„Academia Philo-Harmonicorum" v Ljubljani.
Ob dvestoletnici (1702—1902) spisal Viktor Steska.
Dr. Gregor pl. Dolničar je zapisal v svojo ljubljansko kroniko ]) k 1. 1702. naslednje poročilo: „Dne 8. januarija se je osnovalo „Društvo Philo - Harmonicorum, musices cultorum". Začetnik mu je g. Ber-told pl. Hoffer. Pri njem se je sešlo štirinajst članov in ga izvolilo za voditelja. — 30. julija je praznovala »Akademija Philo-Harmonicorum" svoj prvi javni nastop na Ljubljanici z umetnim ognjem. Vse mesto je privrelo gledat veselico. Vse ladje do zadnje so bile oddane, naposled jih je celo zmanjkalo, da ni bilo moči vzprejeti vseh ljudi."
S temi skromnimi besedami je zabeležil Dolničar znamenit dogodek v naši kulturni zgodovini.
Glasbo so od nekdaj gojili v bližnji Italiji. V XVI. in XVII. veku so jo negovali posebno na dunajskem dvoru, in habsburški vladarji so se je tako oprijeli, da so zasloveli nekateri sami kot slavni skladatelji, na primer Ferdinand III. in Leopold I.
Naša dežela ni mnogo zaostajala za drugimi narodi. Iz nje so prišli celo imenitni skladatelji in pevovodje. Ali je ljubljanski prost (1536 — 1549) Arnold de Bruck, po rodu Nizozemec, kaj vplival na našo glasbo, ni znano. Najbrže je živel le na Dunaju kot voditelj dunajske dvorne kapele2). Kot pevovodja je slovel Urban Textor, ki je umrl kot škof ljubljanski (1558). Prej je bil Textor izpovednik cesarja Ferdinanda in voditelj dvorne kapele. Komu li ni znan slavni skladatelj Jakob Gallus (roj. 1550, umrl 1591)? Naš domačin je bil tudi jezuit Janez Dolar, ki je izdal svoje skladbe na Dunaju okrog 1. 1666.3)
Cerkveno petje so gojili zlasti pri ljubljanski stolnici,  pri jezuitih in cistercijani v
!) »Izvestja Muz. društva" 1900, str. 93. i. dr.
2)   Dimitz. G. Kr. II. 308.
3)   „Izvestja Muz. društva" 1900, str. 145. P. M. Pohlin stavi 1. 1665. (Bibl. Carn.)
Zatičini. — Ob začetku XVIII. veka se je glasba kaj visoko vzpela v Ljubljani. Tu je deloval Kamničan Mihael Orarza1) (rojen 28. septembra 1679), ki je^ bil do 1. 1715. stolni vikarij, potem pa župnik na Igu. Kot vikar je uglasbil več nabožnih oratorijev, n. pr. „Sv. Magdalena" (1709), „Dobri pastir" (1710), „Žalostna Mati Božja" (1711), „Kristus nosi križ" (1712), „David prosi za ljudstvo" (1713). (Letnice pomenjajo, kdaj so se priredile te spevoigre. Navadno jih je proizvajala bratovščina presvetega Rešnjega Telesa).
V  Kranju je bil rojen Jurij Blatnik2) (1693), ki je skladal maše in pesmi, n. pr. „Miserere", „Regina coeli", „Salve Regina".
Novomeščan je bil Janez Jurij Hočevar3) (roj. 1656). Uglasbil je lavretanske litanije.
V Ljubljani je delovalo več skladateljev. Josip Fortunat Hočevar4) je bil rojen 1. 1693.; Janez Polec5) pa 1. 1685. Zložil je več napevov. — Janez Gašper Gošelj6) je bil 1. 1711. voditelj „Academije Philhar-monicorum" in je umrl 1. 1716. Skladal je maše in pesmi. — Volk Konrad Andrej Siberau?) je bil rojen 1. 1688.; učil se je v Parmi. L. 1716. je bil izvoljen za voditelja „Academije Philharmonicorum". Zlagal je cerkvene in svetne pesmi. — Janez Jakob LabasarS) p 1. Laubenburg (roj. 1656, umrl 1703) je zložil več glasbenih del. — Janez Andrej Mugerle9) pl. Edlheimb je bil rojen 1. 1658. Svoj prosti čas je posvetil glasbi. Sezidal je v Ljubljani pri kla-risah na Kranjskem prvo kapelico, posvečeno na čast presvetemu Srcu Jezusovemu (1. 1702). Tam so ga tudi pokopali 1. 1711. Znal je posebno lepo igrati na citre.
i) L. c. str. 160. — 2) L. c. str. 137. —  3) L. c.
str. 153. — 4) L. c. str. 153. — 5) L. c. str.   162.
