= 19 = Pot do srca. -— Veseloigra v enem dejanju. Goriška Tiskarna« A. Gabršček. = = St. 19. TAUjA # Zbirka gledaliških iger. ITreja Fran Govekar o o o o o V GORICI 1905. Tiska in zalaga »Goriška Tiskarna« A. Gabršček. 53503 Pot do srca. Veseloigra v enem dejanju. Spisal A. pl. KOTZEBNE. (Poslovenil Vekoslav Benkovič.) \h)^O r booz2- L f^i Osobe: FLOVSKI, major v p. STO]AN, akademik. VRANIČEVA, bogata udova. LUJIZA, njena hči. STRNAD, kapitan v p., Stojanov stric. JURČE SKOK, njegov sluga. KORPORAL (ali ječar). Dejanje se godi v hiši udove Vraničeve. PRVI PRIZOR. L uj iz a (sama, stoji pri mizi pred odprtim oknom ter lika; iz dalje se čuje igranje na mando¬ lino ali kitaro, Lujiza posluša z vidnim sočutjem ter pri tem večkrat pozablja na svoje delo)! Kakšni glasovi! Kako ginljivo ! — Ubogi mladenič! — Silno mu mora biti dolgčas! — Zdi se mi, da je pričel zopet peti. (Poslušajoč ustavi likalnik. Zunaj se čuje moško petje ob brenkanju kitare). DRUGI PRIZOR. Lujiza. Gospa Vraničeva. Vraničev a. (Vstopajoč). Lujiza! Lujiza (ne sliši je). Ko bi le mogla vse razumeti! Vraničeva (glasneje). Lujiza! Lujiza (se ustraši ter naglo zapre okno). Kaj je, mati? Vraničeva. Zakaj si tako naglo zaprla okno ? — 6 — Lujiza (zmešana). Jaz? — ga pa zopet odprem! Vraničev a. Le pusti! Na graj skem dvo¬ rišču je itak zmirom prepih. (Dvigne likalnik). Dekle, kaj si pa napravila? Lujiza. Likala sem. Vraniče v a. In razbeljeno železo pu¬ stila, da je ležalo na mojih žepnih robcih? Glej, kakšno luknjo si vžgala v tega! Lujiza. Res! — luknjo! (Zbegana). V r a n i č e v a. Kaj si vendar počela ? Lujiza. Sama ne vem .. . nič ... Vraničeva (strogo). A jaz hočem vedeti! Lujiza. Pazila nisem. Vraničeva. Kaj te je motilo? Lujiza. Tam-lc v gradu je bila godba. Vraničeva. Godba ? V gradu ? — To ni res; odkar sem jaz kupila to hišo, tam ni bilo slišati druzega kot mačjo godbo. Lujiza. Nekdo igra na kitaro. Vraničeva. Poveljnik je vrl, star mož; a za godbo ravno toliko mara, kakor lev za petelinovo vpitje. — 7 — Lujiza. A nekaj tednov sem je neki mlad človek v temnem stolpu, ki se drži naše hiše. Vraničev a. Jetnik? Lujiza. Bržkone. Gostu bi gotovo ne bili dali tam stanovanja. Vraničeva. In ta igra na kitaro? Lujiza. Pa poje, tako milo, tako gin- ljivo — ! V raničeva. Da so moji žepni robci zdaj prežgani. Lujiza. Zapuščen je od vsega sveta — Vraničev a. Tega si je sam vzrok. Go¬ tovo je bil neroden. Lujiza. Neroden, mogoče; a hudoben ’ gotovo ne. V raničeva. Kako to veš ? Lujiza. Ker je tako prijaznega, jasnega obraza. Vrani če v a. Le glej človek! Jaz menim, da gospodična hči dela, namesto tega pa opazuje obraze arestantov! Lujiza. Večkrat tako žalostno pogleduje sem k meni skozi svoje mrežasto okno. - 8 - Vraničeva. Vedno bolje! Kaj pa ti? Lujiza. Največkrat pobesim oči. Vraničeva. Toda ne vselej ? Lujiza. Ako bi ga nikoli ne pogledala, bil bi