Veliki oder svete
Don Pedro Calderon de la Barca — Janko Moder
Glosa o pesniku in igri
Don Pedro Calderon de la Barca, ki ga nekateri primerjajo samemu Shakespearu, je bil rojen v Madridu 17. januarja 1600, torej prav na prelomu španskega političnega in duhovnega zlatega veka. Bil je torej še otrok političnega veličastva ter se v mladih letih tudi z vsem ognjem boril za posvetno slavo Španije, po svojem delu pa je člen duhovnega zlatega veka, ki mu je vtisnil neizbrisen pečat.
Bil je iz stare plemiške rodovine in se šolal pri jezuitih, ki so tiste čase veljali za najodličnejše oblikovalce mladih duš. Ko se je mladenič napil učenosti še na znamenitih vseučiliščih v Alcali in Salamanci, je vse sorodstvo pričakovalo, da se bo posvetil duhovskemu stanu. Toda njega je zamikala posvetna slava, navdušile so ga junaške vojske, ki se jih je vneto udeleževal v službi preraznih gospodov.
Za razvedrilo, duševni odpočitek in notranje zadovoljstvo pa je po tedanji šegi pesnil in si bistril duha, dokler ni s svojimi deli opozoril nase samega Lope de Vega. Spet se je ponovila zgodovina, kakršne smo bili priča že v starem veku pri Grkih, ko je učenec Sofokles prekosil učitelja Aishila. Pedrove izredne sposobnosti je priznal sam kralj, ko ga je poklical v svojo bližino za dvornega pesnika.
Tu pa je v zrelem možu, ki je vtem napisal že prenekatero dramo, privrela na plan osnovna poteza tedanje španske miselnosti — sinovstvo Cerkve. Petdesetleten se je namreč leta 1650. posvetil duhovskemu stanu in služboval najprej v toledski stolnici, pozneje pa postal kraljev častni kaplan. Umrl je 25. maja 1681.
To, zaradi česar nam je Calderon še danes znan, ni -morda njegovo sodelovanje pri raznih vojaških pohodih, ampak njegovo slovstveno ustvarjanje. Pesnik je bil pravi otrok svojega časa, saj so vse njegove stvaritve prežete s temeljnima načeloma tedanje dobe: monarhičnim poletom in verno podrejenostjo, so veličastne alegorije večnosti in večnostnega v človeku.
Kar je bil poznemu srednjemu veku v Italiji Dante, je bil v Španiji v zgodnjem novem veku Calderon. Njegova predhodnika Cervantes in Lope do Vega se resda ponašata z večjo polnostjo življenja, toda Calderonova premoč je jasna in očitna v razvijanju in oblikovanju osnovnih idej, ki si jih je izbiral za svoje dramske stvaritve. Odmikal se je namreč praznemu realizmu in se bolje počutil v modroslovno-simboličnem idejnem svetu. Njegova izrazna sila pa je bila tolikšna, da je blagodejno vplival tudi na sosede, saj se je kmalu francosko, italijansko in celo nemško gledališče zgledovalo po velikem dramatiku. Posebno v dobi romantike je imel navdušene občudovalce in je celo samega Goetheja očaral, da je bil do solz ginjen, ko je uprizoril njegovega Stanovitnega princa, o katerem je rekel: »Ko ga prebereš in se dvigne osnovna misel kot feniks, se ti zdi, da še nikoli nisi kaj lepšega bral!«
Calderon je španski drami nedvomno dognal zrelo dokončno obliko, le nečesa pogrešamo pri njem:  pesniškega  jezika,  ki bi  opajal  in nas  dvigal
47
v nadzemske višave. Za idejno in filozofsko ustvarjanje mu je bilo pač poglavitno načelo, biti preprost, razumljiv, jasen in stvaren. Tako je namreč najlaže zadostil svojim poučno modroslovnim in versko spodbudnim namenom. Zaradi nenavadnih in nerealnih igrskih problemov pa je tudi njegova oblika včasih toga in neživljenjska, a še vedno taka, da je dolga stoletja vžigala obenem z globokimi idejami, ki jih je vanjo znal vliti veliki mojster.
Med najbolj brana in igrana Calderonova dela spadajo nedvomno njegove comedias, to so igre svetne vsebine, ki se nam jih je ohranilo čez sto, med njimi zlasti Stanovitni princ, Življenje sen, Počastitev križa, Čudodelni mag in Sodnik Zalamejski. Druga velika skupina Calderonovih dramskih stvaritev pa so autos sacramentales, ki jim v svetovni dramski literaturi ni primere. Poznamo jih 72; prvič so bili izdani v Madridu v šestih zvezkih leta 1717.
Igrali so jih na Telovo na prostem ali v dvorskih zatišjih, kjer so se posamezne skupine duhovnega občestva na ta način poskušale poklanjati presveti Evharistiji. Calderon je znal te enodejanke s svojo pesniško močjo, dramsko nadarjenostjo, odrsko spretnostjo in neposrednim prijemom problema pognati v tako višino, da spadajo med najvišje vrhove dramske književnosti in jim moremo primerjati kvečjemu antične drame, katerim so Calderonovi autosi najčistejši antipod. Tam usoda in bogovi, ki s slepo pravičnostjo odmerjajo človeku dobro in zlo, tu milost božja, ki s svojim odrešujočim poslanstvom dviga svet in ljudi s stranpoti v lepše življenje.
Calderon v svojih duhovnih igrah ni bil suženj kakih predlog. Naj je jemal iz svetega pisma, iz življenja svetnikov ali iz cerkvene zgodovine, vselej in povsod je bil svoboden oblikovalec snovi, kajti šlo mu je predvsem za idejo in končni namen igranja.
Tako je tudi Veliki oder sveta (auto sacramental alegorico, El gran teatro del mundo) ves živ in sodoben, čeprav ima že častitljivo starost tri sto uspešnih let za seboj. S prav tako sodobno poanto se prikupi nam, kot se je prikupil pred sto leti in prej tedanjemu človeku. In prav čas ter večna sodobnost literarnega dela sta tista preskusna kamna, ob katerih spoznamo pravo vrednost umetnine. Le redke so, ki so mogle prestati težavno tristoletno preskušnjo.
Calderonov Veliki oder sveta jo je. Mimo mogočne, večno sodobne alegorike, ki jo neizbrisno vtisne v dušo gledalcev in ki — mimogrede povedano — po svoji osnovni zamisli prelepo spominja na srednjeveške mrtvaške plese, je v njem še druga, prav tako sodobna prispodoba, ki velja izrazito igralskemu stanu. Tako lepih navodil za igranje, toliko aforizmov o igralskem stanu in tako zdravo pojmovanje težavnega problema bi mogli najti samo še pri Shakespearu, ki je tudi silno rad vpletal v svoje gledališke stvaritve svoje nazore o igranju, igralcih in gledališki umetnosti.
Tudi osebe so še vse žive, njihove misli čudovito sodobne in večno veljavne. Mogoče bi si res zdaj želeli berača malo bolj sproletariziranega, mogoče bi tudi bogatinu dandanes rajši odkazali vlogo kapitalista in vele-industrialca, toda v bistvu smo tudi s Calderonovo označitvijo še danes čisto zadovoljni. Najbrž nam bo še najbolj tuja in mrtva postava Modrosti, ki pa je najbolj živo privrela iz tistega časa, ko je Ignacij Lojolski osvojeval
48
s svojimi duhovnimi sinovi svet za Kristusa in ko so med Španci še živele velike ideje, ki jih je prebudila v njih Terezija Avilska.
Še o prevodu nekaj besed. Originala dolgo nikjer nisem mogel najti. Končno sem le dobil tipkan prepis izvirnika, ki ga je prijazno oskrbel španski konzul v Belgradu E. Garcia Comin.
Koliko se mi je prevod posrečil, ne bom sodil, omenim naj le, da sem se še posebej trudil, da bi zadostil tudi zunanjemu okviru Calderonove stvaritve, ki je na gosto povezana in prepletena z značilnimi asonancami, rimami, ritmom in različnimi pesniškimi oblikami.
Ni to prvi prevod igre, saj so Veliki oder sveta že pred leti nekateri odri pri nas uprizorili; je pa njen prvi neposredni prevod. Naj bi veličastna Calderonova alegorija našla pri nas vsaj del tistega zanimanja in ljubezni, ki je je bila deležna drugod po svetu.
Pripombe:
1.  Kljub siceršnji jezikovni in slogovni stvarnosti se je vendar velikemu mojstru v uvodne Stvarnikove besede vtihotapilo nekaj bombastičnosti in besedne preobloženosti, ki je bila tako značilna za sedemnajsto stoletje. Ali pa se je veliki dramatik namenoma hotel na ta način oddolžiti tudi modnim zahtevam tedanje dobe, ko je literarni Evropi gospodoval gongorizem, mari-nizem ali kakor koli se je že v posamezni deželi imenoval po svojem najbolj značilnem predstavniku.
