnice, ki so bile predpisane za do- bavo sladkorja. Zamolčane zaloge sladkorja so pripadle državi.68 Posamezne osebe, ki so jih oskrbovali v člove- koljubnih in dobrodelnih zavodih, v samosta- nih, vojaških zavodih, v učiliščih in šolskih do- movih, v prisilnih delavnicah in jetnišnicah, ni- so dobile izkaznic za sladkor. Omenjeni zavodi so dobivali sladkor s prejemnicami.69 Gostilne in krčme, peki in slaščičarji so prav tako dobivali sladkor na prejemnice.70 Prejemnice so politična oblastva izdajala sa- mo za sladkor, ki je količinsko zadoščal za osem tednov. Prejemnice so bile neprenosljive. Zavo- di in podjetja so morali upravičenost svoje po- trebe po sladkorju dokazati s poslovnimi knji- gami in zapiski. Pismeno so morali potrditi, da njihove zaloge niso presegale količine sladkor- ja, ki je bila določena za osem tednov. Prejemni- ce so služile predvsem za nadzor porabe in ne za dejanski nakup sladkorja.71 Obrati in zavodi so morali voditi vpisne knji- ge, iz katerih je bilo razvidno stanje zaloge v za- četku vsakega meseca, mesečni prirastek in vir dobave. Sladkor so za prejemnice dobivali tudi trgovci in prodajalci, veletrgovci pa so sladkor lahko kupovali vnaprej, ne da bi za to potrebovali pre- jemnice, bili pa so pod neposredno kontrolo sladkorne centrale.72 Predelovalci sladkorja in izdelovalci sladkor- nega blaga, čokolade, bonbonov, marmelade, konzerv, likerjev in sadnih sokov so dobili slad- kor preko sladkorne centrale, ki so ji poprej sporočili svoje potrebe.7* Nadzor je bilo treba okrepiti na mesarskem tr- gu, kjer so se razpasli nepošteni mesarji, ki so zlasti telečje meso pod roko prodajali privilegi- ranim strankam. Mesarjem so zabičali, da mesa ne smejo prodajati drugače kot na drobno. Pra- vica in dolžnost vsakega meščana je bila, da ne- poštenega mesarja prijavi tržnemu stražniku, ta 68 Ibidem. 69 Ibidem. 70 Ibidem. 71 Ibidem. 72 Ibidem. 73 Ibidem. pa je ukrepal naprej, tako da so mesarja kazno- vali in ni mogel več dobiti živine ter so ga od- stranili s trga. Dokler je imel mesar dovolj mesa na razpolago, ga je moral dati vsakomur in ne le stalnim odjemalcem. V večjih količinah (več kot dva kilograma) so smeli meso dobiti samo zavo- di, gostilne in vojaški oddelki, vendar na nakazi- la mestne aprovizacije. Nakazila so ob prevze- mu mesa pokazali mesarju in jih ob izhodu z mesnega trga izročiti stražniku. Stražniki pri iz- hodih na mesnem trgu so bili dolžni paziti zlasti na tujce, da ne bi odnašali masti in mesa v kovč- kih in nahrbtnikih, kar ni bilo redko videti.74 Stiska s preskrbo mesa v mestu Ljubljana je bi- la tolikšna, da je mestni magistrat sklenil uvesti brezmesne in mesne dneve, sčasoma je po me- su zadišalo le še enkrat na teden, pa še to ne po- vsod. Mesto je po izračunih potrebovalo petin- štirideset tisoč kilogramov mesa na teden, kar se je ujemalo z osemnajstimi dekagrami na ose- bo v enem tednu, dobivalo pa je dvanajst tisoč kilogramov mesa prav zaradi premajhne količi- ne živine, ki jo je dobilo mesto. Omejitev pora- be mesa je zadela tudi gostilničarje. Veliko je bi- lo razburjenja ob novici, da bo morala Kranjska dati več sto glav goveje živine za Trst. Ogorčeno prebivalstvo se je pritoževalo nad centralnimi uradi na Dunaju, najbolj pa nad lastno kranjsko deželno vlado, ki se ni dovolj potrudila, da bi domačemu prebivalstvu zagotovila prepotreb- ni živež; Ljubljančani da od samih slin pač ne morejo živeti.75 Med vojnimi razmerami je bilo zaradi po- manjkanja olja, masti in sveč prepovedana raz- svedjava grobov in rakev. Neupoštevanje pre- povedi je mestni vojni urad kaznoval z izterjavo denarja v znesku petsto kron ali z zaporno kaz- nijo enega meseca. Olje so izdajali le na izkazni- ce mestne vojne prodajalne, na osebo je bilo določeno četrt litra olja, ki je bilo namenjeno za tiste, ki so ga resnično potrebovali, ne pa za iz- birčne in "malkontentne" ljudi. Nekateri mešča- ni so namreč vihali nosove nad oljem iz skladiš- ča glavnega mestnega kolodvora, ki je vsebova- lo tudi primesi lanenega olja in ki ga je priskrbe- la mestna aprovizacija. Med čakajoče v vrsti pred vrati vojne prodajalne so hujskači vnesli dvom in odvračali ljudi od nakupa. "Olikani" "Poo- 74 Slovenec, št. 58, I. XLV, 12. marec 1917, članek: streno nadzorstvo na mesraskem trgu ", str. 5. 75 Slovenec, it. 102, I. XLV, 5- maj 1917, članek: Strašno pomanjkanje mesa v Ljubljani", str. 6. VSE ZA ZGODOVINO 54 ZGODOVINA ZA VSE meščani so počastili tudi mestnega župana dr. Ivana Tavčarja z nepodpisanimi dopisi, da hoče z oljem ljudi odreti, da, celo zastrupiti. Na seji mestnega aprovizacijskega odseka so navzoči ugotovili, da prebivalstvo ne zna ceniti prizade- vanj mestne aprovizacije, ki je s prošnjo, naslov- ljeno na deželno vlado, uspela pridobiti vskla- diščeno olje in je skušala le pomagati ljudem. Zupan dr. Tavčar je celo predlagal, naj bi odsek ustavil nadaljnjo prodajo olja .7• Obdržati dobra in poslušna srca v času, ki ni obljubljal nobenih sladkih presenečenj, je bilo prekleto težko. Človeku, ki je trpel vsesplošno pomanjkanje, je bilo težko vedno slediti uka- zom oblasti in pomisliti, da je nekje nekdo na bojišču ali pa nemara čisto blizu, že v sosednji sobi, mogoče oprtan z begunsko usodo, lahko ženska in njen otrok, sama s spominom na ne- kega moškega, ki je včasih skupaj z njima sedel za mizo, da so ljudje še bolj lačni, kot je on sam. Na skrivaj je za omaro skrival zalogaje, ki jih ni porabil in ki bi njemu, ne drugim, prišli prav ob napovedanih še hujših časih. Nobenega dvoma ni, da eden ali dva uboga reveža nista mogla na- kopičiti zalog, ki bi prav prišle večjemu številu ubožnega prebivalstva ali kar celi vojski na ju- gozahodni fronti. Pa ju je oblast kljub temu vtaknila v isti koš kot obrtnike in vojne dobič- karje, ki so z velikimi, neprijavljenimi zalogami goljufali državo. Naročilo poveljstva jugozahod- ne fronte z dne 24. februarja 1916 se je namreč neusmiljeno glasilo: "Vsakoprikrivanje in zadr- ževanje zalog žita, sočivja in mlinskih izdelkov, ki so naznanilu zavezana ali določena za od- dajo, je strogo prepovedano. Isto velja glede neobhodno potrebnih reči, ki zanje oblastvo predpiše dolžnost naznanila. Skrivanje je ka- kor izdajstvo domovine in se bo brezobzirno kaznovalo z denarno kaznijo 20. 000 kron ozi- roma z zaporno kaznijo do 1. leta. Zaloge se bo- do zasegle. Pri obrtnikih se bo brez prizanaša- nja izrekla izguba obrtne pravice. Vsak tak pri- mer se bo objavil. Obrtniki, ki se branijo oddati neobhodno potrebnih reči, najsi so stari odje- malci ali ne, bodo kaznovani z denarno kazni- jo do 200 kron, z izgubo obrtne pravice, po okol- nosti tudi z zaporom do 6 mesecev. Vsako naku- povanje neobhodno potrebnih reči preko tekoče lastne potrebe - požeruštvo -je zaničljivo; oško- duje tržni položaj, otežkoča posebno oskrbova- nje revnega ljudstva, nas slabi v gospodarskem boju in krepi naše sovražnike. Tako neopraviče- no nakupovanje iz strahu se mora ožigosati kot strahopetstvo in domovini sovražno dejanje. Prebivalstvo se poziva v svojem lastnem inte- resu, da ta razglas natančno upošteva. Gospo- darski boj, ki so nam ga vsilili sovražniki, zahte- va odločno, da se naj skupno z našimi vrlimi če- tami na frontah bori vse zaledje s svojimi sreds- tvi in s požrtvovalnim samozatajevanjem. '•1 Konec kulture velikih odrskih idealov Včasih je kdo pozabil, da obstaja tudi življenje brez nenehnih novic o neizprosnih bojih in smrtih, o gorečih domovih in bežečih ljudeh, brez novic o svinčenih oblakih in mrtvih željah, življenje brez kruha na nakaznice. Marsikdo je pozabil na tople občutke sreče ob urah, ko so predmeti prestopili meje svojih obrisov in se razblinili v meglici večera in je dnevno življenje v slikah razpotegnjeno polzelo pred očmi. Čas morda za večerno predstavo, knjigo, zvoke strun, klavirskih tipk. Življenje v razbolelem voj- nem času se je polnilo z dramami prizadetih, z gledaliških desk so se preselile med ljudi. Da, tu- di lepe umetnosti tedanjega časa so se prilago- dile drugačnim razmeram; s številnimi dobro- delnimi predstavami so za kakšno urico razsvet- lile mračne misli. Zamrla pa je slovenska gledališka umetnost,78 brez gledališča so ostali Ljubljana, Maribor, Trst in Celje, le še na Jesenicah je tu in tam oder še zaživel. Vojna je vzela vse igralce, nekateri pa so odšli na Hrvaško, kjer so bile razmere boljše. V Ljubljani so spet uprizarjali samo nemške igre, stare po deset let in več, v Deželno gledališče pa se je naselil kino Central. In kaj so igrali po gledališčih? Le redko so odi- grali kaj takega, kar bi dihalo vzvišeno, plemeni- to življenje. Lože in parter so bili pri takih pred- stavah prazni, gledalci pa hladni, za njih se res ni splačalo igrati. Ljudstvo si je želelo ljubezen- skih dram o nezvesti ljubezni. Ob takih igrah so se ljudje zabavali in so vedno prinesle denar, ni- so pa seveda prinesle kraljestva idealov, kjer naj 76 Slovenec, št. 196.1. XLIV, 31. avgust 1916, članek: "Olje mestne aprovizacije in ljubljansko občinstvo", str. 7. 77 Slovenec, št. 66, I. XLIV, 21. marec 1916, "Naročilo po- veljstva jugozahodne fronte z dne 24. februarja 1916", str. 1. 78 Tedenske slike, št. 14,1.111, 5. april 1916, članek: "Vojna in gledališče", str. 215. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 55 bi živeli požrtvovalni in očiščeni junaki. Če je moč verjeti časopisom, so prešuštne zgodbe najbolj ugajale gospodi, med njimi posebno ženskam, ki so trdile, da prešuštvo raje gledajo, same pa ga ne bi nikoli storile. Množice so pač najraje posegale po lahko prebavljivih stvareh, ki so gledališču prinašale vir dohodka. Klasiki, ki so omogočili, da se je v gledališču praznovala lepota, in ki so greh, krivdo ter krepost postavili vsakega na svoje mesto, so bili pozabljeni, kaz- nujoča satira in oživljajoč humor sta malodane izgubila svojo domovinsko pravico na odru. Kdor je želel uživati ob taktih muzike in to skupaj združiti z dobrim namenom, se je mogel udeleževati velikega števila domoljubnih in do- brodelnih koncertov, ki so jih njihovi izvajalci prirejali v korist Soškemu zakladu, kamor se je stekal denar za vojake na fronti; prirejali so jih za goriške begunce, igrali so v korist •. kr. Av- strijskega zaklada za vojaške vdove in sirote, kjer so darove pobirale gospodične s črnoru- menimi pentljami. Denarnih sredstev, zbranih s takimi prireditvami, so bili deležni tudi zaslužni bolniki in invalidni vojaki. Preigravali so dela Liszta, Beethovna, Bizeta, Wagnerja, Masneta, Mozarta, priljubljena je bila preroška Gregorči- čeva pesem Soči, ki jo je za solo, mešani zbor in orkester uglasbil skladatelj Hugolin Sattner. Po- slušati je bilo mogoče zvoke vojaške Soške god- be, ciganske godbe in godbe na lok. Koncerte so poslušali ljubljanski meščani v kavarnah Evropa, Kasino in Union, v hotelih Bellevue, Ti- voli in Union in v večjih gostilnah, ki so razpola- gale s prostornim vrtom. Glasbena matica je bila večkrat med prireditelji koncertov, zanje pa so skrbele tudi ljubljanske vojaške oblasti. Kina Central in Ideal sta vabila na večerne predstave filmskih dram, dokumentarnih fil- mov, vsak teden je bilo na sporedu "Vojnote- densko poročilo." Velik odmev je imelo preda- vanje slavne vojne poročevalke Alice Schalek z naslovom "Tri mesece na soški bojni črti"79, ki ga je pospremila z dvesto dvaindvajsetimi barv- nimi fotografijami z bojišča. Čisti dobiček je bil namenjen vdovam in sirotam v bojih padlih Ljubljančanov. Prav tako je za svoj denarni sklad poskrbela Posredovalnica za goriške be- gunce v Ljubljani, ki je v kino Central privabila ljudi, da so si ogledali filmsko predstavo v čast pogumnega goriškega dekleta Berte Kenda, ki ji je eksplozija bombe odtrgala nogo, medtem ko je s hrano oskrbovala vojake.80 Kranjski deželni šolski svet je šolski mladini najtopleje priporočal ogled dokumentarca "De- seta soška bitka",81 za katero sedaj vemo, da je bila predzadnja, pred mračno in megleno okto- brsko bitko, ki je avstroogrsko armado tudi po zaslugi slovenskih vojakov, ki so na tej bojni črti branili svojo zemljo, ovenčala z uspehom in za- ključila z bitkami Soškem. Kulturno ozračje torej ni moglo biti prav nič zadovoljno z novim vetrom, ki je prepihal ljub- ljansko kotlino, še posebej to ni bilo prijetno za slovensko kulturo, ki ji je bližnje bojišče z mobi- lizacijo vzelo ogromno ustvarjalnih sil, zredčilo pa je tudi vrste samih ljubiteljev umetnosti, zara- di katerih je pravzaprav slovenska umetniška misel brstela. Stisko je povečalo še pomanjka- nje prostorov, veliko jih je bilo namreč spreme- njenih v vojaške bolnišnice in napolnjenih z vojsko in tudi to je prispevalo k temu, da je kul- tura nasploh za nekaj časa postala sirota. Med- tem ko si je nemška ustvarjalnost v letih 1916 in 1917 opomogla, je slovenska umetniška dejav- nost zašla v krizo za celi dve leti. Čas za prebuje- nje je zopet nastopil z majem 1917, potem, ko je cesar Karel po dolgem mirovanju zopet sklical parlament in je na njegovi seji, 30. maja 1917, Jugoslovanski klub dal na svetlo majniško de- klaracijo, ki je zahtevala več pravic za južnoslo- vanske narode, združene v svoji državi pod žez- lom habsburške monarhije. Izjava je bila v slo- venskih deželah deležna večje pozornosti v je- seni, po 15. septembru 1917, ko je bila podpisa- na ljubljanska izjava, ki je prinesla svežo kri v slovensko samozavest. Zusammenfassung "Im Süden wiederholen sich die Zeiten Vater Radetzkys" Das Alltagsleben in Laibach während des Ersten Weltkriegs Der Krieg ist eine tote Zeit, eine tote Zeit für das Leben. Die Männer ziehen mutig, mit kämpferischem Geist in den Kampf für die Ehre 79 Slovence, št. 243.I- XLIV. 23. oktober 1916, članek: "Ali- ce Sclialek v Ljubljani", str 5 80 Slovenec, ¡t. 223, /• XLI1I. 30. september 1915, članek- "Dobrodelna predstava v korist junakinje s Krna Berte Kenda ", str. 4. 81 Slovenec, št. 147,1. XLV, 30. junij 1917, članek: "Deseta soška bilka v filmu ", str. 4. VSE ZA ZGODOVINO 56 ZGODOVINA ZA VSE der Heimat, aber auch besorgt, im Bewußtsein, daß sie Schwächere und Verletzlichere als sie es sind, hinter sich lassen. Über die tapferen Sol- daten ist vieles geschrieben, man kennt ihre mit Ehrenkreuzen und Orden ausgezeichneten Verdienste, man kennt ihr Zaudern, ihre Schwä- chen und Nöte. Die in Hinterland Zurück- gebliebenen aber bleiben angesichts der mili- tärischen Erfolge der heimischen Truppen meist ohne jene Aufmerksamkeit und Sorge, die sie verdienen. Trostworte sind zwar schön und lindernd, sie sind aber kein Brot, das man essen könnte. Gerade diesen Vergessenen aus den Kulissen des Krieges versucht die vor- liegende Abhandlung auf ihrem Weg durch zwei schwere Jahre, voller Geschützdonner der Isonzofront, zu folgen. An der stellenweise humorvollen Schreibart soll dabei nicht Anstoß genommen werden, denn manchmal muß ein wenig Lachen die schlimmen Augenblicke er- hellen. Das Donnern der schweren Geschütze näher- te sich dem slowenischen Gebiet mit der Kriegserklärung des Königreichs Italien an Österreich-Ungarn, die von den meisten slowe- nischen Zeitungen am 24. Mai 1915 veröffent- licht wurde. Die Abhandlung begleitet die Geschehnisse im Hinterland, vor allem in Laibach, in der Zeit vom 24. Mai 1915, als die Kämpfe am Isonzo begannen, bis zum 26. Okto- ber 1917, als die österreichisch-ungarischen Truppen die italienische Verteidigungslinie bei Bovec/Flitsch durchbrachen und die italie- nische Armee zurück an die Piave warfen. Die Isonzoschlachten hinterließen hunderttausen- de Opfer und niedergebrannte Häuser, wo- durch auch die anfängliche Begeisterung der Menschen über die militärischen Erfolge schwand. Die Quellen, auf denen der Beitrag fußt, sind zeitgenössische Zeitungen - Slovenec [Der Slowene], Slovenski narod [Das slowenische Volk], Ilustrirani glasnik [Der illustrierte Bote], Tedenske slike [Wochenbilder], Stra a [Die Wacht] und Domoljub [Der Patriot]. Vor allem das Leben der Menschen in Laibach wird beschrieben, außerdem die Verbindungen zum etwas mehr als hundert Kilometer entfernten Kampfgeschehen, welches Flüchtlinge, verletz- te Soldaten und auch Kriegsgefangene nach Laibach trieb und die Zeitungsseiten füllte. Im Hinblick auf die Häufigkeit der Zeitungsartikel, die ein bestimmtes Thema behandeln, wird die Arbeit in fünf Abschnitte mit den Schwerpunkt- en Flüchtlinge, Frauen, Jugendliche, Verpfle- gung und Kultur gegliedert. Es gab auch viele interessante, im Geist der damaligen Zeit ver- faßte Artikel, die inhaltlich sehr unterschiedlich waren und deshalb keinem der fünf genannten Themenbereiche zugeordnet werden konnten. VSE ZA ZGODOVINO Davor Kernel PISMA AVSTRO O GRŠKEGA VOJAKA 1917 - 1918 •^^^^^^•^^^^^^^^^^^^^^•^^^•^^^^^^^^^^•^^^•^^-•-•-•-•^^•?;?^ Pisma poročnika Lea Mežana,1 ki sem jih dobil od g. Albina Markovčiča, se delijo na tri sklope: na pisma kot taka, na dopisnice in na razgledni- ce (tri). Prvo pismo je z dne 14. januarja 1917 (v bistvu je dopisnica), zadnje pa seže v 13. junij 1918 (tudi to je dopisnica). Vseh pisem je štiriin- petdeset, vendar se verjetno vsa niso ohranila (obstaja možnost, da so izgubljena, ker ritem odpisovanja ni enakomeren in se nekatere te- me izključujejo). Kljub vsemu so dovolj zanimi- va in vredna obravnave. Zakaj? Pisma o vojnih dogodkih povedo zelo malo, kar pa je precej ra- zumljivo, saj je obstajala cenzura, ki je prepove- Leo Mezan seje rodil leta 1894 (verjetno) v Ljubljani. Mobiliziran je bil 18. junija 1915. V obdobju prvih ohranjenih pisanje bil dodeljen v t. i. gorsko stotnijo št. 13 v 27. pašpolku. Že 19- decembra 1915 Je bil povišan v desetnika. V začetku leta 1917 je bil premeščen v III. poljsko stotnijo 4BH. 9. maja 1917 jo dobil Karlovo me- daljo za hrabrost II. reda z obrazložitvijo, daje z never- jetno hrabrostjo zadrževal napredovanja sovražnih sil. 4BH)e bil tudi zadnji polk, v katerem je opravljal svojo vojaško dolžnost. Z njim je prodiral skozi Furlanijo do reka Piave, kjer se je fronta ustalila. Naziv poročnika je verjetno dobil šele leta 1918. Ubit je bil 16. junija 1918 na hribu Mt. Salarolo. Pokopan je v kraju Rosai pri me- stu Feltra. (Podatke o Leu Mcžanu hrani Kriegsarchiv (Vojni arhiv) na Dunaju. Glej: Sterbregisterheft des bo- snisch - herzagovinisehe Infanterie Regiment Nr. 4 für Monat Juni 1918 in Grundbuchevidenz: Haupt - Grundbuchsblatt.) dala podrobneje opisovati kakršnekoli vojne dogodke in pripetljaje. Glavna poanta pisem je vsekakor podajanje občutij vojaka -, zlasti te- snobe, ki je prevladovala v prvih bojnih linijah - poleg tega pa nam pisma spregovorijo tudi o vojakovih značajskih potezah. Za boljše pozna- vanje poročnika Lea Mežana bi bilo vsekakor zelo dobrodošlo, če bi se ohranila tudi pisma gdč. Jože Kobal, s katero si je "naš" vojak dopi- soval. Toda pisma Jože Kobal so se s smrtjo po- ročnika Lea Mežana žal za vedno izgubila. Kot je razvidno že iz pisem, so le-ta prihajala na dva naslova: v Šembije pri Knežaku in v Stu- deno. Zakaj? Joža Kobal je bila v Šembijah na- stavljena za začasno učiteljico že 25. septembra 1913. Kot začasna učiteljica je tamkaj službovala do 28. decembra 1916, od 29. decembra 1916 do 8. oktobra 1919 pa je bila zaposlena za stal- no. Ker pa se je rada vračala tudi domov, so ne- katera pisma (dve pismi in dve dopisnici) prišla na njen domači naslov v Studeno. Leo ji je več- krat pisal, toda mnogokrat se je zgodilo, da pi- smo ni prišlo na zaželjeni naslov. Zato se neka- tere dopisnice in pisma zaključujejo precej po- dobno:"Ne vem, če Vas bom še našel tam. Pismo prejel. Prav lepa hvala. Odgovorim na drug na- slov. Pišite takoj, kje ste. Prisrčno pozdravlje- ni."(pismo 8) 58 ZGODOVINA ZA VSE Da bi se z Leom kdaj srečala, ni neposrednih dokazov (sorodniki ne vedo ničesar o njeni mladostni ljubezni; iz pisem se tega ne da raz- brati). Zato je verjetno šlo predvsem za t.i. "do- pisno" ljubezen, ki ji ni bilo usojeno prerasti v pravo. Razlaga pisem in dopisnic - občutki vojaka in njegova usoda Pisma, dopisnice in razglednice, ki sledijo, so svojevrstni dokumenti, ki predstavijo obdobje in posameznika. Seveda bom, zaradi večje vero- dostojnosti, pisma podal v nespremenjeni obli- ki. Ne glede na jezikovne in druge napake, bo transkripcija enaka originalu, tako po pomenu kot tudi po vsebini. Takšna pisma so ne le neizčrpen vir za preu- čevanje dogajanja na fronti (sistem bojevanja, vojaška disciplina, bojna pripravljenost, prehra- na vojakov in njihovo življenje nasploh, odnos do vojne, cenzura), temveč tudi življenja v za- ledju (rekvizicije, racionalizacije hrane, prob- lem delovne sile), obenem pa tudi zgovorna priča o čustvovanju preprostega, slovenskega vojaka v tistem času2. Tako imenovani drobni, zasebni viri5 lahko dopolnijo sliko, ki se je izob- likovala ob raziskovanju uradnih virov. Tovrstni viri pričajo, da so slovenski vojaki vojno doživ- ljali kot travmo in v poskusih racionalizacije vseh presunljivih doživetij, so v narodnostnem interesu le redkokdaj našli zadostno opravičilo za trpljenje, ki jim ga je prizadejala vojna4. Slogovne poteze pisem Vsa ohranjena pisma so torej prepisana v ori- ginalu, tako po pomenu kot tudi po vsebini. Če bi namreč pisma transkribiral po pravilih slo- venskega knjižnega jezika, bi na nekaterih me- stih dobila povsem drugačen pomen. Pri prepi- sovanju pisem sem se držal treh pravil: 1. Besede, ki vsebujejo pravopisne napake, ni- so popravljene, ampak so prepisane v originalu. 2 Franc Reberšek, Pisma slovenskega vojaka iz prve sve- tovne vojne (Za tisk pripravil in opombe prispeval Ja- nez Cvirn v sodelovanju z Antonom Šepetavcem), Bo- rec 8-9. 1988, str. 768 3 Marta Verginella. Soška fronta v slovenskem tisku in zapiskih slovenski/i vojakov, v: Andreas Moritsch in Gudmund Tributsch. Soški protokoli - Razprave iz sim- pozija. Ljubljana • Celovec - Dunaj 1994, str. 54 4 Ibidem. 2. Osnovna delitev (običajna) pisem je tričlen- ska: uvod, jedro in zaključek. Večina naših pi- sem nima take členitve, ampak se deli na od- stavke (običajno so več kot trije). 3. Pri vsakem pismu je pripisana številka v og- latem oklepaju. Sledijo besede pismo, dopisni- ca ali razglednica (odvisno od poštne pošiljke) ter popolni naslov (naslov pošiljatelja in pre- jemnika). Z estetskega vidika so pisma zelo sprejemlji- va. Naslovoma na vrhu sledi nagovor, ki se razli- kuje od pisma do pisma: "Cenjeni", "Joža", "Dra- ga Joža", "Duša moja", "Dragica" in "Moja Joža". Najpogosteje uporabljeni besedi sta Cenjeni in Joža. Nagovoru sledi uvod (če gre za pismo, sle- di ustrezna členitev, če pa gre za dopisnico te členitve ni). Včasih tudi v pismih ni uvoda, ker npr. zaradi pomanjkanja papirja Leo Mežan ni hotel dolgoveziti, pač pa je napisal le bistveno. Če pa je uvod, se ta navezuje direktno na jedro (tu o klasični tričlenski delitvi ne moremo govo- riti) ali pa gre za klasični uvod, kot v pismu št. 14: "Po vseh teh dneh in njih odgovorih, slednjič prišel za par ur do mira. Nekaj me čudi, da se izpišem, nekaj kar kliče iz pomladi k meni, tu na te gričke, ki žare naprej v dimu in ognju v teh dneh polnih svetlobe" Sklep ali zaključek vsebuje pozdrave in želje, namenjene gdč. Ko- bal in ni dodan po občutku, brez oblikovne skrbnosti, pač pa se nakazuje že v jedru (običaj- no gre za nadaljevanje izpovedi ljubezni, ki pre- vladuje v pismih). Zelo zanimiva je tudi tvorba "naklonskih" po- vedi, ki nakazuje, da Mežanovo pisemsko izra- žanje razkriva tudi čas, v katerem je živel in pi- sal, npr.: "Zelo, zelo mi bodete ustregli. Bode- £e.?"(pismo 16) Na ta čas kažejo tudi nekatere besede - arhaizmi: solnce, senj, gorkota, rudeči, umerje, razven, izskozi... Vse skupaj podkrepi tudi nepravilni vrstni red besed v povedi, npr.: "Bil3 nisem2 takrat1 doma4" - pravilno.- Takrat ni- sem bil doma (pismo 48). Ločila, ki so bistvenega pomena, so uporablje- na zgledno, vendar ponekod nedosledno. Pika je v uporabi redno, podobno tudi vprašaj in kli- caj. Nekoliko slabše je z vejico. Temu botruje tu- di dolžina stavkov, ki je v nekaterih primerih pretirana, npr: "Ampak mi smo bolj reveži, pa kljub temu, kdo bi zamudil priliko, da se ne bi izplakal, da ne bi povedal, kako težko, kako bridko je včasih, da mora človek nositi vso bol sam", (pismo 7) Ponekod je vejic preveč, dru- VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 59 god spet premalo: "Če bo luči pišem pismo." (pi- smo 42) Ob prebiranju pisem opazimo, da na nekate- rih mestih besede niso pravilno napisane. V teh primerih gre za t. i. vokalno redukcijo ali samo- glasniško krnitev, t. j. slabitev barvne in jakostne izrazitosti kratkih samoglasnikov (duš - pravil- no duši, bli - pravilno bili, drug - pravilno drugi, povedat - pravilno povedati...). S pravo- pisnega zornega kota je kajpak še bolj moteče fonetsko načelo zapisovanja besed5. Tega je si- cer zelo malo, toda vseeno se najde nekaj takih besed, npr. britke - namesto bridke (pismo 16). V pismih Lea Mežana je tudi kar nekaj tujk in popačenk.6 Značajske poteze poročnika Lea Mežana Pisma, dopisnice in tri razglednice nam razja- snijo marsikatero avtorjevo značilnost. Mož, ki je pisal ta pisma, je bil zelo razgledan in načitan: "Berem Ano Karenino, da sepobahampo otroč- je." (pismo 32) Njegov pogled na svet je poln upanja in pričakovanj, obenem pa tudi poln pe- simizma: "Pač zato, ker čepim noč in dan v tej luknji brez solnca med mračnimi ljudmi, ki ča- kajo vsi z menoj vred življenja in smrti. Če pa človek pokuka ven izskozi palisado pa vidi, da je še življenje tam zunaj, so lepi dnevi in rdeči sneli." (pismo 4) Na trenutke zaupa v Boga, toda ve, da potrebuje še kaj drugega, če hoče dožive- ti boljši jutri: "Bogzna, kako prijetno bi bilo gori ležati na hribu in čakati granat. Pagre in uso- da odlaga. Mogoče prihajajo še boljši časi." (pi- smo 21) Podobno kot drugod se je tudi v prvih bojnih linijah čutilo pomanjkanje. Poleg hrane je pri- manjkovalo tudi najosnovnejših stvari, ki jih 5 Franc Kcberšek. n d., str. 771 6 Confoter - iz confiteor (lat.) - spoved, pokora, spokor- na molitev - pismo 2; gašancali - popačenka; iz šance - obrambni nasip: utrditi se, zavzeti lance - pismo 2; O tempora o mores - lat izrek - Kakšni časi, kakšne na- vade - pismo 2; kanalija - lat. - sodrga, drhal - pismo 4, excentrični - lat. - čudaški - pismo 4; Kalabrež - zaničevalni naziv za Italijana -pismo 7; Geirtcrstun- den - nem. - čari - pismo 9; štimunga -pop. iz nem. - razpoloženje - pismo 12; babel - pop. - boj, borba - pismo 25; holm(i) -pop - gozd - pismo 38, momci - srh. -fantje - pismo 38; kupio sam gospodine - srh. - kupil sem, gospod - pismo 38; magarci - srh. - osli - pismo 38; žnorca - dialektizem - iz konteksta: po usta- ljenem redu -pismo 48;zamorci - slabšalno. pejorativ - zaničevalni izraz za črnce -pismo 48. človek potrebuje za vsakdanje življenje: "Reveži smo tu, še papirje pošel. Vam vsaj tega ne manj- ka." (pismo 5); " Imejte se dobro pri štrukljih. Vas že obiščem, glejte, da bodete kaj dobrega zvarili za moj pokvarjen želodec in bolno srce." (pismo 7) Ob Soči je zelo primanjkovalo vode, bilo je veliko premalo zgrajenih vodovodov. Ker so padavinske vode zastrupljala trupla, ki so ležala na bojišču, je bilo treba vodo na bojne položaje prinašati od daleč. Trupla so zasmrajala zrak. Včasih, kadar mrtvih niso mogli dovolj hitro spraviti z bojišč, so se morali zadovoljiti le s čiš- čenjem jarkov in postojank.7 Leo na vse pretege jadikuje nad že prej omenjenim pomanjka- njem, hkrati pa poudarja, da pomanjkanje ni le materialno, pač pa tudi duhovno: "Pišeš, pa v glavi je pusto, v nogah mraz, ne morem misliti. Čakaj, da se enkrat ogrejem. Slugo so Italijani oropali, tako, da sem gol, še mila ni. Papirja zmanjkuje. Če pridem k Tebi, Te naprosim za gorko kavo in sploh kaj takga, ob čemer se ogrejem. "(pismo 28) Nenazadnje govori tudi o usodi vojaka (na splošno), ki iz trenutka v trenu- tek ne ve, ali bo preživel ali ne. Zlasti ga presune neprestan topovski ogenj, ki ne izbira žrtev: "Počasi, z bronastim sopečim glasom je padla težka granata za mano. Ne vem, alije kdo zav- pil, ali so zakreščale kosti in bruhnila čreva. En krik se je čul, kajti glava prvega Nemca (z izra- zom Nemec misli na avstro-ogrskega vojaka, ki je bil iz Bosne) ye letela v dolgem okornem loku čez nas, brez las, brez oči, kakor obsekana kro- gla. Padla je z mehko tesnobo na tla in se zako- talila med mrtve. Tam leži in sanja o Bosni zla- ti, mili majki in devojki. " (pismo 28) Ali "Od tam prihaja oster grom in gost, kot bi igral klavir." (pismo 31) Zaradi neprestanega obstreljevanja in grmenja postaja vedno bolj vznemirjen in na- pet. Kljub vsemu pa je še zmeraj čutiti tisto upa- nje, ki ga žene naprej. To upanje, in ideal hkrati, ni nič drugega kot ljubezen do gdč. Jože Kobal. V pismih se ji na vse mogoče načine izpovedu- je, toda ona (to sklepamo po vsebini pisem in po njenem značaju, kot so ga opisali njeni še ži- veči sorodniki) mu zaupanja ni vračala. Iz pi- sem je razvidno, da je bila precej svojeglava in trmasta. Če bi hoteli navesti vse ljubezenske iz- jave Lea Mežana, bi morali prepisati lep del te