482 Zorana : Iz atelirja.
Iz atelierja.
A'    slikarjev dom sc vlega črni mrak,
Predmet zavija v plašč tamotc vsak.
Mračno stojala črta se obris,
Na njem pa slike, čarokrasne vtis.
V razkošnega večera polumrak.
Obrazek deve, gleda z nje sladak . . ..
Rubinastih teh ustec nasmehljaj
Madonno kaže nam . . . svetnico vsaj ?
Leži na tleli paleta in čopič,
Tišine smrtne tu ne drami nič,
Pač, vzdili v tajnostni ta nareb zveni,
Oli, tu umetnik, smrtnobled sedi....
Lasje razmršeni, na čelu znoj,
V potrtej duši divjih strastij boj !
»Končano . . . zdaj še slika loči se od tu
Izvor bolesti moje . . . tat mini« . . .
Hripavi stavki vrejo mu iz prs,
Tako šibi se v vihri šibki trs :
>Kaj dvignil sem pogled do tebe svoj,
Ki te poteze nosi obraz tvoj ?
V bogatstvu te rodil je knežji grad,
A mene . . . mene često tare glad !« . . .
In zopet molk .... le v dalji mestni šum
Nejaasno se oglaša vrišč in hrum,
A v mračnej duši se slikarju zdi,
Da trop duhov se roga in smeji..,
Zorana.