2.  Mišljena je pač igralska družina.
3.  V Calderonovem času Avstralije niso še šteli za samostojen kontinent, zato samo štirje deli sveta.
4.  Naravna postava je bila od Adama do Mojzesa.
5.  Vrt pomenja tu paradiž.
6.  Zapisana postava je bila  od Mojzesa do Kristusa.
7.  Proti koncu = ob Kristusovi smrti.
8.  Postava milosti je krščanska postava, ki bo vladala od Kristusa do konca sveta. Calderon je o vseh teh treh postavah (zakonih) precej obširneje govoril v uvodu v Veliki oder sveta (Loa, para jel auto sacramental, intitulado, El gran teatro del mundo), v katerem nastopajo same alegorične osebe, tako Stari zakon, Novi zakon, Izak, Samson, Španija, Apostazija, Muzika, Naravna postava, Zapisana postava in Postava milosti.
9.  Ta Calderonova razdelitev človeške zgodovine v tri dejanja spominja na klasično špansko dramo, ki je poznala samo tri dejanja.
10.  Kakor v vsaki Calderonovi igri nastopa tudi v tej »gracioso«, burkež. šaljivec ali če hočete Pavliha. Zanimivo je, da je za to osebo Calderon postavil prav kmeta, saj je iz tega razvidna še tista značilna miselnost nekdanjih pisateljev, po kateri je bil preprost človek nevreden nastopanja v igri in so mu zato odkazovali samo pavlihovske vloge. Isti pojav je posebno očiten pri Shakespearu.
11.  Knjiga je pač Kristusovo Razodetje, postava milosti.
12.  Postava milosti je ena izmed najbolj značilnih Calderonovih oseb. Svoj čas se je med italijanskim slovstvenim zgodovinarjem Signorellijem in izdajateljem zbirke največjih španskih pisateljev (Coleccion de los mejores autores espafioles, Te soro del teatro espafiol desde su origen [afio de 1356] hasta nuestras dias) razvila živahna polemika, kdo je prvi vpeljal na oder alegorične osebe. Signorelli je namreč v svoji knjigi Storia critica dei teatri očital velikemu Špancu, da si po krivici prilašča ta primat. Eugenio de Ochoa ga seveda ognjevito brani in pri tem ugotavlja, da gre Cervantesu pač samo ta slava, da je prvi uvedel tako imenovane figuras morales, vse drugo pa je popolnoma izvirno Calderonovo delo.
13.  Da iz ene se teme v drugo bom preselil ječo = iz materinega telesa v grob.
4
49
CALDERON — VELIKI ODER SVETA
Ose
Mojster       Modrost Svet              Milost
Kralj            Lepota
Nastopi Mojster v plašču, vezenem iz zvezd, in s pokrivalom oblasti.
Mojster:
Stvaritev čudno lepa,
ki razne pod menoj stvari oklepa
ter v mraku in podnevi
lovi se za nebesnimi odsevi;
kjer merijo se cveti
z zvezdami, ki ni moči jih prešteti,
kot plamenice jasne,
pozemski raj, ki brž zveni, ugasne;
naravnih sil domovi
z gorami, bliski, morji in vetrovi:
z vetrovi, koder ptiči
drse kot jadra s hitrimi čolniči,
in z morji širnimi, kjer v nemi gneči
vse polno rib iskri se v tihi sreči,
in z bliski, ki v srditi
ognjeni sili slepcu so očiti,
z gorami, kjer oblastni vsaki stvari
ljudje so in živali gospodarji;
nemiren dom orjaka
iz ognja vzet, vode, zemlje in zraka,
ki s spreminjavo večno
otel si se iz rok vesoljstvu srečno;
ti čudo, kakršno ni več nobeno,
naj imenujem te z besedo eno:
o svet, ki kakor ptica feniks
vzničeš iz svojega pepela!1
(Skozi druga vrata nastopi S vet.)
Svet:
Kdo si, ki me kličeš? Glej, kdo v zemlje sredino,
50
Bogatin       Dete Kmet             Glas
Revež           Spremstvo
v srčiko sili mi, budi globino?
Kdo mi življenje vžiga,
kdo drami me in me iz molka dviga?
Mojster:
Tvoj mojster sem visoki,
ti dih si mojega glasu in v roki
migljaj si moji ničen;
jaz dal sem medli snovi lik resničen.
Svet:
Čemu me kličeš?   Kam me glas tvoj vodi?
Mojster: Tvoj mojster sem, a ti pokoren bodi in čuj zamisli moje, ki bom izvršil jih v veselje tvoje. Z močjo pripravil lastno bom  praznik  si,  slovesnost  veličastno; narava se bo mično okrasila, gospostvo moje in sijaj slavila; počast najbolj slovesna predstava je, vesela ali resna, in najbolj zaželena in iskana, ker je življenje igra neprestana. Naj še nebo ogleda predstavo si, na tvojih tleh seveda, in ker sem moj ster j az in slavj e moj e, bom vloge udom dal družine svoje:2 ljudi si bom postavil za igralce, za glavne in za spremljevalce. Sveta naj štirje deli3 odrišče bodo v igri jim uspeli; umirjenega  sloga
naj vsi drže se. Moja bo naloga, da vsi dobili bodo vloge prave, a ti poskrbi za okras predstave: naj bo na moč potratno odrišče; noše, vse naj prav izdatno užitkom sladkim služi; razsipnosti slepeč sijaj pridruži, dodaj vabljivost mično, da vsak imel bo igro za resnično! Začnimo torej! Jaz bom igro vodil, ti oder boš, po njem bo človek hodil.
Svet:
Mojster moj, gospod visoki,
čigar voljo in ukaze
vsak posluša in spolnjuje;
oder   veliki   sveta   sem,
kjer ljudje igrali bodo.
Vsak naj spolnjene tu najde
brez odloga vse želje,
ki mu vloga jih odkaže.
Le orodje Tvoje sem,
ki stori, kar mu ukažeš,
in čeprav je delo moje,
v bistvu čudež Tvoj vendar je.
Ker je le ogrodje tu,
oder brez podobe prave,
bo najbolje, če skončam,
preden pride kak igralec.
Spustil bom temno zaveso;
naj odrišče vse zajame,
kjer gradivo vse navzkriž
je v neredu še neznanskem.
Ker megle so se ulegle
in razlezle se sopare,
treba bo prižgati luči,
kajti brez svetilke jasne
ni slovesnosti nikjer.
Naj prižge se prvi plamen
božje plamenice dneva,
potlej naj noči temačne
bakla sine; naj prižge se
4*
tisoč kamenčkov migljaje,
ki krase obličje noči
z jasnim, živim trepetanjem.
Ko je prvi dan napočil, nepopačene   narave* je  postava   vladala in za prve je naslade vstal iz niča vrt prelep5 z najkrasnejšim veličastjem, s čudovitimi prelestmi, da strmel je, čudil vsak se, ko premogla je narava brez naporov čudež takšen. Glej, kako iz rožnih popkov klijejo cvetlice zale, ki osuplo prvikrat v jutro dihajo pozdrave. Drevje je na moč polno, nudi nam sadove zlate, če še ni zavistna kača zastrupila klice vsake. Tisoči potočkov bistrih se v slapeh drobe ob skale, da za njimi zarja joče in v solzah blešče livade. Da še bolj bo vse lepo, zemski raj še bolj sijajen, bom krog njega razpostavil neprehodljive puščave. Kjer potrebne so gore, kjer tesni, dobrave mračne, bom gore, dobrave zgradil. Naj potoki čez livade, čez polja in njive rodne skoz krivulj aste rokave v morje vsi hite, da zopet razdele na vse se kraje. Toda v prvem še prizoru ni nikjer nobene zgradbe, a le hipec bo minil, ko priklical bom države, ko bom mesta ustanovil,
51
vzidal na vrteh trdnjave. Ker skale v pogorjih silnih so se zbrale velikanke in hotele svet zdrobiti, zatemniti vse ozračje, brž bom menjal prizorišče.
V  hipu vse potop zajame in čez suho zapodijo
se povodnji razdivjane.
A po morju se brezbrežnem
med razburkanim divjanjem
silnih gmot vode, megla
ziblje v kraje nepoznane
prva ladja brez družic;
išče mirne, tihe brazde,
da ljudje, perjad, živali
v njenem trupu so na varnem.
V  znamenje miru potem se živa mavrica prikaže:
čez nebo se lok razpenja,
prepleten v sedmere barve,
da vsa gmota valov j a se
tej zapovedi umakne
in spolzi v kamnitno zemljo.
Zlomljena je moč narave;
oživi, zbudi se zemlja,
strese s pleč povodnji jarem
in obličje, res uvelo
in medlo še, spet pokaže.
Ko je prvo dokončano, drugo brž sledi dejanje: pisana  postava.  Oder6 se še bolj obda z okrasjem, kajti prav ta čas gredo iz dežele egipčanske Judje skozi Rdeče morje, kot bi šli skoz suhe kraje. Nagrmadil bom vodovje, da strmeti sonce jame, ko odkrijem mu podvodne, skrite do tedaj prepade. A že dva stebra ognjena
52
ljudstvu svetemu pokažem, pot v puščavi razsvetlim do obljubljenih mu krajev. Dvigne Mojzesa vihar in ponese ga v oblake, da bi na visoki gori ljudstvu priskrbel postave. Toda v grozo spremeni se proti koncu to dejanje,7 da mi v strahu tem celo sonce skorajda ugasne. V smrtni grozi opoteče se nebo in svet zamaje, nebes izgubi modrino, svet poti ne najde prave. Rušijo se v nič pogorja, zgradbe padajo orjaške, dokler vsa trohljiva stavba v ruševine ne razpade.