gotovo še žalostnejši. Vraničeva. Aj, aj! kakšne novice! Ko¬ liko časa pa že počenjata to? Lujiza. Sedemnajst dni. Vraničeva. Zato si svojo mizico pre¬ stavila iz kota sem pred okno ? Lujiza. Prav zato. Vraničeva. Meni pa si dejala, da za¬ radi svetlobe. Lujiza. Saj se mi je res zdelo, kakor bi bilo tu bolj svetlo in prijazno. Vraničeva. Takoj mi mizo postaviš nazaj na staro mesto! Lujiza. Dobro. (Stori). Vraničeva (kažoo na vrata poleg okna). Ali si počedila sobo za gosta? Ali je vse v redu? Lujiza. Vse! Vraničeva. Tvoj prihodnji očim pride nocoj ali pa jutri. Lujiza. Ali niste rekli, da bode tam njegova spalnica, a tu obednica? Vraničev a. Da, tako bo. Lujiza. Potem pa okna pač ne bo treba zabiti. Vranič e v a. Zakaj ne? Lujiza. Zaradi čistega zraka. Vraničev a. Lujiza! Lujiza! Prežgano perilo ti odpuščam; toda pazi, da si ne prežgeš srca ! (Odide). Lujiza (sama). Srce? prežgem? Gorko je pač, jako gorko — a da bi ga zažgala? — Kako neki ? ' (Odpre okno). Ni ga več tam in tudi ne poje in ne igra več! Vse je utihnilo. (Kašlja). Revež pač žalostno leži' na svoji klopi.| (Nagne se daleč ven). TRETJI PRIZOR. Lujiza. J u r č e. J u r č e (prinese na lirbtu krnir ter ga vrže sredi odra na tla). Oha! Lujiza (se ustraši ter zapre okno). Kdo ste, prijatelj ? Jur če. Jaz sem Jurček, veseli Jurček Skok, povsod v kalop! — 10 — L u j i z a. Kdo ste torej ? Jurce. Po domače rečeno: Gospod Strnad pride danes ali pa jutri. Lujiza. Moj bodoči očim? Jurce. Torej ste vi gospodična — Vrani- čeva? (Napol zase.) Bogme, čedna stvarica. Lujiza. Kje pa je? Jurče. Ustavil se je pri nekem starem prijatelju; a dolgo se ne bo mudil. Lujiza. Prav! Njegove sobe so priprav¬ ljene. Tale, potem pa spalnica tu zraven. Zdaj grem pa precej mami povedat. (Gre ter se zopet vrne). Čujte, ali ima vaš gospod rad čist zrak ? Jurče. Čist zrak? O seveda! Lujiza. Ali more trpeti prepih? J ur če. To je gotovo, saj je bil mornar. Lujiza. Potem vam pa svetujem, da to okno le pridno odpirajte, tako prijetna gor- kota prihaja noter. Jurče. Gorkota? Novembra meseca? Lujiza. Gotovo! In če bi mama hotela, okno zapreti, le recite, da gospod tega ne more trpeti. Ali razumete? (Odide). - 11 - Jurce, Vrag naj me vzame, če to ra¬ zumen ! — To je še mlado in ima gorko kri. (Vali krnir do desnih vrat; ko jih hoče odpreti, jih Stojan tiho odpre. Oba ostrmita ter se gledata osupla). ČETRTI PRIZOR. Stoj an. Jurče. Jurce. Kaj vraga! Stojan. Ali sanjam ? Jurče. Gospod Stojan! Stojan. Jurče! Jurče. Kako vendar — Stojan. Št! Za božjo voljo, ne iz‘daj me! Jurče. Kaj naj neki izdam? Stojan. Hitro, povej mi, kje sem? Jurče. Kje ste? Čudno vprašanje! Stojan, čegava je ta hiša? Jurče. Vi tega ne veste? Stojan (nepotrpežljivo). Ne, ne! Jurče. Kako pa ste noter prišli ? Stojan. Namesto da bi odgovoril, pa sam poprašuje. — 12 — Jurce. Ne zamerite mi! Vi hodite tu okrog tako domače opravljeni; vsekakor mo-1 rate biti prav znani tukaj ? 