BARBARO MRZLIKAR IZ HORJULA BO TUDI ZA 8. MAREC ČAKALO LE - DELO
»Stara sem, a kaj morem«
Sam ne vem več, kolikokrat sem že bil pri njej. Primamljala me je njena stara domačija z nizko starožitno streho in prijetnim kmečkim zapečkom, kjer živi s sestro Stano in bratom Jožetom, pokrajina okoli hiše pa je sploh ka-kor kaka podoba s Slanovih slik: prgišče sad-nega drevja, star kozolec, vsenaokrog pa ne-pregledna pajčevina njiv in senožeti, ki jo razbija le redko grmičevje ob bližnji Horjulšči-ci in valovita reber nad hišo.
Barbaro Mrzlikar ali Baševo Barbo kot ji pravijo po domače, sem tega lepega februar-skega dne našel ravno pri spravljanju stelje s senožeti. »Kar v glavi se mi vrti, ko grem takole s košem čez graben,« se je nasmehnila, ko sem prišel do nje pod hišo in čvrsto prijela za koš, češ, o ne, slikal me pa že ne boš. Zdela se mi je za spoznanje starejša kot kdaj poprej, toda na njenem obrazu se je še vedno igral tisti njeni značilni nasmeSek, ki je znal tako razo-roževati nedostopne ljudi. »Kakšno drugo žensko raje najdi, če že misliš pisati o njej, kaj bom jaz,« je potem še čvrsteje zadela koš na rame in krenila proti domu.
Barba je že na videz skromna ženska. »Vse-lej sern bila kmetica in to mi ni težko priznati.« brez ovinkov prizna. »Vsi trije skupaj 'krem-pamo', pqfeg mene še brat Jože in Stana, pa nek^lto'jre. Res nimamo bogvekaj, samo tri kra» ui Kokoši so pri bajti, a smo kar zado-Krfffll Kmalu bo tudi teliček. Nasploh je pole-
Barbara Mrzlikar: »Včasih smo bolj garali, a manj pri-delali kot danes.«
ti tu v Lipalici kar lepo: smo na samem, kro-ginkrog je ravnina in griči, a kaj, ko pa se prav tedaj rad ulije dež in nam zmoči vso krmo.«
Baševi trije morajo včasih prav pošteno pljuniti v roke, da spravijo vsa dela pravočas-no pod streho. Včasih so za to skrbeli njihovi starši. Vendar pa nobenemu od njih nikoli ni prišlo na misel, da bi se poročil. To očitno ni bilo zanje. Še sreča, da itnajo zdaj Volkovega Marka z Lubgojne, da jim pomaga. Drugače bi bila bolj trda. Vendar pa je Barba kljub temu ničkolikokrat našla čas, da je hodila tudi k pisatelju Branku Hofmanu pomagat čistit prostore. Zdravje ji kljub neprestanemu delu ni zatajilo. »O, to bo še kar, le stari smo kot zemlja,« se je namuznila, ko je potera stopila v hlev med živino. »O božiču bom napolnila že sedemdeset let. Pa pravijo, kako je letos nez-drava zima. Vraga je, jaz se kar dobro poču-tim. Tudi v Horjulu tam čez ni to zimo nihče umrl, medtem ko smo jih prejšnja leta vsakič po nekaj pokopali.«
Barba si za zdaj še ne beli las, kaj bo, če ji nekega dne le zataji sicer tako čvrsto zdravje. »Ne, na to pa zdaj sploh še ne utegnem misli-ti,« je zamahnila z roko.
BRANKO VRHOVEC