Ko se drugo je končalo,
tretje se začne dejanje.
To še bolj čudes polno je.
Vidim čudeže neznane;
za  postavo  milosti8
pač človeške ni razlage.
In tako so tri dejanja
razdelile tri postave
in človeštvu s svetom vred
razdelitev ta ostane,
dokler  slednjič  vse odrišče
z vsem bogastvom in sijajem
v ognju silnem ne zgori,
ko vse blisk svetal zajame,
da bo razsvetljava lepša.
Že sedaj me strah prevzame,
da mi ustne trepetajo,
če premišljam tiste čase.
Če se spomnim, mraz me stresa,
glas hromi mi trepetanje,
ponoviti si ne upam,
spomniti na to me strah je.
O, da bi se dolgo, dolgo
\
ne začelo to dejanje, da bi ves prihodnji čas ne bilo te dobe zadnje!
Čudeže bo vsakdo videl
v treh  dejanjih  igre  naše
in nihče ne bo odšel
brez koristi od predstave.
Mojster, tukaj je odrišče,
kakor želja Ti bila je.
Vse sem prav lepo uredil,
kot si rekel, za igranje;
a igralce sam izberi,
kajti v Tebi zasnovane
so pred rojstvom vse usode,
Tebi so dolžne zahvale.
Da bo vsak lahko opravljal
Tvoje odrske ukaze,
da bo vstopal in odhajal,
vhod je in izhod pripravljen.
Dvoje vrat je: tu je  z i b e 1,
druga vrata tam so rake v.
Nisem pa pri tem pozabil
na obleke in okrasje,
kot zahtevajo ga vloge;
kajti tu je že pripravljen
zanj, ki kralja  bo igral,
plašč škrlaten, lovor časten;
za  vojščaka  hrabrega
meč, pogum in zmagoslavje;
zanj, ki bo igral ministra,
luč omike, izobrazbe;
za redovnika poslušnost,
za zločinca smrtna kazen,
za  poštenega  časti,
za ljudi trdne postave.
Kmetu,  ki za rodovitnost
se zemlje peha, da lačen
ni po Adamovi krivdi,
pustil vse bom za oranje.
Njej pa, ki igra  gospo
v igri naši, bom najslajše
mike dal, da zastrupljen bo
marsikdo, sladko omamljen. Revež bo samo, kot vloga hoče, šel od mene prazen. Naj ne toži zdaj nihče, da pripravljenega našel ni za vlogo, kar mu gre. Vsak dobil bo vse okrasje. Če vendar slabo igral bo, sam bo kriv za vse napake; jaz gotovo ne! In ker je oder čisto že postavljen, semkaj, smrtniki, naprej, vsak posebej po okrasje! Tu na odru naj sveta zatopi se vsak v igranje!
(Odide.)
Smrtniki, čeprav še ni
vas, vas vendar predse vabim;
rojstva vašega ne rabim:
v meni vsi ste že živi.
Dasi ste še vsi gluhi,
v gaj zeleni pohitite,
kjer pleto se cvetne kite;
tja med palmove vrtove
vse od kraja klic moj zove:
vloge svoje tam dobite.
(Nastopijo Bogatin, Kralj, Kmet, Revež, Lepota, Modrost, Dete.)
Kralj :
Tu smo, glej, stvari pokorne. Še pred rojstvom, ko še nič je, vsak Ti stopi pred obličje. Kot megle smo, glej, prozorne in brez duše reve borne. Naše je življenje pena, brez oblike, brez pomena, se kot v vetru prah gubi. Tvoj naj dih nas oživi, ker se igra že začenja.
53
Lepota: Le v zamisli mi smo Tvoji, še brez diha, brez življenja, brez občutkov, brez mišljenja; tuj je raj nam, tuji boji. V revščini zatorej svoji hitro pojdimo igrat. Vlogo vsak naj vzame rad. Res bi ne bilo lepo, če bi še izbiral kdo, kaj bi rad in kaj nerad.
Kmet: Mojster moj, gospod visoki, ki Te gledam pred seboj! Vsak ukaz bom spolnil Tvoj, saj le stvar sem v Tvoji roki, v revščini tičim globoki. Bog pač vidi vse in ve, vloge mi ne daj težke. Če bi kdaj tesno mi šlo, kriva vloga pač ne bo, kriv bom čisto sam seve.
Mojster: O, če človek sam bi smel si izbrati svojo vlogo, kdo bi zase pač ubogo in trpečo, slabo vzel! Vsak bi tako rad imel, da bi le ukazoval in brezskrbno piroval. Ne pomislil bi nihče, da, čeprav je igra le, zgled bi za življenje dal. Jaz, ki mojster sem te drame, vem, kaj bo premogel kdo. Naj zatorej vsak voljno vlogo, ki jo dam mu, vzame.
(Daje vsakemu njegovo vlogo.) Ti boš kralj!
Kralj: O slave zame!
Mojster: Ti lepoto zaigrala boš človeško.
Lepota: Hvala, hvala!
Mojster: Ti boš bogatin mogočen.
Bogatin:
Sreče dar mi je odločen; sončna luč mi bo sijala.
Mojster: Ti boš kmeta zaigral.
Kmet: Je to delo ali jelo?10
Mojster: Delo skoz življenje celo.
Kmet: Slab bom delavec postal. Ne, Gospod, sem se skesal. Dasi Adam ded je moj, bo vendar težko z menoj, pa čeprav mi daš posesti. Če presodim se po vesti, naveličam se takoj. Takšen sem že po naravi in novinec v teh stvareh; brskal bom slabo po tleh, kmet ne bom kaj prida pravi. Rad bi se odrekel slavi kmečki tej, a trepeta mi glas že kar ob misli sami, da ne boš željam ustregel. Ker si torej me zapregel, bom igral, kar duša da mi. Po sposobnostih seve modro si odbral mi delo; če bo kaj mi spodletelo, boš odpustil mi dolge,
54
ki preštel si mi lase. Le čemu se pritožujem, saj za trdno pričakujem, da v pomoč mi boš povsod. Vlogo brž mi daj, Gospod, ker preveč že zavlačujem.
Mojster: Ti modrost nam zaigraj!
Modrost: Sreče dan mi je napočil.
Mojster: Ti boš revež, sem odločil.
Revež: Jo j, te vloge mi ne daj!
Mojster: Ti pred rojstvom pojdeš v raj.
Dete : Brez trpljenja bom uvenil.
Mojster: Modro sem tako precenil: vsakdo naj igra, kdor živ je. Po sposobnostih dobil je vlogo vsak, kot sem namenil.
Revež: Če bi vlogo smel vrniti, bi jo vrnil brez odloga, saj v življenju le nadloga čaka me in trud očiti. A ne morem spremeniti, česar ne bi rad okušal. Upam, da ga boš poslušal, ki naj zaigra berača; skrušen k Tebi se obrača, ne da bi upor poskušal. Počemu naj jaz samo revež v igri bom veseli? Drugi bodo vse imeli, meni pa bo vse le zlo. In zakaj za vlogo to
si prav tako dušo dal, kot si kralju jo odbral, dal prav tako si mišljenje, dal si isto mi življenje — pa bo on le više stal! Da iz drugega sem ila, da si dušo dal različno in življenje bolj mi nično, da je pamet mi gasnila, bi verjel, da višja sila je bila in drug namen. Rad trpel bi zapuščen. Ne zameri mi sodbe: večje vloge so, to že, s tem pa večji ni noben!
Mojster:
Prav enako, glej, oba v igri spolnita zahteve: ta, ki v revi šteje dneve, toda z vnemo zaigra, kakor kralj, ki vse ima. Ko pustita oder, svet, sta oba enaka spet. Dobro zaigraj in vedi, da boš ti, ki bil si v bedi, v isti plašč kot kralj odet. Žalost naj te ne prevzema, ker si revež. Za oba isti zakon, glej, velja. Igro naj krasi ti vnema, saj poplačal bom obema. Kot zasluži kdo, dobi vsak po igri, kralj in ti. Vloge cenim vse enako, ker življenje se mi vsako kakor kratka igra zdi. Ko bo igra dokončana, bom pojedino pripravil vsakemu, ki prav opravil vlogo bo, ki mu je dana. Kot bo vloga odigrana, takšen stal bo pred menoj.
55
Lepota: Razodeni, Mojster moj, kakšen igri tej naslov je, ki naj gleda jo svetovje.
Mojster: Delaj dobro, Bog s teboj!
Kralj: Marsikaj bomo zgrešili v igri čudni, kakor kaže.
Bogatin:
In vendar bi stekla laže, če bi prej se kaj učili.
Modrost: A kako bi to storili, ko še nimamo oči, duše ne, ko smo mrtvi, preden igra se prične?
Revež.:
Kje brez skušenj igra je? Kdo jo le uprizori?
Kmet:
Tale človek dobro sodi. Pravšen zdi se mi nasvet, naj drži z beračem kmet, ker sta si nekako v rodi. Še pri stari igri hodi vse narobe kaj rado, če brez skušenj jo dado, in čeprav je ponovitev. To pa nova je stvaritev, kje bo tu brez skušenj šlo!