(•) L. c. str. 150. — 7) l. c. str. 166. —   ») L. c. str. 157. — 9) L. c. str. 160.
Viktor Steska: „Academia Philo-Harmonicorum v Ljubljani.
235
Najznamenitejši glasbenik tedanje Ljubljane pa je bil Janez Bertold pl. H off er i). Rojen v Ljubljani 24. julija 1667, se je učil doma in na tujem. Kazal je bister um in sposobnost za vse predmete. Najbolj pa je gorel za glasbo. Ko se je povrnil po dovršenih študijah v svojo domovino, se je odločil za sodni stan. Postal je prisednik deželnega sodišča. Svoj prosti čas je posvetil glasbi in vabil somišljenike k sestankom in skupnim vajam. Ti sestanki so rodili misel, da bi se osnovalo v Ljubljani glasbeno društvo. Vsaka organizacija pa potrebuje časa in ljudi, zato so tudi udeleženci teh sestankov poizkušali pridobiti širje občinstvo za svoje namene.
Dolničar pripoveduje, da so na pustno nedeljo 1. marca 1790. igrali laško opero v knežjem dvorcu Auerspergovem, in pristavlja: „V Hofferovi hiši je pa bila glasbena predstava (actus academicus der H. Musicorum)."2) Gotovo so si zbudili s tem nastopom občno pozornost. Društva pa še niso mogli osnovati. Šele 8. januarija 1702 se jim to posreči. Društvo so imenovali „Academia Philo-Harmonicorum, musices cultorum."
Brezdvomno jim je pot olajševala „Aca-demia Operosorum" 3), ki je imela namen pospeševati slovstveno delovanje. Zasebno je delovalo to društvo že od 1. 1693., javno pa je nastopilo šele 1. 1701. Obe društvi sta bili tesno sklenjeni in sta se medsebojno izpopolnjevali. Več udov je bilo v obeh društvih.
Za simbol so si vzeli filharmoniki orgle z rekom: „Recreat, mentisque perenniamon-strat." 4) Namen društvu je bil dvojen: 1. da bi udje častili svojo priprošnjico sveto Cecilijo, in 2. da bi razveseljevali sebe in druge. Praznovali so slovesno god sv. Cecilije in poleti po enkrat priredili veselico na Ljubljanici5).
i) L. c. str. 153.
2)   „Izvestja Muz. društva" 1901, str. 87.
3)  Hoffer  je  bil ud tudi te akademije. Glej „Iz-vestja Muz. društva", 1900, str. 47., 52., 81.
4)  „Zabavainkaže, kar je duhovno in neminljivo."
5)   »Izvestja." 1900 str. 81.
Prvič so slovesno in javno nastopili 30. julija 1702. na Bregu, in sicer na ladjah. Zdravnik dr. Pogačnik je zapel latinsko pesem, ki opisuje dotlej v Ljubljani nenavadno slavnost. „Noč je zapodila dan in skrila solnce, prikazala pa zvezdice. Tedaj se oglase trobila, bobni, gosli in kitare. Slavnostni kresovi in ognjemeti razsvetljujejo po Ljubljanici se zibajoče ladjice ..." r)
Društvo je torej gojilo glasbo, prirejalo veselice, zabavalo meščane ob raznih prilikah  in povzdigovalo bogoslužne obrede.
Princ Evgen Savojski, ki je zapovedoval tedaj cesarski vojni na Italijanskem, je prišel 3. januarja 1703 z malim spremstvom po Ljubljanici. Zvečer je bil na gosteh pri grofu Lanthieriju. Društvo mu je pa priredilo glasben pozdrav, ki mu je zelo ugajal. Rekel je, da ni slišal kmalu tako lepe godbe. Drugi dan je odpotoval.
Za tem veselim dogodkom je prišel žalosten dan. Cesar Leopold I. je umrl 1.1705. Meseca junija so obhajali smrtno opravilo tudi pri oo. avguštincih2). Akademiki so oskrbeli glasbo. Vse poslušavce je globoko pretreslo trobilo, ki se je oglasilo pri „Dies irae" ob besedah: „Tubamirum spargens so-num". Ko je bila srečno dozidana ljubljanska stolnica, so prenesli presv. Rešnje Telo iz oratorija v cerkev. Sprevod je šel po mestu, in zvonili so po vseh cerkvah, topovi so grmeli. Tudi to priliko so porabili akademiki. Zbralo se jih je šestdeset in z izbrano godbo so spremljevali „Te Deum". Vršilo se je to 22. avgusta 1. 1706.
Leto pozneje, 8. maja 1707, so posvetili stolnico. To izredno slovesnost so tudi akademiki poveličali s svojo godbo. Sodelovalo jih je petdeset brez trobcev. Hoffer je vodil petje in godbo.
