Martin Heidegger NEIZOGIBNOST TU-BITI (»NUJA«) IN UMETNOST V SVOJI NUJNOSTI1 Kritični razmisleki k antropološkim predpostavkam o pojmu žrtve Reneja Girarda Situacija-nuje [Not-Lage] »Prispevki« 331 Brez-nujnost je samolastna nuja. Situacija nuje [die Not-lage] breznujnosti. Breznujnost skriva in prek popačenja navidez odstranjuje razpad resnice in [tako] pozabo biti. Kjer je kaj resničnega še zadržano (cerkve in svetovni nazor), tam ni resnice in zato nič utemeljujočega in ustvarjajočega - le prestavljanje [Umsetzung] in izrabljanje. Kjer [je] takšno resnično opuščeno, tam [sta] le zbeganost in goli pogon in izničevanje. Vsakič se drže zgolj resničnega - z zatrjevanjem in zatajevanjem - nikoli pa [ne gre] za izpostavljenost v resnico. Kaj se tu dogaja? Prihodnja umetnost kot nujo-ustvarjajoča umetnost.2 ' Prevedeno iz: Heidegger Studies, Volume 8,1992, Die Unumgänglichkeit des Da-seins („Die Not«) und Die Kunst in ihrer Notwendigkeit (Die bewirkende Besinnung), str. 6-12. Prim. tudi: Peter Trawny, O kraju umetnosti v mišljenju Martina Heideggra, Phainomena 21-22, Ljubljana, 1997, str. 59-79. Poudarjeni oglati oklepaji v besedilu so avtorjevi, neupoudarjeni preva-jalčevi. 2 »Die künftige Kunst als die Not-schaffende Kunst.« Kaj da resnica je Kako se resnica lahko godi 1. resnica je ne-resnica 2. kot nc-resnica pra-spor [Urstreit] 3. kot praspor izravnava [Einrichtung] 4. kot izravnava - možnost dela 5. možnost dela in (nujnost dela) Biti-tu in pra-izskok »Prispevki« Ur-sprung, pra-izskok je obenem izskok >tu< in izskok t\i-biti iz temelja, tp-> Tje] utemeljujoč (prim. umetnost kot ustanovitev). Od-mik v >tu-<, premik v biti-tu. Koliko Da-sein, biti-tu spada v pra-izskok. Biti-tu kot t&ko prvotno izvor-332 nostno šele naredi za nujno.3 Tu-bit sama bistvuje kot ta nuja, sdmo jo samolastno postavlja in s tem šele >kje< tega >tu<. Premislek glede bistva umetnosti Bistveno vprašanje je iznujano le iz vsakokratne edinstvenosti zgodovine (prim. »pojem« umetnosti), torej ravno takrat ne, ko je vse urejeno in pregledno in utemeljeno, kot da bi kasneje lahko poiskali vse-splošno in ga postavili nad njo — kot vse-enost. Edinstvenost naše zgodovine - Zahod. Nujnost umetnosti vsakič glede na nujo zgodovine. Naša nuja - zgodovina kot taka - »poslednje poglavje zgodovine sveta«. 3 »Da-sein als solches macht das Ur-sprunghafte erst notwendig.« Premislek, ki učinkuje na premeno bistva umetnosti Pri tem nenavadne in nezaslišane nove besede in pojmi; drug lišp navajenih predstav in razlikovanj? Ali pa nujnost! Kritika ni kritika umetnostne teorije [Kunst-theorie] in estetike, sploh ne gre za kritiko z namenom vzpostavljanja novega mnenja, temveč za zelo bistven spomin, iz katerega izrašča nujnost, da bistveno povemo drugače, ne zato, ker je dosedanje nesposobno, temveč ker je izgubilo svoj temelj in tla in je zmedeno, ker temelj in tla nista več naša - in ker je naš cilj, da ju spet osvojimo. Kako, če še nikoli ni bilo ustvarjeno izvorno vedenje o umetniškem delu? In to edinole zato, ker za to še ni bilo nuje - ker je umetnost bistvovala sama v sebi - ker je vedenje po svoje drugače utemeljeno - physis - Deus -»svet« [Welt]. 333 In kljub temu nič novega, temveč le taisto, ker [je] v svoji bistvujoči istosti [Selbigkeit], ne kot to vedno drugačno in to pomeni drugače popačeno. Zato ne spet neka nova teorija - še eno oguljeno staro mnenje, temveč odločitev v izvorno vpraševanje, ki edinole osvoji priteg v bit [Bezug ins Sein].4 Kakor [je] to nenavadno in nezaslišano za običajno menjenje, tako [je] nujno in preprosto za pomnjeno vedenje [das erinnerte Wissen]. Kakor se vsiljuje videz hlepenja po neobičajnem, tako [je] zadržan poskus, da ponovno upovemo isto.5 4 »Daher weder eine neue Theorie - noch eine bloße alte Meinung, sondern die Entscheidung in das ursprünliche Fragen, das allein den Bezug ins Sein gewinnt.« 5 »So aufdringlich der Anschein der Sucht nach dem Ungewöhnlichen, so zurückhaltend der Versuch, nur das Selbe wiederzusagen.