Mojster: Saj napotek vam je dan, da v nebesih je sodnik, ki bo  varen vam vodnik od zibeli v grob teman.
Lepota: [n vendar je vse tjavdan,
ko ne vem, ne kje ne kdaj pridem in odidem naj.
Mojster:
Skrito vam bo tudi to, a vendar vsak našel bo rojstvo in življenja kraj. Posvetite skrbi eni vsi se za odhod vsak čas, ko moj glas pokliče vas!
Revež: Kaj za glas bi pogrešeni že bili na vek zgubljeni?
Mojster:
Glejte, za igralce vse tu odprta knjiga je,11 do tega mi, ki se zmede, spet na pravo pot privede. Milost moja vam začne12 šepetati prav skrbno, kaj naj kdo in kdaj stori. Nič več ne tožite mi! Vsak nastopi naj prosto, vse je že pripravljeno. Naj življenja si takoj vsak premeri košček svoj, ki je dan mu. (Odide.)
Modrost: Kaj stojimo? Vsi na oder brž!
Vsi: Pojdimo! Delaj dobro, Bog s teboj!
(Ko mislijo oditi, jim pride nasproti Svet.)
Svet:
Tu sem vsakemu pripravil,
kar bo rabil za igranje
igre naše nevsakdanje,
ki bi vsem jo v zgled postavil.
56
Kralj: Plašč in lovor jaz bom spravil.
Svet: Kaj škrlat ti, lovor bo?
Kralj : V moji vlogi je tako.
(Pokaže  vlogo,  vzame   škrlatni plašč in krono ter odide.)
Svet: Na, le vzemi si okras!
Lepota: Meni barv daj na obraz! Rož, jasmina vse polno! Žar oči, pogledi čisti zmorejo naj v plemeniti tekmi dnevno luč prekriti, da zapro se cveti, listi! Sonce v bledi naj zavisti pred menoj se zatemni! Kakor sončnica vrti vselej k luči se izviru, sonce za menoj v vsemiru naj kot sončnica hiti.
Svet:
Jo j, kako si domišljava, lahkomiselno ničeva!
Lepota: Vloga, veš, tako zahteva!
Svet: Kaj si?
Lepota: Kaj? Lepota prava.
Svet: Rdeča, bela, vsa gizdava, v cvetju bujna in opojna, kot kristalna luč prosojna!
(Ji da šopek rož.)
Lepota: Z barvami bom vsa prežeta, v halje rožnate odeta; biser, luč mi boš odbojna!
(Odide.)
Bogatin: Meni daj zlato, sijaj, daj mi srečo in zaklade, saj uživat le naslade sem prišel na svet sedaj!
Svet: Notranjost bom na stežaj ti odprl, razbil skale in zakladnice polne, ki sem jih skopo prikrival, dal ti bom, da boš užival, kar ti poželi srce.
(Mu da zlato verižico.)
Bogatin:
Kakor vrtoglave sanje. Sam denar, zlato, srebro! (Odide.)
Modrost: Meni daj skale samo, da v samoto pojdem nanje.
Svet: Kaj dobila si v igranje?
Modrost: Pamet sem, modrost učena.
Svet:
Zdiš se mi pobožna žena. Vzemi si molitev, post.
(Ji da redovnisko haljo in bič.)
Modrost: Kdor je moder in preprost, ga ne mika slast nobena.
(Odide.)
57
Svet:
Kaj pa prosiš ti srčno, naj bi dal za igro ti?
Dete : Tvoj mi dar potreben ni. Kratka moja vloga bo: še pred rojstvom bom mrtvo. Le ta čas bom rabil te, da iz ene se teme v drugo bom preselil ječo.13 A imam željo gorečo: v grob me sprejmi kakor vse.
(Odide.)
Svet: Zdaj si, grča, ti na vrsti.
Kmet: Vse bi rad prepustil ti.
Svet: Kaj se ustiš mi, kdo si?
Kmet: Usta ne, srbe me prsti.
Svet : To diši precej po prsti. Zdi se mi, da kot težak si boš služil kruh grenak.
Kmet: Res uganil si precej.
Svet: Tu imaš motiko, glej! (Mu da motiko.)
Kmet:
Pičel Adamov je kruh. Adam pač lahko bi vedel, pa čeprav ni bil učen, da za zmeraj bo zgubljen, če bo ženi kdaj nasedel
in se v mreže ji zapredel. Jaz zagriznil bi ne bil, Adam pa je bil premil, češ, ko prosi me tako. In je vlogo res slabo in medlo kot jaz vršil.
(Odide.)
Revež:
Ko vsem drugim daješ srečo, da so zadovoljni vsi, meni daj bridkost, skrbi, daj trpljenje mi, nesrečo. Ni za slavo mi blestečo, kaj škrlat mi, lovor mar, počemu mi bo denar. Za zlato, srebro ne prosim, rajši tele cunje nosim.
Svet: Kakšna vloga ti je v dar?
Revež:
Moja vloga je bridkost, strah in revščina velika, skrb in bol brez tolažnika. Tuja meni je sladkost, jok je moj vsakdanji gost. Strah, trpljenje in solze polnijo mi dni temne. Vsem v nadlego je moj stok. Za dajanje nimam rok, vbogajme jih sklepam le. Kletev spremlja mojo pot, psovke in zasramovanje, zoprnost, poniževanje. Nag in lačen sem povsod, jokam, prosim tam in tod. Kje je neki moja streha, kje za revščino uteha? V strašni žeji ves gorim. Tisočkratno bol trpim, ki nikoli ne preneha.
58
Svet:
Zate res prav nič ne bo. Svet igralca siromaka s praznimi rokami čaka. Preden pa boš dal slovo, vzel ti bom še cunjo to. Po predpisih v službi strogi veš, da kos bom tej nalogi.
Revež:
Svet varljivi in krivični! Srečen je samo petični, slečen revež je ubogi! (Odide.)
Svet:
Razne, glej, stanove zbrane vidim stati za odriščem.
Tu je kralj z vsem svojim bliščem,
z njim so dežele prostrane;
tu lepota, z njo izbrane
so slasti, ki um hromijo;
bogatin tu, kmet s kmetijo,
z revežem je skrb nadložna
in modrost je tam pobožna.
Na odrišče vsi hitijo,
da bi vloge odigrali
v Tvoji igri, Mojster moj.
Jaz sem dal jim oder svoj,
oblačil so si izbrali
in okrasja poiskali.
Božji mojster, zdaj ozri
na igranje se ljudi.
Zemlja, daj, odpri odrišče,
kajti ti boš prizorišče,
kjer igranje se vrši.        (Dalje.)
SuIIy Prudhomme I Prošnja
O če vedeli bi, kako je hudo takemu, ki samotno živi, ob mojem bi domu krenili ljubo in mimo prišli.
če vedeli bi, kaj v duši vzbrsti, kadar pogleda te čisto oko, v moje bi okno, ko mimo bi šli, okrenili glavo.
Če vedeli bi, da z uteho pokrije otožno srce čuteča desnica, pred vrata bi sedli mi, kakor poči je na pragu sestrica.
In če se ljubezen vam moja oglasi, če kdaj bi, kako je velika, odkrili, bliže prišli bi in morda počasi bi k meni stopili.
Prevedel Rudolf Račič.
59
Veliki oder sveta
Don Pedro Calderon de la Barca — Janko Moder
Med godbo se istočasno odpre dvoje prizorišč. Na zgornjem stoji prestol slave, na katerem sedi Mojster. Na spodnjem prizorišču pa je prostor za igranje z dvojnimi vrati. Na prvih je upodobljena zibelka, na drugih pa rakev.
Mojster:
V slavo svoje veličine sem si igro to pripravil in si prestol tu postavil, da bom z nebesne višine igro svoje zrl družine. Vsi, ki boste tod živeli, se rodili iz zibeli, da vas grob teman zapre, glejte skoz življenje vse, da bom jaz pri igri celi.
(Nastopi Modrost z godalom in poje:)
Modrost:
Hvalnice pojte Gospodu, nebesa,
sonce in mesec, svetovi!
Hvalnice pojte, cvetovi,
ki ste na zemlji nebeška čudesa!
Hvalnice pojte, ognjena telesa,
ivje in rosa blažilna,
leto in zima nasilna!
Vse, kar zakriva oblakov zavesa,
kajti v nebeški višavi
sodi Sodnik v veličastju in slavi!
(Odide.)
Mojster:
Lepše pesmi še nikdar rod človeški ni zapel, kot jo pel je Danijel, ko ga divji je vladar vrgel v ogenj, v dim sopar.
Svet:
Kdo nastop naznani nam?
Kajti za odriščem tam
šepetalka že hiti,
zakon božje milosti.
Zemskim blizu je stezam.
Najbrž je med nas na poti.
(Nastopi Milost na vzvišenem prostoru, ki je nad krajem, kjer je stal Svet. V rokah drži knjigo.)
Milost: Milosti postava sem, da vam praznik započnem, da podprem ga, ki se zmoti. S knjigo tole po dobroti božji v igri vam razvoj in namen bo znan takoj, saj povzet v dva stavka je:
(Poje:)
Ljubi bližnjega čez vse, delaj dobro, Bog s teboj!