korespondence. Ker pa to ni moj namen, bom navedel le eno ali dve tipični izjavi: "Ljubezen je moč in barva čiste misli za dobro, ne verujte v Manfred Rauchensteiner, Vojna ob Soči z vidika av- strijskega zgodovinarja, v: Andreas Mortiseli in Gud- mund Tributsch, n. d.; str. 18. VSE ZA ZGODOVINO 60 ZGODOVINA ZA VSE blaženost, tudi ni več popolnih ljudi, ampak če ljubim, zahtevam to in ljubim tako. Pišite pisma, tudi razjasnite Vaše misli,"(pismo 25) ali "Člo- vek je fantast in težak, če ne bi veroval in ljubil bi bilo vse zelo dolgočasno." (pismo 31) Ali še bolj konkretno: "Pri Tebi paje tako lepo, čuj de- kle, ko pridem se ne boš dolgočasila." (pismo 34) Njegova ljubezen se vsekakor stopnjuje. Če be- remo prva pisma, jo največkrat nagovarja z be- sedico Vi, pozneje pa tudi s Ti. Njegova ljube- zen do gdč. Jože Kobal je že tako vroča, da jo celo zasnubi: "Veš, da sem sam, jaz in moja ma- ma in potem? Če hočeš z menoj, evo Ti mojo ro- ko. To je ono, o Čemur nočem nikogar varati." (pismo 36) Pozneje, v istem pismu, to še enkrat poudari: "Joža, hočeš z menoj? Ljubi me, veru- jem in idi." (pismo 36) Glede na to, da se nista nikoli srečala, je očitno šlo za platonsko ljube- zen, ki bi po vsej verjetnosti prerasla v pravo. Še najbližje sta si bila v Ljubljani. O tem govori ta- kole: "Da, slučaji so zahtevali, da se nisma sre- čala v Ljubljani. Bil nisem takrat doma. V Slove- niji ni bilo prilike, kjer naj bi jo poiskala." (pi- smo 48) Že na začetku tega poglavja sem omenil, da je bil Leo zelo razgledan mož. Bil je tudi izobra- žen, saj se je vpisal na dunajsko univerzo (ne omenja, na katero fakulteto), toda zadnje deja- nje mu je preprečila vojna. Ta dogodek omenja le bežno: "Pripravljal sem se, da idem na Dunaj v aprilu na univerzo. Pa isti - idi iz blata, ognja in aktov." (pismo 43) Besedijigenj in blato se nanašata na naslednjo ugotovitev: O božiču leta 1917 so potekali izredno hudi boji na področju kraja Asolona in okoli hriba Monte Grappa. Po- sledice boja so bile pošastne: celoten avstro- ogrski častniški kader, ki je poveljeval na tem območju, je padel. Ostal je le Leo, ki na nasled- nji način govori o teh tragičnih trenutkih:"ßo,g taki prazniki. Off. so vsi popadali, samo jaz sem še tu in komandiram našo revno stotnijo. Cele gore mrtvecev, celi kupi mesa. Mnogo glav leži gori na tej mračni Grappi." (pismo 28) To je bi- la skrajna jugozahodna meja fronte. To gorovje je nenadoma postalo vogelni kamen italijanske fronte.8 O takih grozotah govori samo še enkrat, ko opiše razmere na Monte Tombi: "Za Tombo je groza, najbrž jaha zopet mrtvaška konjenica na pirovanje. Baje je tam svatba. Nevest se ne manjka in na Tombi se žarijo zelo na gosto. To je bal. Krasno je vino, polna čaša. Meni pa ni do onih nevest, nočem, dokler vem, da me ljubi ta Manfred Rauchensteiner, •. d. str 24. nedolžni srček moj, moja Joža." (pismo 45) Poz- neje omeni svojo novo nalogo, ki jo je dobil s prevzemom nove funkcije: "Razven tega jarka so mi naložili še par vozov aktov. Vsi grehi od slavne Hoge. Komp. so bili. Hoge. ni več, jaz sem bil zadnji pri njej, in sedaj pa pridejo akti in dečko mladi plačaj." (pismo 43) Čeprav je ljubezen do gdč. Jože Kobal osnov- no gibalo pisem, pa začutimo tudi njegovo na- vezanost na njegove vojake. Tudi tu gre za neko vrsto ljubezni. Nekateri, npr. Jako in Sinoj, sta mu ideal. To občudovanje izpove na naslednji način: "Jako, npr. moj prijatelj je tak ideal. Goto- vo je in kaj je že vse doživel v Pešti in Berlinu, človeku se hoče blaznosti, ko to čuje, in on je os- tal isti lep človek, črnih oči, črnih las" ali "Sinoj je pobegnil z 19. leti v Pariz in se zaljubil v va- rietetno plesalko zamorko, se poročil z njo in se- veda odšel domov brez nje. In njemu je danes žal, žal po njej in ljubezni" (pismo 38) To opi- sovanje se še stopnjuje: "Ah kako se umira, če je vsega dovolj. Jako danes žari v ljubezni. Ja če njega ne bi bilo. Jako govori cele noči, njegov obraz je poln žaloigre onih, ki gredo pod ja- rem", (pismo 39) Opisi bosanskih vojakov dose- žejo vrhunec, ko Leo še zadnjič piše o njih: "Tu je oni mšk izMontmartra. Z njim živi in umerje, se bori,zmaga ali propade cel narod. Njegova maska je izraz vse dobrote in groze. To je on, Jako. Vsi drugi blazne. Blazne, ker je treba. Naš Bog naj živi. " (pismo 40) Iz teh treh opisov je razvidno, kako se je pri- tisk na vojake stopnjeval. Sprva so se verjetno pogovarjali o vsakdanjih stvareh, toda pozneje so začeli izgubljati stik z realnostjo bodisi zaradi izgube prijatelja, ki je padel na bojnem polju ali zaradi kakega drugega vzroka. Pritisk in nape- tost sta naraščala, vojaki pa so bili zmeraj bolj brezvoljni in obupani, ker niso videli rešitve, kako se prebiti skozi grozodejstva, ki so se do- gajala vsak dan, vsako uro ali celo minuto. Antipod temu klanju je narava. Narava je tista, ki lahko potrpi. Leo govori o njej le v superlati- vih. Vseskozi poudarja lepoto slovenske zemlje, ki ji ni para. Če danes opazujemo taisto naravo, o kateri govori Leo, lahko hitro ugotovimo, kak- šnih gromozanskih sprememb je bila deležna ta desetletja, odkar so utihnili frontni topovi. Pose- bej uničujoč je bil "bobneči ogenj" - koncentri- rano obstreljevanje določenih točk fronte, ki je trajalo več ur, izjemoma lahko tudi več kot cel dan.9 Za njega je narava nekaj enkratnega, ne- VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 61 kaj, kar ga tolaži in žene naprej: 'ja ti dnevi ob naši Soči. Kdor je preje videl te goriške trate in Sočo, jo ljubi sedaj vse bolj, vse bolj čuti za to zemljo v krvi se kopajočo." (pismo 14) Tak je opis reke Soče. Pozneje, ko se boji premaknejo globlje v Italijo, pa opiše tudi Piavo: "Taka je moja ljubezen, ko ti večeri ob Piavi. Umira in živi ta tiha jesen ob bregovih. Še se pretaka žgo- ča kri po teh borih in vinogradih, še trepeta brst v tem rumenem zraku in burji. Vihra in noče pasti, tako krčevito se stiska k mrtvi vejici... Žari v večerih za onimi griči, kakor bi hotela izbruh- niti nevihta krvi. Tako je o Piavi, ne teče kot So- ča. Kar brez srca brez misli se zrcali tja v dimu, v lepo Beneško. " (pismo 26) Opise podoživljanja naravnih lepot soške po- krajine (ne glede na bližino vojnih grozot) do- bimo v zapiskih piscev, ki so si zaradi čina lahko privoščili pogoste oddihe.10 Eden izmed takih je bil tudi Leo. O enem izmed svojih oddihov go- vori takole: "Lepo se nam bo godilo, sedaj tam pod Sv. Lovrencom. Tam ne žari zemlja od krvi in solnce ne bopotemnevalo od dima. Ne rečem, daje sijajno v zaledju, ampak če lioče človek ži- veti za lepoto, je lepo tudi danes." (pismo 19) Zelo zanimivo je tudi njegovo, ne preveč do- bro mnenje o Italijanih. O njih govori takole: "Si- cer pa vsaj od začetka ini ni ugajalo. Preveč po- vršnosti in nerazumnosti je, v teh ljudeh in v vsej njihovi umetnosti. Nekaj so podedovali kar ni njihovo, njihove so le robate hiše, polenta in vsa nesnaga. Lepo se čuje laško govorjenje, da jedva ni v njem nekaj brezskrbnega in lahko- mišljenega, izraža vsak brbljanje." (pismo 21) Če naredimo povzetek lahko rečemo, da je bil Leo zelo čustven človek, ki je imel srečo, da je svoje čustvovanje mogel izpovedati ljubljeni osebi. Bil je zelo razgledan in nenazadnje tudi iskren, kar se najlepše vidi pri prebiranju pisem, ki so se ohranila. To je bil človek, čigar sla po življenju je bila občudovanja vredna. 9 Tomaž BudkouiC. Vojna in okolje: Primer bovškega ob- močja med prvo svetovno vojno, v: Andreas Moritsch in Gudmund Tributsch. n. d ; str. 10 70 Marta Verginella, •. d., str 55 Objava ohranjene korespondence [1] Dopisnica. Naslovljena: Wohlgeb. Fr. Josephina Kobal - Lehrenin, Šembije bei Knežak (Inner Krain). Poštni žig: k. u. k. Feldpostamt. 220, 15. 1. 1917. 14. januar 1917 Menda, ker smo že stojiki in se ničemur ne ču- dimo iščemo zares in ne samo miru in granat. Jaz in moj dolgčas namreč. Na poti na znano planoto se človek vsega spomne kakor pred smrtjo. Mogoče se kaj oglasite? Čudil se sicer ne bom pač pa veselil. Pozdravljeni! Leo M. [2] Pismo. Naslovljeno: Vel. gospodična Joža Kobal, Šembije pri Knežaku (Inner Krain). Poštni žig: k. u. k. Feldpostamt. 220, 2. 2. 1917. 31. januar 1917 Cenjeni! Moj confoter sem že izmolil, torej nastopim skesan to belo prst. Menda Vas tudi ne bom pre- senetil, tako, da sem že malo potolažen. Da se opravičim naj povem še zgodovino, da jo nismo krenili na one solnčne gredice goriške ampak smo se zarili v krnske hribe, gašancali pod sne- gom in sedaj čakamo odrešenja tu, zapuščeni od pekla in nebes. Tako sem sam v svoji gajbici s celo kopo podgan in takega mrčesa, sicer pa precej uredu! Mogoče da bi še zblaznel počasi, vsaj normalni nismo, da ne bi bil človek domiš- ljav, če že to pride od domišljije, ki naj bi bila včasih tako zoprna. To je bilo takrat, ko smo se slikali po onih raziškljenih svetiščih in kradli največkrat Bogu čas in zdravje. Takrat, ko smo mi vedeli vse in nič, ko smo zgubljali vero in ča- kali ljubezni. O tempora o mores. Takihle reči je tudi dosti pri meni, da nisem sam. In ker nimam nikogar, ki bi me razumel in živel tam in takrat, so se spomini obudili na Vas. Na naju je včasih vezala mladost, to bo že res, da bi naju vezali spomini sedaj, ne vem - meni je tako, kot nekoč - prosim da upoštevate moj po- ložaj. Tako bo dovolj. Predvsem še enkrat odpustite meni grešniku, ki nima ničesar več, kot svojo kožo in še ta je vsak dan naprodaj. Tak je čas, VSE ZA ZGODOVINO 62 ZGODOVINA ZA VSE taki smo mi. Odpustite že zaradi spominov, da ne zginejo iz St. Kronine. Čas je, da Vas pozdravlja nekdanji tovariš, ki vam je sedaj še bližji. Gotovo se me bodete us- milili in napisali kak - odlomek. Prosim lepo! Rokopoljub Leo [3] Dopisnica. Naslovljena: Wohlgeb. Fr. Joža Kobal, Šembije pri Knežaku (Inner Krain). Poštni žig: k. u. k. Feldpostamt. 220,14. 2. 1917. 13. februar 1917 Cenjeni! Bog zna, ali sem se zameril Vam ali pošti, da nisem dobil odgovora na pismo. Razven adrese nič posebnega, pač šele pride. Pozdravljena Leo [4] Pismo. Naslovljeno: Brez ovojnice - le vsebina. 17. februar 1917 Bo že prav in res, da ne poznate front, kanalij in ne veste, da ima en človek včasih vseh 24 ur na razpolago ali mu jih je še teh premalo, - do zdaj je bilo bolj prvo v rabi. Potem bi se gotovo ne čudili in vprašali zakaj. Pač zato, ker čepim noč in dan v tej luknji brez solnca med mračni- mi ljudmi, ki čakajo vsi z menoj vred življenja in smrti. Če pa človek pokuka ven izskozi pausa- do, pa vidi, da je še življenje tam zunaj, so lepi dnevi in rdeči sneh. In če Vam povem, da smo poblazneli, nikar ne majajte z glavo, smo ljudje excentricni. Vam bo že jasno. Zato in pa ker še ne vem ničesar in dokler moj Bog počena lagati tako idealno, se ne bojte, da Vas nadlegujem s takimi vsakdanjostimi in budalostjo. Če smo že na tem, da nas jutri ni več, zakaj bi mi odbili to veselje, da pišem kar tako, da gre naprej ne gle- de na naslov. [5] Dopisnica. Naslovljena: Wohlgeb. Fr. Joža Kobal, Šembije pri Knežaku (Inner Krain). Poštni žig: k. u. k. Feldpostamt. 220, 18. 2. 1917 Joža! Pravzaprav nimam drugega povedat, kot da čakam Vašega pisma in slike. Reveži smo tu, še papir je pošel. Vam vsaj tega ne manjka. Pišite kmalu in mnogo. Prisrčno pozdravljeni. Leo [6] Dopisnica. Naslovljena: Joža Kobal, Šembije pri Knežaku (Inner Krain). Poštni žig: nečitljiv. Februar 1917 Kako Ti ide srček? Upam, da vsaj tako kot me- ni. Kmalu smo zopet na plesu, kakor kaže. Pišite kmalu in mnogo. Poljubljena. Leo [7] Pismo. Naslovljeno: Vel. Gospodična Joža Kobal, Šembije pri Knežaku (Inner Krain). Poštni žig: k. u. k. Feldpostamt. 220, 28. 2 1917 27. februar 1917 Draga Joža! Lepo Vam gre, ravno ste pri štrukljih, vedno na pojedinah, gotovo da ni časa g. Joža. Ampak mi smo bolj reveži, pa kljub temu, kdo bi zamu- dil priliko, da se ne bi izplakal, da ne bi povedal, kako težko, kako bridko je včasih, da mora člo- vek nositi vso bol sam. To je ono, kar dviga du- šo, kar bodri moč. Kako je mogoče misliti, da se varamo, in varamo, ko so misli tako čiste. Redko pišete, pa jaz berem vse več kot pišete. Čitam besedo o nečem lepem, o sočutju in čus- tvih, ki narekujejo te besede. Mogoče pretira- vam, kakor je tu navada, ker smo sami s seboj in svojimi dušami. Kako čudno, da je človek poet v teh dneh pekla, da hoče k zvezdam, da ljubi pre- teklost. Niso fraze to, kar človek želi, ko je nekoč živel tako lepo. Navsezadnje pa to nič ne pomaga. Imamo lepe dni in solnce gori, žari po afriško, da smo očrneli prav po zamorsko. Lepi so veče- ri, da se človeku zahoče ljubimkanja, zahoče pe- smi. Kadar stojim tu na vrhu in se gledam tako globoko, postane tako, tako mirno, da bi človek objel vse. Takrat se izvijejo tam za okopi glasovi o lepih dneh. O Sveti Luciji prepeva kak Kala- brež in naši, rudeči oblaki se zbirajo v en akord. Tako jadrajo misli čez gore tja domov na trate in loke, k domačim, k ljubljenkam, ki čakajo svojih sokolov. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 63 Glas se gubi in joka v tresočem zraku in zginja v temo. Oh ta zemlja, oh ta pesem o ljubezni in solncu. Recite, da ni vredno živeti. Srečni Vi g. Joža, ali tega gotovo ne čutite, ker ne poznate teh brid- kih ur, te tragike. Pišite mnogo, čakam in samo čakam. Zdi se mi, da me uničujete. Bog z Vami. Zahvaljujem za te lepe besede. Mnogo Vam bom še povedal, ko se bolje spoznava, kdaj se oglasite? Bodete po- slali? Imejte se dobro pri štrukljih, Vas že obiščem, glejte, da bodete kaj dobrega zvarili za moj pok- varjen želodec in bolno srce. Od srca pozdravljeni Leo [8] Dopisnica. Naslovljena: Joža Kobal, Šembije pri Knežaku (Inner Krain). Poštni žig: k. u. k. Feldpostamt. 220. Brez datuma. 9. marec 1917 Ne vem, če Vas bom še našel tam. Pismo pre- jel. Prav lepa hvala. Odgovorim na drug naslov. Pišite takoj, kje ste. Prisrčno pozdravljeni. Leo [9] Pismo. Naslovljeno: Ohranjena le vsebina; brez ovoj- nice. 13- marec 1917 Cenjeni! Pred vsem Vas moram prositi za odpuščanje, pišem danes v drugačnih razmerah v svojem lastnem torej naravnem domu. Vsekakor pa se ne pripravljam, ne v odlomkih, ker ni časa - kar tako čutim. Dolgo ste pripravljali zaslužen od- govor. Hvala zanj, res interesanten. Nič pretira- nega, nič vzhičenega, kar tako lepo klofuta za klofuto. Moja nesramnost ima dovolj za enkrat, toda upanje, da se velikim grešnikom veliko od- pusti me še drži. Pa še nekaj; so tu čari "Geirter- stunden", če rečem, da ni človek takole zdrav povsod in vsikdar, ker so razmere še silnejše kot narava ne smatram ravno vse za netaktno. Mi- mogrede, jaz čutim propalost in Vaš "drugi čas" tam v zaledju. Če nočete biti enostranski, bode- te potrdili. Govoril sem o onih "Geirterstunden" in njih razpoloženju in če že hočete, pismih. Go- tovo bodete našli nelogičnost v prejšnih in se- danjem pismu, ker je ravno slog danes jasen, saj meni se zdi in ton moj. Drugače ne morem, me- jo preskočiti pa je dovolj bedasto. Še nekaj bi dejal k pismu. Iz razvodnika preideti na znanke in ob enem na slučajno srečanje. Lepo bi bilo res, in bi bile samo znanke iz mesta in bi človek prišel k pameti kot Tiróle. Štiridesetih let pa no- čem čakati, da srečanje, prav rad iz srca rad, da ni tu drugače kot je, in ni človek svoj gospod, lahko bi bil na pragu, pa bi ne smel v hišo. Da res je "drugi čas". Brez obširnega dopisovanja - o tej obširnosti imam že zdavnaj svoje mnenje slovstva, človek lahko občuti lepoto, še celo v smrti ali v saj pravšnjo ima človek globoko za- vest, da je spoznal nekaj lepega. Jo dobro poz- nam in vem, da jo ima navaden človek v obilni meri. To je glavna točka, to sem hotel, ne iskane težko priborene posebnosti, ne te, če ni smisla za lepoto lahko živite, pišete in umrete zanjo, ne bodete jo videli. Ne morete zgubiti te misli tudi v največji vsakdanjosti, če je kaj jedra, če so že njive zorane. Menda, da bomo še rabili ljudi, ne bodite malodušni. Ne maram takega veselja, da bi si imel kaj očitati. Domnevanja so le dom- nevanja. Toliko o mojem tonu in čustvih. Motivi so bili različni, spomini izza durij, v mladosti z vso svojo britkostjo in malo svetlobo. Nisem do- živel in živel v pojmu lepota in ne sreča, tako govori trpkost, ko spozna lepoto pa vendar - mladost v tvojo temni zarji, srce vzdihuje, Bog te obvarji! Sem že prvič pridigal, pa še vedno povdarjam. Tako bo skoro vse. Tako sem mislil in sem Vam pisal, ne pa da se zabavam in pomnožim morebitno število. Ne bojte se, da bi Vas nadle- goval za še eno število, za Vas pa sem se drznil in ta greh mi je nakopal kapo klofuti in obtožb. Mogoče, da ta pregreha ni tako velika, da ne bi bila odpuščena. Meni gre za lepoto in spomine, tako če Vas je volja, mi bo jelo ljubo, in če bo moč, da Vas kedaj vidim, Vam povem še kak drug aksiom lepote. Da ste oseba volje in usmiljenega srca, to že- lim, s kavico bi pa Vas jaz ne mogel pogostiti, naše zaloge so zelo skromne. Pozdravljeni Leo VSE ZA ZGODOVINO 64 ZGODOVINA ZA VSE [10] Dopisnica. Naslovljena: Vel. gospodična Joža Kobal, Šem- bije pri Knežaku (Inner Krain). Poštni žig: k. u. k. Feldpostamt. 220,17. 3. 1917. 15. marec 1917 K cenjenem gosti vse najbolje želi Leo [llJDopisnica. Naslovljena: Joža Kobal, Šembije pri Knežaku (inner Krain). Poštni žig: k. u. k. Feldpostamt. 220,23.4.1917. 22. april 1917, Vršič Že četrti dan topniški ogenj, naboji žgejo prav po peklensko. Granate se kar tepo v zraku. Vče- raj smo ga nagnali nazaj. Ob ugodni priliki več. O zameri pač ni govora g. Joža, vse kaj drugega. Prisrčno pozdravljeni Leo [12] Dopisnica. Naslovljena: Wohlgeb. Fraulein Joža Kobal, Šembije pri Knežaku (Inner Krain). Poštni žig: k. u. k. Feldpostamt. 220, 15. 5.1917. 12. maj 1917 Bil sem na dopustu pa ne v Studenem, dasi sem se namenil. Mogoče kasneje. Verjamem, da je pri Vas lepo, saj je pomlad in življenje. Tu na Vršiču, kjer smo mi, bobni noč in dan. Pa mraz že žvižga naokrog. Težko je takole čakat in gle- dat vso dolino cvetočo in kipečo. Tu pa divja smrt in griža. Štimunga... oglasi se kaj. Drugače je tu pravi križ. Lepo pozdravlja Leo [13] Dopisnica. Naslovljena: Wohlgeb. Fr. Joža Kobal, Stude- no - Postojna (Inner Krain). Poštni žig: k. u. k. Feldpostamt. 220, 21. 5. 1917. 20. maj 1917 Na bliskovo gre vse k duš, da človek ne čuti izprememb. Če bi bil človek v kakem svetu, pa še romantični povrh. Lepo bi bilo res. Lepo pozdravlja Leo [14] Pismo. Naslovljeno: Velecenjena gosp. Joža Kobal, Studeno - Postojna. Poštni žig: k. u. k. Feldpo- stamt. 220, 26. 5. 1917. 24. maj 1917 Cenjeni! Po vseh teh dneh in njih odgovorih, slednjič prišel za par ur do mira. Nekaj me čudi, da se izpišem, nekaj kar kliče iz pomladi k meni, tu na te gričke, ki žare naprej v dimu in ognju v teh dneh polnih svetlobe. Tako propast, veliko zelenja in cvetja tam za nami, da se človek zgrozi ob misli, da je moč še to lepoto objeti, jo občutiti, se igrati s cvetjem na tratah. Tu se vračamo nazaj v otroška leta v ono zlato dobo nazaj. Danes vem kaj nam manj- ka, vem, da smo preživeli mnogo lepega, ki se ne vrne več, prespali, prečuli v strahu in bojazni najlepši del tega rajanja. Skoro, da ni mnogo škode, če že ne životarimo več tako in še dalje. Ja ti dnevi ob naši Soči. Kdor je preje videl te goriške trate in Sočo, jo ljubi sedaj vse bolj, vse bolj čuti za to zemljo v krvi se kopajočo. Kresovi gore že pomladi, po njej šviga plamen in vroče je kakor da žari že veter. Žari pa, da je veselje. Dovolj bo, če bom preživel to žetev. Pač bo veliko makovih cvetov med klasi, pa kdo bi si vezal oči, ko gre življenju naproti. Nekaj takega občutimo tu, ker ne gre drugače pisati kronik teh velikih ur. Pač vse drugače je pri Vas in še v Vašem selu tam gori. Če že ne drugega, vsaj vodo imate za umit. Dovolj, da ste rešeni ene skrbi. Menda živite v upih pomladi, gotovo, saj je vse pred Vami. Kadar se Vam hoče, pišite, govo- rite, kakor Vam nanese. Zelo me bo veselilo. Pri- čakujem, kljub temu, da se maj končava. Lepo pozdravljeni Leo [15] Razglednica z motivom zapornika. Naslovljena: Wohlgeb. Fraulein Joža Kobal, Šembije pri Knežaku (Inner Krain). Poštni žig: k.u.k. Feldpostamt. 220, 3. 6. 1917. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 65 3. junij 1917 Prisrčno pozdravljeni, danes Vam pišem pi- smo. Leo [16] Pismo. Naslovljeno: Velecenjena gospodična Joža Kobal, Šembije Pri Knežaku (Inner Krain). Pošt- ni žig: k. u. k. Feldpostamt. 220, 13. 6. 1917. Na Polju, 12. junij 1917 Draga Joža! Čudim se res ne, vsaj v teh dneh ne, ko so živci pijani od groze in krvi. Čustva pa ta vir lepih mi- sli in spominov, ta so čista, dimu in divjanju. Čustva so mi dala vero v Vas. Nekaj je vendar več kot vsakdanjost, odkar sicer to hrepenenje, ta moč volje, ta ljubezen do spominov in mlado- sti. Če hočete z menoj v te labirinte Vam povem še več, to pa zato, ker čutim. Ko berem Vaše pi- smo, ki, diha v upih in veri, da ste mnogo več povedali in mnogo več želite, kakor ste napisali. Kajne da bo res. Dejali ste, da se mi je življenje mudilo povsod. Živi se, tudi Vi ste živeli, in bo- gato se da povsod živeti, za ideale je povsod prostor ne pa za življenje golo. To sem okusil in ker sem ga, sem se obrnil na Vas, da sem živel v razkošju, ne vem, če bi bilo to moč. Živi se v sa- moti, pa družbe ni in ne izkušenj! In to je ono, za kar se greši ali pa zveliča. To in pa še kar je tu, sta mi dala nekoliko volje, da se ne dam varati in hočem, hočem živeti nekoč, samoto, in gledati v solnce lepote, kjer že bo, kaj mi mar drugo. Vem, če že pridem nazaj, kaj me čaka, je še dol- ga, dolga pot, mnogo muk in trpljenja. Pa dovolj je, da je volja, ki hoče. Recite, da niso britke te ure v dvomih, ki jih živimo sedaj, zato pa zahva- ljujem za odkrito besedo in tople misli. Zelo Vam bom hvaležen za Vaše upe in želje. Prosim Vas, da me ne sodite napačno in ne'tako, kakor je sedaj navada. Govorim Vam po mojih mislih, ker res ni čas ne prostor tu za pretiravanja, da rečem zelo milo. Vidite g. Joža, da ste se motili v prvem pismu, ko ste trdili, da gre samo za korespondenco ali še hujše za njeno pomnožitev. Berite še Vi mno- go več, pa bodete videli, da to ni res. Jaz bi Vam danes povedal to, kar sedaj čutim za Vas, sedaj, pravim, ko človek jasno vidi pred seboj vso svetlobo in nje senco. Žal, da se v ob- če zahteva več, kot samo volja in moč in zato nočem nikogar kompromitirati. Čustva pa in lepe misli, ljubezen do lepote, ta pa niso naprodaj, Joža, kajne da ne. In to Vam poklanjam v zahvalo za Vaše zaupanje do mene. Verujte, da Vam vračam še več kot zaupanje. So še skrivnosti, ki jih bova odkrila, ko se spoznava do dobra. Da bi bil konec, pravite. Ah ja, konec. Kdo ve, kdo zna noč temno razjasnit, bi se reklo. Škoda, da sem že v začetku nevljuden. Veste, sliko namreč. Je hudo tu za okopi. Imam vse vr- ste aparatov, samo za fotografiranje pa ne, pa časa ni in v zaledje človek tudi ne pride. Je pre- cej problematično vse skupaj. En odsev izza zimskih durij v januarju imam še, ko smo bili v Alpah pri Krnu. Lepo prosim, da mi oprostite to nesramnost. Sprejmite za dobro, kakor Vam jaz pošiljam. Če pridem kaj domov, Vam že prine- sem osebno, če bodete zadovoljni. So pa tu naši častniki in dva telokurata. Tukaj ob meni je naš g. stotnik, oni, ki sedi na strehi je Janez Jurca iz Velikega Otoka, drugih pa itak ne poznam. Pišite mnogo in kmalu, čakam. Prisrčno pozdravljeni, Leo na desni strani zadnje strani pisma:"Joža. ve- ste kaj, prav lepo prosim, pa še Vi pošljite Vašo cenjeno sliko. Zelo, zelo mi bodete ustregli. Bo- dete? [17] Pismo. Naslovljeno: Vel. gosp. Joža Kobal, Studeno p. Postojna (Inner Krain). Poštni žig: k. u. k. Feld- postamt. 220, 21. 7. 1917. 19. julij. 1917 Draga Joža! Hvala za pismo, sliko in zadnjo kartico. Lepo ste govorili v pismu in ravno tako, da ni moč doumeti, kaj hočete. To je prav, da se človek ne zareče. Spomini so lepi včasih, pa ne vedno, si- cer postanejo dolgočasni. O užitku imate svoje pojme, o tem je pač težko govoriti. Bogzna, ka- ko to pride, tudi vzgoja sama ima svoj del o teh pojmih. Sploh sta užitek in lepota precej nara- zen in imate svoje probleme. Oprostite, da sem hotel več vedeti o Vaših besedah, kot je bilo. VSE ZA ZGODOVINO 66 ZGODOVINA ZA VSE Zadnje pismo me je temeljito podučilo, da se je treba držati teksta. Melodije pravzaprav ni. Ob enem pa se tega našega stanja res ne more razu- meti. Je kloštersko in ni, v kolikor smo svobodni v besedah. In moč sama daje temu življenju svo- jo smer. Ni to življenje ono, kar se zdi, ko se čuje grom topov. Grom ni odsev krvi, ampak le opi- sana oblika. Lepo se nam bo godilo, sedaj tam pod Sv. Lo- vrencom. Tam ne žari zemlja od krvi in solnce ne bo potemnevalo od dima. Ne rečem, da je si- jajno v zaledju, ampak če hoče človek živeti za lepoto, je lepo tudi danes. Pri vas je tudi večkrat žegnanje. Štruklov se pač ne manjka. Sicer pa Vas gotovo že motim v Vaših miroljubnih mislih. Oglasite se kaj g. Joža. Pozdravljeni Leo [18] Razglednica z motivom Večerna molitev. Naslovljena: Vel. gospodična Joža Kobal, Šem- bije pri Knežaku (Inner Krain). Poštni žig: k. u. k. Feldpostamt. 220,22.7. 1917. 20. julij 1917 Duša, ne enkrat, tisočkrat je jadrala smrtna ko- njenica čez nas. Poljub Leo 1191 Dopisnica. Naslovljena: Joža Kobal, Šembije pri Knežaku (Inner Krain). Poštni žig: Slabo čitljiv. Julij, Miklavž ob Dravi Joža! Lepo ga praznujem, samo snega ni. Pa pri Te- bi. Kako Ti ide? Dobro. Kaj moje pošte, včeraj sem ti pisal pismo. Odgovori kmalu. Poljub Leo [20] Dopisnica. Naslovljena:Vel. gospodična Joža Kobal, Stu- deno p. Adelsberg. Poštni žig: k. u. k. Feldpo- stamt. 220,23.8. 1917. 21. avgust 1917 Draga Joža! Tukaj žge a ne od sonca ampak od granat. Časa je zelo malo. Piši, piši čim več. Pozdravljena Leo [21] Pismo. Naslovljeno: Wohlgel. Fraulein Joža Kobal, Šembije pri Knežaku (Inner Krain). Poštni žig: k. u. k Feldpostamt. 220, 28. 11 1917. 27. november 1917 Draga Joža! Danes je prišla Vaša kartica od 18. v našo krti- no. Res je s časom na tesno, pa tudi živci ne pu- ste vedno misliti. Tudi ni dolgo kar smo šli iz Monte Tombe. Bogzna, kako prijetno bi bilo go- ri ležati na hribu in čakati granat. Pa gre in uso- da odlaga. Mogoče prihajajo še boljši časi. Leo Mežan Tudi sicer postane človek bolj vsakdanji in neokruten v mislih, kar je pač posledicaživlje- nja, ki se zadovolji s surovim kostanjom. Polagoma postaja človek otrok in si želi gorke postelje, gorke jedi pa bi bilo dovolj. Utrujenost, strah, marši, ter blazno omalova- ževanje samega sebe, vse to žene človeka od re- VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE «7 signacije in ni mu več hudo, da padajo in da gr- mi in vrešči noč in dan nad glavo. Pa če je le preblizu, če je le treba živeti samo še sekundo, se strese človek, in to je uganka za- kaj. To me spremlja po Italiji, kjer hodim. Sicer pa je prijetno, še precej gorko in vsega dovolj. Ni- česar nam ne manjka in vsak dan je drugače. Sicer pa vsaj od začetka mi ni ugajalo. Preveč površnosti in nerazumnosti je, v teh ljudeh in v vsej njihovi umetnosti. Nekaj so podedovali kar Joža Kuhal ni njihovo, njihove so le robate hiše, polenta in vsa nesnaga. Lepo se čuje laško govorjenje, da jedva ni v njem nekaj brezskrbnega in lahko- mišljenega, izraža vsak brbljanje. Ja poezija na- ših gor in njih postojank je izginila, izginil mir in spanje. Pa upajmo, da bo bolje. Oprostite, danes je šele prva prilika da pišem. Oglasite se. Vas srčno pozdravlja Leo [22] Pismo. Naslovljeno: Ohranjena le vsebina brez ovoj- nice. 30. november 1917 Draga Joža! Pa ne da bi zamerili, da takole pišem, ampak v Italiji ni papirja, meni pa je že vse pošlo. Tudi mize ni, sploh ničesar več, tudi blažene gorkote ne, tako da je pismo že znak velike ljubezni, da- nes bomo že zopet pod topovi in Bogzna še pod čem. Vidite, da le čustva vele in da moč vo- lje ni ravno najzadnji faktor. Tako torej, ne glede na ves ropot, ves pekel, ki divja tuokrog, to divjanje in hlastanje sem se spomnil na mir, ki ga želimo. Na mir in ljudi, ki žive v njem sem se spomnil. Če se kdaj vidiva, ako Bog da, Vam to željo drugače izrazim, ne tako suhoparno, pa danes pije mora kri in mož- gane, domišljija sama ne rodi sanj. Predvsem se zahvaljujem za Vašo pozornost, ki jo bom vra- čal, če bo le moč. Razven vas so pač vsi pozabili na laške romarje. Hvala Vam od srca. Bodite od srca pozdravljeni Vaš Leo [23] Dopisnica. Naslovljena: Vele. gospodičajoža Kobal, Šem- bije pri Knežaku (Inner Krain). Poštni žig: k. u. k. Feldpostamt. 220, 5. 12. 1917. 2. december 1917 Joža! Zelo sem radoveden na Tvoj odgovor - piši kmalu in mnogo. Tudi tu samo čakamo od da- nes opoldan. Prav po peklensko tudi artilerija je celo noč in dan. Rdeči sneh. Piši! Poljub Leo [24] Razglednica z motivom Baccanala. Naslovljena: Wohlgeb. Fräulein Joža Kobal, Šembije pri Knežaku (Inner Krain). Poštni žig: k. u. k. Feldpostamt. 220; namesto datuma piše Printed in Italy in napis Zensuriert. 3 december 1917 Oprostite, ampak je pač plen, ki ima tudi svo- jo vrednost. Oglasite se kaj kmalu. Leo VSI; ZA ZGODOVINO 68 ZGODOVINA ZA VSE [25] Pismo. Naslovljeno: Wohlgeb. Fraulein Joža Kobal, Šembije pri Knežaku (Inner Krain). Poštni žig: k. u. k. Feldpostamt. 