J. E. Bogomil
V arabski šoli
• ^fiem, kakšne želje ste že včasih imeli.
<fe|S»         »Ko  bi  bil jaz muha,  pa bi zletel,  kamor bi hotel.  V hišo
^j^   bi   pribrenčal,   pa  bi   poslušal, kaj ljudje o meni govore.   Potem 4^?    bi jim pa pokazal . .. !«
•             Ti pa ti!  Pa muha ? Da bi te ubili, preden-bi jim ti pokazal,
kako znaš bežati! — Veš, jaz bi bil pa veliko rajši lastovica. Pa bi letel čez morje in bi si ogledal vse tiste kraje, ki se v šoli o njih učimo. Videl bi morja, zletel bi v velika mesta — celo v Sveto deželp bi šel pogledat. Ali bi potem vedel povedati v šoli! Celo gospod učitelj bi me kar gle-dali.
V arabski šoli.
Prazne marnje so to ! Ne boš nikoli muha in nikoli lastovica, Le kar človek ostani, pa bo še najbolje! Muha in lastovica res. mnogo vidita, pa nobena nič ne ve povedati. Seveda: takole po svetu bi pa vsi radi malo pogledali. A je predrago.
Najbolj poceni bo še, če na slikah pogledamo v živlfenje tujih naro-dov. Kaj, ko bi danes stopili v — arabsko šolo ?
Arabci! Kar brž se spomnite na naše vrabce ! In deloma so si Arab-ci in vrabci tudi podobni: živahni in glasni so oboji. Vpijejo, da gre skozi ušesa. Za prazen nič se pa tudi skregajo in stepo, kakor bi šlo za ves svet.
Arabci prebivajo na južnozahodnem delu prostrane Azije. Po veri so muhamedanci. Pečajo se večjidel z živinorejo, malo pa tudi s kmetijstvom.
Pa poglejmo v njih šolo.' Pravijo, da arabski šolarji niso posebno pridni. Le malo jih zna brati in pisati. Silno radi pa poslušajo povesti In pripovedke. Celo sami si izmišljujejo nove pripovedke ; to \e znamenje, da so Arabci zelo nadarjeni. Kakor vidite, je njih šola . kaj preprosta. Klopi jim ni treba. Kar na tleh sede mali učenci. Noge imajo »po turško« prekrižane, Sredi med njimi je pa učitelj. Pa kako je hud! Le poglejte ga! S palico v roki kroti mlade Arabčke in jim vbija učenost v glavo. Za njega in za otroke mučen posel je to.
Kaj se neki uče v takih-le arabskih šolah? Marsikaj kakor pri nas, Posebno skrb obračajo na koran. Koran je Arabcem to, kar je nam kri-stjanom sveto pismo. Cela poglavja korana se nauče Arabci na pamet, Kcr znajo pa le bolj slabo brati, jim pa oddelke korana učitelj bere na glas, učenci morajo pa za njim ponavljati. Tako gre stavek za stavkom. In pri tem učenju kriče kakor zoboderci. Veliko bolj nemarno kakor vi, ko sie se učili: En-krat e-na je.e-na. — Dva-krat e-na je dve , . .!
V  prejšnjih časih so bili arabski učerijaki znani tudi kot dobri raču-narji.  Od Arabcev  smo  dobili tudi Evropejci znane arabske številke: 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 0.  Tudi   zvezdnato  nebo jih   je  veselilo, da  so  ga opazovali; zato imajo Arabci tudi več znamenitih zvezdoslovcev.
V  Arabiji je bil rojen (L 571 po Kristusu) Muhamed, ustanovnik tur-ške vere (islama). Niegov rojstni kraj, mesto Meka, je Turkom najsvetej-ši  kraj  na  zemlji. Kateri Turek ga obišče,   ima pravico do častnega na-slova   »hadši«.  Drugovercem  je pa obisk Meke strogo zabranjen. V Me-ki  je  namreč  shranjen  v srebro okovan črn kamen,  ki ga Turki častijo kot narodno svetinjo. Verujejo, da ga je prinesel Abrahamu angel Gabriel iz  nebes.  V Meki  se  zbere včasih do 100.000 Turkov-romarjev.  Drugo, Turkom sveto mesto v Arabi^i je Medina. Tam je shranjen v srebrni ra-kvi  pepel  Muhamedov.  Poleg na  marmornati  plošči je napis:  V imenu božjem, podeli mu svojo milost!