Svet:
No, začeli so lepo.
Če tako naprej bo šlo,
ploskal bi najrajši vsem,
kajti poslušalec sem
in je zame pač vse to.
Toda igra se začenja
in igralci že gredo.
(Skozi vrata zibelke nastopita Lepota in Modrost.)
Lepota:
Pojdi z mano na sprehode po vrtovih, polnih rož, kjer kraljuje srečno sonce in kjer pije maj sladkost. Ko se združita v poljubu maj in sonce, se takoj zaiskri vse v tisoč barvah in vzkali vse polno rož.
117
Modrost:
Saj pač veš, da nič kaj rada ne sprehajam se drugod, ne razdiram si samote, ki zapor jo hrani moj.
Lepota:
Kaj je zate vsaka stvar
nepravilnost in prestop?
Saj vsak dan užitke nudi!
Le čemii je neki Bog
rož raztrosil po bregeh,
če se njihov slastni vonj
mimo nas gubi v ozračje?
Le čemu je ptičji zbor
s sladkim, blagoglasnim petjem,
ki drobi v pomladno noč,
če gluhi smo v gluhi ječi?
Počemu okrasje bo,
če s ponosom plemenitim
z njim se ne nališpamo?
Počemu sladki sadovi,
če zaman krivi drevo
se pod težo okrepčila,
ki ga skriva v sebi plod?
Počemu je Bog nam dal
sonce, dol, goro, nebo,
če nihče jih ne opazi?
Pregreši se vsak hudo,
ki prezre ošabno vse,
kar nam je ustvaril Bog.
Modrost:
Občuduj Boga v lepotah
in mu zanje hvalo poj,
to najlepši je užitek!
Toda zmoten nauk je tvoj,
da je Bog ustvaril svet
nam v uživanje samo,
ker je Stvarnik s tem pozabljen,
ki delivec je dobrot.
Tu v samoti bom ostala
in ne maram v svet s teboj.
Tu sklenila bom življenje,
ker razsodnost sem, modrost.
(Odide vstran.)
Lepota:
Jaz lepota, da sem vidna in da vidim vse lahko!
Svet:
Kratek čas sta razumeli se Lepota in Modrost.
Lepota:
Mreže spletajte mi, kodri, brž, ljubezen, zdaj na lov! Mlačneže poišči vse, jim srce razgrej mrzlo!
Svet: Zdi se mi, da je zgrešena ena izmed teh dveh vlog.
Modrost: Le kako bi najbolj modro vpregla pamet?
Lepota:
Le kako
bi najlepše se oblekla?
(Postava Milosti zapoje:)
Milost: Delaj dobro, Bog s teboj!
Svet: Milost šepeta Lepoti, a gluho ji je uho.
(Nastopi Bogatin.)
Bogatin:
Ker nebesa so razsipno dala mi posest in moč, naj še trosim ju razsipno, naj užijem vso sladkost! Kar oko mi poželi, vse takoj dobim lahko. Kar po svetu gre in leze, vse privoščim si lahko. V Venerinem sem kraljestvu poiskal si prostor svoj, da počitek in naslade, sla, obilje in radost mi prevevajo vse čute.
118
(Nastopi Kmet.)
Kmet: Kdo peha se bolj hudo kakor jaz? Razgrebam grudo, ki kot mati mi dobrot nudi za vsakdanjo hrano in skrbi za me lepo. Jaz pri plugu sem minister, z njim razrivam ji telo, ki dolgu jem ji vse jelo, ki mi daje ga zastonj. Srp, motika sta orožje, z njima grem na boj srčno: na preloge grem z motiko, s srpom žet klasje zlato. Tamle v maju in aprilu vodeničen sem hudo, če pa je vode premalo, vodeničen sem še bolj. Če državnemu krmilu krme zmanjka za pod zob, z davki kmeta obložijo, ta naj družbi krma bo. Če že delam in znojim se, naj poplačan bo moj pot: kupcu svoje bom pridelke zaračunal kot gospod! Kaj so mar mi vsi ceniki, kaj mi mar, če stoka kdo! Sam je kriv, kdor kupi tam, kjer ne kupi prav ceno. Če april ne bo deževen, nič ne de, saj prosil bom sam za sušo, ker potem žito precej dražje bo. In tako si bom podvrgel vso deželo naokrog, ko bom vsakemu potreben. Ko dosegel bom vse to, kaj potem bi le počel?
(Postava Milosti zapoje:)
Milost: Delaj dobro, Bog s teboj!
Modrost: Kaj ne slišiš šepetalke?
Kmet: Gluh sem kdaj na to uho.
Svet: Trdiš torej, da je belo?
Kmet: Trdim, da je vse črno.
(Nastopi Revež.)
Revež: Kdo na vsem obširnem svetu videl revščino je kod, kot je moja? Trda zemlja je ležišče mi mehko. In čeprav pregrinja me božji nebes prav povsod, mi vendar pripeka, mraz spanje jemljeta sladko. Ko me glad in žeja grudi, daj mi potrpljenja, Bog!
Bogatin:
Le kako bogastvo naj vsem razkažem?
Revež:
Le kako
naj prenašam vso nesrečo?
(Postava Milosti zapoje:)
Milost: Delaj dobro, Bog s teboj!
Revež: Glas mi ta tolažbe nosi!
Bogatin: Pust, neznosen je ta zvok!
Modrost: Kralj prihaja sem v vrtove.
Bogatin:
O, kako me žge ponos, naj ne klanjam se!
Lepota:
Naproti
šla bom, mu prestregla pot,
in, ko videl bo lepoto, sklonil se bo k njej ljubo.
Kmet:
Brž od tod! Če me zagleda, si zaželel bo takoj naložiti posel nov mi; prida drugega ne bo.
(Nastopi Kralj.)
Kralj:
Za razsežno moje carstvo
te meje preblizu so,
naj še toliko zemlje je
rodovitne pod menoj!
Koder sonce se blesti,
koder buta morski tok,
jaz vladar sem brez pridržka,
jaz najvišji sem gospod.
V prah poklekajo podložni,
koder me povede pot.
Kaj naj še počnem na svetu?
(Glas Milosti zapoje:)
Milost:
Delaj dobro, Bog s teboj!
Svet:
Zmeraj pride pravočasno šepetalka na pomoč.
Revež:
Zdaj sem dvakrat bolj nesrečen,
še bolj reven in ubog,
ko sem priča tuje sreče.
Kralj, najvišji se gospod
koplje tu v mogočnosti,
ni mu mar, da mi hudo
je potreben. In Lepota
le strmi v prelepo polt
in ne sluti, da na svetu
so skrbi in kup nadlog.
In Modrost, ki le v molitev
zatopljena je vso pot,
dasi Bogu služi, služi
mu vendar hudo lahko.
In še Kmet, če se utrujen
vrne s svojih njiv domov,
se pošteno le naje, dasi skromno in skopo. Bogatin se koplje v blagu in na svetu jaz samo revščino grenko otepam. Kar približal se jim bom. Ti brez mene pač žive, jaz brez njih pa kaj težko. Najprej stopil bom k Lepoti in jo vbogajme lepo prosil.
(Ga ne opazi.)
Lepota:
Daj, povej mi, biser, ogledalo vseh krasot, če najlepši je moj lišp! Kaj s tem kodrom lepša bom?
Revež:
Me ne vidiš?
Svet:
Tepec, prazno upanje je in zastonj! Kje bo rešil te le-ta, ki je zgrešil cilj še svoj!
Revež (Bogatinu):
Ko se koplješ v izobilju, prosim vbogajme lepo.
Bogatin:
Kaj ni vrat, da trkal bi? Kaj tiščiš kar v notranjost! Pred vežo na pragu bi čakal, ne pa kar tako vdrl naravnost sem pred mL!
Revež: Ne ravnaj z menoj strogo!
Bogatin: Brž se spravi mi, nesrečnež!
Revež:
Kdor za slast in za sladkost razmetava, bo pač dal tudi vbogajme.
120
Bogatin:
Ne bo!
Svet: To sta bogatin in revež, znana že iz prispodob!
Revež:
Ker ta bede ne pozna
in odrekel je pomoč,
stopil bom naravnost h Kralju.
Daj mi vbogajme, gospod!
Kralj:
Miloščinarja nalašč sem postavil si za to.
Svet:
Kralj opere svojo vest si z ministri kaj lahko.
Revež (Kmetu):
Dobri Kmet, ki hrani te modro božji blagoslov, ko vsejano zrno se pomnoži ti čudežno.
V  svoji revščini te prosim "vbogajme.
Kmet:
Če dal je Bog, kdo oral je, kdo sejal, kdo prelival je svoj pot? Daj, povej, kaj ni sramota, da tak hrust, močan, visok prosi, ko lahko bi služil kruh si z delom svojih rok? O, če zmanjka ti jedi, boš še rad prijel koso, da lahko se boš nakosil!
Revež:
V  igri naši, glej, ubog revež sem po vlogi tej. Nisem kmet in ne gospod!
Kmet: Vlogo to dobil si pač, ne pa še ukaza z njo, da berači in postopaj. Revežu je delež pot, delo mu najboljša vloga!