220, 8. 12. 1917. 5. december 1917 Joža! Težko je odgovoriti na Vaša čustva na Vaše pričakovanje. Tako, kakor bi rad in Vi radi sko- ro ni mogoče, preveč je zmučena domišljija, preveč bičano srce in vse kar je lepega v duši. Lahko bi bilo pisati besede, dasi že teh zmanjku- je. Klatimo se že dolgo brez miru, brez spanja v negotovosti in to je tisto, kar miri. Tako in če Vam sedaj odgovorim, bodete oprostili izra- zom, verujte pa, da če je že čas tak, da so gotovo besede poštene. Glejte, da že resno rečem, ka- kor čutim, tako bom govoril, želel bi, ko so čus- tva tako različna, nagnenja in razmere tako ne- stalne, da ostanete zvesti sebi, do drugih bodete gotovo. Ne poznam Vaših sedanjih razmer in Vam nekaj prav vrrjamem. A res mislite pošte- no, bodete tako mislili. Čujte, berem Vaše besede, Vašo zadnjo karto od 26 XI. in vem kaj želite, česa si hoče duša, živa moč srca in notranje sile. Glejte Joža, če je to res, mogoče Vam se osme- šim, za kar gotovo ne bi bil kriv, je to glas srca, nekaj, ki je na srcu, se preliva v krvi in živi v du- ši. Lepo od Vas, če pravite, da čakate, čaka Vaša ljubezen. To je en makov cvet, ona pesem barv in klicov k lepoti. Če to tako imenujete in imate čisto lepoto, Vam jaz odgovarjam z svojo ljubez- nijo. Sem se motil? Ljubezen je moč in barva čiste misli za dobro, ne verujte v blaženost, tudi ni več popolnih lju- di, ampak če ljubim, zahtevam to in ljubim tako. Pišite pismo, tudi razjasnite Vaše misli. Škoda, da gremo zopet v Babel, če Bog da se še kdaj srečava na poti ljubezni. Tako, če želite, ta moja roka vliva. Poljub Leo. [26] Pismo. Naslovljeno: Wohlgeb. Fraulein Joža Kobal, Šembije pri Knežaku (Inner Krain). Poštni žig: k. u. k. Feldpostamt. 220,12. 12. 1917. 9. december 1917 Joža! Dolgo, dolgo je romalo po laški zemlji tole tvoje srčkano pisemce od 29 X.. Seveda sem že takoj okregan, da nisem porabil prilike in da me spomini dolgočasijo. Ne bo tako. Prilika je in je ni na pohodih, potem tudi papirja ni, to so pro- sim te, da oprostiš razmere. Razmere so ustvari- le drugačno razpoloženje in nagnjenja. Ni vsee- no, če človek vsak dan spi ali recimo cel teden nič in še povrh ne je. Ali drugače, tak je naš se- danji položaj. Tudi o domišljiji ne bi prav, ima svoja pota ta lepa bolezen in lahko se jo druga- če uteši. Meni se zdi, da nič ne more razočarati, to kar si želim in hočem. Ne sanj, volje je treba. Da, zaupanja je treba. Pa močnega in krvnega zaupanja v samega sebe in svojega tovariša. To je skoro vse, kar hoče ljubezen. Malo zah- teva, pa to jo naj ne vara. Glej meni je v ljubezni veliko lažja vsaka blazna burja. Taka je moja ljubezen, ko ti večeri na Piavi. Umira in živi ta tiha jesen ob bregovih. Še se pretaka žgoča kri po teh borih in vinogradih, še prepeta brst v tem rumenem zraku in burji. Vi- hra in noče pasti, tako krčevito se stiska k mrtvi vejici. Čudno je to nebo, da se ne čuje groma topov, bi človek dejal, da se odpira nebo in pe- kel. Žari v večerih za onimi griči, kakor bi hotela izbruhniti nevihta krvi. Tako je o Piavi, ne teče kot Soča. Kar brez srca brez misli se zrcali tja v dimu, v lepo Beneško. Ob večerih se zasveti kje ogenj in izgine, da se človek prekriža in želi čarovnici večni pokoj. Kmalu gremo k bakanalu čarovnic in krvi. In to je moč ljubezni, da je kljub temu človeku lahko, ker ga nekdo ljubi. Lepa bolezen je ljubezen, lep poljub dekleta, dolg ognjen poljub. Je resnica in ni, nekaj žge, visoko do rdečih ustnic plapola živ plamen lju- bezni, sam vrag počiva v lepih očeh, na belih grudih in čaka cigansko polko. Vse pride, prišla je ljubezen, pride poljub, pri- de nebo in večer. Ni, da bi spal, kdor ljubi. Piši, - kmalu zopet. Od srca poljubljena Leo [27] Dopisnica. Naslovljena: Wohlgeb. Fraulein Joža Kobal, Šembije pri Knežaku (Inner Krain). Poštni žig: k. u. k. Feldpostamt. 220,15. 12. 1917. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 69 13. december 1917 Proti jutru grem na moj dan. Dobro, vsaj mno- go bolje kot pri nas bodete za Božič dobre vo- lje. To in še veliko nam manjka. Zopet bo s po- što križ. Poljub Leo [28] Pismo. Naslovljeno: Wohlgeb. Fraulein Joža Kobal, Šembije pri Knežaku (Inner Krain). Poštni žig: k. u. k. Feldpostamt. 220, 30. 12. 1917. 27. december 1917 Joža! Lepo od Tebe in Tvoje ljubezni. Mnogo, mno- go bi ti napisal, da nisem tako stepen. Včeraj smo prišli iz Asolone pod Grappo. Bog taki prazniki. Off. so vsi popadali, samo jaz sem še tu in komandiram našo revno stotnijo. Cele gore mrtvecev, celi kupi mesa. Mnogo glav leži gori na tej mračni Grappi. Deset dni smo ležali v sne- gu in se basali. Na 21. tega sem že sam vodil ba- taljon na naskok, vse drugo je že padlo. Na sveti večer in dan so po nas klale granate, da je bil splošen strah. Eh kaj bi človek dal za čašo gorke kave. Za po- steljo in za hip gorke sobe. Pa tega ni, pač pa je tema, dolge noči, skrbniki zmag, smrt in grana- te. Srečni Vi. Počasi z bronastim sopečim glasom je padla težka granata za mano. Ne vem, ali je kdo zavpil, ali so zakreščale kosti in bruhnila čreva. En krik se je čul, kajti glava prvega nemca je letela v dol- gem okornem loku čez nas, brez las, brez oči, kakor obsekana krogla. Padla je z mehko tesno- bo na tla in se zakotalila med mrtve. Tam leži in sanja o Bosni zlati, mili majki in devojki. Drugače pa adijo mi in svet. Lepo vse lepo je v praznikih pri Vas. Pišeš, pa v glavi je pusto, v nogah mraz, ne mo- rem misliti. Čakaj, da se enkrat ogrejem. Slugo so Italijani oropali, tako, da sem gol, še mila ni. Papirja zmankuje. Če pridem k Tebi, Te popro- sim za gorko kavo in sploh kaj takga, ob čemer se ogrejam. Saj Ti sama bolj veš. Piši, piši mno- go. Te poljublja Leo [29] Dopisnica. Naslovljena: Wohlgeb. Fraulein Joža Kobal, Šembije pri Knežaku (Inner Krain). Poštni žig: k. u. k. Feldpostamt. 220, 30. 12. 1917. 29. december 1917 Joža! Bogve kako nam hudi ni tu ob Brenti. Prišli smo na oddih, pa kljub tem še vedno ležim na mizi v prav čarovniško okajeni kuhinji. Z dopu- stom je pač križ, ga noče biti in sploh kaj vem kdaj pride. Sneži tu v tem kotlu, dolg čas je tu prav poseb- ne vrste, ja zimski večeri naj bi to bili. Kdor je spočit že, tako pa ni moči še manj pa volje. Poljub Leo [30] Dopisnica. Naslovljena: Vel. gospodična Joža Kobal, Šem- bije pri Knežaku (Inner Krain). Poštni žig: k. u. k. Feldpostamt. 220, 4. 1. 19I8. 2. januar 1918 Hvala za kartico. Tu sem sam, vse je odšlo v bolnice. Sam in med tujimi z bolno dušo in pol- no resnobe. Lepo, pa mogoče bo enkrat še lepo. Poljub Leo [31] Pismo. Naslovljeno: Wohlgeb. Fraulein Joža Kobal, Šembije pri Knežaku (Inner Krain). Poštni žig: k. u. k. Feldpostamt. 220, 17. 1. 1918. 15. januar 1918 Joža! Pismo je došlo, ravno ko smo zopet na cesti. Treba je, da gremo zopet na one griče. Od tam prihaja oster grom in gost, kot bi igral klavir. To- rej že zopet besni in v par hipih tega klavrnega marša zgine v ognju. V ognju v onem lepem pet- ju in v igri življenja. Pa naj bo še vzor idealen, pa naj in bi bilo tež- ko človeku, da živi. Živi in hoče živeti. Bogve kaj, ne zakrijemo tudi rod baročnosti, kar nas je iznad onih, ki jih je rodila revščina. Volja je, pa bo moč v nas, pa bo zorenje v nas, ideali, o vsem tem pa dvomim. Ne dvomim nad seboj, pač pa nad razmerami in junaki, ki nas bodo recimo redili. Ah kaka VSE ZA ZGODOVINO 70 ZGODOVINA ZA VSE proza, pa še to je vse skupaj blaznost, ko smo že zopet na poti. To nebo je temačno, ko solnce dolgo, to vse je vojska. Počasi se gibljejo trume, kam nadvse jim smrdi. Človek je fantast in težak, če ne bi vero- val in ljubil bi bilo vse zelo dolgočasno. Kar naprej nas veže? Volja in upanje v naju sa- ma in našo bodočnost. Dovolj je ledine, dovolj dela, mogoče bo treba mučeništva za vse to in za naše cilje. Vse to toži ljubezen, ki jo pove sorodne duše. Če veruješ v to, veruješ lahko sebi in meni. To naj bo najin evangelij. Poljubljena Leo [32] Dopisnica. Naslovljena: Vel. gospodična Joža Kobal, Šem- bije pri Knežaku (Inner Krain). Poštni žig: k. u. k. Feldpostamt. 220, 21. 1. 1918. 19. januar 1918 Molčiš in ne vem ali Ti je prav ali Te motim. Tu je megla, dnevi, so turobni, noči brez svet- lobe in miru. Pol večnosti je pred nami, ni mere v nas. Berem Ano Karenino, da se pobaham po otročje, pa kljub tem je vse to lepo, zelo lepo, ker je greh in ljubezen. Piši. poljub Leo [33] Dopisnica. Naslovljena: Vel. gospodična Joža Kobal, Šem- bije pri Knežaku (Inner Krainj. Poštni žig: k. u. k. Feldpostamt. 220, 27. 1. 1918. 26. januar 1918 Razven mojega naslova, kjer naj se Hoge. II. izpusti ničesar novega in južno solnce. da, spo- minjam se prvih pozdravov, ki vsekakor niso bi- li preveč tragični. Nekaj moram pač vedeti in bi- ti krvno prepričan, ker poznam moč utisov. Go- tovo Vas obiščem, da si povesta srci, kar želita. Sicer Ti pa še napišem o tem. Od srca poljubljena Leo [34] Dopisnica. Naslovljena: Vel. gospodična Joža Kobal, Šem- bije pri Knežaku (Inner Krain). poštni žig: k. u. k. Feldpostamt. 220, 9. 2. 1918. 8. februar 1918 Dve uri ste čakali in večeri so Vam bili prele- pi? Je res hudo, jaz čakam Tvojega pisma, ker je že dolg čas. Mi smo v pravem gorskem brlogu od včeraj. Če bi bilo mogoče tako živeti, kot pred letom, bi Ti najbrž že napisal cel roman, tako pa umira domišljija, vse skupaj je zelo dol- gočasno. Tako je torej razpoloženje pri nas. Pri Tebi pa je tako lepo, čuj dekle, ko pridem se ne boš dolgočasila. Poljub Leo [35] Dopisnica. Naslovljena: Vel. gospodična Joža Kobal, Šem- bije pri Knežaku (Inner Krain). Poštni žig: k. u. k. Feldpostamt. 220,12. 2. 1918. 11. februar 1918 Kdaj pride Tvoje pismo? Imate tudi Vi toliko solnca, kot ga je tu. Lepo je v deželi citron, čeprav je vojska. Piši dekle! Poljubljena. Leo [36] Pismo. Naslovljeno: Wohlgeb. Fraulein Joža Kobal, Šembije pri Knežaku (Inner Krain). Poštni žig: k. u. k. Feldpostamt. 220, 16. 2. 1918. 15. februar 1918 Duša moja! Če je ljubezen to, kar je bilo danes na Tombi, en sam lep krvav žar, lep trak živih barv, ki se je kopal v ognju sredi gore in izginjal in žarel. Po- tem je plamen visoko in hrepenenje veliko. Če človek gleda izza zaklona na nebo, na ono in či- sto nebo, ki žari tam daleč istotako pa svobodno in če misli, da bo to dolgo, dolgo trajalo, še sko- ro večnost z istim svitom, pa naj kdo ne ljubi. Lepo je živeti in ljubiti. Bogve, da me ni strah življenja, hočem naprej, mogoče, da bodo raz- mere močnejše kot volja in moč, pa počemu ne naprej. In če ljubim, pa ne bi povedal resnice in nebi zahteval nečesa, počemu vsakdanjost. Meni je težko, da bi koga ljubil, pa bi ne pove- dal razmer. Če bo vse to srečno prešlo, postane- mo zopet ljudje - Veš, da sem sam, jaz in moja mama in potem? Če hočeš z menoj potem, evo Ti mojo roko. To je ono, o čemur nočem niko- gar varati. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 71 Ljubezen je moč in zatajevanje, noč, da živi za- njo in druge, zatajevanje, da ve kaj so žrtve. In teh je mnogo. Danes sem to, jutri prost, svobo- den človek z dvema rokama in srcem, ki hrepe- ni po lepoti. Pravijo pa, da se ne da živeti samo tako. Joža, hočeš z menoj? Ljubi me, verujem in idi. Dekle, duša, priznam, da so Tvoje misli lepe. Še nekaj zahtevam, da si ne očitava ničesar, ne beraštva, ne strasti. Če je to, idiva. Ljubim Te Jo- ža. Ljubim Tvojo dušo. Veš kaj je poljub? Joža, poljub, ko počiva ljubezen in vsa moč in lepota telesa na ustnih in hoče izpiti črno kri, ki kipi hrepenenje, moj Bog. Poljub, da vse gori, poljub, ki počiva na lepih očeh, na pramenih las, na belih grudih - vse to so odsevi lepote zunanjosti in telesa, vse lep senj. In sanjati tudi hočeva, ljubiti, živeti, poljub- ljati. Ah dekle, Joža poljub Tvojim lepim ustnem, očem. Kaj še hočeš? Tvoj Leo. [37] Dopisnica. Naslovljena: vel. gospodična Joža Kobal, Šem- bije pri Knežaku (Inner Krain). Poštni žig: k. u. k. Feldpostamt. 220, 16. 2. 1918. 15. februar 1918 Joža! Glej, da pišeš večkrat, najin nadaljni razvoj in Korespon. me zanima. Poljubljena. Tvoj Leo [38] Pismo. Naslovljeno: Brez ovojnice. 17. februar 1918 Dragica! Mogoče, da imam le danes dovolj časa, najbrž ga jutri ne bo več. Ravno sivih las si ne delam, gremo, kamor smo že šli, kar pride, pač ni dru- gače. Hudo mi bo po teh gričkih, takole kakor na našem Krasu rasto ti holmi, vse je razmetano, vsak korak je drugačen. Ni zanimivo, pa ljubko, in postelje imamo, umijemo se lahko vsak dan, tudi to je nekaj, kar nekaj. Ljudje so pač drugačni ko lani, tu še ni tako hudo, ampak v Cessio Magiore je bilo drugače. Človek lahko govori cel dan, brez, da bi razu- mel, to dela kri in te črne oči. Skratka, ljudje lah- ke vesti in širokega srca. Lahko se je vasovalo, pelo, plesalo, kdor je hotel. Pa vse to ni ravno požar sredi gozda, lahko se spi, še lažje misli, razmere in sanje o nečem, kar kamen že teži sr- ce iščejo sence, pa ognja ni. Vsak čuti po svoje in negoduje, hoče lepote. Senj je to o človeku, Jako npr. moj prijatelj je tak ideal. Gotovo je, in kaj je že vse doživel v Pešti in Berlinu, človeku se hoče blaznosti, ko to čuje in on je ostal isti lep človek, črnih oči, črnih las. Ni to prevzetnost, če kdo živi pol življenje za telesno eleganco in užitki. Bil sem z ljudmi, spal z njimi in pil bratstvo, ki so ga s svojimi 20 leti doživeli. Sinoj je pobegnil z 19 leti v Pariz in se zaljubil v varietetno plesal- ko zamorko, se poročil z njo in seveda odšel do- mov brez nje. In njemu je danes žal, žal po njej in ljubezni. Bog, kako je živel pozneje. In še cela vrsta. To so slike iz mojih dni, del življenja. Dru- gi del je na fronti, kako je tam, ne veš, pa čutiš. Še nekaj je in to so moji momci. Ah ti otroci iz Bosne in Nevesinja. Žive za minjažu, jedo za tri, pa tražijo. Pa ga vprašašfčuj brate, kje si dobil kokoš? Kupio sam gospodine". Vse je kupljeno. Pa kar iz navade takole kupujejo tile mali ma- garci. Sploh so zelo zanimivi, kdor jih hoče poznati. Glej, Joža, mnogo si lahko še poveva. Če bi ti to pripovedoval, bi te poljubil pri vsaki besedi. Mogoče pride tudi to. Nikar se ne čudi, če kdo govori kar živi in misli. To je tudi ljubezen. Vse, kar teži srce, na dan, nič naj ne bo skrivnostne- ga, kdor ljubi more vedeti, da ljubi celega člove- ka in ne besed. In to hočeva, idealov hočeva, dvigniva najin plamen visoko, ne pretirano z njim. Hočeva za njim, da vidijo vsi. Če hoče Bog, Ti več povem ko se snideva in bodo nočevala srca pri plamenu. Na tvoja ustna poljub, dolg in vroč poljub Tvoj Leo [39] Pismo. Naslovljeno: Brez ovojnice. 18. februar 1918 Moja Joža! To je vse pred odhodom, po čemu vse življe- nje, danes živim in to je dovolj. Gori naj vse v VSE ZA ZGODOVINO 72 ZGODOVINA ZA VSE plamen kar čuti. Vse uživa, ničemur se naj ne osreče, kdor ljubi. To so dnevi, to so noči. Ko divjajo strasti in živimo le zase in za one kogar ljubimo. Ah kako se umira, če je vsega dovolj. Jako danes žari v ljubezni. Ja če njega ne bi bilo. Tega igralca. Jako govori cele noči, njegov obraz je poln žaloigre onih, ki gredo pod jarem. Naša poglavja so skoro vedno enaka - danes nič, jutri še manj. Pač, jutri mogoče, mogoče pri jutranjem odhiramo. Kdo to ve, pride kot vihar, vsi tega čakamo in ne malogdaj si želimo, pa ko je treba, nam je težko povsem kakor, da smo se tu rodili. Da, res je le, po ljudeh nam ni žal. Mi smo veseli, oni še bolj, ko se ločimo. Zabavno vsekakor ni to romanje, kjer ni zaupanja. Žalost, dolg čas, mračni dnevi, težke noči, vse bi bilo, da človek ne misli na bodočnost. Kdor ni še star, ta postaja v tem mraku. Tvoja ljubezen in moja, ki se sveti v teh mrkih urah. Kdo te ne bi prisrč- no ljubil. Pa to je sreča. Prisrčno poljubljena. Tvoj Leo [40] Pismo (nepopolno). Naslovljeno: Vel. gospodična Joža Kobal, Šembije pri Knežaku (Inner Krain). Poštni žig: k. u. k. Feldpostamt. 220, 20. 2. 1918. 19. februar 1918 Danes je eden onih dni, ko se človeku zdi, da živi brez hrepenenja, kopren dan, da se vidi vse zelo daleč kakor v sanjan. Črke in nebo se zgub- lja v motni svetlobi, ki umira ko je še visoko solnce. Prejel tvojo karto. Pri nas smo gospoda Ku- renta praznovali po naše. Hrupno v eni sapi in prej ko smo hoteli, smo ga zaklučili. Vsakemu svoje, tudi ta črnina ni ravno tako slabega zdrav- ja, da bi je bi človek žalosten. Jemo, pijemo, igramo in kdor nima nikogar o komer bi premišljal, so mu vsi dnevi taki, kot ta- le devetnajsti. Tu je oni mšk iz Montmartra. Z njim živi in umerje, se bori, zmaga ali propade cel narod. Njegova maska je izraz vse dobrote in groze. To je on, Jako. Vsi drugi blazne. Blazne, ker je tre- ba. Naš Bog naj živi. Zakaj te ni tu. Tebe, srca, lepote telesa, lepote duše. To je ono, kar človek ljubi. Joža, hočem živeti. Tako hudo ne bo, ker je bil ogenj na ešalone. Bog s teboj, Joža. [41] Dopisnica. Naslovljena: Vel. gospodična Joža Kobal, Šem- bije pri Knežaku (Inner Krain). Poštni žig: k. u. k. Feldpostamt. 220, 23. 2. 1918; na sredini na- slovne strani dopisnice je žig "ZENSURIERT". 22. februar 1918 Joža! Piši, za Boga. Čakam, pa vsaki dan nova prese- nečenja. Idemo zopet na Grob. Pa šta ćemo. Poljubljena Leo [42] Dopisnica. Naslovljena: Vel. gospodična Joža Kobal, Šem- bije pri Knežaku. Poštni žig: k. u. k. Feldpo- stamt. 220, 4. 3. 1918. 2. marec 1918 Danes v tem peklu dobil Tvoji karti. Lahko si misliš, kako živi in misli. Živi, da pla- vamo v dežju, misli, da nas je 20 na štirih de- skah. Pa vseeno je treba iti in še večkrat. Boga mi, dobro Ti ide, danes plešeš, jutri v Ljubljani. To je naš ostrog. Če bo luči pišem pi- smo. . Poljub Leo [43] Pismo. Naslovljeno: Vel. gospodična Joža Kobal, Šembije pri Knežaku (Inner Krain). Poštni žig: k. u. k. Feldpostamt. 220, 6. 3- 1918; na sredini naslovne strani dopisnice je žig "ZENSURIERT". 2. marec 1918 Joža! Sedaj smo tu. Ko smo odšli je bilo še lepo, po- tem pa se je ulilo in dežuje, enakomerno in če že ne drugega leji strašen dolgčas v tej dolini. Ne vidiš, ker ne veš kje si, skala desno, stena levo, v sredi blato in par kolib, to je naš paradiž. Paradijev je sicer veliko, ampak naš je oden iznad onih, ki jih je rodilo leto 14. Kdo ve, če bomo še zmožni živeti. Težko je vse. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 73 Razven tega jarka so mi naložili še par vozov aktov. Vsi grehi od slavne Hoge. Komp. so bili. Hoge. ni več, jaz sem bil zadnji pri njej, in sedaj pa pridejo akti in dečko mladi plačaj. Plačaj, vojni veliko. 10 tisoč vendar ni veliko. Menda je usota taka, da mi ne da živeti. Priprav- ljal sem se, da idem na Dunaj v aprilu na univer- zo. Pa isti - idi iz blata iz ognja in aktov. Vse to te ne zanima in počem tudi. Vse to je le, ker je ta dolgčas in človek res ne ve, o čem pisati. Vidiš Joža, to je življenje. Dobro ti je Joža in vsem pravičnim ali nam, ki smo grešili in ležimo tu. Mogoče pa hoče Bog drugače. Mogoče. Poljubljena. Tvoj Leo [44] Dopisnica. Naslovljena. Wohlgeb. Fr. Joža Kobal, Šembije p. Knežak. Poštni žig: k. u. k. Feldpostamt. 220, 6. 3. 1918. 3. marec 1918 Kako to, da samo spite na tem Krasu. Tu je že skoro pomlad, mnogo solnca in še več deklet. Vse bi bilo, da ne bi človek mislil na bodočnost. Tako pa je vse brez barve. Poljub Leo [45] Pismo. Naslovljeno: Brez ovojnice. 8. marec 1918 Joža! Berem Tvoje pismo, berem in ne malo mi je težko odgovoriti. Ne morem se odvaditi stare navade, da ne bi kritiziral tuje misli po svoje. Duša, ne zameri! Ne boš, Joža? Torej dobro. Glej, kaj Ti povem, ni ljubezen igrača razmer ni to, kar kdo ni pričakoval, niti niso sanje. Je to ono notranje razpoloženje, ki je rojeno v nas, ki živimo, - ampak vsak po svoje. Niso besede, ne ljubavna pisma. Da, je plamen, žari in kipi vse višje, kot hoče srce, vse višje stoje ideali ljubez- ni. Srce hoče dejanj, hoče naslad in udobnosti. Ni več onih arij o večnem Eldoradu. Da bi se bal boja, počemu. Kdor je prost, nima obzirov. To povdarjam, pa prost. Kako bi te mo- gel drugače ljubiti. Bodočnost ni v naših rokah, najmanj sedaj, veš, da Ti ne morem odgovoriti. To je ono, kar ni ljubezen in je najino. Značaj je harmoničen, kdor ljubi. Da prav imaš, mnogo si imava povedati. Mogoče, da pridem na dopust v tem mesecu. Pridem k Tebi. Jakota ni, je odšel. So pa tu drugi, ki tudi niso brez zanimivosti. Tu sneži in ni lahko živeti. Osebne stvari so vse pretežke, da bi človek vi- del lepoto narave. Za Tombo je groza, najbrž ja- ha zopet mrtvaška konjenica na pirovanje. Baje je tam svatba. Nevest se ne manjka in na Tombi se žarijo zelo na gosto. To je bal. Krasno je vino, polna čaša. Meni pa ni do onih nevest, nočem, dokler vem, da me ljubi ta nedolžni srček moj, moja Joža. Tudi jaz pridem v svate k Tebi na vrancu, na onem, ki ga je ubila granata pri Sv. Luciji. Dobro leti in tudi poradiš si je zaslužil. Hočem k Tebi v vas. V eni izmed lepih noči, onih noči, ki sanjajo o ljubezni in rode življenje. Hočeš? Če te je volja, greva na pohod. Bodi poljubljena, lepo in prisrčno od tvojega Levka [46] Dopisnica. Naslovljena: Vel. gospodična Joža Kobal, Šem- bije pri Knežaku. Poštni žig: kk. u. k. Feldpo- stamt. 220, 28. 4. 1918. 27. april 1918 Hvala za čestitko. Oprosti, da so razmere, ki niso najbolj rožne in vsa presenečenja, ki sem jih doživel, odkar sem zopet tu v snegu, postale tako neugodne, da ni bilo prilike odgovoriti. Tudi sicer na dopusti so bile prilike nepriklad- ne. Pričakoval sem tvojega pisma ali karte, pa si menda krivo poučena o razmerah. Oglasi se kmalu. Leo [47] Dopisnica. Naslovljena: Vel. gospodična Joža Kobal, Šem- bije pri Knežaku (Inner Krain). Poštni žig: k. u. k. Feldpostamt. 220, 2. 5. 1918. l.maj 1918 Tvoje pismo prejel. Oprosti, da se radi po- manjkanja papirja, omejim na dop.. Ob prilož- nosti sledi pismo. Vsekakor si se prenaglila s VSE ZA ZGODOVINO 74 ZGODOVINA ZA VSE Tvojo sodbo, mogoče tudi, da nisi razumela. Gotovo, da je treba pojasnila. Polno miru in le- pih sanj Ti želi Leo [48] Pismo. Naslovljeno: Brez ovojnice. 16. maj 1918 Joža! Ne glede na moje tedanje razpoloženje, ki ni najbolj važno, in vseh razočaranj, ti odgovarjam , sicer pozno, toda nikakor ne prepozno. Pismo se prebral dvakrat. Prvič sem se malo začudil, drugič sem ga prečital, kakor je bilo treba. Da, slučaji so zahtevali, da se nisma srečala v Ljublja- ni. Bil nisem takrat doma. V Sloveniji ni bilo pri- like, kje naj bi jo poiskala. In pozneje sem se ču- til krivega, ker se nisem mogel osebno opraviči- ti. Ljubezen je pojem zase, je nekaj, kar se ne sklada z življenjem še manj s prostostjo. Čutil sem se vedno to, kar sem pisal, o tem se nisem lagal. Toda razmere in življenje samo, ne dajo vedno prilike živeti po žnorci. Vprašala si, kaj nameravam in povedala si, da mi ne kratiš svo- bode. To se ne sklada, sama čutiš. Ljubezen je drugo in ono kar hoče kdo, da živi zopet drugo. Kdor misli, da so sedaj časi taki, da je vseeno in se lahko oboje konča v enem, se v toliko moti, v kolikor je idealen. Dejal sem, da izkoristi priliko. Ker bo prilik vedno manj, pa izkoristi pravo. To je pravo in edino modro, nikakor pa ne, se vezati na dvom- ljivo eksistenco. Vse pravde, eksistenca gotovo ne sme. In te ti še dolgo ne morem, ali pa sploh nikoli nuditi. To je velika razlika med ideali ljubezni in nje- nim uresničenjem. Ti hrepeniš po uresničenju ljubezni, po trdni volji, meni je ideal vse, ker sem od danes do jutri, brez eksistence in hočem misliti. Kakor pač hočem, tako mislim sva na ja- snem. Vso srečo in polno pomladi tvojemu srcu, tvo- ji duši želi Leo [49]Dopisnica. Naslovljena: Vel. gospodična Joža Kobal, Šem- bije p. Knežaku (Krain). Poštni žig: k. u. k. Feld- postamt. 220, 22. 5. 1918; ob žigu je še eden "ZENSURIERT". 21. maj 1918 Hvala za kartico. Srečniki. Tudi tu je vroče, ker zažigajo kresove. Mogoče se prične kmalu ples. Polno sreče želi Leo [50] Dopisnica. Naslovljena: Vel. gosp. Joža Kobal, Šembije pri Knežaku (Krain). Poštni žig: k. u. k. Feldpo- stamt. 220, 27. 5. 1918; Poštni žig prekriva žig "ZENSURIERT". 26. maj. Hvala za binkoštni pozdrav. Prejela pismo? Pričakujem odgovora. Kako je v Ljubljani: in v Šem., tu streljanje in solnce pali, da smo počrneli kot zamorci. Mnogo lepih majevskih noči. Leo [51] Dopisnica. Naslovljena: vel. gosp. Joža Kobal, Šembije pri Knežaku (Inner Krain). Poštni žig: k. u. k. Feld- postamt. 220, datum - nečitljiv. 28. maj. Molčite. Kako bo. Tu je krasno. Smo v malem trgu in polno Taljanih. To je lažni svet, samo dolgo ne bo to. Pa Vi? Pišite. Poljub Leo [52] Dopisnica. Naslovljena: Velecenj. gosp. Joža Kobal, Šem- bije pri Knežaku (Inner Krain). Poštni žig: k. u. k. Feldpostamt. 220, datum - nečitljiv. 31. maj. 1918 Hvala za kartico. Torej sama, pa vendar dovolj zabave. Kdor zna živeti, živi lahko brez drugih. Če je tako, ti zavidam. Evo ti, v štimungi: pa naj vzame vse vrag, če že hoče. Še več lepih dni želi Leo v spodnjem levem kotu: Heib podpisani Robert [53] Dopisnica. Naslovljena: Vel. gosp. Joža Kobal, Šembije pri Knežaku (Inner Krain). Poštni žig: k. u. k. Feldpostamt. 220,13. 6. 1918. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 75 12. junij 1918 Pismo prejel. Malo drugače sicer kakor sem hotu, pa sedaj gremo zopet naprej, treba je, da se vse odpusti. pozdravljena Leo Zusammenfassung Briefe eines österreichisch-ungarischen Soldaten 1917-1918 Mit der Kriegserklärung vom 23. Mai 1915 begann der militärische Konflikt Italiens mit Österreich-Ungarn, der sich zu einem der blu- tigsten im Ersten Weltkrieg entwickelte. Trotz der erfolgreichen Verteidigung der österreichisch- ungarischen Armee war der Zusammenbruch Österreich-Ungarns unvermeidlich. Mit dem am 3. November in der Villa Giusti bei Padua unterzeichneten Waffenstillstand endete der Kampf und Italien konnte in der Folgezeit die ihm im Londoner Abkommen versprochenen Gebiete besetzen. Wie bereits aus der Überschrift ersichtlich, sind Briefe das Hauptthema, es handelt sich jedoch um keine gewöhnlichen Briefe. Man kann drei Gruppen unterscheiden - Briefe, Postkarten und (drei) Ansichtskarten. Insge- samt sind es vierundfünfzig Schriftstücke, wahrscheinlich aber sind nicht alle Briefe erhalten. Dennoch sind die Briefe interessant und verdienen es, genauer beschrieben zu werden. Von den Kriegsereignissen berichten sie zwar sehr wenig, da die Zensur dies unmöglich machte. Am wichtigsten ist die Dar- stellung der Gefühle des Soldaten, insbeson- dere das Gefühl der Angst und Beklemmung, das in den vorderen Linien herrschte. Die Abhandlung versucht drei Schlüsselfragen zu beantworten: Wer war der Soldat Leo Mežan? Wie starb er? Und wer war Fräulein Joža Kobal, mit der der Held unserer Geschichte korres- pondierte? Der Großteil der Briefe war nach Šembije bei Knežak adressiert. Dort war Fräulein Joža Kobal seit dem 25. September 1913 bis zum 28. De- zember 1916 als Hilfslehrerin und vom 29. Dezember 1916 bis zum 8. Oktober 1919 als ständige Lehrkraft angestellt. Zwei Briefe und zwei Postkarten kamen an ihre Heimatadresse in Studeno. Der Großteil der Daten über Leo Mežan stammt aus dem Kriegsarchiv in Wien, wobei vor allem zwei Dokumente wesentlich sind, nämlich das Sterberegisterheft des bosnisch- herzegovin ischefnj Infanterie Regiments] • 4 für [den] MonatJ'ani 1918 und die sogenannte Grundbuchevidentz. Eine wichtige Information ist das Sterbedatum, der 16. Juni 1918, denn im Hintergrund einer Erinnerungsfotografie ist das falsche Datum, der 14. Juni 1918, angege- ben. Das Stammregiment Mežans war das Regiment Lir 27, in das Mežan am 18. Juni 1915 einberufen worden war. Später wurde er zum 4BH versetzt, wobei die einzigen Beweise für die Versetzung die Briefe sowie das bereits erwähnte Sterberegisterheft sind (das genaue Datum der Versetzung konnte nicht festgestellt werden). In dieser Einheit, in der er bis zum Leutnant befördert wurde, blieb Mežan bis zu seinem Tod. Das bereits erwähnte genaue Sterbedatum ist wichtig, denn nur einen Tag vor Mežans Tod begann die große öster- reichisch-ungarische Offensive, die den gesam- ten oberen Sektor der Piave umfaßte. Aus den Dokumenten erfahren wir auch, daß Mežan aufgrund eines Bauchschusses starb und be- reits einen Tag nach seinem Tod im Ort Rosai nahe der Stadt Feltre begraben wurde. Diese Angaben sind für das Verständnis des zentralen Themas der Abhandlung, nämlich der stilistischen Merkmale der Briefe sowie der Charaktereigenschaften des Leutnants unab- dingbar. Ein Hauptcharakteristikum der Briefe ist die sowohl inhaltlich als auch formal mit dem Original übereinstimmende Transkrip- tion. Die Briefe sind grundsätzlich dreigeteilt, in Einleitung, Hauptteil und Schluß. Vom ästhetischen Standpunkt sind die Briefe sehr ansprechend. Der Anrede folgt (meist) eine Einleitung, der Hauptteil steht gewöhnlich in Beziehung mit der Einleitung und dem Schluß, der meistens an Fräulein Kobal gerichtete Grüße und gute Wünsche enthält. In den Brie- fen findet man die Bildung von Indikativen und Vokalreduktionen, während die Verwendung der Interpunktionszeichen vorbildlich ist. Die stilistischen Merkmale der Briefe stehen in engem Zusammenhang mit dem Charakter des Leutnants Mežan. Der Briefschreiber war ein sehr gebildeter und belesener Mann (nach dem Krieg wollte er die Universität besuchen). Sein Weltbild ist voller Hoffnungen und Erwart- ungen, gleichzeitig aber auch voller Pessimis- mus. In den Briefen ist die Rede vom Schicksal VSE ZA ZGODOVINO 76 ZGODOVINA ZA VSE der Soldaten im allgemeinen, sowie von der Leo Mežan war ein sehr gefühlvoller Mann, mit Verbundenheit Mežans mit seinen Soldaten, einer starken, bewundernswerten Liebe zum Der rote Faden aller Briefe ist natürlich das Leben. Er erlebte das Ende des Staates, für den er Bekennen der Liebe zu Fräulein Kobal. Als so pflichtbewußt gekämpft und schließlich auch Gegenpol zum Abschlachten an der Front steht sein Leben geopfert hatte, nicht mehr, die Natur. Die Natur ist jene, die alles erdulden kann. Über sie schreibt Mežan nur in Super- lativen. VSE ZA ZGODOVINO SfetoPdBátó ••••!