1 Stojan. Ne, ne! Prvič v svojem živ- s ljenji sem stopil v to hišo. 1 Jurce. Kako pa ste prišli v spalnico i svojega strica? Stojan. V spalnico mojega strica? Je li moj stric tu ? Jurce. Ni ga še, a kmalu pride. Stojan. Kaj pa ima opraviti tu? Jurce. Ženi se. Stojan. V teh letih? ( Jurce. Ravno zaradi tega! Imeti hoče mir. — Stojan. Pa na čuden način išče miru. J ur če. Prav imate. Kar bojim se, da pride z dežja pod kap. Saj vam je znana tista dolgočasna pravda, ki teče že petnajsto leto ? Stojan. Z neko udovo Vraničevo? Jur če. Prav s tisto. Pravda je dež, udova Vraničeva pa kap. Stojan. Umejem. In da se ta reč po¬ ravna — - 13 i Jurce. No, da. Dopisovala sta si. Od - kraja hladno in uljudno. »Čast mi je, biti Vam s posebnim spoštovanjem prepokorni - sluga!« Sčasoma se je prepokorni sluga pre¬ levil v udanega slugo — potem v preudanega j — potem v Vašega in naposled celo v najbolj Vašega. , Stojan. Ta hiša je torej — — ? Jurce. Lastnina vaše bodoče gospe tete. Stojan. In tisto ljubko dekle s kopr¬ nečimi očmi, koralnimi ustnami, labodjim vratom — J urče. Stojte, stojte! Jo že. poznam. Gospodična Lujiza je. Stojan. Lujiza V Jur če. Domača hči in najljubeznivejša vseli sestričin. Stojan. Vseh umrjočih! Jur če. Da! Toda vrag vas! Ustrezite z daj tudi vi moji radovednosti. Pripovedovali so mi čudne reči o vas. Stojan. Kaj neki ? Jurce. Malenkosti. Vi ste več potrošili, nego dobili: papa je moral plačevati dolgove. •v — 14 — Stojan. Ali jih je plačal? No, to me veseli! Jurce. Bili ste z nekim igralcem ter ga nevarno ranili, — papa mu je plačeval zdravnika. Stojan. Ali je ozdravel? - No, to me veseli! (Sede). Jurce. Vi in šampanjec si nista sovraž¬ nika. V navdušenju ste nadzorniku pobili okna, — papa je da) narediti nova. Stojan. Nova je dal narediti? — No, to me veseli! Jurce. Da; toda ljudje pravijo, da sta¬ rega papana to ni posebno veselilo, ampak da se mu je zdelo celo potrebno, zapreti vas, da prespite zadnjega šampanjca. Stojan. Res je, poslal me je k svojemu prijatelju, majorju Bovškemu. Jurce. H grajskemu poveljniku? Stojan. Ta mi je odločil prav čedno sobo. (Si zapali cigareto). J ur če. Z železnimi mrežami na oknih. Stojan. Skratka, moj oče me ima rad. Pustil me bo nekaj časa tu v škripcih. — 15 — Jur6e. Tu v hiši? — Bogme, tu je dobro biti v škripcih. Kako pa ste prišli v to hišo? Stojan. Na silno čuden način. Znano ti je, da sem časih buren, nepotrpežljiv — Jurce. Samo časih? Stojan. Pri oknu sem ugledal pre¬ krasno deklico; koprnenje po nji me je mo¬ rilo ; dolgega časa nisem mogel več prena¬ šati in za zabavo sem pričel razbijati pohišje v svoji sobi. Jurče. Tako, tako! Nov račun za pa- pana. Stojan. Vmes je bila stara miza z ze¬ lenim zagrinjalom, vzidana v zid. Jezil sem se, da je tako trpežna ter toliko časa hodil Po nji, da se - resk ! — podre