Spomini na Dunaj in okolico. Poanel po svojem dnevniku Josip Levičnik, Ijudski učitelj. (Dalje.) Bloje načelo: Kar lepega vidi«, livalevrednega siišis, koristnega ekusiš, zapiši! — Vo tej potl oiineet tnarslkaj pozabljivosti, in postavljaš hkrati sam sebi stalni spominek po prislovici tatinuki : ,,I.itera scripta manet", ali po oasem : ,,Zapiiana čcrka oatane'*. 15. dan avgusta. (Kardinal-nadškof vitez Rauscher. J ezuitska (vseučilišna) in dominikanska cerkev. Francoska nacionalna cerkev pri sv. Ani. Vojvoda Grammont. Nussdorf.) Danes sem zopet vidcl in slišal mnogo znamenitega. Ob 9. uri zjutraj se nas je bilo mnogo učiteljev snidelo v metropolitanski Št. Štefanski cerkvi, pri kateri priliki sem po licu spoznal slovečega kardinal-nadškofa vitez Rauscherja, ki je opravljal slovesno božjo službo. Gospod, ki je bil, če se ne motim, našemu sedanjemu svitlemu cesarju Francu Jožefu v Njihovih mladostnih letih veroznanski učitelj, je že precej postaran, bolj dolgega osuhlega obraza, in leta ga tlačijo že nekoliko k tlam. Nasprotno so pa nekateri izmed gg. kanonikov tako mladi, da bi jih človek skoraj prej imel za bogoslovce, kot za korarje. Ker smo bili zamudili v metropolitanski stolnici pridigo, napotili smo se še pred končanim duhovnim opravilom proti dominikanarski cerkvi, ker ondi se je imela, kakor nam je bilo povedano, kmali pričeti. Mimogrede pogledali smo tudi v jezuitsko cerkev. ,,Jezuit"! to je nekaterim ljudem naših dni strašanska beseda; — vendar pa, ako kdo hoče ozirorua cerkvenih stavb kaj resnično krasnega, izverstnega videti, mu vendar le morem svetovati, da naj gre tje, kjer je ta red imel nekdaj samostane in cerkve. Videl sem nekdanja jezuitsko-saraostanska svetišča v Ljubljani, Terstu, Gorici, Reki, Zagrebu, Celovcu, Gradecu, Holomucu in dunajsko, pa lahko rečem: eno je krasnejše mimo drugega; kaj lepšega si človek komaj misliti more. Dunajska jezuitska cerkev posvečena je Mariji v nebo vzeti; bil je torej danes v nji ravno patrociniuin, in kazala se nam je v svoji praznični opravi. Glavno sliko velikega altarja sprelepo obseva po prikritih oknih od zgoraj padajoči dnevni svit; je pa sploh po vsi cerkvi videti toliko marmeljna, zlatnine iu umetnih slik, da se človek ne loči z lepo labko od tam. Jezuitski frater Pozzo si je postavil s svojinri unietniini raznoverstnimi slikami v teiu božjeni hramu mnogo spominkov, ki bodo menda poveličevali njegovo ime dotlej, dokler bo cerkev stala. Ne manj lepa od jezuitske je tudi cerkev dominikanska. Lavoslav krepostni pozidal jo je 1. 1286 templarskemu redu; cesar Ferdinand III. pa, ji je dal sedanjo, res sprelepo podobo. Kinčano je 4to dvestolpno bvetišče z visoko kuplo, katero je sprelepo zmalal ravno omenjnni sloveči iVater Pozzo. Bila je danes tti ravno nova maša nekega mladega o. dominikana, torej je bila vsa cerkev posebno lepo ozališana, zlasti pa je še neštevilnih lučic migljal veliki altar, ki nosi med drugim odlično sliko od roke dobro znanega slikarja Kupehvieserja. Po skončani pridigi hitcli smo. v francosko nacionalno cerkev k sv. Ani (v Anini ulici, ki se veže s BKoroško cesto"), v kateri so na Dunaji živajoči Francozi obhajali ob 11. uri godovski praznik svojega cesarja Napoleona III. s slovesno božjo službo. Poleg druzega nas je gnalo tje zlasti hrepenenje, slišati sviranje in prepevanje sloveče Liszteve kompozicije nKionungsinesse", t. j. raašnega napeva, katerega je hil imenovani dobroznani ogerski koraponist sostavil za zgodovinsko slovesnost, ko sta bila namreč sedanja presvitla cesar Franc Jožef I. in cesarica Elizabeta kronana za kralja in kraljico Ogrije. Ker cerkev sv. Ane ni posebno velika, je bil spričetka vstop le bolj odličnim osebam dovoljen; pa Žlovek včasih z dopustljivo zvijačo tudi kaj doseže, in tako se je bilo nekaterira izmed nas, in tudi meni posrečilo, da pririli smo kuiali v znotranje prostore s presnimi slikarijami lepo ozališane cerkvice. (Sliko velikega altarja zinalal je dobroznani Kremser Schmidt, ki je tudi uašo kranjsko velesovsko cerkev obogatil s svojimi umotvori.) Mašni napev BKronungsmesse" je sicer jako umeten; tudi petje in sviranje veršilo se je hvalevredno; vendar sein jaz za svoja ušesa več pričakovaL Po skončani božji službi se je zbrana francoska inteligencija najpred napotila iz cerkve, in o tej priliki je šel tik raimo niene grav polagoma zastopnik francoskega cesarstva na višokem našera cesarskem dvor«, vojvoda Grammont. Prav dobro sem ga lahko pogledal v obraz. Gospod je visoke orjaške postave, polnega obličja, rudečega lica; na vsej obnaši spozna se zdajci visoki aristokrat. *) *) Koliko se je spremenilo na Francoskem od 1. 