*»•©•>»••>£>•>£»»©••»»0'•>•••••• »•©©4>••>••• Tone Ferenc CELJSKI VOHUN WERNER STI GER Vodja vohunskega centra v Celju V začetku leta 1942 se je komandant varnost- ne policije in varnostne službe za Spodnjo Šta- jersko, SS štandartenfirer Otto Lurker pritože- val, da so mu odvzeli pristojnost nad okoli tride- set nemškimi zaupniki v Ljubljani oziroma v Ljubljanski pokrajini in jih podredili sorodne- mu komandantu na Bledu. Trideset zaupnikov ali vohunov na tujem, tj. italijanskem zasedbe- nem območju, nikakor ni malo.1 Vendar je bil v začetku druge svetovne vojne pomembnejši od ljubljanskega nacistični vohunski center v Ce- lju. Takšnega, kakršen je bil in deloval v letih 1939 in 1940, je vzpostavil in vodil celjski trgo- vec Werner Stiger z vzdevkom Fritz Werner. Njega je že avstrijsko sodišče obsodilo na štiri leta ječe, ker je tihotapil orožje in nacistično propagandno gradivo. Z načrtnim vohunskim delom je začel 3. oktobra 1938, ko je v uradu od- seka varnostne službe v Gradcu (SD-Abschnitt Graz) prisegel neomajno zvestobo in se zavezal za vohunsko delo, medtem ko je že od pomladi istega leta sodeloval z nacističnimi vohuni. O tem je sam povedal: "Po priključitvi Avstrije sem se zavezal sodelo- vati z varnostno službo v Gradcu. In ker sem že prej delal na področju politične obveščevalne službe, sem to delo opravljal z najboljšim zna- njem in zmožnostjo. Moje delo je bilo razprede- no po vsej deželi in obveščevalna mreža je ne- nehoma rasla. O vrednosti mojega sodelovanja lahko da informacijo odsek varnostne službe v Gradcu. Število mojih sodelavcev je bilo zelo ve- liko, ker pa smo morali stroške pokrivati sami, smo lahko Slovenci in Srbi delali le v omejenem obsegu."1 Stiger pa ni delal samo za varnostno službo (SD-Sicherheitsdienst), temveč tudi za vojaško obveščevalno službo Abwehr. "Konec leta 1938 so prišli gospodje iz vojske v Celje in me zasnu- bili za sodelovanje. Ker sem pri obveščevalnem delu imel že prej opraviti z vojaškimi zadevami, sem privolil v sodelovanje in odtlej delal tudi na tem področju. Rad bi pripomnil, da mi je bil pred očmi v glavnem samo cilj: Nemčija mora biti o vseh dogodkih poučena in k temu mora vsak folksdojčer pripomoči po svoji najboljši moči. Ker so bile pri meni nenehno preiskave in ker so me že nekaj let kot največjega aktivista 1 Arhiv ministrstva za notranje zadeve Republike Slove- nije (dalje: AMNZ), 10&34/ZA, inv. 142, fond SD Mari- bor, Lurkcrjcva pritožba glede vohunov v Ljubljani 17. 4 1942 Pokrajinski arhiv Maribor (dalje: PAM), fond Südost- deutsches Institut Graz (dalje: SODI), fascikel (dalje: f) 1, Stigerjeva avtobiografija 26 10. 1940 78 ZGODOVINA ZA VSE Spodnje Štajerske nenehno opazovali, sem bil vedno vesel, če sem zbrano gradivo lahko odpo- slal. Ker sem z gotovostjo domneval, da v rajhu gradivo sami razdelijo, sem ga izročal vedno le eni osebi, in to tisti, ki sem jo najhitreje dosegel. /.../Ker mije vojska konec leta 1939 dala na vo- ljo tudi denar, sem lahko delo še posebej poglobil in sem po vsej deželi vzpostavil zaupnike. Ker sem moral računati z izdajo ali razkritjem, sem delo organiziral tako, da bi lahko tudi po moji aretaciji delovali dalje. Že v letu 1939 sem si pri- zadeval, da bi za sodelovanje pridobil sina in- dustrialca Westna, kije imel v Beogradu odlične zveze."* Stiger je z denarjem, ki sta mu ga dajala nemš- ka vojska in Max Adolf Westen (ta se je v začet- ku leta 1940 tudi sam trdno vključil v delo Sti- gerjevega vohunskega centra), za vohunsko de- lo pridobil Wilfrieda Hoffmanna s Teharij ("Herbert"), Seppa Jelenza iz Celja ("Ivan"), Pau- la Skoberneta, •••• Godlerja, ki je imel skrivno radijsko postajo ("Alexander"), Eduarda Pai- dascha iz Celja ("Stefan"), dr. Gustava Uhlicha iz Rimskih Toplic ("Nikolaus"), Josefa Baumanna iz Slovenske Bistrice ("Drann") in Tonija Lauric- ha iz Slovenskih Konjic, Fritza Steinböcka iz Žal- ca, Fritza Müllerja iz Šmartnega pri Celju, Franza Pinterja, Herberta Taucherja, Hildo Bothe, Eduarda Unger-Ullmanna, Karla Skoberneta ("Dubič"), Karla Sagerja, Ferdinanda Wusserja, Hansa Ledla in morda še koga. Pridobil pa je tu- di nekaj oseb, ki niso bile nemške narodnosti, npr. orožniškega narednika v Celju Boška Lazi- ča in policijskega agenta Alojza Emeršiča.4 3 Prav tam Uradnik v odseku obveščevalne službe (SD) v Gradcu dr. Bernhard Bauer je 5 10. 1940Stigerjevo de- lo ocenil takole: Stiger se je zavzemal za delo VI. oddel- ka kot le malokdo. Sodelovati je začel že leta 1938 in je pošiljal dragocena poročila o najrazličnejših zadevah. Vedno je našel pot in poročal z dobrimi rezultati. Iz Ce- lja navzven je gradil široko obveščevalno mrežo, ki je delovala brezhibno in je zlasti po izbruhu druge svetov- ne vojne dobavljal najrazličnejše gradivo. /.../ Zaradi iz- daje je moral pobegniti in je maja 1940 prišel v rajh. Tu- di tu je vse svoje moči posvetil naši stvari. Svojo mrežo je organiziral tako odlično, da je brez motenj delovala naprej tudi po njegovem odhodu kljub nekaterim are- tacijam. VI. oddelek odseka varnostne službe je še sedaj odlično poučen o južnem delu Sp. Štajerske; to je v prvi vrsti Stigerjeva zasluga. Ko je prišel v rajh, je prevzel de- lo tudi pri Wehrmachtsarchivu v Celovcu. Za to ustano- vo je v soglasju s VI. oddelkom delal že prej. " (Prepis Bauerjeve ocene v Muzeju za novejšo zgodovino Celje (dalje: MNZC). 4 Tone Perene: Nacistična raznarodovalnapolitika v Slo- veniji v letih 1941 -1945. Maribor 1968, str. 116-118 in 164-170. Kaže, da med odsekom varnostne službe v Gradcu in t. i. vojaškim arhivom (Wehrmacht- sarchiv) v Celovcu, kar je bilo zakrinkano ime za vojaško obveščevalno službo, ni bilo pravega soglasja, ker so Stigerju naročili, naj pretrga svo- je delo pri varnostni službi v Gradcu. Stiger pa tega ni storil in je odtlej za Celovec pošiljal sa- mo podatke o vojaških, za Gradec pa le o poli- tičnih zadevah. Beg v Avstrijo Jugoslovanska policija pa je kmalu prišla na sled Stigerjevemu vohunskemu delu. Potem ko so marca 1940 v Beogradu prijeli njegovega so- delavca Hansa Stoinschegga, trgovca iz Maribo- ra, so Stigerja začeli opazovati. Ko so ga namera- vali prijeti, ga je o tem 4. maja 1940 zgodaj zju- traj obvestil eden od policijskih agentov. Zato mu je uspelo pravočasno pobegniti prek Ma- džarske v Gradec. Sam je o tem pisal: "Marca so v Beogradu prijeli enega mojih zaupnikov, Hansa Stoinschegga. Sicer sem ra- čunal s tem, da bo molčal, agaje obremenjevalo dokazno gradivo. Mirno sem delal dalje in sem šele aprila opazil, da me ljubljanski detektivi ne- nehno zasledujejo. Potrudil sem se, da sem svoj aparat prenesel na druge in sem v delo vpeljal majhno skupino ljudi. 4. maja 1940 me je pono- či zbudil neki slovenski zaupnik iz celjske polici- je in mi povedal, daje iz Beograda prispela br- zojavka, naj me takoj primejo in odpeljejo v Beograd. Vendar nisem verjel v nujnost in sem mislil, da me bodo, tako kot že večkrat, ponovno zaslišali. Odpeljal sem se v celjsko okolico in bi me moja žena morala po telefonu obvestiti, če ne bi prišla policija. Ob določenem času je prišel klic iz Celja, kipa je bil pretrgan (kar se pri sla- bem telefonu čestokrat zgodi) in sem se z avtom vrnil v Celje. Ko sem nameraval pri zadnjem vhodu vstopiti v svojo trgovino, meje moj skla- diščnik opozoril in sem v poslednjem trenutku šeprihitel do svojega avtomobila in se rešil are- tacije. Vendar se nisem odpeljal takoj k nekemu meni znanemu mejnemu prehodu, temveč sem še 2 dni ostal na deželi, da bi ostal v zvezi s Ce- ljem. Hotel sem se namreč trdno prepričati, če je zadeva res tako resna, kot so mi jo prikazali. Nato sem ugotovil, da me že nekaj tednov zasle- duje cel aparat ljubljanskih detektivov (33 mož) in da so me takoj po begu začele iskati vse orož- niške postaje. Da ne bi ogrozil mejnih poti, ki se nenehno uporabljajo, če bi me morebiti odkrili, sem se 7. maja odpeljal čez jugoslovansko-ma- VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 7«> Werner Stiger džarsko mejo in se 8. maja neopazno pripeljal na nemško ozemlje."'' Delo v Avstriji Stiger je po prihodu v Avstrijo, ki je bila takrat že skoraj dve leti in dva meseca priključena k Nemčiji, nadaljeval z vohunskim delom, in to ta- ko, da je vzdrževal zvezo s svojimi ljudmi v Ce- lju in drugod v Sloveniji. Tudi o tem je pisal: "Ko sem prispel na tla rajha, sem obvestil it rad varnostne službe SD v Gradcu in obenem Celo- PAM.Sodi.f. I, Stigerjeva avtobiografija 26.10.1940. O Stigerjevem begu je odsek varnostne službe Gradec ta- kole poročal glavnemu državnemu varnostnemu ura- du (RSIIA) v Berlinu: "Zgoraj imenovani je bil doslej eden najpomembnejših zaupnikov naše ustanove. Pred približno enim tednom je jugoslovanska policija izdala zanj povelje za aretacijo. Stiger je zanj pravoča- sno zvedel in je zbežal s sposojenim avtom iz Celja. Od takrat manjka za njim vsaka sled. Domnevamo, da se je napotil na Madžarsko. Prosimo, da bi takoj obvestili vse ustrezne nemške urade na Madžarskem, naj poizvedu- jejo za Stigerjevim bivališčem in mu nudijo vso potreb- no pomoč, predvsem pa naj onemogočijo njegovo izročitev Jugoslaviji. Ker ni od njega nobene novice, so ga na Madžarskem verjetno že aretirali." (Fotokopija I.urkerjeve brzojavke. vMNZC). vec. da moram nujno poročati in izročiti še tudi razne novice. V Celovcu so zahtevali, naj v last- ni pisarni vodim delo naprej in sem to ponudbo tudi sprejel, vsekakor s pripombo, da ne maram opustiti svojega precej starejšega dela pri SD. V kratkem času sem obnovil zveze za SD in Arhiv. Pozvali so me, naj prijavim vse svoje zaupnike, kar sem tudi storil, nakar je Celovec sam vzpo- stavil zvezo z njimi in nie je počasi izklopil. Mnoge zveze so šle čez Gradec in sem moral če- stokrat tja. Ob teh priložnostih sem srečal mnoge Spodnještajerce. ki so imeli sestanke v majhnih skupinah in se pritoževali, da nihče ne skrbi za njih. Najprej sem s prošnjo odšel k dr. Carstanje- nu v Inštitut za jugovzhodno nemštvo in tam do- bil nalogo, naj priložnostno napišem poročilo.'* Iz tega Stigerjevega poročila zvemo, da ga je vojaška obveščevalna služba v Celju dala na hladno, saj je imela v Celju ustreznejšega obveš- čevalca, tj. Maxa Adolfa Westna. Kot bomo vide- li, Stigerju niti v Gradcu ni šlo vse tako gladko. V razmerah, ki jih tu ne moremo prikazovati, ker smo to storili že pred leti v neki drugi razpravi,7 je Stiger dobil novo nalogo. Tudi o njej zvemo iz njegovega poročila: "Do sedaj sem bil navajen, da manj pišem in več delam, zato sem sprejel poziv g. inšp. Zizels- bergerja iz celovškega urada, da pridobivam prostovoljce za vojsko, za folksdojčersko poseb- no formacijo, in to še posebej zato, ker je vrsta ljudi izrazila največjo željo, da vstopi v nemško vojsko. Prej omenjeni je prvini poslanim ljudem pojasnil namen njihovega vpoklica. Zaradi ne- srečnega slučaja je o tem na še nepojasnjen na- čin novica prišla v Jugoslavijo. Ljudska govori- ca je razglašala, da Stiger organizira formacijo prostovoljcev. Zato ni čudno, da so o meni raz- širjali pravljice kot o največjem znanem bojev- niku med ubežnimi folksdojčerji. Tako so npr. govorili, da sem že dalj časa mrtev, da so me us- trelili pri Radgoni, ali da so me obstrelili, vendar sem še uspel preplavati Muro itd. Slovenske ob- lasti pa teh govoric niso vzele resno in sem lahko opazil, da ni izšlo nobeno uradno policijsko po- ročilo, temveč daje le orožništvo vzelo to zade- vo v vednost kot govorico. Na podlagi tega poro- čila, ki mi ga je poslal eden mojih zaupnikov, ki sem jih zaposlil za nadomestilo, sem doživel '' PAM, SODI. j I, Stigerjeva avtobiografija 26. 10. 1940. Tone Ferenc Spomenice o nemških ozemeljskih zahte- vali v Sloveniji leta 1940. Zgodovinski časopis, XXIX/ 1975/3-4, str. 219-246. VSi; ZA ZGODOVINO 80 ZGODOVINA ZA VSE opomin. Očitali so mi lahkomiselnost, čeprav ni- kakor nisem storil več, kot so mi naročili. Obe- nem so me postavili pred izbiro, ali hočem delati za SD ali za vojsko, ker oboje ni mogoče. Ker v sopotništvu ne vidim nobenega zadovoljstva, sem sklenil, da sipoiščem kakšno zasebno zapo- slitev, posebno ker sem moral opustiti upanje na skorajšnjo vrnitev domov. V poslednjih dneh pa sem se vendarle dogovoril s Celovcem za način, ki mi omogoča, da istočasno delam za SD in za druga spodnještajerska vprašanja. Tukaj sem pri VDA /Volksbund'für das Deutschtum im Au- sland - op. T.F./ prevzel nalogo, da aktiviram Landsmannschaft der Untersteirer in zajamem v posebno kartoteko begunce na območje rajha in opravljam tudi vse druge zadeven Seveda Stigerju ne gre vsega kar tako verjeti; najbrž je svoje delo precej precenjeval. 17. in 18. februarja 1941 so jugoslovanske oblasti v Mariboru prijele dva Stigerjeva zaupnika, in to višjega železniškega inšpektorja Rudolfa Scho- rija in delavca Antona Ertla. Nasedla sta namreč vabi jugoslovanske policije, ki je prek svojega zaupnika - lažnega nemškega agenta - ponudila "vojaške načrte o utrjeni črti ob nemško-jugo- slovanski državni meji" za 10.000 dinarjev. Schori je osebno govoril s Stigerjem in ta je de- nar zagotovil pri uradu vojaške obveščevalne službe v Celovcu. Ko je Erti prišel po načrte, so ga prijeli, drugi dan pa še Schorija, ki je prišel posredovat zanj.9 Stiger je zaradi dobrega vohunskega dela svo- jega naslednika Westna in zaradi teh aretacij iz- gubljal na pomenu. Zlasti ko ga je sodišče za zaščito države v Beogradu 20. septembra 1940 obsodilo na 20 let težke ječe in ko je zaradi sno- vanja nekakšne spodnještajerske legije prišel v nemilost pri nemških vojaških vohunskih ura- dih, je dal Westen vse od sebe, da bi ga še bolj 8 PAM, SODI, f. 1, Stigerjeva avlobiografija 26. 10. 1940. 9 Brzojavka obmejnega policijskega komisariata Upnica 18 2. 1941, zapisnik Stigerjevega zaslišanja na odseku varnostne službe v Gradcu 24. 2. 1941, poročilo odseka varnostne službe Gradec glavnemu varnostnemu ura- du (RSHA) Berlin 25. 2.1941. Schorija in Ertla je nemš- ka civilna uprava za Sp. Štajersko 18. 8. 1942predlaga- la za odlikovanje z naslednjo utemeljitvijo: "Oba pred- lagana sta bila sodelavca, ki so ju 17. 2.1941 ujeli na sve- žem delu vohunstva v korist nemškega rajha. Posledica je bila takojšnja aretacija, odgon najprej v zapore v Ljubljano, nato pa v preiskovalni zapor jugoslovanske- ga sodišča za zaščito države v Beogradu. Po izbruhu vojne med rajhom in Jugoslavijo so ju od tam odgnali v Čačak, kjer so ju tik pred ustrelitvijo rešile hitro prodira- joče nemške enote. " (Vse gradivo je v MNZC). očrnil pri vohunskih središčih v Gradcu in Ce- lovcu. Očital mu je zlasti lahkomiselnost in veli- ke politične ambicije. Uspelo mu je, da ga je ta- ko očrnil, da je Stiger sredi septembra 1940 pro- sil urad vojaške obveščevalne službe v Celovcu, naj ga odveze sodelovanja, češ da bo delal le še za graški odsek SD. Vendar ga urad ni maral od- vezati delovanja in je Stiger prek nekega svoje- ga zaupnika zanj delal še naprej. "Vsekakor je Westen moje največje razočaranje, ki sem ga kdaj moral doživeti pri prijateljih. Drugače pa še naprej uporablja moje zaupnike in se s tem dela čudovitega moža," je pisal Stiger 7. oktobra 1940.10 Teden dni po aretaciji Schorija in Ertla in ko so v Celju prijeli tudi Willfrieda Hoffmanna, je tudi Westen 24. februarja 1941 zbežal v Celo- vec. Prav ta dan je Stigerja najprej odslovil od- sek varnostne službe v Gradcu, tri dni kasneje pa še urad vojaške obveščevalne službe v Celov- cu. Odtlej je s podvojenimi močmi delal za Inšti- tut za jugovzhodno nemštvo v Gradcu in za po- krajinski obmejni urad (Gaugrenzlandamt) NSDAP v Gradcu. V arhivu omenjenega inštituta v Gradcu se je ohranilo precej gradiva, ki ga je zbral Stiger, ko je delal zanj. Navodila, kaj je treba zbirati, mu je dal sam dr. Helmut Carstanjen, glavni ideolog raznarodovanja Slovencev v Spodnji Štajerski pod nemško nacistično okupacijo.11 Precej gra- diva je Stigerju, ki se je podpisoval z lažnim ime- nom Karl Stefan, poslal že omenjeni Josef Bau- mann ("Drann") iz Slovenske Bistrice.12 Ne vemo še, kdo je dal pobudo, da bi nemške in druge begunce in ubežnike iz Spodnje Štajer- ske, ki so se na Zgornjem Štajerskem včlanili v t. i. Landsmannschaft der Untersteirer (vodil jo je Max Machalka in nato Franz Russ), zbrali v ne- kakšno spodnještajersko legijo. Uresničevati so začeli predloge, da bi moške člane Land- smannschaft vojaško urili in jih kot prostovoljce sprejeli v nemško vojsko. Stiger v svojem življe- njepisu pravi, da je o tem najprej govoril z dr. Carstanjenom, konkretno pa se je dogovoril z že omenjenim Zizelsbergerjem v Celovcu. Naj- prej je šlo za uvrstitev na Zgornjem Štajerskem 10 PAM, SODI, f. 1, Stigerjeva avlobiografija 26. 10. 1940 11 PAM, SODI,/. 1, Carstanjenova navodila za Stigerjeva zbiranje obveščevalnih podatkov na Sp. Štajerskem, ro- kopis, nedatiran. 12 PAM, SODI, f. 1, dopisovanje med Stigerjem in Bau- mannom 1940-1941. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 81 živečih folksdojčerjev iz Slovenije v terenske oddelke Sturmabteilung (SA), v katerih bi jih vo- jaško izurili. "Werner Stiger je v okviru Land- smannschaft organiziral vojaško izobraževa- nje, da bi jo zaposlili kot legijo na Spodnji Šta- jerski. /.../ Iz Landsmannschaft izbirajo najspo- sobnejše in najboljše in jih porazdeljujejo med razne SA-šturme ter vključijo v njihov verman- šaft. Posamezniki niti ne vedo, zakaj vse to. V primernem trenutku jih bodo zbrali iz posamez- nih šturmov in legija bo pripravljena" so se 24. septembra 1940 pogovarjali zastopniki celovš- kega urada vojaške obveščevalne službe in od- seka varnostne službe v Gradcu.15 Pri izvajanju te naloge je imel Stiger še kar velik uspeh, saj je že do srede julija 1940 poslal v 2. bataljon 800. vojaškega šolskega polka za posebno uporabo divizije "Brandenburg" že nekaj sto folksdojčer- jev iz Slovenije.14 25. julija 1940 je Stiger na se- stanku z okoli 200 folksdojčerji v Gradcu ugo- tavljal, da se jih bo v SA prijavilo več kot petsto.15 Stiger pa ni novačil ljudi samo za omenjeni polk divizije "Brandenburg", ki je bila enota nemške vojaške obveščevalne službe Abwehr in so jo uporabljali za posebne naloge (tudi pri napadu na Jugoslavijo, njen šolski polk pa je bil v letih 1944-1945 celo na Bledu), temveč tudi za druge vojaške enote. Moral pa je razočaran ugo- toviti, da jih nato vtaknejo tudi v enote za t.i. Afriški korpus. "To so najboljši, kar jih imamo na voljo. V začetku sem mislil, da bi poskrbeli, da bi jih izobrazili tukaj v SS-Verfügungstrup- pen in jih pozneje zaposlili doma v esesovski službi. Ker pa tega prek tukajšnje SS ni mogoče urediti, so ljudje sprejeli ponudbo vojske, vseka- kor v pričakovanju, da bodo takoj po koncu voj- ne (mišljeno v Evropi)poslani domov," je poro- čal Stiger majorju Nierhoffu 23. julija 1940.16 Kljub temu si je Stiger še vedno prizadeval, da bi spodnještajerske begunce in ubežnike izo- braževali v SS. To namreč zvemo iz njegovega novega pisma majorju Nierhoffu: "Ravno pred nekaj dnevi sem dobil iz Italije novico, daje vse pripravljeno na udarec proti Jugoslaviji. V sami ?î Zapisnik razgovora stotnika Kustosa in dr B. Bauerja v Gradcu 24. 9. 1940, fotokopija v MNZC. 74 PAM, SODI, f. 1, Poročilo stotnika v. Pfeffra v. Hippelu 18. 7. 1940. 15 PAM, SODI, f. 1. Stiger je 25. 7. 1940 sklical v Gradcu sestanek, ki se ga je udeležilo okoli 200 Spodnještajer- cev in povedal, da se jih bo prijavilo okoli 500 in še več za SA. 16 PAM, SODI,/. 1. Stigerjevopismo Nierhoffu 23- 7- 1940. Jugoslaviji hitro naraščajo pojavi razkroja, medtem ko obenem še naprej mobilizirajo, tako da lahko domnevamo, da bo kmalu prišlo do spremembe. /.../Kljub temu /da so folksdojčerji že vključeni v vojaške enote - op. T.F./ se mipo- rojeva zamisel, da za primer prevzema oblasti na Spodnjem Štajerskem in na drugih območjih nimamo za SS na voljo nobenih izurjenih sode- lavcev - poznavalcev krajevnih razmer in jezi- ka. V štajerskih in koroških mestih že dolgo časa živi vrsta Spodnještajercev, ki bi bili zelo pri- pravljeni in navdušeni za vsako urjenje. Žal je to nekoliko oteženo zaradi nekoliko pretrdih po- gojev. Mlade ljudi hitro sprejmejo v razne orga- nizacije, medtem ko v SS le v redkih primerih. Rad bi predlagal, da bi v Celovca in Gradcu v manjših skupinah pospešeno izšolali vrsto prvo- razrednih ljudi, kijih lahko vedno dam na vo- ljo. To bi se moralo vsekakor zgoditi kmalu, ker zares predvidevam, da imamo za to na voljo le malo časa!41 To vključevanje folksdojčerjev - jugoslovan- skih državljanov je prišlo do ušes jugoslovan- skim oblastem. Ko je Westen v Celju prek svojih zaupnikov zvedel, da vprašanje t. i. spodnješta- jerske legije obravnava neka zaupna okrožnica banske uprave v Ljubljani, sta s Zizelsbergerjem v Celovcu napravila celo akcijo proti Stigerju. Baje so ga v drugi polovici septembra 1940 že mislili prijeti, češ da "je ta organizacija /namreč spodnještajerska legija - op. T.F./ v Berlinu ne- poznana in krši trenutno nevtralnost rajha in bi zato lahko imela kakšne zunanjepolitične po- sledice." Baje ga je pred aretacijo rešilo le posre- dovanje graškega odseka varnostne službe, ka- terega sodelavec je takrat še bil.18 Kljub Göringovi prepovedi, da bi še naprej novačili folksdojčerje iz Jugoslavije, in odklonil- nemu stališču nemškega zunanjega ministrstva do novačenja, ki se je zanjo zavzemal tudi dr- žavni vodja SS Heinrich Himmler, so nacisti na Štajerskem to delali še dalje. Pa niso novačili sa- mo tistih, ki so že bili na Zgornjem Štajerskem, temveč tudi tiste, ki so še živeli na Spodnjem Štajerskem. "Kakor sem Vam že povedal v Berli- nu, smo ilegalno prepeljali iz Jugoslavije folks- dojčerje, da bi jih tukaj izšolali v SS in čez nekaj tednov vrnili v domovino. V popolnem zaupa- nju, da bo ta akcija potekala v redu, so se takoj 17 PAM, SODIJ.l, Stigerjevo pismo Nierhoffu 15. 8 1940 78 Zapisnik razgovora stotnika Kustossa in dr. B. Bauerja v Gradcu 24. 9- 1940, fotokopija v MNZC VSE ZA ZGODOVINO 82 ZGODOVINA ZA VSE prijavili najboljši v naši deželi in so prišli čez mejo v večjih množinah. V Gradcu smo pregle- dali, ali so sposobni in jih poslali v Breslau /.../ Ljudje so že štiri tedne v rajhu in čeprav žive v vojašnicah, so še vedno v civilnih oblekah. Ko smo jih snubili, smo jim še posebej povedali, da bo njihovo šolanje trajalo šest tednov. Tako so se odločili, da pošljejo sem /iz slovenske Štajerske - op. T.F./ voditelje posameznih mladinskih sku- pin, seveda v pričakovanju, da se bodo (v raj- hu) natančno držali rokov," je poročal Stiger majorju Nierhoffu 27. decembra 1940.19 Da res ni šlo za majhne skupine, priča poda- tek, da so v Breslau poslali skupino 80 ljudi. Ši- rokopoteznega novačenja pa nikakor ni mogel opraviti Stiger sam, saj ni smel "na teren" na Spodnjo Štajersko. To delo so opravljali njegovi zaupniki in tudi organizacije Švabsko-nemške kulturne zveze /Schwäbisch-deutscher Kultur- bund/, ki se je precej nacificirala. O Stigerju, ki je v Gradcu bival v hotelu "Wie- ser", nato nimamo več natančnejših podatkov. Dne 4. marca 1941 so ga vpoklicali v nemško vojsko. Preiskava o Stigerjevem pobegu iz Celja Jugoslovanskim oblastem ni moglo biti vsee- no, da jim je ušla tako velika "riba" kot je bil vod- ja vohunskega centra v Celju, Werner Stiger. Krivo za to je bilo predvsem predstojništvo mestne policije Celje. Predstojništvo mestne policije Celje je bilo us- tanovljeno po uredbi o ustanovitvi predstojni- štev mestne policije z dne 4. novembra 1929. Njegovo področje in sestavo je uredila uredba ministra za notranje zadeve o ustroju in področ- ju predstojništev mestne policije z dne 8. okto- bra 1929. Krajevna pristojnost predstojništva policije v Celju je bila še pred združitvijo mest- ne in okoliške občine razširjena na neposredno okolico mesta Celje, t. j. na Breg, Gaberje, Leveč, Lisce in Zavodno, in to z odlokom ministrstva za notranje zadeve z dne 11. januarja 1932. Na- daljnje povečanje ozemeljske pristojnosti je na- stopilo z združitvijo bivše okoliške občine z mestno občino, in to na podlagi ukaza kraljeve- ga namestništva z dne 7. avgusta 1935, tako da je bilo 1940. leta predstojništvo mestne policije Celje pristojno za 37 kvadratnih kilometrov z okoli 20.000 prebivalci. Ker je za tako veliko ob- močje primanjkovalo policistov, je kraljevska banska uprava dovolila, da v priključenih krajih varnostno službo opravlja orožniška postaja v Celju. Potrebo po povečanju števila policistov je predstojništvo utemeljevalo tudi s pomem- bnim geografskim, gospodarskim, političnim, kulturnim in narodnostnim značajem mesta, npr. z delovanjem 130 raznih društev, zelo de- lavnimi delavskimi društvi in delavno nemško manjšino, kar vse je treba nadzirati. Država naj bi na svoj proračun prevzela vse uslužbence predstojništva, in to 43 oseb, med njimi povelj- nika policijske straže, 6 policijskih agentov in 24 policijskih stražnikov. V času Stigerjevega pobega je predstojništvo mestne policije vodil Anton Uršič.20 Ko je predstojništvo mestne policije Celje 4. maja 1940 ugotovilo, da Stigerja ni doma, je ob šestih zvečer z brzojavko opozorilo policijske komisariate na Jesenicah, v Mariboru in Kotori- bi, policijski kapetanat Ptuj in sreski načelstvi Slovenske Konjice in Dravograd, naj pazijo na Stigerjev prehod in naročilo: "Imenovanega aretovati in pod jakom stražom odmah sprove- sti ovoj upravi. Broj avtomobila jeste 483-"21 Kot vemo, je bil Stiger še dva dni blizu Celja. Stiger je bil že v Gradcu ali Celovcu, ko je isto predstojništvo 10. maja 1940 pisno, in to oseb- no in zaupno, obvestilo vsa sreska načelstva in vse policijske urade v dravski banovini o Stiger- jevem pobegu iz Celja, ni pa še vedelo, da je že na avstrijskih tleh. Takole je napisalo: "Uprava grada Beograda je s pov. br. 3891 od3- 5. 1940 sporočila, naj se takoj aretira Stiger Werner, tr- govec iz Celja, in z močno stražo predvede upravi grada Beograda, ker odgovarja za zlo- činstvo po zakonu o zaščiti javne varnosti in re- da v državi." Nato je navedlo, da Stigerja 4. maja zjutraj ni našlo v Celju in da je ugotovilo, da se je 3. maja popoldne s svojim avtomobilom odpe- ljal proti Mariboru. Navedlo je tudi osebe, h ka- terim bi se lahko zatekel, in to k tastu Scherbau- 19 PAM, SODI, f 1, Stigerjevo pismo Nierhoffu 27. 12. 1940 20 Arhiv Republike Slovenijo (dalje: ARS), fond I. (občega) oddelka kraljevske banske uprave dravske banovine (dalje: BAN I), leto 1941 (dalje: 1941), spisi 1461 • 1590, spis 1463, pismo bana dr. M. Natlačna min. za notranje zadeve v Beogradu 18. 11. 1940. Naslovljeno je na ministrovega pomočnika Živojina Simonoviča. 2Ì ARS, BAN 1, 1941, spis 1494, brzojavka predstojništva mestne policije Celje, Pov. 1075/2 dne 4. 5- 1940. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 83 mu v Radvanju in v njegovo vilo v Bistrici pri Rušah, v svoje lovišče na območju Ljubno - Luče v Savinjski dolini, h Kampuču v Novem Gradu pri Dobrni, v svojo lovsko kočo na Rogli na Po- horju, k tovarnarju Lavrichu v Slovenskih Konji- cah, na lovišče v Kočevju, k odvetniku dr. Schneditzu ali zobotehniku Rudolfu Reichu na Ptuju. Končno je predstojništvo navedlo tudi Stigerjeve podatke: "Stiger je rojen 2. 1. 1907 v Celju, pristojen v Celje, poročen, trgovec s špece- rijo v Celju, visoke močne postave, okroglega obraza, svetlokostanjevih las, plavih oči, gladko obrit, oblečen navadno lovsko. Je poznat kot izrazit hitlerjanec, ki ima zveze z vsemi Nemci in nemčurji iz dravske banovine."22 Ne vemo, ali je predstojništvo mestne policije Celje že zvedelo, da je Stigerju uspel beg na av- strijska tla ali ne, ko je banski inšpektor Gašper Lipovšek 17. maja 1940 zaslišal predstojnika An- tona Uršiča. Ta je izpovedal tole: "Dne 4. 5. 