pod mano. Jurče. Izvrstno! Stoj a n. Kar ugledam na mestu, kjer je stala, v tleh vrata, in na vratih je bil pribit list debelega papirja. Odtrgam ga ter najdeni na njem s svinčnikom zapisane te-le, skoro nerazločne besede : »Mojemu nesrečnemu nas¬ ledniku : Tvoja prostost je v tvoji moči. Deset let sem prebil v ti ječi, čast me je držala v nji; a ljubezen mi je sladila trplje¬ nje. Ti, ki te ne vežejo jednaki pomisleki, — 16 — uidi skozi ta skrivni hodnik. Pripelje te v sosednjo liišo« in tako dalje. J ur če. Aha! zdaj uinejem. Dvignili ste vrata — Stojan. Šel doli, plazil se skozi teman hodnik, pritisnil na nekovo vzmet — tapetna vrata, skrita za velikim zrcalom, so se odprla — Jurce. In vi ste stali v sobi svojega strijca. čestitam; a zdaj glejte, da uidete, predno vas grajski poveljnik pogreši. S to j a n. Ne pogreši me. Poludne je proč; pred nočjo nikdo ne pride v mojo ječo. Jur če. Vi torej ostanete? Stojan. Vsekakor. Saj vender vem, da moj oče ne more živeti brez mene. V par tednih pride sam pome, in do takrat — J ur če. V strogem postu boste zelo shujšali. Stojan. Ko bi le tisto gospodično mo¬ gel videti in govoriti ž njo! Jurce. Govoriti? Kje? Stojan. Tukaj, tukaj! Jur če. A pod katerim imenom se ho¬ čete pokazati ? — 17 — Stojan. To mi dela preglavico. Čuj, Jurce, vem, da nisi tako neumen, kakor si delaš! Jurce. Aj! sluga ponižen ! Stojan. Če se ne motim, imaš na pra¬ vem konci glavo. Jurce. Velika čast zame! Stojan. Pomagaj mi torej! Jurce. Kako neki? Stojan. Ali pride moj stric kmalu? Jurce. Mogoče, da še nocoj — če ne, pa šele jutri zjutraj. Stojan. Časa dovolj! — Kaj-ne da, udova in gospod Strnad poznata se le v Pismih? Jurce. Res je! Stojan. Videla se še nista nikdar? Ju r če. Nikdar! Stojan. Izborno! Veš kaj: izdaj me za Mojega strijca. Jurce. Vas? Za starega Strnada? Stojan. Nu, saj še ni tako star: pri štiridesetih. Jurce. Vi pa petindvajset! — 18 — Stojan. To nič ne de. Ni mi jih poz¬ nati toliko. Jurce. Seveda, udova ne bo prenatančna. Stoj a n. To menim tudi jaz. Jurce. In če vas precej vzame ? Stojan. Bog me varuj, da bi segal v pravice stričeve ! A mojo ljubeznivo neznanko bom videl, govoril ž njo, opazoval jo. Jurce. Samo to pomislite prej, kakšni ste! Je bi to ženinova oprava ? Stojan. Prav imaš; a tudi temu pomo- remo: Napadli so ne roparji, me oropali — vse so mi vzeli. J u r č e. Ako pa pride vaš stric nena¬ doma? Stojan. Bo takrat že dosešem svoj cilj ter izginem. Jurce. Toda jaz — jaz ne moreni iz¬ giniti. Stojan. Tebi pa usta zamašim s kro¬ nami. Jurce. S kronami? Kje jih boste pa vzeli ? Stojan. Potolaži se z boljšimi časi. — 19 — Jurce. Veseli gospod ! Dajete mi ulogo — Stojan. Igraj jo dobro, in delala bo čast tvojemu talentu. Jurce. Mojemu talentu? — Da; a mo¬ jemu hrbtu - ? Stojan. Tiho, nekdo gre! (Vstane). PETI PRIZOR. Prejšnja. Gospa Vraničeva. Vrani če v a. Moja hči mi je ravnokar dejala — — J ur če. Gospa, hitel sem naprej, oznanit vam veseli dohod svojega gospoda; toda — o Bog 1 Vraničeva. No? Menda ga vendar ni kakšna nesreča zadela;? Jur če. Oh! Kar z jezika mi ne gre. Sami govorite, gospod! ' Vraničeva. Kaj ? Vi ste gospod Strnad? Stojan. Da, gospa. A poglej te, v kakšni opravi — Vraničeva. Kaj sevam je pa pripe- telo ? 