Očetov _?r_^ti. Tedaj sta napuh in lakomnost prevpila vse dobre sklepe v njem: obljubil je Cenci tri tisočake, če testament izgine ... Drugi dan je Dvornik umrl. Že jutro na vrh je prišel župan z dvema občinskima možema, da poiščejo testament. Predejali so vse papirje rajnega, vse kote so prefskali, vendar niso ničesar našli. Čudili so se, da ni testamenta, in ko so odhajali, so menili: Je bil pač čudak. Zdaj je šlo vse svojo pot, kakor jo kažejo paragrafi. Sodišče je postavilo Jozana, Dvornikovega nečaka, za edinega dediča, Juriju in Cenci ni priznalo ničesar. Tej je čez nekaj časa Joza plačal tistih tri tisoč in Cenca se je omožila z Blazinom. Zaradi dote je rekla, da ji je rajni Dvornik že poprej podaril večjo vsoto denarja. Jurij, ki po svojem očetu ni dobil niti počenega groša, se je bridko žalil in ni hotel več pri hiši ostati, ampak se je šel za krojača učit. Preden se je spravil, mu je Dvornik Jal dva tisoč rajniš. Ubogi, dobri Jurij je bil ves iz sebe in se svojemu dozdevnerau oobrotMku ni mogel dovolj zahvaliti. Nikoli ni mogel Dvorniku pozabiti, kako dobrotljiv mu je bil, ostal mu je najzvestejši prijatelj in ko se mu je rodil sin, je naprosil Dvornika za botra. Z Blazinovo Cenco pa je imel Dvornik križe. Zopet in zopet je prišla po denar na posodo. Če ni več rad dal, mu je namignila, češ, da je vso bogatijo njej dolžan. Sicer pa: saj mu vse povrne. Dobil pa ni od nje niti pare. Tako je dolg rastel in narastel in zdaj ga je bilo že za kakih dvajset tisoč dinarjev. Kakih petnajst njenih zadolžnic je hranil v omari, toda vse jih lahko zažge; vrnila mu itak ne bo nič. Niti opo minjati je ni smel.  Vse to je pripovedoval oče Dvornik sinu Tevžu; večkrat je težko zahropel, zaihtel in zastokal, in ko je končal, je s solznimi očmi rekel: »Tevž, kaj praviš zdaj? Kajne, da sem hud grešnik? Zaničuj me, zapusti me; nič ti ne zamerim!« »Zdaj šele prav ostanem pri vas,« je rekel sin, ki ga je očetova spoved pretresla; »smilite se mi, moj ubogi oče.« »Da, da, ubog sem in nesrečen. Kar sem Dvornik, nisem imel srečne ure. Ne, ni res! S tvojo materjo sem bil srečen, zelo srečen, in ti si mi bil veliko veselje in dekleti tudi, Trezika in Nančka. Toda vest mi ni dala nikoli miru. Mnogo, mnogo sem razdal med uboge in sem upal, da bom krivico popravil. Večkrat sem sam sebe tolažil, da jaz nič hudega nisem storil, storila je Cenca. Ali to je prazna tolažba! Dokler je mati še živela, je bilo bolje; odkar pa je umrla, me silno tišči. Vedno vidim večnega Sodnika in pekel odprt; v sanjah mi prihaja Nana, tvoja mati ,in me opominja: Joza. Joza, popravi, drugače se ne vidiva! Strašno je to, Tevž, ti si misliti ne mores, kako strašno je.« Nekaj časa sta molčala. Stari se je tresel kakor trepetlika, mladi pa je bil bled ko zid. Tedaj je oče zavpil: »Tevž, tega vendar nočeš, da pridem v pekel. Kajne da ne, Tevž?!« »Ne, ne, ne, oče!« je zahripal sin. »Zaradi tega ne smete trpeti, oče!« »Tedaj boš ti revež, Tevž, tebi ne ostane nič več.« »Revščina ni najhujše.« »Najhujše ne, gotovo ne. Hujša je sramota. Zaradi mene je vseeno. Ali da boš ti zaradi mene ob dobro ime, to, to, to me strašno boli.« Tevž je prijel očeta za roko in rekel prisrčno: »Pomirite se, oče! Zdaj se bova po pameti zmenila. Kaj pravite, kaj bi bilo, ko bi Juriju, krojaču, vse povedala in lepo vse z njim uredila ?« »Nikar, nikar!« se je branil stari. »še v oči bi mu ne mogel pogledati, kaj šele svoj greh priznati. Saj bi tudi nič ne pomagalo, nič, nič ...« »Jurij je dober. Morda bi se dalo z njim tako napraviti, da bi bilo na vse kraje prav.« »Tega ne bo mogel, ne bo. Otroka ima: sina financarja z revno plačo in hčer. že zaradi otrok ne more nie popustiti.« »Poizkusiti bi mogla.« »Ne, ne! Prosim te, Tevž. Od sramu bi me bilo konec, ko bi mc Jurij pogledal s cvojimi velikimi očmi.« »Kaj boste potem, oee?« »Na sodnijo pojdem in jim vse povem. Sodnija bo že napravila, da bo prav.« »Potem se bo vendar razglasilo in ljudje bodo vse izvedeli.« »Moj Bog, saj drugače ni mogoče! Da mi le z Jurijem samim ni treba govoriti! To bi mi bilo najstrašnejše.