1940 sem zjutraj malo pred pol os- mo uro vstal terse odpravljal v urad. Ko sem se odpravljal, me je prišel obvestit podnadzornik polic, agentov Čuk Matija, da me čaka v uradu neka šifra. Ob 8. uri sem prišel precej obsežno šifro dešifrirati ter sem bil s tem delom okoli četrt na 10. gotov. Šifra je bila precej obširna in delo- ma nejasna, zato me je precej zamudila. Ko sem položaj preštudiral, ter napravil načrt, kako naj se postopa v izvršenju aretacije, sem poklical k sebi podnadzornika polic, agentov Čuka ter mu izročil šifro s pismenim nalogom in ustna navodila, kako ima izvršiti aretacijo. Odredil sem, da gresta dva agenta na stanova- nje, dva pa v popolnoma drugo smer v trgovi- no, da bi obe patrulji istočasno uradovali, da se izključi vsaka možnost telefonskega ali drugač- nega obveščanja prizadetega Stigerja. Agenti so moj nalog sproti izvršili. Čuk je takoj napisal nalog za hišno preiskavo in aretacijo, katerega sem vsekakor še pred 10. uro podpisal. Obe patrulji sta istočasno odšli takoj na delo, tako da sta obe patrulji v najkasneje 10.15 minut gotovo morali biti vsaka na svojem mestu. Kmalu potem mi je prišel podnadzornik Čuk javit, da nobena od obeh patrulj ni mogla zajeti Stigerja. Agent Čuk ali kateri drugi od agentov mi ni vedel povedati, da bi bila Stigerjeva žena agentu Acmanu, ki se je na stanovanju javil, povedala, da je Stiger pred pol ure nekam odšel. Podnadzornik Čuk mi je le povedal, da je Sti- gerjev poslovodja dejal, da se bo Stiger okoli poldneva vrnil. Zato sem takoj odredil nadaljnje previdno in neopazno zastraženje tako stanova- nja, kakor tudi trgovine, pred katero je agent Čuk sploh pustil na straži agenta Ruprechta od vsega začetka naprej, ko se je pričelo iskanje. Hišna preiskava dne 26.4. je bila izvršena ob priliki preiskav za orožjem. Najdeni kompromi- tujoči materijal sem potem dne 10. 5. 1940 pod pov. št. 1075/3 poslal upravi grada Beograda, ker se je izkazalo, da Stigerja ni bilo mogoče pri- jeti. Pri izvršenju v šifri vsebovanega naročila se je postopalo z vso diskretnostjo in vestnostjo ter v upravičenem pričakovanju, da se bo Stigerkot običajno vsaj po par dneh vrnil v Celje. Niti naj- manj nisem imel povoda slutiti, da bi dobil Sti- ger od kakršne koli strani, najmanj pa od stratti tuk. organov kakšen migljaj, daga čaka aretaci- ja."^ Pri omenjeni preiskavi za orožjem so pri Sti- gerju našli in zaplenili tri knjige, in to Karla Bömerja Das dritte Reich im Spiegel der Wekt- presse, Horsta Wessela Leben und Sterben, Al- berta Londresa Terror auf dem Balkan ter bro- šuro Ihr seid die neuen Soldaten.24 "Šifra", s ka- tero se je Uršič toliko časa "mučil", pa se je glasi- la: "69 Beograd 30542 143 3 22/30 Hitno izvršite najdetaljnije pretres stana kod Stiger Wernera starog oko tridesetčetiri godina iz Celja koji ima špecerijsku radnju na Glav- nom trgu • Celju a stanuje u svojoj vili izvan grada, pa imenovanog sa nadjenim stvarima 23 21 22 ARS, BAN I. 1941. spis 1494. okrožnica prcdstojništva mestno policije Celje, Pov. št. 1075/3 dne 10. 5. 1940 ARS, BANI, 1941, spis 1494, zapisnik zaslišanja A. Urši- ča 17. 5. 1940. ARS, BAN I, 1941, spis 1494, seznam predmetov, zaple- njenih Stigerju Wemcrju pri hišni preiskavi 26 4.1940. Celje 10. 5. 1940. Poleg omenjenih publikacij je policija zaplenila tudi tri zavitke dopisov. VSE ZA ZGODOVINO 84 ZGODOVINA ZA VSE pod jakom stražom odmah sprovesti ovoj upra- vi /špijunaž/. Uprava grada Beograda, odele- nje opštepolicije. Pov. br. 3891/40. Šef opšte po- licije: Jovanović s. r."25 Naloga, ki jo je predstojnik Uršič dal omenje- nemu podnadzorniku Čuku, pa se je glasila ta- kole: "G. Čuku, takoj izvršiti natančno hišno preiskavo /2 priči/ in imenovanega dovesti na predst. policije in s prvim vlakom (brzim) pod močno stražo /1 stražnik in 1 agent/ sprovesti upravi grada, opšte odelenje Beograd. Celje, dne 4. 5. 1940."26 Isti dan je inšpektor Lipovšek zaslišal še dva policista. Ivan Ručigaj je izjavil, da je šifrirano brzojavko prejel 4. maja ob 0.15 uri. Takoj je na- ročil stražniku Francu Glušiču, naj gre nemudo- ma o tem obvestit predstojnika Uršiča v hotel Evropa. Obvesti pa naj ga le v primeru, če je ta še buden. "Bila je tako pozna nočna ura, da sem mislil, da ne bi bilo prav, če bi predstojnika budili iz spanja." Ko je Ručigaj šel zjutraj v nad- zorno službo, je nameraval obvestiti kakšnega agenta o dospetju šifrirane brzojavke in je to storil, ko je pred sedmo uro zjutraj prišel na predstoj ništvo podnadzornik Matija Čuk. Če ne bi bil v uniformi, bi šel sam obvestit predstojni- ka, tako pa mu je bilo nerodno iti v hotel. Če bi vedel, kako pomembna je brzojavka, bi to storil. Ručigaj je še trdil, da je o dospetju brzojavke ob- vestil tudi policista Ruprechta, ko se je ta vračal s perona celjskega kolodvora, vendar mu je re- kel, da ni treba iti obveščat predstojnika, ker je k njemu že odšel podnadzornik Čuk. Ko se je Ru- čigaj vrnil z nadzora, je ob 6.15 uri vprašal straž- nika Glušiča, če je brzojavka še na stražnici, pa mu je ta odgovoril, da jo je vzel že Čuk.27 Policijski stražnik Franc Glušič je v zaslišanju povedal, da ga je tedanji postajevodja Ivan Ruči- gaj ob pol enih ponoči poslal v hotel Evropa ob- vestit predstojnika Uršiča o prispeli šifrirani br- zojavki. Dejal pa mu je, naj ga obvesti le v pri- meru, če je še buden. "Napotil sem se takoj v ho- tel Evropa in vprašal vratarja, če je še g. pred- stojnik v kavarni. Vratar mije odgovoril, daje že šel spat. Jaz sem šel nazaj na stražnico ter javil postajevodji Ručigaju, da g. predstojnika nisem obvestil, ker je že šel spat" je izpovedal Glušič.28 Banski inšpektor Lipovšek je drugi dan, t. j. 18. maja 1940, zaslišal policijskega agenta Josi- pa Ruprechta. Ta je povedal tole: "Dne 4. 5. 1940. sem se nahajal radi kontrole vlakov zjutraj na službi na kolodvoru. Kakor običajno prihajam ob 6. uri 30, sem tudi tega dne ob istem času prišel na službo. Prišedši na kolodvor, me je ustavil stražnik Ručigaj ter mi omenil, da je prišla neka šifrirana brzojavka ponoči okrog polnoči ter bo treba obvestiti g. predstojnika. Opozoril sem ga, da je to nujna zadeva in da bi bil moral takoj g. predstojnika obvestiti. Pristavil sem mu še: če ste toliko časa čakali, bo zadeva lahko počakala še teh par mi- nut, da pregledam potnike, ker so baš prihajali ljudje od savinjskega in mariborskega vlaka. Z vprašanjem na postaji se je ugotovilo, da je pri- šel mariborski vlak ob 6.48 uri. Ko sem s perona zopet se vrnil na trg, me je stražnik Ručigaj zagledal ter mi dejal, daje že g. Čuk obveščen in da bo šel on k predstojniku ter meni ni treba iti k predstojniku. Pripominjam še, da je prvemu razgovoru prisostvoval straž- nik Emeršič, ki je imel službo na kolodvoru. /Poudaril T.F./ Popolnoma sem prepričan, daje Ručigaj Čuka obvestil v času od pol 7 do tričetrt na 7 in ne šele pred pol osmo uro. Kje seje*zadr- ževal Čuk v času od tričetrt na 7 do pol 8, mi ni "29 znano. Policijski stražnik Alojzij Emeršič je pritrdil, da je bil navzoč, ko je stražnik Ručigaj omenil agentu Ruprechtu, da je prispela šifrirana brzo- javka in da bo o njej treba obvestiti predstojni- ka.» Na vrsti za zaslišanje je bil tudi podnadzornik Matija Čuk. Ta je izpovedal: "Ker nisem imel dne 4. maja nikakšnega po- sebnega opravka v uradu, da bi moral bolj zgo- daj iti v službo, sem šel tega dne v urad ob nor- malnem času, tako da bi moral priti napredstoj- ništvo ob pol 8. uri. Malo pred pol 8. uro sem šel 25 ARS, BAN I, 1941, spis 1494, brzojavka min. za notra- nje zadeve 3- 5. 1940, prepis z dne 18. 5- 1940. 26 ARS. BAN I, 1941, spis 1494, Uršičev nalog Čuku 4.5.1940. prepis z dne 18. 5. 1940. 27 ARS, BANI, 1941, spis 1494, zapisnik zaslišanja I. Ruči- gaja 17.5. 1940. 28 ARS, BANI; 1941, spis 1494, zapisnik zaslišanja F. du- šica 17. 5. 1940. 29 ARS, BANI, 1941, spis 1494, zapisnik zaslišanja J. Ru- prechta 18. 5. 1940. 30 ARS, BAN I, 1941, spis 1494, zapisnik zaslišanja A. Emeršiča 18. 5 1940. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 85 mimo kolodvora, kjer mije tedanji polic, straž- nik in sedanji agent Rutigaj povedal, da je na predstojništvu šifrirana brzojavka ter me je pro- sil, naj o tem obvestim g. predstojnika, kistanuje v hotelu Evropa. Ker mije bilo spotoma, sem se takoj oglasil pri g. predstojniku, ki se je ravno odpravljal v urad in ga obvestil, da ga po izjavi Kučigaja čaka v uradu neka šifrirana brzojav- ka. Nato sem odšel v urad. Predstojnik policije je prišel v urad okoli 8. ure, morda 2 ali tri minute po osmi uri. Izročil sem mu takoj ob prihodu dotično šifro." Nato je Čuk opisal, kako je s policisti Ruprech- tom, Karlom Acmanom in Viktorjem Stojkovi- čem iskal Stigerja. Povedal je tudi, da je vprašal policista Glušiča, ki je stal na križišču, če je videl Stigerja in mu je ta odgovoril, da je Stigerjev pol- tovorni avto stal pred Rakuschevo trgovino, se nato odpeljal pred kreditno banko ter se konč- no odpeljal proti Gaberjam. "Glušičje vse to do- bro opazoval, navedel je celo, daje Stigerjev pes nekaj časa tekel za avtom odnosno svojim gos- podarjem," je še dodal.31 Kaže, da je bilo osnovno vprašanje, kdaj je po- licist Ručigaj izročil brzojavko Čuku. Ta je na- mreč zatrjeval, da mu jo je izročil šele ob pol os- mih in ne že ob pol sedmih. Zaslišan je bil tudi policijski agent Karel Ac- man, ki je skupaj z agentom pripravnikom Vik- torjem Stojkovičem imel nalogo prijeti Stigerja na njegovem domu, v vili na Krekovi cesti, faz sem pozvonil na stanovanju; odprla je vrata gospa Stigerjeva, katero sem vprašal, alije njen soprog doma. Dejala je, da se je pred dobre pol ure odpeljal. Prepričala sva se, da res ni bilo no- benega avtomobila doma. Kajti Stiger nikoli ne gre peš ter se vedno vozi z avtom. /../Na vpraša- nje, kam seje Stiger odpeljal, je dejala gospa, da seje odpeljal v mesto in da se nahaja v trgovini." Acman je še povedal, da se dobro spominja, da je to bilo ob 10.15 uri. "Do tistega hipa, ko mije podnadzornik Čuk naročil pred navedeno are- tacijo, ni bilo ne meni ne nikomur drugemu znano, da obstaja taka namera" se končuje za- pisnik o zaslišanju. Vojkoviča pa Lipovšek ni mogel zaslišati, ker je bil pri vojakih.-12 31 ARS. BAN 1, 1941. spis 1494, zapisnik zaslišanja M Ču- ka 18. 5. 1940. 32 ARS, BANI, 1941, spis 1494. zapisnik zaslišanja K. ••- mana 18. 5. 1940. Banski inšpektor Lipovšek je takoj po zasliša- nju celjskih policistov napisal poročilo za II. (obči) oddelek kraljevske banske uprave v Ljubljani. Poročal je tole: "Brzojavka (šifra) uprave grada Beograda pov. br. 3891/40 je bila v Beogradu oddana na pošto dne 3- maja 1940 ob 22h 30'. V Celju jo je sprejel policijski stražnik Ručigaj ob 0.1 •• dne 4. ?. 7940. Koje videl, da gre za šifro, je takoj poslal stražnika Glušiča v hotel Evropo, da o ši- fri obvesti tam stanujočegapredstojnika mestne policije Uršiča, če je še pokonci, t. j. če se še naha- ja v kavarni. Ker je predstojnik že počival, ga v smislu na- vodila ni budil. Zjutraj je Ručigaj ob 5h30' šel v kontrolno službo proti kolodvoru in hotelu Evropa. Kakor ponori ni dal zbuditi predstojnika, tudi sedaj ni šel v hotel in obvestil predstojnika o ši- fri, dasiravno je vedel, da mora biti predstojnik v smislu izdanih navodil takoj obveščen, zlasti ker je moral misliti, da ima šifrirana brzojavka važno vsebino. Njegov izgovor, da kot unifor- miran policist v smislu občih predpisov ne bi smel iti v hotel, ne drži, ker bi ga v tem jutra- njem času skoraj nikdo ne opazil. Tako je čakal na prihod agenta Ruprechta, ka- teremu je vpričo stražnika Emeršiča pravil o br- zojavki in potrebi obvestitve predstojnika. Ker je Ruprecht tedaj (ob 6h30') pristopil h kontroli potnikov od mariborskega in savinj- skega vlaka, je pričakal kmalu nato prišedšega podnadzornika agentov Čuka (ob 6h45'), kate- rega je obvestil o brzojavki in ki je šele ob ca 7h30' o tem obvestil predstojnika. Zakaj ni Cilk predstojnika prej obvestil, ni mogoče dognati; njegova trditev, da ga je Ručigaj le malo pred 7h30' obvestil, ni verjetna; izjave Ručigaja, Emeršiča in Ruprechta so bolj verjetne in pod- prte z vpisom v službeni kontrolni knjigi, gla- som katere se je Ručigaj že ob 6h45' vrnil iz kon- trolnega obhoda v stražnico. Predstojnik Uršič se je dne 4. 5. 1940 sestal z menoj v kavarni Evropa, kjer sem zajtrkoval. Šla sva skupaj v urad, kjer sem zasliševal nekatere policijske organe, sam pa je pričel dešifrirati br- zojavko (ob 8h). Ko je bil z dešifriranjem gotov, je dal nalog za aretacijo (okoli 10h). VSE ZA ZGODOVINO 86 ZGODOVINA ZA VSE Tedaj je bilo pa že prepozno, kajti Stiger se je ob 9h30' že odpeljal v smeri proti Gaberjam-Ma- riboru (glej prilogo e). Podnadzornik Čuk trdi, da je to javil predstoj- niku še istega dne 4. 5. 1940 sicer ne pismeno temveč ustmeno. Te Ćukove prijave predstojnik v svojih poro- čilih nikjer ne omenja; mogoče je na njo poza- bil, mogoče pa tega Čuk sploh ni javil. Vpadljivo mi je, zakaj tega Čuk ni dne 17. 5. omenil, ko sem ga vpričo predstojnika zasliševal ter mi je to za preiskavo velevažno novico zaupal šele danes dne 18. 5., ko ni bil več v Celju predstoj- nik Uršič, ki se je na brzojavni poziv moral po- noči odpeljati k vojakom v Pančevo. Glavna krivda za neuspeh pade na stražnika in sedanjega agenta Ručigaja, ki ni po predpisu predstojnika takoj obvestil, pač pa je s svojim ne- rodnim postopanjem povzročil, daje o šifri, dos- pevši na predstojništvo policije, na vse rano ju- tro imelo vednost že pet oseb (Ručigaj, Glušič, Rupreht, Emeršič in Čuk). Vse mogoče je, daje kdo od teh nehote ali nevede in brez slabega namena naprej govoril o šifri ter je glas o njej udaril na uho onega, ki seje čutil prizadetega. (Poudaril T.F.) Žand. major Vindakijevič, s katerim sem se v zadevi tudi posvetoval, mi je omenil, da je že zjutraj slišal od zasebne osebe o tej šifri, ne da bi vedel za njeno vsebino. Na zamudnosti zadene krivda tudi Čuka, ki je o izvidu preiskave gotovo bil obveščen o šifri ob ca 6h 45', dasiravno sam trdi, da šele v času malo pred 7h30'. Predstojnik je šifro v moji navzočnosti dešifri- ral. Nekako ob 9h30' sem ga vprašal, zakaj gre ter mi je ves vesel povedal vsebino, češ sedaj ima vendar možnost za aretacijo zelo neprijet- no se udejstvujoče osebe. Priloženi so s prizadetimi organi sestavljeni zapisniki, prepisi dotične brzojavke ter v stvari od predstojništva izdanih odpravkov. Zamudnost o poročanju opravičuje predstoj- nik s pričakovanjem in upanjem, da se bo Stiger zdaj, zdaj vrnil ter ga bo mogoče aretovati. Ručigaj je mestni policijski stražnik, Čuk je dr- žavni podnadzornik policijskih agentov. Tudi predmetno uradovanje v Celju me je utr- dilo v prepričanju, da je v Celju nujno in neod- ložno potrebno aktiviranje državne policije. Se- danji organi so vse preveč navezani in povezani s celjskimi veljaki iz narodne manjšine; dolgo- letnih dobrih odnošajev ne morejo presekati in morda jih nekateri vočigled izvestnim odvisno- stim materijalne narave niti ne upajo prekiniti. Tako osebje pa nikoli ne more biti v oni meri zanesljivo, kakor mora javnost od javnih orga- nov pričakovati. Celjska narodna manjšina je močna in organi- zovana ter bi utegnila v izrednem slučaju pri ne- zadostni čuječnosti varnostnih organov povzro- čiti zelo nevarna presenečenja. Končno še pripomnim, da mi je major Vindi- kijevič omenil, da je bil dr. Kraigher v noči pred nameravano aretacijo v veseli družbi skupaj s poveljnikom celjske policijske straže Potoka r- jem, ki je tudi po svoji ženi (Kirbischevi) vsi- dran v Celju. Nujno potrebno je omajano autoriteto celjske policijske straže utrditi ter poskrbeti, da bo vaje- ti politične policije držalo v rokah izključno le predstojništvo in da se ne bodejo v njene prero- gative vmešavali nepoklicani elementi ali celo ulica. Slišal sem, da je včeraj dne 17. t.m. breslavski radio navodno apostrofiral jugoslovansko poli- cijo, naj pazi, kako postopa z nemško narodno manjšino. Z vsemi močmi je treba preprečiti, da bi neod- govorni faktorji v mladostni impulzivnosti, ne- poučenosti, vsled nasedanja gotovim hujska- čem itd. povzročili kakšne neljube in nezaželje- ne dogodke. "33 Banski inšpektor Lipovšek je bil precej blizu pravemu vzroku za Stigerjevo obveščenost. Vendar je naivno sodil, da je novica o šifrirani brzojavki le "nehote ali nevede" prišla do priza- detega, t. j. Stigerja. Ker je bila brzojavka šifrira- na in jo je prvi dešifriral sam predstojnik Uršič, kaže, da je moral policist obvestiti Stigerja šele, ko je Uršič brzojavko dešifriral tako daleč, da je bila znana njena vsebina, vendar se je kasneje izkazalo drugače. Pravilen pa je seveda Lipovš- 33 AUS, BANI, 1941, spis 1494,poročilo G. Lipovška 18. 5. 1940. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 87 kov sum o povezanosti nekaterih ljudi z veljaki iz nemške manjšine v Celju. Iz pisma bana dravske banovine dr. Marka Natlačna 10. junija 1940 zvemo, kdo je obvestil kraljevsko bansko upravo v Ljubljani o Stigerje- vem begu: "Z dopisom štaba dravske divizijske oblasti z dne 9. maja 1940., pov. Dj.Ob.br.964, je bila kraljevska banska uprava obveščena, da je dne 14. maja /•••••• v pismu - op. T.F./ t.l. celjski trgovec Stiger Werner iz Celja pobegnil. Tega dne seje namreč imela po nalogu uprave grada Beograda izvršiti njegova aretacija in prevedba tej upravi. Istega dne je kraljevska banska uprava prejela poročilo predstojništva mestne policije v Celju z dne 10. maja 1940., Pov. štev. 1075/3, v katerem se ugotavlja, da po- licijski organi, ki so imeli dne 4. maja t.l. izvršiti hišno preiskavo in aretacijo, Stigerja niso našli ne v stanovanju in ne v trgovini. Ugotovljeno je bilo, da seje odpeljal s svojim osebnim avtomo- bilom proti Mariboru, od koder se doslej ni več vrnil. Da se stvar vsestransko razčisti, je bil g. ban- skemu inšpektorju Lipovšku izdan nalog, da iz- vede preiskavo na licu mesta in z zaslišanjem prizadetih organov predstojništva mestne poli- cije v Celju ugotovi, koga zadene krivda na za- mudnem poslovanju s šifrirano brzojavko uprave grada Beograda, kije omogočilo pobeg Stigerju Wernerju." Ban dr. Natlačen je pismu priložil Lipovškovo poročilo z dne 18. maja 1940 in ga še na kratko povzel ter sklenil: "Oba policijska organa Ruči- gaj Ivan in Čuk Matija sta tedaj malomarno opravljala svojo službo in s tem zagrešila disci- plinsko kaznivo dejanje iz čl. 129- toč. 1 z.u.u. Obči oddelek naj povzroči, da se uvede proti obema disciplinski postopek." Priložil pa je pi- smu tudi zapisnike zaslišanj posameznih celj- skih policistov. Banov pomočnik dr. Stanko Majcen je 15. junija 1940 izdal odločbo o začet- ku disciplinskega postopka proti Matiju Čuku, roj. 23. 2. 1886 na Slapu pri Vipavi.*4 O poteku disciplinskega postopka proti Ruči- gaju in Čuku nimamo podatkov vse do 1. fe- bruarja 1941. Takrat je disciplinsko sodišče pi- salo občemu oddelku kraljevske banske upra- ve, naj bi ponovno zaslišali Matija Čuka glede nekaterih podatkov, ki jih je Čuk navedel v svoji vlogi 24. januarja 1941. Kaže, da je navedel, da je 4. maja 1940 dvakrat iskal predstojnika Uršiča v hotelu Evropa. Nov podatek je tudi ta, da naj bi Čuk prosil komisarja Velkavrha, da naj bi mu pomagal pri dešifriranju brzojavke.35 Za nove okoliščine dogajanja v Celju v zvezi s Stigerjem zvemo iz obsežnega poročila kraljev- ske banske uprave oddelku za državno zaščito pri ministrstvu za notranje zadeve v Beogradu. To se glasi: "V zvezi z razpisom z dne 22. januarja 1941., Str. Pov. I. br. 103, čast mi je predvsem poročati, daje bil policijski pristav Uršič Anton z odlokom ministrstva notranjih poslov III. br. 79141 z dne 25. januarja 1941 za dobo 30 dni začasno do- deljen v službovanje pri kraljevski banski upra- vi v Ljubljani. Z istim odlokom je bilo začasno vodstvo predstojništva mestne policije v Celju poverjeno Kukoviču Kazimir ju, dosedajpolicij- skemu pristavu pri upravi policije v Ljubljani. Z ozirom na izid naknadne preiskave, kakor ga ugotavljam zdolaj, bom predložil ministrstvu poseben predlog, da se pristav Uršič razreši dolžnosti predstojnika mestne policije v Celju ter dodeli v službovanje banski upravi dravske banovine v Ljubljani. Potem ko je bil pristav Uršič začasno že razre- šen dolžnosti predstojnika mestne policije v Ce- lju, je banski inspektor Lipovšek po mojem na- logu v dneh 1. in 3. februarja 1941 izvršil ponov- no preiskavo, s katero sta se ugotovila dva bis- tvena nova momenta, in sicer: 1.) Šifrirana depeša uprave grada Beograda pov. br. 3891 z dne 3. maja 1940. je imela delno otvorjeno besedilo, in sicer so bile po rezultatu dosedanje preiskave otvorjene naslednje bese- de: "u svojoj vili izvan grada". Ugotovilo se je nedvomno, da je to šifrirano depešo prvi dobil v roke stražnik Emeršič, ki jo je dne 4. maja 1940 ob 0.16 uri prinesel stražni- ku Ručigaju. Ta je depešo odprl, jo ob navzoč- nosti Emeršiča pregledal ter prečital njeno od- prto besedilo "u svojoj vili izvan grada". Emeršič je imel dne 4. maja 1940 od 12. do 4. ure dežur- }• ARS, BAN I, 7941, spis 1494, poročilo bana dr. M. Nat- lačna obč. oddelku ban. uprave. Pov. 11/2, št. 4753/4 z dne 10. 6. 1940. 35 AUS, BANI, 1941, spis 1494, pismo disc, sodišča, D.S. št. 9/3 • dne 1.2. 1941. VSE ZA ZGODOVINO 88 ZGODOVINA ZA VSE no pisarniško službo, od 4. do 8. ure je imel ra- jonsko službo, od 8. do 12. ure pa je imel zopet pisarniško službo. Ob 6.30 uri ali nekaj kasneje so se pred želez- niško postajo v Celju sestali in govorili o šifri ter njenem odprtem besedilu, policijski agent Ru- preht ter stražnika Emeršič in Ručigaj. Razmotri- vali so, na kaj in na koga se depeša in njen odpr- ti tekst nanaša, ne da bi kdo imenoval kako ose- bo. Agent Rupreht priznava, da si je sam pri sebi takoj ustvaril mnenje, da se depeša nanaša na Stigerja, katerega so morali tedaj strogo nadzo- rovati. Prav lahko si je isto mnenje mogel ustva- riti tudi po naravi razumni ter vsled dolgoletne- ga službovanja v Celju z osebnimi in krajevnimi prilikami prav dobro upoznani stražnik Emer- šič, in sicer morda že takoj ob 0.16 uri, ko mu je Ručigaj v stražnici prečital otvorjene besede, ali pa je do tega zaključka mogel priti vsaj pri raz- govoru pred železniško postajo. Po vsem tem je velika verjetnost, ali skoraj go- tovost, da je Emeršič našel nek način, da je opo- zoril Stigerja. Ta odločen sum potrjuje dejstvo, da se je Emeršič s Stigerjem osebno poznal, da je od njega izposojeval denar in da je imel lju- bavne zveze z njegovo svakinjo. Prilike, da ob- vesti Stigerja, je imel v času rajonske službe od 4. do 8. ure dovolj, pa tudi iz stražnice se je pač mogel po 8. uri neopazno odstraniti. Ta zaklju- ček potrjuje dalje dejstvo, da je Emeršič v zad- njem času pred pobegom postal nemiren in nervozen in da je začel zapravljati denar, dasi je bil sicer zelo lakomen po denarju. Končno pa je svojo krivdo najbolj dokazal s tem, da je takoj, ko je začutil, da mu oblastva več ne zaupajo, po- begnil v inozemstvo. Morda bi se stvar še bolje razjasnila, ako mi ministrstvo pošlje točnejše podatke, na osnovi katerih je bilo v razpisu z dne 13. januarja 1941, Str. Pov. I. br. 6, decidirano povedano, da je Emeršič omogočil Stigerju beg v Gradec, da je to storil na način, da je Stigerju izdal vsebino ši- frirane depeše in da je za to dobil od Stigerja 4.800 — din kot nagrado. Pri upravi grada Beo- grada naj se po možnosti tudi ugotovi, katere besede depeše broj 3891 z dne 3- maja 1940 so bile otvorjene in katere šifrirane. Tukaj se to ni moglo ugotoviti, ker je bila dospela šifra po de- šifriranju uničena. 2.) Podnadzornik policijskih agentov pri predstojništvu mestne policije v Celju, Čuk Ma- tija, je v svojem zagovoru na disciplinsko obtož- bo navedel sledeče: Ko ga je dne 4. maja 1940 okrog 6.45 ure pred železniško postajo obvestil stražnik Ručigaj, da je na policijski stražnici šifrirana depeša in ko je izvedel, da predstojnik Uršič še ni bil obveščen, je bil nad postopanjem stražnika Ručigaja nevo- ljen ter je takoj šel na stanovanje predstojnika Uršiča, da ga obvesti. Našel je Uršiča že budne- ga ter mu javil, da ga je pravkar obvestil stražnik Ručigaj, da je na stražnici šifrirana brzojavka, ki je dospela ponoči ob 0.16 uri. Predstojnik Uršič je Čuku nato izročil ključe od železne blagajne v predstojnikovi sobi z naročilom, da naj Čuk vzame iz blagajne rečnik za šifre ter rečnik z de- pešo vred prinese predstojniku Uršiču v njego- vo stanovanje. Podnadzornik Čuk je nato pri- pomnil, da je pred leti večkrat sam dešifriral, na- kar ga je predstojnik Uršič poveril, da naj po- skuša tudi sedaj depešo dešifrirati, če pa tega ne bi mogel, naj prinese depešo in ključ za šifre Ur- šiču na stanovanje. Podnadzornik Čuk je takoj odšel na policijsko stražnico in prevzel od straž- nika Glušiča depešo. Nato je šel v sobo predstoj- nika, odprl železno blagajno, vzel ključ za šifre, zaprl blagajno ter odšel nato v svojo službeno sobo in poskusil z dešifriranjem. Posel pa se mu kljub raznim poskusom ni posrečil, ker je način dešifriranja že pozabil, ker vsaj kakih 4 ali 5 let ni več imel opravka z dešifriranjem. Ko je uvi- del, da mu dešifriranje ne uspe, je šel zopet na stanovanje predstojnika v hotel "Evropa", da ga obvesti o uspehu svojega dela. Ko je dospel v hotel "Evropa", je mogel tam samo ugotoviti, da je predstojnik medtem že odšel v urad. Podnadzornik Čuk izjavlja, da je v času 3/4 ure, kolikor je imel opravka z brzojavko, storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da izvrši službe- no dolžnost. Pot od železniške postaje v hotel "Evropo", iz hotela na stražarnico, odpiranje in zapiranje blagajne, poskus dešifriranja, nato pot iz urada v hotel in zopet nazaj v urad so tudi po mnenju banske uprave mogli izpolniti ves ta čas. Predstojnik mestne policije Uršič priznava, da je izjava podnadzornika v bistvu pravilna in po- sebno, da je Čuku res izročil ključ od blagajne in ga poveril z dešifriranjem. Zagovarja se, da je to mogel storiti, ker da je Čuk poleg njega edini državni uslužbenec pri predstojništvu policije, kateremu je vsled moral in tudi mogel poveriti zaupne posle. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 89 Na vprašanje, zakaj tega bistvenega momenta ni javil že pri prvi preiskavi, je podnadzornik Čuk izjavil, da je to zamolčal, ker ni hotel delati neprilik predstojniku Uršiču. Banski inspektor Lipovšek je tudi preiskoval, ali se je Čuku vendarle posrečilo, da je dešifriral kako besedo iz depeše, toda ni mogel zato pri- baviti nobenega bodisi direktnega bodisi indi- rektnega dokaza ali momenta, ki bi potrdil to domnevo, temveč obstoji velika verjetnost, da Čuk ni mogel dešifrirati niti ene besede. Zato Čuk tudi ni mogel izdati vsebine šifrirane depe- še. Predstojnik Uršič službene tajnosti ni izdal. Ves čas, ko je dešifriral, je bil v isti sobi banski inspektor Lipovšek, ki je tedaj slučajno v Celju vršil neko drugo preiskavo ter ni zapazil, da bi bil Uršič v času od 8. do nekako 10. ure zapustil sobo. Smatram, da je po uspehu prejšnje in sedanje preiskave ugotovljeno sledeče: 1. Stigerja Wernerja je mogel obvestiti edino Emeršič, in sicer na osnovi svojega doznanja, ki si ga je ustvaril iz otvorjenega besedila šifre. 2. Predstojnik mestne policije Uršič hoté ali zavestno gotovo ni zakrivil, da je Stiger Werner pobegnil. Njegova krivda pa je v tem, da vsaj te- daj, ko ga je podnadzornik Čuk nekaj pred 7. uro obvestil o šifri, ni najhitreje odšel v urad in dešifriral brzojavke. Vsekakor nedopustno je bilo, da je podrejenemu izvršnemu policijske- mu organu izročil ključ od blagajne in s tem do- stop do knjige za šifre in da ga je celo poveril z dešifriranjem. Kar se mu pa mora najbolj zame- riti, je pa to, da potem ko je bil nekako ob 11. uri obveščen, da se je Stiger odpeljal iz Celja, ni imel toliko prisotnosti in prevdarnosti, da bi bil takoj spoznal, da je Stiger pobegnil in da bi bil takoj odredil zasledovanje. Če bi bil takoj obve- stil obmejne organe, je verjetno, da bi bili Sti- gerja še prijeli nekje na poti proti državni meji. Iz teh razlogov smatram, da Uršič ne more ostati več predstojnik mestne policije v Celju. 3.) Neposredna krivda, da odredba uprave grada Beograda za aretacijo Stigerja Wernerja ni uspela, zadene policijskega stražnika Ručiga- ja, ki je že dne 4. maja 1940 ob 0.16 uri razodel policijskemu stražniku Emeršiču nešifrirani tekst brzojavke, dalje, da je stražniku Glušiču naročil, naj predstojnika Uršiča ne zbudi, če je že šel k počitku, in da sam ob 5.30 uri, ko je šel mimo hotela "Evropa", ni poklical predstojnika, da bi ga o šifri obvestil. Tako je zakrivil, da je predstojnik doznal za šifro šele po več kakor še- stih urah potem, ko je dospela. Predsednik mestne občine v Celju me je sicer obvestil, da je proti Ručigaju, ki je mestni kon- traktualni uslužbenec, uvedel disciplinsko po- stopanje. Ker pa ne smatra za umestno, da se ta delikatna stvar obravnava pred mestnim disci- plinskim sodiščem, in da bi vanjo morda dobil vpogled celo Ručigajev branilec, sem odredil, da se Ručigaj brez nadaljnjega postopanja takoj da na razpolago predsedniku mestne občine, tega sem pa obvestil, naj disciplinsko postopa- nje proti Ručigaju ustavi ter ga eventualno kot kontraktualnega uslužbenca odpusti iz službe.. 4.) Podnadzornika Čuka po rezultatu sedanje preiskave ne zadene nikaka krivda. Iz tega raz- loga in ker bi bilo neumestno, da se o stvari raz- pravlja pred disciplinskim sodiščem, kjer ima dostop tudi obtožencev branilec, sem odredil, da se disciplinski postopek proti Čuku ustavi. 