« Če pa bi hoteli isto ponovno upovedati s ponavljanjem [Nachreden] grško ali srednjeveško ali novoveško mišljenega in povedanega, ravno ne bi upo-vedali istega, temveč čisto drugo, nam tuje in bi si prisojali nekaj, kar ne moremo prevladati: da izgovarjamo ime in govorimo v imenu kake veličine, ki se nam je odtegnila! Zato nujnost, da isto drugače upovemo. Premislek in izposlovanje umetnosti Izvorno z njim premena bistva. Kako - premena? Postavljanje resnice v delo, ne le lepote, tudi ne le resničnega, tega ali onega, vsako za resnico [der Wahrheit] - bistvo resničnega - in s tem pred tem bistvovanje biti [des Seyns];6 utemeljitev tu-biti (dogodje, Ereignis). Ali vemo, kaj si prisojamo, če hočemo »to« umetnost na ta način? Ali vemo, katero najvišje vedenje tu zahtevamo in da bomo v njem mi 334 postali ti, ki ga zahtevajo? Proti nam samim? Smo pripravljeni za tako premeno? Prihajajoča umetnost. Biti-tu - umetnost in delo ~ resnica Ker je in kolikor je človek zgodovinski, je njegova bit priskrbevanje [Ersorgen] tega bi t i-tu. Ta >tu< - bistvena [je] njegova odprtost, vendar ta [je] - zemeljska. Torej [:] delo [je] nuja.1 Ali mora biti, če se godi resnica, vedno biti tudi umetnost - ali le pod določenimi pogoji? 6 Kot v prevodu Heideggrovega besedila Uboitvo (Phainomena, 21 -22, str. 317-324, Ljubljana, 1997) označujem razliko tradicionalne nemške besede Seyn, z ustaljeno das Sein, bit, ki seveda je pomenska, z malimi tiskanimi črkami; torej: bit, prim., ibid., str. 320. Isto velja za njene izpeljanke. 7 »Also Not das Werk.« I Kdaj? Ko [nastopi] premena v bivajočem kot predmetu - novi vek; ko je bivajoče sploh treba prvikrat merodajno razpreti - antika; ko si gaje treba prisvojiti v enem bistvenem bivajočem — srednji vek. ! Nuja-preobrata, Not-wendigkeit, je vsakokrat različna, glede na nujo, tj. ! glede na zgodovino, če je zgodovina sama nuja, možnost tega biti-tu. \ Umetnost in situacija i Nimamo umetnosti (ne vemo, ali jo imamo ali je nimamo - videz!) - ne I vemo, kaj umetnost »je« — ne vemo ali umetnost sploh lahko še je — [ne] i vemo, ali še mora biti. i Nimamo »umetnosti«! To lahko rečemo le, če ne vemo.8 i i Situacija in tožbe 335 [ Premena bistva umetnosti in njena nujnost | ' Nobenih velikih umetnikov nimamo, ki bi zgodovinskemu prebivanju lahko ! podelili »izraz«: »izraz?« Velika umetnost, veličina? Nasprotno vprašanje: S ali imamo te, ki bi bili zmožni, da bi to veliko umetnost zahtevali zase; jo i sprejeli; obdržali; preobrazili? Sposobnost nošenja, pre-našanja velike umet- nosti. Zakaj obojega nimamo? Ker nimamo umetnosti, ker »ta umetnost« ni bistvena in tačas verjetno tudi ne more biti.9 8 »Wir haben keine Kunst (wir wissen nicht, ob haben oder nicht haben - Schein!) - wir wissen nicht, was Kunst 'ist' - wir wissen nicht, ob Kunst noch einmal sein kann - wir wissen [nicht], ob sie sein muß. / Wir haben keine 'Kunst'! Wir können nur solches sagen, wenn wir nicht wissen.« ' »Wir haben keine großen Künstler, die dem geschitlichen Dasein 'Ausdruck' verleihen könn-| ten: 'Ausdruck?' Große Kunst, Größe?! Gegenfrage: haben wir jene, die imstande wären, diese große Kunst für sich zu fordern; zu empfangen; zu bewahren; zu verwandeln? Die Tragkraft für die große Kunst, der Durchtragung. Warum haben wir dergleichen Beides nicht? Weil wir keine Kunst haben, weil »die Kunst« nicht wesentlich ist und zur Zeit auch nicht sein kann.« Zakaj ne? Ker je konec koncev pomembna [le] premena bistva umetnosti, navzdol v izvor in nazaj. In zakaj to? Nuja - neizogibnost tu-biti in v tej nuja-obrnjenja umetnosti, toda kot pripravljanje odločitve v pripravljenosti za dogodje. Premislek in izposlovanje - dodanje [Zuschlag] ali odteg. Kako ravnati? Bistveno vedenje? Dolgo premišljanje. Samolastna metafizična nujnost umetnosti Le tam, kjer [sta] bistvena bit njena resnica tako v sebi tako globoki in izvorni, da obenem in naravnost terjata ponazarjanje [Versinnlichung] (izravnavo) in le v njem resnično stopita v >tu-<; npr.: grški bogovi. Le čc delo [Werk] lahko in mora prevzeti obvarovanje takšne rcsnice biti, je nujno. Se torej nujnost da iznujati? Kako je s tem, ko gospodari popolna pozaba biti in je resnica v resničnem spodkopana in se vednost preganja v računanju in zvitosti, ali tu ni edinstvena nujnost umetniškega dela sploh, kako vreči bit in navideznost v >tu< in tako utemeljiti >tu