2* — 20 - Stojan. Z veseljem sem hitel semkaj. Le nekaj ur me je še ločilo od cilja mojih želja — kar me v gozdu napadejo roparji — Vraničeva. Roparji? Jurce. Sreča zame, da sem jezdil naprej. Stojan. Sedem razbojnikov z zakritimi obrazi. Vraničeva. Z zakritimi? Stojan. Namerili so mi na prsi sedem samokresov. Vraničeva. Moj Bog! Stojan. Potegnili so me z voza, vrgli me na tla, oropali me — Vraničeva. Menda vendar niste ra¬ njeni ? Stojan. K sreči se je oglasil poštni rog. Roparji so s svojim plenom ubežali v gozd, mene pa je nekov usmiljen kmetič na svojem vozičku pripeljal semkaj. Jurče (v stran). Kakor bi čital! Vraničeva (vstran). Nisem mislila, da je tako mlad. (Glasno). Iz srca vas obžalujem. Hočete bi kakšno pomirljivo pijačo ? Stoj an. O, zdaj mi je že zopet dobro. 21 — Vraničev a. Ne, ne, to bi moglo imeti posledice. Saj imamo vse pri rokah. (Hiti k omari ter natoči pijače). Stojan. Tako prijazen sprejem mi je najboljše zdravilo. V rani če v a. (Mu daje čašico). To je od nekega slovečega zdravnika. Jurče. Moj gospod je že prestal dovolj nevarnosti na suhem in na morji. Sedem revolverjev na prsih, za to se niti ne zmeni! Vraničev a. A pomiri vam razburje¬ no kri. Jurče (tiho Stojanu). Nič ne pomaga, le pogumno pogoltnite! Stojan. Iz vaših rok mi je vsako zdra¬ vilo dobrodošlo. (Izpije in se grenko kremži). Jurče (tiho). Na zdravje! Vranič e v a. Zadnje moje pismo vas je uverilo, da moje zanimanje — (Sede). Stojan. Oh, saj ga znam na pamet, vaše ljubeznivo pismo — (Sede). Vrani če v a. Vse, kar sva imela med sabo — Stojan. Ne govorite več o tem! Ne spo¬ minjam se rad. 22 — Jurce (vstran). Zdaj je povedal resnico. Stojan. Predvsem bi rad stopil pred vas v spodobni obleki. Bogme, tak sem, kakor — Jurce. Kakor zločinec, ki jo je ravnokar pobrisal iz ječe. Vraničev a. Poiščem vam kaj. — Ča¬ kajte, že vem: moj brat, ki je bil zadnjič pri meni, je pustil še nekaj obleke. Morebiti naj¬ demo kakšno vrlino suknjo. Stojan. Da bo le nekaj! Vraničeva (Jurčetu). Prijatelj! Povejte moji hčeri, naj vam odpre modro sobico, tam poiščite kaj za gospoda. Jur če. O, če bo gospodična pomagala, stavim, da najdeva, kar bova isjkala. (Odide). ŠESTI PRIZOR. Gospa Vraničeva. Stojan. Vraničeva. Ker sva zdaj sama, lahko se takoj malo pomeniva o najinih zadevah. Stojan. Prav rad — samo bojim se — roparji so mi tako zmešali glavo, da bom gotovo večkrat narobe odgovoril. — 23 — Vrani če v a. To je naravno! Stojan. Vsa najina pravda se mi zdi le še kot sanje. Vraničev a. Tem