242
Iz Amerike.
Pismo Janeza Pogačnik-a, Podbrežana, iz Amerike na svoje stariše v Podbrezjah na Gorenskem.
LjubezDJivi starši! Vaše pismo sem prejel v nedeljo po sv. Jožefa. Veseli me, da ste še vsi zdravi; samo to mi ni všeč, da mi tako malo novic pišete. Kadar mi bote še pisali, pišite mi tudi, kako se kaj v Podbrezjah godi, kako se že kaj fantje in dekleta komandirajo, kako je bila kaj letina, kakošna je bila zima pri vas ? itd.
Tukaj v Ameriki je bila letošnja zima kaj hada; je bilo 4 čevlje debelega snega, in tako strašno je bilo mraz, da je prav veliko goveje živine zmerznilo. Jaz sem v jeseni kupil par volov za 110 dolarjev, in sem jih vendar srečno čez zimo ohranil. Zima je tukaj celih 6 mescov, da se ne more nič na polji delati. Plenja pa tukaj vsako žito veliko bolje kakor na Krajnskem. En mernik pšenice, če je kolikaj dobra letina, da okoli 20 mernikov; en mernik ajde da 60 do 80 mernikov. Gnojiti nam nič ni treba. Treba je le zo-rati in vsejati, in druzega nič. Tudi ni treba ne pleti ne žeti. Ženske nimajo tukaj kaj delati na polji. Za žetev imamo take kose, ktere žito prav lepo pokladajo ; le kar v snope se poveže. Za mlatev imamo tako maš i no, ki nam vse dobro in prav hitro omlati. Na eni strani se notri dev-lje, na drugi leti prazna slama,   in na tretji strani pa čisto
243
žito iz nje. Ta mašina ni zelo težka.    Dva   konja   jo lahko prepeljujeta. Omlati pa po 200 mernikov na dan.
Jaz imam zdaj svoje zemlje okoli 20 oralov. Povem vam pa, da sem še le se učil živeti ko sem sem prišel. Denarjev nisem imel nič, jezika nisem nič razumel; lahko ve-ete, kako je to težko. Pri gospoda Pirc-u sem bil, ko ee.u sem prišel, 8 mescov; pa sem previdil, da na to vižo ne bom prišel naprej. Gospod nimajo nič duarjev, zatoraj 6tm začsl se sam oskerbovati, sem šel delat in služit, in Bog mi je dal srečo, da sem še dosti dobro prišel naprej. Tukaj v naši soseski so sami Nemci, pa so tudi vsi reveži, ker je še le tri lota, kar so začeli v ta kraj zahajati. Ti ne dajo nič zaslužiti. Tisti, ki dajo kaj zaslužiti, so večidel Angleži. M*oi zdaj prav dobro hodi, da *em se enmalo angležkega jezika naučil. Tu, kjer smo mi, so večidel samo beli ljudje; divjaki pridejo le včasih sem na lov. Ti divjaki so ravno taki, kakor pri vas cigani ; le eumalo bolj černi so še. — Za svojo zemljo iahso dobim zdaj 2000 dolarjev, ker je ravno v takim kraji, da bo šla železnica memo. Lahko bi jo prodal, toda zdaj še nočem, zato ker bo vedno drajša. Za tisto zemljo, ktero sem vlaui prislužil, že letos lahko dobim 300 dolarjev. Tukaj nimamo nič papirnatega dnarja; imamo samo zlato in srebro. En amerikansk dolar stori av-etrijanskega dnarja 2 fl. 6 kr.
Hvala Bogu! meni ^re zdaj kaj po sreči, in prav všeč mi je tukaj; toda umreti pa vendar ne mislim v Ameriki. Mislim še kakih 9 let tukaj ostati, potlej pa bom vse prodal, in bom prišel zopet uazaj. Poslal bi vam kaj dnarja, če bi bilo treba, pa ni varno ga pošiljati tako daleč.
To zimo sem na svoji zemlji delal, da sem zagradil 30 oralov; spomladi bom vsejal, in potlej čez leto bom šel drugam delat. Hišo imam že tudi narejeno, pa dozdaj še nisem stanoval v nji.
Tistemu pa, ki je prašal in bi rad sem v Ameriko prišel, tako povejte, da naj dela, in naj nikar zmeraj ne ležf, bo pa dostr jesti imel. — Tudi jaz nisem dnarjev iz nič dobil, sem mogel tudi veliko terpeii za-uje. Toliko rečem, da vsi Podbrežani niso in ne bodo toliko skusili, kakor sem jaz v tem kratkem času v Ameriki skusil.
Obleko imamo tukaj vso gosposko. Nosimo se, kakor tam pri vas po mestih gospoda, možki in ženske. Jemo tu-kt j trikrat na dan: zjutraj, opoldan in zvečer, pa nikoli dru-zega, kakor meso in pa bel kruh; černega kruha še nisem vidil kar sem prišel v Ameriko. Za pijačo imamo kavo (kole) in čaj (te).
To pismo sem pisal ravno na velikonoč; bilo je gerdo vreme, veter je viekel in pa sneg je šel. Zemlja je še vsa zmerzla. Vse tekoče vode so zmerznjeue, le studenci ne. — Ljuba moja, oče in mati, prosim vas, molite za me, da bi bil srečen; tudi jaz vas ne bom nikoli pozabil. Prosim vas, pišite mi kmalo nazaj, — pa veliko, pa kakošne novice, — koliko se jih je požeuilo itd.
Zdaj pa v imenu Boga prav lepo pozdravljam vas, očeta in mater in vse znance in prijatle, in ostanem do emerti                                     Vaš                     hvaležni sin
Janez.
V Ameriki pri sv. Jožefa  12. aprila 1857.