Ko je 18. aprila 1708 škof Ferdinand grof Kuenburg vlagal temeljni kamen kapelici sv. Rozalije ob ljubljanskem gradu, so oskrbeli akademiki izvrstno godbo 3).
i) „Izvestja Muz. društva", 1900, str. 81.
2)   Tu, kjer je zdaj frančiškanska cerkev.
3)   Glej te dogodke v Dolničarjevi kroniki v „Iz-vestjih Muz. društva" 1901.
236
Viktor Steska: »Academia Philo-Harmonicorum" v Ljubljani.
Bržkone je bila ta slovesnost zadnja, ki se je je mogel udeležiti Hoffer osebno. Tedaj je bil v najčvrstejši ddbi, star 40 let, čil in zdrav na duhu in na telesu. Nesreča pa ne počiva. V tej dobi se ga loti huda udna bolezen, ki ga ni zapustila do smrti. Večinoma je bil priklenjen na ležišče.
Dasi pa sam ni mogel v javnost, je bil vendar njegov dom shajališče vseh omi-kancev, domačinov in tujcev. Godilo se mu je prav tako kakor sto let pozneje baronu Žigi Zoisu. Domači priatelji so ga obiskovali, se z njim pomenkovali in snovali nove načrte. Dolničar hvali njegove lepe lastnosti. Bil je prikupne zunanjosti, finega kretanja, zgovoren in poučen v vseh strokah. Veljake, došle v Ljubljano, so opozarjali na Hofferja. Ta jim je pojasnjeval ljubljanske razmere in jih zabaval.
Kot bolnik je moral seveda prepustiti vodstvo akademije zdravim močem. Miroval pa ni. Doma je skladal za društvo oratorije, ki so se proizvajali ob raznih prilikah.
Dolničarjeva kronika pripoveduje, da akademiki med Hofferjevo boleznijo niso počivali. Kronanje cesarja Karola VI. so proslavljali 31. januarija 1712 s peto mašo in in godbo pri oo. avguštincih.
V Hofferjevi hiši je bila veselica 17ega februarija 1715. Kmalu potem so priredili 10. aprila 1715 Hofferjev oratorij „Izpre-obrnjenje Magdalenino" („Magdalenae con-versio") v začasni uršulinski cerkvi vpričo knežjih oseb in višjega plemstva. Oratorij je prav sijajno uspel. Prihodnje leto 23ega marca 1716 so peli v novi križanski cerkvi Hofferjev oratorij „Potrpežljivi Job" („Jobi patientia"). Pevcev je bilo nad trideset. Udeležili so se ga knezoškof, kneginja Auer-spergova, vse višje plemstvo in razne stanovske osebe.
Poleg teh je zložil tudi oratorij „Smrt in življenje" in „Epitheta Latino-Germanica" 1. 1716. Vse skladbe je zložil v tedanjem učenjaškem jeziku, v latinščini.
K zadnjim slovesnostim, ki jih je uprizoril pl. Hoffer, spada veselica na čast novorojenemu cesarjeviču Leopoldu, ki je pa že jeseni
umrl. Dolničar i), opisujoč slavnosti 10. maja 1716, pristavlja: „Da bi nobena ura tega dne ne prešla brez veselja, je akademija po modrem ukrepu Jan. Bertolda pl. Hofferja uprizorila tekmovanje z ladjami na Ljubljanici, in sicer od Vodnih vrat, kjer priteka Ljubljanica v mesto, do hiše grofa Engelshausa na Bregu. Tu so postavili za cilj zastavico. Brodarjem in ribičem v Trnovem in Kra-kovem so že prej naznanili* naj pripravijo devet čolnov z dvema vesloma. Teh devet čolnov so razdelili v tri skupine. Prva skupina z belo-rdečo barvo je predstavljala Avstrijo, druga z modro-rumeno Kranjsko in tretja z belo-zeleno ljubljansko mesto. Hoffer ml. je veslače razvrstil pri vodnih vratih. Popoldne ob štirih dojdejo deželni glavar, knezoškof, kneginja Auerspergova in drugi visoki plemiči. Z velikega pomola Hofferjeve hiše so dali znamenje z vihrajočo zastavo in močnim strelom. Neštevilno ljudstva je pozorno gledalo, kako so se jele premikati najprej tri avstrijske ladje. Prva ladja, ki je dosegla cilj, je imela pravico do tekmovanja z drugimi. Potem sta odveslali še drugi dve skupini. Tri zmagovavke so odveslale nazaj na čakališče in se spustile na dano znamenje po darilo. Zmagala je „Avstrija." Prisodilo se ji je v dar 7 goldinarjev. Druga ladja je dobila 2 gl. in tretja 1 gl. Godci in bobnarji so potem vse skupaj spremljevali pred deželno gosposko in plemstvo. Ti so jih še bogato obdarovali. Pre-magavec je imel lavorov  venec na glavi."
