Eleganca kljub trdi borbi s podivjanim elementom. Veslanje na divjih vodah je šport, ki
zahteva od tekmovalca vsestransko psihično in fizično pripravljenost.

TIM — revija za tehnično in znanstveno
dejavnost mladine

Izdaja Tehniška založba Slovenije, Ljub¬
ljana, Lepi pot 6

Ureja uredniški odbor: Ciril Dimnik, Vu-
kadin Ivkovič, Dušan Kralj, Jan Lokov¬
šek, Drago Mehora, Tone Pavlovčič, Loj¬
ze Prvinšek, Marjan Tomšič, Anka Vesel,
Tončka Zupančič.

Odgovorni urednik: Božidar Grabnar
TIM izhaja 10-krat letno. Celoletna na¬
ročnina 60,00 din, posamezna številka
6,00 din.

Revijo naročajte na naslov:

TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, pp 541-X
Tekoči račun: 50 103-603-50 480

poštnina plačana v gotovini

TIM

Revijo tiska tiskarna Kočevski tisk, Ko¬
čevje

4  Revijo sofinancira Kulturna skupnost Slo¬
venije

Slika na naslovni strani: Miran Novšak

NAŠ INTERVJU

Tokrat me je pot zanesla v Koper, v Dom
mladih tehnikov. Na videz neugledna stav¬
ba daje zavetje množici mladih entuziastov,
ki pod vodstvom tov. Marcela Fičurja delajo
v treh sekcijah, oziroma krožkih. To so mo¬
delarski, foto in radioamaterski krožek.

Ker smo se v dosedanjih pogovorih pogo¬
varjali predvsem o modelarstvu in mode¬
larjih, sem sklenil, da vzamem to pot v
precep fotoamatersko dejavnost, z ostalima
dvema pa bomo opravili bolj na kratko, če¬
prav seveda to ne pomeni, da je modelar¬
stvo kaj manj razvito, ali da ima radio¬
amaterstvo kaj manj privržencev. Dokaz za
to imamo pri roki. V tekmovanju z RC mo¬
tornimi čolni na šobčevem bajarju letos je
član modelarskega krožka oziroma sekcije
Claudio Burlini zasedel prvo mesto, Lauria-
no štefanič pa tretje. Kot zanimivost naj
povemo, da modelarji vse svoje modele gra¬
de izključno iz plastike. Pa vrnimo se k
fotoamaterjem.

Za začetek moramo povedati, da je duša
in srce tega kot tudi ostalih dveh sekcij
tov. Marcel Fičur očitno znal najti pravi
način za pritegnitev mladine v te dejavno¬
sti. Nedvomno je predvsem njegova zaslu¬
ga, da je fotokrožek na osnovni šoli Seme¬
dela pri Kopru dobil na letošnjem Pionir¬
skem fotu zlato plaketo za najboljšo kolek¬
cijo fotografij. Podrobneje pa se bomo se¬
znanili z dejavnostjo fotosekcije v Domu
s pomočjo skupine predstavnikov tega krož¬
ka, ki je sicer zelo heterogena glede na
staž, ki pa ima kljub temu zelo lepe uspe¬
he, celo na republiški ravni.

Najprej mi je o svojem delu povedal nekaj
besed »veteran« Bojan Debevc, dobitnik
prve nagrade na Pionirskem fotu 72. V kro¬
žek je včlanjen že pet let. Povedal mi je,
da se je vpisal vanj predvsem zato, da bi
se naučil pravilno ravnati s fotoaparatom,
da pa ga je kasneje, ko je delo dodobra
spoznal, fotografija pritegnila tudi kot sred¬
stvo za likovno izražanje občutij in odnosov
do sveta, ki ga obdaja. Razmišljal je celo
0  tem, da bi se morda kdaj kasneje tudi

poklicno ukvarjal z njo. Hodi v osmi razred,
po končani osemletki pa namerava na gim¬
nazijo. Njegovega nagrajenega posnetka žal
nimamo, zato pa se vam predstavlja s fo¬
tografijo Lepota pristanišča ponoči.

Darko Darovec, letošnji prvonagrajenec na
Pionirskem fotu, ni utegnil priti na naš po¬
govor, zato pa si lahko ogledate nagrajeno

TIM 4 74 75 145

fotografijo, ki tudi o avtorju nedvomno ne¬
kaj pove. Omembe vredno je dejstvo, da
je Darko dosegel to kvalitetno raven že po
enem letu intenzivnega dela v sekciji. Da
ne pozabim: na fotografiji ob naslovu so
trije člani fotokrožka, ki so se udeležili le¬
tošnjega zveznega tekmovanja v Splitu, kjer
so, kot vidite, tudi »padale« kolajne.

Moj drugi sogovornik je bil Evgen Gec,
učenec osmega razreda. V fotokrožek se
je vpisal v začetku letošnjega šolskega le¬
ta. Najraje fotografira športne motive, med
temi pa je na prvem mestu jadranje, kar
je čisto razumljivo, saj je tudi sam vnet
jadralec. V koprskem jadralnem klubu JA¬
DRO je član že celih sedem let.

Leonora Cerar, učenka sedmega razreda,
je prav tako začetnica, zanima pa jo pred¬
vsem pokrajinska fotografija. Tudi Nives
Bogdan, ki ima enak »staž«, najraje foto¬
grafira naravo, zlasti dogodke in motive v
zvezi z njeno ohranitvijo, poleg tega pa jo
zanima tudi modna fotografija.

Njuna sošolka Ingrid Starc je prav tako še¬
le letos stopila v njihove vrste, najraje pa
slika otroke pri igri. Doma ima namreč
mlajšo sestrico, ki ji nudi neizčrpen vir
motivov te vrste.

Samo Borovnik obiskuje osmi razred in so¬
di med izkušenejše, saj je član krožka že

peto leto. Najbolj ga vlečejo motivi iz vsak¬
danjega življenja.

Že sami ste lahko presodili, da je fotokro¬
žek, oziroma njegovo članstvo heterogeno,
saj delujejo v njem tako začetniki kot tudi
tisti, ki so že zdavnaj absolvirali osnove
fotografije, pa mu vendarle še ostajajo zve¬

sti. Vsi menijo, da bo treba slej ko prej
ustanoviti tudi mladinsko sekcijo, saj si že- |
lijo tudi po končani osemletki organizirano |
gojiti fotografijo.

Na koncu spregovorimo še nekaj besed o
materialnih možnostih sekcije. Fotolabora- |
torij je dobro opremljen pa tudi za material
niso v zadregi. Denarno jih podpira koprska
občina, ki z razumevanjem gleda na njiho¬
vo delo. Najbrž se ne motim preveč, če
rečem, da je to v veliki meri tudi zasluga I
mladih fotoamaterjev samih, saj so s svo- !
jim delom in uspehi dokazali, da so sred¬
stva, ki jih je občina dala v ta namen, do¬
bro naložena.

Za konec nam ne preostane drugega, kot
da jim zaželimo že vnaprej veliko uspeha
pri njihovem delu in sodeč po njihovih do¬
sedanjih dosežkih, bo tudi v resnici tako
tudi v bodoče.

Božidar Grabnar

146 TIM 4 74 75

Toni Zupančič

POGONSKI MEHANIZEM

Kolesar poganja kolo s silo svojih mišic.
Z nogama pritiska na pedala, ki sta pripeta
na dnu okvira med obema kolesoma. Ročici
obeh pedal sta zvezani z gredjo. Ko priti¬
skamo na pedala, ju vrtimo in z njima se
vrti tudi gred. Gred se vrti v mirujočem
okviru, zato mora biti med njima kotalni
ležaj, ki zmanjšuje trenje. Z zmanjšanjem
trenja si olajšamo delo. Na sliki je ves se¬
stav v prerezu.

Seveda ne zadostuje, da vrtimo pedala. Vo¬
zilo se ne bi premaknilo, če bi vrtenja s
pedal ne prenesli na eno izmed koles. Vsak
kolesar dobro ve, da se skupaj s pedali
vrti tudi ploščato zobato kolo. Na zobeh
kolesa je obešena veriga, zato zobato kolo
imenujemo verižni zobnik. Veriga je spelja¬

na do zadnjega kolesa, kjer je na pestu
pritrjen drugi manjši verižni zobnik. Veriga
je torej napeta preko obeh zobnikov in ju
veže.

Za naslednje poizkuse obrnimo kolo na
krmilo in sedež. Sedaj lahko zavrtimo pedal
z roko in opazujemo gibanje sprednjega
večjega verižnega zobnika, verige in malega
verižnega zobnika. Opazujte smer vrtenja
zobnikov. Na risbi imamo narisano enako
zvezo. Puščica v sprednjem zobniku kaže
smer vrtenja. Vrišite smer vrtenja še v
zadnji zobnik. Ali je smer vrtenja drugega
zobnika ista ali nasprotna? Tudi v risbi
poleg manjka puščica za smer vrtenja dru¬
gega zobnika. Vrišite jo, ne da bi posku¬
šali, če pri navadnem kolesu lahko zavrti¬
mo pedala v obe smeri. Kje tiči vzrok, da
tega ne moremo napraviti? (O tem se bomo
prepričali v eni naslednjih številk.) Na tretji
risbi pa imamo poleg zadnjega verižnega
zobnika vrisano še zadnje kolo. Vrišite še
vanj smer vrtenja. Da se zadnje kolo v
vsakem primeru vrti vedno, če se vrti mali
verižni zobnik, lahko preizkusimo. Prek obeh
verižnih zobnikov in verige torej poganja¬
mo kolo. Prav zaradi tega mehanizem ime¬
nujemo verižno gonilo. S prvimi poskusi
smo ugotovili, da je smer vseh vrtečih de¬
lov verižnega gonila vedno ista.

Za opazovanje hitrosti vrtenja si moramo
iz sestavljanke sestaviti ustrezen model.

Naš model je iz Mehanotehnike. Za začetek
smo izbrali dve enako veliki mali kolesi.

TIM 4 74175 147

Zvežete ju lahko s prožno elastiko ali z
vrvico. Zavrtite pogonsko ročico in preve¬
rite smer vrtenja koles. Ker ostane smer
vseh vrtečih delov ista, je naše jermensko
gonilo zelo podobno verižnemu gonilu. Sne¬
mimo elastiko in zavrtimo pogonsko ročico.
Z njo se vrti tudi kolo, ki je nanjo pritrje¬
no. Zadnje kolo miruje. Na zadnje kolo
lahko prenesemo vrtenje le tako, da ga zve¬
žemo s sprednjim. Torej je zadnje kolo v
našem primeru gnano,  sprednje, ki ga po¬
ganja, pa zato imenujemo pogonsko kolo.
Tudi verižno gonilo je sestavljeno iz pogon¬
skega verižnega zobnika in gnanega veriž¬
nega zobnika. Pripišite k zgornji sliki njuni
pravilni imeni.

Na našem modelu sta obe kolesi enako
veliki. Napravimo na obeh na istem me¬
stu črtico s kredo. Zavrtimo počasi pogon¬
sko kolo, da bo napravilo popolen obrat.
Kolikokrat se je pri tem zavrtelo gnano ko¬
lo? Kdor ni dobro opazoval in je naštel več
obratov, naj poskus ponovi. Ali smo hitrost
gnanega kolesa zvečali, zmanjšali ali je
ostala ista, torej nespremenjena? Spreme¬
nite model tako, da boste namesto dveh
malih koles vgradili dve veliki. Na risbi sta
narisana oba modela s simboli.

Tako risbo imenujemo shema. Na modelu
enako kot prej preizkusite število obratov
gnanega kolesa pri enem obratu pogonske¬
ga kolesa. Ali se je z velikostjo koles kaj
spremenilo? Lahko torej napravimo sklep:

Če sta pogonsko in gnano kolo enako ve¬
lika, se pri enem obratu pogonskega kolesa
tudi gnano kolo enkrat obrne. S številkami
lahko to zapišemo 1 : 1. Pod shemo manj¬
ših koles je to že pripisano, pripišite še
k shemi večjih koles.

Ponovno predelajmo model: veliko gnano
kolo zamenjajmo z malim. Preverimo smer
vrtenja. Preverimo hitrost vrtenja in vrtimo
pogonsko ročico. Je hitrost vrtenja obeh
koles tudi tokrat enaka? Zaznamujmo obe

O - o

kolesi in napravimo s pogonskim kolesom
en obrat. Štejmo obrate gnanega kolesa.
Na mojem modelu se zavrti gnano kolo kar
štirikrat, torej se vrti štirikrat hitreje kot
pogonsko kolo. S tako izbiro koles torej
spreminjamo počasno vrtenje pogonskega
kolesa v hitrejše vrtenje gnanega kolesa.
Zapišite število obratov v kroge pod she¬
mo. Še enkrat zamenjajmo kolesi: tokrat
je pogonsko manjše.

Preizkušajte in dopolnite stavke:

Smer vrtenja koles je.Po¬

gonsko kolo se zavrti štirikrat, ko se gnano

zavrti.Hitrost vrtenja smo

.Hitrost vrtenja spreminja¬
mo z gonili, katerih kolesa so.

velika.

Tudi naše verižno gonilo ima dva različno
velika verižna zobnika. Ker je pogonski
večji od gnanega, spreminjamo hitrost iz
počasnejše v hitrejšo. Zobje obeh verižnih
zobnikov so enako veliki in po obodu enako
razporejeni. Ker ima pogonski verižni zob¬
nik večji obseg, ima tudi več zob. Preštej¬
te število zob pogonskega in nato še šte¬
vilo zob gnanega verižnega zobnika. Na

mojem kolesu smo našteli v prvem primeru
48 zob, v drugem pa 16 zob. Zavrtimo čisto

148 TIM 4 74 75

počasi pedal in napravimo s pogonskim zob¬
nikom en obrat. Kolikokrat se je zavrtel
gnani zobnik? Dobri opazovalci so našteli
natanko tri obrate, dobri matematiki pa so
že po številu zob sklepali, kolikokrat se
bo manjši zobnik zavrtel, saj je na manj¬
šem zobniku natanko trikrat manj zob kot
na večjem. Kako bi zapisali razmerje v hi¬
trosti vrtenja pod sliko? (1 : j še vpra¬
šanje: Ali se vrti zadnje kolo enako hitro
kot verižni zobnik na pestu, ali hitreje ali
počasneje? Kdor ne ve odgovora, naj si
sam sestavi model ter šteje obrate.

MUZEJ KOLES

Ustavimo se tokrat pri najzanimivejšem
primerku iz zgodovine oblikovanja koles. Že
1861. leta je Francoz Michaux odprl prvo

tovarno lesenih koles, kjer je izdeloval ko¬
lesa s pogonom na prvo kolo. Ta svoj izum
je patentiral že 1855. leta in ga je kasneje
še izpopolnil. Vsekakor pa so konstruktorji
vedeli, da se z enim obratom pedal obrne
gnano — tokrat prvo kolo — samo enkrat
in da pri tem napravi tako dolgo pot kot
je dolžina njegovega obsega. Prav zato so
obseg prvega kolesa povečevali do take
velikosti, da je bila za kolesarja že prava
umetnost splezati na visoko dvignjen sedež.
Pogon s pedali na prvem kolesu se je ohra¬
nil tudi še kasneje, ko so že izdelovali
kolesa iz kovin. Visoko kolo na sliki je
iz leta 1869. Lepe primerke si lahko ogle¬
date v tehničnem muzeju v Bistri.

NALOGA ZA KONSTRUKTORJE

Vse naše poskuse smo opravili z modelom
jermenskega gonila. Pri različnih strojih je
tak prenos moči in gibanja zelo pogost.
Zgradili si bomo preprost vrtiljak. Upora¬
bili bomo elemente iz sestavljanke, saj bi
se z izdelovanjem koles preveč zamudili.
Po priloženem načrtu bomo iz kartona izde¬
lali le sedeže in nosilno kolo za sedeže.
Oboje seveda lahko oblikujete tudi po svo¬
je. Ne sestavni risbi  izdelka je vri¬
sano vse, razen pogonskega in gnanega
kolesa. Kdor je vestno opravil vse poskuse,
bo zlahka rešil nalogo: Vrtiljak se mora
vrteti hitreje kot pogonsko kolo. Sami mo¬
rate torej izbrati ustrezni kolesi in ju mon¬
tirati na izdelek.

TIM 4 74|75 149

VZDRŽEVANJE KOLESA

Ko smo si v začetku ogledovali pogonski
mehanizem, nismo ničesar povedali o veri¬
gi. Narejena je iz parnega števila gibljivih
členov, ki so tako postavljeni, da z luknja¬
mi sedejo na zobe obeh zobnikov. Eden iz¬
med členov je razstavljiv. Oglejte si raz¬
stavljen člen na montažni risbi.  Člen

^^5

dx°)

(<EEš > 2

1 — vtični člen, 2 — vzmetna varovalka

razstavimo tako, da odrinemo vzmetno va¬
rovalko in izvlečemo vtični člen. Verigo ta¬
ko lahko snamemo, ne da bi sneli zadnje
kolo. Na verigi in v vseh špranjah gibljivih
delov se nabirajo prah, olje in blato, zato
je prav, da jo večkrat temeljito očistimo.
Namočimo jo v petrolej in s ščetko dobro
zdrgnemo, da iz vseh špranj odstranimo
umazanijo, čisto verigo dobro naoljimo in
ponovno sestavimo.

KOLESARJI IN CESTA

Mnogo nesreč se je kolesarjem že prime¬
rilo zaradi neprimerne opremljenosti. Mi¬

slim predvsem na obleko. Široke hlačnice
so kot nalašč, da jih ujame veriga. Navada,
ki so jo imeli starejši kolesarji, da so hlač¬
nice speli z varnostno sponko, ni bila tako
napak. Vesten kolesar se bo raje tako za¬
varoval, kot pa krpal hlače ali celo polom¬
ljene kosti. Jesenski dež in sneg bijeta ko¬
lesarja v oči, zato je primerno pokrivalo
s ščitnikom. Pelerina, ki bo segala čez ko¬
lena, pa nas bo obvarovala pred prehladi in
nam dala proste roke za nakazovanje spre¬
membe smeri, česar si z dežnikom v roki
ne moremo privoščiti.

srečno 1975

150 TIM 4 74 75

MODELARJI

oo

•o

modeli s pogonom
na gumo

Marjan Klenovšek

Modeli s pogonom na gumo, ali kot jim
pravimo na kratko, gumenjaki, spadajo v
kategorijo prostoletečih modelov (sl. 1). To

ki nastane na krilih, in ne zato, ker bi ga
v zraku »držal« motor. Motor nam pri gu¬
menjaku služi zato, da model spravimo na
čimvečjo višino, s katere se model nato
spušča proti zemlji, ali kot pravimo »plani¬
ra«. Motor, v našem primeru guma, ima
torej isti namen kot pri jadralnih modelih
vlečna vrv ali motor z notranjim izgoreva¬
njem pri penjačih. Na prvi pogled opazimo
podobnost s pravim jadralnim letalom, ki ga
povleče v višino vlečno letalo ali vitlo.
Model med planiranjem lahko prileti v zrač¬
ne mase, ki se dvigajo ali padajo. Spušča¬
nju ali dviganju zračnih mas pravimo ter¬
mika. Posledica dviganja toplega zraka, ki
je seveda lažji od hladnega, ki pada, so
kopasti oblaki. Opazimo jih posebno spo¬
mladi in poleti. Imenujemo jih kumulusi.
Verjetno ste že sami opazili, da pod taki¬
mi oblaki najraje letijo piloti jadralnih letal

Vrste letečih modelov za prosti let

Slika 1

pomeni, da je model, ko ga spustimo iz
roke, popolnoma samostojen in z ničemer ne
moremo vplivati na njegov let. Izjemoma
lahko to storimo z avtomatskimi napravami,
vgrajenimi v sam model.

Kot vsi zrakoplovi, težji od zraka, letijo tudi
gumenjaki zaradi aerodinamičnega vzgona,

in se s toplimi zračnimi masami dvigujejo
v velike višine. Zakaj se letalo v dvigajo¬
čem zraku tudi samo dviga, si lahko razlo¬
žimo povsem preprosto. Rekli smo, da letalo
brez motorja, v našem primeru, ko se gu¬
ma odvije, leti proti zemlji, kot je prikaza¬
no na sliki 2. Pri tem npr. pada s hitrostjo

Slika 2

TIM 4 74[75 151

0,5 metrov sekundo glede na zrak. Pri
letenju v stebru dvigajočega se zraka, ki
se dviga npr. z 2 m/s glede na zemljo, bo
letalo še vedno padalo z 0,5 m/s glede na
zrak. Ker pa se zrak dviga z 2 m/s, se bo
torej letalo dvigalo z 1,5 m/s glede na zem¬
ljo. Iz tega lahko zaključimo, da bi naj naš
model padal čim počasneje, da bo lahko
izkoriščal tudi slabšo termiko. Manjše pada¬
nje pa dosežemo tako, da zmanjšamo vse
odvečne upore modela na minimum. Po¬
sebno pomembna je pri tem elisa, ki z
odvitjem gume postane odvečen del leta¬
la in je pravzaprav ne potrebujemo več. Naj¬
bolje bi torej bilo, če bi gumo in eliso po
odvitju gume odvrgli, vendar tekmovalna
pravila tega ne dovoljujejo in si moramo
zato pomagati drugače.

kroglica miruje kroglica se giblje

deluje več samo njegova teža. Negativni
predznak nam pove, da sila na les ni več
enako usmerjena, kot teža, ampak ji na¬
sprotuje in skuša torej les dvigniti iz vode.
Les sili iz vode tako dolgo, dokler prostor¬
nina izpodrinjene vode ni enaka 0,7 dm 3  in
ima torej isto težo, kot les. Rezultanta teh
sil na les je potem enaka 0. Sili, ki je po¬
sledica izpodrinjene vode, pravimo hidrosta-
tični vzgon. Sedaj, ko poznamo statični
vzgon, pa si oglejmo še dinamičnega. Po¬
sebej nas zanima aerodinamični vzgon, ki
je, kot že vemo, posledica gibanja. Ustavi¬
mo se torej najprej pri gibanju, ker brez
njega ni aerodinamičnega vzgona. Če ho¬
čemo pri letalu brez motorja doseči giba¬
nje, mora leteti proti zemlji. To si lahko
preprosto razložimo s primerom klanca

tudi model se giblje po klancu

Slika 3

Najpreprostejša rešitev je, da se elisa po
odvitju gume prosto vrti, podobno kot vetr¬
nica, vendar ima zato velik upor, zato si
raje pomagamo tako, da eliso zložimo ob
trupu. Sedaj torej vemo, kako gumenjak
leti, poglejmo pa si še zakaj leti. Kot sem
že omenil leti model zaradi aerodinamične¬
ga vzgona, ki se pojavi na njegovih nose¬
čih površinah. Sem spadajo krila in hori¬
zontalni rep. Aerodinamični vzgon nastane
pri gibanju nosečih površin skozi zrak. Po¬
znamo tudi aerostatični vzgon. Zaradi aero-
statičnega vzgona letijo npr. baloni lažji od
zraka. Pojav sam verjetno poznate. V na¬
čelu je to isto kot hidrostatični vzgon v
tekočinah, vsi pa vemo, da npr. specifično
lažji les plava na vodi, specifično težje že-
lejo pa potone. Z drugimi besedami (Arhi¬
medov zakon), vsako telo, potopljeno v te¬
kočini, postane toliko lažje, koliko znaša
teža izpodrinjene tekočine. Poglejmo si to
na primeru. Vzemimo kos lesa prostornine
1 dm 3 , ki bo težak 0,7 kg in ga potopimo v
vodo. Pri tem je les izpodrinil 1 dm 3  vode,
ki tehta seveda 1 kg. Preprosta računica (po
Arhimedovem zakonu) nam pove, da je les
postal za 1 kg lažji, ker pa je 0,7 kg —
— 1,0 kg = —0,3 kg, vidimo, da na les ne

(sl. 3). Na ravno ploščo položimo kroglico.
Kroglica bo pri vodoravni legi plošče mi¬
rovala, če pa ploščo nagnemo, se bo kro¬
glica zakotalila navzdol. Če sklepamo ob¬
ratno, kadar hočemo, da se bo kroglica gi¬
bala, moramo nagniti ploščo. Isto je pri le¬
talu, če naj se giblje, se mora gibati tako, kot
bi se gibalo po klancu in mora torej padati
proti zemlji. Gibanje torej imamo, sedaj pa
si poglejmo nastanek vzgona. Vzemimo kri¬
lo in opazujmo, kaj se dogaja, ko leti skozi
zrak. Predstavljajmo si, da leti samo skozi
ozko plast zraka. Kot vidimo iz slike 4, se

manjši tlak

vetji tlak

Slika 4

je zrak na zgornji strani stisnil, na spodnji
strani krila pa razširil. Zdaj pa se spomni¬
mo nečesa drugega. Kdorkoli se je že po¬
tapljal, ve, da je v večji globini večji tlak,
kot v manjši globini. Iz tega lahko sklepa¬
mo, da je tlak odvisen od višine stolpca
tekočine, ki deluje npr. na naš bobnič. Isto

152 TIM 4 74 75

pa velja tudi v zraku, samo da tu ne gre za
tekočino, ampak za zrak. Ker je na spodnji
strani krila večja debelina zraka, ima ta zrak
večji tlak, kot zrak na zgornji strani krila in
razlika tlakov je usmerjena navzgor. Posle¬
dica te razlike tlakov je sila, ki nasprotuje
teži in se imenuje aerodinamični vzgon.
Razmere na krilu so bile razložene sila pre¬
prosto, vendar so dejansko mnogo bolj za¬
pletene. Bistveno je, da vemo to, da je
aerodinamični vzgon odvisen od lastnosti
profila krila, od površine krila, od hitrosti
gibanja krila skozi zrak, od kota, pod ka¬
terim se krilo giblje, ter od gostote zraka.
Za nas so posebej zanimive lastnosti pro¬
filov kril, zato si oglejmo nekaj profilov

b

Slika 5

(sl. 5). Za modelarje je najprimernejši pro¬
fil tisti, ki daje že pri majhni hitrosti do¬
volj vzgona. Za modelarja najprimernejši
profili so profili pod c, profile pod b upo¬
rabljamo za krila manjših modelov in za ho¬
rizontalne repe, profile pod a pa za mo¬
torne modele in za razne obloge pri štrlečih
delih na modelu.

Sedaj, ko poznamo nekaj osnov, pa si oglej¬
mo zgradbo modela (sl. 6). Model je se¬

stavljen iz krila, horizontalnega repa ali
stabilizatorja, vertikalnega repa, trupa in
pogonskega dela. Sem spada elisa in guma
ter razni priključki, ki omogočajo delova¬

nje gumijastega motorja. Krilo služi za na¬
stajanje aerodinamičnega vzgona.
Horizontalni stabilizator nam služi, kot že
ime pove, da model uravnavamo v vodo¬
ravni smeri.

Vertikalni rep služi za naravnavanje smeri
leta. Z njim uravnavamo kroženje ali pre¬
močrtni let modela.

Trup pa služi za povezavo krila z vertikal¬
nim in horizontalnim repom in s pogon¬
sko grupo.

letvice

Slika 7

Poglejmo si še vsak del modela posebej.
Najprej krilo (sl. 7). Krilo je sestavljeno iz
reber, s katerimi določimo krilu profil, in
iz letvic, ki dajejo krilu trdnost. Material
za izdelavo reber je običajno balsa ali lipov
furnir, za letvice pa smreka ali pa, pri vi¬
soko sposobnih modelih, balsa. Krila so
lahko izdelana v enem kosu ali pa delje¬
no. Deljena krila sestavljamo s tako ime¬
novanim bajonetnim sklopom (sl. 8). Obi-

bajonetm' sklop

Slika 8

čajno se za ta namen uporablja jeklena
žica. Omeniti velja še zavihke na koncu
kril, rečemo jim tudi »uške«, ki služijo za
stabilizacijo modela po nagibu.

Pri repu se ne bomo posebej ustavljali, ker

TIM 4 74 75 153

je zgrajen podobno kot krila, pač pa bomo
posvetili več pozornosti trupu.

Trup pri gumenjaku mora, poleg povezo¬
vanja kril z repom, služiti tudi za namesti¬
tev elise in gume. Uporabljamo različne
vrste trupov. Najpreprostejši je paličast
trup, ki je iz celega (sl. 9). Bolj komplici¬
ran je škatlast trup, ki je sestavljen iz 4
stranic iz balse. Boljši je rešetkast trup

(si. 10). Pri škatlastem in rešetkastem tru¬
pu je guma že spravljena v notranjosti. V
zadnjem času se največ uporabljajo cevni
trupi (sl. 6), ki so iz dveh delov. V prvem
delu je guma, drugi del pa služi za pove¬
zavo z repom. Cevni trupi so izdelani iz
balse, pri tekmovalnih modelih pa je del, ki
nosi gumo, često iz aluminijaste cevi z zelo
tankimi stenami. Aluminijast trup pa ima to
prednost, da se v njem guma lahko raztrga
brez posledic za trup, pri ostalih vrstah
trupov pa pride do poškodb ali pa se trup
celo razleti.

Guma za gumenjake se pri nas težko dobi.
Pač pa jo boste dobili v vsaki trgovini z
modelarskim materialom v Avstriji ali Ita¬
liji. Gumo izdeluje tovarna Pirelli v različ¬
nih dimenzijah: 1X1, 1x4, 1X6,

1 X 7 mm. Pri tekmovalnih modelih se obi¬
čajno uporablja guma 1 X 6 mm. Guma je
zaščitena s smukcem, zato jo moramo pred
uporabo oprati. Operemo jo z nevtralnim
milom. Ko je guma oprana, si naredimo iz

nje splet, tako da na določeni dolžini na¬
vijamo gumo (sl. 11). Gumo zvežemo (sl.
12) in jo raztegnemo na približno 7-kratno
dolžino. Tako pripravljen splet damo v po¬
liuretansko vrečico in spravimo na temnem

Slika 12

tako vežemo gumo

in suhem prostoru. Predno gumo navijemo
jo moramo namazati, ker se sicer prehitro
raztrga. Mažemo jo običajno z ricinusovim
oljem. Gumo navijamo tako, da pri prepro¬
stejših modelih vrtimo eliso v obratni sme¬
ri vrtenja pri odvijanju motorja. Pri spo¬
sobnejših modelih pa si pri tem pomaga¬
mo z ročnim vrtalnim strojčkom, ki mu na¬
redimo primeren priključek ali pa mu celo
predelamo os. Priključek pripnemo v zanko,
ki je narejena na osi elise, gumo raztegne¬
mo na približno 6-kratno dolžino in navijamo
z vrtalnim strojem ter se pri tem počasi z
eliso približujemo trupu. Ko je guma navita,
vtaknemo glavo elise v za to narejeno od¬
prtino na trupu in model lahko štarta.
Nekaj besed še o elisi ali propelerju. Elisa
je v bistvu krilo, ki se vrti okoli osi. Za¬
radi vrtenja nastane na njej vzgon, ki vleče
model naprej. Zaradi vzgona na elisi se
modelu ni več potrebno spuščati, temveč
lahko leti horizontalno, odvisno pač od hi¬
trosti, s katero vleče elisa model. Če je ta
hitrost večja kot je pri planiranju, nastane
na krilih, kot vemo, več vzgona in model se
bo dvigal, če pa je ta hitrost manjša, torej
če propeler pravzaprav zavira model, bo
le-ta padal hitreje kot pri planiranju. Od
tod sledi, da je elisa po odvitju gume od¬
več, ker le zavira model.

Da to zaviranje ni preveliko, pustimo eliso

154 TIM 4 74I75

prosto teči. V ta namen ima model poseben
mehanizem, ki preprečuje, da bi se guma
po odvitju pričela navijati v nasprotno stran.
Še boljša pa je rešitev, pri kateri eliso
zložimo v trup in tako zmanjšamo škodljivi
upor na minimum. Elise pri gumenjakih so
običajno iz lipe, topola ali balse. Morajo
biti primerno oblikovane, da čimbolje iz¬
koristijo energijo gume.

Končno omenimo še dimenzije, ki so važne
na modelu {sl. 13). Pomembnejše so globi¬
na krila b, razpetina krila I, dolžina trupa
s, dolžina ročice med krilom in repom s',
premer elise in korak elise. Korak elise je
tista pot, ki jo opravi elisa med enim ob¬
ratom. Iz osnovnih dimenzij lahko ^računa¬
mo vitkost krila L = l/b. Bolj kot je krilo
vitko, manj upora ima. Izračunamo lahko
tudi površino krila A = I . b in repa A' =
= I’ X b’. Vsota površin krila in repa nam
da površino nosečih površin S = A + A'.
Pomemben je tudi položaj težišča, o kate¬
rem bo še govora. Podajamo ga običajno v
procentih globine krila, merjeno od spred¬
njega roba ali pa ga kotiramo kako drugače.

raketa gong 707

Matjaž Cvahtal

Ta raketa ima zelo stabilen let, obstajata
pa dve varianti, in sicer izvedba s tremi in
s štirimi stabilizatorji. Ena in druga pa ima¬
ta zelo stabilen let, zato si lahko mirno
izberete med njima tisto, ki vam bolj ustre¬
za, ne da bi se bali, da bi to vplivalo na
let rakete.

Izdelava

Najprej se lotimo izdelave trupa. Zanj upo¬
rabimo šeleshamer, ki ga najprej s finim
brusnim papirjem zbrusimo po robu, nato
pa ovijemo okoli palice s premerom 20 mm.
Tudi zalepimo ga na palici in ko se lepilo
posuši, zbrusimo spoj tako, da ga ni več
opaziti.

Zdaj pridejo na vrsto stabilizatorji. Ti so
zahtevnejši zaradi krožne oblike. Naredimo
jih s pomočjo loka za rezljanje iz balse
debeline 2 mm. Nato jih vsakega posamez
obrusimo tako, da dobe aerodinamično ob¬
liko. Glavo rakete izdelamo iz mehke ne-

grčave in dobro sušene iipovine ali pa iz
balse. Najprej jo grobo oblikujemo z mo¬
delarskim nožem, nato pa jo dokončno
zbrusimo z grobim, nato pa še s finim brus¬
nim papirjem. Pri tem moramo paziti pred¬
vsem na to, da se glava lepo prilega v
trup.

Tako smo gotovi z izdelavo sestavnih de¬
lov in se že lahko lotimo sestavljanja ra¬
kete.

Najprej prilepimo na trup stabilizatorje. Ko
se lepilo posuši, jih še enkrat zalijemo. Na¬
to se lotimo izdelave padala. Tega ne bomo
podrobneje opisovali, saj je bil v TIMu že
večkrat objavljen. Padalo zvežemo z dvema
vrvicama, od katerih je ena privezana na
trup, druga pa na glavo rakete.

Za spuščanje te rakete bomo uporabili ra¬
ketne motorje tipa HONET 5-1-5 ali ameri¬
ške motorje z oznako B, kar pomeni, da
ima motor potisno silo od 2,5 do 5 N s.
Toliko o izgradnji, več pa boste izvedeli o
njenih lastnostih potem, ko jo boste izde¬
lali in preizkusili.

TIM 4 74|75 155

vodna energija
v službi človeka

CEVNE TURBINE HE SAVA KRANJ

Za boljše gospodarjenje z električno ener¬
gijo, je privedlo do konstrukcij turbin, ki
bi zadovoljivo obratovale tudi pri zelo niz¬
kih padcih. Primer novejše vrste turbin si
bomo ogledali na primeru cevne turbine v
HE Sava v Kranju. Ta vrsta turbine pred¬
stavlja posebnost v konstrukciji klasičnih
vrst turbin in tudi edini primer v Jugo¬
slaviji, zato jo bomo tudi v naši reviji po¬
sebno predstavili.

Do nastanka te vrste turbin so na nizkih
padcih postavljali Kaplanove turbine, pri ka¬
terih voda dvakrat nasilno menja svojo
smer; prvič med vodilnikom in gonilnikom
ter drugič v sesalni krivini, v kateri se vo¬
da vrača nazaj v vodoravno smer.

V nasprotju s Kaplanovo, povezuje cevna
turbina najkrajšo možno povezavo med
zgornjo in spodnjo vodno gladino. Hitrosti
pretoka v cevi so zelo velike in s tem tudi
višje število vrtljajev. Prednost je tudi v
manjšem premeru gonilnika in s tem višja
vrtilna hitrost. Manjši pretočni preseki,
manjše mere stroja vplivajo tudi na stroške
celotnega agregata. Prednosti prinaša tudi
razmeroma plitek izkop, ki je posledica sko¬
raj vodoravno ležeče sesalne cevi. Te vrste
turbin so primerne za padce do 15 m višin¬
ske razlike.

Zgodovina mesta Kranja nam izpričuje moč¬
no razvito obrt že v dobi nastanka mest.
Prostrano Sorško polje je narekovalo razvoj
mlinarstva za predelavo žitaric. Tako so
mlinska kolesa prek jermenic poganjala
mline in preskrbovala mesto z mlinarskimi
proizvodi. Z razvojem tehnike, predvsem pa
z izumom trifaznega električnega toka Ni¬
kole Tesle ter prenosa energije na daljavo,
se je na tem mestu oblikovalo podjetje, ki
je pričelo proizvajati električno energijo za
mesto Kranj. Leta 1892 je tvrdka GANZ iz
Budimpešte izdelala agregat pod imenom
»girard« turbina, katero so vgradili na me¬
stu, kjer stoji današnja elektrarna pod ime¬
nom HE Sava Kranj.

S svojimi 150 KM je preskrbovala mesto
in okolico z električno energijo do I. 1971.
Kljub temu, da je morala obratovati s 300
KM in dajati 220 KW električne energije, je
morala dati mesto modernejši turbini in se
umakniti v tehniški muzej v Bistro pri Vrh¬
niki. Že leta 1967 ji je priskočila na pomoč
cevna turbina domače konstrukcije, katere
zamisel je uresničilo podjetje »Turboinsti-
tut« v Vižmarjih nad Ljubljano. Kot prvi
stroj v Jugoslaviji te vrste sta konstrukcij¬
sko rešila inž. Anton Brcar in Uroš Kos.
Plod njunega dela je bil nastanek cevne
turbine, za katero je značilen generator v
obliki hruške na dovodni strani turbine. Na¬
klonski kot (15°) z vgrajeno turbino omo¬
goča, da se zaradi hitrosti vodnega toka
vrti s 500 vrt/min. Pretok vode 7 m 3 /s in
višina padca 7 m dajeta moč turbini 500
KM, upoštevajoč odstotek (0,75%) izkorist¬
ka oziroma 370 KW električne energije. V
cevi z vstopnim premerom 2000 mm in iz¬
stopnim 1120 mm je nameščena turbina
s štirikrilnim Kaplanovim gonilnikom. Med
gonilnikom in generatorjem v obliki hru¬
ške so nameščene lopate vodilnika. Voda
se pretaka skozi lopate vodilnika vzporedno
z osjo cevi. Nameščene so nepremično in
drže sredi dotočne cevi turbino z genera¬
torjem, na koncu pa ju dodatno podpirajo
trije vijaki. Z generatorja, ki je v tem hru¬
škastem oklepu sredi vodnega pretoka, vo¬
dijo kabli za odvod električne energije v
strojnico, ki je v zgornjem prostoru nad
turbino. Ob remontu in okvarah s škripcem
dvignejo dele iz jaška na oder, ki ga v te
namene sproti postavijo.

IZDELAVA CEVNE TURBINE

Za izdelavo cevne turbine potrebujemo les
za podstavek, plastično posodo za zbiranje
vode, prazno steklenico sredstva za čišče¬
nje z imenom »sidol«, košček aluminijeve
pločevine, izrabljen vložek kemičnega svin¬
čnika in nekaj »neostik« lepila.

156 TIM 4 74 75

Cev turbine  (1). Najprimernejša cev za tur¬
bino je plastična steklenica čistilnega sred¬
stva »sidol«. Njena oblika omogoča, da v
primeru netočne postavitve gonilnika z le¬
žaji, le-tega lahko pomikamo naprej proti
iztočni odprtini. Večji premer cevi nam da
tudi več prostora za gonilnik in s tem za¬
dovoljivo obratovanje. Poleg tega tudi pred¬
stavlja najbolj resnično obliko prave cevne
turbine. Steklenici »sidol« odrežemo dno po
njeni spodnji črti. Nato jo poševno odreže¬
mo tako, da bo na eni strani merila 140 mm.
Na zoženem delu nanesite na šestih mestih
lepilo za namestitev vodilnih lopat. Njih raz¬
poreditev določite brez merjenja po občut¬
ku enakomerne razdalje šestih lopat. Na
sliki je narisana vstavitev vodilnih lopat.
Namestite jih z daljšimi kleščami ali pince¬
to, ker z roko ne morete v cev. Pri tem
ne smete čakati, da se lepilo posuši, ka¬
kor piše na navodilu škatle, ker pri tem ne
morete več premakniti lopat, če jih niste
dobro namestili. Isto velja za vsa lepljena
mesta na turbini.

Lopate vodilnika (2):  Uporabite lahko kakrš¬
nokoli mehko pločevino. Vendar ima alumi¬
nij to prednost, da ne rjavi in ga je lahko

obdelovati. Izrežite in zapognite jih po pri¬
loženem načrtu s kleščami ali v primežu.
Nato jih namažite z lepilom in vstavite na
mesta, katera ste predhodno polepili.

Gonilnik (3):  Na pločevino načrtajte z ri¬
salno iglo lopate gonilnika in jih zarežite
po načrtu. V sredini prevrtajte luknjo 0 3,2
mm za os. Lopate zapognite kakor pri Ka¬
planovi turbini, nataknite ga na os, za njim
pa še košček tesno prilegajoče PVC cevke.
Okoli osi na zgornjem in spodnjem delu
polepite z lepilom.

Os gonilnika (4):  Zanjo uporabite izrabljen
vložek kemičnega svinčnika.

Zunanji nosilec  (5) in ležaj  (6) izdelajte po
danih merah, kakor pri prejšnji Francisovi
in Kaplanovi turbini.

Generator (7):  Za generator uporabite za¬
mašek iste steklenice. Odrežite mu pokrov¬
ček. Vanj napravite izvrtino 5 ali 6 mm pre¬
mera. S tem bo sicer voda vstopila v ge
nerator, kar se pri pravi izvedbi ne sme
dogoditi, mi se bomo pa izognili težavi
centriranja ležajev na treh mestih. V nosek

TIM 4 74 75 157

158 TIM 4 74|75

zamaška z notranje strani izvrtajte luknjo
premera 3,5 mm za ležaj in ga na drugi
strani zaprite s pokrovčkom zamaška. Tako
izdelan generator zalepite na nosilec no¬
tranjega ležaja (8).

Notranji ležaj in nosilec (8):  Odrežite plo¬
čevinasti trak po danem načrtu. Srednji del
je razširjen zaradi izvrtine premera 7 mm,
katero napravite s svedrom ali s pilo izpi¬
lite do velikosti premera zamaškovega
noska (7).

Montaža generatorja in gonilnika v cev: Z
zunanje strani vložite v cev gonilnik. V
ravnini zunanjega premera cevi zalepite zu¬
nanji nosilec in vanj namestite gonilnik. Z
druge strani vložite v cev in nataknite na os
gonilnika notranji nosilec ležaja in ga zale¬
pite. Počakajte 5 minut, da se lepilo delno

posuši. Po tem času je lepilo še toliko
sveže, da je možno nosilce z ležaji še ved¬
no premikati. Namestite jih v tak položaj,
da se gonilnik ne bo zadeval v stene cevi.
Pihnite v cev. V kolikor ste ležaje pravilno
centrirali, se vam bo gonilnik zavrtel. Tako
nameščen gonilnik pustite, da se lepilo
dokončno posuši.

Za zbiranje vode (9) uporabite kakšno pla¬
stično steklenico za kis. Vanjo izrežite od¬
prtino 70 mm, da boste vanjo namestili cev.
Nekoliko laže boste delali s steklenico v
obliki pravokotnika, kakor je škatla, v kateri
je bilo JUBINOL lepilo. V izrez zalepite cev
turbine in tako izdelano turbino postavite
na podstavek. Izdelan je iz lesa z merami v
načrtu (10). Na njem sta sprednji (11) in
zadnji (12) sedež, na katere prilepite tur¬
bino.

TIM 4 74]75 159

Preizkus: Natočite vodo v akumulacijsko
posodo in opazili boste, da se gonilnik vrti
sorazmerno z množino pretoka vode in nje¬
no hitrostjo.

MALI OGLAS

Kupim letalski motorček od 1 do 3 ccm, na¬
vodilo za sestavo goriva in eliso. Cena naj
bi ne presegla 250,00 din. Ponudbe pošljite
na naslov:

Jože Gaberšek
Stari trg 284

62380 SLOVENJ GRADEC

f-15 ,eagle'

Bojan čamernik

Najboljše in najhitrejše ameriško borbeno
letalo doslej, F-4 PHANTOM II, je odslužilo
svoje. Komandantom ameriškega vojnega
letalstva je jasno, da se PHANTOMI ne bi
mogli spustiti v boj z državami, ki razpola¬
gajo z lovci tipa Mig-21, še manj pa, če bi
se pojavila letala tipa Mig-23, Mig-25 ali
Su-11. V Sovjetski zvezi namreč trenutno
razpolagajo prav s temi dosti boljšimi in
modernejšimi letali. To je postalo očitno
nekega julijskega dne 1967. leta, ko je bilo
na jubilejni paradi na letališču Domodjedo-
vo pri Moskvi prikazanih zelo veliko novih
letal izrednih sposobnosti, kakršnih do te¬
daj in niti danes nihče na Zahodu nima. To
je bila zelo neprijetna novica za vse, ki ži¬
ve na obeh obalah Atlantika. Prvič v novej¬
ši zgodovini se je zgodilo, da je Vzhod na
nekem področju tehnično prehitel Zahod.

Odgovorni v Pentagonu so vložili veliko na¬
porov, da bi dohiteli svojega tekmeca na
Vzhodu. V generalske kabinete Pentagona,
in od tod tudi v konstruktorske biroje širom
Amerike, se je vselil »duh Domodjedova«.
Ameriški konstruktorji pa niso imeli časa,
da bi našli popolnoma nove originalne re¬
šitve. Morali so si pomagati z rešitvami,
ki so že obstojale in bile javno prikazane
nad Domodjedovom.

Med lovci so strokovnjaki v Pentagonu iz¬
brali dve konstrukciji: za letalstvo vojne
mornarice lovce F-14, za letalstvo kopenske
vojske pa lovce F-15. F-14 se že polagoma
uvaja v oborožitev, medtem ko bo F-15 pre¬
dan vojski prihodnje leto. Mimogrede re¬
čeno, lovec F-15 zelo spominja na sovjet¬
sko letalo Mig-23 (FOXBAT), čeprav je nje¬
gova prava sovjetska tipska oznaka Mig-25.
Kot je videti, pa so mnoge rešitve izposo¬
jene tudi od sovjetskega lovca Su-11.

Pri konstruiranju F-15 EAGLE (OREL) so ho¬
teli, da se izmaknejo zanki, v katero so pa¬
dli, ko so konstruirali letalo F-4 PFIANTOM
II pred dvemi desetletji. Usposobili so ga
(F-4) za izvrševanje lovsko-prestrezniških,

160 TIM 4 74 75

jurišnih in bombniških nalog, v praksi pa
se je pokazalo, da je to zelo slab prestrez¬
nik, da je pretežak in premalo okreten za
borbo v zraku. Dober je bil samo kot bomb¬
nik. Ni čudno, da ga je Mig-21 vedno pre¬
magal. Za Američane je bila prava sreča,
ker Severni Vietnam ni imel, niti ni mogel
imeti dovolj lovcev tipa Mig-21. Vendar si

ameriški piloti vseeno niso želeli srečanj
s temi odličnimi letali. Reševala jih je sa¬
mo številčna premoč. Zato ni čudno, da so
si Američani želeli letalo, ki bi se v zrač¬
nih spopadih bolje izkazalo.

Ta težnja se posebej kaže pri novem F-15.
Usposobljen je predvsem za veliko okret¬
nost v zraku. Ameriški piloti in generali
upajo, da bo F-15 ravno tako gibčen kot
Mig-21, da pa bo še hitrejši. Vendar so se
morali zato odreči hitrosti, s katero bi do :
segli Mig-25.

Ta nedosegljivi Mig-25 lahko normalno leti
s hitrostjo okoli 2,5 Macha, včasih pa tudi
s hitrostmi okoli 3 Mache — se pravi, tri¬
krat hitreje od zvoka. Kdor hoče, da bi le¬
talo letelo hitreje od hitrosti 3 Mache, ga
mora usposobiti, da bo tako lahko letelo
dalj časa. To pa pomeni, da bi morali nare¬
diti letalo, ki danes še ne obstaja in ki bi
bilo dražje od zlata. Trup in krila bi morala
biti obložena z zelo dragim titanom.

To je, vsaj danes, osnovni razlog, zaradi ka¬
terega ne delajo letala, usposobljena za
dolgotrajni let pri hitrosti 3 Mache. Res je,
da tako letalo obstaja in da so ga napravili
prav Američani. To je fantastična »Lockhee-
dova črna ptica«, strateški izvidnik, ali če
hočete, vohunsko letalo (SR-71 Black bird).
Vendar lahko to letalo leti samo z veliko
hitrostjo in na veliki višini. Z zmanjšanjem
hitrosti postane zelo nestabilno. To pa je
zelo slabo za pravo predvsem lovsko boj¬
no letalo.

To pa sili konstruktorje, da pri konstruira¬
nju zelo hitrih letal s hitrostmi 2.5 do 3
Mache izberejo krilo spremenljive geome¬
trije. Samo tako je lahko letalo uporabno
od najmanjših do največjih hitrosti. Pri
majhnih hitrostih leti z razširjenimi krili, s
povečanjem hitrosti pa jih postopoma krči.
Pri maksimalni hitrosti so popolnoma skr¬
čena.

To pa ima za posledico ne le podražitev,
ampak tudi poslabšanje manevrskih spo¬
sobnosti letala. Najslabše pa je to, da se
mora tako letalo paziti obratov in na sploš¬
no hitrih sprememb hitrosti. Američani ima¬
jo zelo slabe izkušnje s prvim bojnim le¬
talom spremenljive geometrije kril. To je
po svojih slabostih znan F-111. Tudi to le¬
talo je bilo mišljeno kot lovec, a se je po¬
kazalo, da je v najboljšem primeru lahko
edino bombnik.

Da bi zgradili letalo, ki bi se v zračni borbi
lahko zoperstavilo sovjetskim letalom Su-11
in Mig-25 (nekateri ga še vedno označuje¬
jo Mig-23), so ameriški konstruktorji na
predlog vojaških strokovnjakov odstopili od
tekmovanja v hitrosti.

2e dolgo je namreč znana modrost izkuše¬
nih pilotov, da ni vse v veliki hitrosti.
Angleži so s svojimi SPITFIRE-i često uspeli
izmanevrirati in sestreliti znatno hitrejše
Me-109. Niti angleškim pilotom ni bilo
lahko, ko so se s SPITFIRE-i in HURRICA-
NE-i spopadali s počasnejšimi, vendar okret-
nejšimi letali tipa SAETA in FOLGORE.
Sovjetski lovci JAK-1 so bili počasnejši kot
Me-109, vendar so često izšli iz borbe kot
zmagovalci. Hitrost je lahko prednost, ven¬
dar često zahteva odrejene konstrukcijske
rešitve na krilih in trupu, ki negativno vpli¬
vajo na okretnost letala v zraku.

Ko so Američani konstruirali F-15, so se
zavestno odrekli hitrostne prednosti v ko¬
rist, kakor se nadejajo, manevrskih sposob¬
nosti letala. To je tudi razlog, zakaj so se
odrekli titanu kot osnovnemu materialu za
prekritje — oplato letala. S titanom so pre¬
krili samo mesta izpostavljena velikim ob¬
težitvam in segrevanju zaradi trenja. To
je vsega 26,7 % od uporabljenega materia¬
la. 35,5 % odpade na lahke kovine, 37,8 %
pa na sintetične in plastične materiale.

Da bi bil F-15 okretnejši v zraku, so iz¬
brali čvrsto nepremično krilo. Po tem se

TIM 4 74 75 161

F-15 v osnovi razlikuje od drugače zelo slič¬
nega lovsko-bombniškega letala F-14 TOM-
CAT. Družba Grumman, ki proizvaja F-14 za
vkrcavanje na letalonosilke, se je odločila
za spremenljivo delto kril iz preprostega
razloga, ker si mornarica želi letalo, ki bi
izvrševalo poleg lovskih tudi bombniške na¬

loge. Tukaj ni bilo izbire, letalo je moralo
biti usposobljeno, da krči in širi krila od¬
visno od uporabe. Družba Mc Donnel Dou¬
glas, ki v svojih tovarnah pripravlja proiz¬
vodnjo letal F-15, je dobila nalogo, da na¬
redi samo lovsko letalo namenjeno borbi
v zraku. Tukaj krila s spremenljivo geomet-

162 TIM 4 74|75

rijo niso bila potrebna. Izbrala je dobra sta¬
ra čvrsta krila.

F-15 EAGLE, ali po naše OREL, bo ne samo
zelo okreten, marveč tudi zelo dobro obo¬
rožen. Imel bo večcevni avtomatski top
kalibra 25 mm. Ta top še ni gotov, zato bo
v začetku imelo letalo F-15 že dolgo znane
avtomatske topove kalibra 20 mm M-61
imenovane »VULKAN«. F-15 bo nosil tudi
dva tipa samovodenih raket »zrak-zrak«. En
tip je namenjen za borbo na srednji raz¬
dalji, drugi pa za borbo od blizu.
Najvažnejše v elektronski opremi je novi
dopolerski radar, težak okoli 270 kg. Ta lah¬
ko odkrije vsako letalo v zraku na razdalji
do 80 km — avtomatsko pa spremlja cilj
do 18 km.

Konstruktorji so imeli pri PHANTOMih gle¬
de vidljivosti iz kabine slabe izkušnje, zato
imajo lovci F-15 mnogo boljšo vidljivost.
Radar bo opozoril pilota tudi na približeva¬
nje letal v zadnji polsferi. Vgrajene bodo
tudi elektronske naprave za motenje opa¬
zovalnih radarjev in vodenih raket »zemlja-
zrak«.

Sedaj preizkušajo 18 letal iz predserije.
Preizkusni piloti morajo testirati letala
23000 ur v zraku preden bodo dobila dovo¬
ljenje za začetek serijske proizvodnje, to
pa je točno štirikrat več, kot pri PHANTO-
MU II.

MAL5 OGLASI

Kupim letalski motorček s prostornino od
2 do 3 ccm z nekaj goriva in podrobnimi
navodili za sestavo goriva. Cena naj bi ne
presegla 250,00 din. Ponudbe pošljite na

naslov:

Miroslav llenič
Partizanska pot 12b
68340 ČRNOMELJ

Kupim dva tuljavnika z VF jedrom premera
8—9 mm, TV medfrekvenčni transformator
in okrog 2 m PVC žice. Ponudbe s ceno
pošljite na naslov:

Vojko Jelenko
Besnica 2
61261 Dobrunje

Prodam sestavljiv model motornega čolna
VOSPER tovarne Veron. Dolžina 140 cm, pri-

Vse to seveda ne gre tako hitro, zato bodo
prve enote dobile ta letala šele sredi leta
1975, množično pa se bodo pojavila v
USAF šele v naslednjih letih — to je med
1980 in 1985.

Lovec F-15 EAGLE je dvomotorni enosed.
Ima visoko postavljeno delta krilo. Dva mo¬
torja se nahajata v aerodinamičnih gondo¬
lah, ki sta oddvojeni od trupa letala.

TAKTIČNO TEHNIČNI PODATKI LETALA F-15

— dolžina krila 19,1 m

— razmah kril 12,8 m

— višina letala 5,5 m

— teža letala 18150 kg

— maksimalna vzletna teža 25400 kg

— potisk enega motorja (forsažj 11250 kp

— kratkotrajna maksimalna hitrost 2,5 Mach

— maksimalna hitrost 2,3 Mach

— maksimalna hitrost na nivoju morja
1470 km/h

— dolet 4800 km

— vrhunec (plafon) leta 18900 m

— vzletna steza (do 15 m višine) 610 m

— pristajalna steza (s 15 m višine) 1220 m

— teža oborožitve 6000 kg

— top kalibra 25 mm 1

— nabojev za avtomatski top 750

— rakete srednjega dometa 4

— rakete krajšega dometa 4

rejen za radijsko vodenje, ter za motorček
do 10 ccm. Cena 2500,00 din.

Matjaž Kapun
Moše Pijade 22
Ljubljana
Tel. 320-648

Prodam več originalnih ameriških načrtov
za RC letalske modele v merilu 1:1.  Cena
za posamezen načrt je 40,00 din.

Igor Majer
Borovnica 119
61353 Borovnica

Kupim dobro ohranjen elektromotorček na
220 V. Navedite število obratov. Cena naj ne
presega 100,00 din.

Marjan Lanegger
Tržišče n. h.

63250 Rogaška Slatina

TIM 4 74|75 163

daljinsko

vodenje

Jan Lokovšek

RC HETERODINSKI SPREJEMNIK (IV)
UGLAŠEVANJE SPREJEMNIKA

Za uglaševanje RC heterodinskega sprejem¬
nika potrebujemo primeren oddajnik (za
področje 72 MHz), visokoohmsko slušalko,
univerzalni merilni instrument in akumula-
torčke ali baterije. Preden se lotimo česar¬
koli, se še enkrat prepričamo, da so kristali
res pravi, t.j. da je razlika frekvenc res
460 kHz.

Sprejemnik priključimo na baterijo prek
mA-metra in stikala, kot je to razvidno s
slike 14.

na
.točko 92

STIKALO '

:4 ( 8k

mA

na točko 93.

SPREJEMNIK

Sl. 14 Merjenje porabe sprejemnika

Zaenkrat pustimo kvarc še zunaj in prav ta¬
ko tudi oddajnik ob strani. Izmerimo porabo
(tok)! Ta mora biti okoli 8 mA, če napaja¬
mo sprejemnik s 4,8 V in imamo v vezju
3,5 V zener-diodo. Vsekakor tok ne sme
biti večji od 10 mA. Če je, hitro izklopimo
in ne nadaljujemo prej, dokler napake ne
odpravimo. Tok je bil lahko prevelik morda
zato, ker smo pri priključevanju zamenjali
+ in —.V tem primeru — da vas poto¬
lažim — je elemente (transistorje in kon¬
denzatorje) zaščitila zener-dioda. Vsekakor

pa je tok prevelik tudi, če je zener-dioda
narobe prilotana v vezje!

Torej, ko imamo primeren tok (8 mA), na¬
daljujemo. Najprej moramo pognati v tek
lokalni oscilator. Če vtaknemo kvarc v pod¬
nožje, mora tok malo narasti (od 8 na 8,1
mA). To pa še ni zanesljiv dokaz, da osci¬
lator dela. O tem se prepričamo z merje¬
njem napetosti na oscilatorskem transistor-
ju T5. V-meter naj nima večje porabe od
100 ^A (10 kOhm/volt). Sponko minus pri¬
ključimo na maso (točka 93), plus pa na
emiter T5 (sponka 27 ali 38). Ko ni kristala,
izmerimo napetost okoli 0,45 V. Ko je kvarc
v podnožju in oscilator dela, pa naraste na
približno 0,7 V. Če nimamo primernega V-
metra, si lahko pomagamo z Iskrinim indika-
cijskim instrumentom. Ta povsem zadostu¬
je za naše nezahtevno delo. Vezavo takega
instrumenta (s preduporom) prikazuje sli¬
ka 16.

Če oscilator še ne dela, ga moramo po¬
gnati z vrtenjem visoko frekvenčnega jedra
v tuljavi L4 tako, da bo napetost na emi-
terju T5 čim večja. Na vsak način moramo
spraviti oscilator v red. Ker je to eden od
bistvenih delov sprejemnika, nima pomena
nadaljevati z delom, če tu ne uspemo! Vse¬
kakor pa skoraj ne bo drugih problemov,
če bomo solidni pri delu!

Ko oscilator dela, sprejemnik izklopimo in
»privežemo« prek primernega kondenzatorja
visokoohmsko slušalko na NF izhod spre¬
jemnika. Priključitev prikazuje slika 15.

35 i2v

2000n SLUŠALKE

93jM/SAl

SI. 15 Priključitev slušalke

Ponovno vključimo in poslušajmo. V slušalki
mora vladati skoraj popolna tišina. Izmeri¬
mo napetost na kolektorju detektorskega
transistorja T4. Ta mora biti blizu celih
3,5 V. Izmerimo še napetost na emiterju
transistorja T2 (točki 7,54), ki mora biti
okoli 0,35 V. Ta napetost daje informacijo
o ARF.

164 TIM 4 74 75

Če je vse tako, vključimo oddajnik. Posta¬
vimo ga na drugi konec mize in mu privo¬
ščimo 10 do 20 cm antene. Poslušajmo. Na¬
vadno v slušalki že slišimo malo tona. Če
ne, primaknemo oddajnik malo bliže sprejem¬
niku. Zavrtimo sedaj jedro v tretjem med-
frekvenčnem transformatorju (t 3] tako, da
se ton čimbolj okrepi. Storimo nato enako
z jedri t2 in nato t1. Ton je vedno močnejši!
Uglasimo še jedri tuljav L1 in L2. Zdaj je ton
že prav močan. Odnesimo oddajnik v drugi
kot sobe. Še vedno naj ima le 10 do 20 cm
antene. Priključimo zdaj V-meter na emiter
T2, kot to prikazuje slika 16.

Sl. 16 Merjenje napetosti na emiterju T2

Ko je oddajnik izključen, izmerimo napetost
med 0,3 do 0,4 V. Če pa oddajnik vklju¬
čimo, se odklon kazalca zmanjša (deluje
ARO). Ponovimo ves postopek uglaševanja
tako, da dosežemo čim manjši odklon ka¬
zalca instrumenta. Odnesimo oddajnik v so¬
sednjo sobo. še vedno moramo dobro sli¬
šati ton, pa čeprav kazalec ni več blizu
ničle; morda kaže že npr. 0,2 V.

Če ste se »pregrizli« skozi ves ta posto¬
pek, je sprejemnik že uglašen in v redu
deluje. Preostane nam le še, da kanemo po
kapljico voska na vsako VF jedro, da ga
fiksiramo.

Večini ves ta postopek ne bo delal težav.
Gotovo pa se bo komu tudi zataknilo. Kaj
je temu lahko najbolj pogost vzrok? Na pr¬
vem mestu je seveda površnost in nena¬
tančnost pri delu, pa tudi izbira elementov,
predvsem transistorjev, ni brez pomena. Naj¬
bolj zahteven je T1. Ta naj bo res dober,
najbolje BF 198 aii BF 254. Najmanj težav
nam dela T5; ta je lahko tudi BC 107. Sicer
pa je skoraj edina težava, ki nastopi pri
tem sprejemniku, ta, da zaniha medfrekvenč-
ni ojačevalnik. To se dogaja takrat, ko po¬
leg običajnega tona slišimo v slušalki še
kakšne šume in piske. Najzanesljivejši do¬

kaz za to, da medfrekvenčni ojačevalnik
niha, dobimo zopet z merjenjem napetosti
na emiterju transistorja T2. Ko je oddajnik
izključen, mora biti le-ta približno 0,35 V.
Če pa je ta napetost majhna aii pa celo
blizu ničle, smo lahko prepričani, da ima¬
mo opravka z nihanjem. To nihanje lahko
odpravimo tako, da povečamo vrednost upo¬
ra R4 na npr. 750 Ohmov, če še ni v redu
naprej na 820 Ohmov, 910 Ohmov, največ
pa do 1 kOhma. Če ne uspemo z 1 kOhmom,
zamenjamo transistor T1. Nasprotno pa z
manjšanjem upora R4 povečujemo ojačanje
medfrekvenčnega ojačevalnika in s tem se¬
veda povečujemo občutljivost sprejemnika.
Jasno je, da si to lahko privoščimo le te¬
daj, če pri tem medfrekvenčni ojačevalnik
ne zaniha. Sicer pa lahko zmanjšujemo
vrednost upora R4 vse do 270 Ohmov.

Pri kupovanju diode pazimo, da bo res si¬
licijeva (BA in ne AA tipi). Če smo se
zmotili pri tem, bo občutljivost sprejemni¬
ka slaba. Tudi slaba kvaliteta VF jeder po¬
slabša občutljivost sprejemnika. Kakor smo
dejali že prej, so jedra za TV medfrekvenč-
ne transformatorje (30 MHz) dovolj dobra.
Nekaj besed posvetimo še kondenzatorju
C11. Ta naj bo čim boljši; najbolj ustreza
Iskrin 1 pF/63 V, lahko tudi 0,68 pF/63 V. Ko
kasneje sprejemnik uporabljamo, mu privo¬
ščimo najmanj 50 cm antene za avtomobil¬
ski model, 70 cm za ladijski in do 120 cm
za letalski model.

Ne pozabimo, da je sprejemnik le del si¬
stema. Da bi bil sistem popoln, moramo
poleg oddajnika imeti še dekoder in servo-
mehanizme, kot to prikazuje slika 17.

Dekoder in servomehanizmi morajo seveda
ustrezati sistemu, za katerega se odločimo
(analogni ali digitalni). Različne dekoderje
in servomehanizme pa si bomo ogledali v
naslednjih nadaljevanjih.

TIM 4 74|75 165

ZIMSKO VESELJE Z MALO ŽELEZNICO

Anka Vesel

Pred nami je čas, ko nas bodo dež, sneg
in mraz bolj ali manj priklenili v zaprte
prostore. Treba si je torej izmisliti kakšno
tako vrsto razvedrila, ki ji vse te vremen¬
ske nadloge ne bodo mogle do živega.

Kaj naj bi to bilo?

Spet vam bo na pomoč priskočila tovarna
tehničnih igrač — Mehanotehnika iz Izole.
Iz bogatega izbora svojih igrač vam predla¬
ga nakup male železnice, se pravi garnitu¬
re tovornega vlaka HO. Naj vam garnituro
podrobneje opišem: za 185,00 din boste v
lični škatli dobili lokomotivo Penn Central,
3 tovorne vagone, škatlo za bateriji (vza¬
mete dve 4,5 V) in končno še krožno želez¬
niško progo, dolgo okoli 3 m. K tej garnituri
pa lahko dokupimo še dodatne vagone,
vsak stane 16,00—18,00 din, sama lokomo¬
tiva je 69,00 din, tudi tire si lahko podalj¬
šate z dodatnim nakupom. V Ljubljani je
seveda lahko: v Tavčarjevi ulici je trgovi¬
na, ki je najbolje založena prav z malimi
železnicami, lep izbor pa imajo še pri
Nami ter v Centromerkurju. Drugje v Slo¬
veniji boste lahko kupili malo železnico v
vseh trgovinah z mešanim blagom ali v po¬
slovalnicah omenjenih trgovskih podjetij.
V TIMu smo pred leti v vsaki številki ob¬
javili tudi prispevek za ljubitelje malih že¬
leznic. Kdor si lahko sposodi te letnike
(1970—1973), bo lahko marsikaj še sam do¬
dal, veliko dodatkov boste z malo truda in
komaj omembe vrednimi stroški napravili
sami. In čim več dodatkov si boste omi¬
slili, tem bolj se boste ogrevali za to raz¬
vedrilo, saj vas bo vodilo malce v make-
tarstvo, zanimati se boste začeli za elek¬
troniko malih železnic, za signalizacije, za¬
čeli boste opazovati okolico železnice v

vašem kraju, skratka — nešteto dela in
možnosti je pred vami v teh zimskih dneh
ob mali železnici.

Mala železnica je igrača za mlado in sta¬
ro. Ta pomanjšani hlapon, ki bo dirja! v
vaši sobi, bo privabil tudi domače gledal¬
stvo in vsa družina bo lahko prebila kako
prijetno urico ob njem. Če boste okolico že¬
leznice obdali še z maketami dreves, hiš,
grmovja, cest, s predori ali viadukti, bo
to sploh imenitna paša za oči. Te makete
bodo iznajdljivi in predvsem marljivi nare¬
dili — kot rečeno po starih Timovih na¬
črtih — sami, tisti pa, ki za to opravilo
ne bodo imeli časa, lahko drevesa in travo
in mah in signale ter še vse kaj drugega
kupijo pri Mehanotehniki oziroma v trgo¬
vinah, kjer prodajajo igrače. O tem še kaj
več v naslednji številki naše revije.

166 TIM 4 74 75

leteča maketa

motornega

letala

avia B-524

Tone Pavlovčič

Prišli smo do reber za zgornji del trupa.
Spodnji del trupa ste gotovo že izdelali
in ga tudi vzeli s šablonske deske, na ka¬
teri bomo sedaj sestavljali zgornji del. Raz¬
pored je isti in zato lahko sestavljate na
istem načrtu. Potrebno je le, da si najprej
izrežete vsa rebra iz balsinega furnirja de¬
beline 2 mm, razen rebra št. 1 in rebra št.
9. Ti dve rebri izrežete iz letalskega veza¬
nega lesa debeline 2,5 mm. Prvo rebro ni¬
sem risal, ker je zgornja polovica enaka
spodnji polovici, le da nima utorov za
nosilca motorja.

Rebra postavite prek načrta na šablonsko
desko prav tako natančno kot ste postavili

spodnje dele reber. Pazite pri tem, da bodo
stala vzporedno in predvsem pravokotno na
šablonsko desko. Prekrivate prav tako z le¬
tvicami iz balsinega lesa debeline 2x5
mm in prav tako po eno z vsake strani
prilepite ob rebra najprej takoj ob šablon¬
ski deski. Nato eno letvico prek reber na
vrhu in nato vse ostalo prav tako kot ste
to napravili pri spodnjem delu trupa.
Štirinajsto rebro je obenem že nosilec re¬
ber navpičnega repa. Na mesta, ki so črt¬
kano zarisana, prilepite ostala rebra navpič¬
nega repa, tako kot je to narisano na skici.
Ta kos navpičnega repa pričnete sestavljati
šele potem, ko ste že prekrili ves trup z
letvicami. Na trup najprej položite rebro
št. 20 in vanj na prednjem koncu zatak¬
nete del št. 15. Nobene stvari med seboj
ne zalepite, pač pa vse spenjajte z bucika¬
mi. Nato namestite še rebra št. 19, 18 in
16 ter nanj še del 17, ki zaključuje prednjo
krivino navpičnega repa. Ponovno preglejte,
če stoji vse pravilno in pravokotno in pred¬
vsem, če rep ni vzdolžno zvit, in šele nato
zalepite vse dele na stičnih delih.

Rebro št. 9 ima ob strani utor, ob katere¬
ga lepite letvice, ostalo pa ostane prosto
za kabino. Podoben lok bomo kasneje po¬
stavili tudi nad rebro št. 8 in ob ta dva
loka zalepili prozoren celuloid, s katerim
bomo izdelali kabino, toda o tem se bomo
pomenili kasneje. Za sedaj je dovolj, če
vse izdelate samo do tu. Pustite vse lepo
vpeto na šablonski deski, kajti prihodnjič
bomo nadaljevali z vodoravnim repom, ka¬
terega bomo kar takoj zalepili v zgornjo
polovico trupa medtem ko je še na šab¬
lonski deski.

Za ta mesec imate, upam, dovolj dela in po¬
trebno je le, da ste pri delu vedno natanč¬
ni in da skušate vsako stvar izdelati čim
bolje, če pa vas zanima karkoli v zvezi s
tem modelom, mi lahko pišete v uredni¬
štvo in ne pozabite mi opisati potek va¬
šega dela. Kdor more, naj pošlje tudi sliko
do tu izdelanega modela. Toda pišite mi le
v uredništvo in ne bodite jezni, če posamez¬
nikom ne odgovarjam, ker tega tudi v bo¬
doče ne bom utegnil. Vaša pisma mi slu¬
žijo le za skupen odgovor vsem, ki morda
pridejo do podobnih težav ali želja in ra¬
bijo prav tako pojasnilo ali navodilo za
svoje nadaljnje delo.

Torej nasvidenje v naslednji številki.

TIM 4 74|75 167

dve viseči polički

Drago Mehora

Tistim, ki radi kaj lepega in koristnega iz¬
delajo iz lesa, predlagam izdelavo dveh ma¬
lih poličk za pritrditev na steno. Kot je
razvidno s slike, gre za dve polički. Ena
bo služila za namestitev posodic za diša¬
ve in začimbe, druga pa bo visela v kotu
in boste nanjo postavili kak okrasen pred¬
met.

Edini material, ki ga boste potrebovali in
hkrati tudi edino, kar bo treba kupiti, je
kos 10 mm debele smrekove deske. Velik
naj bo 40 X 70 cm. Iz njega boste lahko
izdelali obe polički; biti pa mora res lep
kos, brez grč in drugih napak in kar se da
gladko poskobljan. Desko zgladite še s fi¬
nim brusnim papirjem. Na primerno velik
kos belega kartona ali na debelejši risalni
papir narišite natančno vse sestavne dele
po merah, ki so označene v načrtu. Dele
pazljivo izrežite s škarjami, položite dru¬
gega za drugim na desko in jih občrtajte
z ošiljenim trdim svinčnikom. Izrezane dele
položite na desko v takšni razvrstitvi, da
boste mogli desko najprej razžagati na tri
dele, kar bo znatno olajšalo poznejše izre¬
zovanje z rezljačo.

Izžagovanje delov, zlasti profilov nosilcev,
bo malo težje zaradi debeline deske, ven¬
dar pa ne bo prehudo, saj je smrekov les
dokaj mehak. Morda boste res potrgali ne¬
kaj žagic, ampak nazadnje bo vendarle vse
lepo izrezljano. Robove profilov (ne polic)
posnemite s fino lesno rašpo, tako da bodo
zaokroženi, potem pa jih zgladite s stekla¬
stim papirjem. Pri žaganju pazite na to, da
bodo zareze za sestavljanje delov take ši¬
rine kot je debelina deske, namreč 10 mm.
Poličko za dišave in začimbe (poper, pa¬
prika, cimet, žbice, kumina, morda ruski in
šipkov čaj, kamilice in kar je še takšnih
reči) smo narisali v takšni velikosti, da je
mogoče nanjo postaviti osem lončkov od
VEGETE. Ti lončki so iz močnega stekla in
imajo precej velike plastične pokrovčke, ki
se dajo dobro priviti. Ker so prozorni, niso
potrebne etikete z napisi, saj se dobro vidi,
kaj je v njih. Zberite torej teh osem lonč¬

kov (morda bo potrebna majhna zbiralna
akcija pri sosedih), odstranite ovoje z na¬
pisi in jih dobro očistite. Prepričan sem,
da bo vaša mama takšne poličke z lončki
zelo vesela.

Izdelano poličko pobarvajte s temno lužno
barvo (črno, temnorjavo ali rdečo). Lakira¬
nje je čisto odveč, pač pa vam priporo¬
čam, da poličko natrete z voskom, parafi¬
nom ali gosto parketno pasto in jo nato
zlikate z mehko krpo. Polička bo tako do¬
bila medel lesk pa tudi tekstura lesa (risba
letnic) bo postala izrazitejša.

Kotno poličko boste obesili v primeren kot
v kuhinji ali v sobi. Na spodnjo poličko
lahko postavite uro budilko, ki največkrat
stoji kar na kuhinjski kredenci, na gornjo
pa kak kipec ali vazico ali kak drug okra¬
sen predmet. Če se vam zdi, da bi uteg¬
nili predmeti zdrsniti s polic, nalepite na
zunanje robove polic poldrug centimeter
široke trakove iz temnega furnirja. Dobite
ga med lesnimi odpadki v mizarski delav¬
nici.

Naj opozorim, da obe nosilni steni kotne
poličke nista popolnoma enaki. Ena naj bo
takšna, kot je na načrtu, druga pa je sicer
enaka, le za en centimeter širša. To je po¬
trebno zato, da ju lažje spojimo v pravem
kotu. širšo steno prilepite na ožjo in jo
pribijte z žebljički.

Polički za dišave lahko po želji dodate še
zadnjo steno. Za to uporabite tanko ve¬
zano ploščo v velikosti 360 x 330 mm. Na¬
lepite jo in pribijte na robove nosilcev in
poličk. Polička bo še čvrstejša, seveda pa
tudi nekoliko težja.

Za pritrditev poličk na steno si urežite iz
aluminijaste pločevine obešala, kakršna
vidite na sliki desno zgoraj in levo spodaj.
Obešalo za kotno poličko upognite v pravi
kot in ga pribijte na nosilca.

Naj še povem, da navadni žeblji, zabiti v
zid, kaj slabo drže. Kmalu se zrahljajo in
izpadejo. Zato vam priporočam, da kupite
v trgovini plastične vložke s pripadajočimi
kljukicami. V zid izvrtajte z vrtalnikom
ustrezno velike luknjice, zabijte vložke do
konca, nato pa uvijte vanje ustrezne klju¬
kice. To bo zanesljivo držalo.

Kdor želi izdelati večje poličke, naj pri¬
merno spremeni mere v načrtu.

170 TIM 4 74 75

128

miniaturni motorji
z notranjim izgorevanjem

Peter Bezgovšek

Gotovo so že mnogi od vas videli kakšen
motorček na letalskem modelu, avtomo¬
bilčku ali na brodarskem modelu. Toda le
redki bi lahko povedali kaj več o tej majh¬
ni, a zelo zanimivi stvarci. Zato bom na¬
pisal nekaj osnovnih stvari o miniaturnih
motorjih z notranjim izgorevanjem.

Zelo velika večina teh motorčkov so batni
motorji z dvotaktnim delovnim ciklusom ter
samovžigom goriva. Delovna prostornina se
giblje od 0,16 ccm do 10ccm, včasih tudi
več. Moram pripomniti, da so včasih mode¬
larji uporabljali motorje z električnim vži¬
gom, torej s svečico, ki je dajala iskro,
potrebno za vžig goriva. Celo štiritaktne
izvedbe so se tu in tam pojavile, vendar
se je pokazalo, da imajo ti motorji precej
pomanjkljivosti, predvsem pa so preveč
zapleteni.

Zato si najprej poglejmo princip delovanja
dvotaktnega miniaturnega motorja s samo¬
vžigom mešanice v valju. Klasično zgradbo
takšnega motorčka vidimo na sliki (1). Pri¬
kazana sta oba delovna takta. V prvem tak¬
tu se giblje bat navzdol. Skozi izpušni ka¬
nal stečejo na prosto najprej izgoreli plini,
ki so nastali v prejšnjem taktu. Takoj za¬
tem se odpre prelivni sesalni kanal, skozi
katerega porine bat s svojo spodnjo stranjo
iz ohišja motorčka mešanico v valj. V dru¬
gem taktu se mešanica v valju komprimi-
ra, medtem se na gredi odpre odprtina in
skozi vplinjač začne teči zrak. Mešanica
zraka in goriva, ki nastane v vplinjaču, steče
po votli gredi v ohišje motorčka. Tempe¬
ratura mešanice se med stiskanjem viša
in ko doseže vnetišče goriva, se mešanica
vžge. Ker se to zgodi malo prej, ko bat
preide zgornjo mrtvo točko, povzroči širje¬
nje plinov, ki nastajajo pri zgorevanju, hitri
gib navzdol. Ko se odpre izpušni kanal, se
zopet prične prvi takt.

Namesto votle gredi imajo nekateri mo¬
torčki na zadnji strani ohišja vgrajen po-

1 — žarilna svečica, 2 — glava valja, 3 —
valj, 4 — izpušni kanal, 5 — bat, 6 — batni
sornik, 7 — ojnica, 8 — pokrov ohišja, 9
— gred, 10 — vplinjač, 11 — odprtina v
gredi, 12 — nastavek za eliso

7. TAKT 2.TAKT

Slika 1. Zgradba GLOW-PLUG motorčka SU¬
PER TIGRE G-20 in shematični prikaz obeh
taktov delovanja

seben kolut, ki ima krožni izsek odstra¬
njen. Ta kolut, ali kot mu pravimo krmilni
disk, ima enako vlogo kot votla gred z
odprtino. Motorčki s krmilnim diskom ima¬
jo vplinjač na zadnji strani in jih lahko
hitro spoznamo.

Gotovo ste že videli, da imajo nekateri mo¬
torčki v valjevi glavi vgrajen vijak, drugi
pa imajo v glavi privito nekakšno svečico.
Prvim pravimo, da so dieselski motorčki,
drugi pa so glow-plug. Naj poudarim, da obe
vrsti motorjev delujeta na principu samo¬
vžiga goriva, torej na dieselskem principu.

172 TIM 4 74|75

Slika 2. Dve izvedbi motorčka SUPER TI¬
GRE G-20. Na levi dieselska izvedba, ki ima
moč 0,35 KM pri 17500 vrt/min, na desni pa
glow-plug izvedba, ki zmore 0,5 KM pri
19500 vrt/min. Oba imata prostornino 2,5
ccm

Glow-plug je angleška beseda za svečico,
ki je privita v glavo in jo potrebujemo le
za zagon (sl. 2).

Oglejmo si pobliže zgradbo dieselskega
motorja na sliki (3). Glava motorčka je kon-

Slika 3. Glava dieselskega motorja SUPER
TIGRE G-20

struirana na zanimiv način. Na zgornjem
delu valja je vgrajen še en bat, pravimo
mu protibat. Protibat je zelo tesno vgrajen
v valj in ga lahko premikamo le s pomo¬
čjo vijaka na glavi. Navzgor pa ga porinejo
stisnjeni plini v valju. Protibat nam služi za
spreminjanje kompresijskega razmerja.
Kompresijsko razmerje je razmerje med
največjim in najmanjšim volumnom med
glavo in batom. Največji volumen je, kadar
je bat v zgornji mrtvi točki. Za vžig mo¬
torčka potrebujemo običajno manjše kom¬
presijsko razmerje kot za delovanje. Diesel-
ski motorji uporabljajo za gorivo mešanico
etra, petroleja in ricinusovega olja. Eter
olajša vžig, petrolej ima veliko toplotno moč,

ricinusovo olje pa maže vse gibljive dele.
Kadar hočemo dobiti iz motorčka čim več
moči, dodamo gorivu še posebne dodatke,
ki povečajo moč motorja, vendar skrajšu¬
jejo življenjsko dobo. Dieselski motorji ima¬
jo običajno gibno prostornino od 0,5 ccm
do največ 5 ccm. Najbolj pogosti pa so
dieselski motorčki z gibno prostornino
2,5 ccm.

Zgradba glow-plug motorčka je razvidna iz
slike (1). Že na prvi pogled vidimo, da je
kompresijsko razmerje pri glow-up motor¬
čku stalno in da se prostornina zgornjega
dela valja ne da spreminjati. Motorji te
vrste nimajo protibata, temveč je na zgor¬
nji rob valja pritrjena valjeva glava. V glavo
je privita žarilna svečica, ki si jo lahko
bolj podrobno ogledamo na sliki (4). če

kontaktni čep
izolacija in tesnilo
telo svečice
žarilna nitka

Slika 4. žarilna svečica. En pol akumulator¬
ja priključimo na ohišje motorja, drugega
pa na kontaktni čep

priključimo na svečico kontaktno kljukico,
ki je povezana z akumulatorjem napetosti
1,2 do 2 V, žarilna nitka zažari, žarilna nit¬
ka je iz posebne zlitine, iridija ali platine.
Svečico potrebujemo zato, ker glow-plug
motorji uporabljajo za gorivo mešanico me-
tilnega alkohola in ricinusovega olja. Ker
ima metilni alkohol višje vnetišče kot eter,
se ob sami kompresiji v valju ne bi segrel
dovolj. Zato si pomagamo z žarilno sveči¬
co. Ko se po nekaj sekundah delovanja mo¬
torja nitka dovolj segreje, lahko kontaktno
kljukico odstranimo, saj naprej žari nitka
sama, čeprav skoznjo ne teče več električni
tok.

Večina sodobnih motorčkov so giow-plug
motorčki. Njihova največja prednost je večja
moč in bolj miren tek, čeprav je za proiz¬
vajalca še bolj pomembna enostavnejša
zgradba. V slabo lahko štejemo glow-plug
motorjem to, da potrebujejo izvor električ-

TIM 4 74|75 173

ne energije (akumulator) za vžig ter da
neradi vžigajo, kadar so vroči. Zato so pred¬
vsem motorji z gibno prostornino, večjo od
2,5 ccm skoraj izključno glow-plug motorji.

Zadnjih nekaj let pa je v prodaji tudi po¬
sebnež med miniaturnimi motorji, ki ga vi¬
dimo na sliki (5). To je motorček firme

Slika 5. Edini predstavnik z rotirajočim ba¬
tom med modelarskimi motorčki: GRAUP-
NER-VVANKEL. Pri 16500 vrt/min zmore 0,62
KM

Graupner v sodelovanju z japonsko firmo
O. S. Ta motorček je za sedaj edini pred¬
stavnik VVankel motorjev med modelarskimi
motorčki. Ima delovno prostornino 4,9 ccm
ter zmore 0,62 KM pri 16500 vrtljajih na
minuto. Njegova odlika je zelo miren tek
in majhna teža, pomanjkljivost pa težko
ročno startanje, predvsem pa visoka cena.
Tudi Graupner VVankel ima žarilno svečico
in torej spada med glow-plug motorčke.

Miniaturni motorčki so majhni, zato pa zelo
natančno izdelani. Pri tako majhnih dimen¬
zijah je natančnost še posebej važna, saj
pri velikih motorjih napaka do 1 mm še ne
pomeni velike nenatančnosti, medtem ko je
pri miniaturnih motorčkih napaka 0,1 mm
skoraj vedno že usodna. Zato zahtevajo ti
motorji še posebno skrbno ravnanje in pra¬
vilno vzdrževanje, če hočemo, da nam bo¬
do v veselje.

V prihodnji številki bomo zato spregovorili
o pravilnem ravnanju z motorčki in o pra¬
vilnem vzdrževanju.

RADIOAMATERJI £ 11

transistorski

brisalec

Vukadin Ivkovič

O multivibratorju smo v naši reviji že več¬
krat pisali. Gradili smo ga na razne načine
in v razne namene. To pot ga bomo upora¬
bili v avtomobilu, in sicer v obliki transistor-
skega brisalca vetrobranskega stekla.

Zima z dežjem in snegom povzroča avto¬
mobilskim voznikom razne težave, med
drugim tudi to nevšečnost, da morajo stal¬
no vključevati in izključevati brisalce, kar
jih dela živčne. Padavine so včasih močnej¬
še, včasih šibkejše. Vmes se tudi dogaja,
da delajo brisalci »na suho«, to je takrat,
kadar je padavin tako malo, da je vetrobran¬
sko steklo skoraj suho. Brisanje takega su¬
hega vetrobrana pa škoduje tako brisalcem
kot steklu. Pri dražjih avtomobilih se giblje¬
jo brisalci v dveh ali treh hitrostih, pa še to
ne zadostuje, zato so pričeli proizvajalci iz¬
delovati transistorske regulatorje hitrosti ali
točneje: regulatorje števila brisanj v minu¬
ti. Takšni brisalci delajo v časovnih interva¬
lih od 2 do 60 sekund. Lahko jih kupimo
v trgovinah (izdelujejo jih tudi domače to¬
varne), vendar pa so precej dragi, saj sta¬
nejo brez montaže nad 300 din.

Transistorski regulator hitrosti ni prav nič
zamotana zadeva, če pogledamo na shemo,
prikazano na naši sliki, lahko ugotovimo, da
desni del vezalne sheme ni nič drugega kot
multivibrator. Kot že vemo, je odvisno šte¬
vilo impulzov pri takšnih elementih od ča¬
sovne konstante RC, katero sestavljajo elek¬
trolitski kondenzatorji in upori v baznem
krogu.

Ker se mora brisalec vključiti v eni minuti
od dvakrat do šestdesetkrat, mora biti tudi
časovna konstanta našega regulatorja večja,

174 TIM 4 74 75

rele

X

o o

prav tako pa tudi upori in elektrolitski kon¬
denzatorji v baznem krogu. Brisalci so tako
konstruirani, da potrebujejo samo en to¬
kovni impulz za izvršitev brisanja in za po¬
vratek v začetni položaj. Glede na to mora
imeti tudi naš regulator takšen tokovni im¬
pulz. Trajanje tega impulza določa trimer
potenciometer upornosti 0,1 Mohma. števi¬
lo impulzov v minuti določa potenciometer,
ki je na shemi označen z 0,3 Mohma. Ker
je potenciometer 0,3 Mohma težje dobiti,
priporočamo, da vzamete namesto tega po¬
tenciometer upornosti 0,5 Mohma s stika¬
lom, kakršnega uporabljajo v radijskih spre¬
jemnikih. Stikalo uporabimo pri sprejemni¬
kih za prekinjanje toka iz krajevnega omrež¬
ja, upornost potenciometra pa za regulacijo
jakosti zvoka. Takšen potenciometer lahko
najdete v vsakem sprejemniku. Stikalo po¬
tenciometra uporabite za vključevanje in iz¬
ključevanje brisalcev, upornost potencio¬
metra pa — kot že rečeno —■ za regulacijo
števila impulzov v minuti.

Ko smo že pri vključevanju, povejmo še
nekaj o napajanju. Regulator dobiva ener¬
gijo iz avtomobilskega akumulatorja nape¬
tosti 12 V. Napetost vzemite šele po kon¬
taktu ključa, da se vam ne bi zgodilo, da bi
brisalci delali tudi potem, ko ste že za¬

pustili avtomobil in pozabili izključiti re¬
gulator.

Iz dosedanje razlage je razvidno, da gre za
multivibrator, katerega frekvenco lahko
spreminjamo z ročico potenciometra, oziro¬
ma z njegovo upornostjo. Impulzi, ki jih pro¬
izvaja multivibrator, so prešibki, da bi mo¬
gli poganjati motorje brisalcev, zato ojačuje
te impulze transistor (prvi z leve) na to¬
likšno vrednost, da lahko aktivirajo rele,
katerega kontakti spajajo vzporedno s sti¬
kalom za navadno vključevanje brisalcev.
Za naš brisalec je uporaben vsak rele na¬
petosti 6 V in upornosti 100 do 200 ohmov.
Takšen rele je mogoče najti pri stari dvo¬
glasni avtomobilski sireni, pa tudi med
raznim radiotehničnim materialom. Spreten
radioamater bo brez težave zgradil ustrezen
rele, če bo uporabil za vzorec že omenjeni
rele od dvoglasne sirene ali od zračne
sirene.

Pa še nekaj o transistorjih: Za multivibrator
bodo najbolj primerni domači transistorji
AC 540, za stikalo pa AC 550. Izbor transi-
storjev ni kritičen, zato bo amater lahko
našel ustrezne ekvivalente.

In na koncu: Tudi ta komplet delov lahko
nabavite kot komplet RK 3100, stane pa
okoli 120 din.

TIM 4 74|75 175

IZUMITELJSKI

KOTIČEK

• •

jože plečnik —
nestor slovenskih
arhitektov

Marko Drenovec

Ob koncu devetnajstega stoletja se pojavi
odpor proti nadaljevanju po starih, utrtih
poteh. Na pohodu so umetniki z moderni¬
mi pogledi in idejami, a kot vedno, mora
preteči precej časa, da jih sprejmejo in se
uveljavijo. Ta pojav ni nov in ga ni treba
posebej predstavljati.

Tudi v arhitekturi je v tem času zelo ži¬
vahno. Širom po svetu se pojavljajo sku¬
pine arhitektov z različnimi imeni in ozna¬
kami, a z enakimi cilji. V njih se zbirajo
in ustvarjajo mladi somišljeniki ne glede na
njihovo poreklo in pripadnost. Edino merilo
je znanje in želja po svobodnem izražanju.
Na Dunaju se je zbrala skupina umetnikov
pod imenom »Secesija«. Omenjamo jo zato,
ker so v njej delovali tudi naši umetniki in
je njen vpliv prek njih segal v naš prostor.
Ustavimo se danes ob Jožetu Plečniku, ka¬
terega delež v arhitekturi je ogromen in
priznan. Tudi on nam mora služiti za do¬
kaz, da majhen narod rodi velike sinove.
Sprehodimo se po njegovi življenjski poti,
na kateri je zapustil toliko spominov za ka¬
snejše rodove!

Bil je Ljubljančan, njegov rod pa je izhajal
s Krasa. Sprva je delal v očetovi mizarski
delavnici in delo z lesom ga je že zgodaj
pritegnilo. Kasneje v življenju se tudi ka¬
men in kovina nista upirala njegovim spret¬
nim prstom. Kaj kmalu so opazili, da je
njegova nadarjenost prevelika, da bi jo tro¬
šil le za izdelovanje in popravljanje stilnega
pohištva. Štirinajstleten je zapustil dom in
šel v Gradec na obrtno šolo. Talent, ki ga
je pokazal tu, je zopet kmalu zahteval še
nadaljnje korake v svet. V tistem času so

naše može vsa pota vodila najprej v cesar¬
sko prestolnico. Z znanjem in delom pod¬
krepljen je pogumen zakoračil in se vključil
v krog secesionistov. Ni dolgo trajalo in že
je bil cenjen med svojimi sodelavci. Poli¬
tične razmere pa so bile take, da mladim
Slovanom niso mogle dajati dosti upanja in
jih hrabriti na njihovih poteh. Na Dunaju
se je Plečnik srečal s kiparjem Meštrovi-
čem; postala sta dobra prijatelja in drug
na drugega sta vplivala s svojimi zamisli¬
mi. Kakor se je Meštrovič zanimal za arhi¬
tekturo, tako je Plečnik cenil likovno umet¬
nost in jo vklapljal v svoje delo.

Na povabilo češkega prijatelja je Plečnik
zapustil Dunaj in prevzel mesto profesorja
na šoli za umetno obrt v Pragi. Upal je, da
bo tam našel ugodnejša tla za svoje delo
in ni se uštel, češka vlada mu je ponudila
delo pri obnavljanju gradu Hradčani nad
Prago. Ponos nekdanjih vladarjev je preure¬
dil v rezidenco češkoslovaškega predsedni¬
ka. Vseskozi je snoval, delal in puščal sle¬
dove svojega umetniškega izraza. Takrat
mu je Meštrovič, s katerim je ohranil sti-

176 TIM 4 74 75

ke, predlagal, da bi vodil v Beogradu po¬
dobno šolo, kot v Pragi. Tehtal je svoje od¬
ločitve in slednjič le ostal v češki, katero
je ljubil kot svojo drugo domovino. Me¬
stu ob Vltavi je ostal zvest do konca prve
svetovne vojne. To niti ni čudno, saj je bil
v domovini tedaj skoraj nepoznan. S svojo
neuklonljivo naravo se je vseskozi izmikal
kakršnikoli podrejenosti in utesnjevanju v
ozke okvire.

šele po koncu prve svetovne vojne je pri¬
šel v Ljubljano. Na univerzi je postal pro¬
fesor kompozicije. Temeljito je preobrazil
našo arhitekturo, vzgajal je rodove razgle¬
danih in samostojnih ustvarjalcev in tvorno
spreminjal podobo glavnega mesta. Marsi¬
kdaj je pri tem naletel na odpor in nerazu¬
mevanje. V poznih letih se je rad zatekal
v samoto svojega ateljeja in se nekoliko od¬
tujil.

Samo bežen sprehod po Ljubljani, mimo
Križank do Narodne univerzitetne knjižnice
in dalje skozi tržnice na bregu Ljubljanice
do pokopališča na Žalah, kjer je slednjič
tudi sam našel prostor v slovenski zemlji,
nam predstavi Plečnika kot velikega mojstra
slovenske arhitekture.

TIM-ova NALOGA

Dragi mladi bralci in sodelavci TIM-a. Me¬
sec je naokoli in spet imate v rokah svojo
revijo. To pot z nekoliko drugačno nalogo
kot običajno, ki pa vas bo, upamo, priteg¬
nila in ne bo pretežavna. Če si boste ob
njej nabrali nekaj novega znanja in izku¬
šenj, bo naš namen popolnoma dosežen.
Pred vami je zelo »siromašen« načrt — tlo¬
ris pritlične, enostanovanjske hiše, zgraje-

TIM 4 74175 177

ne v že precej odmaknjenem času. S šte¬
vilkami so označeni posamezni prostori, za
katere pa nismo podali njihove namembno¬
sti. In kaj boste storili? Iz razporeditve in
velikosti prostorov boste hitro ugotovili, kaj
predstavljajo, kje je kuhinja in kje dnevna
soba. Ko si boste s tem na čistem, se bo¬
ste zamislili in dejali, da bi vi gradili dru¬
gače. Prezidajte v mislih in na papirju na¬
šo hišo! Edini pogoj je, da ostane skupna
velikost hiše neizpremenjena, prav tako pa
se ne sme spremeniti njen zunanji videz
(razporeditev oken in vrat) na tistih dveh
straneh, ki gledata na obe cesti. Na tako
predelanem načrtu označite velikost posa¬
meznih prostorov.

Nato izberite en prostor (morda dnevno so¬
bo ali kuhinjo) in predlagajte podrobnejšo
razmestitev sodobne opreme, ki nam nudi
vsakodnevno udobnost in ugodje. Odkrijte,

če ste nadarjeni za delo arhitekta za notra¬
njo opremo.

Tudi zunanjost hiše mora biti lepa in ure¬
jena. Tisti, ki imate večjo risarsko žilico,
narišite, kakšna bi bila »naša« hiša od zu¬
naj. Za to je treba spet kanček domišljije,
morda pozoren pogled na hišo v sosedstvu
in uspeh ne bo izostal.

Torej na kratko: 1. v predlaganem načrtu
določite namembnost posameznih prosto¬
rov in če se vam njihova razporeditev in
velikost ne zdita ustrezna, ga ob postavlje¬
nih pogojih spremenite: 2. opremite enega
od bivalnih prostorov in 3. narišite, kako
si predstavljate zunanjost hiše, ki mora bi¬
ti moderna in prijazna.

Dobro razmislite in nam kmalu pošljite
predloge. Zopet bomo izbrali nekatere za
objavo v TIM-u in nekoga med vami za nje¬
gov prispevek in trud nagradili.

NARAVOSLOVCI

I. morski
akvarij

Franc Potočnik

Najlepša pa tudi najzahtevnejša panoga ak¬
varistike.

Veliko akvaristov si je že zaželelo imeti
doma morski akvarij. Na prvi pogled bi to
bila kaj lahka naloga — saj so že imeli
bogate izkušnje s sladkovodnimi akvariji.
Vendar temu ni tako! Zavedati se moramo,
da morski akvarij postavlja pred nas po¬
vsem nove probleme in je kar precej zah¬
teven. Vendar pa to ni nerešljiva naloga,
zahteva le dobršno mero potrpežljivosti in
premisleka, žal pa velikokrat tudi precejšnja
finančna sredstva. Od svojega srečnega
lastnika pa morski akvarij zahteva še veli¬
ko mero pozornosti, saj se vsaka napaka
maščuje veliko hitreje in tudi močneje kot
pa v sladkovodnem.

178 TIM 4 74|75

NAJPREJ POTREBUJEMO OPREMO

Za morski akvarij so najprimernejši veliki
lepljeni akvariji. Pred običajnimi kotnimi
imajo celo vrsto prednosti, še najpomemb¬
nejša pa je ta, da nimamo nobenega oprav¬
ka s korozijskimi procesi na kovinskem og¬
rodju. O tej neprijetnosti bi vedeli starejši
akvaristi povedati marsikatero zanimivo
zgodbico, vse pa žal niso imele srečnega
konca . . . Seveda, s tem ko smo rekli, da
je lepljen akvarij najprimernejši, še ne po¬
meni, da je edino zveličaven. Prav tako lah¬
ko uredimo naše »mini morje« tudi v klasič¬
nem kotniku, vendar ga moramo še posebno
previdno izolirati pred vsakim stikom z
morsko vodo. Vendar pozor: za lakiranje ne
smemo nikoli! uporabljati »idealnih« odpor¬
nih lakov, katere uporabljajo za čolne ipd.,
saj so vsi po vrsti močno strupeni!
Poskrbeti moramo tudi za čim tesnejši stik
stekel, tako da bo reža, kjer bo imela voda
dostop do kita, čim manjša. Še najbolje
storimo, če te reže prelepimo z enakim le¬
pilom, kot se uporablja za lepljenje akva¬
rijev. še pomembnejše vprašanje od »kak¬
šen?« je »kako velik?«.

Že pri sladkovodnem akvariju smo se lahko
prepričali, da je velikost zelo važen faktor
— čim večji je akvarij, toliko bolj enostav¬
no je njegovo vzdrževanje. To velja za mor¬
skega še v podvojeni meri. V manj kot 100

litrski posodi bo imel uspeh le izkušen
morski akvarist — seveda če se nočemo
omejiti le na eno ali dve vrsti živali. Naj¬
boljši in najlepši so taki, ki imajo po več
sto litrov. Seveda pa nam postavljajo neke
omejitve sama velikost, še bolj — teža in
najbolj — cena.

Tehnična oprema je skoraj v celoti taka
kot pri sladkovodnem. Če si ogledamo po
znanih skupinah, bomo videli naslednje
razlike:

PREZRAČEVANJE

Biti mora kar najbolj izdatno, saj je sprot¬
no dovajanje kisika bistveno, da se obdrži v
akvariju zelo krhko ravnotežje, ki je precej
bolj labilno od tistega v sladkovodnem. Pro¬
cesi zagnitja so tu precej hitrejši, kmalu
bi kisika zmanjkalo in bi lahko pričeli po¬
tekati anaerobni — no, živalce bi že precej
prej preminile. Za izdatno prezračevanje so
torej potrebne zmogljivosti in kvalitetne
tlačilke, včasih celo več.

Kar zadeva filtriranja, vemo, da je v slad¬
kovodnem akvariju koristen pripomoček.
Tu pa je nujen in brez brezhibnega filtrira¬
nja ne moremo vzdrževati nobenega mor¬
skega akvarija. Načine filtriranja smo si že
ogledali, pa le nekoliko obnovimo in prila¬
godimo naše znanje! Zelo koristen, čeprav
ne povsem nujen, je filter v podlagi. Sicer
so mnenja o njem še deljena, vendar je
res, da se v taki podlagi mnoge vrste ži¬
vali bolje počutijo. Zares nujen pa je čim
večji zunanji filter. Zaradi financ se bomo
prav gotovo omejili na klasičnega, kjer za
krogotok skrbi prezračevalec. Je povsem
tak kot tisti, ki ga imamo že v sladko¬
vodnem, razlika je le v polnilu. Za morski
akvarij ne sme biti v filtru nič drugega,
kot zelo dobro izpran kremenčev pesek
različnih debelin. Po novejših raziskavah se
je izkazalo, da se voda veliko bolje čisti,
če prodira skozi filter od spodaj navzgor
in ne po klasičnem načinu, kjer gre v obrat¬
ni smeri. Kako to dosežemo? Na voljo ima¬
mo več načinov, s prakso pa bomo že prišli
do najučinkovitejšega, to pa je tak, kjer
je pretok najmočnejši.

Veliki peščeni filter naj bo stalno priklop¬
ljen! Poleg tega pa moramo imeti v priprav¬
ljenosti še manjši, prav tako zunanji filter,
v katerem pa imamo aktivno oglje. Vklju¬

čimo ga le po potrebi, ko se voda zamotni,
kar je siguren dokaz, da je prišlo do večjih
gnitij. Pogosto pomeni še zadnjo možnost
za rešitev položaja in če še ta odpove —
moramo zamenjati vodo, kar pa, kot bomo
videli,- pogosto ni ravno preprosto.

OSVETLJEVANJE

Za razsvetljavo uporabljamo zgolj fluores¬
cenčne cevi. Le-te nam dajejo dovolj svet¬
lobe, ne da bi obenem preveč segrevale
celega akvarija, saj bo otepanja s tempera¬
turo že brez tega čez glavo dovolj. Da si
zagotovimo kolikor toliko primerno spektral¬
no sestavo, kombiniramo cevi z barvno tem¬
peraturo 3500° K in 4500° K — o tem se
prepričajmo že ob nakupu. In še na nekaj
moramo paziti: morska voda neprimerno bo¬
lje prevaja električni tok od sladke. Zato
moramo izredno dobro izolirati vse kable in
kontakte. Saj že vemo, da znaša hišna na¬
petost 220 V. Ali veste tudi, da je za člo¬
veka lahko usodno že borih 50 V? Tu res
ni umestno skopariti z izolacijskim mate¬
rialom. To velja prav tako za vse ostale
električne napeljave ob akvariju.

VZDRŽEVANJE PRAVILNE TEMPERATURE

Običajno tehniko ogrevanja že poznamo in
jo tu uporabljamo povsem enako. Vendar
pride v poštev le v zimskih mesecih, pa še
to le v prostorih z zelo nestalno ali nizko
temperaturo. Večji problem je — ohlajeva¬
nje.

Splošno veljaven zakon pravi, da za vsako
naraščanje temperature za 10° C naraste
hitrost življenjskih procesov za 2—3-krat.
To velja do neke meje, ko pa se le-ta pre¬
korači, sledi pogin prizadetih organizmov.
Morje pa je naravnost idealen termostat,
kjer se temperatura in seveda tudi vsi
ostali pogoji spreminjajo le počasi ali pa
v neznatni meri. Živali in rastline iz morja
torej ne prenesejo niti velikih niti naglih
sprememb. (Vendar to ne velja za organiz¬
me obalnega pasu.)

Poleti moramo torej poskrbeti, da se tem¬
peratura ne bo dvignila nad ca. 20° C, 25° C
pa je že meja, ki pomeni propad akvarija.
Ohlajevanje je razmeroma enostavno, v
akvarij namestimo stekleno spiralasto cev
in poskrbimo za primeren pretok hladne

TIM 4 74|75 179

vodovodne vode. Stopnjo ohladitve narav¬
namo s hitrostjo pretoka vode, umestno pa
je, če ob takem hlajenju primaknemo iz svo¬
jega žepa v družinski proračun delež; kajne,
kako so točni ti inkasanti vsak mesec?

ZA UREDITEV AKVARIJA POTREBUJEMO
ŠE...

celo vrsto stvari. Prvi pogoj je — morska
voda. Tisti izmed nas, ki stanujete blizu
morja, se boste ob tem problemu le pomilo¬
valno nasmehnili, tisti izmed nas, ki pa
nismo tako srečni, bomo imeli s tem prob¬
lemom velike težave. Najboljša je seveda
naravna morska voda. Prevoz nekaj deset
ali celo nekaj sto kg vode z morja, da o
ostalem materialu niti ne govorimo, pa ni
prav nič preprost. Za transport nujno po¬
trebujemo primerno velike plastične! po¬
sode, nikoli kovinskih in pa — dobrovolj-
nega očeta ali strica z osebnim avtomo¬
bilom ...

V tujini dobimo v vseh specializiranih trgo¬
vinah (Graz ali Trst) že pripravljene in pa¬
kirane mešanice potrebnih soli, tako da si
morsko vodo pripravimo sami doma. Žal
niso preveč poceni.

Če imamo posebno veselje do kemije in
zveze v trgovini s kemikalijami, si vodo lah¬
ko pripravimo po naslednjem receptu:

Vse te sestavine raztopimo v 90 litrih de¬
stilirane vode, lahko tudi vzamemo dežev¬
nico ali celo prekuhano vodovodno vodo.

K tej mešanici dodamo še 10 litrov, v ka¬
terih pa smo posebej raztopili še kalcijev
klorid CaCI 2  X 6 H 2 0 145 g.

Tudi ta recept ni preveč poceni, saj mora¬
mo uporabiti le zelo prečiščene kemikalije,
ki so zelo drage, včasih pa tudi nedostopne.
Kakorkoli si že pripravimo umetno morsko
vodo, ji moramo pred uporabo dodati nujno

še 1/3 naravne. S tem smo dodali še vse
tiste elemente, ki v receptu sicer niso za¬
jeti zaradi premajhnih količin, so pa prav
tako pomembni.

Naslednja važna stvar, ki jo potrebujemo,
je material za ureditev podlage in ozadja,
dekorativni kamni ipd. Vse te stvari si mo¬
ramo prav tako prinesti z morja, kar je
sicer neugodno zaradi transporta, vendar
bo le tako akvarij učinkoval pristno in lepo.
Kakor bi bile morske školjke, polži in po¬
dobna »navlaka« v sladkovodnem akvariju
smešne in kičaste, prav tako se »sladko¬
vodni« material v morskem akvariju ne
obnese.

Nekateri akvaristi zagovarjajo »živ« pesek
za podlago in »žive« kamne. To pomeni,
da pustimo na tem materialu vse organiz¬
me in si prizadevamo, da jih ob prenosu
čim manj poškodujemo. Tak material da
sicer lepšo podobo končanega akvarija,
vendar pa je zelo dvorezen nož! Zelo hi¬
tro pride do odmiranja že na poti in v
komaj urejenem akvariju napravi pravo
opustošenje. Marsikoga je že minilo vsako
veselje do morske akvaristike prav iz tega
razloga. Za tako »živ« akvarij je potrebno
že zelo veliko izkušenj, brezhiben transport
in tehnika, ter precej — sreče.

Za nas pa je veliko bolj koristno, da ves
material dobro očistimo: pesek moramo
skrbno izprati, po možnosti že na morju, v
morski vodi. Če izpiramo s sladko vodo, se
nam rado pripeti, da pade gostota vode v
akvariju tako zelo, da povzroči pogin vsega
življa. Nujno potreben je t. i. areometer, in¬
strument, s katerim po potrebi določamo
gostoto vode. Za naš severni del Jadrana
znaša poprečna gostota oz. vsebnost soli
ca. 3,3 %! Ravnajmo se po tem, če si že¬
limo uspeha! Ravno tako moramo kontro¬
lirati vsebnost soli v vsaki umetno naprav¬
ljeni mešanici in še sprotne meritve v ak¬
variju. Zaradi izhlapevanja imamo včasih kar
precej dela z dolivanjem nove, seveda de¬
stilirane vode.

Kamne pa spiramo pod močnim curkom,
najbolje pa je, če jih dodobra odrgnemo s
ščetko. Pri izbiri kamnov že na morju pa¬
zimo, da izberemo take, da iz njih doma
lahko zložimo primerno ozadje. Stiroporna
stena tu odpade, saj je kemična aktivnost
morske vode neprimerno višja kot pri
sladki.

180 TIM 4 74[75

Ozadje si lahko izdelamo še drugače:

Na ravni podlagi naredimo ozadje iz mavca.
Dokler je še mehak, ga najlažje oblikujemo,
vključimo lahko še kamenje ipd. Ko se že
nekoliko strdi, ga končno oblikujemo z
nožem. Paziti moramo, da ne naredimo pre¬
tanke plošče, ki bi se hitro zlomila. Upo¬
števamo seveda mere našega akvarija (zu¬
nanje mere]. Ko je mavec že povsem otrdel,
ga prebarvamo. Vzemimo take barve, da ne
zalijejo naravne strukture mavca, čisto pri¬
merne so navadne vodene. Barvni toni naj
se ujemajo po možnosti z vdelanim mate¬
rialom, predvsem pa ne smejo biti preži-
vahni. Z nekoliko spretnosti nam uspe še
kar dober posnetek koščka naravne obale.
Končano ozadje namestimo za in ne v ak¬
varij, ter ne preblizu, ker ga moramo z
vrha še osvetliti, najraje z razmeroma šib¬
ko fluorescenčno cevjo. Tako postavljeno in
osvetljeno ozadje se nam zdi, kot da bi bilo
postavljeno v sam akvarij in se po tem
prav nič ne loči od stiroporne stene. Po¬
skrbimo še, da ne bi svetloba prodirala
od strani in da se z vrha ne more zaprašiti.
Najbolje je, da je pod skupnim pokrovom
s samim akvarijem. Tako ozadje ima le
eno slabo stran: občasno moramo očistiti
tudi zadnje steklo, sicer postane prevara
očitna. Prednost pa je v tem, da nam ne
zavzema nobenega prostora v akvariju, kot
je to primer s stiroporom.

ORGANIZMI, KI JIH LAHKO VZDRŽUJEMO
V MORSKEM AKVARIJU

Vzdržujemo? To je edini pravi izraz za naše
početje. Izjemno redke so tiste oblike, ki
se bodo v našem akvariju razmnoževale, pa
če bomo še tako skrbno bedeli nad njimi.
Razlika akvarij — morje je vsaj v večini
primerov prevelika. Vemo pa tudi, da mor¬
ski prebivalci težje prenašajo spremenjene
pogoje od sladkovodnih.

Seveda se lahko kdo vpraša, ali ima tak
morski akvarij sploh kak praktičen pomen.
Seveda ga ima. Iti moramo le malce proč
od običajnega akvarističnega pojmovanja
— čim uspešneje kdo razmnožuje kako ribo,
toliko več pač velja. To je le do neke meje
res. Naloge so še prav raznovrstne — od
zgolj (dekorativnega) okrasnega pomena,
prek prijetnega razvedrila pa vse do prave¬
ga znanstvenega dela. Človek se mimogre¬

de nauči toliko novih stvari in prav gotovo
bo že tako kratkočasni dopust ob morju
prihodnje leto še bolj kratkočasen.

Oglejmo si sedaj teh nekaj redkih pred¬
stavnikov

RASTLINSKEGA SVETA,

ki v naših akvarijih bolj ali manj uspešno
poskušajo zamenjati svoje sladkovodne »ko¬
lege«.

Najpogostejše so drobne, največkrat eno¬
celične oblike modro zelenih alg. To še niso
prave alge, še najbolj sorodne so bakte¬
rijam.

V naših akvarijih je prav gotovo najbolj po¬
gosta nitasta, do 4 cm dolga modro zelena
alga Lyngbya confervoides. V naravi uspeva
priraščena na kamnih, na meji valovanja.

V sam akvarij jo največkrat zanesemo ne¬
hote, ker pa najde tu za razvoj razmeroma
ugodne pogoje, se kmalu razraste in lahko
obraste vse razpoložljive površine, če ni
takih živali, ki bi se z njo hranile. Je olivno
do modro zelena in predstavlja prav prijet¬
no osvežitev.

Od višjih alg se splača poskusiti srečo le
z nekaterimi zelenimi argami. V prejšnji
številki smo (ob fotografiji) omenili algo
Codium dichotomum. Ob nekem poskusu
je preživela v akvariju prek 1 leto! Pri tem
je še celo rastla. Je zelo lepa rastlina in
bi bila v okras vsakemu akvariju. Alge ni
težko spoznati, le do nje je nekoliko težje
priti, saj se je treba potapljati, čeprav ne po¬
sebno globoko. Uspeva na kamnitem dnu,
blizu površine, na zatišnih in nekoliko osen¬
čenih mestih. Velikost steljke dosega do
40 cm. Steljka je sestavljena iz ca 0,5 cm
debelih vejic, ki se dele na koncu vedno
na dve, barve je temno zelene. Ta alga je
še drugače zanimiva: sestoji iz ene same!
celice, čeprav je skoraj pol metra velika
Seveda pa ima zelo veliko jeder, ki pa
med seboj niso ločena s celičnimi mem¬
branami.

Podobno zgradbo ima Codium bursa, če
prav navzven povsem drugače izgleda. Ima
obliko temno zelene votle krogle, ki je rah¬
lo sploščena. Uspeva bolj na peščenem
dnu, pa v podobnih razmerah kot predhod¬
na vrsta. Mogoče bi se splačalo poskusiti
še s to vrsto, do sedaj se verjetno ni še
nihče.

TIM 4 74175 181

V isto skupino spada še Halimeda tuno, ki
ni podobna nobeni prejšnjih vrst. Steljka je
temno zelena, po zgradbi pa je podobna
kaktusu opunciji. Je impregnirana z apnen¬
cem in se rada lomi, ker je krhka. Tudi
ta vrsta se v akvariju obdrži dolge mesece,
čeprav navadno na koncu propade.

S tem je seznam morskih rastlin, ki bi jih
lahko naselili v našem akvariju, praktično
izčrpan. Če je kdo upal, da bo doma gojil
kake posebne »morske trave«, bo verjetno

razočaran — pa povsem brez potrebe.
Raznoličnost in barvitost morskih živalic bo
to povsem odtehtala. Najlepši primerki se
po lepoti lahko kosajo s katerimkoli cvetom
na kopnem in četudi v našem akvariju ne
bo nobene rastline, jih ne bomo preveč po¬
grešali.

O lovu in nabiranju živali, o varnem in
uspešnem prevozu domov ter o namestitvi
v akvarij pa se bomo pomenili v prihodnji
številki. Pa še o kakšni malenkosti za navrh.

FOTOKRITIKA

Fotografija »MOST« avtorja Roberta Mahni¬
ča iz Doma tehničnih šol v Ljubljani pred¬
stavlja primer razstavne fotografije izpred
desetih let. S pomočjo grafične tehnike je
avtor z linijami mostu in bregov reke, brez
detajlov v nebu in vodi, sestavil sliko, ki
deluje dokaj razbito in mrtvo. Na srečo je
postavil v to mrtvilo človeka, ki se giblje
proti centru in s tem poživlja fotografijo.
Reduciranje tonov na dva ali tri (črno, sivo

in belo) velja v fotografiji že dolgo kot iz¬
razno sredstvo. Te fotografije so podobne
pravim grafikam, čeprav v našem primeru
slika ni izrazito grafična. Avtor je dosegel
približevanje s tem, da je fotografiral most
v meglenem vremenu, film trdo razvil in
kopiral na trd papir. Lahko pa napravimo iz
normalne fotografije grafiko, če seveda
kompozicijsko ustreza, z enkratnim ali dva¬
kratnim reproduciranjem na trd fotografski
material, npr. na mikrofilm ali razne tehnič¬
ne filme, in razvijemo v posebnem kontrast¬
nem razvijalcu. Na ta način dobimo grafiko
v dveh tonih.

Razveseljivo je, da se mladi avtorji ukvar¬
jajo z različnimi fotografskimi postopki in
s tem širijo svoje fotografsko obzorje in
iščejo svoj lasten fotografski izraz.

182 TIM 4 74I75

ZNANSTVENA

FANTASTIKA

preplah na
vesoljski ladji

Arkadij in Boris Strugacki
Prevedel Alojz Kodre

Viktor Borisovič je bil razočaran nad Ti¬
tanom. Ta Saturnov satelit se je vrtel pre¬
hitro okrog svoje osi, imel je temno, ne¬
mirno atmosfero. Pač pa je bil bolj privla¬
čen Saturn s svojimi obroči in s skrivnost¬
no igro barv na svojem površju. Medpla¬
netarna ladja je odložila svoj tovor hrane,
utekočinjenega devterija in kibernetične
opreme za planetologe na Titanu ter se ta¬
koj obrnila nazaj proti domu. Vzela je le
tovor erbija in biologa Mališeva.

Ko so potovali skozi asteroidni pas, je ladja
zmanjšala hitrost in pogosto spreminjala
svojo smer. To je bilo povsem običajno.
Vendar je to kmalu začelo presedati vsej
posadki, najbolj pa Mališevu. Ubogi fant ni
dobro prenašal pospeškov; ko so ga po¬
tegnili iz ublaževalnega ležišča, je bil ru¬
men kot limona. Samo zmajal je z glavo
in odtaval v svojo sobo. Skrbelo ga je,
kako so pospeški prizadeli njegovega pol¬
ža — velikega modrega mehkužca z več-
predelno lupino, ki ga je bil ujel v naftnem
morju blizu Erbijeve kotline.

Zdaj pa se je vožnja, kot vse dobro ali
slabo na tem svetu, bližala koncu. Še slab
dan, pa bodo pristali na astrodromu v kra-
tru Lomonosova, potem pa teden dni ka¬
rantene in končno — Zemlja! šest mesecev
počitnic — sonce, modro morje, zeleni trav¬
niki in šumeči gozdovi ...

Viktor Borisovič se je nasmehnil, se obrnil
na svojem ležišču in zazehal. Do svoje iz¬
mene je imel še dve uri časa. Zdaj je bil
dežurni Turner. Viktor si ga je naslikal v
mislih, dolgina s koničastim nosom, kako
sloni nad računalnikom in ga krmi s tra¬
kovi iz navigacijskega sistema. Potem se
mu je Turnerjeva slika prelila v sivo skalo,
vso obraslo z mahom. Pod skalo je bil glo¬

bok tolmun in če si dobro napel oči, si
med vodnim rastlinjem lahko zapazil šču¬
ko, vso pokrito s temnimi pegami... Ne¬
nadoma je nekje zabrenčal čmrlj. Viktor
Borisovič se je zdrznil in se predramil. V
kabini je bilo temno. Brenčanje je prihaja¬
lo čisto od blizu.

»To je nemogoče!« je zašepetal.

Vstal je in prižgal luč. Brenčanje je prene¬
halo. Viktor se je razgledal po sobi in opa¬
zil na rjuhi temno piko. Ni bil čmrlj. Bila je
muha.

»Sveta nebesa!« je vzkliknil.

Muha se ni zganila. Bila je čisto črna, celo
široko razprostrta krila so bila črna. Viktor
Borisovič je pazljivo pomeril in zamahnil.
Potem je dvignil zaprto pest k ušesu in
prisluhnil. Spet je zaslišal znani bzzz.
Muha! Muha na vesoljski ladji! Osuplo je
strmel v pest. »Kaj takega! Moram jo po¬
kazati Turnerju!«

S prosto roko si je navlekel hlače. Potem
je planil po hodniku v navigacijsko kabino.
Turner je stal pred televizijskim zaslonom,
na katerem sta se rahlo zibala dva tanka
srpa, Lunin in Zemljin.

»Zdravo, Tum,« je rekel Viktor Borisovič.
Turner je pokimal in ga pogledal s svojimi
globokimi očmi.

»Ugani, kaj imam v roki!« je rekel Viktor
in pomigal s pestjo.

»Zrakoplov,« se je posmehnil Turner.

»Ne,« je rekel Viktor, »ni zrakoplov, pač pa
muha. Živa muha, le pomisli, ti razbojnik
stari.«

Turnerja to očitno ni zanimalo. Rekel je:
»Feritni akumulator spet nagaja.«

»Ga bom že zamenjal. Vidiš, tale stvar me
je zbudila. Brenči kot čmrlj v detelji.«
»Mene že ne bi zbudila,« je stisnil Turner
skozi zobe.

»Kako me žgečka, srčkana stvarca,« je re¬
kel navigator veselo.

Turner ga je pogledal. Viktor je sedel, držal
pest pri ušesu in se srečno smehljal. Tu¬
rner ga je pokaral: »Kako trapasto pa se
držiš?«

Konstantin Jevremovič Stankevič, kapitan
ladje, je v tem trenutku vstopil v kabino.
Sledil mu je ladijski inženir Lidin.

»Saj sem vam rekel, da ne spi,« je rekel
Lidin in pokazal na Viktorja.

»Nekaj se mu je pripetilo,« se je posmehnil
Turner. »Le poglejta, kako se drži.«

TIM 4 74175 183

»Muho sem ujel,« je pojasnil navigator.
»Kaj praviš?« je rekel presenečeno Lidin.
»Jaz bi šel spat, kapitan,« je rekel Turner.
»Viktor, bodi priden fant in prevzemi de¬
žurstvo.«

»Samo trenutek,« je rekel Viktor Borisovič.
»Daj, da pogledam,« je rekel Lidin. Videti
je bil, kot da še nikoli v svojem življenju
ni videl muhe.

Viktor je previdno razklenil pest in segel
z dvema prstoma vanjo. Počasi je privlekel
muho na dan.

»Le kako je zašla muha na ladjo,« je za¬
mrmral kapitan. »Mimogrede rečeno, Viktor,
za to ste odgovorni vi!«

Navigator je bil namreč tudi ladijski sani¬
tarni častnik.

»Saj,« je rekel Turner. »Muhe goji na ladji,
feritni akumulator pa je šel k vragu. Pre¬
vzemi izmeno!«

»Ne še,« se je uprl navigator, »še deset
minut manjka. Moram jo pokazati Mališe-
vu. Tudi on že dolgo ni videl žive muhe.«
Stopil je proti vratom, držeč muho pred
seboj kot krožnik juhe.

»Muholovec,« mu je zabrusil Turner.

Kapitan se je zasmejal. Nenadoma so se
vrata odprla, vstopil je Mališev. Navigator
je v zadnjem trenutku odskočil.

»Pazi!« je jezno zavpil.

Mališev se mu je opravičil. Bil je ves raz-
mršen in sploh nekam vznemirjen.

»Dejstvo je ...« je začel, potem pa nena¬
doma prenehal, ko je zagledal muho. »Do-
voliš.« je vprašal in iztegnil roko.

»živa muha!« se je izprsil Viktor Borisovič.
Mališev je prijel žuželko za krilo in sobo
je napolnilo brenčanje.

»Osem nog ima,« je počasi spregovoril Ma¬
lišev.

»Pa kaj potem,« se je oglasil Turner. »Vik¬
tor, daj, prevzemi, čas je že.«

»To ni muha,« je rekel Mališev s privzdig¬
njenimi obrvmi. »Prvi hip sem pomislil, da
je črna vdova — antrax morio, pa ni. Muha
pa zagotovo ni.«

»Kaj pa je potem?« je vprašal navigator.
»Poslušajte,« je rekel Mališev. »Ali imamo
na ladji kaj insekticida? Potreboval bi tudi
mikroskop.«

»Zakaj pa to?« je vprašal navigator.

Kapitan se je namrščil in stopil k njima.
Tudi Lidin se je približal.

»Mikroskop bom potreboval,« je ponovil

Mališev. »Pojdimo v mojo kabino. Pokazal
vam bom nekaj zanimivega.«

»Pa nikar ne spustite muhe,« je zavpil za
njimi Turner.

Zunaj na hodniku je Lidin nenadoma vzklik¬
nil: »še ena muha!« Lezla je po zidu tik
pod stropom. Bila je črna, s široko razpe¬
timi črnimi krili.

V biologovi kabini sta bili še dve. Ena je
sedela na blazini, medtem ko sta drugi dve
lezli po steklenem valju z modrim polžem.
Lidin, ki je vstopil zadnji, je zaloputnil vra¬
ta in vse tri muhe so se vzdignile v zrak
z brenčanjem, ki je spominjalo na cel roj
čmrljev.

»č-čudne mu-he,« je zamrmral Viktor in ne¬
gotovo pogledal kapitana Stankeviča.
Kapitan je samo stal in gledal muhe, obraz
mu je počasi zalivala rdečica.

»Nesramno,« je končno spregovoril.

»Kaj?« je vprašal Lidin; Mališev je bil zelo
resen.

»Saj si me slišal — to sploh niso muhe.
Vsaj ne takšne, kakršnih smo navajeni na
Zemlji. Mar ne razumeš?«

»Sveta nebesa!« je vzdihnil Viktor Boriso¬
vič in si obrisal roko ob srajco.

»A tako,« je rekel Lidin. črna muha je
priletela tesno mimo njegovega obraza.
Sunkovito se je odmaknil in udaril z glavo
v vrata. »Izgini!« je zakričal in zmedeno
mahal z rokami.

»Potrebovali bomo insekticid,« je rekel ka¬
pitan. »Kaj pa imamo na ladji?«

»'Lethal'«, je odgovoril navigator.

»Še kaj?«

»To je vse.«

»Dobro,« je rekel kapitan. »Akcijo bom vo¬
dil sam. Dobro si operite roke in jih zdrg¬
nite s formalinom.«

Mališev je še naprej pregledoval muho, ki
jo je držal tik pred nosom. Viktor Borisovič
je opazil, kako mu drhtijo prsti.

»Vrzi to svinjarijo proč,« je rekel Lidin.
Stal je zunaj na hodniku in se kar naprej
oziral na levo in desno.

»Potreboval jo bom še,« je odgovoril Ma¬
lišev, »ali bi mi hotel ujeti še eno, prosim?«

V umivalnici je Viktor Borisovič hlastno
strgal s sebe srajco, jo vrgel v jašek za
odpadke in planil k umivalniku. Umil si je
roke z milom, jih zdrgnil z gobo, pa spet z
milom ... Kmalu so bile vse rdeče in otek¬
le, on pa jih je kar naprej drgnil.

184 TIM 4 74 75

Doletelo jih je najhujše, kar se lahko pri¬
peti vesoljski ladji. Resda so take stvari
precej redke, bilo pa bi bolje, če jih sploh
ne bi bilo. Ladja ima zelo debele stene in
vse, kar prodre skoznje, pomeni smrtno
nevarnost, pa naj bo to meteorit, kozmično
sevanje ali pa osmeronoge muhe. Posebno
še muhe. Pred tremi leti je bil Viktor v re¬
ševalni ekspediciji na Kalisto. Moštvo je
štelo pet ljudi, dva pilota in tri znanstve¬
nike, in v ladjo so prinesli nekaj žive snovi
s tega strupenega planetka. Kmalu so bili
hodniki na ladji pokriti s prozorno lepljivo
mrežo, pod nogami je nekaj hrstelo in ka¬
pitan Rudolf Cerer je ležal bled in negiben
v naslanjaču v navigacijski kabini, po ob¬
razu pa so se mu plazili nekakšni vijoli¬
časti pajki ...

Viktor Borisovič si je nadrgnil pordele roke
s formalinom in se vrnil na hodnik. Muhe
so iezle po stropu. Bilo jih je kakšnih dvaj¬
set. Pojavil se je tudi Lidin z jezno spa¬
čenim obrazom.

»Le odkod prihajajo te ogabe?« je vprašal
hripavo; Izpod nog mu je z glasnim bren¬
čanjem zletela še ena muha. Ustavil se je
sredi koraka in besno mahal po zraku s
stisnjenimi pestmi.

»Le mirno!« je rekel Viktor. »Kam pa greš?«
»Umivat se.«

»Kaj pa je z insekticidom?«

Lidin mu je samo pokazal jezik in odšel
v umivalnico. Viktor je stopil v svojo ka¬
bino, si oblekel svežo srajco in jopič ter
se odpravil v navigacijsko sobo. Mimo glave
mu je priletel cel roj žuželk.

Na mizi pred računalnikom je stala stekle¬
nica z motno tekočino, od katere se je ši¬
ril oster vonj, čeprav je bila zamašena.
Notri je plavala muha. Verjetno ji je Ma-
lišev poškodoval krila, da se ni mogla dvig¬
niti s površine. Od časa do časa je glasno
zabrenčala.

Turner in Mališev sta jo napeto opazovala.
Viktor se jima je pridružil.

Tekočina v steklenici je bila »Lethal«. žu¬
želke je umorila v trenutku, v nekaj minu¬
tah bi spravila na drugi svet tudi vola.
Osmeronoga muha pa očitno o tem ni ve¬
dela nič, kajti še naprej je plavala sem ter
tja in jezno brenčala.

»Pet minut in pol,« je ugotovil Turner. »Čas
je, da se vdaš, dragica.«

»Morda imamo še kak drug insekticid?« je

vprašal Mališev.

Viktor je zmajal z glavo. V sobi za sedaj
še ni bilo muh. Opazil je, kako Turner po¬
smehljivo ogleduje njegove zatekle roke. V
zadregi jih je potisnil v žepe in zajavkal
od bolečine.

»Nič ne zaleže,« je pomislil. »Ta muha se
»Lethaia« niti najmanj ne boji. Kubični cen¬
timeter snovi razpršiti na kvadratni meter
površine. Zanesljivo uniči vse žuželke, nji¬
hove ličinke in jajčeca.« Spet je pogledal
muho. Še vedno je plavala, njeno brenča¬
nje je bilo vse bolj zoprno. Viktor je za¬
vzdihnil ter potegnil roke iz žepa.

»Lahko greš, Tum. Zamenjal te bom.«
Prevzel je dežurstvo in se javil kapitanu.
Stankevič je odsotno prikimal.

»Kje je Lidin?« je vprašal.

»Umiva se.«

»Dezinficira,« je pripomnil Turner.

»Prav,« je rekel kapitan. »Vsi se oblecite
v zaščitne obleke in se cepite proti peščeni
mrzlici. Nadalje: »Lethal« ni za rabo. Tre¬
ba si bo izmisliti nekaj drugega. Kaj me¬
nite vi, tovariš Mališev?«

»Oprostite?« je zamišljeno rekel Mališev.
Potem se je dvignil in jadrno dodal: »Da,
da, seveda, čisto mogoče.«

»Imamo še Petronal, Buxil, nitrosilicol ...
utekočinjene pline ...«

»In lastno slino...« je potihem dodal Tu¬
rner.

Stankevič ga je hladno premeril s pogle¬
dom. »Zdaj ni čas za šale, Turner,« je rekel.
»Potrebne teste bomo izvedli v medicin¬
skem oddelku. Ste pripravljeni, tovariš Ma¬
lišev?«

»Vsekakor,« je odgovoril Mališev, »ampak
potreboval bi mikroskop.«

»Mikroskop je že tam. Vi ostanetu tu, Vik¬
tor Borisovič. Takoj vam bodo prinesli ob¬
leko.«

»Razumem, kapitan,« je rekel Viktor. Raz¬
leglo se je glasno brenčanje. Vsi so po¬
gledali k steklenici, potem pa na strop.
Tam je sedela velika črna muha in zmago¬
slavno brenčala.

Turner je prinesel Viktorju zaščitno obleko.
Naglo je odsunil vrata, skočil kot gams čez
prag in brž zaloputnil vrata za seboj.

Za trenutek je navigacijsko kabino napolnilo
glasno šumenje. Turner je snel plastično
čelado. »Na hodniku jih kar mrgoli, kmalu
se ne bo dalo več hoditi. Zavihaj rokav!«

TIM 4 74174 185

Vzel je brizgalko in dal navigatorju injek¬
cijo seruma proti peščeni mrzlici. To je
bila edina nalezljiva vesoljska bolezen, za
katero so poznali serum. Seveda je bilo v
tem trenutku cepljenje proti peščeni mrzlici
čista neumnost, kajti edini kraj, kjer so
našli bacile, je bila Venera. Vendar se je
hotel kapitan zavarovati za vsak primer.

»In kako napreduje zadeva?« je vprašal Vik¬
tor, ko si je spet zapenjal rokav.

»Stari je ves besen,« je povedal Turner.
»Proti tem muham ne pomaga prav nič.
Mališev strašansko uživa, kar naprej reže
muhe na majhne koščke in jih opazuje pod
mikroskopom. Pravi, da česa takega še ni
videl. Pravi, da nimajo ne oči ne ust ne
žrela, sploh ničesar. Pojma nima, kako se
razmnožujejo ...«

»Pa lahko vsaj pove, odkod so prišle?«
»Pravi, da so to najbrž spore neke neznane
oblike življenja, ki verjetno že milijone let
plava po vesolju in so zdaj na ladji našle
ugodne življenjske pogoje. Pravi, da ima¬
mo strašansko srečo: da ni o podobnem
primeru doslej poročal še nihče.«

»Tavajoče klice,« je rekel navigator, ko si
je nadeval zaščitno obleko. »O tem sem že
slišal. Samo ne bi rekel, da imamo srečo.
Saj res, kako pa so prišle v ladjo?«

»Se spomniš, da je pred tednom dni Lidin
napravil izlet ven iz ladje? Če se ne mo¬
tim, je bilo še v asteroidnem pasu.«

»Kaj pa, če so še s Titana?«

Turner je zmignil z rameni. »Mališev pravi,
da na Titanu ni osmeronogih muh. Sicer pa
je prav vseeno. Še sreča, da niso ose.«
Turner je spet hitro smuknil čez prag in
zaprl vrata za seboj. Viktor je sedel h ko¬
mandnemu pultu. V zaščitni obleki in spek-
trolitni čeladi se je počutil popolnoma var¬
no in začel je celo brundati pesmico. Na
ducate muh je zdaj že krožilo pod stropom,
nekatere so poletavale pred kontrolnim za¬
slonom, druge pa so se plazile po traku, ki
je polzel iz računalnika. Vendar skozi obleko
ni bilo slišati brenčanja. Potem je Viktor
opazil na pultu ob svojem komolcu poseb¬
no veliko muho. Pomeril je in jo plosnil z
orokavičeno roko. Muha se je prevrnila, po¬
migala z nožicami in potem mirno obležala.
Viktor se je sklonil nadnjo in jo pazljivo
ogledoval. Mrtva črna muha z osmimi no¬
gami ... Prav nemarna stvar, brez dvoma,
toda le zakaj bi bila tako nevarna? Nobe¬

na žuželka ni nevarna sama po sebi: ne¬
varen je njen strup ali pa bolezen, ki jo
prenaša. Te morda nimajo ne enega ne
drugega. Res pa je, da si človek ne more
niti predstavljati, kaj bi se utegnilo zgoditi,
če bi le ena sama prišla na Zemljo ...
Navigator se je obrnil. List papirja je padel
z mize in je zdaj počasi plul proti vratom.
Vrata na hodnik so bila priprta.

»Hej, kdo je?« je zavpil. »Zaprite vrata,
prosim?«

Počakal je trenutek, potem pa je vstal in
pogledal po hodniku. Muhe so dobesedno
prekrile zidove, ki so bili videti popolnoma
črni. S stropa so visele črne zavese. Vik¬
tor je zmignil z rameni in zaprl vrata. Spet
je zagledal list papirja pred pragom. Neja¬
sen sum, nekaj kot bežna ideja mu je pre¬
šinilo možgane. Za nekaj trenutkov je za¬
mišljeno obstal.

»Neumnost,« je rekel nazadnje in se vrnil
h komandnemu pultu.

V sobi je postajalo vse temneje. Okrog
modrih svetlobnih cevi so plesali gosti roji
muh. Viktor je pogledal na uro. Od prve
muhe je minila šele poldruga ura. Spet je
pogledal mrtvo muho na mizi in obšla ga
je slabost, da je moral za hip zapreti oči.
Le zakaj jo je zmečkal! Strup gor ali dol,
v vsakem primeru je to prav zoprno. Po¬
tem je opazil, da se je trak s podatki za¬
taknil in ko ga je popravljal, mu je pogled
nehote ušel k mrtvi muhi. Najprej je po¬
mislil, da je izginila. Potem pa je videl, da
se premika. Pazljivo jo je ogledoval in od
občutka gnusa se mu je zataknilo v grlu.
Oblil ga je pot. Ostanki muhe so bili pre¬
kriti z majhnimi žuželkami, ki so živahno
lezle iz njenega trupa. Bilo jih je kakih
trideset, vse s široko razprtimi krili, če¬
prav še niso mogle letati. Počasi so se
razlezle po vsej kontrolni plošči.

To je trajalo dobrih deset minut. Računal¬
nik je še naprej bruhal modri trak, ki se je
v širokih zavojih nabiral na tleh. Viktor
je s pridržanim dihom opazoval muho. Iz
drobcenih por na črnih nogah so se prika¬
zovale glavice drobnih muh. »Zato se torej
razmnožujejo tako hitro,« je pomislil. »Očit¬
no je vsaka celica lahko zametek nove ži¬
vali. In nemogoče jih je pobiti, takoj jih bo
nastalo še stokrat več.«

Mušice so se razlezle po zaslonih in gum¬
bih kontrolne plošče. Nekatere so že posku-

186 TIM 4 74 75

[

!  šale letati. Od mrtve muhe je ostal samo
še droben črn prah in navigator ga je po-
1  metel z mize, kot bi bil kupček cigaretne¬
ga pepela.

Skozi slušalke v čeladi je bilo slišati Tu¬
rnerjev glas. »Navigator pa zrači svojo
sobo.«

Vstopile so štiri postave v bleščečih sili¬
konskih oblekah in srebrnih čeladah.

»Zakaj ste odprli vrata, Viktor Borisovič?«
je vprašal kapitan.

»Vrata?« je vprašal Viktor in se presene¬
čeno ogledal. »Saj jih nisem odprl.«

»Bila so odprta,« je ugotovil kapitan.

Viktor Borisovič je zmignil z rameni. Pred
očmi so mu še vedno migotale drobne
črne mušice.

»Nisem jih odprl,« je ponovil.

Še enkrat je pogledal proti vratom in zno¬
va opazil list papirja pred pragom. Skozi
glavo mu je spet šinila senca neke nove
misli. »Morali bi se odločiti, kaj bomo
ukrenili,« je nestrpno začel Lidin.
»Navigatorja še nismo obvestili,« je rekel
kapitan. »Tovariš Mališev, bi hoteli še en¬
krat poročati o svojih izsledkih?«

Mališev se je odkašljal. »Oprema je v
strašno slabem stanju. Mikrotom na primer
je bil popolnoma zanemarjen ...«

Premolknil je in slišati je bilo Lidina, kako
daje nekomu, najbrž Turnerju, navodila.
»... vzemi steklenico z alkoholom in po¬
škropi z njo muhe, potem pa jih zažgi.«

»Naj povem povsem na kratko,« je povzel
Mališev. »Kemična analiza kaže, da so te
muhe zelo nenavadne: dušik in kisik s sle¬
dovi kalcija, vodika in ogljika. Se pravi,
čisto nova neznana oblika življenja, ki ni
zasnovana na beljakovinah. Zato torej ni
nobene nevarnosti okužbe in je naše od¬
kritje izrednega pomena. To bi rad še po¬
sebej poudaril, ker tovariš Lidin premišljuje
samo o tem, kako bi jih popolnoma uni¬
čil. To je napačen pristop k temu vpra¬
šanju.«

»Če bi le lahko dobili nekaj pajkov,« je za¬
sanjano rekel Lidin. »Nekaj dobrih starih
pajkov...«

»Za sedaj še ne vemo o njih prav nič,« je
nadaljeval Mališev. »S čim se hranijo, kako
se razmnožujejo. Menim pa, da lahko v
vsakem primeru privzamemo .. .«

»Nečesa ne morem razumeti,« je vpadel
Turner. »Pobil sem jih že na ducate, jih

zmečkal s čevljem, vendar pa nikjer ne vi¬
dim niti ene same crknjene muhe.«

»In jih tudi ne išči,« je pojasnil Viktor. »Po¬
polnoma odveč.«

»Zakaj?«

Viktor je opazil, da so se vrata spet na¬
rahlo odprla. List papirja na tleh je za-
frfotal, kot bi poskušal preskočiti prag,
potem pa je spet nemočno legel na tla.
»Kasneje ti bom razložil,« je rekel. Stopil
je k vratom in jih zaprl.

Kapitan je potrkal po mizi. »Pozor, vsi!
Odločil sem se, kaj bomo napravili.«

»Kaj?«

»Oblekli se bomo v vesoljske obleke, dvi¬
gnili pritisk v ladji z zalogo tekočega vo¬
dika, potem pa bomo odprli zračne za¬
pore ...«

»Strela!« je zamrmral navigator.

»... vodik pod pritiskom bo izpihnil vse
muhe ven v vesolje.«

»Ni slabo.« je pripomnil Lidin.

Turner se je zleknil v enega od naslanjačev.
»Najbrž pa se s tem ne bomo rešili klic.«
»Najverjetneje jih na ladji ni več,« je po¬
jasnil Mališev. »Vse so se že razvile v
muhe.«

»No, pa se bomo končno znebili teh po¬
šasti,« je rekel Lidin. »Teh ogabnih peklen¬
skih.. .«

»Zdi se mi,« ga je prekinil Viktor Bori¬
sovič, »zdi se mi, da zdaj vem ...« Stopil
je k vratom in se dotaknil papirja pred
pragom.

»Kaj pa?« je vprašal Turner.

»Skratka,« je ukazal kapitan, »gremo po
skafandre. Lidin, vi boste pomagali Mali-
ševu.«

»In muhe bodo zmrznile,« se je namuznil
Lidin. Ta misel ga je zelo zabavala.

Viktor Borisovič se je razgledal po sobi.
Vse stene so bile že črne. S stropa so vi¬
sele cele zavese muh. Postajalo je temno:
muhe so zasenčile razsvetljavo.

»Poglejte,« je rekel, »ali veste, zakaj se
vrata odpirajo?«

»Kakšna vrata, navigator?« je vprašal ka¬
pitan.

»Katera vrata?« je vprašal Turner.

»Tale, ki vodijo v hodnik. Zdaj se ne od¬
pirajo več.«

»No, pa kaj?«

»Vidite,« je pohitel Viktor, »vrata se od¬
pirajo navzven, če na hodniku pritisk upa-

TIM 4 74|75 187

de, potem pač večji pritisk v tem prostoru
potisne vrata ven. čisto preprosto. Samo
da zdaj ni nobene razlike pritiskov več.«
»Ne razumem, kaj hočete povedati,« je re¬
kel kapitan.

»To je zaradi teh muh.«

»Kaj imajo muhe pri tem?«

»Muhe žro zrak. Tako se hranijo, z dušikom
in kisikom.«

Biolog je zamrmral nekaj nerazumljivega,
kapitan pa se je obrnil h kontrolnim apara¬
tom prezračevalnega sistema. Vsi so na¬
peto čakali. »Kaže, da smo v zadnjih dveh
urah porabili dober cent tekočega kisika.«
»Sijajno!« je vzkliknil Mališev.

»Ta zalega!« se je pridušil Lidin. »Te ogab¬
ne muhe!«

»Jasno, osmeronoge muhe! Kaj pa bi človek
drugega od njih tudi pričakoval,« je pri¬
pomnil Turner.

»Če dobro premislimo,« je glasno tuhtal
biolog, »bi jih vodik moral uničiti.«

»Toliko bolje,« je zaključil kapitan. »Torej,
Lidin, vi boste pomagali tovarišu Mališevu.
Turner, izključite prezračevalni sistem. Na¬
vigator, pripravite ladjo za vakuumsko ob¬
delavo in nizke temperature. Javite mi v
desetih minutah.«

Viktor je odšel v svojo sobo premišljujoč,
kaj bi se zgodilo, če bi nekaj teh muh
prišlo na zemljo. Tam se jih ne bi dalo
očistiti z vakuumom.

Skafandre so oblekli kar čez zaščitne ob¬
leke. Potem so se spet zbrali v komandnem
prostoru, hodnik je bil vtem že podoben
dolgemu črnemu predoru, katerega stene
nalahko utripljejo. Tudi v komandni sobi je
bilo vse temno.

»Turner, kako je s prezračevalnim siste¬
mom?« je vprašal kapitan.

»Izklopljen.«

»in zračne zapore, navigator?«

»Odprte, razen zunanjih vrat.«

»Lidin, ste pregledali vesoljske obleke?«
»Da, kapitan.«

»Torej začnimo.«

Viktor je opazoval manometer. Čeprav je
Turner izključil zrak šele pred nekaj minu¬
tami, je tlak v ladji že padel za trideset
milimetrov. Grmade muh so požirale stra¬
hotne količine zraka. Kapitan je odprl do¬
tok vodika. Kazalec v manometru se je
ustavil, potem pa je začel počasi lesti

navzgor. Ena atmosfera ... ena in pol...
dve ...

»Da se ni kakšna muha zalezla v skafan¬
dre?« je vprašal kapitan.

»Pazili smo,« je odgovoril Lidin.

Spet je zavladala tišina. V slušalkah se je
slišalo samo dihanje. Potem je nekdo kih¬
nil: verjetno Turner.

»Na zdravje!« je vljudno voščil Mališev.
Nihče ni odgovoril. Pet atmosfer. Črna
gmota po zidovih je začela vidno utripati.
»Prav vam je,« je jezno siknil Lidin. Šest
atmosfer.

»Pazite!« je ukazal kapitan.

Viktor Borisovič se je široko ustopil in se
prijel za pas Mališeva. Ta se je oprijel
Lidina, ta pa stola, na katerem je sedel
Turner. Kapitan je z roko pometal roj ruh
s kontrolne plošče in pritisnil na gumb.
Štiri zapore, ki so vodile v prazni tovorni
oddelek, so se v trenutku odprle.

Viktor je začutil močan sunek, ki ga je
stresel od nog do glave. Nekdo je glasno
zajel sapo. Mešanica z vodikom je pod
pritiskom šestih atmosfer puhnila skozi za¬
pore ven v praznino. Po navigacijski sobi
je zaplesal črn vrtinec. Potem je postalo
svetlo. Oslepljujoče svetlo. Prostor je po¬
stal spet prejšnja čista, sterilna komandna ;
soba. V modrikasti svetlobi se je po ste¬
nah svetlikalo le še nekaj sivega sreža:
in pred pragom je ostal samo tanek sloj
prahu.

»Kako lepo!« je nekdo hripavo vzkliknil.
»Pozor!« je ukazal kapitan, »druga stopnja!«
Sledila je še tretja stopnja, potem četrta
in peta. Petkrat je stisnjeni plin pometel
ladjo, sleherno njeno luknjico in špranjo.
Sivi prah pred pragom in po stenah je iz¬
ginil. Potem so napolnili ladjo še šestič.
Kapitan je vključil elektrostatske čistilce
zraka s polno močjo, šele potem so ladjo
spet napolnili z zrakom.

»No, to bi bilo vse,« je rekel. »Vsaj za
zdaj.«

In prvi si je snel težko čelado.

»Mogoče se nam je vse skupaj samo sa¬
njalo,« je zamišljeno rekel Lidin.

»Kakšne prijetne sanje,« je pripomnil Tu¬
rner.

Viktor je pomagal Mališevu sleči skafan- |
der. Ko mu je snel obročasti rokav z des¬
nice, je kapitan nenadoma vprašal: »Kaj
pa imate tam, tovariš Mališev?«

188 TIM 4 74 75

Mališev je stiskal v roki majhno plastično
škatlico. Hitro jo je skril za hrbet. »Nič
posebnega,« je rekel.

»Tovariš Mališev!« je z ledenim glasom
vpraša! kapitan.

»Da, tovariš kapitan?« je nedolžno vrnil bi¬
olog.

»Takoj mi izročite ta predmet!«

»Nebesa!« je vzkliknil Viktor, »muhe ima
notri!«

»No, pa kaj potem?« je rekel biolog.

Lidin je pobledel in potem poškrlatel. »Ta¬
koj jih uničite! Vrzite jih v reaktor!«

»Le počasi, inženir,« ga je miril Viktor.
Mališev je stopil iz skafandra in vtaknil
škatlico v žep. Z dvignjenimi obrvmi je
spregovoril: »Sram naj vas bo, tovariši!«
To je Lidina do kraja razjezilo. »Ste ga sli¬
šali, sram naj bi nas bilo!«

»Da, prav zares. Saj razumem, da je bilo
vse skupaj nekoliko nenavadno ... in groz¬
ljivo, ampak...«

»Ali si predstavljate, kaj se bo zgodilo, če
le ena muha zaide v zemeljsko ozračje?«
»Ali veste, kako se razmnožujejo?« je do¬
dal navigator.

»Da, vem. Videl sem. Prav nenavadno.«
Prestopil je svoj skafander in sedel v obla¬
zinjen stol. »Samo minuto me poslušajte.
Življenje v vesolju utegne biti včasih ne¬
varno zemeljskim oblikam, to je čisto res.
Vendar vam zagotavljam, da bi prvi gla¬
soval za popolno iztrebljenje teh muhV če
bi obstajala najmanjša možnost, da z njimi
ogrozimo Zemljo: zahteval bi, da se vsi mi
z ladjo izgubimo v najoddaljenejši kotiček
vesolja. Toda muhe niso nevarne. Nebelja-
kovinsko življenje prav nič ne ogroža na¬
šega, beljakovinskega. Vaša nevednost in
bojazen me prav presenečata.«

»Samo majhna neprevidnost,« je trmoglavil
Lidin, »in razplodile bi se po vsej Zemlji
in nam požrle vse ozračje.«

Mališev je nestrpno tlesknil s prsti. »Če
bi se razširile po planetu, si upam v dveh
dneh vzgojiti dvaindvajset kisiko-dušikovih
virusov, ki bi počedili z muhami in z nji¬
hovim potomstvom do dvajsetega kolena.
Poskušali smo jih uničitni z Lethalom, Bu-
xilom, Petronalom in drugimi insekticidi,
vendar sem prepričan, da bi bilo najboljše
orožje proti njim navadna slina, kot je
omenil že Turner.«

Turner je izbruhnil v smeh.

»Naj me vrag, če kaj razumem,« se je pri¬
dušal kapitan.

»No, ni treba ravno sline, mislim sem či¬
sto navadno vodo. Ha-dva-o. O tem sem po¬
polnoma prepričan.« in Mališev se je zma¬
goslavno ozrl naokrog po vesoljcih. Nihče
ni niti črhnil.

»Ali se sploh zavedate, kakšno srečo smo
imeli?« je vprašal.

»Ne,« je odgovoril Stankevič, »zaenkrat ne.«
»Ne? No, naj vam razložim še enkrat. Pred¬
vsem smo prišli do edinstvenih primerkov
(potrkal je po škatlici) nebeljakovinskega
življenja. Doslej je znanih samo nekaj la¬
boratorijskih poskusov v tej smeri. In po¬
tem: predstavljajte si tovarno, ki nima ne
strojev ne kotlov — pač pa ogromen in-
sektarij, v katerem rastejo in se razmno¬
žujejo milijarde naših muh. Edina potrebna
surovina je zrak — in iz njega dnevno na
tisoče ton najčistejše celuloze. To pa po¬
meni papir, umetna vlakna ... In vse, kar
je prišlo na misel vam, je 'takoj v reak¬
tor z njimi!’...«

Tako je končal svoj govor in dvignil pla¬
stično škatlico k ušesu. »Brenčijo,« je re¬
kel, »neverjetne živali!«

Nenadoma pa je planil pokonci in se zme¬
deno ozrl okrog sebe. »Moj polž!« je za¬
kričal in planil iz sobe.

Vesoljci so se nemo spogledali.

»Torej, dragi moj zračni inženir,« je rekel
Turner, »kot vidiš, je biologija znanost čez
vse.«

»Meni popolnoma zadostuje to, kar vem o
nebeljakovinskem življenju,« je z gnusom
odvrnil Lidin.

Kapitan je vstal, da bi se odpravil. »Konec
dober, vse dobro,« je rekel, ne da bi po¬
gledal Turnerja. »In naj mi še kdo začne
kdaj blebetati o nevarnostih vesolja ... Kdo
ima stražo?«

»Nebesa!« je v mislih vzdihnil Viktor, »mo¬
je dežurstvo še traja. Mar je mogoče, da
niso minile več kot štiri ure?«

Kasneje, po koncu straže je stopil k Ma-
liševu na klepet. Biolog je še vedno žalo¬
stno pregledoval ostanke svojega steklene¬
ga valja s polžem. Med vakuumskim čišče¬
njem ladje je raztrgalo posodo in polža na
drobne kosce, ki so bili zdaj samo še na
pol suhi madeži po stenah in stropu.

»Pa tako redek primerek je bil,« je tarnal
Mališev.

TIM 4 74175 189

-da dobiš zanimivo igračo opico —

VALJ .izpolni razglednico
VALJ , katero dobiš brez -

plačno v trgovini
-za kolekcijo sladkarij, izpolni
album opice VALJ , katerega

kupiš v trgovini. V vsaki vrečki
žvečilne gume VALJ,boš našel eno od šestde¬
setih samolepilnih sličic živali.Opica \//XVJ ti
daje možnost, da brez žrebanja dobiš obe nagradi.

Izpolnjeno razglednico ali album pošlji na naslov:

VALJ - ŽITO LJUBLJANA, ŠMARTINSK A 154


190 TIM 4 74 75

ZA BISTRE GLAVE

Pavle Gregorc

O#

1  121  122112122111  2

KOMBINACIJSKA KRIŽANKA TRIKRAT LAŽNA KEMIJA

V lik križanke je že vpisana beseda ŠKODA,
ki v tem primeru pomeni češkoslovaški
avto. Ostale besede so po abecedi in šte¬
vilu črk urejene spodaj. Med njimi sta še
dve imeni evropskih avtomobilov in obe be¬
sedi se v liku križata z besedo ŠKODA. S
to pomočjo uvrsti vse besede v lik. številke
ob gornjem in levem robu lika povedo, ko¬
liko besed je v posameznem stolpcu ozi¬
roma vrsti. Črna polja so razporejena nesi¬
metrično in jih je v vsej križanki (skupaj
z že vrisanima črnima poljema) 18.

2 črki:  AA — AN — IE — IK — IM —
OK — UR

3 črke:  ACA — AKA — ART — ERA —
ERO — GRK — IRO — KOS — KOT —
MUR — OTA — PTA — RJA — TEK — TNT

4 črke:  GRAD — JOTA — NELA — NEON

— REKA — ŠPAS — TETA

5 črk:  LAJNA — NEPAL — OKTAN — SRA¬
KA — TEREN — VOLJA — VOLVO

6 črk:  KSILIT

— RENAULT — TESALEC

7 črk:  ETIKETA — LEKARNA — OSTANEK

8 črk:  KLINOPIS — REOMETER — SEME¬
STER

10 črk:  AVANTURIST

(Premešane črke)

A TA PLIN?

Ne! Pač pa kovina,  ki je kemično zelo od¬
porna.

OJ, PLIN O!

Tudi ne! To je radioaktiven kemični element,
ki sta ga odkrila Pierre in Marie Curie.

GLINA l(N) JOD?

Ne eno, ne drugo, le kemična prvina  iz
skupine lantanidov!

(Črke v oklepaju pri reševanju ne upošte¬
vaš!)

KEMIČNI ENAČBI

Natal +? —  srebrno bela kovina.

Natal +? = redka, kemično zelo odporna ko¬
vina.

Najprej vpiši namesto vprašaja neko črko, jo
premešaj s črkami besede NATAL tako, da
boš rešil enačbo. Postopek ponovi pri drugi
enačbi, vendar moraš tokrat poiskati neko
drugo črko. če si namesto vprašajev poiskal
pravi črki, sta ti dve črki istočasno začet¬
nici slavnega jugoslovanskega izumitelja.

TIM 4 74|75 191

KRIŽANKA ZA POTRPEŽLJIVCE

sklonu ednine. V pomoč so štiri besede že

Številke v poljih križanke nadomesti z ust¬
reznimi črkami. Vendar pozor! Vsaka šte¬
vilka predstavlja eno od treh črk tako kot
kaže tabela pod križanko. Primer: v polja s
številko 1 lahko vpišeš črko R aii I ali D,
pač tisto, ki ustreza v določenem primeru.
Vsaka črka nastopa najmanj dvakrat. S kom¬
biniranjem in logičnim sklepanjem dobiš v
vodoravnih in navpičnih vrstah besede zna¬
nega pomena. Vse besede (razen »besed« z
dvema črkama) so samostalniki v prvem

brez prakse je kot kolo brez osi.

SEM IN TJA: prostran t(a)  = transport.
ČUDNA SPREMEMBA: tinta = titan.

NAGRAJENCI

1. Miloševič Emil, Lucija, blok 2, 66320 Por¬
torož

2. Zalar Jože, Na klancu 23, 61360 Vrhnika

3. Lampret Marko, Muzejska 10/A, 68000 No¬
vo mesto

192 TIM 4 74 75

nagradna slikovna križanka

vaša domača delavnica

Osnovna navodila za vse tiste, ki radi 'JLVVV M  1) k

obdelujejo les s sodobnimi pripomočki. M *

Kdor bo ob prebiranju knjige tudi vneto r M \  V42/1
mizaril, se bo naučil sam izdelati marši- J
kak kos pohištva.

Iz vsebine: Les kot snov: Vrste lesa —

oboji: šarnirji, ročaji in gumbi, predalčni
nosilci. Obdelava površin: luženje, mati-
ranje, pleskanje, folije iz umetne snovi.
Mizar v praksi: dodatna omara — vgra¬
jene omare po meri — vgrajena omara
za kopalnico — delovni prostor za gospo¬
dinjo itd.

ključavničarstvo za vsakogar vaša domača delavnica

v njej dovolj prostora tudi za konkretna
navodila.

Iz vsebine: Pravo orodje — del uspeha:
Orodje za merjenje — zarisovanje — re¬
zanje in vrtanje materiala — za natezanje
in spajanje — za vijake — matice in dru-

varjenje — vrtanje, rezanje navojev —
varnostna ključavnica »odznotraj« itd.

Tehniška založba Slovenije pripravlja zbirko priročnikov VAŠA DOMAČA DELAVNICA.
Že samo ime zbirke zgovorno priča o tem, kakšna bo njena vsebina. To bo zbir pri¬
ročnikov za vse tiste samouke, amaterje, konjičkarje ali kakor že hočete, ki žele smotrno
in koristno izrabiti svoj prosti čas in pri tem prihraniti tudi kak dinar. Vsak od priročnikov
bo obsegal 6—7 tiskovnih pol, gradivo bo bogato ilustrirano z nazornimi skicami in črno-
belimi ter barvnimi fotografijami, vse skupaj pa bo v trpežnem plastificiranem ovitku. Po¬
leg opisa posameznih del bodo v priročniku našteti tudi materiali in orodja, ki so na vo¬
ljo v naših trgovinah. Celotna zbirka bo s posameznimi naslovi posegala na vsa pod¬
ročja, ki te utegnejo zanimati, tako da se ti ni bati, da bi med njimi ne našel snovi,
ki ti je še posebej pri srcu, in se temeljito poučil o njej. Cena za posamezno knjigo je
v prednaročilu 35,00 dinarjev. Zbirko lahko naročiš direktno pri naši založbi. Dovoli, da ti
podrobneje predstavimo vsebino prvih dveh priročnikov, ki sta pravkar izšla.

MIZARSTVO ZA VSAKOGAR

vaša domača delavnic i

lastnosti — uporaba. Mizarjevo orodje.
Uporaba orodja in delovna praksa: vrtanje,
rezkanje, žaganje, struženje. Vezanje
lesa: pritrjevanje z žeblji, vijaki, lepljenje,
mozničenje. Gradbene možnosti. Različni

2

Knjiga je uvod v mnogostransko umet¬
nost ključavničarstva in praktične obd
lave kovin. Poleg tehniških napotkov

KL,nčAvxičmsn<

rm ,■ vro .1  11

ge pritikline — za električno varjenje —
Zakovičenje — spajkanje — brušenje. Iz
česa je izdelek — pravilno prileganje —
rja - vražja reč — branje risb — nič tež¬
kega — izdelava ograje iz kovanega že¬
leza — žaganje — piljenje — natezanje
in dolbenje — zamazavanje — električno