1869., je sploh znano. Vojvoda Grammont je bil zatim kmali zapustil Dunaj, igral v zadnji nemško-francoski vojski veliko nr6!o", in časniki so veliko pisarili o njcm. Mnogokrat mislil sem na njegovo oaobo. Po veem je bilo soditi, da bi bil ta mož tudi našo Avstrijo rad spravil v pile in zadrege; sreča naša, da se to ni zgodilo. Napoleonu pa, ki se je med tem preselil v večnost, naj Bog da dobro, akoravno našcmu ccsarstvu ni bil nikdar prijatelj, in je Avstrija prišla po njem v velike nesreče in škpde. Koliko zlčga pač vzrokuje velikokrat en sam človek ! Pi»- Vse cerkve, kar sem jih ta dopoldan videl, se nahajajo v I. okraj, ali v notranjera mestu. Popoldan danes seru pervikrat šel čez meje dunajskega mesta, mikalo me je namreč iti gledat ogromno reko Donavo. Napotilo se nas je več prijateljev v Nussdorf, ki je takorekoč barkostaja za brodovje io ladije, ki priveslajo iz zgornjih krajev. Pot nas je peljala po samih znainenitih krajih, namreč po sloveči ,,Ringstrasse", in sicer čez BOpernu-, ,,BurgB- in nSchottenring", tedaj mimo cesarskega dvora, inimo obširnega »Paradeplatza", mimo prekrasne ,,Votiv-cerkve", ki pa še ni popolnoma dodelana, in mimo državne zbornice. Marsikje se bi bil rad ustavil in nasitoval svojo vedoželjnost; toda za danes sem si bil sam naložil npoterpljenje za drugi pot", in urno korakali smo skozi obširni IX. okraj, ,,Alsergrund". Skozi dolgi ,,Wahringer-" in nNussdorferstrasse" dospeli smo poslednjič do nNussdorfer Linie", t. j. na mejo predmestno, kjer se nahaja tudi harmica ali šranga. (Opomnim naj tu, da kakor je bilo še pred uialimi leti obdano notranje Dunajsko mesto z močnimi zidovi in prekopi, tako so bile in so tudi še sedaj predmestja, kar jih leži takraj Donavskega kauala, opasane z maujšimi prekopi in nasipi, ki zabranujejo, da se ne more drugej vstopiti v nje, kakor pri tako zvanih BLinie". Zemljevid mi kaže trinajst tacih vhodov.) Ob podnožjih gričev, izmed katerib se odlikujeta zlasti verhova Goloveca (Kahlenberg) in Leopoldove gore (Leopoldsberg), na katerem poslednjem stoluje prijazna cerkvica, in odkjer je nek nepopisljivo krasni razgled, bližali smo se namenjenemu kraju. Vlažni zrak nam je že od dalječ dal čutiti bližavo ogroinne reke, in ko dospemo v Nussdorf, pospnemo se najpred na precej visoki nasip, ki je vasi menda o povodnjih bramba, da je ne poplaknejo Donave lirušeči valovi. Raz tega nasipa smo gledali tedaj valiti se pred narui in mimo nas naj večjo reko našega cesarstva. Jezeru enake so njenc vodene sile. Več parnikov se je ponosno zibalo ob obrežju; sineli siiio stopiti tudi na nje. Donava priteka od severo-zapada doli po zmerno široki dolini, v kateri ležijo mestica Klosterneuburg, Tulln itd.; unkraj reke dviguje se precej visoki ,,Bisamberg"; k desni od Nussdorf-a doli pa se svet odpre, in se Donava razcepuje v več oddelkov, zmed katerih teče eden pod imenom ,,Donaukanal" skozi Dunaj. Strašansko-grozovitno mora biti, kadar ta reka začne jezno prestopati svoja obrežja, kar se le prepogosto sliši in bere; — ubogi tadaj Ijudje, ki stanujejo v njeni bližavi. — Poleg ogromne reke zanimivalo me je v Nussdorfu tudi delo nove cesar Franc-Jožefove železnice, ki bo peljala za Donavo gori ven mimo Klosterneuburg-a, Tulln-a na Budjevice, Prago itd. Mislil sim včasih, da Bog si ga vedi, kake težave dela grajenje novib železnic, al razun kakih mostov ali vodotokov tudi taka dela niso nobene »copernije", razun, ako sleparstvo tudi že pri tacih delih sega s svojim novošegniin MSchwindelnom" vmes. Ko smo vse te reči ogledali, šli smo se poslednjič nekoliko okrepčat. Za volitev kraja pa nisino bili v zadregi, ker nam je skoraj iz vseh hiš donel nasproti raznoglasni veseli šunder v znamenje, da je tu po razlicni ceni naprodaj ,,dobra volja". Ker je bilo že precej pozno, mi pa utrujeni dolge hoje, usedli smo se poslednjič v enega izmed mnogih* omnibusov, ki nas je za inalo soldov peljal celo na Štefanski terg. (DftIie pi-ihodnjio.)