Hoffer je pač gledal to veselico pod svojo hišo; udeležiti se je seveda ni mogel.
Dve leti pozneje, 15. junija 1718, pa mirno v Gospodu zaspi vsled vročinske bolezni. Žalovali so za njim plemiči in meščani, pa tudi preprosti ljudje. Odslej ni bilo nikogar več, ki bi tako znal ljudi ediniti in jih navduševati za svoje načrte.
Zato je pa tudi društvo po njegovi smrti zadremalo. K novemu življenju se je obudilo 1. 1794. 2)   Odslej   se je vkljub raznim ne-
i) V kroniki in še na posebnem lističu. 2) „Blatter aus Krain" 1862.  Dr. Friedrich Kees-bacher: „Die philharm. Gesellschaft in Laibach."
Silvin Sardenko : Nagelj vene deklici...
237
zgodam in mnogim izpremembam ohranilo do današnjega dne. V prejšnjih časih, ko še ni bilo jezikovnega boja, so udje včasih peli tudi slovensko. Ko je 17.febr. 1797 ^potoval nadvojvoda Karol skozi Ljubljano na Dunaj, noseč cesarju poročilo, da se avstrijska vojska ne more kosati v Italiji z Napoleonom, so ga Ljubljančani slovesno sprejeli. Tisti večer je društvo v gledišču navdušeno pelo Vodnikov konec cesarske pesmi:2)
Terka nam Francoz na vrata, Dobri Fronc za nas skerbi, Pošlje svoj'ga ljub'ga brata, Korel rešit nas hiti, itd.
Društvo je 1. 1802. dobilo vladno potr-jenje, česar prej ni bilo treba. V francoski ddbi (1809 — 1814) je ustavilo svoje javno delovanje. Obudilo se je zopet z dohodom Avstrijcev in priredilo 26. julija 1814 baronu Lattermanu slovesno serenado. Sodelovalo je pri ustanovitvi javne pevske šole v Ljubljani 1. 1815. in ustanovilo svojo pevsko šolo 1. 1821. Iz te je nastala pozneje glasbena šola.
Vlada je 1. 1819. naročila društvu, naj zbere  cerkvene  in svetne narodne napeve
!) Rakuša: Slovensko petje str. 28. 2) Dimitz, Gesch. Kr. IV. 251.
po Kranjskem. Društvo je temu naročilu ugodilo. Izšle pa te pesmi niso. Kje se sedaj nahajajo, ni znano ; morda tiče v kakem dunajskem arhivu.
L. 1820. je prišel v Ljubljano naš pridni skladatelj Gašper Maše k, ki je ob kongresu 1. 1821. vodil italijansko opero v gledišču, in si pridobil kot pevovodja „Acade-mije Philoharm." velikih zaslug. Njegovo mesto je zavzel za njim (1. 1854.) njegov sin Kamil o Maše k, ki je pri društvu sodeloval od 1. 1849. Izvrstno moč je dobil zavod z Antonom Nedvedom, ki je došel v Ljubljano 1. 1856. in deloval kot pevovodja in voditelj orkestra (od 1. 1858).
L. 1862. so pravila nekoliko izpremenili.
Društvo je dobilo od „Slovenije" 1.1848. poziv, naj se preustroji v „Prvo slovensko glasbeno društvo." Vodstvo ni bilo teh misli, in vse je ostalo neizpremenjeno.
Letos praznuje „Acad. Philoharm.", svojo dvestoletnico in si prisvaja čast, da je najstarejše glasbeno društvo na Avstrijskem. V kratkem bo izdalo zanimivo poročilo o svojem mnogoletnem delovanju. »Zanimivo poročilo" pravim, ker nam mora zbujati pogled na toliko let nazaj mnogo spominov, veselih in žalostnih, in napolniti domišljijo z nekim nedopovedljivim čarom.
Nagelj vene deklici
overi solnce jutranje, v okno moje sveti! Kaj da brhki nagelj moj noče več cveteti?
Morebiti branijo sapice mu sitne? Morebiti žemljice nima rodovitne?
Morebiti žarkov ni gorkih kakor lani? Ali zvezdnata ga noč z roso več ne hrani?
— O, ne misli, deklica, da cveteti noče, — saj ne more dvigniti glavice cvetoče!
Ko nekdo se vsak večer kakor tat po prstih bliža ga in boža ga po zelenih brstih.
In z očmi mu žejnimi nežni vonj izpiva . . . Mladi cvet  se ga boji, pa se varno skriva------
Silvin Sardenko.