5.) Ni nikakega dokaza ali indicij, da bi bil kaj zakrivil kak drug uslužbenec predstojništva bodi- si od onih, ki so sicer znali za šifro, bodisi od onih, ki so imeli izvršiti aretacijo Stigerja Wernerja. Prosim ministrstvo, da izvoli vzeti to poročilo na znanje. "36 Ban dr. Natlačen je isti dan, t. j. 8. februarja 1941, poslal prepise svojega, pravkar navedene- ga poročila ministrstvu za notranje zadeve, toč- neje občemu oddelku kraljevske banske upra- ve, s pozivom, naj ministrstvu za notranje zade- ve predlaga Uršičevo premestitev in imenova- nje novega predstojnika mestne policije v Celju. Pisal je tudi predsedniku mestne občine Celje, da je naročil v.d. predstojnika mestne policije v Celju, naj Ivana Ručigaja da na voljo predsedni- ku mestne občine Celje in naj proti njemu usta- vi disciplinski postopek ter razmotri, ali ga ne bi kazalo odpustiti iz službe. O tem je pisal tudi v.d. predstojniku mestne policije v Celju Kazimirju Kukoviču. Disciplinskemu sodišču pri kraljevski 36 AUS, BANI; 1941, spis 1494, poročilo bana dr. M. Nat- lačna oddelku za drž. zašč. min. za notranje zadeve Beograd, Pov. 11/2, št. 616/11 z dne 8. 2. 1941. Naslov- ljeno je bilo na ministrovega pomočnika Živojina Sitno- novica. VSE ZA ZGODOVINO 90 ZGODOVINA ZA VSE banski upravi pa je dr. Natlačen naročil, naj usta- vi disciplinski postopek proti Čuku.37 Disciplinsko sodišče je 15. februarja 1941 z odločbo res ustavilo disciplinski postopek zo- per Čuka in o tem obvestilo tudi banskega svet- nika Vladimira Sušo kot disciplinskega tožilca.38 Z odločbo predsednika ministrskega sveta in zastopnika ministra za notranje zadeve z dne 19- februarja 1941 so Uršiča premestili iz Celja v upravo policije v Ljubljani.39 S tem pa Uršičeva zadeva še ni bila končana. Obči oddelek banske uprave je namreč 24. marca pisal notranjemu ministrstvu v Beogradu, naj ugodno reši "notra- njo prošnjo Antona Uršiča, pristava VII. položaj- ne skupine pri upravi policije v Ljubljani, da se mu dovoli prestop iz resora ministrstva za no- tranje posle v resor ministrstva za prosveto." Ali se je to zgodilo ali ne, nisem mogel ugotoviti. Nekdo je na izvirno kopijo tega predloga pripi- sal pripombo: "Videl! Dodelitev ni mogoča. 17. 3. 1941."i0 Banska uprava v Ljubljani si je prizadevala tu- di za ureditev razmer v celjski policiji. Že jeseni 1940 je predlagala ministrstvu za notranje zade- ve, "da prevzame država vse osebne izdatke predstojništva mestne policije v Celju". To je utemeljevala s potrebo po večji disciplini in večjem nadzoru nad policisti in z obrambnimi razlogi. "Podržavljenje mestne policije v Celju zahtevajo tudi vojaška oblastva iz razlogov dr- žavne obrambe z ozirom na bližino državne meje in z ozirom na močno nemško narodno manjšino v Celju in okolici."^ Za podržavljenje celjske mestne policije se je zavzelo tudi po- veljstvo dravske divizijske oblasti v Ljubljani (general Stefanovič).42 Kaže, da se v tem pogledu ni zgodilo nič, saj je banska uprava 24. februarja 1941 ponovno po- sredovala v Beogradu in za utemeljitev navedla 37 ARS, BANI, 1941. spis 1494, pisma bana dr. M. Natlač- na. Pov. II/2, št. 616/11 z dne 8 2. 1941 disc, sodišču, v.d predst. mestne pol Celje, preds. mest občine Celje. 38 ARS, BANI, 1941, spis 1494, odločba disc, sodišča D.S., št. 9/5 z dne 15. 2. 1941. 39 ARS, BAN I, 1941, spisi 1591 - 1800, spis 1751, dekret min. za notranje zadeve Beograd, adi, št. 176l/3zdne 19. 2 1941 40 ARS. BAN I, 1941, spisi 2451 - 2750, spis 2697, predlog obč oddelka ban. uprave Ljubljana notr min. 24 3 1941 41 Glej op 20. 42 ARS, BAN I, 1941. spis 1494. pismo štaba dravske div oblasti, Pov. Dj. Ob. Br. 775 z dne 28. 4. 1940. nov, Stigerjev primer: "Da se sedanji občinski policijski uslužbenci v Celju ne zavedajo svojih dolžnosti in da ne vršijo pravilno svoje službe, se vidi zlasti iz primera policijskih stražnikov Emeršiča in Ručigaja. Stražnik Kučigajje malo- marno vršil svojo službo glede neke šifre v zade- vi Stiger Wernerja, ko je predstojniku policije dotično šifro prepozno izročil. Posledica tega je bila, daje Stiger pridobil časa za pobeg iz Celja. Stražnik Emeršič pa je sumljiv, da je Stigerja opozoril na postopanje proti njemu, daje ta po- tem takoj zapustil Celje. Emeršič je potem tudi sam pobegnil v inozemstvo inje bil te dni ob vr- nitvi prijet." Tudi zdaj je potrebo po podržavlje- nju celjske policije poleg discipline utemeljevala z bližino državne meje in močno nemško manjši- no v Celju in okolici.43 Najbrž je bilo že prepozno za kakršno koli ukrepanje, saj je že čez poldrugi mesec vojni vihar zajel tudi Jugoslavijo. Werner Stiger, Boško Lazio in Alojzij Emeršič med vojno Vsi trije nemški obveščevalci v Celju, o katerih smo govorili v prejšnjih poglavjih, so po begu na avstrijska tla in nato po zasedbi Jugoslavije nadaljevali obveščevalno delo. Vendar imamo o njihovem delu popolnejše podatke le za Boška Laziča, za druga dva pa le nekaj podatkov. Wernerja Stigerja so 5. marca 1941 vpoklicali v nemško vojsko v Stettin. Dan pred tem je pisal vodji graškega odseka varnostne službe, SS štandartenfirerju Ottu Lurkerju, "v zvezi z zad- njimi dogodki" precej užaljeno pismo. Ko je po- tožil, kako nesrečna sta bila njegov ded in oče, je tudi glede sebe dejal, "da si nisem zaslužil, da postopate z menoj kot s konfidentom, " kajti "leta 1937 sem bil pri firer ju in sem se prepričal, daje on osebno pripravljen ustreči prošnjam folks- dojčerjev, ki se borijo in mije bilo tedaj rečeno, da če bom kaj rabil, naj se obrnem na njegovo pisarno." Zagrozil je, da se bo obrnil na Hitlerja, če se njegove stvari ne bodo uredile. Iz pisma zvemo, da je bil užaljen zaradi prekinitve sode- lovanja, po "zadnjem žalostnem primeru v Mari- boru," pri čemer je najbrž mislil na Schorijevo in Ertlovo prijetje. Za vpoklic v vojsko, s čimer je tudi pretrgano njegovo delo na narodnost- nem področju, je krivil Celovec in Westna. To, 43 ARS, BANI, 1941, spis 1494, pismo bana dr. M. Natlač- na min. za notranje zadeve Beograd 24. 2. 1941. Na- slovljeno je na min. pomočnika Živojina Simonoviča. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 91 da se je po prihodu čez madžarsko-avstrijsko mejo, ko ga je gestapo v Rechnitzu prijel, obrnil na Celovec, je opravičeval s tem, "da si ni znal pomagati drugače".'" Spomladi 1941 je major Andreas Zizelsberger svoj obveščevalni center preselil iz Celovca v Celje in ga krstil za "Meldekopf Caesar". Deloval je v smeri Hrvaške, Ljubljanske pokrajine in Ma- džarske. Jeseni 1944 ga je umaknil na Koroško v kraj Otok (Maria Worth) ob Vrbskem jezeru.45 Po nemški zasedbi Jugoslavije je Stiger delo- val v nemški vojaški obveščevalni službi Abwe- hr. Skopi podatki navajajo, da je deloval v Za- grebu, Banja Luki in v Splitu.46 Tudi Boško Lazić je po pobegu delal za nemš- ko vojaško obveščevalno službo Abwehr. Ven- dar ga je aprila 1941 prevzel gestapo in je z njim prispel v Celje ter do druge polovice leta 1942 delal kot šofer in tolmač na tamkajšnji izpostavi gestapa. Pri zasliševanjih se je "proslavil" z mu- čenjem zapornikov. Ko se je vrnil v vojaško ob- veščevalno službo in opravil radiotelegrafski te- čaj na Dunaju, je delal v Zagrebu, Osijeku, Sara- jevu in Mostarju. Po osvoboditvi Mostarja se je 12. februarja 1945 vtihotapil v topniško brigado 8. korpusa JA, v kateri so ga odkrili in izročili slovenskim oblastem. Vojaško sodišče ga je 26. junija 1946 obsodilo na smrt na vislicah; smrtno kazen so tudi izvršili.17Alojzij Emeršič je po be- gu iz Celja januarja 1941 živel pod varuštvom nemške vojaške obveščevalne službe in skupaj z Lazičem prebival v nekem gradiču na obrobju Celovca. Februarja 1941 se je podal v Slovenijo, da bi si prek lise Stiger, vdove po Augustu Sti- gerju, zagotovil eksistenco na avstrijskih tleh. Pri Dravogradu pa so ga ujeli jugoslovanski or- gani in zaprli. Ko ga je iz ječe aprila 1941 rešil 44 Pismo \V Stigerja Otta Lurkcrju 4 3. 1941. prevod v MNZC •*' O delovanju Zizclsbergovega obveščevalnega centra v Celovcu in Celju glej Nemačka obaveštajna služba VI. Nemačka obaveštajna služba • Jugoslaviji Beograd 1960. str. 232 - 255 (dalje: Nemačka obav. služba. VI). 46 Nemačka obav. služba, VI, str. 252 Nemačka obav. služba. V, Beograd 19.58, Ustaška NDH, str. ••-315- 47 Arhiv ministrstva za notranje zadeve Republike Sloveni- je Ljubljana (dalje: AMNZ), ZA-80-7, zapisnik zaslišanja B. Laziča v Celju 14 11. 1946. B. lazičevo vohunsko de- lovanje v Celju je jugoslovanskemu konzulatu v Celovcu odkril sodelavec Zizclsbergovega obveščevalnega centra v Celovcu Albin Wedam. Laziča so decembra 1940prije- li, zaprli v Ljubljani, vendar so ga po posredovanju kma- lu izpustili. Ker je zvedel, daga nameravajo premestiti v Nikšič.jc28 12. 1940pobegnil v Celovec. nemški okupator, je postal pomožni policist in nato celo uradnik gestapa na Spodnjem Štajer- skem.48 Najprej je bil na celjski izpostavi gesta- pa, nato do 22. oktobra 1941 pri obmejni polici- ji Trbovlje, nato dve leti do 28. oktobra 1943 pri obmejni policije Središče ob Dravi in končno na izpostavi gestapa na Ptuju in tudi na gesta- povski postojanki Ljutomer. Še največ je o njegovi dejavnosti pod nemško okupacijo Slovenije povedal v zaslišanju urad- nik ptujske izpostave gestapa Hermann Farn- Ieitner. Takole pravi: "Emeršič Alojz je bil od jeseni 1943 do razpada Nemčije kot tolmač v službi na Gestapo - izposta- vi v Ptuju. Prej je bil v službi v istem svojstvu 2 leti na obmejni policijski postaji Dravsko Središče. Doma je iz Osluševcev pri Ptuju in je bil tam ro- jen dne 6. 4. 1907. Emeršič je Slovenec in je bil v stari Jugoslaviji pred letom 1941 kriminalni urad- nik. Po zasedbijugoslavije po Nemcih je bil Emer- šič nastavljen kot tkzv. pomožni policist. Kot tak je bil najprej v službi v Celju, potem je prišel k ob- mejni policiji v Dravsko Središče in nato k izposta- vi Ptuj. Pri Gestapo Ptuj je bil Emeršič Alojz krimi- nalni nastavljenec in SS Scharführer. Emeršič je bil pri Gestapo Ptuj od 1943 do raz- pada v maju 1945 porabljan v prvi vrsti kot tol- mač in vodja tkzv. izvidniških patrol. Kot tolmač je bil na razpolago vsem referentom gestapa Ptuj in je radi tega delal kot tolmač pri različnih referentih. Pogosto je bil tudi postavljen za vod- jo izvidniških patrol in je imel pri tem večkrat spopade s partizani. 48 O njem je B. Lazić v zaslišanju povedal tudi tole: "Krat- ko nakon toga )e Stiger pobegao. Za Stigera je došla ši- frovana depeša od Uprave grada Beograda za mestnu policiju u Celju. Ovu depešu )e na policiji dešifrirao po- liciski agent Emeršič Alojz jer je imao pristupa do ključa šifre. No kako je sam pričao nije imao prava sam deši- frirati več bi morao pozvati još jednog starijeg od sebe ili šefa. Ovo se je desilo oko jedan sat noču. Emeršič je odmah kotačom otišao u Stigerov privatan stan, poka- zao mu depešu i rekao zašto se ide. Nalog je bio da se Stigera ima uhapsiti i stražarno sprovesti upravi grada Beograda, te pretres stana izvršiti. Stiger je odmah po- begao. Emeršič je tada bio dežurni na policiji. /.../ I ako je Emeršič nakon obaveštenja Stigera dostavio depešu starijem (Čuku ?) nije policija pristupila hapšenju Stigera sve do 8-9 sati u jutro, te su prvo otišli u vilu tražeći ga a nakon toga u trgovinu i na taj način mu i inače dali mo- gućnosti za begstvo, da i nije bio ranije obavešten " (La- zićeva izjava v zaporu v Mariboru 8 8. 1941). Torej ne- koliko drugačna zgodba kot iz Lipovškovepreiskave Po- trjuje pa Emeršičevo izdajo vsebine brzojavke Stigerju VSE ZA ZGODOVINO 92 ZGODOVINA ZA VSE Emeršič je bilo kot tolmač gestapa Ptuj na- pram aretirancem izredno grob in surov. Če- prav sam Slovenec je aretirance, ki so bili tudi večinoma Slovenci, v mnogih slučajih pretepal s pestmi inzbikovko ter jih zlostavljal. Bilje znan kot zelo surov in strog in mu je bilo zato pogosto poverjeno izvršiti tkzv. "poostreno zaslišanje" aretirancev. To je obstajalo po določenih pred- pisih v lOdo 15 udarcih na sedalo. Znano mije, da so te udarce v Ptuju vedno dajali s tkzv. "bi- kovko". Emeršič je večkrat tako mučil aretirance in to celo prekoračil. Poostreno zaslišanje je iz- vršil bodisi po nalogu vodje izpostave ali kake- ga referenta. Znano pa je bilo tudi, daje areti- rance na isti način pretepal in zlostavljal brez naloga predpostavljenih. "49 Emeršiča so se po vojni spominjali kot surove- ža in to tudi zapisali v šolsko kroniko Središča ob Dravi: "Bilje najbolj krvoločen izmed vseh gesta- povcev, ljudstvo gaje imenovalo "pes" (baje seje po osvobojenju sam obesil). Ljudi je pretepal, jih zapostavljal, zmerjal in javljal oblastem."• O njegovi dejavnosti kot vodje izvidniških pa- trulj na ptujskem in ljutomersko-gornjeradgon- skem območju iz leta 1944 se je ohranilo boga- to izvirno gradivo - poročila patrulj.51 Ne drži pa podatek, da bi se po vojni obesil, kajti po podat- kih jugoslovanskih oblasti naj bi še 1949. leta ži- vel na Dunaju.52 Zusammenfassung Der Cillier Spion Werner Stiger Zu Beginn des Zweiten Weltkriegs war in Cilli ein nazistischer Spionagering tätig, der vom Cillier Händler Werner Stiger geführt wurde. Er 49 AMNZ, dosje Alojz Emeršič, zaslišanje Hermanna Farn- leitnerja. 50 Arhiv Republike Slovenije, II dislocirana enota, fond komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njiho- vih pomagačev za Slovenijo,/. 867/VI, Kronika vojnih dogodkov v središkem šolskem okolišu. 51 Koje vodil skupino t. i. raztrgancev (Aufklärer) na ptuj- skem in ljutomerskem območju, je 26. oktobra 1944 je pri Zgornji Pristavi (občina Sv. Vid pri Ptuju) ubil parti- zana Antona Avguština izžetal, 6. decembra 1944 pa je bil sam ranjen v spopadu s partizani pri Brstju pri Ptuju. Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev za Slovenijo gaje 1945 razgla- sila za vojnega zločinca. (Odločbi Š 4153 in Š 6592 v ARS-II ter S 1416/49 v ARS). 52 AMNZ, dosje Alojz Emeršič, poročilo UDV Slovenije 16. 5. 1950. stand mit dem Sicherheitsdienst in Graz und der Abwehr in Klagenfurt, getarnt mit dem Na- men Wehrmachtsarchiv, in Verbindung. Nicht nur vertrauliche militärische Informationen, sondern auch Angaben über Ämter und Ein- richtungen in der slowenischen Steiermark so- wie die dort tätigen Personen wurden ge- sammelt, worauf die Nationalsozialisten nach der Okkupation der Untersteiermark in Früh- jahr 1941 zurückgreifen konnten. Stiger hatte auch außerhalb Sloweniens seine Vertrauens- leute. Als der jugoslawische Nachrichtendienst nach der Festnahme einiger Spione auch auf Stigers Spur stieß, wollten ihn die jugosla- wischen Behörden festnehmen. Doch Stiger wurde von jemandem aus dem Kreis der Cillier Stadtpolizei über das Eintreffen eines chiffrier- ten Telegramms, das den Haftbefehl enthielt, informiert. So gelang es Stiger am 4. Mai 1940 über Ungarn nach Österreich zu fliehen. Er setzte von dort aus seine Spionagetätigkeit fort, genoß aber wegen der Festnahme einiger seiner Agenten nicht mehr das volle Vertrauen der nachrichtendienstlichen Organe in Klagenfurt und Graz. Stiger versuchte auch, in Deutschland Personen aus der Untersteiermark für die SS und SA, die untersteirische Legion, die deutsche Wehrmacht usw. anzuwerben. Nach Stigers Flucht aus Cilli führte die könig- liche Banatsverwaltung in Laibach, wahrschein- lich auf Anweisung des Innenministeriums in Belgrad, eine Untersuchung über die Schuld an der Flucht Stigers durch. Inspektor Gašper Lipovšek verhörte den Vorsteher der Cillier Stadtpolizei Anton Uršič und seine Polizisten, konnte aber den Verräter nicht ausfindig ma- chen. Erst später fand man heraus, daß der Polizist Alojzij Emeršič Stiger vor der drohen- den Festnahme gewarnt hatte. Emeršič floh nach Österreich, als seine Spionagetätigkeit entdeckt worden war. Er wurde aber beim Ver- such zurückzukehren an der Grenze gefangen- genommen und ins Gefängnis gesteckt, aus dem er dann von den deutschen Besatzern be- freit wurde. Unter der deutschen Okkupation war Stiger in verschiedenen Städten Jugosla- wiens für die deutsche Abwehr tätig, Emeršič hingegen war bei der Gestapo in Celje, Trbov- lje, Središče an der Drau, Ptuj und Ljutomer aktiv, oft als sogenannter Aufklärer bei der Suche nach Partisanen und aus der deutschen Armee Geflüchteten, aber auch als Folterer von Gefangenen. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 93 Renato Podbersič ' \ ŽELEZNI PTIČ JE PRILETEL Z NEBA IN KONČAL NA NJIVI Pisal bom o dogodku izpred dobrih osemde- set let, ki nikakor ni spreminjal poteka vojne. Spominjajo se ga le še najstarejši vaščani, bežno je omenjen tudi v vojaških poročilih iz tistega časa. Podrobneje je opisan v vaški kroniki Ore- hovelj, katere avtor je domačin Slavko Silič. 17. februar 1916 je bil sončen zimski dan. V Orehovljah, vasici na Goriškem, so ljudje hiteli s poljskimi deli, želeli so izrabiti lepo vreme za pripravo na pomladansko setev. Delali so v glavnem ženske in starejši moški, saj je bila veči- na mlajših že dobro leto na različnih frontah. Na svoji njivi je bil tudi domačin Ivan Klančič, po domače Gian (1860-1937), vaški čevljar in kmet. Bil je že prestar, da bi še lahko služil cesarju in domovini. Kar naenkrat se je nad poljem zaslišalo bob- nenje, ki je postajalo vedno močnejše. V daljavi je Gian zagledal majhno stvar, ki je postajala vedno večja. Čudno se je zibala po zraku in se vedno bolj bližala tlom. Na koncu Gianove nji- ve se je spustila na tla in se z nosom zarila v vo- do, tik ob murvi, ki je rasla na koncu njive. Šlo je za italijanski bombnik, vrste "caproni", iz kate- rega je takoj po zasilnem pristanku skočil itali- janski mitraljezec. Gian se ni obotavljal in je v navalu domoljubnega besa stekel do zbegane- ga Italijana in mu med tekom, bojevito držeč vi- le pred sabo, zaklical: "A to1 si prekljita duša laška!" Voda na koncu Gianove njive ob murvi se je po domače imenovala "Lahova luža" in to že približno pol stoletja pred pristankom italijan- skega letala. To je bila pravzaprav umetno sko- pana jama, kamor se je stekala voda z okoliških njiv, nekdaj precej zamočvirjenih. Skopali so jo člani kmečke družine iz furlanskega Lučnika (Lucinico), ki so se v Orehovlje priselili sredi prejšnjega stoletja. Po njih je dobila luža ime. Tistega dne so zgodaj zjutraj tri italijanska le- tala vzletela z vojaškega letališča v Campoformi- du pri Vidmu (Udine). Namenjena so bila v le- talski napad na Ljubljano, njihov glavni cilj pa so bile tamkajšnje tovarne, ki so se v vojnem ča- su preusmerile v izdelovanje orožja in vojaške opreme. Kot je poročalo ljubljansko časopisje, napad ni bil posebno uspešen.2 Toda napadalce je čakala še pot domov. Nad Komnom na Krasu so jih prestregli av- strijski lovci, ki so vzleteli z vojaškega letališča Ajševica pri Gorici.3 Po kratkotrajnem zračnem boju je dvema italijanskima letaloma uspelo po- begniti, pilot tretjega letala pa je bil smrtno za- det. Pomočnik-mitraljezec je nekaj časa še uspel obdržati letalo v zraku, na koncu pa je le bil pri- siljen pristati v "Lahovi luži". Kmet Gian je ujetega mitraljezca zadržal do prihoda vojaške patrulje, ki ga je odpeljala na zaslišanje v poveljstvo bataljona. To je bilo v Orehovljah v nekdanjem dvorcu plemiške rod- bine Pober, danes last Oskarja Tribušona. Mr- tvega pilota, po činu kapetana, so naložili na voz in ga z vojaškim spremstvom odpeljali po- kopat na vojaško pokopališče v Renče. Nevsakdanji dogodek so vneto fotografirali in ohranilo se nam je kar nekaj slik, ki jih hrani Go- riški muzej iz Nove Gorice. Poleg tega je za dol- go ostal v spominu domačinov iz Orehovelj, po- sebno ga je rad pripovedoval Gian, ki ni nikoli pozabil omeniti svojih zaslug za prijetje italijan- skega pilota. Čeprav se je februarja 1916 front- na črta že nevarno približala Orehovljam in so bili prebivalci pogosto priče "pozdravom" s fronte v obliki posameznih granat, je bil zasilni pristanek italijanskega letala prvovrsten vaški spektakel, njihov prvi pravi stik s sovražnikom. Že čez pol leta, med 6. soško ofenzivo, je ta sovražnik zasedel njihove kraje in Orehovci so morali za dobro leto oditi v begunstvo. 1 V orchovskem narečju to pomeni tukaj. 2 Slovenec" in "Slovenski narod" sta v naslednjih dneh poročala o tem dogodku in mu namenila kar precejš- njo pozornost, saj so bili letalski napadi leta 1916 še redki. 3 Ob magistralni cesti Nova Gorica • Ajdovščina je še da- nes na desni pri Ajševici vidno veliko ravno polje, ki gaje avstro-ogrska armada uporabljala za vojaško letališče. VSE ZA ZGODOVINO 94 ZGODOVINA ZA VSE Italijansko latalo po zasilnem pristanku v Lahovi luži Bližnji posnetek italijanskega letala VSI-ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 95 BorutBatagelj h QU O IZVORU BLOŠKIH SMUČI Vprašanje izvora bloških smuči ni novo. Z njim se je ukvarjalo že nekaj poznavalcev smu- čarske zgodovine pri nas in na tujem. Sintetično bom poskušal predstaviti nekaj mnenj in dodal malce svojega. Že na začetku pa bi rad poudaril, da konkretnega, historičnega vira o izvoru bloš- kih smuči ni in se je vpričo tega moč upirati le na pomožne, primerjalne metode! Skozi besedilo bom uporabljal le naziv bloš- ke smuči (-smučanje) vedoč, da smučanje ni bi- lo omejeno zgolj na Bloško planoto, ampak tudi na Vidovske hribe in njih soseščino na Notranj- skem in Dolenjskem. Teorija, ki je med raziskovalci bloškega smu- čanja danes najbolj priznana in bolj kot druge argumentirana, je teorija, ki govori, da je bloško smučanje staroslovanska dediščina. Pred tem pa bom na kratko povzel še nekaj drugih teorij, ki sodobne kritike niso preživele, pripomogle pa so veliko k boljšemu poznavanju in razisko- vanju bloškega smučanja.1 Šved K. B. Wiklund je sprva resno domneval, da so smuči na Bloke zanesli vojaki, ki so prišli v stik s švedsko vojsko v času tridesetletne vojne. To je sklepal glede na prvi opis bloškega smuča- nja (Valvasor, 1689), po katerem domneva, da se je smučanje moglo razviti v prvi polovici 17. stoletja. Posebni vojaški švedski odredi na smu- čeh so res že pred tem sodelovali v vojni proti Rusiji, vendar dejanskih poročil o rabi smuči in o stikih s smučarskimi oddelki med leti 1618- 1648 ni. Težko bi tudi domnevali, da so Bloča- nje v tako kratkem času dosegli tolikšno smuš- ko izurjenost kot jo opisuje Valvasor. Glavni ar- gument, ki je spremenil mnenje tudi Wiklundu pa je bil posledica odkritja starosti in razširjeno- sti južnega smuškega tipa, kamor po Zetterste- nu sodijo bloške smuči. Verjetnejša, a tudi že ovržena je hipoteza, po kateri naj bi ruske smuči južnega tipa v naše kra- je vpeljal znani vipavski diplomat Žiga Herber- stein. Med drugim je Herberstein v prvi polovi- ci 16. stoletja potoval tudi po Rusiji in v nemški izdaji potopisa "Moscouia der Hauptstat in Reis- sen" (1557) jasno opisuje takšen tip smuči. A. Zettersten v razpravi o južnem tipu smuči ome- nja, da je takšen tip moč najti tudi na Kranjskem in da jih je tja vpeljal baje Herberstein. Podob- nega mnenja je bil (v začetku) tudi nemški športni pisatelj C. J. Luther. Tudi pri nas se je v tej povezavi porodila ideja A. Gabru.2 V članku najdemo tudi slikovno gradivo. Upodobitev smučarjev, objavljena v Herbersteinovem poto- pisu, naj bi nastala po spominu na naše smučar- je, ki so bili avtorju bolj živo pred očmi kot ru- ski. Tovrstne domneve se upirajo tudi na bloške smuči z železnimi klamfami, ki so res podobne ruskim z lesenimi robniki za stremena. Takšen prehod iz lesenih robnikov na klamfe je čisto mogoč in zelo verjeten, vendar pa se ob tem od- pira vprašanje v zvezi s starejšim tipom bloške- ga stremena, t.j. z nastankom smuči s štirimi navpičnimi okroglastimi in podolgastimi luk- njami. Valvasor in Francisci sta Herbersteinove zapiske poznala in gotovo bi kaj vedela tudi o njegovi domnevni smučarski agitaciji. Herber- steinu je bil tak posel najbrž tuj, sporni so njego- vi stiki z domovino in končno, s popularizacijo smuči bi najbrž začel kje bliže dvora. Pravtako je ovržena domneva, da bi smuči k nam uvedel Lu- ka Dobrepoljski, mož iz njegovega spremstva. V času med vojnama je bila med našimi in tuji- mi raziskovalci zelo aktualna teorija o samoni- klem nastanku bloških smuči. Na bloških smu- čeh namreč najdemo posamezne, verjetno sa- monikle iznajdbe, ki se tičejo stremen. Prof. A. Melik (Posavska Slovenija, 1959) domneva, da so bloške smuči nastale avtohtono iz krajevnih vzrokov in potreb. Čim preprostejša je iznajdba, tem večja je možnost, da je v različnih časih in krajih samoniklega izvora. Vendar zelo težko bi namreč sklepal, da se je takšna, po moje še ved- no nič kaj enostavna priprava, porodila v glavi bloškega kmeta. Pa brez zamere Bločanje. Tako bi mogle smuči na našem ozemlju nastati že v predantičnem času. Če si smem na tem mestu privoščiti malce ironije, bi to danes utegnilo biti zelo aktualno za nekatere "zgodovinarje" in nji- hove domneve o izvoru Slovencev. Eden od pionirjev modernega smučarstva na Sloven- skem, E. H. Schollmayer je mnenja, da je lahko avtohtoni element povezan s kulturo lesne, do- ' Posamezne teorije okvirno povzemam po Boris Orel, uloške smuči, SAZU, Ljubljana 1964. 2 Ante Gaber, Čez 400 let za sledjo naših smuči, Sloven- ski narod, št. 76, 1931. VSE ZA ZGODOVINO 96 ZGODOVINA ZA VSE mače obrti, suhe robe. V knjigi "Auf Schneesc- huhen"3 iz leta 1893 jasno zapiše, da se je smu- čanje na Kranjskem "aus sich selbst entwickelt hat". Vendar pa je lahko razpravljanje o avtohto- nosti določenega predmeta zelo problematič- no. Razvoj smuči in predvsem stremena je, gle- de na to, da gre za zaključeno geografsko celo- to, ki ni imela stikov z oddaljenimi smučarskimi področji, gotovo šel po svoji, samonikli poti. Ta pot je po mojem jasno vidna preko najbrž pr- votnega stremena s štirimi luknjicami do upora- be stremena z železnimi klamfami. Ideja smuči pa najverjetneje ni samonikla. Teorija o avtoh- tonosti je bila smiselna le v času, ko še niso bila znana dejstva, ki nam kažejo na zgodovinsko zvezo s severovzhodnimi območji. Takšnega mnenja sta tudi B. Orel in S. Guček, po katerih krajše povzemam tudi glavne argu- mente, ki govorijo o staroslovanskem izvoru bloških smuči. S. Guček4 omenja, da je Badjura že 1.1934 na- pisal, da so "bloške smučke potomci ruskih smuči". Na to se je Badjura oprl, ko je 1. 1917 v vojaški smuški tvornici v Beljaku zagledal par bloškim zelo podobnih smuči, izhajajočih iz ne- kega guvernementa jugozahodno pod Uralom. Bloške smuči so po svoji sestavni osnovi še najbolj podobne smučem južnega tipa na seve- rovzhodu, a hkrati kažejo v starejših stremenih značilnosti arktičnega tipa. Zaradi te podobno- sti je najverjetneje, da so smuči na to področje zanesli Slovani okoli leta 600. Bloške smuči so kulturni element in po prenosu kulturnega imetja so se smuči na bloškem ozemlju ohranile zato, ker so bili zanje tu izpolnjeni geografski, klimatski in tudi psihološki elementi. Zgodovinsko zvezo lahko opremo tudi na običaj pustnega drsanja in sankanja, ki ga poleg Rusov, baltskih narodov in Fincev poznajo med Slovani samo Slovenci na bloško-vidovskem ozemlju. Vpričo zaprtosti področja in nemobilnosti tamkajšnjega prebivalstva se je lotil Orel tudi -* E. H. SchoUinayer, Auf Schneeschuhen, Ein Handbuch für Forstleute, fäger und Touristen, Celovec 1893, str. 20. - Schollmayer je izrednega pomena, saj se je s svoji- mi smučarskimi prizadevanji vpisal med pionirje mo- dernega smučanja v srednji Evropi. 4 Svelozar Guček, Slovenija, zibelka smučanja v srednji Evropi, Kmečki glas, Ljubljana 1989. antropološkega kriterija na podlagi poročila o razširjenosti krvnih skupin. Zaznavna je poviša- na frekvenca gena B, ki s pridržkom podpira slovansko teorijo. Tovrstne dokaze je treba je- mati z rezervo, tega se Orel tudi zaveda in pou- darja, da krvna distribucija na Blokah le posred- no podpira domnevo o izvoru bloških smuči. Velikega pomena pri oceni domneve o staro- slovanskem izvoru bloških smuči pa so smuči iz Like- rtve. Rtve so po sestavni osnovi, stremenih in predvsem nazivu nesporno staroslovanska zapuščina in imajo tako velik pomen za bloško smuško kulturo. Rtve so zelo podobne bloškim smučem in kot take pričajo tudi zanje za staro- slovanski izvor. Podobnost v imenu s Herber- steinovimi artami, ki jih opisuje v ruskem poto- pisu, najbrž ni naključna. Tudi tipičen slovenski izraz smuči (prvotno v pomenu: smuči in sani) je najverjetneje staro- slovanski naziv, ki je bil omejen le na določene rodove v prvotni slovanski skupnosti. Podobno kot naziv rta se je tak lahko razvil samo v od- maknjeni ljudski smuški kulturi. Po mnenju prof. Bezlaja je slovenski besedni zaklad najbli- že govoru kolonizacijskih območij Pskova, Novgoroda in Oloneca v severni Rusiji, od ko- der izvira tudi naziv smycok v pomenu sani. V širšem vidiku je pomembno dejstvo tudi to, da Slovenci s širjenjem modernega smučanja ni- smo prevzeli splošno razširjenega norveškega izraza ski, kar je značilno za ostale pomembne evropske jezike, ampak se je utemeljitelj slo- venskega smuškega izrazoslovja R. Badjura oprl na starejše, bloško izročilo. Prvi opis bloškega smučanja sega v leto 1689, ko J. V. Valvasor izčrpno opiše uporabo smuči med kranjskimi kmeti. Smuči imajo že takrat vi- sok uporabnostni nivo in kmetje poleg hoje po ravnem že obvladujejo strmine s pomočjo pri- merne tehnike. Iz opisa smemo sklepati na dalj- šo kontinuiteto uporabe smuči že daleč pred Valvasorjem. Na veliko pomembnost tega opisa priča tudi dejstvo, da do leta 1845 ni odmevnej- šega poročila. V Kmetijskih in rokodelskih novi- cah avtor J. Beve - Podgrivarski5 v prvem tovrst- nem opisu v slovenščini uporabi naziv smeče- smuči. Opis v Novicah in kasnejši opisi, od 30. let tudi tujih raziskovalcev, kažejo na nespreme- 5 Podgrivarski - (Beve), Huda zima na Blokah in raba smečev, Novice 1845, str. 62/63 in 66/67. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 97 njeno rabo smuči, ki se kot takšne ohranijo do leta 1942, ko italijanske okupacijske oblasti z odlokom prepovejo rabo smuči in tako prepre- čijo hitrejšo mobilnost fašističnemu uporu. Kmetje so smuči pred izročitvijo Italijanom raje pokurili, tako da so danes originalne bloške smuči prava redkost. Glede na to, da posamezna področja v srednji in jugovzhodni Evropi niso imela tako natanč- nih opisovalcev kot je bil Valvasor, se mi ponuja drzna misel o posameznih {slovanskih) smučar- skih otočkih v srednji in jugovzhodni Evropi. Podobno kot na Blokah zasledimo kasnejše opi- se ljudskega smučanja tudi drugje. Podobno kot Bloke so tudi to odmaknjena področja z os- tro klimo, ki so že kot taka pa tudi po značilni zaprti mentaliteti, ostala starejšim opisovalcem neprijazna, tuja in nezanimiva. S tem bi rad po- trdil tezo, ki sicer že nekaj časa velja, da bloško smučanje izven dežel severne in severovzhod- ne Evrope ni edini takšen pojav do širjenja mo- dernega smučanja, je pa gotovo območje z naj- višjo smuško kulturo. Na slovenskem območju poznamo po opisih še eno tako področje predmodernega ljudske- ga smučanja, namreč Pohorje. Pohorsko ljud- sko smučanje je obdelala T. Urbas. Pričujoči tipi smuči mi dajejo vtis modernejšega tipa smuči. Starejših opisov pohorskega ljudskega smuča- nja ni in proti letu 1900 postaja vse bolj očitno, da je posledica novega, alpskega smučarskega gibanja. Orel kratko izraža domnevo še o enem more- bitnem ljudskem območju smučanja, za katere- ga pa nima dovolj podatkov, t.j. Vojskarska pla- nota. Na tem mestu pa lahko zatrdim, da to po- dročje nima ljudskega smuškega značaja, am- pak je plod širjenja modernega smučanja iz Do- la na Trnovski planoti ob koncu 19. stoletja. V dosedanjem smučarskem zgodovinopisju velja, da se smučanje od tam ni širilo, vendar pa so moje ugotovitve nasprotno utemeljene.6 Na tem mestu bi rad opozoril na bistveno raz- liko med pojavom ljudskega smučanja, ki ga tu tudi obravnavam in je bistveno starejše in pre- prostejše od pojava modernega smučanja s konca prejšnjega stoletja, ki se je z modernejšo 6 O tem sem več pisal v članku Prispevek • boljšemu poz- navanju smučarstva na Dolu, v: Borut in Marjan Bata- gelj, Smučanje po starem. opremo širilo najprej preko Norveške in je ka- sneje preko osrednjih alpskih dežel tudi opojilo cel planet. Domnevo o otočkih pa težko zanika smuča- nje v okolici Gospića, v Liki, ki je bilo odkrito dokaj pozno, šele po izidu XIX. dela "Rječnika hrvatskog ili srpskog jezika", Zagreb 1955, ob pojasnilu besede "rtve". Pri geslu gre nedvom- no za opis ljudskih smuči. Materialno sta ohra- njena dva para smuči iz Divosela, ki kažeta zna- čilnosti "ruskih" smuči, •• bolj nedvomen pa je naziv rtva, ki je v zelo tesnem etimološkem in pomenskem sorodstvu s staroruskim imenom rta. Tako gotovo ne gre za novotarijo, ki bi dobi- la staroslovanski izraz. Smuči so verjetno uporabljali za hojo tudi v zahodni Makedoniji. V krajšem članku v Narod- ni starini (1938) dr.Filipović piše o rabi krajših smuči s pomočjo katerih se je mogoče zelo hi- tro premikati. V korespondenci z dr. Orlom Fili- povič zatrjuje, da gre gotovo za ljudske smuči pred modernimi, vedel je tudi za njihovo ljud- sko ime, a ga je žal pozabil. Etnološki muzej v Skopju o rabi takih smuči nič ne ve. Podobno nerešeno vprašanje so tudi smuči v Črni gori, kjer pa poznajo ljudski naziv za smu- či- klizin o obstoju ljudskega smučanja lahko le sklepamo. Kmetje smuči sicer uporabljajo, mož- no pa je tudi, da je smučanje tja zanesel norveš- ki stotnik Angeli, ko je 1893 na smučeh prekora- čil Črno goro in z njimi tudi seznanil dvor na Cetinju. Tako poroča C. J. Luther. Domneva je verjetna, vendar sklepam, da bi potemtakem smuči dobile najbrž tuj in ne slovanski izraz. O modernem ali ljudskem tipu smuči lahko zopet le ugibamo. Domneva o otočkih je gotovo premalo argu- mentirana in ranljiva, vendar se mi kot takšna postavlja ob dejstvu, da je skoraj nemogoče po- vezati posamezna področja za katera je izpriča- no smučanje v predmoderni smuški dobi. Neposrednih kontaktov med posameznimi področji ni najti in nanje lahko naletimo le v pra- domovini Slovanov. Domnevamo, da so Slovani v pradomovini smuči poznali in so jih po razseli- tvi začeli uporabljati le na naselitvenih področjih z dolgimi zimami in globoko snežno odejo. Nekateri takšni otočki so se ohranili do pro- dora modernih smuči in so bili kot takšni tudi VSE ZA ZGODOVINO 98 ZGODOVINA ZA VSE opisani, drugi pač ne in so šli v pozabo. Mogoče bi bilo raziskovanja vredno usmeriti na področ- je gorate Bosne, Srbije, Bolgarije... Ne bi pa rad izključil možnosti, da je šlo v negotovih, nereše- nih primerih za zamenjavo, oziroma za upora- bo bolj razširjenih krpelj. Zelo zanimiv je v tem pogledu zapis G. U. A. Vietha v njegovi "Enzyklopödie der Leibes- übungen" iz leta 1794, v katerem ob omembi smuči pri Laponcih zapiše, da so tudi v Tirolskih Alpah v rabi takšne smuči! Najbrž pa tu ne gre za novi otoček, čeprav se kar sam ponuja. Prof. E. Mehi7 je mnenja, da gre ali za zamenjavo s Kranjsko ali s krpljami. Vieth, še bolj pa njegov sodobnik GutsMuths (1759-1839), sta storila ze- lo veliko in resno poskušala širiti uporabno smučanje, vendar brez znanih uspehov. Pravta- ko bi težko kamorkoli uvrstili smuči švicarske- ga smučarskega pionirja C. Inselina z njegovi- mi, po izgledu precej starejšimi smučmi. Te predmoderne smuči so skupaj z Inselinom do- kumentirane na fotografiji. Smuči niti po di- menzijah, niti po stremenu ne ustrezajo dolgim, vitkim norveškim smučem ob koncu 19. stolet- ja, s katerimi je Inselin prvi smučal v Švici. Naj- verjetneje gre za pomoto in je fotografija nasta- la kasneje in kje drugje. Na koncu pa bi rad predstavil še misel o nam najbližjem poznoantičnem opisovalcu smuči oziroma njihove uporabe, Pavlu Diakonu, ki se ob koncu 8. stoletja v svojem najvažnejšem delu Zgodovina Langobardov dotika tudi tega po- dročja.8 Nihče od raziskovalcev pa tega momen- ta še ni upošteval, oziroma se ga sploh lotil. Langobardi (Vinili) so germansko pleme, ki izvira iz "smučarske" južne Skandinavije (po- dročje južnega smuškega tipa!), poznali so torej smuči pa še na slovenskem ozemlju so bili pri- sotni. Zato mi je pred časom po glavi rojila izvir- na misel o mogoči njihovi bloški smučarski so- krivdi. Langobardi so se preselili v Panonijo in tu segali na slovensko območje nekje do južne Štajerske, preden so se 568 preselili najverjetne- je skozi Vipavsko dolino v Italijo. Langobardi so se po izročilu na pot odpravili ob Veliki noči in so pred zimo najbrž že bili v Italiji, vendar ob dejstvu, da so takrat seleča se plemena potovala v skupinah, bi se lahko zgodilo, da bi kaka sku- pinica zašla na Bloke in tam pričela "dričati". Sklepati je mogoče marsikaj in tezo o lango- bardskih smučeh tudi nadalje razvijati. Mogoče pa so Slovani, ki so takrat že prodirali po sloven- skem ozemlju in so smuči poznali, langobard- ske smuči prevzeli in jim dali tudi ime? Sploh bi bilo na marsikatero vprašanje iskati odgovor v pojavu etnogeneze. Takratno zelo burno ob- dobje je lahko prineslo marsikaj, vendar direkt- nejših indicev za to niti ne gre iskati. Poudaril bi tudi rad, da direktnega opisa rabe smuči med Langobardi ni, so jih pa ti v svoji pr- votni pokrajini poznali. Opis rabe smuči se na- naša na divje pleme Skritobinov, ki odpirajo več drugih vprašanj. Kot pravi historiograf se je Pa- vel že opiral na vrsto virov. Pavel Diakon je opis tega plemena najverjetneje črpal iz Prokopija, ki severno pleme imenuje Skrithifinoi. Naziv je verjetno germanska skovanka za nekakšne dr- salce na snegu. To ime bi se kasneje lahko spre- menilo v germansko poimenovanje za narod Fincev, ki sebe sicer drugače imenuje. Domneva o langobardskih smučeh je nova in takšna kristalizira pogled na izvor bloških smu- či še iz ene strani in tako je s tem moj namen dosežen. Tej hipotezi dajem možnost, nikakor pa ji ne dajem prvenstvene vloge. Za ekskurz med Langobarde pa sem se odločil še iz drugega razloga. Pavel Diakon v 1< knjigi, 5. odstavek, ob opisu pokrajine in divjega ple- mena Skritobinov jasno opiše njihovo praktič- no rabo smuči pri lovu. Problem pri tem pa na- stopi, ko v slovenskem prevodu tega ne more- mo razbrati, ker je stavek napačno preveden. V latinskem izvirniku gre razbrati, da ne gre za po- bijanje divjih živali z loku podobnim kosom le- sa, ampak nekako za to, da v naskoku s pomoč- jo zakrivljenega kosa lesa, podobnega loku, sle- dijo(!) divje živali.9 Ta krajši del je manj pomemben glede na ce- lotno vrednost Pavlove Zgodovine in gotovo ne dvomim v prevajalsko znanje pomembnih mož, ki so pri prevodu sodelovali (F. Bradač, B. Gra- fenauer in K. Gantar). Poudaril pa bi rad, da je uporaba smuči v zgodovini in sploh smučarska zgodovina kot del splošne, "totalne" zgodovine danes veliko premalo poznana in gotovo po- trebna večje pozornosti. 7 E Mehl, Grundriß der Weltgeschichte des Schifahrern, Stuttgart 1967. 8 Pavel Diakon. Zgodovina Langobardov, Maribor 1988 9 Ibidem, str. 8, - "Saltibus enim Mentes, arte quadam Ug- no incurvo ad arcus similitudinem feras adsequntur. " VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 99 POPOTNA PISMA PO KRIVICI "POZABLJENEGA" SLAVJANOFILA Stretnutie s Európou. Listy Vasilija Panova matke Márii Panovovej z ciest po strednej a ju- hovychodnej Europe v rokoch 1841 -1843- Zo- stavili Tatiana Ivantysynová a Marina Dostal'ová. Bratislava: Slovac Academic Press, 1996. 130 strani. Od druge polovice 30. let 19. stoletja naprej se začne v ruskih akademskih krogih vedno bolj uveljavljati zanimanje za slovanstvo kot etnični in kulturni fenomen. K temu sta gotovo pripo- mogli ustanovitvi kateder slavistike na Moskov- ski in Petrograjski univerzi, prevodi del Šafarika, Kollára in drugih slovanskih literatov in znans- tvenikov, kakor tudi povečan interes za samo ru- sko zgodovino in ljudsko slovstvo. Obenem se v tem času med slovanskimi narodi srednje Evro- pe vedno bolj krepi narodna samozavest, narod- ni preporod se bliža vrhuncu in v 40. letih pone- kod že odkrito prehaja v nacionalizem, žive pa so tudi različne teorije oz. pogledi na slovanstvo kot integralni del narodnih gibanj. Eno najtransparentnejših oblik zanimanja ru- skih izobražencev za slovanstvo predstavljajo njihova potovanja po slovanskih deželah sred- nje in jugovzhodne Evrope, na katerih so v veči- ni primerov nastali tudi razni dnevniki, zapisi, potopisi ali pisma, preko katerih so ti t. i. slavja- nofili na različne načine informirali in navduše- vali svoje rojake z etnografskimi, geografskimi, kulturološkimi in zgodovinskimi opisi Slova- nov in slovanskih dežel izven okvira Rusije. Potovanja ruskih izobražencev po deželah srednje in zahodne Evrope v prvi polovici 19. stoletja, spoznavanje evropskega načina življe- nja in njegovo primerjanje z Rusijo, lahko z uvodnimi besedami urednice knjige T. Ivantv- synove označimo kot posebni sociokulturni po- jav, ki je našel izraz v ruski literaturi tega obdob- ja, vplival na formiranje ruske filozofije in kultu- re in je v določenih obdobjih veljal kar za ne- kakšno kulturno neizogibnost oz. pravo modo. Podobno velja za »odkrivanje« slovanskih de- žel v drugi polovici 30. in v 40. letih 19. stoletja, ko (v povezavi s formiranjem modernega ru- skega naroda) pojem slovanske civilizacije kot nasprotja romansko-germanske Evrope posta- ne temeljni kamen argumentacije slavjanofilov v sporih z zahodnjaki o zgodovinski in kulturni identiteti Rusije. Od druge polovice 30. let je slovanske dežele obiskalo več ruskih izobražencev, med katerimi so bili iz znanstvenega gledišča najpomembnej- ši nekateri slavisti. Vedno bolj pa se, kot že reče- no, za potovanja odločajo tudi ljudje pod moč- nim vplivom panslavističnega odnosa do slo- vanskih narodnih gibanj, ki se v svojih zapisih kompleksnejše kot ostali popotniki lotevajo kulture, družbenega življenja in nastajajočih po- litičnih ambicij Slovanov. Njihov pogled sicer še ni apriori ideološki, vendar pa že napoveduje poznejši idejni razvoj slavjanofilstva. Pisma Vasilija Panova najlepše pričajo o tem prvem »slovanskem« obdobju mladih slavjanofi- lov, poleg tega pa je ta termin ( kot mlade slavja- nofile je označil svoje prijatelje - absolvente Mo- skovske univerze in sodelavce Moskovskega zbornika) uporabil prav Panov v pismu I. I. Sreznevskemu,1 enemu izmed pri nas najbolj znanih ruskih popotnikov po slovanskih (in slo- venskih) deželah. Vasilij Panov, avtor pisem, ki jih v ruskem ori- ginalu ter slovaškem prevodu predstavlja knji- ga, je izhajal iz premožne plemiške posestniške družine, s slavjanofilskim krogom pa se je zbli- žal v času študija na Moskovski univerzi, konec 30. let. Od leta 1840 naprej je dosti potoval po Evropi, predvsem Italiji (tudi skupaj z N. V. Go- goljem, kateremu je pomagal prepisovati njego- va dela), jeseni 1841 se je v Berlinu vpisal na univerzo, marca 1842 pa je bil Panov že v Pragi, kjer se je začelo njegovo slovansko potovanje, o katerem bo govora malce pozneje. Po vrnitvi v domovino 1. 1843, se je zaposlil v Arhivu mini- ' Izmaci Ivanovič Srcznevskij (1812 • 1880), slavist, uni- verzitetni profesor in akademik. Med leti 1839-1842 je potoval po slovanskih deželah in l. 1841 prišel v Slove- nijo. Tako kot za njim Panov je pisal svoji materi in v svojih pismih podrobno predstavljal pokrajine in ljudi, katere je srečeval oz. njihovo kulturo ter navade. Spoz- nal je skoraj vse slovenske dežele in se med drugimi sre- čal s Kopitarjem, Prešernom, Dajnkom, Vrazom in Ma- jarjem. Zanimivi so njegovi zapisi o slovenskem jeziku in folklori, še posebej zabavna pa opažanja slovenske pivske »kulture; pobožnosti ter čednih Mick. Iv. Mer- itar: I. Srcznevskij na Slovenskem, Dom in svet, 1899, št 5., str. 129-132; št. 6, str. 161 -166; št 7. str. 193 -197. VSE ZA ZGODOVINO 100 ZGODOVINA ZA VSE strstva za zunanje zadeve, večino svoje energije pa je vlagal v urejanje slavjanofilskega Moskov- skega zbornika, nekaj pa tudi sam publiciral. Vendar pa njegovo delo nikoli ni doseglo vpliva in slovesa nekaterih njegovih slavjanofilskih so- dobnikov in tovarišev,2 k čemur je gotovo pri- pomogla tudi njegova prezgodnja smrt 1. 1849. Zato velja Panov za po krivici »pozabljenega« slavjanofila. A vrnimo se k njegovemu potovanju in pi- smom, ki jih je (skupaj 11) pisal svoji materi Ma- riji Aleksandrovni in jo v njih obveščal o svojih doživetjih in opažanjih. Pisma so pisana izred- no emotivno in izdajajo silno navezanost na ma- ter, družino in domovino, takšen prijateljski in bližnji odnos pa lahko pri ruski potopisni litera- turi najdemo le še pri Sreznevskemu. Panov se je iz Prage vrnil v Berlin, s potova- njem pa nadaljeval po Gornjem in Spodnjem Lužiškem, kjer ga je zanimalo (tako kot tudi si- cer) predvsem življenje preprostega slovanske- ga prebivalstva in njegov jezik in folklora. Ved- no bolj izrazit je postajal njegov interes za etno- grafijo (kot vodnik mu je služil Šafarikov »Slo- vanski narodopis«), kar je razvidno predvsem iz poznejših pisem iz slovanskega juga. Septem- bra 1842 ga je pot privedla do Dunaja (tam se je med drugim srečal z Jernejem Kopitarjem), po- toval je po Gradiščanskem in prispel do Gradca. Nato je prepotoval slovensko ozemlje, se v Tr- stu vkrcal na ladjo in nadaljeval z odkrivanjem južnoslovanskih dežel. Prav njegovo potovanje po Dalmaciji, Črni gori in Hercegovini se zdi najzanimivejše. Eksotike mu ni predstavljala sa- mo narava, temveč tudi posebne navade, folklo- ra in patriarhalni način življenja in včasih celo malce nevarna pot po turškem ozemlju. Sreča- nju s pravoslavnim srbsko-črnogorskim prebi- valstvom je Panov posvetil še posebno pozor- nost, vprašanju pravoslavja pa nasploh namenja še več prostora kot etnični (so)pripadnosti Slo- vanov. V nadaljevanju poti je obiskal še Zagreb, Novi Sad, Beograd in Pešto, njegova zadnja po- staja na poti po slovanskih deželah pa je bila Bratislava. O intenzivnosti poti, pa tudi o slovan- ski gostoljubnosti in naklonjenosti do ruskih po- potnikov, nam govori že dejstvo, da se je Panov na svoji poti srečeval in družil z najpomembnej- šimi slovanskimi osebnostmi tistega časa, kot so bili denimo Šafarik, Jungmann, Palacky, Vuk Ka- radzic, Kopitar, Sava Tekelija, Petar II. Petrovič Njegoš, Ljudevit Gaj, Kollár, Štur idr. Za razliko od Sreznevskega Panov Sloven- cem ni namenjal večje pozornosti in se njegov interes zanje še zdaleč ne more primerjati s ti- stim, ki ga nameni denimo Pragi, Dubrovniku ali Črni gori. Kljub temu pa v svojem petem pi- smu materi, napisanem že v Cetinju oz. Dubrov- niku oktobra 1842, kar nekaj prostora nameni tudi slovenskim deželam in njihovim prebival- cem. Svojo pripoved začne z odhodom iz Wie- ner Neustadta: »Drugi dan, 18./6. septembra3 sem se z diližan- so [poštno kočijo oz. izvoščkom, op. T. K.] od- pravil v Gradec, kamor sem prispel v ponede- ljek zjutraj. Tam sem preživel dva dni, pretežno v čitalnici Johanneuma - to je naziv stavbe in in- stitucije, v kateri je knjižnica, muzej, zbirka an- tikvitet, zgodovinska, naravoslovna družba itd. Njen ustanovitelj je bil nadvojvoda Johann in po njem je tudi poimenovana. Tam sem našel knjige in časopise, povezane samo s Štajersko in jih je težko najti kje drugje. V njih sem dobil nekaj koristnih informacij za moje nadaljnje po- tovanje. Tja [v Johanneum, op. T. K.] me je od- vedel profesor slovenskega jezika na Graški univerzi Koloman Kvas4, za katerega sem imel Šafarikovo priporočilo in je bil moj vodič po Gradcu. Od njega sem dobil tudi nekakšne uč- benike slovenskega jezika za začetnike. Vsi Slovani, ki živijo na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem, kot tudi na nekaterih ogrskih po- dročjih, ki mejijo na Štajersko, sami sebe imenu- jejo Slovenci, po nemško pa Vendi. Vsi govorijo isto narečje, skoraj enako kot je srbsko in hrvaš- ko. Ampak tako kot povsod se vsaka pokrajina malce razlikuje s posebno izgovorjavo in neka- terimi svojimi izrazi. Prav tako imajo veliko svo- jih krajevnih imen. Ta imena se naprej členijo do neskončnosti in samo po njih se med seboj razlikujejo. Pri tem pa kadar koga, ki se ne sma- tra za Nemca, vprašate »Kdo si?«, vsakdo odgo- vori: »Jaz sem Sloven (ali Slovenec)« ali »jaz sem 2 Npr. D. A. Valujev, N. A. Rigelman, F. V. Čižov, I I. Srez- nevski... 3 Vsi datumi so vodeni tako po gregorijanskom kot juli- janskem koledarju. 4 Koloman Kvas (1790, Sv. Jurij ob Sčavnici -1867, Gra- dec). Odi. 1823 dol. 1867 profesor slovenščine na graš- kom liceju. Glede pravopisnega vprašanja zagovornik danjčice, po njeni prepovedi v šolali l. 1838pa so opri- megajice. VI. 1848/49 je nekaj časa predsedoval graški Sloveniji, čeprav se politično ni udejstvoval. Slovenski biografski leksikon, Prva knjiga, LJubljana 1925-1932. str. 601- 603. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 101 Slovenka«. Prav tako kot sem v hrvaških vaseh, do katerih sem zašel na poti iz Novega mesta [mišljen je Wiener Neustadt, op. •.•.] srečal kak- šno deklico in jo vprašal: »Ali si ti Hrvatica?« in je vsaka veselo odgovorila: »Je, je«, torej »Da, da««. 21./9. septembra je zapustil Gradec in se ob petih zjutraj s kočijo odpravil v Maribor, oprem- ljen s Kvasovim pismom, naslovljenim na vse vaške duhovnike, do katerih bi lahko prišel med potovanjem po Spodnjem Štajerskem. Vendar pa o tem, da bi se kje ustavil in se s kate- rim izmed njih sestal, Panov ne poroča. V kočiji si je lahko delal zapiske o deželi, ki jo je spozna- val med potjo, izvemo pa tudi za stroške poto- vanja s kočijo. »Cene v teh kočijah so neobičajno nizke: z Gradca do Maribora je približno 9 milj ali 63 vrst, zase in za prtljago pa sem plačal zlatnik in 20 krajcarjev, torej približno tri rublje.« S tem podatkom se njegovo zanimanje za Slo- vence konča, saj v nadaljevanju že poroča o tr- žaških doživetjih. Pomen pisem Vasilija Panova v letih 1841-43 se po besedah urednice Ivantysynove (sicer specialistke za vprašanja in koncepte slovans- tva v 19- stoletju, zaposlene na Zgodovinskem institutu Slovaške Akademije znanosti v Brati- slavi) skriva predvsem v tem, da zapolnjujejo doslej preveč fragmentarno sliko odnosov slav- janofilov do Slovanov v srednji in jugovzhodni Evropi v 40. letih. Panov namreč ne izhaja samo iz teoretičnih presoj, temveč predvsem iz svojih izkušenj. Kot opazovalec je trezen in stvaren, kljub pogostemu navdušenju pa poskuša ostati tudi kritičen. Razen tega je med vsemi ostalimi mladimi slavjanofili najpopolnejše dojemal sre- čanje z ideologijo slovanskega nacionalizma. S svojimi zaključki je končno (z namenom poma- gati Slovanom) želel seznaniti tudi rusko politi- ko, vendar pa realizacija oz. uspeh teh prizade- vanj žal nista znana. Tone Kregar PARADOKSI HENRIKA TUME Henrik Turna (1858 - 1935) je v galeriji slo- venskih osebnosti čisto svojevrsten lik, nekak neznani znanec: kdor se količkaj zanima za do- mačo politično zgodovino, se mu kratko malo ne more izogniti, hkrati pa ga le stežka ulovi v kolikor toliko zadovoljive besedne oznake. Raz- log za to ni morebiti pomanjkanje vsakovrstnih pričevanj o njegovem delu, temveč izjemna živ- ljenjska dinamika, ki ga je v različnih obdobjih silila k zelo netipičnemu ravnanju. Njegova uso- da je pravzaprav en sam paradoks: v mladosti je za svoj temeljni vrednotenjski kriterij izbral iz- kustveno modrost, v zrelih letih in starosti pa je prisegal na marksistično-leninistično dogmati- ko, ki jo je poznal zgolj iz potiskanega papirja. Kot študent se je hotel "iz prve roke" seznaniti z življenjskim slogom najrazličnejših družbenih slojev (pri Regenu dunajskega meščanstva, pri grofu Welserheimbu avstro-ogrske aristokraci- je) in pokrajin (številna potovanja in izleti), s či- mer je bil povsem podoben največjemu sloven- skemu svetovljanu Pavlu Turnerju (1842 -1924; podobnost med njima je mestoma prav nena- vadna; oba sta se npr. učila madžarščine, kar je bilo med njunimi rojaki ne le tedaj sila nenavad- no početje), po "idejni preosnovi" v marksista pa ga celo kritične misli očividca usodnega ru- skega leta 1917 - nečaka Ferdinanda Leva Tu- rne (1883 - 1961) - niso mogle omajati v apo- diktični sodbi o boljševiškem voditelju, ki se je glasila takole: "Lenina bo štela zgodovina med duhovne orjake našega stoletja; vsak ga sme sla- viti. /.../Jaz sem prepričan, da je ta veliki um preminil prezgodaj zaradi notranje borbe med veliko idejo v sebi in nizko vsakdanjostjo okoli sebe, ker so ga ovirali mali duhovi pri vsakem koraku in so mu onemogočili, da bi izvršil delo osvoboditve ne le ruskega kmeta in delavca, am- pak celega delovnega človeštva. 'n Miselni radi- kalizem je bil za Turno končna stopnja osebne- ga razvoja, iščoča prožnost v okvirih najrazlič- nejših realnih možnosti pa le prehoden pojav. Pri večini ljudi je pot ravno obratna. Nadalje je mogoče videti precejšen paradoks v Tumovi strastni zavezanosti slovenstvu, ki ga je v prazgodovinskih mislih vodila na kaj čudna pota (bil je naš prvi absolutni avtohtonist: Slo- venci so po njegovem sploh prvi ljudje v Vzhod- nih Alpah), in hkratnem povsem nekritičnem navduševanju nad internacionalistično ideolo- gijo leve socialdemokracije in komunizma (ob- sojal je z "nacionalističnim duhom nasičene" so- cialdemokratske revizioniste, ki so se ob koncu 1. svetovne vojne navduševali nad Jugoslavijo). Narodnost je zanj nekaj takega kot za socialistič- ' Prvi junij 1924 v Trbovljah, stenograf ski zapisnik ka- zenska razprave v Celju dne 25-, 26. in 27. novembra 1924. Tretja izdaja, Ljubljana 1974. 184, 185. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 103 rem si kaj, da se na tem mestu ne bi spomnil du- hovite pripombe Josipa Vidmarja, ki jo je ohra- nil njegov Eckermann Javoršek: Kako naj bom pedagog, če pa moram govoriti resnico?!) Tumova usoda v slovenskem prostoru je v mnogočem čudno podobna usodi Frana Šupila (1870 - 1917) med Hrvati. Obema je "ležalo na duši" predsvem vzgojiteljsko poslanstvo, oba sta z izredno osebno skromnostjo in mišljenj- sko jasnostjo hitro pridobila goreče privržence (zlasti med mladino) in oba sta videla daleč v prihodnost - vendar sta se oba pri tem tudi mo- tila. Turna kot marksist in občudovalec Lenina, Šupilo kot zagovornik jugoslovanske rešitve problemov na vzhodnih obalah Jadrana. Scena- rično ozadje njunih življenj je seveda različno: Turna je človek lokalnega pomena, medtem ko je bil Šupilo sovražnik številka ena habsburške monarhije na razvpitem Fridjungovem procesu 1909 in kot tak seveda evropska figura. (Ni čud- no, da je postal ena najznamenitejših žrtev "bio- loškega vojskovanja" z "orožjem", ki se je ime- novalo "spirocheta pallida"). Oba pa sta bistvo svojih opravkov utelesila v neki dovolj prepro- sti resnici, do katere pa se mnogim ljudem, ki se ukvarjajo s politiko, nikoli ni dano prebiti: Vse- lej obstajata samo dve metodi pristopa k proble- mu, ki se ju da povzeti v devizi: zlomiti, a ne upogniti in upogniti, a ne zlomiti. Brezpogojni radikalizem in brezpogojni oportunizem - oba sta patološka pojava - ne vodita (oz. bolje: vodi- ta) nikamor; na omenjena principa se je treba sklicevati selektivno. Šupilo je uporabo prvega načela rezerviral za vprašanja, ki so eksistenč- nega pomena za narod, uporabo drugega pa je raztegnil na vse ostale primere.7 Turna je druga- čen: do "idejne preosnove" je nepopustljiv zgolj v osebnih zadevah, pozneje pa v ideoloških. Zanj je npr. Ivan Tavčar (1851 - 1923), ki je pol. svetovni vojni Slovence takole svaril pred ko- munizmom (zaradi česar izdaja njegovih zbra- nih del "pod socializmom" ni mogla zajeti tudi stilistično imenitnih publicističnih spisov): "Ne- verjetno se mi zdi, da bi se mogel ogrevati sin slovenske zemlje za ruske morije in za razlasti- tev v smislu ruskega boljševizma. Če naj se na Slovenskem najprej vse na drobne kosce razbi- je, če naj se vsem, ki imajo še malo premoženja, vzame zadnji košček kruha, potem bo razbita tudi Slovenija, zavladalo bo brezdomovinstvo in rabelj s svojo sekiro bo glavni reprezentant slovenstva. /.../ Če se razlasti posedujoči razred, bodo ti, ki pripadajo temu razredu, vkolikorjih ne bodo pobili, poklali in z različnimi mukami spravili ob življenje, postali proletariat, ki bo za- čel ruvatiproti slovenski sovjetski republiki. /.../ Zatorej bodo komunisti kmalu doživeli, da bodo njegovi voditelji postali novi aristokrati in novi kapitalisti. Vtem egoizmu je tičal dosedanji gos- podarski napredek, in on bo studenec prihod- njih napredkov! Če ne, se bo vse zgrudilo v smrt- no letargijo in posamezniki bodo samo mrtvi deli stroja, življenje za nas ne bo imelo nobene vrednosti, nobene slasti, če bo tisti, ki dela, doži- vel ravno tako usodo, kakor oni, ki se mu ne bo ljubilo delati,"8 le tip "samozavestnega, krepke- ga Gorenjca", ki naj bi se nikoli ne potrudil ra- zumeti vodilne ideje liberalizma.9 Citat seveda dokazuje nasprotno: Tavčar je znal bistvo libe- ralnih nazorov očrtati zelo jasno, le da mu ideo- loško preparirani Turna tega ni hotel priznati. Ivan Šušteršič (1863 - 1925), ki je bil "zgolj poli- tik"10 - to Tumovo mnenje je gotovo zelo točno, zakaj "nekronani vojvoda kranjski" je bil najbrž edini res talentirani Slovenec, ki politike ni imel za popoldansko obrt in je ni kombiniral s pisa- teljevanjem ali podobnimi opravili - je ob kon- cu 1. svet. vojne doživel popoln polom. Njegov premagalec je bil "učitelj" - to je za Tumo trium- falen sklep. Vendar pa je treba pripomniti - in to za našega pisca ni posebej utešno -, da v tem primeru ni šlo za učitelja marksizma, temveč za učitelja kmetov Janeza Evangelista Kreka. Torej za učitelja, ki se je (lahko) tudi motil, ne za take- ga, ki bi zaradi samorazglašene največje na- prednosti, znanstvenosti in kar je še takšnih reči moral imeti zmerom prav. Igor Grdina BILO BI PA FINO, ČE... Andreas Mortiseli (Hrsg.-Izd.): Karantanien, Ostarrichi (1001 Mythos); Unbegrenzte Gesc- hichte - Zgodovina brez meja; Verlag Hermago- ras/Mohorjeva; Klagenfurt/Celovec-Ljubljana- Wien 1997, 200 strani. Zunanjiku (outsiderju) komaj razumljiva ev- forija ob avstrijskem mileniju (996 - 1996) je 7. Horvat. Supilo, Zagreb 1938. 343. 344 8 K Zadravec, Umetnikov črni pirulí, Ljubljana 1981. 117. 9 H. Turna, Iz mojega življenja, Ljubljana 1997, 404, 405. 10 H Turna, n. d, 403 in dalje. VSE ZA ZGODOVINO 104 ZGODOVINA ZA VSE poleg še bogatejše tradicionalno dobre turistič- ne žetve naši severni sosedi navrgla tudi kopico zgodovinarskega in publicističnega čuva. V ta sklop sodi tudi knjiga, ki jo bomo malce preli- stali. V njej se osem avtorjev iz alpsko-jadranskega prostora (avstrijske Koroške, Slovenije, Furlani- je - Julijske krajine in Hessenske) pozabava z različnimi miti od veneto- (in etrusko-) sloven- skega do germansko-velikonemškega in novo- staroavstrijskega. Zbornik, ki ga je uredil An- dreas Moritsch, je nastal kot materializacija pris- pevkov Andreasa Moritscha, Petra Stiha, Hansa- Dietricha Kahla, Igorja Grdine, Franza Glaserja, Maurizia Buore, Haralda Krahwinklerja in Güntherja Hödla na znanstvenem srečanju v Ti- njah oktobra 1996. Tema tedanjega srečanja je bil obračun s popreproščanjem zgodovine za uporabo med širokimi ljudskimi množicami, za kar je bila milenijska histerija več kot primeren trenutek. Andreas Moritsch se je v začetni razpravi1 raz- pisal o priljubljenih teorijah o etruščanski in ve- netski genezi Slovencev ter se pri tem dotaknil možnih razlag za nastanek tovrstnih teorij prav v zamejski Sloveniji, skušal pa je razložiti tudi pomen milenijstva za novo vrednotenje avstrij- ske zgodovine. Milenijsko pirovanje naj bi po njegovem krepilo trhlo avstrijsko samozavest v novi "bruseljski Evropi". Peter Štih je v uvodu svojega razmišljanja2 naj- prej razložil pojem avtohtonistične teorije, nato pa se posvetil zgodovinskemu pregledu tovrst- nih teorij in njihovih nosilcev med Slovenci. Prispevek končuje kratek povzetek metod in motivov avtorjev in pristašev tovrstnega razmiš- ljanja. Hans-Dietrich Kahl je za podlago pisanja • nemški verziji gosposvetskega mita3 uporabil knjigo Františka Grausa Živa preteklost {Leben- dige Vergangenheit') iz leta 1975, dotaknil pa se je idej o Karantaniji kot zibelki in prednici NEMŠKE Koroške. Slavist in zgodovinar Igor Grdina je proniclji- vo "obračunal" s karantanskim mitom v sloven- ski kulturi.4 Obračun uvaja kratek kurz o rojeva- nju mita v stroki (med Linhartom in Grafenauer- jem), nadaljuje pa obširen pregled "muzičnih" karantanologov, od literatov (Prešerna, Kose- škega, Aškerca, Župančiča, Menarta, Fritza in Rupla, če omenim le najbolj znane) do skladate- ljev (Savin, Cigan) in slikarjev (Kos, Meško). Av- torjeva razprava je zaradi svoje sistematičnosti in preglednosti v tem zborniku dobrodošlo do- polnilo Štihovemu prispevku, oba sestavka pa bi lahko služila tudi kot hrbtenica pregleda slo- venskih mitov. Razprava Franza Glaserja5 uvaja krajši arheo- loški sklop. Pisec najprej zanimivo razmišlja o podobnostih in razlikah med "roparji grobov", "roparskimi grobarji" in arheologi.6 Uvodu sledi zgodovinski pregled arheologije na Koroškem od začetka 19. stoletja, ko so skušali z izkopava- nji dokazovati pristnost nekaterih relikvij, pre- ko keltizacije in germanizacije rimskih izkopa- nin med drugo vojno, vse do izkopavanj, ki jih je nadzoroval in "usmerjal" SS. Glaser na koncu tudi zanimivo opredeli pomen arheologije za vsakdanje politične potrebe - politiki in ideolo- gi se arheologije po njegovem poslužujejo zato, ker je le-ta med vsemi družboslovnimi znanost- mi še najbliže naravoslovnim (eksaktnim!) zna- nostim, izkopavanja pa zelo blizu "znanstve- nim" pojmom o poskusih. Vse to je seveda res - težave nastanejo šele tedaj, ko skuša politika (ideologija) tak eksperiment razlagati v skladu s svojimi pričakovanji. Maurizio Buora je avtor drugega arheološke- ga prispevka v zborniku.7 Svoje pisanje je geo- grafsko omejil na območje med Bavarsko in Dalmacijo, med Gardsko jezero in vzhodno Pa- nonijo, na stik germanske, romanske in slovan- ' Andreas Moritsch: "Aber schön wäre es schon, wenn es so gewesen wäre... " (str. 11 - 23). 2 Peter Stih: Avtohtonistične in podobne teorije pri Slo- vencih in na Slovenskem (str. 25 • 49). Schau nur - so- gar in slowenischer Sprache (selbstverständlich mit deutscher Zusammenfassung). Lobenswert. 3 Der Mythos vom Zollfeld/Gosposvetsko polje (str. 51 - 92). 4 Igor Grdina: Der karantanísche Mythos in der slove- nischen Kultur (str 93 -118). Brez povzetka v avtorjevi materinščini (in očetovščini) - klim, klim, ajnpisl weni- ger lobenswert. Se dobro, da stoji Zgodovina za vse v podobnih primerih neomajno in kakor hrast trdno v bran jeziku ino rodu svojemu. Torej, dragi Slovenci, no ostanimo gluhi in slepi za ta prispevek. Javka je: Zgodo- vina za vse •/2, str. 51 - 65. 5 Franz Glaser: Archäologie und Ideologie (str. 119 • 136). 6 Stvar se precej bolj zvito sliši v nemščini: Grabräuber, Raubgräber und Archäologen. 7 Maurizio Buora: Neue archäologische Forschung im Alpen-Adria-Kaum (str. 137-157). Senza riassunto ita- liano! VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 105 ske kulture. Pisca je pri tem zanimala zlasti mož- nost internacionalnega in interdisciplinarnega preučevanja poznoantičnih in zgodnjesrednje- veških najdb ter skupno vrednotenje rezultatov opravljenega dela. Zbornik zaključujeta prispevka Haralda Krah- winklerja8 in Güntherja Hödla,9 ki opravičujeta "prigodniško" naravnanost te knjige. Krahwin- kler nas posadi v časovni stroj, ki nas odnese ti- soč let v preteklost - znajdemo se v "Evropi", ki slavi 1. čezalpskega papeža (Gregorja V.), Evro- pi ki poklanja (in jemlje) Cerkvi posesti in vpliv ter v prostoru in času, kjer mrgoli raznih ostar- richijev (to oznako so rabili za vzhodne dele ve- čih držav). Pisec pregledno inventarizira razme- re v soseščini - na Ogrskem, Koroškem, Bavar- skem, Češkem (in Moravskem) ter Poljskem, za- ključi pa z relativiziranjem pomena konkretne darovnice cesarja Otona III. brižinskemu škofu Gottschalku. Hodi spregovori o sosedstvu Koroške in sred- njeveške "Avstrije", njunem sobivanju in konč- no zlitju. Pri tem uvodoma pojasni nekaj pravil igre med srednjeveškimi "političnimi" soseda- mi (deželami, pokrajinami). Značilnost opisa- nega obdobja je bila namreč velika elastičnost pri prehodih lastništva - ozemlja so menjala lastnika z nakupi, zastavami, zakupi, volili, dota- mi in podobnim, po bridkem meču pa se je po- segalo le v skrajni sili. Tako smo torej na kratko preleteli vseh osem prispevkov tinjskega srečanja '96. Na koncu lah- ko ugotovimo, da je zbornik opravičil pričako- vanja - dotaknil se je nekaterih pomembnejših mitskih fiksacij iz preteklosti pokrajin med Al- pami in "Adrijo" in morda k podobnemu podvi- gu spodbudil tudi druga peresa. Kljub že ošvrk- njenim pomanjkljivostim v zvezi z jezikom,10 je zbornik prepotrebna prva lastovka, ki naj prine- se dolgo in toplo vigred. Aleksander Žižek 10 Harald Kraliwinkler: Ostarrichi und seine Nachbarn: das östliche Mitteleuropa um das Jahr 1000 (str. 159 • 180). Günther Hödl: Kärnten und Österreich im Mittelalter. Eine politische Nachbarschaft (976-1335) - (str. 181 • 200). Precej raje kot to, kdo Je izdajo knjige finančno podprl, bi v slovenščini prebral vsaj povzetke referatov! Isto pravico priznavam seveda tudi italijanskim bralcem - saj smo vendar im Alpen-Adria-Raum, Himmellaudon! K ZGODOVINI TRŽAŠKEGA SLOVENSKEGA BANČNIŠTVA Milana Pahor, Jadranska banka v Trsta. Na- rodna in študijska knjižnica, Slovenski razisko- valni inšitut, Trst, 1996; 302 strani. Tržaškega zgodovinarja Milana Pahorja lahko poleg njegovega goriškega rojaka Marka Wal- tritseha štejemo za najbolj znanega raziskovalca slovenskega bančništva med primorskimi Slo- venci. Zaslovel je že s svojo monografijo Slo- vensko denarništvo v Trstu (1880-1918), ki je izšla v Trstu leta 1989, sedaj pa prihaja med nas z bogato ilustrirano monografijo o enem najpo- membnejših slovenskih denarnih zavodov. Kdor razmišlja o slovenskih gospodarskih vprašanjih v novem veku, se bo neprestano sre- čeval z ugotovitvijo, da je bilo med nami dovolj bogatih ljudi, vendar pa ne dovolj prostega ka- pitala, ki ga zahteva zahtevnejše poslovno živ- ljenje. Prav zato so se med nas iz sosedstva nase- lili številni posamezniki (vsi poznamo pred- vsem Zoise), ki so prevzemali v svoje roke neka- tere najbolj donosne gospodarske dejavnosti. Velja poudariti, da ti t. i. tujci niso delali iz so- vraštva do tukajšnjega prebivalstva, ampak iz realnih ocen donosnosti vloženega kapitala. Posamezniki so v našem prostoru že zelo zgo- daj v 19. stoletju iskali možnosti združevanja malih kapitalov. Na eni strani so hoteli seveda bogateti, na drugi pa tudi preprečevati odliva- nje kapitala v tujino. Zelo dolgo časa, kar nekaj desetletij, so jih privlačile zavarovalnice. Pri tem je bil Trst velik vzgled. Pahor z vso pravico pou- darja ugled tržaških zavarovalnic, ki so imele pri nas svoje agente. Na našem področju je potekal zanimiv konkurečni boj med dunajskimi in graškimi na eni in tržaškimi in milanskimi na drugi strani. Ponesrečen poskus s Prvo občno zavarovalno banko Slovenijo (k temu je prispe- val tudi borzni krah 1873. leta) je tem prizadeva- njem za daljši čas naredil konec. Češka Slavija je lahko izvedla svoj zmagoviti pohod. Že v taborskem gibanju, ki ni imelo le politič- ne, ampak tudi gospodarske vsebine, zasledimo pozive k načrtnim prizadevanjem za bogatitev VSE ZA ZGODOVINO 106 ZGODOVINA ZA VSE slovenskega naroda kot posameznikov in kot celote. Ker v vodstvu narodnega gibanja ni bilo izjemno bogatih posameznikov, so bile želje po narodnem denarnem zavodu, ki bi iz dobičkov financiral tudi narodne projekte, več kot upra- vičene. Glede na slovensko mentaliteto in pre- možnost, so se jim zdele najbolj primerne hra- nilnice in posojilnice. Tako je bila 1891. leta us- tanovljena Tržaška posojilnica in hranilnica, kar šteje Pahor za prelomni trenutek v razvoju tr- žaškega slovenskega bančništva. Oktobra 1905 je začela poslovati Jadranska banka. To je za Pahorja druga prelomna letnica v zgodovini tržaškega slovenskega bančništva. Sledili so ji še nekateri drugi slovenski denarni zavodi. Razvoj je šel v smeri, za katero bi lahko rekli podobno kot pravimo za prvo polovico 19. stoletja: " Kdor v gospodarstvu kaj pomeni, posluje tudi v Trstu." Obetavni razvoj je pretrga- la I. svetovna vojna. Jadranska banka je bila poslovna banka, de- narni zavod, ki se ni omejeval le na bančno po- dročje, ampak je ustanavljala tudi razna prido- bitna podjetja. Njeni dobički so bili namenjeni tudi slovenskim kulturnim in prosvetnim priza- devanjem. Zrasla je iz domačin potreb s pomoč- jo tamkajšnjih južnih Slovanov, ki so bili v Trstu zelo številčni, in posredno tudi Čehov. Kljub konkurenci italijanskih, nemških in madžarskih bank se je naglo uveljavila in postala hrbtenica slovenskega bančništva v Trstu, ki je bilo na predvečer svetovne vojne že enakovredno itali- janskemu. Jadranska banka je bila kot delniška družba ustanovljena 29. oktobra 1905. Za njo so stali politični prvaki tržaške Edinosti. Prvotna glav- nica je bila v 2500 delnicah v nominalni vredno- sti 400 kron. Toliko je takrat na primer znašal dober kredit za obnovo po trtni uši prizadetega dolenjskega vinograda. Že po nekaj tednih je imela svojo stavbo, pomemben zunanji znak so- lidnosti, in razširila dejavnost s tipično bančnih poslov še na področje špedicije, industrije in pomorstva. 1908. leta je v Opatiji ustanovila svo- jo prvo izventržaško podružnico. Po nakupu lastne stavbe je banka začela po- slovati zelo podjetno. Izžarevala je slovensko tr- žaško podjetnost, ki jo Slovenci premalo pozna- mo, cenimo in posnemamo. Glas o njej je segel celo med slovenske izseljence. Že maja 1906 je podvojila delniško glavnico. Tretjina delnic je bila na voljo novim delničarjem. 1908. leta je bi- la glavnica dvignjena na 3.000.000 kron. Banka je bila že usidrana ob Jadranskem morju, z del- niško družbo Dalmatia pa je posegla neposred- no v pomorstvo. Ustanovila je tudi komisionar- sko in špedicijsko družbo Balkan. Med njene večje uspehe moramo omeniti prevzem Trgov- sko-obrtne banke v Ljubljani 1911. leta, ustano- vitev podružnic v Dalmaciji in celo na južnem Jadranu. Silno pomembna je bila tudi podružni- ca na Dunaju, ki so jo ustanovili 1914. leta in po- meni izjemno ambiciozno potezo. Med I. sve- tovno vojno je glavnico dvignila za 50% z 8 na 12 milijonov kron in mislila po vojni seči celo na zavarovalno področje. Seveda razvoj ni bil enostaven, poleg konkurence se je morala spo- padati tudi s kranjskocentrizmom, ki ga je v tem primeru poosebljal Ivan Hribar. V Italiji je ban- ka delovala do leta 1927, ko je šla v likvidacijo. Kot posebno odliko Pahorjeve knjige bi ome- nili dokaj podroben opis delovanja denarnega zavoda po I. svetovni vojni, ko je slovenska ban- ka morala začeti poslovati v italijanski državi. Problem je večplasten. Na eni strani imamo se- veda opraviti z ukrepi, ki so normalni, ko drža- va pridobi nova ozemlja. Komisarji so v takih primerih nepogrešljivo sredstvo. Naslednje vprašanje je tipično gledanje nove države, ki je sumničava do novih državljanov in zlasti njiho- vih podjetij. Ne le Italija, tudi druge države so zahtevale v takih primerih nacionalizacijo, ki bi jo lahko prevedli kot ponašenje ne pa podržav- ljenje. V primeru slovenske tržaške banke je bil seveda tak ukrep nelogičen, saj so bili poslej tu- di tržaški Slovenci italijanski državljani, vendar niso bili Italijani. Tu opazimo vpletanje italijan- skega šovinizma. V ves ta preplet težav pa pose- že še vrsta drugih problemov: valutno vpraša- nje (to je menjava kron v lire), vprašanje vojnih posojil poraženi in hkrati še sovražni državi... Kot da ni vsega dovolj pa se tu pojavi še prob- lem vračila bančnega premoženja, ki je bilo za- radi bližine fronte med prvo svetovno vojno iz varnostnih razlogov prepeljano na Dunaj, po- leg tega pa še problem odnosov s podružnica- mi, ki so bile poslej v Avstriji in v Jugoslaviji. Ni šlo za kvadraturo kroga, veliko manj pa prob- lem tudi ni bil zapleten. Delno ga je zapletala seveda tudi sama banka, ki je krepila svoje pozi- cije v Jugoslaviji, kjer je tudi sodelovala v nacio- nalizacijah. To seveda v Trstu ni bilo neopaže- no, banka je postajala vse bolj "tuja" novi držav- ni sredini, kot slovensko in celo jugoslovansko orientirana pa predvsem trn v peti italijanskim VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 107 nacionalistom. Zato seveda ni čudno, da je ob napadu na Narodni dom 13. julija 1920 bila na- padena tudi Jadranska banka. Njeno vodstvo je začelo na glas razmišljati o prenosu sedeža iz Trsta v Jugoslavijo. To seveda ni bilo dovoljeno. Banka je iskala nove možnosti na drug način. V Beogradu je 1921. leta ustanovila delniško druž- bo Jadranska banka v Beogradu, ki pa je imela svoj dejanski center v Ljubljani. Tu so istega leta ustanovili tudi d.d. za mednarodne transporte Balkan, ki jo po imenu že tudi poznamo kot nje- no podjetje iz Trsta. Da se banki v Trstu piše čr- na usoda, je bilo razvidno tudi iz dejstva, da se ji je pridobitev državljanstva zavlekla iz leta 1921 v leto 1924, ko je bila uradno le še Banca Adria- tica, kar kaže tudi na italijansko finančno pre- vlado, posledico načrtovane nacionalizacije. Bi- la je namreč poslovno uspešna, saj je v letih 1918-1920 imela znaten dobiček, dividende so v tem času narasle za 50% in bi je ne bilo modro enostavno zatreti. 1921. leta je banka dvignila glavnico s 15 na 30 milijonov lir, svojo perspek- tivo pa je videla predvsem kot bančna posredni- ca med Jugoslavijo in Italijo, kar je bilo seveda dokaj modro. 1922. leta je Jadranska banka iz Beograda prevzela jugoslovanski del tržaške Jadranske banke. Postala je izredno aktivna in veliko inve- stirala v različne družbe po slovenskih, hrvaških in bosanskih krajih. Politično se je zelo hitro balkanizirala. V njenem vodstvu so začeli dobi- vati velik vpliv ljudje, ki so bili po značaju in od- nosu do naroda daleč od ustanoviteljev tržaške Jadranske banke. Tržaška Jadranska banka je poslovala naprej in že leta 1922 zašla v težave, ker se je zainvesti- rala. Vrsta težav je bila tudi objektivnih in so iz- virale iz novih, predvsem pa neurejenih politič- nih razmer. Ker je sokrivdo za njeno stanje priz- nala tudi italijanska država, so njen problem re- ševali na meddržavni ravni. Banko so še dodat- no obtožili goljufij na škodo države, ker naj bi izrabljala spremembo kron v lire. Slovenske po- zicije v Jadranski banki so bile tako skrajno os- labljene. Okrepila se je moč tistih, ki so bili bolj pragmatični do novih oblastnikov, predvsem pa so bili pripravljeni bolj zasledovati osebne interese, kar je bilo tuje ustanoviteljski skupini. 1923. leta je skupina italijanskih finančnih in političnih osebnosti prevzela večino delnic, ki so bile dotlej v lasti banke ter si zagotovila veči- no na bližnjem občnem zboru delničarjev. Take usode banke je bila nemalo kriva tudi njena uprava, delno pa težave, ki so izhajale iz I. sve- tovne vojne. Pričakovanje, da bodo njeno stanje rešili na meddržavni ravni v okviru urejanja od- nosov med Italijo in Jugoslavijo, se je izkazalo za naivno. Italijanske in jugoslovanske diploma- te so tržaški Slovenci premalo zanimali. Jadran- ska banka se je preobrazila v Banca Adriatica. Izgube banke torej ne gre pripisovati zgolj fa- šizmu in italijanski državi (njune krivde seveda ne gre spregledati), ampak tudi poslovnosti ta- kratnega vodstva. Reševanje s pomočjo novega kapitala je pomenilo tudi italijansko nacionali- zacijo. Pri sanaciji je sodelovala tudi Jadranska banka iz Beograda. Nadaljnja leta so pokazala, da sta bili tako Ban- ca Adriatica kot Jadranska banka trhli ustanovi. Slednja se je združila s Podonavsko banko v Beogradu, Banca Adriatica pa je šla v stečaj. Ko človek prebira ta del Pahorjeve knjige, se ne more otresti paralel z današnjimi časi. Osebni interesi posameznikov so bili nad poslovnimi bančnimi in predvsem narodnimi. Milan Pahor je napisal knjigo o Jadranski ban- ki z veliko skrbjo in ljubeznijo. Mogoče slednja celo nekoliko prekriva slabe poslovne odloči- tve vodstva banke, ko je ta prešla v okvire itali- janske države. Ne bi bil rad zloben, toda tudi pri analizi nedavnega propada Tržaške kreditne banke smo bili pripravljeni iskati vse mogoče politične momente. Za nas osebno, za Slovence kot celoto in za našo državo še posebno, bi bilo veliko bolje pokazati s prstom na ljudi, ki jih na čelu tako pomembnih denarnih zavodov nikoli ne bi smelo biti. Potrjuje se stara modrost, da so politične odločitve v gospodarstvu kratke sape. Še tako lepe in dobre ideje slej ko prej izrabijo ljudje, ki zlorabljajo našo naivnost in ljubezen do naroda za lastno bogatenje. Ob koncu predstavitve nedvomno izjemne knjige Milana Pahorja je treba opozoriti še na neko načelno stališče. Slovenci kot velika veči- na malih narodov gledamo na svojo preteklost zelo čustveno. Tudi sam se v prihodnosti ne mi- slim odpovedovati svoji naravi, ki ji je to zelo blizu. Zlasti v zvezi z nacionalno problematiko povezanimi vprašanji naštevamo preveč poli- tičnih momentov. Pri gospodarski zgodovini in še zlasti bančništvu pa takim gledanjem ne sme- mo podleči. Ekonomija je znanost in denarniš- tvo je njen silno pomemben del. Tu veljajo dru- ge zakonitosti in kdor jih ne upošteva, ne sme posledic lastnih slabih odločitev pripisati zgolj VSE ZA ZGODOVINO 108 ZGODOVINA ZA VSE sovražni politiki. Ta je bila stalnica tržaških raz- mer in kdor je ne upošteva in ji da povod, je večji krivec kot ona sama. Tu moramo biti Slo- venci dovolj samozavestni in pogledati resnici v oči. Samoprevara je neperspektivna, je izraz de- fetizma, ki pelje v pospešeno asimilacijo. Po- vsem se strinjam z mnenjem avtorja, da je na propad banke vplival cel sklop momentov, od političnih do ekonomskih. Sam se ne strinjam zgolj s tem, da druge podcenjujemo. Stane Granda Bulláb Bill Shooting from-••••••••• ZGODOVINA ZA VSE Nova slovenska znanstvena revija, polna zanimivih in kratkočasnih zgodb, ki jih piše življenje. VSE ZA ZGODOVINO Vse informacije lahko dobite na sedežu Zgodovinskega društva Celje (Muzej novejše zgodovine Celje), Prešernova 17, 3000 Celje tel.: (063) 40-530, fax: (063) 405-330. Na voljo so vam vse številke po ugodni ceni. VSE ZA ZGODOVINO UDK 628.14(497.4 Maribor) MLAKAR Jasna, zgodovinarka, Oddelek za zgodovino, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Aškerčeva 2, SLO-1000 Ljubljana Razvoj mariborskega vodovoda ZGODOVINA ZA VSE, 5/1998, št. 1, str. 5-20 Avtorica nam v razpravi razkriva velike, dvajset let trajajoče odpore pred napeljavo vodovoda v Mariboru. Po mnogih zapletih je Maribor leta 1902 končno dobil vodovod, ki je prispeval k modernizaciji načina življenja prebivalcev tega Štajerskega mesta. ^ UDK 316.343.652(-163.6):940.31 STERGAR Rok, študent zgodovine, Majde Vrhovnik 32, SLO-1000 Ljubljana "Die politischen Ziele der slowenischen Intelligenz" Nekaj drobcev o vohunih in vojakih ZGODOVINA ZA VSE, 5/1998, št. 1, str. 21-29 Razvoj vojaškega vmešavanja v politiko v času prve vojne in s tem povezanega političnega obračunava- nja s Slovenci želim le sumarno predstaviti, v tekstu pa bom podrobneje obravnaval v naslovu razprave navedeno poročilo iz leta 1916, ki se mi zdi vredno posebne predstavitve. Tekst o političnih ciljih slovenske inteligence nam daje dober vpogled v logiko, ki je stala za takratnim dogajanjem. 3^ UDK 940.4: 591.5 LAVRENČIČ Aleksander, zgodovinar, OŠ Majde Vrhovnik, Gregorčičeva 16, SLO-1000 Ljubljana Ko žival postane človeška, se ne zmeni za korenine lastnega debla (Basni iz obdobja 1914-1918 / usode zamolčanih junakov vseh vojn) ZGODOVINA ZA VSE, 5/1998, št. 1, str. 30-36 Človek ni žival uporabljal le za prehrano, delo, ali pa jih gojil kot hišne ljubljence. V vseh vojnah, ki jih je povzročil, so trpele tudi živali, plen in odlikovanja pa so si razdelile prave svinje - svinje na dveh nogah. UDC 628.14(497.4 Maribor) MLAKAR Jasna, Historian, History Department, Faculty of Arts, University of Ljubljana, Aškerčeva 2, SLO- 1000 Ljubljana The Development of the Maribor Waterworks HISTORY FOR EVERYONE, 5/1998, No. 1, pp. 5-20 In her article, the author describes the strong resistance to the laying down of the waterworks pipes in Maribor, which lasted for twenty years. In 1902, after numerous complications, Maribor finally got its waterworks system, which contributed to the modernisation of the way of life in this Styrian city. 3^ UDC 316.343.652(-163.6):940.31 STERGAR Rok, History Student, Majde Vrhovnik 32, SLO-1000 Ljubljana "The Political Aims of the Slovene Intelligentsia" A Few Facts on Spies and Soldiers HISTORY FOR EVERYONE, 5/1998, No. 1, pp. 21-29 The author gives only a brief summary of the development of increased military interference in political affairs during World War I and the political actions against the Slovenes it involved, while the report from 1916 quoted in the title, which he considers worthy of special attention, is dealt with in greater detail. The text on the political aims of the Slovene intelligentsia gives a detailed insight into the logic of the developments of the time. UDC 940.4: 591.5 LAVRENČIČ Aleksander, Historian, OŠ Majde Vrhovnik, Gregorčičeva 16, SLO-1000 Ljubljana When an Animal Becomes Human-Like, It Does Not Bother about the Roots of Its Own Tree Anymore (Fables from the Years 1914-1918 / the Destinies of the Unsung Heroes of all Wars) HISTORY FOR EVERYONE, 5/1998, No. 1, pp. 30-36 Throughout history, mankind has not used animals solely for food and work, or kept them as pets. In all wars started by the human animal, animals have also suffered greatly. The loot and medals, however, were divided amongst the real pigs - the pigs on two legs. UDK 316.72(497.4 Ljubljana) "1915/17" KODER Metka, zgodovinarka, Slap 28, SLO-4290 Tržič "Na jugu se ponavljajo časi očeta Radeckega" Vsakdanje življenje v Ljubljani med prvo svetovno vojno ZGODOVINA ZA VSE, 5/1998, št. 1, str. 37-56 Avtorica obravnava vsakdanje življenje v zaledju soške frónte v letih 1915-1917. Številna časopisna poročila prinašajo predvsem novice o vsakdanjiku v deželnem stolnem mestu Ljubljani, ki ga daleč proč od bobnenja topov pestijo razne tegobe in nevščečnosti. UDK 940.4(044.2)Mežan L. KERNEL Davor, zgodovinar, Koče 62b, SLO-6258 Prestranek Pisma avstro-ogrskega vojaka 1917-1918 ZGODOVINA ZA VSE, 5/1998, št. 1, str. 57-76 Razprava obravnava občutja slovenskega vojaka iz prve svetovne vojne, ki so razvidna iz ohranjenih pisem. Iz korespondence je razvidna tesnoba, ki je prevladovala v prvih bojnih linijah. Antipod klanju na fronti je bila narava. Narava je tista, ki lahko potrpi in o njej govori pisec le v superlativih. Rdeča nit pisem pa je izpovedovanje ljubezni vojaka Lea Mežana do gdč. Jože Kobal, s katero si je junak zgodbe dopisoval. Leo je zelo čustven človek, čigar sla po življenju je bila občudovanja vredna. Vendar mu ni bilo usojeno doživeti konca države, za katero se je tako vestno boril in svojo požrtvovalnost plačal z življenjem. Padel je julija 1918. UDK 940.531.63(497.4 Celje) Stiger W. FERENC Tone, dr., znanstveni svetnik, Inštitut za novejšo zgodovino, Kongresni trg 1, SLO-1000 Ljubljana Celjski vohun Werner Stiger ZGODOVINA ZA VSE, 5/1998, št. 1, str. 77-92 V Celju je v začetku druge svetovne vojne deloval nacistični vohunski center, ki ga je vodil celjski trgovec Werner Stiger. Avtor obravnava njegovo vohunsko delovanje in beg pred jugoslovanskimi oblastmi v Avstrijo. Zgodba razkrije, da je Stigerja pred aretacijo posvaril celjski policist Alojz Emeršič, ki je med vojno deloval pri gestapu. Pod nemško okupacijo je Stiger deloval v nemški obveščevalni službi v raznih mestih Jugoslavije. UDC 316.72(497.4 Ljubljana) "1915/17" KODER Metka, Historian, Slap 28, SLO-4290 Tržič "The Times of Father Radetzky Are Repeating Themselves in the South" Everyday Life in Ljubljana During the First World War HISTORY FOR EVERYONE, 5/1998, No. 1, pp. 37-56 The author presents everyday life in the hinterlands of the Isonzo River Front from 1915 to 1917. Numerous newspaper reports focus particularly on the everyday life in the regional capital of Ljubljana. Far away from the roaring of the cannons, the city was stricken by troubles and misfortunes of its own. $s- UDC 940.4(044.2)Mežan L. KERNEL Davor, Historian, Koče 62b, SLO-6258 Prestranek The Letters of An Austro-Hungarian Soldier 1917-1918 HISTORY FOR EVERYONE, 5/1998, No. 1, pp. 57-76 The article deals with the feelings of a Slovene soldier from the First World War which can be discerned from a number of his preserved letters. They reveal the feelings of anxiety that prevailed in the front lines of battle. Nature in the soldier's letters is diametrically opposed to the man-slaughter on the front lines. It endures and is the only thing in his surroundings he speaks of in superlatives. The fil rouge of the letters, however, is the love declared by soldier Leo Mežan (the hero of this story) for Miss Joža Kobal, whom he kept up a correspondence with. Leo was a very emotional man whose love of life was to be admired. Yet he was not destined to survive the fall of the state for which he had fought for so uprightly and which demanded of him the ultimate act of self-sacrifice. He died in July, 1918. UDC 940.531.63(497.4 Celje) Stiger W. FERENCTone, Ph.D., Scientific Adviser, Institute of Modern History, Kongresni trg 1, SLO-1000 Ljubljana Werner Stiger, the Spy from Celje HISTORY FOR EVERYONE, 5/1998, No. 1, pp. 77-92 At the beginning of the Second World War, a Nazi spy-centre operated in Celje, led by Celje's tradesman Werner Stiger. The author presents his spying activities and how he fled from the Yugoslav authorities to Austria. The article reveals that Stiger received warning of his imminent arrest by Celje's police officer Alojz Emeršič, who was a Gestapo operative during the war. Under German occupation, Stiger worked for the German intelligence service in various cities of Yugoslavia. ÇCT-- NAROČILNICA • Želim postati naročnik revije Zgodovina za vse (št. izvodov ) Letna naročnina je 2.000 SIT (za dijake in študente 1.500 SIT) • Želim prejeti naslenje izvode starejših letnikov po 800 SIT (obkroži želeno) I/l ... izvod/ov H/1 ... izvod/ov HI/1 ... izvod/ov IV/1 ... izvod/ov 1/2 ... izvod/ov II/2 ... izvod/ov HI/2 ... izvod/ov IV/2 ... izvod/ov Ime in priimek Naziv podjetja ali ustanove Naslov Pošta Kraj Naročilnico pošljite na naslov: Zgodovinsko društvo Celje (Muzej novejše zgodovine Celje) Prešernova 17, 3000 Celje ZGODOVINA ZA VSE Izdalo: Zgodovinsko društvo Celje Založilo: Zgodovinsko društvo Celje Uredniški odbor. Janez Cvirn, Bojan Cvelfar, Branko Goropevšek, Igor Grdina, Branko Lesjak, Andrej Studen, Anton Šepetavc, Branko Zver, Aleksander Žižek Urednik: Andrej Studen Računalniška priprava stavka: Andrej Mohorič Prevod v angleščino: Katarina Kobilica Prevod v nemščino: Tina Bahovec Lektor: Anton Šepetavc Bibliografska obdelava: Nataša Kandus Naklada: 400 izvodov Finančna podpora za natis revije: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije Zavod za odprto družbo - Slovenija ISSN 1318-2498 Po mnenju Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, 415-84/94 mb, sodi revija Zgodovina za vse med proizvode, za katere se plačuje 5% davek od prometa proizvodov. JASNA MLAKAR ROK STERGAR ALEKSANDER LAVRENČIČ METKA KODER DAVOR KERNEL TONE FERENC CENA: 1.500 SIT