Radivoj Rehar:
Pelin.
Legenda.
Bilo je po pridigi na gori. Truden in izmučen je zapustil Učenik veliko množico poslušalcev in svoje apostole in se umeknil v tiho samoto. Dolgo je iskal primernega prosiora, kamor bi legel in se po težkih naporih odpočil in osvežil za nadaljnjo svojo pot, Na-posled je pa le zagledal med dvema skalama samoten hrast in pod njim sveže zelenje.
Stopil je tedaj t senco tistega drevesa, legel na zeleno rušo in hotel položiti svojo trudno glavo na grmiček sivkaste rastline, ki je rasla v bližini. Ali glej: ko se je približal iisti rastlini, je nenadoma pre-genila svoja stebelca in se mu umeknila. Zveličar se je pomeknil za njo, a rastlina se je zopet umeknila -— in odmikala se je tako naglo in tako spretno, da je ni mogel doseči.
Tedaj se je Odrešenik začudil nad njenim poče-tjem; zagledal se je v njene sivkaste in zobčasto na-rezljane liste. in je dejal:
»Izmeknila si se moji trudni glavi ali ne bos se moji besedi! Kakor je bil doslej sladak tvoj sok, tako bo odslej grenak. Trpek bo in neokusen, da bo postal prispodoba grenkosti in trpljenja. Za plotom boš rasla in nobena žival se te ne bo doteknilak
74
Tako je dejal Gospod in iztegnil svojo sveto roko proti pelinovemu grmičku in sok njegov, ki je bil dotlej sladak kakor medica, je postal grenak kakor kis. Gospod pa si je poiskal ploščat kamen in položil nanj  svojo glavo.
Ko se je odpočil in osvežil, se je zopet napotil dalje, a spotoma je pozabil na pelin in njegovo kazen in ni se ga več spomnil vse do tistega dne, ko je do smrti izmučen visel na križu.
Tedaj pa, bilo je med drugo in tretjo uro, je za-čutil neizrečeno žejo in je bolestno dejal: >Žejen sem!<
Rabelj, ki je stal s svojo dolgo in ostro sulico pod križem in je slišal Zveličarjeve besede, je vzel gobo, namočil jo v mešanici žolča in pelina, nateknil jo na sulioo in mu jo pomolil do žejnih ust. In ko je Gospod vsrkal vase jedko tekočino, se je spomnil pelina, se bridko nasmehnil in je sam pri sebi dejal:
»Glej, tudi tebe, o pelin, je bilo treba, da se iz-polni, kar se izpolniti mora!«
In od tistikmal je postal pelin resnična prispodoba grenkosti in prišel je v pregovore vseh narodov in tuda naroda slovenskega, ki pravi vsemu, kar je trpko in jedko, da je »grenko kakor pelin«. In pelin raste za plotovi in nobena žival se ga ne dotakne, ker v nje-govem  soku  je  kazen Gospodova,  kazen  za  greh...
¦r-v       -   /tJ^^J\      :    - .
;¦'¦    /^ \\ -   V
(   ^-^  9   >^Sb \
75