bolje! Stojan. Da, ako bi ta hip moral pove¬ dati, o čem sva se pravdala, pa bi menda ne mogel. Vraničev a. Pustiva pravdo! Stojan. Da, pustiva jo! Vraničev a. A kaj pravite k pogodbi, katero je napravil moj notar? Stojan. Jaz — prosim vas, dajte mi Prepis, da bom mogel korenito povedati svoje mnenje. Vranič e v a. Saj ste prepis že dobili! Stojan. Jaz? Vi se motite. V r a n i 6 e v a. Zadnje moje pismo, katero miate na pamet — Stojan. Da, pismo, vaše ljubo pismo — Vr a ničeva. No, prepis je bil priložen. Stojan. Res je! Zdaj se spominjam — Pismu priložen. Toda, kako ste si vendar mogli misliti, da se bom spominjal tistega, — 24 - kar je bilo pismu priloženo? Čital sem vedno in vedno le vaše krasno pismo! Vraniče v a. Priliznjenec! — Ali preči- tali ste vendar tudi pogodbo? Stojan. Seveda! seveda! Prav dobro je narejeno, prav dobro! Vrani če v a. Kako vam je všeč sedma točka ? Stojan. Sedma točka ? — O, sedma točka je izvrstna! Vraničev a. O osmi pa nisva bila istih misli. Stojan. Seveda ne. Vraničev a. Kaj ste zategadelj sklenili ? Stojan. Da se popolnem udam vaši volji. Vraničev a. Torej tudi menite, da bi bilo dobro, ako vrt obdrživa! Stojan. Vrt? O, zakaj pa ne? — Če je le kaj hrušk in jabolk, ne vem, zakaj bi vrta ne obdržala? Vraničev a. A kaj bova dala moji hčeri za to kot nadomestilo? Ona ima pravice — — 25 Stojan (goreče). In še kako veljavne pra¬ vice! Ona je tako ljubezniva, tako lepa, tako mila, tako — tako — Vraničev a. Kako to veste? Saj je še niti videli niste. Stojan (v zadregi). Seveda ne, - a moj sluga mi je pravil! Oh, prosim vas, gospa, ne govoriva več o tej preklicani pravdi - ! Vr a ničeva. Saj ne govoriva o nji! Stojan. Ne? No, zdaj sami vidite, da res ne vem, kjer se me glava drži, (nežno) a kje imam srce, tega mi niti tolovaji niso mogli izbrisati iz spomina. Vraničeva (sramožljivo). Ej, ej, gospod Strnad, vaša pisma so tako pametna, tako resna, tako mirna — nikdar bi ne bila mi¬ slila, da ste taki. Stojan. Svoja pisma sem vam pisal daleč od vas, zdaj pa stojite pred mano, in — Vraničeva. Tudi sem si vas mislila dokaj starejšega, najmanj štiridesetletnega. Stojan. To je res, za moja leta sem še precej čvrst videti. Vraničeva. Jako čvrsti. - 26 — Stojan. Živci sem vedno zmerno, so¬ lidno, razuzdan nisem bil nikdar. Vraničeva. Človek bi prisegel, da jih imate komaj petindvajset. Stojan. Res? Sicer pa to ni taka nesreča. Vra ničeva (smehljaje se). O ne, v osta¬ lem pa — ker imata pamet in prijateljstvo več opraviti z najino zvezo, nego ljubezen... Stojan. Kdo pa to pravi? Vraničev a. Moja leta, moje izkušnje! Stojan. O gospa, človek je zmerom mlad, ako pozna umetnost, bili ljubezniv. SEDMI PRIZOR. Prejšnja, Jurče. Jur če. Tu je rujava vrhnja suknja. Vra ničeva. Zadovoljite se za danes s to, jutri pa pokličemo krojača. Tu je vaša spalnica. Zdaj pa moram pripraviti hčer n a vaš dohod; saj veste, da očim otrokom n* vedno dobrodošel. (Vstane). Jur če. Upam, da svojega očma ne bo sovražila. (Vstane!. Vraničeva. Takoj bo tukaj, da izpoln’ svojo dolžnost. 