Revež: Daj, za božjo voljo, strog mi ne bodi, brat, preveč!
Kmet: Ti pa ne vsiljiv tako!
Revež (Modrosti): Vbogajme mi ne odreci.
Modrost: (Mu da kruha.) Na, več dati ni mi moč.
Revež:
Kruha   vbogajme dobil sem prav gotovo tu zato, ker nam kruh, ki nas podpira, vera le daje lahko.
Modrost: Jo j me!
Kralj: Kaj ti je?
Revež:
Že spet
nastopila je bridkost,
ki pod njo se grudi vera.
(Modrost — vera  pade,  toda Kralj ji poda roko.)
Kralj: 2e hitim ti na pomoč.
Modrost:
Saj bi drug nihče ne zmogel pomagati mi tako.
(Dalje.)
121
Veliki oder sveta
Don Pedro Calderon de la Barca — Janko Moder
Mojster:
Zmote bi lahko odvzel, ki jih vidim pred seboj, a zato sem dal ljudem prosto voljo in premoč nad pregrešnimi slabostmi, da ne nehal bi nikdo z deli dobrimi služiti. In zatorej vsak prosto odigrava svojo vlogo. In čeprav je zmeda tod, ko igrajo vse navzkriž, vidim vsakega skrbno, milost v stiski ga podpre.
(Postava Milosti zapoje:)
Milost: Delaj dobro, Bog s teboj! Vsakemu sem rekla že, zdaj ponavljam za ves zbor. In zato bo, kdor se zmoti, sam pač nosil krivdo vso!
(Zapoje:) Ljubi bližnjega čez vse, delaj dobro, Bog s teboj!
Kralj:
Ker vse naše je življenje kot igranje in ker pot brez izjeme vsem je ista, bi popotnikom lahko zaupljiv preprost pomenek dosti skrajšal čas in pot.
Lepota:
Saj na svetu kraja ni, kjer tako bi ne bilo.
Bogatin: Vsak naj zgodbo nam pove!
Modrost:
Preobširno bo tako. Bolje bo, če vsak odkrije svoj načrt in sen nam svoj!
Kralj:
Moj sen gubi v brezmejni se oblasti, v mogočnem veličast ju, v silni slavi, ko gledam čas, ki dopusti naravi, da da neskončno mnogoličnost rasti. Gradovi so kraljevski v moji lasti, Lepota mi sledi kot suženj pravi. Kdor je bogat, kdor v revščini se
gnjavi, oba usodnim sta načrtom k časti. Z močno roko rad zmaja bi ukrotil, ki v tisoč glav se pred očmi mi cepi. Nebo, pomagaj mi ta sen doseči! Ne daj, da v vladanju bi kdaj se
zmotil, za nemogoče delo me okrepi, da zmorem vse glave v en jarem
vpreči!
Svet:
Ta za vednost vladanja
prosi kakor Salomon.
(Neki glas žalostno zapoje zadaj na tisti strani, kjer je grob.)
Glas: Kralj minljivega kraljestva, pusti, pusti sen zdaj svoj, ker na svetu svojo vlogo si končal in svojo   pot!
Kralj: Da končal sem vlogo že, žalosten mi pravi zvok, ki prihaja na uho mi in ne da ugovorov. Če končal sem vlogo, poj dem. Toda kje odstopil bom? Kajti skozi prva vrata, kjer še zibel zre oko, več ne morem. Več ne morem tod nazaj! Joj ta strogost! Še stopinje več ne zmorem proti zibelki. Le v grob vse drže. Še reka, glej,
175
ki morja je le odtok,
vrne v morje se, in potok,
ki je v reki vir njegov,
vrne v reko se, in vir,
ki potoka je odtok,
vrne v potok se, le človek,
ki ima v srčiki dom,
vrne se v srčiko, a
ni več, kar je bil! O jo j!
Če sem vlogo dokončal,
o najvišji Mojster moj,
kar pogrešil sem, odpusti!
Ves skesan sem pred Teboj.
(Odide skozi vrata groba, skozi katera odhajajo pozneje vsi drugi.)
Svet: Kralj je vlogo prav končal, ko jo sklenil je s prošnjo.
Lepota:
Kar iz srede svojih zvestih, iz časti in slave v grob Kralj je padel.
Kmet:
Če bo padlo kaj dežja, kot treba bo, bolje kakor s kraljem tem shajal bom pač z letino!
Modrost: In vendar nas je zadelo!
Lepota: Zmeda najbrž bo povsod. Kaj naj mi brez njega?
Bogatin: Naj
nam pomenek krajša pot. Ti razkrij nam svoje misli!
Lepota: Mislila sem si tako.
Svet: Potolažijo se živi za umrlim kaj lahko!
Kmet:
In takrat še prav posebno, če je dedičev cel roj!
176
Lepota:
Moj sen gubi v lepoti se vonjivi, da ni kraljeve mar mi veličine. Po večjem mi kraljestvu duša gine, ki zame ga osvaja mik igrivi. Če kralj življenje vodi, neminljivi jaz duši gospodujem. Ni dobrine, kraljestva večjega, saj to ne mine, ker jaz kraljujem stvari večno živi! Če majhen svet naziva modroznan-
stvo moža in če mu žena gospoduje, kakor nad svetom je nebo povsodi, potem očitno moje je božanstvo: če mož je majhen svet, naj imenuje nebo se majhno žena, ki ga vodi!
Svet:
Kar Ezekijel veli, tej lepoti ni sveto, da napuh lepoto gnusi in spreminja jo v grdo.
Glas:
(Poje zadaj.) O človeški kras, Lepota! Cvet preran prihod je tvoj. Uvenela boš, ker jutro zorno ti že tone v noč.
Lepota: Da lepota mi zahaja, poje žalosten mi zvok. Ne zahajaj, ne zahajaj, vrni spet se v prvi zor! A gorje mi! Saj ni cveta, naj že bel bo, rdeč naj bo, naj ljubkuje se s pomladjo, soncu se smehlja ljubo, ki lepoto bi ohranil. Vsak se obleti hudo, vsak uvene in nobeden se ne vrne v popek svoj. Toda kaj potem, če cveti, jutra negotov ponos, v sončnem žaru oblete se, če požge poljub jih vroč! Le čemu sedaj primerjam kratkotrajni cvet s seboj,
ko življenje je in smrt mu odmerjeno skopo? Ne, jaz cvetka sem prelepa, moj je vek neskončno dolg. Sonce ve za moj začetek, konca videlo ne bo! če sem večna, ali morem sploh zaiti? Reci, zvok! (Glas zapoje.)
Glas: Duša ti je neminljiva, umrljiv ti cvet telo!
Lepota: Res ugovora ne vem zoper odločitev to. Od zibeli sem prišla, zdaj me v rakev vodi pot. Žal mi je, da vlogo sem odigrala preslabo.
(Odide.)
Svet: Dober sklep je vloge bil, žal ji je napak bilo.
Bogatin:
Kar med smehom in veseljem ter slastjo odšla od tod je Lepota.
Kmet: Če pošla ne bo pijača, kruh, meso, če bo kaj kolin za božič, mi lepote mar ne bo!
Modrost: In vendar smo vsi potrti.
Revež:
In sočutje nas grenko davi. Kaj bi zdaj?                    ,
Bogatin:
Spet v tek
spravimo pogovor svoj!
Kmet: Zdaj premišljam skrb preteklo, ko sem v delu se pehal in ves čas noro se gnal,
12
naj je mraz bil, sonce peklo. Skrb za dušo pa odreklo je telo mi. Mlačna je ter za zrnje in sadje rada bi zapela hvalo polju, ki je sad zibalo, ne Bogu, ki dal je vse!
Svet: Blizu je hvaležnosti že, kdor zaveda se dolgov!
Revež: Kmet mi zopet všeč postaja, dasi bil je grob z menoj!
(Glas zapoje.)
Glas: Kmet, zdaj tvojemu pehanju bliža konec se, odhod. Zdaj oral zemljo boš drugo. Kje oral boš, ve le Bog!
Kmet: Glas, če zoper to odločbo čudno je priziv mogoč, omogoči mi pritožbo na najvišji sodni dvor! Naj ne umrjem sedaj še! Izberite boljši rok! Naj posest vsaj vidim svojo, kjer bo setev zrasla v zor! Kakor prej sem že povedal, kmetoval sem kaj slabo. Temu priča je vinograd, ki je poln plevelnih rož. Trava je tako bohotna, da v zadregi bil bi kdo, ki posest bi zdaleč gledal, če to trs, če rž bo to. Ko sosedova pšenica zrasla je na moč lepo, vsa pritlikava je moja, ždi med kepasto zemljo. Kdor bo slišal to, bo rekel, da najboljši je izhod, ko je brez sadov polje mi, da umrem; a ni tako! Če še tisti, ki zapustil dedičem bogat je dom,
177
stal plašno bo pred očeti, le kako bom praznih rok? A za milost zdaj ni časa. Že zaklical mi je zvok, da umrl bom, in odpira žrelo svoje zame grob. Če dopolnil nisem vloge, kot zahteva moja moč, mi je žal, da žal ne bo mi, ko za kes bo prekesno. (Odide.)
Svet: Sprva bil je kaj robat, a dokazal je lepo, da sem se pošteno zmotil. Dober sklep je bil njegov!
Bogatin: Med kopjo in med oranjem, ko mu prah pojil je pot, se poslovil od vsega je!
Revež: Nas pa skrb mori hudo!
Modrost: Kakšna žalost!
Revež:
Kakšna stiska!
Modrost: Kakšna zmeda!
Revež: Kakšen stok!
Modrost: Kaj počnemo naj?
Bogatin:
Spet v tek
spravimo pomenek svoj! Ker kramljamo kar po vrsti, jaz razkrijem sen vam svoj. Koga zona ne obhaja, ko življenje je kot cvet, zjutraj še v sijaj odet, a z večerom že zahaja? Ker življenje kratko traja, v uživanju pozabimo
vse skrbi, dokler živimo! Trebuh, ti naš bog nam bodi in svetniki naši, sodi, kajti jutri obležimo!
Svet: Ta izrek poganski je, kot poučil prav lepo nas je prerok Izaija.
Modrost: Kdo bo zdaj?
Revež: Zdaj jaz lahko. Z jezo kolnem dan megleni, pusti, ko sem bil spočet. Noč preklinjam, mraz ledeni, ko sem rojen bil na svet, ki mi revo le pomeni. Naj nikoli ne posije sonce več v megla temine, vse tema naj črna krije! Naj nikoli ne prebije jasen žarek se z višine! Večna noč naj svet zagrne, silna groza naj prevzame bitja vsa! Megle naj črne skrijejo nebo! Objame naj tema zvezde srebrne! Naj nebo bo brez vedrine, naj ugasne sončni sij! Zarja, rožno lice skrij! Noč naj brez zvezda premine! O, ne misli, da zdihuje mi srce, ker sem obsojen na pomoč dobrote tuje, v večno revo! To, da rojen v grehu sem, boli najhuje!
Svet:
Kletve, znamenje obupa, je zasukal pametno. In čeprav je dan preklinjal, je preklinjal greh kot Job! (Glas zapoje.)
Glas:
Dobro meril sem ti srečo. Dobro meril sem ti bol.
Zdaj o boli in o sreči daj ta obračun takoj!
Bogatin: Jo j, gorje mi!
Revež:
Vest vesela!
Bogatin: Ko si slišal strašni zvok, nisi vztrepetal?
Revež: O, sem!
Bogatin: In ni mar ti beg?
Revež: Kako?
Saj naravno se mi zdi! Vztrepetal bi pač vsakdo, dušo vsakemu prevzame, ko približa se mu Bog! Toda beg je brezuspešen. Če še Kralj je bil ob moč v vsej nedotakljivosti in Lepote mik zastonj, kam naj Revež se umakne! Ne, saj hvalil bom glasno Njega, ki z življenjem mi dokončal bo tudi bol!
Bogatin: Kar tako brez bolečin z odra pojdeš?
Revež: Saj tako
ne zapuščam tukaj sreče! Rad odpravljam se na pot!
Bogatin:
Jaz nerad, ker tu zapuščam na posestvu sebe pol!
Revež: O veselje!
Bogatin: Kakšna žalost!
Revež: O tolažba!
Bogatin: Kakšna bol!
Revež: Kakšna sreča!
Bogatin: Kakšna groza!
Revež: O prijetnost!
Bogatin:
O strogost!
(Obadva odideta.)
Svet: O, kako gre Bogatin in kako gre Revež v grob!
Modrost:
Prav do zadnjega na odru sem ostala jaz samo.
Svet:
Vedno še najdalje vera bo z menoj ostala tod!
Modrost:
Vera res ne bo umrla, jaz pa bom, ker nisem to! Nisem vera! Ud bila sem veren vere tu samo! In ker glas me je poklical, mu hitim naproti v grob, saj v življenju sem zagrebla sama se. Za vas tako konec bo igranja. Mojster jutri ga dopolnil bo! Vsak za jutri naj popravi, kar je napak tu bilo!
(Zemski oder se zagrne.)
Mojster:
Zdaj sodnik bom in plačnik!
Kdor je dobro, kdor slabo
odigral, naj stopi sem,
da sodnik, plačnik mu bom!
(Zagrne se nebeški oder in z njim vred Mojster.)           (Dalje.)
12*
179
Veliki oder sveta
Don Pedro Calderon de la Barca — Janko Moder
Svet:
Bila je kratka igra; a življenje nič dalje kakor igra ta ne traja, kar brž sprevidi pametno mišljenje, ko vsak, ki komaj pride, že odhaja. Popolnoma že oder zapuščen je. Prvotna snov, kot bil je, spet
postaja. In kras, ki zemlja si ga je nadela, pepel in prah bo, ker je iz pepela! Od vseh bom zdaj, od kralja pa
do kmeta, ves lišp pobral, ki sem jim ga
podaril, da igra bolj bila je doživeta in da je videz reven ni pokvaril. Tu mreža moja bo skrbno razpeta. Kdor bo čez tale prag svoj lišp
krošnjaril, bo moral mi pustiti vsa odela. Pepel in prah bo, kar je iz pepela!
Kralj nastopi. Povej, ki prvega drži mi roka, katero vlogo ti nebo je dalo?
Kralj: Pozabil brž si svojega otroka!
Svet: Pozabi svet, kar je za njim ostalo!
Kralj:
Bil sem, da veš, osebnost prav
visoka. Kar sem ukazal, je povsod veljalo, od tam, kjer sonce v rožni zarji
vzhaja, in vse do tam, kjer v mrežo senc
zahaja. Upravljal, vodil sem močne
države, ime pridobil si, ki ne premine, premagal in odvzel bridke težave, odprl strani junaške zgodovine
in si pridobil neminljive slave, ko sem podvrgel mnoge si
zemljine! Potapljal se je dom mi v srebru,
zlatu in prestol kopal v svili se, škrlatu!
Svet: Slovo daj kroni! Pusti jo, odvfzi! Pozabljeno in golo si veličje! Zgubljen, smešen si, prepuščen
zamrzi! Odloži tu vse svoje lepotic je!
Kralj ga odloži. Škrlat in lovor, ki v njem slavo
zrl si, krasi zdaj kralju drugemu obličje! Izgovor tvoj noben me ne premoti, brez krone, žezla se naprej napoti!
Kralj:
Saj sam si lišp mi ta prisodil! Kaj jemlješ zdaj, kar dal si mi zarana?
Svet: Prisodil nisem, le za čas posodil sem kratek ti, da igra je končana. V okrasju tem poslej kdo drug
bo sodil in drugemu bo slava ta oddana!
Kralj:
Le kdo v bogastvo tvoje naj
verjame, če vse, kar desna da, že leva
vzame! In kaj mi tu pred drugimi pripada, ker vladal sem človeškemu
hotenju?
Svet: Pri Bogu čaka kazen te, nagrada, kot ti odmeril je po zasluženju. Med moje posle pa prav nič ne
spada,
19
289
če dobro si, slabo igral v življenju! Le lišp mi mar je, v varstvo
izročeni! Odšel boš gol, kot gol prišel si
k meni!
Nastopi Lepota. A kaj si ti?
Lepota: Lepota zaželena.
Svet: Kaj dal sem ti?
Lepota: Krasoto, mik lepote.
Svet: In kje sedaj je?
Lepota: V grobu vpepeljena.
Svet: Naravo spreletava srh grozote, ko zre lepoto, ki je izgubljena, ki vrne se s sveta že brez krasote. Po čar nem miku toži se še meni: za me, za te lepoti sta zgubljeni! Tu pustil kralj vladarske je
pravice, veljaki so oddali mi veličje, lepote le ni več od lepotice, solzi se po krasoti ji obličje. Poglej se v ogledalo!
Lepota: Jo j, to lice!
Svet: Kje zdaj lepota je, kje lepotičje, ki dal sem ti ga v varstvo? Brž
ga vrni!
Lepota: Prav vse se pogreznilo v grob je
črni! Tam sem pustila barvo in rdečico, tam sem jasmin zgubila in korale, tam sem oddala sleherno cvetlico, tam sem potrla bisere, kristale,
tam se je mik razkadil mi v
bledico, tam sem izbrisala časti, pohvale, tam je ugasnil blesk in sij krasote, tam še odsev mi ni ostal lepote!
Nastopi Kmet.
Svet: Kmetavs, kaj bil si ti?
Kmet:
Kmetavs seveda,
ker moral to sem biti! A ne bodi
preveč v skrbeh! Kmetavs je le
beseda, ki dali so jo delavcu gospodi, da vsak, ki čez sosedov plot
pogleda, lahko nas z njo ozmerja in obsodi! Jaz tisti sem in me ne onegavi, ki vsak one in onega mu pravi!
Svet: Brž vrni mi, kar dal sem ti!
Kmet: Ti? Meni?
Svet: Motiko pač!
Kmet: Oh, pusti te norčije!
Svet:
Le brž slovo ji daj! Račune skleni!
Kmet:
No, lepa reč! Še žolč se mi razlije! Poglej si no ta svet, ves
spremenjeni! Najprej  mi vsili košček beračije in zdaj, ko najina gre pot narazen, mi še motike ne pusti, prikazen!
Nastopita Bogatin in Revež.
Svet: Kdo ti si?
Bogatin: Tisti, ki nerad odhaja s sveta.
290
Revež: In tisti, ki ločitev mila s sveta mu je.
Svet: Zakaj obenem s kraja sta rada in nerada se ločila?
Bogatin: Mogočneža  bogastvo, moč opaja!
Revež: In reva reveža duši nemila!
Svet: Daj sem okras!
Mu ga vzame.
Revež: Kako sem jo uganil, ko nimam nič, kar svet bi vzeti
kanil!
Nastopi Dete.
Svet: Saj tudi ti si med igralci stalo, zakaj pa v igri nisi nastopilo?
Dete: Življenje v tihem grobu je ostalo. Tam vse je, kar od tebe sem
dobilo!
Nastopi Modrost.
Svet: Povej, kaj tebi je življenje dalo in kakšno vlogo ti je dodelilo?
Modrost:
Spokorni plašč, pokorščino
pohlevno in bič in post, molitev
vsakodnevno.
Svet: Brž vrni mi, da zbrišem vse
očitke, da svoje si imetje obdržala!
Modrost: Prav rada bi molitev, post, užitke, slasti solza na veke svetu dala,
a vse gre za menoj! Kot zlate
nitke vezale dela dobra bi in zala! Poskusi, če jih roka bo ujela!
Svet:
Ne gre! Pustiti moram tvoja dela! Edino to si mi iz rok izvila!
Kralj: Zakaj sem hrepenel samo po vladi!
Lepota: Zakaj  samo lepoti sem služila!
Bogatin: Čemu mi bodo neki zdaj zakladi!
Kmet: Zakaj še več mi roka ni storila!
Revež: Zakaj me niso trli hujši jadi!
Svet: Kes prekesan! Ko konec je
življenja ni prilike nič več za zasluženja! Ko kralju vzel mogočno sem
državo, ko so lepoti vsi odvzeti miki, ko sem pristrigel misel domišljavo, ko izenačil žezlo sem motiki, odide vsak naj na odrišče pravo, ker tale oder je samo v priliki!
Kralj: Kako drugače zdaj je vse poteklo kot pri sprejemu!
Svet: Dobro pomni reklo: Če človek sočloveka kdaj
sprejema, v naročje svoje vabi ga ljubeče, a kadar srd se zoper njega vnema, ga ista roka spet od sebe meče. Tako odprta zibel vas sprejema in če obrne zibel roka sreče,
18*
291
zapre lahko vas rakev v istem
lesu: ko prideš, zibel, rakev ob slovesu!
Revež: Ker nas svet tako nasilno že podi iz srede svoje, brž pojdimo na gostijo, ki nam jo obljubil Bog je za nagrado naših del!
Kralj: Prekoračil si območje moje! Kaj tiščiš naprej! Hitro te spomin, ubošček, je popustil na cedilu, da si meni bil pokoren!
Revež:
Vloge tvoje tu ni več! Oblačilnica je tole, kjer smo si povsem enaki! Kaj si bil, ti ne pomore!
Bogatin:
Že pozabljaš, da si včeraj še beračil za podpore?
Revež: Že pozabljaš, da mi nisi ti nič dal?
Lepota:
Ne več celo več,
da dolžan si spoštovanje
meni, cvetu vse lepote!
Modrost:
V oblačilnici le-tej drug je drugemu podoben, ker v mrtvaški revni halji nas ločiti ni mogoče!
Bogatin: Kaj se rineš sem, kmetavs, predme!
Kmet: Pusti šale svoje! Mrtev si in konec! Senca, ki jo riše prejšnje sonce!
Bogatin:
Čudno, da mi dih zastaja, ko se približuje Mojster.
Revež:
Mojster naš nebes in zemlje! Daj, igralce družbe svoje, ker človeškega življenja kratke igre je že konec, na gostijo pel ji brž, kakor si obljubil, Mojster! Naj zavesa se odgrne pred prestolom slave Tvoje.
Med godbo se vdrugič odpre nebeško odrišče. Tam je na mizi kelih s hostijo. Ob njej sedi Mojster. Odrišče sveta se zapre.
Mojster:
Tu je miza, kjer vas čaka kruh, ki klanja mu nebo se, ki celo pekel spoštuje in želi ga. Toda kdo sme z mano? Odločimo brž,
kdo sprejet je k meni v goste. Kajti iz igralske družbe morajo, ki svoje vloge so zgrešili, da odreši jih spoznanje in presodek, da sem dober in usmiljen, ko sem vsakemu naklonjen! Revež stopi naj in vera bliže sem med moje goste. Toda ker sta že umrla, ju braniti kruh ne more. A da le skrivnost skrivnosti moliš, blažen si, izvoljen! Obadva pristopita.
Revež: Srečen jaz, če pretrpel bi več težav in več tegobe. Kar si za Boga pritrgaš, s tem utrženo nebo je!
Modrost: Jaz spokornica deležna sreče tukaj sem neskončne, večje, kot sem kdaj želela!
292
Blažen, kdor grenko se zjoče in skesa se svojih grehov!
Kralj: Kaj te nisem v sreči, Mojster, prosil za usmiljenje? In vendar ne smem ti v goste?
Mojster:
Ti, Lepota, in ti, Kralj, sta prevzela prehudo se. A sta se vendar skesala. Prideta pozneje v goste, ko bo tudi kmet prišel, ki odrekel ves pomoč je, a ni bil stiskač, skopuški. Saj njegov namen je dober, le po svoje je zavit, ko ozmerjal te hudo je in ti hotel s tem pomoči.
Kmet: Res je, Mojster! To sem hotel, ker ne maram postopačev!
Mojster: Saj poplačani vsi boste, ker ste greh objokovali in prosili za pomoč me. Vsi trije pojdite v vice in se tam za grehe svoje spokorite!
Modrost:
Mojster božji,
kralj mi v stiski je pomogel in podprl z roko me svojo, zdaj pa jaz naj mu pomorem!
Poda Kralju roko in ga dvigne.
Mojster: Odpustim mu, ker je vera zanj prošnje izrekla svoje. Upanje naj vse tolaži, da ni časa tek neskončen!
Kmet: Naj pritekajo molitve za umrle mi v tegobe! Naj dežuje kot iz škafa,
kolikor na gosto more! Pismom svetega Očeta, ki vrhovni v Rimu škof je, čudežna oblast je dana, ki nas vic rešiti more.
Dete:
Vlogo sem kar dobro znal, toda nisem še izvoljen, Mojster moj!
Mojster:
Ker si premalo
storil, te ne sprejmem v goste in ne pahnem te v pogubo! Čist si, toda v grehu rojen, ne preklet in ne izvoljen!
Dete:
V strašno sem temo obsojen. Vse le vidim kakor v sanjah: ne v peklu in ne izvoljen!
Bogatin:
Če Lepoto, Kralja gledam, ki ošabnost ju hudo je prizadela in čeprav jima grehov žal bilo je, Kmeta, ki ječi, da skali bi solze izvabil vroče, me pogledati je strah v vsemogočno lice božje, ki je Mojster tudi moj. Kam pogled ozre naj moj se? Moram, moram nekam stran! Toda kje je skrit prostorček pred prestrogim sodnim dnevom! Mojster moj!
Mojster:
Ime si moje
drzneš reči? Mojster sem,
a bilo bi zate bolje,
če bi molčal in če v družbi
tej ne bil bi! Moja moč te
vrgla tja bo, kjer na veke
želja pokorila bo te,
kjer boš že j al po nebesih,
a okušal le tegobe!
293
Bogatin:
Joj, gorje! Na senco svojo prikovan sem, padam v ogenj; zakaj nihče ne mara zdaj zmenoj ves. O, skalovje, pod seboj me v vek pokoplji v strašno, mračno brezno svoje!
Modrost: Večno blaženost uživam!
Lepota: Tudi jaz jo bom mogoče!
Kmet: Veš, Lepota, zdaj z željami pridobiti me ne moreš!
Bogatin: Upal več ne bom na veke!
Dete: Jaz nikdar ne bom izvoljen!
Mojster:
Štiri zdaj reči poslednje
vaše videlo oko je.
A vse štiri, kot veste,
niso večno trajajoče.
Ena naj se brž konča!
Kmet naj v družbi se Lepote
radostno približa meni,
v kruhu čakam ju skrivnostnem
ker oba sta si v trpljenju
prislužila slave božje!
Obadva se povzpneta.
Lepota: Kakšna sreča!
Kmet: Joj, tolažba!
Bogatin: Joj, nesreča!
Kralj: Stisk je konec!
Bogatin: Kakšna žalost!
Modrost: O, uteha!
Revež: O, sladkost!
Bogatin: Strupeno morje!
Dete: Slast in bol je vsepovsod, meni tuje je oboje!
Mojster: Angeli poj 6 v nebesih in na zemlji poje človek, a v peklu prepeva satan. Vsak pred kruhom tem naj poje! Naj v peklu se in nebesih in na svetu vedno nove kruhu pojejo zahvale! Vsak naj poje, kdor le more!
Godba   zadoni,   številni   glasovi
zapojo Tantum ergo.
Svet: In ker vsakršno življenje igra kratka res samo je, igri in življenju vsak milostno naj bo naklonjen!
Konec.