IZ NOVEJŠE POLJSKE POEZIJE ZNAD TEMNE REKE ... Leopold Staff Znad temne reke veter vzleta in nosi s sabo vonj nekdanji. Spomin si riše davna leta kot nekdaj angele Italijani. Opasan z mečem, kot neurje sem s sulico ognjeno v roki tja na Kolhido v plašču burje odplul čez ocean globoki. Opoj, zanos, čeri, brzice — kam vse me drznost je zanesla . .. Potem napake in krivice in prav im koncu strta vesla. Zdaj v razvalinah pajek snuje, jaz za pomlad se bom pokoril. A vendar duša ne žaluje! Vse tisto bi še enkrat storil. Saj jiekaj v nori je mladosti, sred viher, kril letečih šuma, kar je bolj modro od modrosti in bolj razumno od razuma. 398 PRVI SPREHOD Leopold Staff (Ženi) Spet hova stanovala v svojem domu in spet po svojih stopala stopnicah. Tega ni rekel še nihče nikomur, le veter to šepeče po gredicah. Ne glej na te otožne razvaline, ne jokaj, pa čeprav to ženska mora. Poglej, ušla sva smrti iz hližine, poiščiva v predmestju si prostora. Proč s praznih tramvajskih postaj in ceste . Glej, tamkaj, kjer so vrata se razklala, prodaja neka reva suhe preste... Spet bova v svojem domu stanovala. Izložba prazna, mrtvo je v lokalu. Življenje šlo je daleč kakor ptice. Z glavniki v škatli slepec na vogalu. .. Imela bova svoje spet stopnice. Ogrni šal, vsi udje ti drhtijo. Brez rok in nog, oiblečeni v rjavo, fantiči pred bolnišnico sedijo. A že je konec mesta. Vidiš travo? Vsevkriž ležijo plarike v hišnem plotu, pred hišo ženska pere cunje svoje, otrok na pesku se igra ob plotu in na vse grlo mlad petelin poje. Ob hišnem zidu leni mačdk drem^lje, na oglu človek govori s človekom... Spet bodo v trgovinah bele zemlje in zjutraj spet po mestu kangle z mlekom. Pozabil boš, kdo dom je zrušil komu in vse, kar veš o ranah in krivicah ... Spet bova stanovala v svojem domu in spet po svojih stopala stopnicah. 399 TEŽA Leopold Staff Imel sem iz ličja koš, hotel sem. deti vanj sadje, da ibi ga spravil za zimo, a kaj vem, lahko tudi kruh. Cez noč m;i nekdo je položil vanj kamne, težke in trde, kamne, nikomur potreibne, samo da hi težje hilo. Vseeno ta koš si zadel ibom na rame in nosil te kamne, jih nosil do konca, vse do tja. ŽIVLJENJE Julian Tuwim Življenje? Široko pretegnil sem pleča, globoko jutranjo svežino sem vdihnil, do zemlje priklonil se modremu nebu in vrisknil, veselo zavrisknil: — O, sreča vseh sreč, da ta kri je rdeča! PROŠNJA ZA PESEM Julian Tuwim Ce dal si mi Besedo, Stvarnik, dar tvoj slavni, napolni mi še dušo z jezo oceanov, da bom preprost in žlahten kot poeti davni, da bom s krvi valovi rušil moč tiranov. Ne daj mi ritmov himn, ker himne niso zanje, ki nosijo pod srajco v prsih, polnih rje. v izpitih prsih s sabo lakoto in sanje in tečejo za godbo, kadar kralj umrje. 400 Daj jezi jekla sij in ost besedi moji, daj fantaziji lesk in nezgrešljivo rimo, da krogla iz te pesmi s šestimi naboji zadene zmeraj v čelo in nikoli mimo. PESEM O BELEM DOMU Julian Tuwim Zidali so Beli Dom, stonadstropni Beli Dom, kakor nori ga gradili, z marmorom ga obložili in po lestvah nanj nosili strelovode vrtoglave, da bi vanj udarjal grom kot v cerkva bleščeče glave. Zidali so Beli Dom, trdi marmor zanj klesali in za kače zlatih bliskov kvišku dvigale so roke strehe, kupole visoke, ki so mojstri jih skovali svojim snom, ognjenim snoan! Zidali so in gradili, sončni žarki so razlili se z neba po cesti beli, delavci pa so si peli: »Mi gradimo Beli Dom, tja v višavo vrtoglavo stonadstropni Beli Dom, da bi vanj udarjal grom keikor v cerkve svetlo glavo!« A med njimi mlad zidar s sinjemodrimi očmi, neki strašno mlad zidar je zapel na pol poti: »Ko zgradimo Beli Dom, stonadstropni Beli Dom, bo premalo mojim snom; 401 šel bom više, tak visolko, da na sonce noga stopi in sezidal s tole roko tisočkrat po sto nadstropij!« V smeli planili so zidarji: »Glej prismuka, bog nas varji!« Križem rok okrog so stali in se na ves glas smejali! O SLABI POLJSKI Antoni Slonimski O močni Poljski je govor. 2e danes tuhtajo štabi, kako jo poviti v okope, jo dvigniti na bajonetu, a jaz, oprostite, bratje, sanjam o Poljski slabi, želim si slabo Poljsko, vendar na takšnem svetu. kjer slabi ne bodo krivi, kjer straž več ne bo pred vrati, kjer boš v odprtem domu mogel ponoči spati, kjer več ne bo zapestij kruto železje težilo in kažipot bo na meji stal kot poadrav in vabilo. LIRIKA Antoni S I o n i m s k i Vem, s postaje peš do doma krenem, pa čeprav \ najtrdnejšem večeru. Ne zaidem; najprej tam po tiru in od dveh akacij v levo skrenem. Cvet tobaka zadiši v temi mi, sladki vonj gnoja zavonjam z njive in zategli žvižg lokomotive žalosten zamre nekje v daljini. Ko spoznam te, bom obstal pred vrati, kot že večikrat to sem v snu napravil. In takrat bo, kot bi strah me davil, strah, obup in silna sreča hkrati. 402 2(r' »Kdo je?« vprašaš. »Tone,« bom iztisnil. »Vrnil sem se.« In že po koraku bom trepetajočo dlan ti stisnil in srce zaslišal biti v mraku. >Mislil sem,