« Zopet sta umolknila. Tevž je stisnil obrvi in napeto premišljal. Potem je rekel odločno, skoraj osorno: »Pred sodnike ta reč ne sme priti, očc!« »Mora, mora,« je stokal stari. »Dovolj sem trpel vse življenje. Na večno ne morem trpeti, na večno ne.« Sin je nekoliko preudarjal, nato pa spregovoril: »Poslušajte, oče! Nikomur ni treba o tem nič vedeti. Midva sama bova vse uredila.« »Kako? Kako?« »Prepisali mi boste domačijo.« »Seveda tebi. Komu pa? Dekleti sta svoje dobili, vsaka petdeset tisoč. Izplačani sta.« »Potem vzamem jaz vso stvar nase. Odslej je to moja zadeva. Cujete, oče? Moja! Vi ste je odrešeni.« »Kaj, ti? Ti? Ti hočeš .,, Toda Jurij mora priti do svoje pravice.« »Vse mu povrnem. Še pare ne bo utrpel.« »In povedal mu ne bcš, dokler bom živ?« »Net dokler ste živi, in tudi potem ne.' Nikoli!« »Kaj praviš, Tevž? Kako se boš tega lotil?« »Zaupajte mi, oče, in nič ne sprašujte! Že vem, kako.« . »In za goijufijo ne bo nihče zvedel?« »Nihče nikoli! To vam sveto obljubim.« »Tevž! Tevž!« je kriknil oče. Iznenada je sklonil glavo na sinovo ramo, krčevito se ga je oklenil, iz prs pa mu je zahroplo. »Ježeš Marija! Oče, kaj vam je?<.< se je sin presirašil. Pol minute je stari še hropel in strmel v sina s široko odprtimi očmi. Potem si je globoko oddahnil in zašepetal: »Moj Bog, zdaj sem mislil, da bom umrl. Srce mi je obstalo in pred očmi mi je bilo vse temno.« Naglo je potegnil sin iz žepa steklenico žganja. »Nate, oče, pijte!« Stari je raalo goltnil; videti je bilo, kakor da se bo zaeel kozlati. Čez nekaj časa je dejal: »Hvaia Bogu, zdaj mi je odleglo.« *Da bi le doma že bila!« si je v strahu želel sin. >Ne, Tevž, domov ne pojdeva. Peljala se bova v mesto k dohtarju. In še neki drug opravek imam.« »Preveč varn bo, oče.« >Ne, navzdol grem laže kakor navzgor.« Sin mu je pomagal, da je vstal, in ga nskaj pota še pcdpiral, potem pa je šel oče sara do vasi. V krčmi ,Pri pošti' je pojedel skledkc tople julie in popil kupico vina. To ga je okrepčalo, da se je brez težav pripeljal v mesto. Tu sta takoj šla v bolnišnico k zdravniku. Ta ga je skrbno preiskal in dejal, da ima hudo srčno napako, ki jo je dobil ali od prevelikega napora ali pa od prevelikega razburjenja. Naročil mu je, da se mora ze!o varovati, ne sme lioditi v hrib, niti po stopnicah ne, da, še pripogibati se ne sme. Zapisal mu je neke kapljice, ki naj jih iemlje, kadar ga bolezen huje napade. Tevž je zdravniku že na licu bral, da za očeta ni več mnogo upanja; to ga jc močno potrlo. Stari pa se ni prav nič zmenil. Od zdravnika sta šla k »Dalraatincu« in se pokrepčala. Nato je hotel oče v samostan. Tu je šel k nekemu staremu patru v celico in ostal pri njem več ko cno uro. Ko se je vrnil, je bil videti zdelan, oči pa so mu gledale mnogo bolj vedro ko prej. »Tevž,« je zašepetal, »zdaj mi je lahko. Kakor da bi mi bil vzet mlinski kamen s srca, tako se mi zdi. — Kajne, Tevž, nate se smem zanesti?« »Popolnoma, oče! To je zdaj moja reč. Na svojo vest sem jo vzel, oče.« »Da, priden si, Tevž, hvala Bogu! Bog ti bo povrnil, Tcvž.« Zvečer sta se vrnila. Težavna je bila pot od Podkraja v hrib. Čeprav sta vsakih deset, dvanajst korakov počivala, je starega vendar tako dajalo, da sta hodila dve tolsti uri do doma. Tu je očeta zopet hudo prijelo, toda zdravnikove kapljice so mu hitro pomagale. Odslej je ostajal Tevž večidel doma pri očetu. Ta mu je dal vse listine, da jih je sin uredil, in spisal testament. Za čudo se je počutil zdaj stari Dvornik mnogo bolje. Dolgo pa to ni trajalo; konec meseca kolovoza ga je začelo zopet huje grabiti okoli srca in starec je zelo oslabel. Želel je, da pridejo gospod; pobožno se je spovedal in sprejel sveto popotnico ter se popolnoma vdal v voljo božjo. Tevž je še zmirom upal, da bo zdravnik mogel kaj pomagati, in je še večkrat šel v mesto k njemu. Ta pa je rekel, da se čudi, da bolnik še živi; kajti tako hude srčne napake ni več oiogoče pozdraviti, jedva če je mogoče olajšati bolečine. Zato je prav, da je vsak dan pripravljen na smrt. Nekega dopoldne v septembru je prišel mladi Dvornik mimo Zvonika. Ko je videl, da so duri odprte in se iz dimnika kadi, je stopil v hišo. