DEL
KULTURNA IN SOCIALNA REVIJA
*
Članki
Nove .stvarnosti II Dr. N. RADOJČIČ: Uredjenjc stare srpske države II B. BORKO: Evgeniena etika II JACQUES KAYSER: Stranka »srednjega Francoza«.
OBZORNIK
Nova faza nasprotij med velesilami (Dr. Branko Vrčon) // Notranjepolitični pregled (Verko) // Operna in koncertna sezona v 1. 1038 (P. 61 vic) // Jugoslovanski medicinski listi (Dr. A. Z.) II Ekstenza zagrebftke univerze v Ljubljani v letih 1907 — 1909; dodatek (Fr. IleSlč)
POROČILA
Kočevski zbornik. Razprave o Kočevski in njenih ljudeh (O. F.) a jr socialnopolitičnega slovstva (S. B.) // L. Aldro-va"dl Marescotti: Nuovi ricordi e frammenti dl dlario
(L. Čermelj)
dokumenti
I.ondonski pakt
V.	JANUAR	1939	1.
MISEL IN DELO l£s£
Redakcija 1. številke zaključena 20. januarja 1939
NAROČNINA: za celo leto 60 Din, za pol leta 30 Din, za inozemstvo: celoletno 90 Din. Poštnočekovni račun: 16.602
UPRAVA v Ljubljani na Gosposvetski cesti 4/1.
Dopisi za uredništvo: Ljubljana, poštni predal 332.
UREDNIŠKI ODBOR: dr. STOJAN BAJIČ, dr. LAVO ČERMELJ, dr. FRAN SPILLER-MUYS in dr. ALOJZ ZALOKAR
Izdajateljstvo in založništvo: Tisk jugoslovanskih naprednih akademskih starešin »NASTA« v Ljubljani, r. z. z o. z. Predstavnik: dr. Alojz Zalokar
Tiska: Narodna tiskarna v Ljubljani (Predstavnik: Fran Jeran.)
Uredništvo je prejelo:
Knjige «Vodnikove družbe« v Ljubljani:
1. Vodnikova pratika 1939, posvečena 20 letnici Jugoslavije. Uredil Pavel Karlin.
2. Dr. Ivo Šorli: Večne vezi. Povest iz polpretekle dobe o tržaškem zdravniku beguncu.
3. Lojze Zupanc: Tretji rod. Slika povojnega rodu iz naših obmejnih krajev, kako propada zaradi nenaravne vzgoje starih.
4. Janko Orožen: Karadordeviči. K 201etnici Jugoslavije (1918—1938).
Knjige so tudi bogato ilustrirane. Za naročnike, člane »Vodnikove družbe« stanejo vse štiri samo 20 din pri založništvu v Ljubljani v Knafljevi ulici 5 ali pri krajevnih poverjenikih.
Knjige »Cankarjeve družbe«, Ljubljana — Maribor.
1. Koledar Cankarjeve družbe« za navadno leto 1939.
2. Roger Martin du Gard: Taki so ljudje. Roman s francoskega podeželja. Prevedel C. Petelin.
3. Arthur Koestler:	Španski testament. Zapiski s španskega bojišča na uporniškem ozemlju 1. 1937. (Prevedeno s francoskega).
4. Dr. 2ivko Topalovič:	Pomlad človeštva. Poljuden spis o človeški družbi, kako je nastajala, se razvijala in spreminjala. (Rodovi, narodi, plemena, države.
Grafička revija, leto XII., oktober 1938. Jubilejna izdaja za 70 let grafične organizacije v Ljubljani. Zgodovinske in tehnične strokovne razprave o tisku, opremljene z mnogimi večbarvnimi bakrotiski, litografijami, ilustracijami in tiski.
Vyročna zprava štatnej čsl. obchodnej akademie v Nitre za školskj rok 1937/38.
V.vročna zprava krajinskej odbomej školy pre ženske povolania v Nitre.
(Obe šolski izvestji imata posvetilo f T. G. Masaryku in našemu f dr. Ivanu Lahu in Lahovo pesem Kovač Toma.š, na slovaški jezik jo je prevel prijatelj dr. Ivana Laha ravnatelj dr. Vojtech Mčrka.
J. K. Strakaty: Pamžtce Ph. Dr. Ivana Laha, Andreje Gabrščka a MUDr. Dura Ostojiče. — Ponatis iz 5 —6. zvezka Ceškoslovensko-jihoslovanskč revue VIII. r., v Praze 1938.
Dura Ilrzakovič i Miloš Stanojevič: U Zlatnom Pragu. Izdala »Sokolska Misao« v 3—4 sv. 1. 1938. Prosvetni odbor Saveza Sokola kraljevine Jugoslavije, Beograd.
Gospodarstvo po načrtu, njegove naloge in problemi
je danes najvažnejše vprašanje za vse narode in države, posebno še za življenje in blaginjo našega naroda. Kako priti iz anarhičnega liberalnega gospodarstva do smotrnega gospodarskega življenja, 'ki naj se uravnava in vodi tako, da bo v najpopolnejši meri ustrezalo potrebam in zahtevam narodne celote? To osnovno živ-1 jensko vprašanje naše dobe obravnava izčrpno in temeljito univ. prof. dr, Andrej Gosar v knjigi
»Gospodarstvo po načrtu in njegovi problemi".
Dr. Andrej Gosar je zbudil v vsej naši javnosti pozornost že s svojim velikim delom „Za nov družabni red‘\
Najnovejši in najaktualnejši spis o načrtnem gospodarstvu si bo gotovo preskrbel vsakdo, ki se le malo zanima za osnovna vprašanja, pred katerimi stoji danes človeštvo.
Socialno ekonomski institut (SEI), ki je založil to knjigo, je za njo določil najnižjo ceno, ki je mogoča. Delo, ki bo obsegalo blizu 3 tiskovne pole velike osmerke stane samo
Din 3"—,
iako, da si ga lahko nabavi vsak. Za stanovske in strokovne organizacije in društva, ki bi naročila za svoje člane skupno najmanj 20 izvodov te knjige, pa je cena za izvod samo Din 5'—.
Zato pričakujemo, da se boste odzvali našemu vabilu in še danes po priloženi naročilnici naročili to knjigo.
Socialno ekonomski institut Ljubljana.
Naročilnica.
Socialno-ekonomskemu institutu
v	L	j	u	b	1	j	a	n	i.
Naročam knjigo dr. Andreja Gosarja: »Gospodarstvo po na-CT'tu in njegovi problemi".
Knjigo mi pošljite na naslov:
Istočasno sem Vam nakazal na Vaš čekovni račun znesek ® (osem) din.
V ........................... dne	  1938.
Podpis:
S207 3H
NOVE STVARNOSTI
Doba, ki smo vanjo zašli po poslednjih hudih pretresljajih na vseh področjih človeškega udejstvovanja, se zdi kaj malo naklonjena utrditvi vere 'J človeške ideale in povzdigi moralnih vrednot v našem vsakdanjem življenju. Človek je kot posameznik in v svojih družbenih skupnostih začutil pod seboj neslutena realna tla in se je zbal svojih »nerealnih« misli, da se ne bi zdel smešen svoji okolici. Zbegani so posamezniki in zbegani so narodi; zbegane so široke množice in zbegani so vodilni krogi. Slehernemu teoretiziranju in velikim zasnovam zija danes nasproti še vse premalo pretehtano -svarilo: realizem!
Koliko čudnih, nepristnih primesi se skriva v tej sodobni skovanki udobnih izgovorov in izmikanj iz dnevne odgovornosti na vseh toriščih človeškega delovanja! Vse, kar komur trenutno ni všeč, se na kratko proglasi za »nerealno«, doda se še nekoliko ironizacije preživelih in »sentimentalnih« pogledov, pa je v imenu vsemogočnega sodobnega realizma vse opravljeno! Seveda ne more biti drugače, kadar se v tem imenu zataje vse zdrave osnove zares realnih pogledov v domače in svetovno dogajanje.
Z zrušenjem trdnih moralnih temeljev v vsem družbenem življenju je Prenehala sleherna stalnost v medsebojnih odnošajih. Ljudje dajejo slovo načelnosti in iskrenosti, v življenju in udejstvovanju posameznikov ter njihovih družbenih tvorb — od najnižje do najvišje — se izgubljajo vse preme črte. Iskanje začasnih in zasilnih izhodov iz trenutnih položajev in življenje iz dneva v dan, brez vere in upov, brez stremljenj in poleta, skratka brez idealov v karkoli, to je ena izmed najbolj značilnih obeležb sedanjega časa. Teptanje vseh trdnih in stalnih, da niti ne rečemo moralnih osnov v življenju posameznikov in narodov se zdi večini sredi dnevne realnosti že nekaj tako naravnega, da so le redki, ki bi se zamislili ob tako težki ugotovitvi in skušali odvrniti naraščajoče zlo z osvetlitvijo stalnega kolebanja nied močjo duha in surove sile v zgodovini človeštva, ne da bi se bil duh nikdar pustil povsem zamegliti in upropastiti od sile, ki lahko žanje samo trenutne, duh pa vselej trajne uspehe.
Tako zvani trdi realizem je kot jeklen oklep zajel vse človeštvo in nihče si pod njegovim strahotnim diktatom ne upa sprostiti svoje misli preko trenutne »gole stvarnosti«, dasi je o njej prav toliko predstav kolikor glav... Kaj vse se danes v imenu stvarnosti proglaša za »edino pravilno« in »edino mogoče«, tako v življenju narodov kakor posameznikov! Zdi se, (da vsi — zavestno ali podzavestno — tekmujemo med seboj samo še v tem,
kako bi čim bolj sivo prikazali sleherno teorijo, neuporabno in preživela sleherno načelo, četudi smo samo v njegovem imenu zrasli, in smešno sleherno moralno vrednoto, četudi se moramo prav njej zahvaliti za marsikaj, kar imamo... Kot nesodobna romantika in bolna sentimentalnost se v imenu resničnega ali tudi samo dozdevnega »pohoda« neke nove »stvarnosti«, ki ji še nihče ni pogledal do dna, proglaša vse, kar je v zgodovini narodov in posameznikov tvorilo vedno realno osnovo njihovega ponovnega vzpona in vstajenja iz globokih ponižanj, trpkih razočaranj in prevar.
Kaj more biti nujna posledica takih »zveličavnih« naukov v dobi absolutnega prevladovanja sile nad duhom in nad vsemi človeškimi vrednotami, če ne — obup, defetizem, popolna indiferentnost za vse pojave okoli nas? Tu je začetek onega usodnega uspavanja posameznikov in narodov, ki vodi v propast, kajti samo na to preže danes povsod okoli nas tako zvane realne sile, v imenu katerih se proglaša toliko zmotnih naukov, kolikor jih niti najbolj dvomljive teorije nikdar niso zagrešile.
Ko nas še ni plašil diktat vsemogočne, a največkrat tako svojevoljno in megleno pojmovane stvarnosti, nihče ni dvomil v svetost resničnih vrednot. Danes so mnogi med nami in mnogi drugod po svetu, ki proglašajo za utopijo in sanje, v kar so pred kratkim še sami verovali. Ljudje, ki so še v septembru lanskega leta, tik pred nastopom ene izmed mnogih »neizogibnih stvarnosti«, samozavestno oznanjevali svetu vero v zmago »pravične in poštene stvari«, so ob prvem stiku s stvarnostjo ne le izgubili vero v ideale, ki so jih nekaj mesecev poprej še sami tako svečano proglašali, temveč so pod diktatom te povsem nedoumljene stvarnosti sklonili hrbet še nekoliko globlje in se celo sami začeli prepričevati, da sploh — ni bila pravica, kar naj bi po njihovi želji zmagalo, marveč samo ena izmed mnogih utvar v razne krinke odetega nasilja, ki si je samo z lažjo in prevarami lastilo atribute demokratičnosti, pravičnosti, narodne enakopravnosti in bratoljubja. Tako strahotnih moralnih padcev so sposobni samo duhovni slabiči in popolni neuravnovešenci. Za psihologa bo sedanja doba nedvomno zelo bogato torišče zanimivih raziskovanj tako glede posameznikov kakor glede narodov. Mnogi so pri nas in drugod trdno prepričani, da je človeštvo prav za prav šele po njihovih možganih in šele danes spoznalo »drugačne gibalne sile svojega razvoja« in se šele sedaj začelo sprijaznjevati s kruto realnostjo. A kako malo je v teh sodobnih zapeljancih raznih »stvarnosti«, v imenu katerih nastopajo kot svet odrešujoči preroki, zares resne in pravične presoje življenja ter one časovne in prostorne razgledanosti, ki lahko dvigne človeško dostojanstvo nad trenutne diktate bežnega svetovnega dogajanja in ki je tudi v preteklosti dajala posameznikom in narodom dovolj moči, da niso klonili, kadar bi to bilo zanje usodno. Pomanjkanje poguma in odločne življenjske volje pa je usodno najbolj tedaj, kadar je pritisk na duha. največji.
Kako rešujejo novodobni evangelisti »čistega realizma«, ki so izgubili vero v človeške ideale in v vse resnične vrednote, na primer problem malih narodov in še posebej problem slovanskih narodov? Ali ne prihajajo razne realistične pridige med nas prav v tem pogledu od nekod drugod? Ali ni v tem »novem« realizmu slovanskega ločenega sožitja mnogo zelo znanih elementov iz prav tako znanih ideologij? Ali so tudi te ideologije stvarnost ali samo — preračunane želje, izgovorjene v imenu visokih idealov — drugih? Od nekod je bilo vrženo med nas seme te »nove slovanske vzajemno-sti<<> Pa so se že našli med nami duhovni slabiči in neuravnovešenci, ki so v znamenju vsemogočne nove stvarnosti poiskali zanj v svojih dušah rodovitna tla. Morda bo nekoč to seme spet vzklilo v bogato klasje, a ko bodo drugi spravili to žetev, bo med nami spet vse polno zapoznelih prerokov, ki bodo tudi v tem videli samo »golo stvarnost«. Kako pa je bilo z našimi vrednotami, preden je skalilo tuje seme pri nas, se tedaj nihče ne bo več vprašal, saj so ideali... nasprotni stvarnosti. In vendar dozore taki trdi realizmi samo pri duhovnih slabičih in neuravnovešencih, pa naj gre za narode ali posameznike! Taki slabiči pa rastejo samo iz pomanjkanja moralnih vrednot in njih zavračanja tedaj, ko bi jim bile najbolj potrebne.
DR. NIKOLA RADOJČIČ:
UREDJENJE STARE SRPSKE DRŽAVE
Kada istoričari govore o državama, osobito o njihovu unutrašnjem ure-djenju, oni se često ne izdižu iznad političkih nejasnosti. Množina ih je koji su cela veka pisali o državnoj istoriji, a nikada nisu ozbiljno ni postavili sebi pitanja — šta je država, kako postaje, koje su joj bitne osobine i koje funkcije u društvu. Mnogo se viče protiv jednostrane političke istorije i ističe važnost ekonomske, društvene i kulturne, da se posle toga ipak ide utapka-nirn stazama i redovno kao od bede kaže na kraju političke istorije po nekoliko več ukalupljenih fraza o unutrašnjem državnom uredjenju, iz kojih bolno šobonji oskudica geografskog, pravnog i sociološkog znanja i metoda. Sasvim je pogrešno zanemarivati izvikanu političku istoriju kao nepotrebnu upoznavanje ljudskoga progresa i verovati da se kulturna istorija, u svom najširem značenju, može uopšte odeliti od nje. Progres je zavisan isto tako °d političkih akcija kao i od kulturnih napora. Zato naučna istoriografija '•eži da iznadje i da obuhvati sve razvojne komponente, pa da ih prikaže u onakvom istom skladu kakav odgovara njihovu stvarnom uticaju na progres.
Predavanje održano na Kolarčevu narodnom univerzitetu u Beogradu 6. decembra 1938.
Ako i naspravlja kadgod zasebno o poli tičkom a zasebno o kulturnom raz-vitku, .ona to čini da bi ih što dublje proučila i dai Ibi ih u što skladni j oj sintezi spojila. Zato ču i ja, govoreči o unutrašnjem uredjenju stare srpske države, kod svake reči držati na umu njen spoljašnji razvitak. Neču slikati uredjenje stare srpske države na maglovitim oblacima, nego na njenom zemljištu, u njenim promenljivim granicama, s njenim stanovništvom u neprestanim razvojnim promenama i pod raznolikim uticajima njenih bli-žih i daljih suseda. Osobito ču paziti na početke našega državnoga uredjenja radi dva razloga — što je od njih, prvo, mnogo zavisan ceo naš potonji razvitak i, drugo, što su oni naučno veoma zanemareni. Pošto sam istoričar, to vam nišam rad pružiti sliku apstraktnih sistema, nego tok bujnoga života, ispunjen dogadjajima, izazvanima više slutnjama, željama i strastima negoli suhim mislima. Istoriju ne zanimaju, kao pravo i sociologiju, jednolikosti u razvitku, nego ona sa svom svojom istinoljubivošču ispituje raznolikosti razvojnih dogadjaja i stanja, kojima se čovečanstvo ispinje svome napretku.
Složnim naporima istoričara, geografa i sociologa nesumljivo je utvrdjeno da na prostranom licu zemaljskom ima oblasti u kojima su sjedinjene osobi-ne koje izazivaju i olakšavaju stvaranje država i oblasti bez tih osobina, gde se nikada nisu javljale državne jezgre. Tako državne formacije nastaju veoma često tamo gde se sljubljuju kopno i more i gde je zbog toga više kreta-nja i mešanja medju ljudima. Tipičnih primorskih država ima čitav niz. Stvaranje država u ovakvim krajevima ubrzava se ako se tamo gde se sljubljuju kopno i more sukobljavaju različiti narodi. Sve države bez izuzetka nastale su pod spoljašnjim pritiskom; ima sociologa koji čvrsto veruju da nema države gde se prvi znaci državnoga života ne bi javili tek s pokore-njem jednoga plemena drugome i tako sa stvaranjem jedne etničke mešavi-ne; za njih je istoplemena država potpuna nemogučnost.
Prve srpske i hrvatske državice nastale su jamačno tamo gde se Jadransko more dotiče s kraškim planinama, s njihovim često geografski idealno zaokruženim poljima, i gde su se Sloveni oštro sukobili sa starim grčkim i romanskim stanovništvom. Naš slučaj je odličan primer za potvrdu spo-menute učene teorije, ma da on u stranoj nauči nije dovoljno istaknut zbog nepoznavanja naše rane prošlosti. Strani naučenjaci, dok govore o srpskim državnim tipovima, s mnogo pažnje slikaju Crnu Goru, koje im je najstarija prošlost nepoznata, kao primer zbega-države, sklonjene u nepristupačne planine, s glavnom svrhom da svoje stanovništvo odbrani. Ona im je srpski pretstavnik defanzivnoga državnoga tipa, a n jenu istočnu susedu, Rašku, crtaju 'kao sjajan primer ofanzivne i kolonizatorske države. Raška, nastala na visijama izvorišta Pive, Tare, Ibra i Lima, idealno je smeštena za laku od-branu od napadaja spolja i veoma je pogodna za osvajačke zallete svojih čvrstih i hrabrih gorštka u plodne jezerske isušene kotline i rečne doline. Mešavina s Romanima ispala je za Slovene u ovim krajevima odlično, a
su_edstvo grčkih vlasti u strateški važnim predelima moravsko-vardarske omunikacije na istoku i plodnih nižina na jugu stalno je negovalo visoke atničke osobine Srba. Bez njih bi, zaista, propali na domaku ovih krajeva jugoistočne Evrope, o koje su se svi veliki susedni osvajači otimali. To opasno susedstvo prisiljavalo je raško stanovništvo na ubrzanu društvenu i rzavnu organizaciju isto onako kao što je i bližina mora i strateški veoma vazne dračke oblasti upučivala zetsko stanovništvo da se zbijanjem u jače ruštvene i državne celine brani od svoje propasti.
Nauči je jako teško reči, kada su se u pojedinim zemljama di'uštva tolika lazvila da se je društvena organizacija ispela do državne. To su veoma dugi teško uočljivi prelazi i tamo gde ih, kod primitiviaea, možemo danas po-smatrati, a za stare države, pored oskudice izvora, sasvim ih je nemoguče tačno utvrditi. Sigurno je samo da su države večinom nastajale u teškim i avim sukobima, i da je proces formiranja država mnogo duži nego što se redovno misli. Legenda ništa ne zna za ove nevolje moderne nauke. Ona dug azvojni proces personificira i mučni postanak države, s njenim celim unutrašnjim uredjenjem, pripiše jednoj ličnosti, koja svojom pameču, ili ra ro®^u i pameču, stvara državu. Srbima su dobro poznate takve legende ° Likurgu, o Romulu itd., ali ih, bojim se, veoma malo zna da i mi imamo SV0JU legendu o unutrašnjem uredjenju naše države, sasvim nalik na slične Strane, duboku i lepu, jer u tome su osobine dobrih legendi, kao i najbolje medju Učnima. To je legenda o kralju Svetipuku, sačuvana u najstarijem slpskom domačem izvoru, Barskom rodoslovu.
u njemu je, tobože, verno prikazana najstarijia istorija Srba i Hrvata u nizu životopisa vladara, kod kojih se redovno več iz imena vidi kakvi su bili. e cetiri zla vladara postao je, priča se tamo, slovenski kralj Zvonimir, .1 je prestao goniti Hriščane, pa je — valjda zato — dobio ime Svetimir.
a njegova vladanja padalo bi u vreme kada je medju Slovenima širio ls ovu. nauku sv. Cirilo. Sin ovoga kralja bio je Budimir, koga je sv. Cirilo 10> Pa je potom prozvan Svetipuk; prvi veliki jugoslovenski istoričar, avro Orbini, preveo je to kao »sveti dečko«. Za njegove vlade spustili su sc razbegli Romani iz gorovitih i skrivenih predela, i kralj im je zapovedio se smeste svako u svom gradu i u svom mestu, pa da obnove sve što su Pogani razvalili. Kada se Svetipuk odlučio da povuče granice starih pojma, pokazalo se da ih se ni mudri starci više ne sečaju. Nije ni čudo, aV	varvarski nalet surova uništavanja. Zato je kralj zamolio rim-
°ga papu i carigradskoga cara da mu poruče, kuda su nekada išle medje u njegovoj državi. Hteo ih je obnoviti. Papinske i carske izaslanike dočekao Je Svetipuk sa svojim saborom ispod grada Dalme, valjda Delminiumia, uvna. To je bio sabor oružanoga naroda, na kome su bili pored pobednika ovena i pobedjeni Romani. Trajao je dvanaest dana, i na njemu je sprovede-no pivo uredjenje crkve, pa onda države. Crkva je dobila dva arhiepiskopa,
jednoga u Solinu kraj Splita, a drugoga u Duklji. Kraljevina je razdeljena, po toku voda, na dva dela, na Primorje, u kome je na severu bila Bela Hr-vatska a na jugu Crvena, i na Zagorje, u kome su bile Bosna i Raška. Svaka pokrajina je dobila svoga bana, izmedju kraljevih rodjaka, i svoje župane i satnike, stotnike, izmedju vlastele oblasti. Svaki ban je imao pod sobom sedam satnika, koji su narodu pravo i pravično sudili, poreže skupljali i banovima ih donosili. Ovi su jednu polovinu davali kralju, a drugu zadržavali sebi. Zupani su imali svaki pod sobom po jednoga satnika. Oni su s njima za-jedno narodu sudili i od skupljenoga poreza dva dela su davali kralju, a treči zadržavali sebi. Kralj Svetipuk dao bi na ovome saboru još mnoge dobre zakone i ustanove, skupljene u knjiži »Metodius«.
Raspored ovoga državnoga uredjenja nije potpuno jasan, kao ni svih sličnih. Legendi do toga obično nije mnogo stalo, nego da proslavi svoju glavnu ličnost, ovde kralja Svetipuka. Često se veli da u svakoj legendi mora biti bar nešto istine. To nije tačno. U svakoj ne mora, no u ovom slučaju legenda je nesumnjivo tačno sačuvala uspomenu na prvobitne dve vrste stanovništva u našim zemljama, na Slovene i na Romane; u srpskim strana-ma Romani su izgubili sav politički uticaj, a u hrvatskim nisu; ne na dobro hrvatske države, nego na njeno veliko zlo. Tačna je i tvrdnja legende da su se slovenski doseljenici zaista obzirali na granice odredjene prirodom i osveštane starinom, a ne prostranstvom plemena, Srba i Hrvata. U Barskom rodoslovu, ovde i inače, potpuno su pomešane srpske i hrvatske zemlje, a njihovi vladari ih dele i sjedinjuju, nasledjuju i predaju ul nasledstvo samo prema dinastičkim vezama i prema prirodnim medjama. Njihov osnovni raspored je odlično pogodjen, kada su razdeljene na primorje i na zagorje. To je potonji naziv srpske države za nekoliko vekova, jer se u njoj ističu raške i primorske zemlje, pošto je ona doista jednim svojim delom nagnuta Savi i Dunavu, a drugim Jadranskom moru. Legende ovakve velike istine često odlično osete. Kako je legenda o kralju Svetipuku sjajno naslutila političke razvojne mogučnosti Srba u geografskom prostoru, tako je odlično osetila i kulturne krugove koji se presecaju na srpskom narodnom području, dok je naivno pričala kako su velikoga našega kralja pomagali u uredjenju države i Zapad i Istok, i papa i car.
Pisac Barskoga rodoslova uneo je nesumnjivo u temelje državnog uredjenja kraljevine Svetipukove veoma mnogo iz stvarnog unutrašnjega reda kraljevine Zete svoga doba. Pri tome je, naravno, mnogo ulepšavao odnose. Zetski vladari njegovih mukotrpnih vremena, XII v., nisu više bili tako močni kako je on slikao kralja Svetipuka i mnogoga njegovoga hrabrog i mudrog prešasnika i naslednika. No mi smo mu veoma zahvalni što nam je sačuvao sliku uredjenja naše države i ovako izvitoperenu legendarnim črtama i savremenim shvatanjima. Po njemu znamo da je vladar ovih ranih
■vremena bio, pre svega, ratnik. Ratovalo se radi pljačke, radi izbegavanja jednolikog života i, iznad svega, radi slave. Srbi ispadaju i po Barskom ro-doslovu neslomivi ratnici. Pa ipak je, izgleda, prvi vidljivi znak vladarske časti bio presto, s koga je sudio. Slovenima je, zbilja, svima od reda pravda toliko draga da je vladar kod njih u največoj časti kao pravičan sudac. U jednoj povelji od godine 1050. naziva se vladar Neretljana, Berigoj, kraljem. A on se sam potpisao na istoj povelji kao sudac. Ovaj primer visokoga ugleda sudske vlasti nije usamljen kod nas. Po našim zemljama rasuti su mnogo-brojni kameni vladarski prestoli, kao uspomena na sudsku vladarsku moč. Vladar je, dakle, u najranijim vremenima naših država vojvoda oružanoga naroda i njegov sudac. No več iz Barskoga rodoslova se oseča da je vladar 1 veoma bogat. Tu osobinu vladarskog položaja istoričari često previdjaju, ali razboriti etnolozi ne; naš narod je dobro osetio da je za vladanje trebalo mnogo novca, dok je pevao kako je Stefan Nemanja imao »sedam kula groša i dukata«. Moč naših vladara nije se razvijala ispočetka prema idealu rimskih careva, mada je kralj Svetipuk bio krunisan po rimskom načinu, nego po primeru vladara Svetoga pisma, Staroga zaveta. Franjo Rački je tačno slutio, več davno, da je opseg vlasti naših ranih vladara zavisio od hriščanskih i plemenskih shvatanja, ja sam, pre neku godinu, nagovestio da su i četiri banata Svetipukova kraljevstva nalik na poznatu tetrarhiju iz Svetoga pisma, a nedavno je francuski istoričar L. Halphen odlično dokazao •da su karolinški vladari nastavljači ideja jevrejskih kraljeva.
Več iu našoj prvoj uredjenoj državi, Zeti, bio je naš narod razdeljen na vlastelu i nevlastelu. Društvena organizacija je, naravno, prethodila državnoj, 110 i°š se oseča da je ceo narod ratnik, dakle, uglavnom, slobodan; za narod 1 za vojsku upotrebljava se često isto ime. Po našim davnašnjim shvatanjima država traje sve dotle dok vladar ne postane plašljiva kukavica a narod gomila malodušnika. Ako je to zlo stigne, ona mora propasti. Tako je i zetska država trajala dok je ratnički duh bio u njoj najviša vrlina, a kada je njega počelo nestajati, onda su počeli Grči s juga i Rašani s istoka sužavati gra-nice nekada močne zetske države. Piscu Barskoga rodoslova je osobito teško padalo opisivati sve jaču prevlast Grka u Zeti, koje su oni ranije, po njegovu Pričanju, i divnom hrabrošču i mudrim lukavstvom mnogo puta pobedjivali. Ratovima pobedjenoj Zeti dobro unutrašnje uredjenje nije moglo pomoči da se održi. Ono samo sobom nikada ne daje mogučnosti ni za skladan unutra-®nji razvitak ni za samostalno kulturno napredovanje. Njih može biti samo u čvrstom šilom zajamčenim granicama samostalne države. Još pisac Barskoga rodoslova to kao da je slutio, a Franjo Rački je od svih naših istoričar a najbolje osetio da je neoprostiva i opasna zabluda verovati, kako se jedan narod može i u tudjoj državi samostalno kulturno razvijati. Unutrašnje uredjenje i viša kultura nisu pomogli Zeti, pobedjivanoj u spoljašnjim ratovi-ma i razjedinjenoj unutrašnjim borbama, da iznese pobedu u sukobu s
Raškom, nesumnjivo tada slabije uredjenom i ne toliko kulturnom, ali ispu-njenom smelim ratničkim duhom, složnom i zadahnutom tamnom i močnom slutnjom da mora a pre a posle pobediti.
U Raškoj je legenda nesumnjivo iskrivila istinu kada je celo državno uredjenje bacila tek u doba Stefana Nemanje. To je učenija priča nego ona o kralju Svetipuku, koja je več znala kako se u Vizantiji sve dobre ustanove skopčavaju1 s dobom cara Konstantina Velikoga, pa je isto tako sve što je bilo dobro u Srbiji pripisivala Stefanu Nemanji kao osnivaču. A državno' uredjenje Raške stvarno je mnogo zavisilo od ranijega i višega uredjenja Zete i imalo je do Stefana Nemanje dug i častan razvitak za sobom. Njegove osnove su, istina, više prožete slovenskim shvatanjima negoli u Zeti, širom otvorenoj grčkim i zapadnim uticajima, ali več od samih početaka čvrščega unutrašnjega uredjenja u Raškoj slovenska shvatanja ustupaju pred rimskim, kako je to bilo i u svima ostalim germanskim i slovenskim državama, ali ne naglo i zbunjeno, nego polagano i skladno.
U Raškoj nisu večinom kršna polja i slivovi primorčica činili središta župa i plemena, kao u Zeti, nego prostranije oblasti, široke planinske visije, isušena jezerska dna i, najčešče, slivovi večih reka. Mogučnosti razvitka su u njoj prostranije i obilnije. No i u Raškoj je, kao u svima državama; u početku razvitka, osečaj solidarnosti teško prelazio granice župa. Županski ugled je bio visok i teško se lomio. Mnogo teže nego u Zeti. Raški vladar, koji je mučno pod sobom sjedinio više župa, samo je prvi medju županima, i s puno obazrivosti, da ne bi izazvao surevnjivost, nazivao se samo velikim županom. Njegove rodbinske veze, jamačno preko plemena, morale su biti jako prostrane i močne, kada je čak do vremena kralja Milutina ostao mutan spomen, kako je jezgra sile raškoga vladara u ratnicima njegova srodstva. Podela naroda na plemena i smeštanje po župama jamačno su se često poklapali. Zeta nije dospela da slomije močna plemena, pored kojih je razvijanje sre-dišnje državne vlasti jako otežano, ali je uspela, bez ikakve sumnje, da im moč ipak više suzi nego li hrvatska država. U Raškoj je susedstvo močne Vizantije, naletne Bugarske i pune mržnje Ugarske samo sobom prisiljavalo Srbe da sklanjaju unutrašnje plemenske pregrade. Tako se širilo osečanje-solidarnosti — od župe i plemena na državu i narod. Ovaj tegobni proces, pod pritiskom stranaca, pomagali su u zemlji hriščanska crkva i državno zakono-davstvo sa svojim visokim težnjama, koje su čak premašale državne i narodne granice. Pa ipak uspeh u formiranju srpske države i nacije ne bi bio tako prostran, čvrst i skladan, i pored spoljašnjeg pritiska i pored unutra-šnjih pomagača, da u Raškoj nisu dalekovidi političari namerno negovali čitav niz visokih tradicija i za njihov dalji razvitak spretno vezivali nacio-nalnu čast i državni zadatak. U njima je jezgra srpskog nacionalizma i raškog imperij alizma.
Upravne jedinice u Raškoj bile su župe, prvobitne državice. One su raz-
-ltkom gubile svoje državne atribute, 'koji su prelazili na skup više župa, na dižavu. U prostranim oblastima širokoga graničnoga pojasa bila su čvršče Jiganizovana krajišta, sa svojim utvrdjenjima, s jače diferenciranim društvom 1 s vecom zajedničkom odgovornošču. Najosetljivija raška krajišta bila kroz vekove oko Lipljana i Zvečana, odakle su Srbi, sa svojim smislom odličnih ratnika, vrebali na slabosti Vizantije, da se kroz ta dobro čuvana vi ata sruče u njene bogate oblasti. U istoriji naroda malo je zaleta ravnih ^vima, i po razvijenoj sili i po pokazanoj izdržljivosti. Samo instinkti zdravih naroda, oslonjeni na visoke tradicije, sposobni su za ovakve napore.
I raško je društvo bilo diferencirano još od seobe Srba. Proces društvenog diferenciranja zahvatio je germanske i slovenske narode od prvih doticaja s rimskim carstvom. Tacit je preterivao dok je veličao jednakost kod Germana kao što su to isto činili i opisivači slovenske jednakosti. Velika ratna opasnost učinila joj je kraj. Srpsko društvo je razdeljeno na klase, ali prelazi ^zmedju njih nisu ni nagli, ni nepremostivi. Ratničke sposobnosti i bogatstvo ~ila su glavna sredstva za izdvajanje u više društvene krugove. Do zatvo-lenih, organizovanih i privilegisanih staleža u Raškoj uopšte nije došlo. Raško plemstvo se ispočetka zvalo vojnici, naravno konjanici, a kasnije je prevladalo ime vlastela. Vlasteoski red delio se na vlastelu i vlasteličiče. Vlastela u Raškoj imala su prostrana imanja kao baštinici, svoja, ili, kao pro-311 jan, vladarska, skopčana s vojnom službom. Oni su pretstavnici vladara i Jižave, ali porez su morali plačati, ugovore s vladarom o svojim pravima nisu Pravili, i državna vlast je pokazivala jasne i uspešne težnje da ih pred zakonom izjednači s ostalim stanovništvom. Ono je, razume se, kao kod svih Slovena večinom seljačko, s različitim vrstama slobode, kao svuda at sred-"jem veku, gde Slobodan znači samo Slobodan od izvesnih dužnosti, kod jed-nog večih, kod drugog manjih. Prostrani slojevi srpskih seljaka bili su sebri, * vecim> meropsi, s manjim, i otroci (robovi), s najmanjim pravima. Bes-Pravnog stanovništva u Srbiji nije bilo. Dušanov Zakonik je svojim 139 čl. Jamčio meropsima prava kao nijedan drugi zakon toga doba kmetovima. Oti očima je 44 čl. Dušanova Zakonika priznato barem da ih se ne može dajati u prčiju. Stvari nisu bile, kao na zapadu. Položaj seljaka bio je najbolji 3id crkvenim imanjima. Tamo su dažbine i dužnosti bile najmanje. Inače je '-vrsta težnja države bila da postane pravna, kao Vizantija, pa je izjednaii-vala, koliko je mogla, sve stanovništvo pred zakonom, što je, naravno, išlo najviše u korist nižih društvenih slojeva. Pravno stanje ogleda se i u eko-nomskom razvitku. Bespravnog i sasvim ubogog stanovništva bilo je veoma mal°- U ranom srednjem veku izgledala je Srbija strancima surova i ne-obradjena zemlja. U kasnijim vremenima je bila, kako se iz povelja vidi, dobro obradjena, u doba despota odlično. To i stranci ističu. Glavno bogastvo zemlje bilo je srebro. Narod se pored ratarstva bavio stočarstvom, pre-puštenim Vlasima, Srbima kasnije zabranjenim. Zanati su bili često raspo-
redjeni po čitavim selima istih zanatlija. Trgovi su bili bogati. Gradova je' bilo malo. U njima su živeli večinom stranci, s ne previsokim privilegij ama..
Najbogatiji vlasnik zemlje i stada bio je vladar, prvo veliki župan, onda< kralj, zamalo car, na koncu knez i despot. U dugom razvitku raške samostal-nosti vladarska vlast nije bila nepromenljiva, ali je uvek bila veča nego što se redovno misli po stranim primerima poznoga srednjega veka. Srbima je država bila oružana nacija s vladarom na čelu. Zato je kralj Dragutin i morao ustupiti presto bratu Milutinu što, prebivši nogu, nije mogao više voditi svoje Srbe ni u osvajanju tudjih zemalja ni u odbrani svojih. Srbi su več tada govorili, da nisu ni svikli, ni radi robovati, a pored kralja neratnika to bi ih moglo stiči. Zato su srpski vladari nezamenljivi ratnici, ne lutke na prestolu, kao mnogi vizantinski car. Vojska kod Srba nije nikada postala ni samo vlasteoska ni samo plačenička. Kada su srpski vladari širokom rukom-davali povlastice manastirskim podanicima, bili su naškrtiji u opraštanju svih dužnosti skopčanih s vojevanjem. Plačenika je bilo, ali nikada tolika da bi se osetili kao jedina sila u državi. Vojsku Srbi nisu ispuštali iz svojih ruku. Kada se pažljivo i kritički prouče sva mišljenja stranaca o tipu srpske države u srednjem veku, onda iz njih izlazi, da je strancima Srbija izgledala: vojnička monarhija, s vrlo močnim vladarem na čelu. Vizantinski oar Jovan VI Kantakuzin, koji je odlično poznavao Dušanovu Srbiju, pisao je o naj-uglednija dvadesetčetiri vladareva doglavnika kao o vojvodama. Oni su, naravno, bili i upravnici, možda i sudije, ali središte vlasti bilo im je u vojvodstvu. Deoba vlasti na vojnu, upravnu i sudsku išla je svuda veoma sporor i u Srbiji srednjega veka nije nikada ni sprovedena. Neprestani ratovi nisu bili pogodna prilika za to, jer u opasnim vremenima vlasti se združuju a ne rastavljaju. Vizantija je, eno, sa svojom organizacijom oblasti, temata, morala rastavljene grane vlasti sjedinjavati pod vrhovnom šilom vojnog pret-stavnika. To je bio, s gledišta unutrašnjega državnoga razvitka, korak una-trag, ali neizbežan. Odbrana države je vrhovni zakon.
Kako je Raška bila podeljena na oblasti, to je veoma teško reči. Naj-poznatija je podela na članove dinastije. No od tih delova nisu: postale države; jedino je Zeta bivala ognjište pobuna; njom su redovno upravljali naslednici prestola. Za Dušana je Srbija bila razdeljena, prema važenju zakona, na pretežno grčki i na srpski deo. Najčvršču upravu sproveo je despot Stefan Lazarevič, povodeči se za vizantinskim i turskim primerima.
Sudsku vlast vršio je isprva sam vladar, a kasnije ju je ograničavao na naročite slučajeve. Ostalo sudjenje je prepustio zborovima sudija, poroti i, na granicama zemlje, stancima. Sa sve jačim uvodjenjem vizantinskoga prava u Srbiju, postajala je sve veča potreba učenih sudija. Dovoljan broj mogla ih je imati Srbija tek za despota. Izvor zakonodavne vlasti bio je samo vladar. On je priznavao običajima zakonsku snagu i on je strane zakone pre-uzimao medju državne. To je činio na saborima i bez njih.
On e a 1 aška imale su svoje sabore za svega trajanja srpske samostalnosti.
nikcT 1213811 iZ.narodnih skuP°va i hriščanskih sinoda. S vladarom nisu ^ a a vlasti delili kao, uostalom, ni drugi staleški sabori toga doba. Broj
sabork UC6Snika na saboru nisu ni k°d nas bili utvrdjeni, kao što ni krug sabo^ rac*a ni"*e ta^no °dredjen. Sjajna vremena močnih staleških sabo^ P.°fe^a SU u vek°vima kada Srbija više nije bila slobodna. Njeni ^ ,ri. su veoma svečani skupovi crkvenih dostojanstvenika i vlastele, Stanki™3' v^a^ar saopštavao svoje odluke. Pri završetku saborskoga sa-3 obas^Pao je vladar učesnike poklonima i pravio za njih i za narod ve-aS^'	sabora imali su potonji Nemanjiči i despoti pored sebe svoje
zaVe*6'	stvarni	uticaj	bio	je	veliki. Srpski državni sabori počeli su
bo ' 3 *ra^an'*a na®e samostalnosti ustupati svoje časno mesto crkvenim sa-^ ^ ’ os°kito od kneza Lazara. Crkva je ulazila u funkciju države koja je .3 a’ PotPuno nacionalizirana, ona je uzimala teško breme na sebe, boduniJedna- drUga hriš6anska crkva. U mučnim danima naše borbe za slo-šč zra^jivala se jedinstveno skladna celina srpskog pravoslavnog hri-etičkiVa' U	SU tako siedinieni visoki čovečanski, hriščanski i slovenski
ha 1 1^ea^	pred tim veličanstvenim stvorom srpskoga narodnog du-
n ’* za<^vljen njegovom lepotom i dubinom, stajao kao pred čudom veliki ~j Leopold Ranke. S punim pravom, sam t ^6n^e s^are srPske države preživelo je, najviše preko crkve, njezinu ono S V** * toliko se saživel° s narodnim pogledima na život i svet da se Svrha 026 Sam° usavr®avati ali ga iz narodne duše nije moguče iščupati. skom >^r^Ske države ostala je onakva kako ju je Dušan pri svome kraljev-državi PUn*San''u rekao — sve što je dobro započeto dovršiti i ispunjavati , Sa sve boljim zakonima i sa sve savršenijim uredbama. Ponos staroga Zak °-T drZavnoga uredjenja ne treba tražiti samo u 171 i 172 čl. Dušanova jamstv 3' S n^^0V^m ^tičanjem sile zakona iznad vladarske volje, nego i u vre U PPavde 1 Prava za široke narodne slojeve, na kojih se zaštitu u onim na'b!^nima ina^e ni^e mn°g° mislilo. Uredjenje stare srpske države bilo je na PUtu da Srll,ija postane primerna pravna država, kada je njen ^ a grubom šilom presečen.
kako an na^ U^e<^an Goričar, Stojan Novakovič, verovao je da sme redi, sadašSr^S^U sredn^evekovriu prošlost ne treba znati da bismo se umeli snači u grešio^0811 * ^ ^^sm°	uticati na bolju budučnost. Mnogo je u tome
sjja °' ®V0Sa razvitka se niko živ ne može odreči i niko se ne može rešiti onih upad^2 Pr°Šl0Sti k°Je uti^u na njegov stav u sadašnjosti. Ko drukčije misli, govori U VG°ma °Pasne iluzije. Istorijski kontinuitet, o kome se sada rado pre vr 30 ° istorijskim Permanencijama, jeste sila koju je veoma opasno budu'Jati ' ^ada^n^os^ samo kratka kopča izmedju duge prošlosti i daleke j i U.Cn°S^' M°čnoga drveta skladnog progresa naroda i države nema bez 0 °g i sigurnog korena u prošlosti
EVGENIČNA ETIKA
O evgeniki se v slovenskem tisku sporadično in fragmentarno razpravlja že par desetletij in tudi naša revija je o tem vprašanju poročala. V zadnjih letih je postala zadeva pereča zaradi slovenskega nacionalnega položaja in zaradi naraščajočega vpliva tujih ideologij. Ker pa je evgenika prepolna problemov, in ne samo znanstvenih, ker je ponekod kakor evangelij prepojila politično miselnost in se kot važen element uveljavila v formiranju svetovnega nazora, je treba z veliko opreznostjo izluščiti jedro iz političnih in ideoloških primesi. V ta namen s o dobrodošle razprave, ki naj pomagajo z domačega stališča in v slovensko korist razčistiti pojme. — Uredništvo.
Vprašanja, ki se jih nameravam dotakniti, so že nekaj časa v diskusiji in prehajajo vedno bolj iz ožjega kroga strokovnjakov na široko področje javnega zanimanja in političnih preosnov. Morda je to zadostno opravičilo, da se jih dotikam kot laik; naposled je bilo tako z mnogimi življenjsko važnimi problemi: izprva so jih obravnavali specialisti, nato so pa problemi narasli, dozoreli in se razpočili kakor sad, da razsejejo na široko svoja semena. Tako je tudi z evgeničnimi vprašanji. Čedalje bolj čutimo potrebo, da se jim odpro vrata na stežaj in da se seznanijo z njimi širši sloji; v tem pa je publicistova beseda morda učinkovitejša kakor previdno in stvarno razpravljanje specialistov. Zakaj taki problemi postajajo šele tedaj vabljivi, če čutimo za njimi življenjsko polnost in toploto, če jih doživljamo in sprejemamo vase kot kos lastne usode ali vsaj kot nje možnost. Piscu tega članka se je zdelo važno, da postavi evgenično stremljenje v etiko današnjega življenja, kjer se tiče vzgojiteljev, staršev, javnih delavcev, sociologov in ne vem koga še; prav za prav nas vseh.
Pred leti me je zdaj že pokojni gimnazijski ravnatelj presenetil z vprašanjem, kaj je evgenika? Človek je prvi hip zares presenečen, zakaj po vsej pravici bi se mu bilo zdelo, da bi bila morala ta nova veda takoj vzbuditi pozornost slehernega izobraženega človeka in postati kar moči popularna. V resnici ni tako. Koliko laikov čita »Evgeniko«, ki jo kot edini jugoslovanski časopis te vrste urejuje kot prilogo »Zdravniškega vestnika« naš najagilnejši evgenik dr. B. Škerlj ?* Veda, ki proučuje in ugotavlja pogoje izboljšanja človeškega rodu, ima manjši krog poznavalcev in občinstva kakor umna kinologija, ki se bavi s pasemskimi lastnostmi psov. Todia pojav ne preseneča ne pri nas in ne v svetu. Človeštvo je prej do dobrega spoznalo gibanje vse-mirskih teles kakor pa zakone dedovanja, ki odločajo v veliki meri usodo človeških bitij. Astronomija je bila na višku že tedaj, ko se je na pr. psihologija šele učila »hoditi«, in znamenita odkritja učenega meniha Mendla sredi
* Zal da je bila z novim letnikom ta prevažna priloga ukinjena. Op. pisca.
> stoletja prirodoslovja« prihajajo do polne in praktične veljave šele v naših dneh. Zato se nikar ne čudimo, če kljub spoznanjem, ki so jih prinesla nova raziskovanja dednosti, prestopamo v enem najvažnejših vprašanj našega življenja nekako na istem mestu, kjer je stal pračlovek; prav kakor on priznavamo in spoštujemo samo temni instinkt in njegovo življenjedajno voljo,
čeprav sicer na drugih področjih neugnano popravljamo in racionaliziramo prirodo.
Ni dvoma, da so to, kar hoče evgenika, sami »problemi z rogovi«, kakor bi lekel Nietzsche. Morda je to krivo, da se jih ljudje izogibajo, zakaj ti rogovi se šiloma zajedajo v trdo kožo naših predsodkov. Nova Nemčija je nedvomno miela največ poguma, da postavi te probleme, čeprav v dokaj brutalni formi, pred vest in zavest človeštva. Njen primer so jele posnemati tudi nekatere cr"ge države v milejših in previdnejših oblikah. V drugi češkoslovaški republiki je doc. dr. O. Hnevkovsky pred nekaj meseci z vsem poudarkom opozoril na potrebo evgeničnih zakonov in zahteval, da se reši na mah ves kompleks teh vprašanj in sicer tako, da dobi republika: 1. zakon o zdravniškem potrdilu pred poroko; 2. zakon o prostovoljni ali prisilni kastra-C1J1> 3. zakon o sterilizaciji; 4. zakon o vzgoji dedno obremenjenih otrok in 5 zakon o vzgoji otrok nezanesljivih staršev. — Kakorkoli že presojamo, Posamezne zahteve in reforme, je vendar dejstvo, da je nova »biološka politika« na pohodu in da se začenja oglašati tudi nova evgenična etika. Njeno Poglavitno načelo lahko strnemo v kratko definicijo: povečana nravna, odgovornost za dedno snov vi smislu evgeničnih d 0 g n a n j.
Dr. Mirko Černič je nedavno citiral v »Zdravniškem vestniku« besede dunajskega zdravnika dr. Fritza Eulerja-Rolleja: »Naravoslovne zdravniške preiskave so danes iz naravnih zakonov jasno dognale: zlo-Cln porajati manjvredno življenje in lastno bol ovekovečiti v boli lastnega potomca, najvišja dolžnost pa osigurati večno Nemčijo s številno, zdravo, življenja sposobno deco. Nikar ne vzdržujte življenja nevrednih s pretirano bolniško oskrbo, marveč sveta dolžnost bodi obstoječe osebne vrednote vzgajati, si izbrati zakonskega druga, zavedajočega se svojih dolžnosti, in tako Postati ustanovitelj močnega rodu...« Zares, v tem je eden izmed osnovnih Problemov narodov in človeštva, odkar je posinila luč spoznanja v pojave, ki so za nas neizmerno važnejši od gibanja vsemirskih teles in celo od statističnih dejstev gospodarskega življenja. Usoda našega stoletja, ki je morda eno najhuje bolnih stoletij človeške zgodovine, in sicer bolnih prav tam, kjer se začenja dednostna pot navzdol, zavisi od tega, kako bomo umeli za naše Potomstvo rešiti to vprašanje.
V etiki našega vsakdanjega življenja še nismo tako daleč, da bi videli v razmnoževanju manjvrednih ljudi zločin, kakor ga vidi navedeni dr. Fritz Euler-Rolle. Priznati je treba, da pojem manjvrednosti v dednem smislu še
vedno čaka eksaktnih in zanesljivih opredelitev, vendar nam strokovnjaki zatrjujejo, da znanost tudi tu nenehoma napreduje. Med tem pa je za novo etiko predvsem potrebna nova zavest. Kako naj pride do take resnobne zavesti poedinec, če ni prišla celotna družba? Kajti družba je tista, ki nravi sprejema in spreminja, ona odgovarja za socialna dejanja posameznikov. Ko bo pojem dedne manjvrednosti dobil obliko končnega spoznanja, mu bo predvsem treba vzeti pečat sramote, ki se ga drži v nevedni ali v zbrutalizirani družbi. Kajti nihče ne more biti osebno odgovoren za svoje prednike. Odgovornost se začenja šele pri njem in njegovem potomstvu. V hipu, ko se zavem svoje odgovornosti ali ko me k nji prisili družba, se šele začenja zame dolžnost novega etičnega zadržanja. Zategadelj je prva naloga, da pridemo do spoznanja nove, evgenično utemeljene odgovornosti za dedno snov, ki jo je položila v nas narava; druga, še važnejša potreba je ta:, da pride do tega spoznanja vsa družba in v interesu naroda in države vsili svojemu ljudstvu take zakone in tako etiko, ki bo v skladu z novimi spoznanji o dednosti.
Za sedaj je etika našega vsakdanjega življenja skoraj še nedotaknjena od velikih resnic, ki so stopile v znanost z; Mendlovimi dognanji. Tudi naše vzgojstvo je, kakor se zdi, vse preveč pod vplivom rousseaujevskega romantizma, ki je veroval, da je izvor vsega zla v človeških napravah, v civilizaciji, v okolju. Nova proučevanja človeka so vrgla več jasnosti v ta zamotana vprašanja. Snov, ki jo oblikujejo roditelji in vzgojitelji, je že bolj ali manj izoblikovana od sil dedovanja, in čim negativnejši so njihovi vplivi glede intelektualnih, karakternih, moralnih lastnosti otroka, tem manj lahko vzgoja popravi naravo. Vzgoja dedno obremenjenih otrok bi zahtevala od roditeljev same Pestalozzije, toda prosim vas: kdo neki vzgaja starše in kdo zahteva od bodočih roditeljev vsaj najskromnejšo »strokovno« kvalifikacijo za njihovo odgovorno poslanstvo? V teh zadevah smo ljudje, kadar gre za naše otroke, mnogo bolj površni in nemarni, kakor kadar gre za maše pse in konje. Po tej poti pa ne bomo več smeli, naj si se zagovorniki starega reda še tolikaj sklicujejo na vzore kmečkih mamic in očetov. V etiko nove družbe mora biti vnešena kot ena prvih zapovedi odgovornost za dedno snov. Zadeva znanosti in države pa bodi, da to odgovornost končno ugotovita in omejita. A tudi izven omejitev, ki bodo zakonito mogoče, bo morala zavest odgovornosti za dedno snov nadzirati slepo igro instinktov in poudarjati nasproti hotenju sle veliki ideal zdravega, le dobre kvalitete goječega človeštva.
Na evgeničnih zakonih in na evgenični etiki ni zainteresirana samo družba, marveč tudi individij. Statistika ne zajema vsega življenja; čim bolj je odmaknjeno v intimnost, manj je dostopno njenim shemam. Življenjska izkustva pa nam kažejo, da se neštete človeške drame dogajajo v intimnem svetu med štirimi stenami in če nimajo vedno hrupnega konca, ni to znak, da bi bila njihova tragična teža manjša. Teh dram rodbinskega življenja ne
ustvarjajo samo zapletljaji, kakor jih povzročajo različni temperamenti in interesi, mnogotere narekuje po svoji skrivnostni poti tista narava, ki je v bistvu ravnodušna nasproti slehernemu zlu in dobremu in ki ustvarja z isto neskrbnostjo možgane genija in strupene zobe kač. Narava, ki s slepo neodgovornostjo pošilja v svet idiote, psihopate, telesne in moralne pohabljence vseh vrst. Človeškemu umu je uspelo, da svojo gospodarico razkrinka pri tem početju in da najde pota, na katerih bo popravil amoralno naravo s svojimi etičnimi in pravnimi normami, s svojimi sredstvi biološke profi-lakse. Toda človek se prav v tem, danes že umljivem deležu narave pri =>voji nesreči kaj često zadovoljuje s filozofijo vdanosti usodi, katere moč je tem oblastnejša, čim primitivnejše je človekovo duševno življenje.
A. celo na visoki stopnji spoznanja so mogoče drame, ki včasi vpijejo do
neba, a jih ne slišijo ne božje ne človeške postave. Samo pripovedna ali
dramska umetnost posveti večkrat v ta svet, kjer se degenerirano živčevje,
svarjeni instinkti, bolne duše, od narave neuravnovešeni značaji sproščajo
v ^kih rodbinskih konfliktih, v brutalnem egoizmu otrok in izzvenevajo
v očetovski in materinski bolesti ob usodi nenadarjenih, nesposobnih, dedno
Prizadetih, čeprav sicer zdravih otrok, ki zastrupljajo življenje staršem in sebi.
Nova etika odgovornosti za dedno snov utegne prinesti olajšanje tudi mdividuju, ker se ob upoštevanju evgeničnih zakonov zmanjšuje verjetnost, da bo doživljal mučne drame, katerih akterji so degenerirani potomci. Tako 58 s^u^ajnosti zmanjšujejo v prid smotrne, razumske izbire, ki upošteva biološke zakone dedovanja in izključuje iz razmnoževalnega procesa nositelje manjvrednih lastnosti. Racionalno gospodarstvo z geni bo človeštvu še koristnejše od racionalnega gospodarstva z energijami, kajti energije zavise °d v°dstva ljudi, ljudje pa zavise v znatni meri od kvalitete genov. Rodovnik, ki smo ga uspešno uvedli' v reji žlahtnih pasem konjev in psov, ne bi v ničemer ponižal višine in izjemnosti človeške duše, marveč bi utegnil samo tanjšati breme tistega zla, ki prihaja duši »iz krvi« in ki približuje človeka
-animaličnemu svetu.
Potreba evgeničnih zakonov in evgenične etike je posebno očitna pri Slovencih, ki bivamo na enem najbolj eksponiranih ozemelj slovanskega sveta. Če hočemo vzdržati ves pritisk, ki prihaja od zunaj na naša tla, moramo biti zdrav in sposoben narod, utrjen za življenje na večnem prepihu zgodovinskih struj. Bojim se, da se naše narodno drevo začenja že sušiti pri koreninah. Dosedanja raziskavanja dr. B. Škerlj a, zlasti njegova študija ° s^a^° nadarjenih otrokih v ljubljanskih šolah, ne pričajo o trdnem dednem zdravju našega naroda. Alkoholna intoksikacija velikega dela našega naroda skozi več rodov, katere negativni vpliv podpira še slaiba prehrana, ne more °stati brez posledic. Iz teorije dednosti vemo, da niso vedno prav starši direktni povzročitelji nevropatskih in psihopatskih otrok. V genih staršev
leže možnosti raznih rodbinskih kombinacij; v marsikaterem primeru plačujejo roditelji in njih otroci zadnji zapitek za zdavnaj mrtvimi pijanci' svojega rodu; plačujejo z zlatom življenjske sreče ničvredni drobiž njihovih veseljačenj. V takih primerih je usoda posebno kruta in pred njo ni nihče absolutno zavarovan. Verjetnost takih nepreračunljivih posegov v naše-življenje pa bo tem manjša čim strožja bo kontrola dednih lastnosti in čim bolj bo etična prevzgoja našega naroda omejevala alkoholizem in njemu-podobna zla.
Vprašanje nove, evgenično utemeljene etike je tudi vprašanje nove hu-manitete. Ob vsej previdnosti in obzirnosti, ki jo narekujejo kulturni, verski in filozofski ideali, je vendar treba reči, da humaniteta ni krinka za uveljavljenje duševnih in telesnih slabičev. Človekova veljava gotovo ni več v mišicah in slaboten organizem kakšnega Newtona ali Kanta je bil človeštvu nedvomno neizmerno koristnejši od atletskih teles kakšnih sodobnih šampionov. Zmanjšana telesna moč se neštetokrat kompenzira z duševnimi odlikami, z jačjo voljo in večjo aktivnostjo. Zato je treba pojem telesne in.; duševne slabotnosti omejiti na izrazite primere dedne manjvrednosti. Takisto' moramo pri že živečem individuju upoštevati njegovo pravico do življenja, ki je tudi socialno koristno, kakorkoli je skrb, da ostane živ slehern, še-tako nezdrav otrok, tudi s tega zrelišča pretirana. Humaniteti se odpirajo-prav z evgeničnega vidika novi uspehi, kajti kdo more dandanes izmeriti negativne vplive patogenih značajev v življenju današnje družbe; kdo more v širjenju raznih gibanj in smeri potegniti ostro črto med zdravim in patološkim; kdo more že dandanes preprečiti, da bi ne prihajale v svet mnoge zablode iz kakršnihkoli »vodilnih« možganov, ki se gibljejo nekje na mejah’ genijev in blaznežev?
Če razmišljamo o problemih nove evgenične etike, se nam zastavlja mnogo drugih, manjših vprašanj. Naj na koncu omenim samo še enega: je-to problem erotike z vidika evgenične etike. Evgenična etika ne bo smela zahtevati nemogočega in njen smoter gotovo niso asketi, marveč ljudje z normalnimi fiziološkimi in psihološkimi potrebami; zato ne bo mogla prezreti važnosti, ki jo ima erotični moment kot tipično človeška nadstavba seksualnosti v našem čustvenem življenju. Toda tisti, ki se igrajo s tem ognjem v naši naravi, ne bodo v bodoče smeli biti požigalci evgeničnih vrednot. Zavest visoke odgovornosti za dedno snov, evg 'nična kontrola razmnoževalnega procesa, mora odstranjevati nevarnosti, ki prete narodu z biološke strani. Regulacija seksualnega življenja in erotičnih čustev pa bo slej ko prej zavisela od drugih sil, ki urejajo človeško življenje: od nravi, odi religioznih ali filozofskih spoznav, od tega, kaj človek je in 'kaj hoče biti.
JACOUES KAYSER (Pariš):
STRANKA ..SREDNJEGA FRANCOZA"
(Le parfi du -Frangais Moyen")
Cest avec la plus grande joie que nous publions, en tra-duction slovžne, 1’article de notre nouvau collaborateur, M. Jacques Kayser, vice-president du Parti Radical-Socialiste. II a bien voulu exposer aux lecteurs de la revue »M i s e 1 in delo«, d’une faqon aussi precise que succincte 1’essence d’un des plus grands partis politiques franpais. II le caracterise comme »le parti charničre« et »le parti pivot«, comme »un parti d’equilibre et de juste milieu« dans la vie politique frangaise. D’ou il deduit sa double fonction de »mo-tour« et de »frein« — selon les circonstances — en tant qu’elle correspond a son jeu permanent de balancier »pour empecher que la France ne se divise en deux blocs: le bloc prolčtarien contre le bloc reactionnaire ou conservateur«. (Note de la Red.)
•
Objavljamo članek, ki ga je nalašč za našo revijo napisal znani francoski publicist g. Jacques Kayser, podpredsednik francoske radikalne stranke in njen stalni referent za zunanjepolitična vprašanja, ki se je pred kratkim mudil v Ljubljani in je tedaj navezal stike tudi z našim uredništvom.
Političnih strank je v Franciji mnogo. V samem parlamentu jih je zastopanih osemnajst. Nekatere izmed njih imajo sicer skeletno zastopstvo, toda druge predstavljajo precejšnjo moč.
Med temi je radikalno-socialistična stranka. Njej je trenutno poverjena težka naloga vladanja. Ministrski predsednik Daladier je njen predsednik in njen oživljevalec. Eden izmed njenih voditeljev je predsednik poslanske zbornice Edouard Herriot.
Navzlic svojemu imenu je radikalno-socialistična stranka bolj stranka ravnovesja in zlate sredine. Ona ni »radikalna« v ameriškem pomenu te besede, ker je odločno protimarksistična in globoko individualistična. Njen naziv je utemeljen v njenem zgodovinskem izvoru: radikali so bili v Franci tisti, ki so zrušili Cesarstvo Napoleona III. in ustanovili v francosko-nemški vojni leta 1870 Republiko. Kasneje so se v borbi, ki so jo vodili za demokratizacijo Republike, često vezali z zastopniki delavskih strank. Zato so se leta 1901. vodilne osebnosti režima, ko so sklenile ustanoviti veliko narodno stranko razvoja, odločile za naziv: »republikanska radikalna in radikalno-socialistična stranka«.*
Njeni nasprotniki ji prisojajo naslednjo devizo: »Niti reakcija niti revolucija!« Pripisujejo pa ji tudi oznako Clemenceauja, ki je bil sicer radikal,
nas je za to stranko najbolj v rabi kratek naziv: francoska radikalna stranka francoskih radikalov, da se tako prepreči zamenjava s socialistično stranko. Op. prev.
vendar ne pravoveren: »Malo motorja, dosti zavore: tako se lahko najlaže ostane na mestu.«
Ta domislica pa je prav tako krivična kakor duhovita, kajti dejansko je radikalno-socialistična stranka od leta 1900. skoraj vedno sodelovala v vladi in država se ji mora zahvaliti za večino socialnih in šolskih zakonov ter za gospodarske in finančne reforme, ki so občutno izboljšale življenjske pogoje v Franciji v poslednjih 35 letih.
Seveda je radikalno-socialistična stranka poznala tudi zatemnitve. Takoj po svetovni vojni je bila pri volitvah, ki so se vršile po demobilizaciji in ki so znane pod imenom »sinjemodre« (po barvi vojaških uniform), tako rekoč pogažena. Toda od leta 1924. dalje je spet prišla k sebi in je vse do leta 1936. ostala najmočnejša stranka v poslanski zbornici. Leta 1936. jo je prekoračila socialistična stranka, toda v senatu je še vedno in izdatno na prvem mestu.
Kaj določuje tolikšen uspeh radikalno-socialistične stranke?
Predvsem okoliščina, da ni razredna stranka. Na njeni desnici so stranke, ki predstavljajo del meščanstva ali so neposredno podvržene kapitalizmu. Na njeni levici pa sta dve proletarski stranki: socialistična in komunistična stranka.
Ako bi jo torej hoteli istovetiti s kakim socialnim razredom, bi mogli o radikalni stranki reči, da zastopa »srednje sloje«, kajti pod tem novim in udobnim nazivom je mogoče razumeti tako kmete kakor vso pestro množico državljanov, ki se po nobenem naslovu ne da vključiti v meje kakega socialnega razreda in ki tvori ogromno večino v državi. Pristaše radikalne stranke ali njeno »klientelo« na deželi tvorijo bolj poljedelci, vinogradniki in mali posestniki kakor pa kmetski delavci in veleposestniki.
V mestih zbira radikalna stranka svoje pristaše med malimi trgovci, malimi industrijci, malimi obrtniki in uradniki. Radikal predstavlja torej zares »srednjega Francoza«, in sicer v tem smislu, da je nasproten vsem oblikam bogastva in oblasti, kakor tudi velekapitalu in trustom; on je za osvoboditev in zaščito posameznika.
Tako nadaljuje francoski radikal svobodnjaško tradicijo Francozov, ki so individualisti že od nekdaj, protiklerikalni od Voltairja, patrioti od Revolucije, republikanci od Cesarstva, pacifisti pa od svetovne vojne dalje. Od socialista ga loči predvsem njegovo spoštovanje zasebne lastnine — Francoz je namreč predvsem skrben varčevalec — domovinski kult in odbijanje dogmatične discipline. Njegova vera v človeštvo, njegovo spoštovanje vseh svoboščin, drznost njegovih socialnih zamisli ter verska neodvisnost pa ga postavljata v nasprotje z zmernimi, konservativnimi in reakcionarnimi strankami.
Radikalno-socialistična stranka je torej stranka sredine, ki mora neprestano in v izmenah gledati zdaj na desno, zdaj na levo.
Ako hoče ohraniti ravnovesje v državi in preprečiti razcep Francije v va nasprotna bloka: proletarski in reakcionalni ali konservativni blok, je prisiljena vezati se na desnico, kadar sluti pospešen pokret države na levo; nasprotno pa sporazumeti se z levico, kadar sluti, da je razpoloženje v državi za reakcijo.
Ko je udeležena v kaki levičarski vladi, predstavlja v njej zavorni ele-ment- Ko pa sodeluje v desničarski vladi — ki se včasih trenutno ozna-uje kot »vlada narodne unije« — predstavlja v njej gibalni element, motor.
Odtod njena stalna igra ravnovesne sile, zaradi katere je izpostavljena vsem mogočim sarkazmom. Obotavljanja, ki jih njej očitajo, pa odgovarjajo obotavljanjem povprečnega Francoza, ki si želi predvsem stalnosti in zavarovanja proti vsem ekstremom.
Ko je leta 1935. sodelovala v Lavalovi vladi, je na primer s svojim vetom Preprečila preveč reakcionarno politiko. Levičarske stranke, ki so pobijale ovo vlado, so ji bile za to akcijo hvaležne, kar je pozneje omogočilo ustanovitev znane ljudske fronte.
Ko je leta 1936. sodelovala v vladi Leona Bluma, so jo spet stranke desnice smatrale za rešiteljico, ker je ponovno razvila svojo akcijo v znamenju sprave.
Tako je torej radikalno-socialistična stranka stožer francoskega političnega življenja. Nobene vlade si ni mogče zamišljati brez nje. In ta politična resnica odgovarja psihološki resnici: srednji ali povprečni Francoz, ki tako dobro vtelešuje radikala, je razsodnik francoske usode.
Radikalno-socialistična stranka vodi državne posle najčešče v zelo kritičnih trenutkih.
Leta 1924., ko je šlo za to, da se likvidira nesrečna zasedba Poruhrja, ki J e galvanizirala nemški nacionalizem, in pa za to, da se pokrije proračun-1 Pnmanjkljaj, ki je nastal zaradi vojne in njenih posledic, je bila prav °na poklicana na oblast.
Leta 1932. so se spet obrnili nanjo. Tedaj je morala parirati neposredne
Posledice mednarodne krize, ki jo je izzval Tardieujev nacionalizem, kakor
tudi učinke svetovne gospodarske krize, ki je komaj začela zajemati Francijo.
V januarju leta 1936., po Lavalovem porazu in pred volitvami, so se je Poslužili, da bi zaustavila nerodne učinke sistematične deflacije, ki je obubožala in usužnjila državo.
Končno so se po demisijah Blumove socialistično usmerjene vlade obračali prav nanjo vselej, ko je šlo za to, da vzpostavi red v financah in da zajamči naglo gospodarsko oživljenje.
Ona je torej vselej na častnem mestu, kadar so razmere posebno kočljive.
OBZORNIK
Nova faza nasprotij med velesilami
Ob vstopu iz starega leta v novo je bilo v mednarodni politiki mogoče zaznamovati le malo optimizma. Pogled na ruševine vseh sistemov in osnov dvajsetletnega povojnega razvoda je mogel le malokomu odpreti vedre poglede v bližnjo bodočnost, ki si je navzlic tolikšnim varljivim obetom izza zadnjih mesecev preteklega leta še dolgo ne bo mogoče predstavljati pod kakršnimkoli skupnim imenovalcem. Dasi se nam je lansko leto Evropa v marsičem in marsikje pokazala v novi obleki, se splošna mednarodna problematika zaradi tega ni bistveno spremenila. Sporna področja, na katerih se v čedalje bolj dinamičnem zaletu razvija sproščena igra velesil v medsebojni rival-nosti njihovih križajočih se interesov, očitujejo povsod iste temeljne probleme, ob katerih se z vedno manjšo pripravljenostjo za kompromise srečujeta dva bloka velesil. Med njima zija slej ko prej globok prepad, ki ga doslej položeni mostovi niso mogli premostiti. Monakovska metoda, ki sem jo skušal prikazati v svojem poslednjem zunanjepolitičnem pregledu (Misel in delo, IV, štev. 10.—11.), se doslej ni še uveljavila kot konstruktivna metoda za gradnjo nove Evrope ali novega sveta, ker ji ni uspelo rešiti svoje temeljne naloge: izravnanja interesov velesil in izgladi-tve njihovih glavnih nasprotij. Prav zato je prešel svet iz starega v novo leto z istim občutkom negotovosti, kar se tiče bodočega razvoja na vseh glavnih mednarodnih spornih področjih, kakršnega je kazal med samim rušenjem dosedanjih mednarodnih metod in sistemov.
Ves vzhodni evropski prostor s svojimi posebnimi spornimi področji med Vzhodnim, Črnim, Egejskim in Jadranskim morjem, ves sredozemski bazen s svojimi pomorskimi in celinskimi problemi strateškega, političnega in gospodarskega značaja tvorijo ob vstopu v novo leto glavna področja silnega dvoboja velesil, ki ga bomo morali letos še
posebno vestno zasledovati, ako bomo hoteli s potrebno razgledanostjo slediti dogodkom v naši neposredni bližini. Soodvisnost posameznih perečih mednarodnih problemov ni bila namreč nikdar tako velika, kakor je danes.
Zaradi kontinuitete svojih zunanjepolitičnih pregledov želim vsaj v grobih potezah nakazati glavne mednarodne dogodke po monakovski konferenci z dne 29. septembra lanskega leta na vseh glavnih spornih področjih, začenši pri srednji Evropi, kjer je mednarodna kriza poslednjih let dosegla svoj vrhunec.
Tu nas zanima najprej usoda češkoslovaške, ki je v razvoju lanskega leta izgubila približno tretjino svojega ozemlja in tretjino svojega prebivalstva. Okrnitvi po monakovski konferenci (29. sept. 1938) je najprej sledila okrnitev po Poljski (sprejem poljskih zahtev dne 1. oktobra in vkorakanje poljskih čet v tješinsko ozemlje dne 2. oktobra 1938) ter končno še po Madžarski, potem ko so se direktna pogajanja med CSR in Madžarsko razbila in sta obe državi sprejeli arbitražo Italije in Nemčije (dunajska razsodba z dne 2. nov. 1938).
CSR je po teh treh okrnitvah izgubila 41.596 kv. km ozemlja, ki se je od prejšnjih 140.000 kv. km zmanjšalo na približno 99.000, ter 4,922.440 prebivalcev, ki so se od prejšnjih 14,792.000 skrčili na 9,807.000. V odstopljenih krajih (skupaj 4704 občine s 103 okrnjenimi občinami) živi sedaj 2,853.858 Nemcev, 591.544 Madžarov, 77.580 Poljakov, 60.332 Zidov, 36.880 podkarpatskih Rusov ter 1,161.116 Čehov in Slovakov. V novi Ceško-Slovaški prebiva 8,527.154 Čehov in Slovakov, 512.289 podkarpatskih Rusov, 387.830 Nemcev, 100.379 Madžarov, 4157 Poljakov in 126.310 Zidov.
5.	oktobra 1938 je odstopil prezident dr. Beneš; za novega predsednika republike pa je bil dne 30. novembra izvoljen dr. Hacha. Dne 5. okt. 1938 je v vlado generala Syrovega stopil kot zu-
!
nanji minister dr. Chvalkovsky, dotedanji češkoslovaški poslanik v Rimu, elan agrarne stranke; dne 6. oktobra je ia sestavljena prva avtonomna slova-s a vlada v Bratislavi pod predsed-S v,orn dr. Tisa, dne 8. oktobra pa prva avtonomna podkarpatska vlada, naj-iej pod predsedstvom dr. Brodyja, na-o pa Vološina. Po odstopu generala Sy-lovega je bila dne 2. decembra lanske-da ^ sestavljena nova osrednja vla-v°dst;vom predsednika agrarne n e Berana. V strankarskem življe-so se Pojavile velike spremembe v rr!en-lu formiranja treh glavnih sam11 /r? beškem in Moravskem, ene * (Hlinkove ljudske) stranke na vaškem ter ene same stranke v Pod-Karpatski Rusiji. Država se preobrazuje . e erativno republiko s tremi avto-i; ,mrm deželami, katerih vsaka uve-ja poseben notranjepolitičen režim, zunanji politiki išče republika nova rh nV nas^onitvi na Nemčijo (dr. n°V,S.ky je med tem že trikrat ob-. ® n> v oktobru, decembru in ja-eoHh ’ S katero 5e sklenila že več po-ia- ’ ,v.^avnem gospodarskega znača-j 0S aja Pa kljub temu med obema movVama mn°g° nerešenih proble-
tuddn°Šaji 2 Madžarsko in Poljsko se dun monakovskem sporazumu in • ajs i razsodbi niso izboljšali, ker se do ci/ • *e^enj Madžarske in Poljske n. ..u^^ meji na račun Podkarpatske dein^ , me^n' antagonizem v tem preži as*pove^al> kakor so to pokazali asu obmejni incidenti pri Mukačevu i„ j »J^ju tega leta. V diplomatski nizni 1 SC sp^etala za tem antago-, a.m’Je kot nova obremenitev tega ilircu «a , vroPe stalno sililo v ospredje kat! k ° vpraSanJe- ki pa je po ne-v .r^ novejših diplomatskih obiskih saj trenutno potisnjeno v ozadje, ne negalr^er bil° že postavljeno z dnev-
Zanimiva valovanja so se v tem ča-v madžarski, poljski in ru-dn P°^*ki. Na Madžarskem je ne 15 novembra 1938 podal ministr-vln^P. n.'k Imredy demisijo svoje vii r6’ v.novi vladi, ki jo je spet sestati JnrfC!y’ ni ve^ prejšnjega zunanje-'nistra Kanye, katerega je zame-
njal njegov dosedanji pomočnik grof Csaky.
Poljska je na spremembe v svoji neposredni bližini, zlasti po neuspeli akciji za skupno mejo z Madžarsko (Beck si je v oktobru lanskega leta z obiskom v Rumuniji zaman prizadeval pridobiti za svoje težnje Bukarešto), najpreje reagirala s tem, da se je začela približevati Rusiji, s katero je v skupni izjavi potrdila veljavnost pakta o nenapadanju in začela urejati prometne in trgovske odnošaje; v januarju letošnjega leta pa je Beck po daljšem bivanju na francoski Rivieri, kjer je bil v stikih bolj z Rimom kakor Parizom, na svojem povratku v Varšavo obiskal nemškega kancelarja Hitlerja, da dobi od njega pojasnila in zagotovila, ki se zde Poljski v njenem sedanjem položaju potrebna.
V Rumuniji pa je kralj Karol II. takoj po svojem povratku z daljšega informativnega potovanja v London, Pariz, Bruselj in Berchtesgaden (v novembru lanskega leta) izvedel pomembne notranjepolitične reforme, ki kažejo, da hoče Rumunija upoštevati spremembe, ki so nastale v njeni bližini ter se primerno zavarovati proti morebitnim presenečenjem. V rekonstruirano vlado je bil kot zunanji minister pritegnjen mladi publicist Gaffencu, katerega imenovanje je vzbudilo ugodne komentarje tudi v Italiji in Nemčiji. Dne 16. decembra 1938 je kralj Karol II. podpisal ukaz o ustanovitvi nove »stranke rumunskega preporoda«, kateri se je pridružila večina voditeljev bivših strank, v januarju tega leta pa korporativno tudi nemška in madžarska manjšina. Dne 30. nov. lanskega leta je nevarna »Železna garda« izgubila svojega voditelja Codreana, ki je bil na poskušenem pobegu ubit skupno s 13 drugimi voditelji te rumunske fašistične organizacije.
Tudi v politiki baltskih držav, zlasti Litve, so se pojavile prve spremembe zunanjepolitične usmeritve. Po uspehu klajpedskih Nemcev pri volitvah dne 11. decembra lanskega leta je litovska vlada začela popuščati nasproti njim in novi direktorij pod predsedstvom Nemca Bertuleita napoveduje v svoji pro-gramatični izjavi o upravi avtonomne
klajpedske dežele posnemanje nemških zgledov na vseh področjih političnega delovanja.
V Turčiji je ob zatonu preteklega leta prišlo do važnih sprememb zaradi smrti predsednika in ustanovitelja turške republike Kemala Atatiirka (10. nov. 1938). Za novega predsednika republike je bil izvoljen dotedanji predsednik vlade Izmet Inonii, predsedstvo rekonstruirane vlade, iz katere je izstopil dolgoletni turški zunanji minister dr. Ruždi Aras, pa je prevzel Dželal Bajar.
Med velesilami so zadnji meseci preteklega leta pomenili zanimivo kolebanje med nadaljevanjem politike po »monakovski metodi« in reakcijami nanjo. Te so se v novi igri velesil, katere glavno področje je spet postalo Sredozemlje, začele pojavljati zlasti na evropskem zapadu, pa tudi v Ameriki.
Italijansko-nemško sodelovanje je bilo znova poudarjeno kot trdna osnova italijanske in. nemške zunanje politike dne 27. oktobra lanskega leta ob priliki Ribbentropovega obiska v Rimu, francosko-angleško solidarnost pa je potrdil obisk angleškega ministrskega predsednika Chamberlaina in zunanjega ministra lorda Halifaxa v Parizu v dneh 23. in 24. novembra lanskega leta. Solidarnost demokracij je v svoji novoletni poslanici kongresu podčrtal tudi predsednik Združenih držav Severne Amerike Roosevelt. Panameri-ško konferenco, ki se je začela dne 9. oktobra v Limi in zaključila dne 25. decembra lanskega leta z izjavo solidarnosti ameriškega kontinenta, lahko tudi štejemo med pomembnejše reflekse odločnejšega ameriškega posega v razvoj dogodkov. V to vrsto spada nedvomno tudi ostra nota ameriške vlade Japonski (31. dec. 1938), kateri sta v januarju (14. in 20.) sledili podobni noti angleške in francoske vlade; vse te note odločno odklanjajo japonske poskuse spremembe politike »odprtih vrat« na azijskem vzhodu, kakor je bila sprejeta v washingtonskem dogovoru devetih sil iz leta 1922.
Angleško-nemški skupni izjavi z dne 30. septembra lanskega leta o mirnem reševanju vseh bodočih medsebojnih sporov je dne 6. decembra 1938 sledila
podobna francosko-nemška izjava, ki
proglaša francosko-nemške meje za definitivne. Razmerje med Anglijo in Nemčijo pa se je med tem zaradi raznih Hitlerjevih izjav proti angleški opoziciji, posebno pa še zaradi protižidov-skih nastopov v Nemčiji precej ohladilo.
Angleško-italijanski odnošaji so se v
novembru lanskega leta močno izboljšali z uveljavljenjem angleško-italijan-skega velikonočnega sporazuma z dne 16. aprila lanskega leta (uveljavljen dne 16. novembra 1938), dočim so se še v istem mesecu zelo nevarno poslabšali odnošaji med Francijo in Italijo zaradi vzklikov v italijanskem parlamentu dne 30. novembra, ko so Cianovim izjavam o »naravnih težnjah« Italije sledili konkretni vzkliki poslancev: Tunis, Džibuti! Korzika!
Tako so proti koncu preteklega leta — po trenutnem pomirjenju v srednji Evropi — spet stopila v ospredje vsa sredozemska vprašanja, ki so se v za-padnem Sredozemlju osredotočevala zlasti okoli španske državljanske vojne, v vzhodnem pa predvsem okoli Sueza (vprašanje italijanske soudeležbe v Sueški družbi) ter preko Sueza ob Rdečem morju (Džibuti). Dne 17. decembra lanskega leta je italijanska vlada odpovedala italijansko-francoski rimski sporazum z dne 7. januarja 1935, ne da bi sicer uradno zavzela kakršnokoli stališče glede svojih novih zahtev. Zdelo se je takoj, da je špansko vprašanje glavna ovira sporazuma med obema »latinskima sestrama«, kakor je to Mussolini izjavil že v maju lanskega leta v Genovi.
Razplet španske državljanske vojne je prav tedaj zašel v eno izmed svojih odločilnih faz. Dne 23. decembra lanskega leta je pričel general Franco svojo dolgo pripravljano ofenzivo na katalonskem bojišču, ki mu je prinesla velike uspehe, saj so njegove čete začele že neposredno ogrožati Barcelono. Ta uspešni razvoj Francovih operacij pa je nastopil šele po obisku angleškega premiera Chamberlaina in lorda Hali-faxa v Rimu (11.—13. januarja 1939), tako da je moglo špansko vprašanje tvoriti v rimskih razgovorih samo predmet izmenjave misli brez konkretnih
sporazumov. Rimski sestanek, katerega vplivi bodo nedvomno v kratkem jasnejše razvidni, je sicer pomenil razčiščen j e položaja, v kolikor so si angleški in italijanski državniki lahko izmenjali svoje misli k vsem perečim problemom, toda glavnega vprašanja, ki je bilo tedaj in je še vedno v ospredju mednarodnega zanimanja, namreč vprašanja francosko-italijanskih odnošajev, ni premaknil s kritične točke. Francija je po svojih državnikih (Bonnetove izjave v francoskem parlamentu dne 18. decembra lanskega leta in Daladierovo decembrsko potovanje na Korziko, v Tunis in Alžir) dala jasno razumeti, da se o svojem ozemlju ne bo pogajala z nikomur, dočim je glede Španije prevladala v Parizu politika nevmešavanja v dražvaljansko vojno ter politika statusa quo v vsem Sredozemlju ne glede na izid te vojne.
Medtem ko stopa špansko vprašanje v zvezi z vsem kompleksom sredozemskih vprašanj v svojo odločilno fazo, ki je trenutno označena predvsem po ostrem nasprotju med italijanskimi ter francoskimi (in angleškimi) interesi in ki postavlja na sredozemskem spornem Področju znova v ospredje latentni antagonizem med obema blokoma velesil, se tudi v podonavski in balkanski politiki pojavljajo na začetku novega leta zanimivi zunanjepolitični razvoji, ki so v neposrednei zvezi z vrsto že izvršenih in napovedanih diplomatskih obiskov. Središči nove diplomatske aktivnosti na tem področju sta Rim in Berlin.
Obisku italijanskega zunanjega ministra grofa Ciana v Budimpešti v decembru lanskega leta, ko je bila prvič nakazana možnost sporazuma Budimpešte s sosedi, je najprej sledila izjava Krofa Csakyja o tesnem sodelovanju Madžarske z osjo Rim-Berlin ter napoved madžarskega pristopa k trojni protikomunistični pogodbi, nato pa še obisk grofa Csakyja v Berlinu (18. januarja). Obisku madžarskega zunajega ministra v Berlinu je dne 20. januarja tega leta sledil obisk češkoslovaškega zunanjega ministra dr. Chvalkovskega istotam.
V začetku januarja (5.) se je na svojem Povratku s francoske Riviere ustavil v
Berchtesgadenu poljski zunanji minister Beck, ki je imel dolge razgovore s Hitlerjem in Ribbentropom. Nanašali so se na ukrajinsko vprašanje, Gdansk in druge probleme, ki zanimajo Poljsko. Beck se je vrnil v Varšavo z raznimi nemškimi zagotovili, ki omogoču-jejo nadaljevanje dosedanje prijateljske politike med obema državama v duhu desetletne pogodbe z dne 26. januarja 1934. Beckov obisk v Nemčiji bo dopolnil dne 26. januarja tega leta — na dan pete obletnice navedene pogodbe — nemški zunanji minister Ribbentrop s svojim uradnim obiskom v Varšavi, ki bo za nadaljnji razvoj poljsko-nemških odnošajev velikega pomena. Istočasno sodelovanje Poljske z Italijo pa naj v februarju potrdi še napovedani obisk italijanskega zunanjega ministra grofa Ciana v poljski prestolnici.
Italijanski zunanji minister je bil končno od 19. do 23. januarja tega leta lovski gost jugoslovanskega ministrskega predsednika in zunanjega ministra dr. Milana Stojadinoviča na Belju. Njuni razgovori so jima nudili priliko, da se porazgovorita ne le o poglobitvi odnošajev med Jugoslavijo in Italijo, zlasti na gospodarskem področju, temveč tudi o poglobitvi odnošajev z nekaterimi drugimi državami, predvsem med Madžarsko in Jugoslavijo na eni ter Madžarsko in Rumunijo na drugi strani. Tu smemo pričakovati novih razvojev.
Samo zaradi popolnosti pregleda naj še navedem, da je med 16. in 20. januarjem zasedal v Ženevi svet DN, ki pa s svojimi sklepi ni prinesel nič novega v splošni razvoj, kakor sem ga tu v grobih obrisih nakazal.
Dr. Branko Vrčon
Notranjepolitični pregled
Proti koncu preteklega leta so bile volitve z dne 11. decembra 1938 v središču našega notranjepolitičnega zanimanja. Poročali smo že, da so se na dan volitev predstavile volilcem tri državne liste: lista predsednika vlade dr. Milana Stojadinoviča, lista združenih strank hrvatske in srbske opozicije ter JNS pod vodstvom dr. Vladimirja Mačka in lista dr. Ljotiča.
Glavni volilni odbor v Beogradu je končal pregledovanje volilnih spisov dne 10. januarja 1939 in objavil naslednje uradne izide:
Volilnih upravičencev je bilo 4 milijone 80.286, volilo pa je 3,039.041 oseb ali 74.480/#. Lista dr. Milana Stojadino-viča (JRZ) je dobila 1,643.783 (54.09°/o), lista dr. Vladimirja Mačka 1,364.524 (44.90°/o), lista dr. Ljotiča pa 30.734 (1.01%>). Po teh volilnih rezultatih pripade listi dr. Stojadinoviča 306, listi dr. Mačka pa 67 mandatov (dr. Ljoti-čeva skupina ostane brez mandata), tako da bo nova narodna skupščina štela 373 poslancev.
Deset dni po volitvah, dne 21. decembra 1938, je predsednik vlade in zunanji minister dr. Stojadinovič podal kolektivno ostavko vlade, prejel pa takoj nato mandat za sestavo nove vlade, ki je bila sestavljena z nekaterimi osebnimi spremembami. Resori v novi vladi so se porazdelili takole: predsednik vlade in zunanji minister dr. Milan Stojadinovič, prometni minister dr. Mehmed Spaho, pravosodni minister Milan Simonovič, kmetijski minister Svetozar Stankovič, prosvetni minister Bogoljub Kujundžič, prej minister za gozdove in rudnike, minister za socialno politiko in narodno zdravje Dragiša Cvetkovič, minister za gozdove in rudnike Dobrivoje Stošovič, prej gradbeni minister, finančni minister dr. Dušan Letica, gradbeni minister dr. Miha Krek, prej minister brez listnice, minister vojske in mornarice armijski general Miljutin Nedič, minister za trgovino in industrijo inž. Nikola Kabalin, minister za telesno vzgojo naroda Ante Maštrovič, minister pošte, telegrafa in telefona Panta Jovanovič, predsednik mestnega poglavarstva v Skoplju in bivši narodni poslanec, notranji minister Milan Ačimovič (namesto dr. Antona Korošca), upravnik mesta Beograda, ministri brez listnice: Vojislav Djordjevič, dr. Djafera Kulenovič in Franc Snoj, doslej ravnatelj kmetijske posojilnice v Gornji Radgoni.
K tem osebnim spremembam v svoji novi vladi je dal dr. Stojadinovič naslednjo izjavo: »Nova vlada ne pomeni nikake spremembe smeri niti v zunanji niti v notranji politiki. Nadaljevali
bomo z delom za izvedbo našega programa. Osebne spremembe v kabinetu so bile izvršene zaradi stvarnih potreb. Želim pa posebno poudariti, da ostanemo vsi mi, bivši in sedanji ministri, prijatelji in sodelavci pri skupnem poslu.«
Novi notranji minister Milan Ačimovič je ob nastopu svoje funkcije dne 22. decembra 1938 izjavil o svojih nalogah med drugim: »V pristojnost mojega resora spada med drugim zagotovitev dobre uprave v državi, zaščita obstoječega reda in skrb za osebno premoženjsko varnost državljanov. Vsa moja prizadevanja bodo usmerjena v to, da uprava čim bolj in čim koristnejše služi interesom vsega naroda. Moji podrejeni organi bodo imeli dolžnost, da nudijo popolno zaščito povsod, kjerkoli bodo obstoječi red, osebna varnost in varnost imovine, ti bistveni elementi vsakega zdravega nacionalnega, političnega in gospodarskega življenja ogroženi.«
Novo izvoljena narodna skupščina se je sestala k svoji prvi seji dne 16. januarja tega leta. K izrednemu zasedanju je bil sklican tedaj tudi senat, ki je bil zaradi skupščinskih volitev na daljšem odmoru. Senat je izvolil novo predsedstvo in je bil z glasovi vladne večine (51 glasov) izvoljen za njegovega predsednika bivši notranji minister dr. Anton Korošec, za podpredsednika pa Juro Kotur in dr. Mile Miškulin (z 52 odnosno 51 glasovi). Opozicija je oddala prazne glasovnice.
Narodna skupščina je začela svoje delo z verifikacijsko debato, ki bo končana v začetku februarja. Mačkovi poslanci se dela v skupščini niso udeležili. Poslanci iz vrst beograjskega dela Združene opozicije in JNS pa so s pristankom dr. Mačka kot nosilca opozicijske liste sklenili, da izroče svoje poverilnice in se udeleže verifikacijske debate. Dogovorili so se tudi o skupnem stališču v narodni skupščini. Po poročilu agencije Avale so imeli poslanci bivše H8S v Zagrebu dne 15. januarja posebno sejo pod predsedstvom dr. Mačka. Na seji je bila po Avalinem poročilu sprejeta resolucija kot sklep tako zvanega »Hrvatskega narodnega predstavništva«. V začetku podčrtava resolucija načelo samoodločbe narodov in omenja hrvat-
sko državno pravo, »da bi bil hrvatski narod sam gospodar na svojem ozemlju«. Resolucija govori nato o »dvajsetletni borbi hrvatskega naroda za oživotvorjenje tega prava«. Nato proglaša vse pripravljene pogodbe in obveznosti za »ničeve in za hrvatski narod neobvezne« ter pravi, da hrvatski narod »ne more do kraja mirno prenašati, da se mu osporava pravica do obstoja in svobode« ter da se mu krati »pravica, da sam odloča o svoji usodi«.
Prvi seji narodne skupščine dne 16. januarja je predsedoval kot najstarejši poslanec Mihajlo Stojadinovič; na njej so bili izvoljeni štirje začasni tajniki. Na drugi seji je bil izvoljen verifikacijski odbor, katerega predsednik je postal bivši predsednik narodne skupščine Stevan Čirič; v njem ima vladna večina 19, opozicija pa 2 člana. Ko bo verifikacijsko delo opravljeno, si bo skupščina izvolila svoje predsedstvo. Sele potem, ko se bosta predsedništvi obeh zbornic predstavili kraljevemu namestništvu, bo zasedanje otvorjeno z ukazom in se bo pričelo redno parlamentarno delo, znabiti v drugem februarskem tednu, ko pride na vrsto državni proračun za leto 1939-40. Proračunska razprava bo najbrž zelo kratka, ker šteje opozicija v skupščini le 20 poslancev. Napoveduje se, da bo spomladi poleg proračuna predložen in sprejet tudi zakon o samoupravah.
♦ * *
373 poslancev nove narodne skupščine je po strankarski pripadnosti takole razdeljenih: 306 poslancev izvoljenih na listi dr. Stojadinoviča pripada JRZ (vštetih pa je tudi 6 bivših pripadnikov zagrebške skupine JNS, ki so tik Pred volitvami izstopili iz stranke in so nato kandidirali na listi dr. Stojadinoviča, nadalje 2 Nemca, 1 Madžar in 6 Arnavtov); poslanci, izvoljeni na listi dr. Mačka, pa se po strankarski pripadnosti razlikujejo takole: v savski banovini jih odpade 30 na HSS, 1 na SDS, v vrbaski 1 na HSS, 2 na JNS, 3 Pa na zemljoradniško skupino Joče Jovanoviča, v primorski 10 na HSS, v drinski 2 na HSS, 2 na skupino Joče Jovanoviča in 1 na JNS, v zetski 2 na HSS, 2 na skupino J. Jovanoviča, 1 na
skupino Davidovičevih demokratov in
1 na staroradikalno skupino Ace Stanojeviča, v dunavski 1 na HSS, 1 na JNS, 1 na Davidoviča in 1 na Jovanoviča, v moravski 1 na Davidoviča ter končno v vardarski banovini 1 na Jovanoviča, 1 na Davidoviča in 1 na Stanojeviča; skupaj šteje HSS 47 poslancev, SDS pa 1 poslanca, obe skupini, ki tvorita KDK, torej 48 poslancev. Druga skupina opozicijske liste, JNS, ima 4 poslance, tretja skupina, beograjska Združena opozicija, pa 15 poslancev (od teh odpade na Jovanovičeve zemljo-radnike 9, na Davidovičeve demokrate 4, na Stanojevičeve staroradikale pa
2 poslanca). Opozicijski poslanci v narodni skupščini bodo imeli svoj skupni izvršni odbor, ki bo skrbel za enotno parlamentarno taktiko. Kakor rečeno, bodo za sedaj sodelovali v verifikacijski debati, dočim so si nadaljnjo taktiko še pridržali.	Verko
Operna in koncertna sezona v letu 1938
Pogosto čujemo očitek, češ, v Ljubljani je v primeri z drugimi mesti enake velikosti dovolj, celo preveč glasbenega življenja. Ta trditev ne drži. Prirojeno veselje Slovencev do glasbe se od nekdaj odraža v pogostem narodovem prepevanju, v starodavnih, že okr-nelih plesnih obredih, v mnogih diletantskih poskusih pretekle in polpretekle dobe na polju skladateljevanja, v krčevitih naporih samoukov, da se dokopljejo do obvladanja zakonov in lepot v glasbi in v vsej obilici današnjih glasbenih institucij, ki niso brez potrebe zrastle iz tal. Kako velike kulturnopolitične važnosti je intenzivno glasbeno udejstvovanje našega majhnega naroda v mali državi, so pokazali mnogi Članki v dnevnem in strokovnem časopisju in revijah. Dandanes, ko imamo povrhu že lepo število izurjenih glasbenikov skoro vseh strok in uvaževane skladatelje in ko se razcvetajo tudi vse ostale umetnosti, ni treba več dokazovati upravičenosti vseh naporov po kulturnem napredku tudi na glasbenem področju. Glasba je bistven sestavni del narodove kulture in ni torej čudno, če se ravno v Ljubljani, središču in torišču stremljenj mladega, v
razvojnem poletu nahajajočega se naroda, širi tudi ona v vse smeri.
Še manj upravičen je gornji očitek, če prerešetamo operno in koncertno sezono po prireditvah leta 1938. Te tvorijo namreč važen faktor v narodovem glasbenem življenju, ker ustvarjajo tradicijo, iz katere črpa komponist, interpret in pedagog, pilijo okus glasbo ljubečega občinstva in vzgajajo mladino, ako so primerne času in potrebam, predvsem pa, ako ustrezajo kakovosti, ki jo od njih pričakujemo. Ugotoviti je treba, da je operna in koncertna 'sezona leta 1938 dala manj kot v prejšnjih letih in da ni bila posebno uspešna.
Najbolj -posega v širše plasti delovanje opere, ker je ona pri nas stalna ustanova, ki razpolaga s stalnim osebjem. More se vsaj v osnovi držati smotrno začrtanega sporeda, ki ustreza njenim lastnim zmožnostim, zahtevam občinstva in časa, predvsem pa osnovam in napredku glasbene kulture. — Slovo,	ki	so ga	vzeli od Ljubljane	nekateri	najboljši	člani solističnega	an-
sambla sredi leta 1937, je težko prizadelo repertoar. Nazadovanje v kvaliteti predstav, pomanjkljiva osvežitev sporeda, česta navezanost na gostovanja, ki so napravila spored nestalen, in materialni primanjkljaji so izzvali krizo, ki	še	danes	ni popolnoma premo-
stena.	A	kje je	glavna krivda, o	tem
bodo sodili drugi. Jasno pa je, da ga ni faktorja, ki bi ne nosil vsaj malo odgovornosti za nazadovanje domače opere, pa naj štejemo sem pomanjkljivo razumevanje med upravo in članstvom, med pevci samimi, ker ni mogoče nadomestiti rutiniranih umetnikov z začetniki, ali finance in občinstvo, ki se premalo vnema za domačo, s trudom priborjeno ustanovo. Seveda je res, da niti največji ljubitelj opere ne poseča predstave radi dela samega, temveč tudi radi izvedbe.
Prva polovica preteklega leta nam je dala dve premieri: Dvorakovega »Ja-kobina« in Ponchiellijevo »Giocondo« v okviru »Rigoletta« in »Trubadurja« (Verdi). »Tosce« in »Manon Lescaut« <Puccini), »Don Juana« (Mozart) in »Borisa Godunova« (Musorgskij), del, ki so bila večinoma na novo naštudirana in inscenirana. Vsekakor je omenjen
spored bil uspešnejše nadaljevanje jesenske sezone 1937, ki je postavila na oder poleg tehtnega »Onegina« (Caj-kovskij), dveh domačih operet (Dobej-čeve »Ančke« in Parma-Balatkovih »Amaconk« (le na novo predelanega »Gorenjskega slavčka« (Forster-Polič) in dve dokaj brezpomembni deli: »Lindo di Chamounix« (Donizetti) in Kienz-lovega Evangeljnika«. — Jesenska sezona 1938 je zaznomavala zanimivejši pričetek. Uprava je spretno priredila spored (razen v opereti) temu, kar ji je dobrega na razpolago. Donizettijeve »Kapljice za ljubezen« z izvrstnim gostom Solarijem, »Poljub« (Smetana), »Jolanta« (Cajkovskij), »Gianni Schi-cchi« e(Puccini) ter »Don Quihot« (Mas-senet) so tehtna dela italijanske, francoske, čeiike in ruske operne literature, ki tvorijo z reprizami »Borisa Godunova«, »Gioconde« in »Aide« dostojen spored, kakršen je na največjih odrih redk. Z veseljem je treba ugotoviti, da je domač ansambel mnogo pridobil s stalnim gostom gdč. Majdi-čevo, ki se je uveljavila po nekaj letih odsotnosti.
Nadaljnji razvoj naše opere bo v veliki meri odvisen od poseta in zanimanja, ki ga občinstvo kaže zanjo. Vsi pridobitni krogi so dolžni podpirati gledališče, ki je načeloma dobrina za vse. Zato naj tudi tisti, ki ne poseča j o teatra, pa morejo utrpeti malo žrtev v prid vsem onim, ki uživajo v prospe-hu te ustanove, plačujejo svoj obolus, kot je to že marsikje vpeljano.
V okviru gledališča so se vršili tudi plesni in baletni nastopi. Poljska plesna skupina Parnell je žela z malo umetnosti velike uspehe, gdč Vidmarjeva in ga. Delakova sta s produkcijama na glasbo Šivica in Sturma pokazali na učencih svoja stremljenja.
Dočim more povprečen igralec ali pevec kot član narodnega gledališča še skromno životariti, je koncertant navezan v vsakem pogledu na začetni kapital ali mecena, ako hoče, da mu kariera uspe. Ako pa se hoče s koncertiranjem po uspelih pričetkih tudi preživljati, mora biti nadpovprečen, da, prvovrsten umetnik in virtuoz, ponekod celo še dopadljive zunanjosti, da ga občinstvo vzljubi. Če pomislimo, da zahteva
od instrumentalista navežbanje novega koncertnega sporeda pol leta in več intenzivnega študija, postane razumljivo, zakaj smo navezani glede na koncerte večinoma na tujce, redko na jugoslovanske in prav izjemoma na slovenske umetnike. Dva pojava še bolj otežujeta koncertiranje. Obisk koncertov v Ljubljani sami nazaduje. Nemško orientirana publika, ki je tvorila pred vojno močan kontingent obiskovalcev, se je izgubila. Slovenski pridobitni krogi so le z redkimi izjemami naklonjeni glasbeni umetnosti, v uradni-štvu pojema interes, vzgoja mladine pa ni niti v šoli, niti doma taka, da bi mogla vzbuditi v njej potrebno zanimanje. Društva, ki drugod podpirajo z vnetim obiskom prireditve, so pri nas hudo popustila v svoji aktivnosti. Izcedno redki so na primer člani Glasbene Matice ali društva Glasbene akademije, ki jih vidimo na koncertih. Ker ni mogoče zagotoviti večjih honorarjev v naprej, se le redko pojavi pred ljubljanskim občinstvom umetnik največje slave. Nič manj porazno ni dejstvo, da ic v Jugoslaviji bore malo krajev, kjer je v vsakem pogledu omogočeno uspešno koncertiranje. Maribor sam že ne nudi slovenskim umetnikom dovolj zaslombe, v mestih, kot so na pr. Kranj, Ptuj in manjša središča ostalih banovin, je položaj še slabši. Namesto da bi na takih postojankah slovenski umetniki kot začasni vodje glasbenega življenja pripravljali s pridom tla za nadaljnje glasbeno-kulturno delovanje, morajo pod pritiskom neprijaznih razmer ta svoja mesta celo zapuščati (Kozina, Kančeva, Gallatia, Šedlbauer ...). Kako naj se potemtakem slovenski umetnik odloči za koncertno delovanje, ko mu je v vsej državi na razpolago le par mest, kjer mu je koncertiranje omogočeno in ga še tam čaka prazna dvorana? (Prim. koncert odličnega Trosta in re-nomiranega Noča v Beogradu).
Orkestralnih skupin k nam ni v goste, ker je njih nastop zvezan z ogromnimi stroški. Veseli smo, če nas poseti Prvorazredni dirigent, loteč se koncerta domače Filharmonije. Pa tudi koncerti ljubi j. Filharmonije so gmotno večinoma odvisni od mecenov, kar se potem jasno odraža na enostranski sestavi
sporedov. Koncerti slavnega violinista Balokoviča, Matačiča in Poliča z ljublj. Filharmonijo in zborom Glasbene Matice so bili pomembni dogodki lanske koncertne sezone. Seznanili nas niso le z dokaj osladnimi amerikanskimi skladbami, temveč predvajali tudi tehtne domače tvorbe Škerjanca in Arniča. Škerjančeva kantata Zedinjenje se je uveljavila kot mojstrsko, čeprav ne povsod enako zanimivo in uravnovešeno delo največjega formata, ki zasluži vso pozornost tudi z muzikalne strani, do-čim je Arnič dokazal ponovno epični talent, ne da bi mogel široke zasnove dovolj izrazito izpolniti s sočnim in poezije polnim glasbenim tkivom. — Dva domača pevca (Dermota in Schiffrer), violinist von Baltz in dva pianista mednarodnega kova (Koczalski in Borovski) zaključujejo vrsto pomembnih solističnih koncertov. Ljubljanski kvartet je nastopil v letu 1938 dvakrat. Z veliko požrtvovalnostjo orje brazde v zanemarjeno ledino komorne glasbe in je postal edini činitelj, ki nas seznanja v dovršeni obliki z umetninami mednarodne vrednosti in domačimi komornimi tvorbami. — Poleg posrečenega cerkvenega koncerta (Gjungjenac, Ranči-gaj, ljubljanski kvartet) je nastopilo lani mnogo zborov, med njimi kar trije bolgarski. Učiteljski pevski zbor se je resno lotil novejših domačih zborov, Wiener-Sangerknaben so podali interpretacijo starih mojstrov, akad. zbor »Moravan« iz Brna je bil odličen v intonaciji in podajanju čeških mojstrovin in Trboveljski slavčki so želi ponovno odobravanje.
Vse koncerte je z redkimi izjemami aranžirala Glasbena Matica.
*
Nov faktor v glasbenem življenju, ki ga čaka težka naloga, da izpolni vrzeli v javnem udejstvovanju, je radio. Toda prejemki ljubljanske postaje niso le omejeni, temveč pritekajo od slojev in iz krajev, ki jim je glasba večinoma istovetna z zabavo. To dejstvo ovira upravo v dosledni izpeljavi začrtanih nalog. Resnim, strogo umetniškim prenosom bodisi solistov ali večjih glasbenih združenj pa je v kvar zastarela aparatura, ki jemlje tonu nemalo lepo-
te in svojstvene barve. Kljub temu je uprava izpeljala že marsikak ciklus sistematičnih prenosov (na pr.: francoske klav. glasbe), skrbi, da se pomnoženi radijski orkester pogosto loti pod Šijan-čevo taktirko renomiranih skladb svetovne literature, daje prednost izvedbi slovenskih in slovanskih skladb (koncerti ob lOletnici otvoritve ljubljanske radijske postaje, koncerti slovenske, jugoslovanske in vobče slovanske glasbe) ter redno prenaša operne predstave in koncertne zanimivosti. Ker radijski nastop ni zvezan z gmotno tveganostjo, se ponudbe domačih in inozemskih umetnikov hitro množe.
Končno ne smemo prezreti delovanja drž. konservatorija* ki pod ravnatelje-vanjem opernega pevca g. Betetta na pogostih javnih produkcijah kaže napredek gojencev in smernice pedagogov. Nič manj kot 16krat so se konservato-risti lani producirali na nastopih, ki so imeli posebno obeležje kot propaganda češke, poljske, slovenske glasbe ali v obliki Lajovičeve proslave, 201etnice obstoja kraljevine Jugoslavije, kot komorne in operne produkcije itd. Posebej je treba podčrtati uspeli samostojni koncert absolventke Valjalo-Osterčeve. Glavna ovira v procvitu drž. konservatorija in v napredku njegovih gojencev pa ni le pomanjkanje velikih talentov, ki so itak redki. Pomanjkanje tradicije, pomanjkljiva domača vzgoja in predvsem slabo gmotno stanje učeče se mladine, ki se v poslednjem času zbira v pretežni pieri iz najnižjih slojev, zavirajo intenziven, vztrajen, premišljen in brezskrben študij.	Pavel Sivic
Jugoslovanski medicinski listi
V Jugoslaviji izhaja več strokovnih medicinskih listov, v katerih se zrcali razvoj medicinske vede in zdravniškega stanu, obenem pa splošni nacionalni razvoj Srbov, Hrvatov in Slovencev. Tudi pred vrati medicinske stroke se ne ustavljajo valovi splošnega narodnega življenja. Najstarejši zdravniški časopis v naši državi je »Liječnički Vjesnik«, ki izhaja v Zagrebu že od 1. 1877. Ne samo po svoji starosti, ampak še mnogo bolj po svoji opremi, obsegu in notranji vse-
bini stoji na čelu svojih tovarišev in dostojno predstavlja jugoslovanska in prav posebno hrvatska medicinska stremljenja. Med njegovimi sotrudniki in uredniki srečavamo odlične zastopnike hr-vatske medicinske fakultete in mnoge praktične zdravnike in specialiste. Njegovi letniki pričajo o stalnem napredku in zlasti letniki od 1. 1910 so živa priča, kako živahno se je razvila in poglobila medicinska veda pri nas. Izdaja in zalaga ga hrvatsko zdravniško društvo, »Zbor liječnika Hrvatske, Slavonije i Medjumurja«, v katerem so včlanjeni skoro vsi hrvatski in mnogo drugih jugoslovanskih zdravnikov. S tem listom je tesno povezana tudi zgodovina slovenske medicine. Dne 26. februarja 1909 se je na izrednem občnem zboru »Društva zdravnikov na Kranjskem« proglasil za oficielno društveno glasilo, katero »naj dobiva vsak društvenik--. Ko se je po prevratu to društvo spremenilo v »Slovensko zdravniško društvo«, je ostal list še nadalje tudi organ tega društva. Tako je ostalo do I. 192S ko se je po živahni debati med urednikom lista drjem Vladimirjem Jelovškom in dekanom ljubljanske medicinske fakultete drjem Alfredom Šer-korn, ta tradicionalna skupnost prekinila. Tretja številka letnika 1923 že ni več označena kot oficielni organ »Slovenskega zdravniškega društva<. Kakor je bila doba od 1. 1909 do 1. 1928 v splošnem doba živega skupnega delovanja med Hrvati in Slovenci, tako je tudi med zdravniki v teh dveh desetletjih posebno bujno živelo stremljenje po čim ožjem kulturnem sodelovanju.
V 1. 1928 se je začelo odmikanje od prvotne linije. Nekateri pravijo, da zaradi razočaranj, drugi pravijo, da zaradi nesodobnosti sentimentalnih in romantičnih naziranj o jugoslovanski kulturni skupnosti, tretji si razlagajo ta pojav z drugimi silami, ki so prav v tistih letih energičneje silile na površje javnega življenja. Dejstvo je, da tudi na tesnem strokovnem polju začenjajo zmagovati ideje, ki so se poslej vedno bolj jačale. Slovenci smo ostali po tej ločitvi nekaj časa brez lastnega zdravniškega glasila, čeravno je bilo pričakovati, da bo ljubljanska medicinska fakulteta poskušala zamašiti vrzel, ki
je nastala nemalo pod njenim vplivom. Sele naslednje leto je pokrenil dr. Fr. Derganc samostojen slovenski zdravniški list.
Najstarejši in vodilni srbski medicinski časopis je »Srpski arhiv za celokupno lekarstvo«, ki prihaja letos v s''oj 41. letnik. Izdaja in zalaga ga »Srp-sko lekarsko društvo« v Beogradu. Med njegovimi uredniki in sotrudniki se nahajajo odlična imena srbskih medicinskih znanstvenikov in zdravnikov. S tem listom je slovenska medicina le priložnostno stopala v kontakt, tesnejših zvez med njim in slovensko zdravniško javnostjo pa ni bilo niti potem, ko je Beograd postal središče mlade jugoslovanske države. Dočim je bil slovensko pisani medicinski članek v »Li-ječničkem Vjesniku« skoro reden pojav do pred nedavnim, je ostal »Srpski arhiv« še nadalje omejen na teritorij in jezik svoje zgodovinske domovine. To dejstvo je vredno pozornosti, ker ni ostalo osamljeno v jugoslovanskem kulturnem življenju.
Pred 14 leti je prof. dr. Radivoje Pavlovič osnoval v Beogradu nov splošni medicinski časopis, ki naj bi računajoč z novimi nacionalnimi in državnimi razmerami zbral okoli sebe vse jugoslovanske zdravnike Srbe, Hrvate, Bolgare in Slovence. Težave, ki so drugod grenile skupno delo in zmanjševale osebni in znanstveni kontakt, so temu listu onemogočale, da bi bil v polni meri izpolnil svojo nalogo. Po prerani smrti njegovega ustanovitelja in dolgoletnega urednika bo list pod drugim vodstvom skušal kljubovati neprijaznim razmeram in nevarnosti, da se jugoslovanska medicinska stremljenja popolnoma podredijo vplivu velikih medicinskih kultur ali pa se okrnijo v tesnih mejah nacionalnih ekskluzivnih avtarkij.
Poleg teh velikih medicinskih listov, ki skušajo obvarovati svojo neodvisnost in strokovno objektivnost napram finančno močnim poslovnim interesentom, izhaja v Jugoslaviji še nekaj listov, ki imajo svoje posebne specialistične namene ali pa so glasilo uradnih in poluradnih medicinskih institucij. Ministrstvo za narodno zdravje je kmalu po ustanovitvi začelo izdajati pod uredništvom drja Andrije Štamparja
»Glasnik ministrstva za narodno zdravje«, ki je primemo tedanjim nediferenciranim razmeram uspešno združeval tako uradno delo kakor tudi delo izven-uradnih zdravniških krogov. Pozneje je njegovo dediščino prevzel, vsaj deloma, »Glasnik centralnega higienskega zavoda«, ki sedaj izhaja v Beogradu pod uredništvom drja Stevana Z. Ivaniča. Centralni higienski zavod izdaja poleg tega še »Socialno-medicinski pregled«, katerega urednik je sedaj dr. Bogoljub Konstantinovič. To so — brez strogo specialističnih listov — najvažnejši jugoslovanski medicinski časopisi, v katerih naši zdravniki objavljajo plodove svojega dela in črpajo širše znanje.
V Jugoslaviji izhaja poleg teh še veliko število medicinskih mesečnikov, ki služijo propagandi za zdravila kemične industrije. Ker so reklamnega značaja in izvirajo iz trgovskih motivov, bi jih prav za prav ne smel imenovati v eni sapi s prej omenjenimi listi, toda med praktičnimi zdravniki so tako razširjeni, da ne redko tvorijo edino duševno hrano. Industrija jih razpošilja brezplačno — to je treba posebej poudariti — jih opremlja z največjim luksusom in urejuje na ta način, da varujejo znanstveni stil in navadno ne dovoljujejo dvoma o njihovi nepristranosti. Redakcije znajo napraviti liste privlačne, ker jim bogata kapitalistična sredstva omogočajo skrbeti za prvovrstne ilustracije in prikupne članke o interesantnih medicinskih pojavih. Pisani so v srbohrvaščini. Nosijo lepe naslove kakor na pr. »Terapeutski vjesnik«, »Medicus«, »Ars therapeutica« itd. Nekatere nemške in francoske firme redno pošiljajo zdravnikom časopise medicinskega značaja v francoskem ali nemškem jeziku. Pomen teh listov je jako velik in sicer v na-rodno-gospodarskem in zdravstvenem smislu. Tudi zaradi tega jih je treba omeniti, ker usmerjajo zdravniško delo v posebni, interesom kemične veleindustrije koristni pravec. Neprestani bobnajoči ogenj reklamnega priporočanja mora tudi najbolj kritičnega zdravnika končno premotiti, da išče pomoč za svoje paciente v prekomernem predpisovanju kemičnih zdravil. O tem naj bi medicinski krogi malo več razmišljali, zlan sti ker domačini po večini niti v finanč-
nem pogledu niso dovolj udeleženi pri dobičkih.
O dedih in očetih slovenskega medicinskega lista »Zdravniškega vestnika« sem že na kratko najvažnejše omenil, nadaljnja njegova zgodovina je pestra. Iz rok prvega urednika drja Fr. Derganca je prešel v roke profesorja drja Alije Koširja, od tam pa je kmalu odšel iz Ljubljane in se za sedem let ustavil na Golniku. Z letošnjim letnikom se vrača v ljubljansko medicinsko okolje, ki bo — to upanje sloni na trdnem prepričanju — tokrat tako močno, da mu bo lahko nudilo dovolj duhovne vsebine in dovolj materialne podpore. Ne samo prestiž medicinske Ljubljane, sedeža slovenske medicinske fakultete in središča kurativne in preventivne slovenske medicine, ampak tudi mnogi strokovni in stvarni oziri, o katerih se da objektivno razpravljati le v krogu tistih, ki gledajo s historičnega in strokovnega vidika na vprašanje, so zahtevali tako odločitev. Ako se novim izdajateljem posreči zasidrati list tako krepko, da ga bo iz notranje potrebe ne pa kot brezplačno s prispevki trgovskim interesom služeče industrije vzdrževano darilo prejemal vsak slovenski zdravnik, se bo slovenska medicinska raven visoko dvignila.
30 let poteče te dni, odkar so slovenski zdravniki izbrali »Liječnički Vjesnik« v Zagrebu za svoje glasilo, 20 let bo letos minulo, odkar se je »Društvo zdravnikov na Kranjskem« preobrazilo v »Slovensko zdravniško društvo«, letos julija bo 20 let, kar je bila z zakonom zagotovljena ljubljanska medicinska fakulteta. V teh treh desetletjih je slovenska medicina prevalila pot, polno upov in razočaranj, polno uspehov in porazov; čas pa ni primeren za to, da bi raziskovali zdrave in nezdrave razmere med medicinsko pedagoško centralo, klinično delujočim zdravniškim osebjem, ljudskozdravstve-nimi stremljenji, medicinsko publicistiko in industrijskim kapitalom. Po dobi vrenje in iskanja bodo slovenski zdravniki s prepotrebnim idealizmom dvignili slovensko medicino tako, da bo prinesla dostojen delež h gradnji jugoslovanske in slovanske medicinske kulture.
Dr. A. Z.
Eksfenza zagrebške univerze v Ljubljani 1907-1909 dodatek
Pod tem naslovom sem priobčil razpravo v jubilejni številki »Misli in dela«: »Ob dvajsetletnici Jugoslavije« (1 IV, št. 12, str. 115—136). Sedaj priobčujem še nekoliko dopolnil k tej razpravi.
1. Preda.vanja v Gorici in v Trstu v letih pred vojno. Ni mi bilo lahko dobiti sigurne podatke o teh predavanjih; potreboval bi zlasti goriško »Sočo« iz leta 1912, toda je nisem mogel dobiti. Sigurno je, da je začetkom novembra 1912 v Gorici predaval zagrebški univerzitetni profesor dr. Ferdo Šišič, pač o temi, ki je o njej potem, 10. nov. 1912, predaval tudi v Trstu (»Edinost«, 10. novembra 1912), namreč o hrvatsko-ogrskih odno-šajih od 1790—1868 (Prof. Šišič mi je rekel, da se je v Trst pripeljal iz Gorice; njegovega predavanja v Gorici se spominja tudi g. dr. Vladimir Knaflič. Iste jeseni je predaval v Gorici tudi zagrebški univ. profesor dr. Josip Šilo-vič (»Soča«, 6. dec. 1913); Andrej Gabršček navaja v svojih »Goriških Slovencih«, II, 409, predavatelje, ki so leta 1912 predavali v goriškem »Trgovskem domu«, v tem-le redu: Fr. Ilešič, dr. Josip Silovit', dr. Ivan Lah, dr. Ferdo Šišič, dr. Boris Zarnik itd.; jaz sem prvič v oni sezoni v Gorici predaval menda 21. sept. (o problemu malega naroda), drugič 12. okt., a Šilovič je predaval 28. sept., njegovo predavanje je bilo prvo hrvatsko predavanje v Gorici. Za predavanje v Gorici je bil prijavljen (jeseni 1912) tudi profesor dr. Albert Bazala, bil pa je zadržan; predaval bi o »problemu ličnosti« (njegova razprava »Problem ličnosti« je izšla v »Vedi« III, 1913, št. 1—2.) — V Trstu se je nekako leta 1909 ustanovil »odsek za ljudska predavanja« (v »Nar. domu«); dne 25. nov. 1912 je predaval Milan Krešifr (cdziv je bil slab, sploh je ta »odsek za ljudska predavanja« slabo uspeval s predavanji).
2. K zgodovini »Akademije«. V svoji razpravi (str. 134) sem navedel predsednike društva »Akademije«. L. 1911 je bil za predsednika izvoljen dr. Rudolf Mole, 1. 1918 pa dr. Alojzij Zalokar. Pri dr. Rudolfu Moletu sem pripisal: »1911—1918 (vmes je bila vojna)«;
z dodatkom »vmes je bila vojna« sem hotel povedati, da med vojno o pravem predsednikovanju dr. Moleta ne more biti govora, že zato ne, ker je Mole bil v vojski izven Ljubljane (v Galiciji). Kaj je sploh bilo z »Akademijo« med vojno? Sporočilo se mi je, da je tudi g. Rasto Pustoslemšek bil predsednik Akademije. To mi potrjuje tudi g. Pustoslemšek sam, češ, v Akademiji je nastala kriza in takrat je končno on prevzel predsedništvo; zdi se mu, da je kriza nastala radi denarnega poslovanja; takrat je društvo prevzelo Simon Gregorčičevo knjižnico (v dr. Oražnovi hiši v Wolfovi ulici), ta knjižnica je poslovala tudi med vojno; gospod Pustoslemšek je hodil vsak mesec v Simon Gregorčičevo knjižnico kasirat dohodke, s katerimi je potem plačeval neke obveznosti; za knjižničarja Simon Gregorčičeve knjižnice je Pustoslemšek postavil dr. Krivca. Kdaj je bilo vse to? Zdi se, da je treba tu misliti na čas od jeseni 1914 do poznejše pomladi 1915.
Pod konec maja 1914 je »Akademija« mislila prirediti predavanje o Jovanu Skerliču, ki je začetkom maja umrl
(predaval bi jaz); zdi se mi, da je takrat bil predsednik še Mole. Kdaj je odšel on v vojsko? Pustoslemšek je bil aretiran dne 21. maja 1915. V aktih ljubljanske policijske uprave nisem našel prijavljenega g. Pustoslemška kot predsednika »Akademije«; g. Pustoslemšek misli, da nihče njegove izvolitve ni prijavil policiji, ker so funkcionarji odšli v vojsko.
3. »Socialna Matica« v Gorici. Na str. 136 svoje razprave sem podal nekaj podatkov o goriški »Socialni Matici«. Sedaj še dodajam, da je Socialna Matica; ki je pri javnih predavanjih kooperira-la tudi z goriško »Narodno Prosveto« (ustanovljeno 1905) bila v tesni zvezi z zagrebškimi univerzitetnimi profesorji; o tem je zagrebški »Obzor« dne 9. jan. 1913 priobčil feljtonski članek, oči-vidno inspiriran, ki ga je potem dne 11. jan. prinesla tudi »Soča«.
4. Popraviti je treba tiskovno napako na str. 135; tam se čita, da »si je prof. Hranilovič za ustanovitev »Pučkega sveučilišta pridobil posebnih zaslug«; mesto »Hranilovič« mora biti: Šilovie.
Fr. Ilešič
P O R O Č I L A
Kočevski zbornik
Vodstvo Družbe sv. Cirila in Metoda. Ljubljana 1939. 382 strani + 8 strani slik in 3 zemljevidi.
Naša narodno obrambna literatura je dobila s »Kočevskim zbornikom«, ki ga je izdala Družba sv. Cirila in MetodP, izdaten prirastek. Saj tako zajetne knjige iz področja narodne obrambe pri nas doslej niti ne poznamo. Vsakdo, ki se zanima za tako zvano »Kočevsko vprašanje«, ga bo potreboval, kajti zbornik obsega 10 razprav, v katerih je zbranega in obdelanega mnogo dosedaj še ne objavljenega gradiva. Namen zbornica Pa je, kakor pravi v uvodu ing. Mač-kovšek, prikazati dejanski položaj ter popraviti in zavrniti netočne trditve
nemških piscev o kočevskem ozemlju in prebivalstvu.
Ivan Simonič je napisal »Geografski pregled kočevskega jezikovno mešanega ozemlja«. Geološko - morfološkemu opisu sledi popis rastlinstva in živalstva, tipov naselij, kmečkih domov in razdelitev zemljišč in prometa. Iz tega pregleda je razvidno, da kočevsko ozemlje ni zaključena geografska enota. Iz podrobnega popisa pokrajine pa se vidi, da je pisec vse ozemlje prehodil in res natančno proučil.
Zgodovino kočevskega ozemlja je tudi spisal Ivan Simonič. Iz razprave posnemamo, da je kočevsko ozemlje prvotno spadalo pod čušperško gospoščino ter da je 9. maja leta 1248. podaril oglejski patriarh Bertold Hermanu Or-
tenburškemu patronat poljanske cerkve ob Kolpi in dve tretjini desetin v takrat že poseljenem jugovzhodnem delu Kočevske. Ortenburžanom, ki so naselili na tem ozemlju s svojih posestev na Koroškem Nemce, so sledili Celjani. Fridrihštajn še danes spominja na njihovo gospostvo. Za njimi so bili lastniki Habsburžani. Ti so oddajali gospostvo v zakup. Tako so ga imeli Turni, Blagaji in Kisli v zakupu. Slednji so ga kupili od kralja Ferdinanda 1. 1618. in nato prodali 1. 1641. Turjačanu Volku Engelbertu. Glede na sedanjo veliko gozdnatost ozemlja pa so zanimive prepovedi sekanja lesa v gozdovih, ki jih omenja pisatelj. To razpravo pojasnjuje tudi pregleden zemljevid krajev, ki so obstojali pred nemško naselitvijo, in krajev, ki so nastali po naselitvi do 1. 1450.
Dr. Jože Rus je v svoji razpravi »Jedro kočevskega vprašanja« obdelal mnogo gradiva, ki je razdeljeno na več poglavij. V dokaz, da so Slovenci bili naseljeni pred prihodom nemških kolonistov, navaja, da se že 1. 1241-48. omenja samostojna duhovnija v Poljanah ob Kolpi. Bila je izločena vsekakor iz župnije ribniške. Vendar se to ni moglo zgoditi samo zastran maloštevilnega ljudstva, ki je bivalo v mejah dokaj tesne Poljanske doline. Ustanovljena je morala biti tudi za del prostranega poznejšega kočevskega sveta. Ta je bil tedaj naseljen pač tako redko, da mu posebna cerkvena postaja še ni bila potrebna. Važni so statistični pregledi prebivalstva in ugotovitev, da sta dve tretjini plodne zemlje neobdelani. Izseljevanje je važen pojav in vsaka četrta hiša na Kočevskem je prazna ali porušena. Opuščenih pa je že 12 vasi. Nemci na Kočevskem so redek primer človeka, ki mu rodne zemlje ni mari. Nadalje ugotavlja, da v Nemcih ni bilo nikdar nobene volje, da vrastejo v slovenska tla in se iz domačih korenin gospodarsko okrepijo za svojo bodočnost. Slovenci na Kočevskem pa morajo stradati ob polnem loncu.
France Marolt je prispeval »Slovenske prvine v kočevski ljudski pesmi«. Njegova študija je po svoji temeljitosti vzorna in zbrano gradivo za 9 primerov, ki jih obravnava, točno pokaže na
izvor kočevske ljudske pesmi. Dobrih 400 let je naša ljudsko cerkvena pesem trajno vplivala na ves kočevski folklor. Ribniški naddiakonat je upravljal in nadziral tudi kočevske fare do 1787. Vse fare so morale priti vsako leto dvakrat v Ribnico. V naddiakonatu sta bili tudi dve božji poti, dočim na Kočevskem ni bilo nobene. Tako so prihajali v stik s Slovenci naselniki Nemci ne samo doma, ampak tudi drugje, kjer so slišali petje slovenskih pesmi. Izsledki njegove razprave so najboljši odgovor Hauffe-novi trditvi o kočevskih pesmih »Alle sind deutsch und echt volkstumlich.«
Koštial Ivan je v sestavku »O Kočevcih in kočevščini« dognal, da veliko število slovenskih izposojenk v kočevščini, ki se nanašajo na primitivno kmečko življenje, govori za to, da so bili Slovenci na »Kočevskem« že pred prihodom Nemcev. Današnjo kočevščino smatra za bajuvarsko narečje. Š. Šantel v svoji študiji »O izvoru kočevske narodne noše« primerja kočevsko in poljansko nošo in poudarja, da so Kočevarji posneli svojo nošo po Poljancih. Dr. J. Lokar je na kratko orisal prodiranje Nemcev v Belo Krajino. Nemci pred vsem kupujejo vinograde v okolici Mavrlena. Četudi so se posluževali najrazličnejših sredstev, niso nikoli prodrli globlje v Belo Krajino. — Prof. I. Kumer podaja pregled dijakov kočevske gimnazije po narodnosti in zaključuje, da je veči del dijakov slovenske narodnosti ter da gimnazija vrši svojo prosvetno nalogo. Zato je bil svoječasen sklep, da se višja gimnazija ukine, neumesten. — V pregledu »Ljudske šole na Kočevskem« spoznamo, da do leta 1919. ni bilo na Kočevskem za Slovence slovenskih razredov, niti se ni poučevala slovenščina kot predmet, kljub temu da je bilo najmanj 60 tisoč Slovencev na tem ozemlju.
Ivan Simonič je zbral še na 20 straneh vso literaturo, ki obravnava kočevsko ozemlje. Ta pregled nam je najboljši dokaz, kako se zanimajo za ta del naše zemlje Nemci.
Zadnji čas je tudi pri nas zanimanje za Kočevsko naraslo. Glavna rešitev je gospodarska in dr. Rus je pokazal, kje je njeno jedro.	O.	F.
Iz socialnopolitičnega slovstva
Preteklo leto je bilo v našem socialnopolitičnem slovstvu dokaj plodno, dasi ni dalo večjih samostojnih del. Najštevilnejše so publikacije iz področja socialnega zavarovanja, ki zaznamuje dve tehtni jubilejni publikaciji. Ljubljanski OUZD je izdal ob polsto-letnici delavskega zavarovanja, ob petnajstletnici zakona o zavarovanju delavcev in ob dvajsetletnici Jugoslavije svoj »Spominski zbornik«, ki obsega Poleg zgodovinskega in statističnega dela tudi poslovno poročilo urada za leto 1937. Zagrebški SUZOR je izdal v dvojnem zvezku »Radničke zaštite« temeljit in vsestranski opis petnajstletnega dela in razvoja naše glavne zavarovalne ustanove. Priročnik o delavskem zavarovanju je pod naslovom »Pravice delavcev iz naslova zakona o zavarovanju delavcev« napisal dr. Joža Bohinjec in v njem na pregleden in praktičen način zgostil obsežno snov delavskega zavarovanja. Emilo Gojkovič je izdal uspel komentar k zakonu o pokojninskem zavarovanju nameščencev m k novi tablici nevarnosti. O uredbi 0 poslovnih knjižicah je napisal izvrsten komentar Ilija P. Perič. Splošno Problematiko delovnega prava obravnava spis Radomira Zivkoviča »Savre-meno pravno uredjenje radnih odnosa«.
Posebno pozornost zasluži poročilo beograjske delavske zbornice za čas °d leta 1932 do 1936, ki je izšlo pod naslovom »Radnička pitanja u Srbiji«. To poročilo obravnava poleg splošnega gospodarskega položaja stanje delavcev 111 nameščencev, razvoj socialne politike ter delavsko in nameščensko sindikalno in kulturno gibanje. Posebno značilni so konkretni podatki o stanju delavcev, zaposlenih v rudarstvu in pri gradnji novih železniških prog v Južni Srbiji.
Tudi revije so posvečale tem problemom znatno zanimanje. Med njimi naj omenimo »Slovenski Pravnik«, ki je objavil dve razpravi, namreč o razširitvi kolektivne pogodbe ter o dvajsetih letih jugoslovanskega delovnega Prava. Poleg tega so izšle razprave o našem delovnem pravu tudi v čeških
revijah (»Pracovni pravo«, »Pensijni pojišteni«).
Ljubljanski Socialno-ekonomski institut je izdal kot dragi in tretji zvezek svoje zbirke študij »Socialne probleme slovenske vasi«. V njih je poleg razprav dr. Pirca o asanaciji naselja in prehrani prebivalstva objavljena zanimiva zgodovinska razprava o življenjskem nivoju kmeta izpod peresa Franja Baša. Drugi zvezek obsega obsežno in dokumentarno razpravo Filipa Uratnika o poljedelskem delavstvu v Sloveniji, katero smo napovedali že lani, in pa razpravo Hrvoja Maistra o zaposlitvi kmetskega prebivalstva.
Na tem mestu naj omenim še dve knjigi Mednarodnega urada dela. Prva razpravlja o vplivu tehničnega napredka na brezposelnost (Emil Lederer, Technischer Fortschritt und Arbeitslo-sigkeit). Pisec raziskuje najprej razne oblike tehničnega napredka, nato določa pojem tehnološke brezposelnosti ter razpravlja o rastočem in padajočem donosu, obravnava ravnotežje na delovnem trgu tako v statičnem kot v dinamičnem sistemu in raziskuje, kako izgine brezposelnost v dinamičnem sistemu. Poleg vpliva tehničnega napredka na količino zaposlitve raziskuje pisec tudi učinke tehničnega napredka na ves gospodarski proces, in sicer učinek tehničnih izboljšanj brez in z investicijami ter končni učinek napredka, ki štedi delo, ter pri tem nastajajoči proces kompenzacij. Kot sklep obravnava še moderno denarstvo v zvezi s finansiranjem tehničnega napredka, ki štedi kapital. Druga publikacija je najnovejši letopis socialne politike (Interna tionales Jahrbuch der Sozialpoli-tik, 1937—1938), ki prinaša kot osmi letnik te znamenite izdaje podatke o socialni politiki vsega sveta za leto 1937 in prve mesece leta 1938. Izza splošnega uvoda ter orisa gospodarskega razvoja prinaša letopis podatke o delavski zaščiti, socialnem zavarovanju, plačah, zaposlitvi in brezposelnosti, migracijah, splošnih pravicah služ-bojemnikov (o združevalni pravici, udeležbi na dobičku in vodstvu obratov, o kolektivnih pogodbah, o poravnavanju in razsodništvu, o posamezni službeni pogodbi, delovnem sodstvu itd.)
ter o položaju posebnih službojemni-ških skupin (o nameščencih, duševnih delavcih, domačih delavcih, poljedelskih delavcih, mornarjih itd.). V dodatku priobčuje letopis člane številnih odborov pri Mednarodni organizaciji dela. Zanimivo je pregledati, kje in kdo izmed naših ljudi tam sodeluje. Letopis objavlja tudi letos podatke o naših delavskih organizacijah: med njimi je najmočnejši »Hrvatski radnički savez« s skoraj 80.000 člani. Njemu sledi »Uje-dinjeni radnički sindikalni savez«, priključen pariški mednarodni sindikalni zvezi, s skoro 56.000 člani. Poleg tega omenja letopis »Jugoslovansko strokovno zvezo« v Ljubljani s 7014 člani in »Narodno strokovno zvezo« s 6216 člani. »Jugoslovenski radnički savez« (Ju-goras«) ni dal o svojem članstvu in številu organizacij nobenih podatkov.
S.	B.
L. Aldrovandi Marescoffi: Nuovi ricordi e frammenti di diario
. V 4. številki tretjega letnika naše revije sem poročal o Aldrovandijevi knjigi »Diplomatska vojna« (Guerra diplo-matica) in opozoril na njeno važnost za vse one, ki se hočejo seznaniti s tež-kočami, na katere je naletela naša mlada država ob svoji ustanovitvi. Sedaj je isto založništvo (A. Mondadori v Milanu v zbirki »Le scie«) izdalo zopet dve pomembni knjigi, ki sta dopolnilo k gori imenovani knjigi. Eno (»Alla di-fesa d’Italia in guerra e a Versailles«) je spisal sedanji italijanski senator S. Crespi, ki je bil gospodarski delegat Italije na mirovni konferenci in je zastopal Italijo v času, ko sta Orlando in Sonnino zapustila konferenco in se vrnila v Italijo. O tej knjigi, ki vsebuje veliko za nas važnih beležk in opomb, bom obširneje poročal v prihodnji številki. Tokrat se moram omejiti samo na drugo knjigo »Nuovi ricordi e frammenti di diario«, ki jih je zbral Luigi Aldrovandi Marescotti in ki so po večjem delu nadaljevanje prejšnje njegove knjige, o kateri smo že poročali.
Knjiga, ki je v letu 1938 doživela že drugo naklado in obsega 322 strani in 22 slik zunaj teksta, prinaša spomine avtorja na razne važnejše dogodke iz
polpretekle dobe. Vsako izmed desetih poglavij vzbuja že po naslovu zanimanje. Glasijo se namreč tako-le: I. Zadnje seje Sveta četvorice. II. Sestanek v Saint Jean de Maurienne. III. Romunija. IV. Jagow in Sonnino. V. Vstop Italije v vojno. VI. Kraljeva oznanila. VII. Avstro-ogrska ofenziva na trentinski fronti. VIII. Mirovni poizkusi. IX. Nit-ti. X. Hipotetičen mandat Severoame-riškim združenim državam v Turčiji. Zal se ne morem ustavljati pri posameznih poglavjih, dasi vsebuje vsako marsikatero beležko, ki se nanaša na naš narod in na našo državo. O sestanku v St. Jeanu de Maurienne poročam v opombi k Londonskemu paktu, ki ga objavlja pričujoča številka naše revije. Iz petega poglavja pa hočem omeniti samo avtorjevo pripombo na strani 230, po kateri je bil italijanski zunanji minister Sonnino manj nervozen pri podpisovanju ukaza za začetek vojnih operacij proti Avstriji kakor tedaj, »ko je po kratki omahljivosti z nepričakovano trdno odločnostjo podpisal akt, ki se je nanašal na Srbe za časa njihovega umika skozi Albanijo, kateri umik je dozdevno dobival obliko invazije proti Valoni«. Avtor nam žal ne pove, za kateri ukrep je šlo. Gotovo pa je bil v zvezi z reševalno akcijo srbske armade, glede katere močno divergirajo srbska in italijanska poročila. Kakšen je bil Sonninov odlok, izhaja jasno iz drugega dela Aldrovandijeve pripombe, da je bil namreč Sonnino prav tako nervozen leta 1915., ko je podpisal »ukaz, da naj se po potrebi tudi s silo onemogoči grško prodiranje takisto proti Valoni«.
Nas seveda predvsem zanima prvo poglavje, ki govori o zadnjih sejah Sveta četvorice v času od 3. do 28. junija 1919. V tistih dneh se je vršil boj za sprejem ali odklonitev Tardieujeve-ga predloga glede razmejitve med Jugoslavijo in Italijo ter za vmesno reško državo. O tem pa bom rajši pisal v poročilu o omenjeni Crespijevi knjigi, zlasti že radi tega, ker je Crespi s Tar-dieujem in še dvema Francozoma sestavil točke Tardieujevega načrta. Tu naj omenim samo, da je Wilson v razgovoru z Orlandom za primer, da bi Jugoslovani odklonili Tardieujev na-
C1't, napovedal plebiscit v spornem ozemlju, »češ da on ne more razpolagati z ozemljem, ki ni njegovo«.
V tistih dneh pa je v Svetu četvori-oe padla tudi odločitev glede celovške kotline. 4. junija 1919 ob 16. uri popoldne je zastopnik Jugoslovanov Milenko Vesnič iznesel pred Wilsonom, Lloyd Georgeom, Clemenceaujem in Orlandom stališče jugoslovanske delegacije proti morebitnemu plebiscitu na Koroškem. Aldrovandi, ki je prisostvoval seji, si je beležil glavne točke njegovih izvajanj in jih je sedaj objavil v svojih spominih. Ker mi ni znano, da bi bil ta Vesničev govor pri nas že objavljen, naj sledi tu v celoti, kakor ga navaja Aldrovandi.
»Predvsem se Vam zahvaljujem, ker ste ugodili naši želji, da bi se ponovno proučilo celovško vprašanje. Nam se je zdelo, da se ni vprašanje z vseh stališč zadostno proučilo. To je zelo važna zadeva, ki gre preko vprašanja navadne razmejitve med Državo SHS in Avstrijsko republiko. Da dobro razumemo, moramo pretresti okoliščine, v katerih je nastala vojna. Napra-vda jo je Nemčija, da izvrši tako že dolgo časa prej pripravljen načrt. Nemški načrt je bil spustiti se v jugovzhodno Evropo in tako postaviti eno nogo v Egejsko in drugo v Jadransko morje. Ne pravim tega samo zato, da dobim kak argument pri obravnavanju predeneta, o katerem govorimo, temveč zato, ker gre za pozitivno dejstvo. Ta načrt je predvideval že profesor praške univerze, Avstrijec Niederle, ki ga je spoznal že leta 1911 in v neki knjigi opisal tudi njegove posledice. V boju Serrnanstva za dosego omenjenih ciljev Je bil najbolj izpostavljen slovenski element. V preteklosti so bili Slovenci Primorani, da se umaknejo iz salcbur-skega pasu proti jugovzhodu. Ze pogled na atlant nas uči, koliko imen priča o Prejšnji prisotnosti Slovencev. Tako se le na pr. glavno mesto štajerske Graz Prvotno imenovalo Gradec (A. piše po-jnotoma Gradar). Pangermanska polivka, nemški sunek proti jugovzhodu se le ojačil po Bismarcku. Mešanje ras je da posledica tega dela v zadnjih pet-esetih letih. Po zaslugi mogočnega chulvereina so prihajali v deželo du-
hovniki iz tVurtemberga in z Bavarskega. V tem smislu so »obdelovali« deželo z največjo energijo. Cerkvenemu vplivu se je pridružila gospodarska politika. Kakor na Poljskem tako so se tudi tu vršile ekspropriacije v korist Nemcev. Gibanje se je vodilo bolj iz Berlina kakor z Dunaja. To slovensko prebivalstvo, ki ni moglo predvideti, da bo vstop Francije, Amerike, Italije in Anglije v vojno prinesel narodnostim zaščito, je moralo popuščati in se umikati. Slišal sem, da so Slovenci, ki bi še danes šli z Avstrijo. Toda to se je dogajalo tudi v drugih deželah. Citiram samo italijanskega pisatelja Antonia Fogazzara, ki v svojem romanu »Piccolo mondo antico« omenja, da so mnogi Italijani iz Lombardije, ki so bili dolgo pod avstrijsko vladavino, želeli ostati Avstrijci. To je za viselo od pritiska vlade, policije, uprave in dr. Zakaj vsi nimajo poguma biti veliki državljani. Svet četvorice mora to upoštevati. Mi smo želeli vključiti v jugoslovanski teritorij, z Vašim pristankom seveda, čimvečje slovensko ozemlje. Ko smo se pa razgovarjali z vašimi specialisti, smo se zavedli težkoč, na katere bi naleteli, in smo omejili svoje zahteve samo na ono, kar je nesporno slovensko in kar ustreza našim nujnim potrebam.
Vztrajamo pri teh zahtevah iz dveh razlogov: iz enega jugoslovanskega in iz drugega splošnega.
1. Jugoslovanski razlog. Slovenci so najbolj trpeli pod trdim nemškim gospostvom. Toda živeli so vsaj skupaj v istem pričakovanju. Ta majhen narod pa bo sedaj razčetrten. En del bo šel z nami, drugi del bo ostal avstrijski, en del bo madžarski, velik del pa, namreč od 300.000 do 400.000 duš, bo italijanski. Zavedam se nujnosti, katere je moral Svet upoštevati. Naša delegacija je zahtevala plebiscit za prebivalstvo, ki je bilo prisojeno prijateljem Romunom in prijateljem Italijanom. Odklonjen je bil iz raznih razlogov. Sedaj pa se nam nalaga plebiscit za Slovence nasproti sovražni vladi. Zakaj? Bojim se, da bo to napravilo na naš narod mučen vtis, kakršnega gotovo Svet ne želi.
2. Razlog splošnega značaja je še
važnejši. Ne delajte si iluzij: dovolite mi, da Vam povem, kar smatram za svojo dolžnost. Ne domišljajte si, da ustvarjate malo avstrijsko državo, katero je treba negovati (menager). To je nemška država in nikdar ne bo drugačna. Ta država bo še bolj kakor doslej stremela za tem, da se združi z Nemčijo. Kijub sladkosti in balzamu, ki ga je uporabil dr. Renner v Saint-Germain-en-Laye, je on zahteval, da se jamči njegovi državi pravica do samoodločbe. Še važnejše je, da se v nemškem odgovoru na naše mirovne pogoje insistira, naj ima Avstrija pravico do samoodločbe. To pomeni da smatra gospod Brockdorff-Rantzau to zadevo za nemško zadevo. Današnji položaj dovoljuje Velesilam, da prisilijo Nemčijo sprejeti trenutne nujnosti. Toda na svetu so težji problemi kakor traktati. Vi ste istočasno izjavili, da imajo narodi pravico do samoodločbe. Prišel bo čas, v petnajstih ali dvajsetih letih, ko se bo Avstrija združila z Nemčijo. Ali se boste tedaj spustili v vojno, da bi to preprečili? Vlade niso gospodarji javnega mnenja in ni mogoče reči, ali bo javno mnenje dopustilo vojno v ta namen.
Ne vem, zakaj bi se morala neposredno ali posredno podpirati pravkar omenjena nemška politika s tem, da se postavlja nemška vlada v ozemlju, o katerem govorimo, in da se tako daje malemu narodu pesimistična lekcija, češ da je bil njegov boj neuspešen v preteklosti in da bo neuspešen v bodočnosti. Rotim vas, da pretehtate ta položaj in da izvajate iz njega zaključke. Jaz zastopam majhno državo in ne morem dajati nasvetov bolj civiliziranim in večjim državam. Avstrija, kakršna bo ostala, bo izvoljenček (l’en-fant gate) nemškega plemena. Nemčija bo dajala Avstriji vso potrebno tolažbo, da bo nadaljevala isto igro, ki jo je igrala v preteklosti. Nič se ne bo iz-premenilo. Avstrija, dasi majhna, bo z nemško pomočjo postala še jačje orodje nemške politike. Zato ne ojačuj-te je z elementi, do katerih nima pravic. Uporabljajte rajši te elemente, ki so bili doslej pregrada proti prodiranju Nemčije na jugovzhod.
Dodal bi še nekaj.
Zadnja meja, ki smo jo zahtevali za celovški predel, obsega po avstrijskih statistikah 24.000 Nemcev in 60.000 Slovencev. Znano je, da statistike avstrijske vlade niso nikdar bile pravične nenemškim narodnostim. V ozemlju, ki ga bomo zapustili, bo ostalo pod Avstrijo 21.000 Slovencev. Po tem predlogu bomo mi dobili 24.000 Nemcev, a izgubili 21.000 Slovencev, s saldom 3000 duš v našo korist. Če pa upoštevamo cerkvene statistike, vidimo, da je v omenjenem ozemlju 80.441 Slovenec proti samim 4354 Nemcem. Etnografska karta, ki so jo izdali nemški kartografi na Dunaju, prisoja ozemlje, ki ga mi zahtevamo, Slovencem. Handler, strokovnjak v nemški propagandi, označuje to ozemlje kot slovensko. Ne moremo razumeti, zakaj se naši prijatelji branijo priznati nam to, kar nam priznavajo naši sovražniki. V nekaterih predelih se morajo upoštevati tudi gospodarski faktorji. Mi smo pripravljeni skrbno proučevati trgovinske dogovore, ki naj bi sosednim predelom jamčili zveznost njihovega gospodarskega življenja.
Zato prosimo, da se nam prizna meja, Iti smo jo zahtevali (cono A na predloženi karti), in zahtevamo, da naj se ne vržejo v stran proglašeni principi in vojni cilji, temveč da se nam dovoli vsaj reducirana meja, kakršno smo označili, in sicer brez vsake druge formalnosti, tako da bi se čimprej zopet vzpostavilo mirno življenje na tem ozemlju. Ako boste izbrali drugo postopanje, se bo s tem samo vzdrževalo sedanje razburjenje, kar bo zavlačevala konsolidacijo nove države.«
Ko je nato prezident Wilscn predložil svoj načrt za plebiscit v dveh ločenih conah, je Vesnič zavrnil ta predlog z besedami:
»Ta predlog me preseneča. Mislil sem, da sem navedel vse razloge, zaradi katerih mora biti vse to ozemlje združeno z Jugoslavijo, in sicer brez plebiscita. Hočem, da se brez plebiscita prisodi Jugoslaviji vse kompaktno slovensko prebivalstvo. Ne osporavam, da je prebivalstvo mešano, toda tudi nasprotniki morajo priznati, da je večina slovenska. Toda Vi ne verjamete niti
Prijateljem, niti glede	stvari,	v katerih odtegnili nemškemu vplivu. Lloyd Ge-
soglašajo celo sovražniki.«	orge, ki je predobro poznal razpoloženo ga je nato Lloyd George vprašal,	nje Italije, se je tedaj obrnil k	Aldro-
zakaj se boje Slovenci plebiscita, ako	vandiju, ki je bil tudi prisoten,	in mu
so v večini, je Vesnič	pojasnil:	rekel: »Naj torej italijanske čete za dve
»V zadnjih petdesetih letih je bila	leti ali tri zasedejo te cone!« Seja se
nemška propaganda tako silna, da je	je zaključila brez končnega sklepa in
ostal ljudstvu tuj pečat. So kakor	Vesnič si je pridržal pravico, posveto-
Ptice, ki se ne upajo vzleteti. Skozi pet-	vati se s svojimi tovariši, preden bi dal
deset let so jim trobili, da so Srbi in	definitiven odgovor. Odgovor	je bil
Hrvatje najslabši ljudje na svetu in da	prečitan tri dni pozneje. Vesnič	je pri-
Pod njihovo vlado ne more biti pravice	stal na plebiscit toda pod »jugoslovan-
m varnosti. Podobno se je trdilo tudi	skimi avspicijami«. Kako je bil končno
o Lombardiji pred petdesetimi leti. Ne	plebiscit odrejen in kako je za nas iz-
trdirn, da bi plebiscit za nas slabo iz-	padel, nam je predobro znano. Aldro-
padel, vendar pa se izpostavljamo ne-	vandiju pa smo lahko hvaležni, da nam
varnosti.«	je vsaj delno razgrnil tajnosti, ki za-
Zato je V. dodatno predlagal plebiscit	kri vaj o ta žalostni dogodek v naši na-
Po občinah, in ko so to odklonili, je	rodni zgodovini.	Lavo Čermelj,
želel, da bi se Slovenci za nekaj časa
DOKUMENTI
Pod to rubriko bomo odslej objavljali važnejše dokumente, ki so važni za spoznavanje in presojanje raznih sodobnih problemov in ki so sicer manj znani ali težje dostopni. Kot prvi tak dokument objavljamo Londonski pakt, o katerem je že v prvem letniku naše revije razpravljal dr. Branko Vrčon in ki je postal v zadnjem času znova aktualen s sporom med Italijo in Francijo.
LONDONSKI PAKT
D’ordre de son Gouvernement, le marquis Imperiali, ambassadeur da Sa Majeste le Roi d’Italie, a 1’honneur de communiquer au tres honorable sir Edward Grey, principal secretaire d’Etat de Sa Majeste britannique pour les affaires etrangeres, et a leurs Excellences M. Paul Cambon, ambassadeur de la Republi-clUe fran?aise, et M. le Comte Beckendorff, ambassadeur de Sa Majeste l’Empe-reur de toutes les Russies, le memorandum suivant:
MEMORANDUM.
Art. 1. — Une convention militaire sera immediatement conclue entre les etats-majors generaux de la France, de la Grande-Bretagne, de l’Italie et de la Russie; cette convention fixera le minimum des forces militaires que la Russie devra employer contre TAutriche-Hongrie afin d’ empecher cette Puissance de concentrer tous ses efforts contre 1’Italie dans le cas ou la Russie deciderait de Porter son principal effort contre lAllemagne.
La convention militaire reglera la question des armistices qui releve essentiel-lement du commandement en chef des armees.
Art. 2. — De son cote, 1’Italie s’engage a employer la totalite de ses ressources a poursuivre la guerre en commun avec la France, la Grande-Bretagne et la Russie contre tous leurs ennemis.
Art. 3. — Les flottes de la France et de la Grande-Bretagne donneront leur concours actif et permanent a 1’Italie jusqu’a la destruction de la flotte austro-hongroise ou jusqu’a la conclusion de la paix.
, .^sedilo pakta smo povzeli poti knjigi: Umberto Biscottini »SulPitalianitl della Dalmazia« (Collana .eJ Giornale di Politica e di Letteratura. R. Giusti. Livorno 1930), popravili smo samo nekatere očitneje
l|s»covne napake.
Une convention navale sera immediatement conclue a cet eifet en tre la France, la Grande-Bretagne et 1’Italie.
Art. 4. — Dans le traite de paix l'Italie obtiendra le Trentin, le Tyrol cisalpin avec sa frontiere geographique naturelle (la frontiere du Brenner); ainsi que Trieste, les Comtes de Gorizia et de Gradišča, toute 1’Istrie jusqu’a Quarnero et y compris Volosca et les iles istriennes de Cherso, Lussin, de meme que les peti-tes iles de Plavnik, Unie, Canidole, Palazzuoli, San Pietro di Nembi, Asinello, Gruica, et les ilots voisins.
NOTE. — La frontiere necessaire pour assurer l’execution de 1’article 4 sera tracee comme suit:
Du Piz Umbrail jusqu’a nord du Stelvio elle suivra la crete des Alpes rhe-tiennes jusqu’aux sources de l’Adige et de 1’Eisack, passant alors sur le monts Reschen et Brenner et sur les hauteurs de l’Oetz et du Ziller. La frontiere ensuite se dirigera vers le sud, traversera le mont Toblac et rejoindra la frontiere actuelle des Alpes carniques. Elle suivra cette frontiere jusqu’au mont Tarvis, et apres le mont Tarvis la ligne de partage des eaux des Alpes juliennes par le col Predil, le mont Mangart, le Tricorno (Terglou) et la ligne de partage des eaux des cols de Podberdo, de Podlaniscam et d’Idria. A partir de ce point, la frontiere suivra la direction de sud-est vers le Schneeberg laissant hors du territoire italien tout le bassin de la Save et ses tributaires; du Schneeberg la frontiere descendra vers la cote de maniere a inclure Castua, Mattuglie et Volosca dans le territoire italien.
Art. 5. — L’Italie recevra egalement la province de Dalmatie dans ses limites administratives actuelles en y comprenant au nord Lisarica et Tribanie, et au sud jusqu’a une ligne partant sur la cote du cap Planka et suivant vers l’est les sommets des hauteurs formant la ligne de partage des eaux de maniere a laisser dans le territoire italien toutes les vallees et cours d’eau descendant vers Sebenico, comme la Cicola, la Kerka, la Butisnica et leurs affluents. Elle recevra aussi toutes les iles situees au nord et a l’ouest de la Dalmatie depuis Premuda, Selve, Ulbo, Scherda, Maon, Pago et Puntadura au nord, jusqu’a Meleda au sud en y comprenant Sant’ Andrea, Busi, Lissa, Lesina, Torcola, Curzola, Cazza et Lagosta, ainsi que les rochers et ilots environants et Pelagosa, a l’exception seule-ment des iles Grande et Petite Zirona, Bua, Solta et Brazza.
Seront neutralisees:
1. toute la cote depuis le cap Planka au nord jusqu’a la racine meridionale de la peninsule de Sabbioncello au sud, de maniere a comprendre toute cette peninsule;
2. la partie du littoral commengant au nord a un point situe a 10 kilom. au sud de la pointe de Ragusa Vecchia, descendant au sud jusqu’a la riviere Voiussa, de maniere a comprendre le golfe et les ports de Cattaro, Antivari, Dulcigno, Saint-Jean de Medua, Durazzo, sans prejudice des droits du Montenegro resul-tants des declarations echangees entre les puissances en avril et mai 1909. Ces droits ne s’appliquent qu’au territoire actuel montenegrin ne pourront etre eten-dus aux territoires et aux ports qui pourraient etre attribues au Montenegro. En consequence aucune partie des cotes appartenant actuellement au Montčnegro, ne poura etre neutralisee. Resteront en vigueur les restrictions concernant le port d’ Antivari auxquelles le Montenegro a lui-meme consenti en 1909;
3. et enfin toutes les iles qui ne sont pas attribuees a 1’Italie.
NOTE. — Les territoires de l’Adriatique enumeres ci-dessous seront attribues par les quatre puissances alliees a la Croatie, a la Serbie et au Montenegro:
Dans le Haut-Adriatique, toute la cote depuis la baie de Volosca sur les con-fins de 1’Istrie jusqu’a la frontiere septentrionale de la Dalmatie, comprenant le littoral actuellement hongrois et toute la cote de la Croatie, avec la port de Fiume et les petits ports de Novi et de Carlopago ainsi que les iles de Veglia, Pervichio, Gregorio, Goli et Arbe. Et dans le Bas-Adriatique (dans la region
interessant la Serbie et le Montenegro) toute la c6te da cap Planka jusqu’a la riviere Drin, avec les ports importants de Spalato, Raguse, Cattaro, Antivari, Dulcigno et Sain-Jean de Medua, et les iles de Zirona Grande, Zirona Piccola, Bua, Solta, Brazza, Jaclian et Calamotta. Le port de Durazzo resterait attribue a l’Etat independant musulman d’Albanie.
Art. 6. — L’Italie recevra Fentiere souverainete sur Vallona, l’ile de Saseno et un territoire suffisamment etendu pour asurer la defense de ces points (depuis Voiussa au nord et a 1’est, approximativement iusau’a la frontiere septentrionale du district de Chimara au sud).
Art. 7. — Si 1’Italie obtient le Trentin et 1’Istrie conformement aux termes de 1’article 4, la Dalmatie et les iles de l’Adriatique dans les limites indiquees dans 1’article 5, et la baie de Vallona (article 6), et si la partie centrale de TAlba-nie est reservee pour la constitution d’un petit Etat autonome neutralise, elle ne s’opposera pas a ce que les parties septentrionale et meridionale de 1’Albanie soient, si tel est le desir de la Fi-ance, de la Grande-Bretagne et de la Russie, partagees entre le Montenegro, la Serbie et la Grece. La cote a partir de la frontiere meridionale de la possession italienne de Vallona (voyez article 6) jusqu’au cap Stylos sera neutralisee.
L’Italie sera chargee de representer l’Etat d’Albanie dans les relations avec l’etranger.
L’Italie accepte, d’autre part, de laisser dans tous les cas a l’est de TAlbanie un territoire suffisant pour assurer l’existence d’une frontiere commune a la Grece et a la Serbie a l’ouest du lac d’Ochrida.
Art. 8. — L’Italie recevra l’entiere souverainete sur les iles du Dodecanese qu’elle occupe actuellement.
Art. 9. — D’une maniere generale, la France, la Grande-Bretagne et la Russie reconnaissent que l’Italie est interessee au maintien de l’equilibre dans la Me-diterranee et qu’elle devra, en cas de partage totale ou partiel de la Turquie d’Asie, obtenir une part equitable dans la region mediterraneenne1 avoisinant la Province dAdalia ou 1’Italie a deja acquis des droits et des interets qui ont fait l’objet d’une convention italo-britannique. La zone qui sera eventuellement attribuee a 1’Italie sera delimitee, le moment venu, en tenant compte des interets existants de la France et de la Grande-Bretagne.2
Les interets de 1’Italie seront egalement pris en consideration dans le cas ou 1' integrite territoriale de 1’empire ottoman serait maintenue et ou des modifi-cations seraient faites aux zones d’interets des puissances.
Si la France, la Grande-Bretagne et la Russie occupent les territoires de Ja Turquie d’Asie pendant la duree de la guerre, la region mediterraneenne avoisinant la province dAdalia dans les limites indiquees ci-dessus sera reservee a 1’Italie qui avra le droit de 1’occuper.
Art. 10. — L’Italie sera substitutee en Libye aux droits et privileges apparte-nant actuellement au Sultan en vertu du Traitž de Lausanne.
Art. 11. — L’Italie recevra une part correspondant a ses efforts et a ses sacri-fices dans l’indennite de guerre eventuelle.
Art. 12. — L’Italie declare s’associer a la declaration faite par la France, la Grande-Bretagne et la Russie a 1’effet de laisser 1’ Arabie et les lieux saints musulmans en Arabie sous l’autorite d’un pouvoir musulman independant.
Art. 13 .— Dans le cas ou la France et la Grande-Bretagne augmenteraient
1 V italijanskem besedilu spomenice je bilo napisano »nellc provincie mediterranče« (Prim. L. Aldrovandt" arescott! »Nouvi ricordi e. frammenti di diario«. Milano 193B Str. 122),
* O tem problemu so zastopniki Anglije, Francije in Italije podrobneje razpravljali na sestanku, ki so Sa imeli 19. aprila 1917 v Saint*Jean de Mauriennc. Ta sestanek je sklical Lloyd George, ki se je močno RiV^rma^ 2a mirovna pogajanja z Avstrijo-Ogrsko po iniciativi avstrijskega cesarja Karla preko princa Siksta “Orbonskcga. Indirektno izražena Selia je bila, da bi ItaliiaJ namesto Južnega Tirola dobila Cilicijo in na mesto Trsta Smirno, da bi se tako laže sklenil separatni mir z Dunajem. LIoyd George je tudi vpražal sa-5^e?a ^r^anda, kaj bi Italija v slučaju sile rajSi izbrala, Dalmacijo ali Mala Azijo. Ker pa soI se pričkali a kožo medveda, ki je bil še živ, je Italija zahtevala druga zagotovila za primer, da bi medved (Turčija) sta* pri življenju. Izrazila je željo po Tunisu in Džibutiju, pa tudi po . . . Krfu.
leurs domaines coioniaux d'Afrique aux depens de l’Allemagne ces deux puissan-ces reconnaissent en principe que l’Italie pourrait reclamer quelques compensa-tions equitables, notamment dans le reglement en sa faveur des questions con-cernant les frontieres des colonies italiennes de l’Erythree, de la Somalie et de la Libye et des colonies voisines de la France et de la Grande-Bretagne.
Art. 14. — La Grande-Bretagne s’engage a faciliter la conclusion immediate, dans les conditions equitables, d’un emprunt d’au moins L. 50,000.000 a emettre sur le marche de Londres.
Art. 15. — La France, la Grande-Bretagne et la Russie appuieront 1’opposition que 1’Italie formera a toute proposition tendant a introduire un representant du Saint Siege dans toutes les negociations pour la paix et pour le reglement des questions soulevees par la presente guerre.
Art. 16. — Le present arrangement sera tenu secret. L’adhesion de 1’Italie a la declaration du 5 septembre 1914, sera seule rendue publique aussitot apres la declaration de guerre par ou contre 1’Italie.
Apres avoir pris acte du memorandum ci-dessus, les representants de la France, de la Grande-Bretagne et de la Russie, dument autorises a cet effet, ont conclu avec le representant de l ltalie, egalement autorise par son Gouverne-ment, l’accord suivant:
La France, la Grande-Bretagne et la Russie donnent leur plein assentiment au memorandum presente par le Gouvernement italien.
Se referant aux articles 1, 2 et 3 du memorandum, qui prevoient la coope-ration militaire et navale des quatre puissances, 1’Italie declare qu’elle entrera en campagne le plus tot possible et dans un delai qui ne pourra exceder un mois a partir de la signatmre des presentes.
En foi de quoi les soussignes ont signe le present accord et y ont appose leurs cachets.
Fait a Londres, en quadruple original, le 26 avril 1915.
DECLARATION
La declaration du 26 avril 1915, par laquelle la France, la Grande-Bretagne, 1’Italie et la Russie s’engagent a ne pas conclure de paix separee au cours de la presente guerre europeenne, restera secrete.
Apres la declaration de guerre par ou contre 1’Italie les quatre puissances sig-neront une nouvelle declaration identique qui sera rendue publique a ce moment.
En foi de quoi les soussignes ont signe la presente declaration et y ont appose leurs cachets.
Fait a Londres, en quadruple original, le 26 avril 1915.
DECLARATION par laquelle la France, la Grande-Bretagne, lltalie et la Russie s’engagent a ne pas conclure de paix separee au cours de la presente guerre europeenne.
Le Gouvernement italien ayant decide de participer a la presente guerre avec les Gouvernements francais, britannique et russe et d’adherer a la declaration faite a Londres le 5 septembre 1914 par le trois Gouvernements precites;
les soussignes, dument autorises par leurs Gouvernements respectifs, font la declaration suivante:
»Les Gouvernements francais, britannique, italien et russe s’engagent mutuel-lement a ne pas conclure de paix separee au cours de la presente guerre.
»Les quatre Gouvernements conviennent que, lorsqu’il y aura lieu de discuter les termes de la paix, aucune des puissances alliees ne pourra poser des conditions de paix sans accord prealable avec chacun des autres alies«.
En foi de quoi les soussignes ont signe la presente declaration et y ont appose leurs cachets.
Fait a Londres, en quadruple original, le 26 avril 1915.
Knjižica pripoveduje o obeh vsesokolskih izletih 1. 1912 in 1938. Obsega 74 strani, stane 5 din.
Dr. Ivan Dečko in njegova doba. Lik predvojnega slovenskega narodnega delavca, borca, voditelja. Ob 30 letnici njegove smrti, prispevek k politični zgodovini Slovencev ob severni meji. Uredil, založil in izdal Vekoslav Špindler, novinar v Mariboru 1938.
Josef Prochazka: Jihoslovane v Italii. Kniha o kulturnim vyvoji a osudu uve-domelč slovanske v$tve. Se 17 vyobrazenimi a mapkou. Praha 1938.
Rudolf Kresal: Študent Stefan. (Prepovedana mladost). Roman. Založba »Slovensko delo«, Ljubljana 1938, 716 strani.
Jože Kerenčič: Zemljiški odnosi v jeruzalemskih goricah. Razprava o lastništvu zemlje z vidikov bivališča, narodnosti in sloja lastnikov.
Časopisi in revije:
Čas, revija Leonove družbe v Ljubljani.
Časopis za zgodovino in narodopisje. Maribor.
Ceškoslovensko-jihoslovanska revue. Praha.
Dejanje;, Mesečnik za gospodarstvo, kulturo in politiko. Ljubljana.
XX. (Dvadeseti) vek. Književnost, nauka, umetnost, društvo. Beograd. Ekonomist, Mjesečnik za savremena ekonomska i socijalna pitanja. Zagreb. Europiiische Stimmen. Politik, Wirtschaft, Kultur. Ziirich.
Hrvatska smotra. Nacionalni, socijalni i književni mjesečnik. Zagreb.
Istra. Glasilo Saveza Jugosl. organizacije iz Julijske Krajine.
Izvestija na blgarskoto družestvo za socialen napredk. Sofija.
La Porta Orientale. Rivista mensile di studi Giuliani e Dalmali. Trieste (Trst). Letopis Matice Srpske. Novi Sad.
Ljubljanski Zvon. Slovenska revija. Ljubljana.
Matica rada. Časopis za naučnu organizaciju rada. Beograd.
Mladi šumadinac. Popularni mesečni časopis za omladinu. Kragujevac. Mladost. List srednješkolske mladeži. Jug. prof. društvo, sekcija Zagreb.
Mrtva straža. (Časopis o narodnih vprašanjih) Ljubljana.
Narodna starina. Zagreb.
Naš rod. Mladinski list. JUU. Ljubljana.
Naša misel. (Omladinsko glasilo). Ljubljana.
Naša stvarnost. Zagreb.
Naša volja. Glasilo jugoslovenske mladine. Ljubljana.
Njiva. Izdaja jo Del. kult. društvo »Ljudski oder« v Buenos Airesu UT.
Nova Evropa. Zagreb.
Novi put. Petrovgrad.
Omladinski horac. Zagreb.
Pensijni pojištčni. Orgžn všeobecneho pensijnicho ustavu a Svizu pensijnicho ustavu v republice československe. Praha XI.
Planinski vestnik. Ljubljana.
Potnik. Časopis za sodobno pedagogiko. Ljubljana.
Pregled. Časopis za polit, i kulturni život. Sarajevo.
Prirodoslovne razprave. Prirodoslovno društvo Ljubljana.
Proteus. Poljudnoznanstven list.
Psyrhologie. Časopis pro teoretickou a užitou psichologii. Brno.
iUdničk* /ustita. Socialno poli tička revija. Zagreb. Službeni glasnik SUZOR-A.
Roditeljski list. Izdaja ga pedagoška centrala v Mariboru.
Ruch S!owiaflski. Miesiecznik posviecony žyciu i kulture Slovvian. Lwow. Mavla. Časopis pro slovanskou filologii. Praha.
Slavjanski vesti. Mesečen organ na slavjanskoto družestvo v Blgaria. Sofija. Slovenski list. Tednik južnoameriških Slovencev. Buenos Aires.
Slovanski pfehled. Praha II.
Slovenski pravnik. Ljubljana.
Socialni arhiv.
Sodobnost. Književna revija. Ljubljana.
Sokolska volja, tednik. Ljubljana.
Srpskl književni Klasni.k Beograd.
Statističkl godišnjak kr. Jugoslavije. Beograd.
Tehnika in gospodarstvo. Izd. Soc.-ekon. institut. Ljubljana.
Tehniški nameščenec. Trbovlje.
Umetnost. Mesečnik za umetniško kulturo. Ljubljana. Vidici. Polumesečni časopis. Beograd.
Zadružni vestnik. Glasilo Zveze slov. zadrug v Ljubljani. Zdravniški vestnik. Strokovno glasilo. Golnik.
Zenski svet. Mesečnik. Ljubljana.
2ivot i rad. Socialno-književni časopis. Beograd.
Sporočilo uredništva in uprave
i. zvezku letošnjega letnika je priloženo „KAZALO“ za lanski letnik.
Prosimo one naročnike, ki še niso doplačali za lanski jubilejni zvezek a 20 din, da store to naknadno.
Vse naročnike in čitatelje pa prosimo, naj opozore vsak v svojem krogu znance na jubilejni zvezek naše revije:
Ob dvajsetletnici Jugoslavije
Zvezek stane posebej 80 din, novi naročniki na revijo ga dobe za 40 din. Vezan izvod stane 18 din več.
» lUGOSIlJlDI 1 PL « največja domača delniška
zavarovalna družba
iifiiuje: za življenje, proti požaru, vlomski tatvini in nezgodam, dalje transport, steklo, avtomobile in iivino.
Lastne pilah in zgradbe v Ljubljani, Beogradu, Zagrebu, Osijeku in Petrovgradu. Ravnateljstva v Ljubljani, Beogradu, Zagrebu, Osijeku, Novem Sadu, Petrovgradu, Sarajevu in Splitu.
Podrnioice in ekspoziture v vseh veijih krajih države.
Pojasnila daje
RAVNATF.LJSTVO ZA DRAVSKO BANOVINO V LJUBLJANI,
Tyrieva cesta 15. in vse njegove podružnice in krajevna zastopstva.
NARODNA TIISIKAIRNA F
V LJUBLJANI, KNAFLJEVA 5 IZVRŠUJE RAZLIČNE MODERNE TISKOVINE OK USNO, SOLI D-NO IN PO ZMERNIH CENAH
I
TELEFON §T. 31-22 - 31-26 POŽTNI ČEKOVNI RAČUN V LJUBLJANI ŽTKV. 10.534