27 — Stojan. Svojo dolžnost — o seveda - to me do neizrečeno veselilo. (Gospa Vraničeva odide). OSMI PRIZOR. Stojan. Jur8e. Stojan. Hiti, Jurce, pomagaj mi, da se oblečem! (Zgodi se). No, kaj se ti zdi, ali nisem tako mnogo bolj moški, bolj pameten videti ? Jur če. Vi pametni? Prebrisani ste! S t oj a n. A jaz se ne šalim, postati hočem pameten. Jur če. Ali smem vprašati, kako mislite to pričeti? Stojan. Oženiti se hočem. V svoji ječi sem imel dovolj časa, premišljevati o tem. Jurce. Iz ene ječe v drugo hočete? Stojan. Živeti hočem kakor Kato. Jurce. Ali je bil Kato soliden soprog? Stojan. Piti hočem, a le doma, plesati hočem, a le s svojo soprogo; igrati hočem, a le s svojimi otroci. Jurče. Prekrasni sklepi; lahko narejeni, a težko izpolnjeni. Koliko časa pa mislite ostati v tej hiši? — 28 — Stojan. Dokler bo le mogoče. Ali ni tu spalnica? Ali ne morem od tu vsak hip iz¬ gubiti se v svojo ječo, in ravno tako hitro vrniti se? Jur če. Ako pa pride vaš stric? Stojan. Da vidim le sladko svojo de¬ klico in se ž njo pogovorim! — Sicer pa, ka] me čaka hudega ? — Najhujše, kar me utegne doleteti, je to, da se bodem moral vrniti v svojo ječo. Jurce. Kaj pa jaz — če me zaradi moje postrežljivosti z vami vred zapro? Stojan. Tem bolje! Potem bom vsaj imel družbo. Jur če. Lepa tolažba! (Zunaj se sliši hoja)- Stojan. Že gre! Jur če. Zdaj sem jaz pač odveč. Va s sem vpeljal v hišo; zdaj bom pa sam sel>e vpeljal v kuhinji. (Odide). DEVETI PRIZOR. Stojan (v stran obrnjen). Lujiza (vstopi). Stojan (zase). Bom videl, če me bo spoz¬ nala? (Se obrne). Lujiza (vzklikne). Ha! Kaj vidim? — 29 - u Stojan (jako resno). Kaj vam je, draga moja pastorka? 0 Lujiza. Njegove oči — njegova usta — njegovi lasje. Stojan. Sem li morebiti komu podoben? J' Lujiza. Tudi glas je njegov. Res, če bi ij ga ne bila pred malo časa videla za njego- 6 vim omrežjem ... Stojan. No, dete moje, kaj pomeni to? e Lujiza. Odpustite! Stojan. Bogme, tu je težko odpustiti, ij Lujiza. Gospod bodoči moj očim! Stojan. No, ta sem, in ta bom tudi. A J - ljubiti me morate. Čujte, dete moje, ljubiti! Lujiza. Ah, da! Dovolite, da vam po- s ljubim roko. (Hoče njegovo roko poljubiti, on si ,e njeno goreče pritisne na ustni). Prosim, vi me spravljate v zadrego! Stojan. Vidiš, ljuba hči, če človek ravna uljudno z mano, lahko me ovije okrog prsta. No, no, kaj stojiš tam v kotu? Le bliže stopi, Lujiza, in ne boj se! Zdaj sem ti že odpustil, in v dokaz sprejmi ta očetovski Poljub. (Ravno ko jo hoče objeti, vstopi gospa - 30 - Vraničeva: on reče v stran). Vraga! zdaj je m bilo treba ! DESETI PRIZOR. Prejšnja. Vrani če v a. Vraničeva. Prihajam vam povedah dragi gospod Strnad, da bomo nocoj imeli še enega gosta. Stojan (zmešan). Gosta? Tako? Kog 8 pa? — Vraničeva. Starega domačega prija' telja, grajskega poveljnika. Stojan. Grajskega poveljnika? O! Vraničeva. Majorja Ilovskega. Stojan. Res? No, to je izborno. Vraničeva. Ravno mi poroča, da prid e na večerjo. Stojan. Krasno, krasno! V rani če v a. Pravi, da želi spoznati vaS' Stojan. Prevelika čast zame! Zdi mi, da ga že poznam. Vraničeva. Idi v kuhinjo, Lujiz 8 , Skrbi, da bo našima gostoma kar se postreženo. (Lujiza je med tem prizorom Stoja ' 111 — 31 - vedno natanko opazovala; mati ji mora svoje po¬ velje ponoviti s kretanjemj. Luj i za (odhajaje in parkrat ozirajoč se nazaj na Stojana). Kako zelo mu je podoben! JEDNAJSTl PRIZOR. Vraničeva. Stojan. Vraničev a. Videli boste, da je major vrl, spoštovanja vreden mož. Stojan. Tako? To me veseli! Vraničev a. V službi pa je strog, zelo strog. Stojan. Res? V istini, draga moja, če Prav imam sicer dobro družbo jako rad, danes bi si pa vendar želel — tako sem Utrujen — tako izdelan — lahko si mislite, po takem dogodku — sedem revolverjev na prsih — človeku je treba počitka. Vraniče v a. Saj bomo zgodaj večerjali. Stojan. Vidite, jaz bi rad večerjal z Vami, tako lepo sama — prav sama. V hajinih razmerah — tretji vendar le samo •hoti, — imava si toliko povedati. (Nežno). — 32 — Vraničev a. No, če že na vsak način hočete, pa pošljem majorju pismo. (Zunaj se čuje hoja). Oh, prepozno! je že tu! Stojan (vstran). Nesramnost, pridi nii na pomoč. (Obrne se v stran). DVANAJSTI PRIZOR. P r e jšn j a. M a j o r (v civilni obleki). Major. Dober večer! dober večer! -r sem že tu! Vraničeva. Dobrodošli, gospod major ! Nisem mislila, da pridete tako točno. Major. Saj je samo par sto korakov ^ gradu pa sem do vas. Če bi smel, bi si bil pot že zdavnaj še bolj prikrajšal. Samo vrat 9 bi bilo treba predreti v zid! - a seveda, to ne gre, to se ne sme. — Nu, gospa soseda« ali je to gospod Strnad? Vraničeva. Da, je že tukaj. Major. Predstavite me; recite mu, d® sem star vesel mož! Vraničeva (predstavlja). Gospod Strnad ! Gospod major Ilovski. Stojan (obrnivši se). Čast mi je, gosp° c major! (Mu ponuja roko). — 33 - Major (zelo začuden). Aj, kaj vraga! Kaj, kako? To je gospod Strnad? Vraničeva. On sam. Major. Aj! — Bombe in granate! To je pa jako čudno! (Ga ogleduje od vseli strani). Vraničeva. Kako to? Stojan (v stran). Pogum! Major (iščoč po žepu). Saj imam vendar ključe pri sebi? — Res, tu so! Stojan. Gospod major, zakaj me pa tako ogledujete? Vraničeva. Res, jaz se čudim! Major. Ne zamerite, draga gospa so¬ seda ! A ta gospod je tako podoben nekemu mlademu človeku — tako čudno podoben — ! Stojan. Komu? Jaz podoben? Ni mo¬ goče ! Major. Nekemu mlademu dečku, ki to frenotje sedi zaprt mej štirimi stenami. Vraničeva. Kaj pa je zakrivil? Major. Razposajenec je! Uganjal je Neumnosti, delal dolgove, in ne vem, kaj še! — Oče je spoštovan mož ; dobil je dovoljenje,