NEKAJ PROBLEMATIKE ŠKOFJELOŠKIH ŠTUDENTOV
Kmalu bo poteklo leto, odkar je bilo sproženo vprašanje življenja in dela študentov
v domačem kraja, ipa smo kljuib prizadevanju nekaterih na istem, kot smo
bili v začetku ali pa še na slabšem. Pred nami pa so problemi, da bo treba močne
roke, ki bi zaorala začeto brazdo.
Ce se spomnimo življenja študentov pred vojno, ki je bilo še mnogo težje, kot
je današnje, bomo vendarle kljub temu lahko ugotovili njihovo mnogo večjo aktivnost
v prid rojstnemu kraju. Ze v gimnazijskih letih so začeli spoznavati naloge, ki so
jih pozneje kot \isokOšolci znanstveno, strokovno dn družbenoorganizacijsko obdelovali.
Dom jim je dajal gradivo za njihovo vsestransko delovanje. Zakaj tudi ne,
saj so mu bili najbližji dn so ga najbolje poznali ter razumeli njegove težnje. Vze-^
mimo samo primer dr. Blaznika, prof. Planino, Zigona in druge iz mlajših generacij.
Ze v gimnazijskih letih so kopali ipo raznih krajdh v loški okolici in brskali z*
njeno preteklostjo, toda šele v zadnijem času je bilo njihovo mladostno delo kronano,
z uspehom. Študenti so poživljali družbeno življenje kot organizatorji, z uspehom
so režirali kvalitetna dela, igrali, predavali, se udejstvovali v športu in telovadbi itd.
In prav ti, ki so že v mladosti globoko zaorali, so danes na odgovornih mestib
našega javnega, znanstvenega, gospodarskega in politiičnesa življenja, da smo kot
rojaki nanje lahko ponosni. Toda njihovo delo bo trdba nadaljevati dn izpopolnjevati.,
To pa je naloga sedanlje študentsike mladine. — Ali smo nanjo pripravljeni? Ali s<»
lUaša najlepša leta izpopolnjena z delom, s požrtvovalnim lin nesebi&idm delom,
kajti le ono bo lahko vrednotilo naše življenje?
Precej več nas je študentov, kot jih je bilo pred vojno in vendar nas Loka
premalo občuti. In naš cilj, idelali in izpopolnitev življenja, vsaj kakor kaže: lagodno«
(vsaij po možnosti) življenje in zasluženi pokoj. Naša cena: vse za denar, ničesar,
zastonj. — Nekaj pa ibi vseeno, čeprav z žrtvijo in sanioodpovedovanjem svojemi
domačemu kraju študentje vendarle morali dati, če že ne iz idealizma, pa vsaj i*
hvaležnosti do onilh, ki so nam omogočili delo na univerzi. Res je takšno delovanje!
včasih sila nehvaležno, vendar pa bi ob pošteniih namenih slej ko prej obrodilo^
sadoive.
Samo delo bi tudi zbližalo študente med sabo, kajti ra^bitost je ena najbolj
bolečih točk pri delu na univerzi. Vsak skriva svoje znanje in vire znanja zase,
namesto da bi jih delil s kolegi. Frav tako pa je vsalk študent tudi doma republika
zase. '
Zakaj ne bi tudi mi študenti živeli v skupnosti? Laie bi stopali skozd življenji
ter bii tudi lahko dosegli več pomoči pri študiju. OžiMiti bo treba Akademski kluib,
ki sedaj spi delno po naši, delno pa tudi po krivdi drugih. Prihodnje leto bom€
dobil prve osmošolce. Kdo jim bo pomagal in jim dal prve naipotke. — Akademski
klub gotovo najlaže. Saij drži, da marsikdo liziguibi leto študija predno se znajde
v še vedno ibirokratskem univerzitetnem laibirintu. Kdo jih bo spoznal s študijskim
žiivljenjem v Ljubljani, če ne kolegi, rojaki, ki ga žive?
Študenti bomo nekoč gotovo visoko kvalificiran kader na odgovorniih polo«;
žajili, kjer se bo lenoba bridko ma.ščevala: življenje bo steklo mimo nas. Zato naj:
ne bo nikomur žal, če stopi vanj, čeprav ga ima sedaj kak visok leteči fdčfirič za
norca. Vendar mrtvilu v študentskem življenju nismo krivi le sami, ampak tudi vs{
oni, ki gledajo na nas in naiše delo omalovažujoče, ki jih zaiboli vsaka novost pni-'
nesena iz večjega mesia, namesto, da bi sto-piiii k nam in nam z uvidevnostjo in
popustljivostjo iza napake pomagali in nam dajali napotke. Tako bi bilo naše delti
zares 'Uspešno, nam in skupnosti v korist. Janko Krek
178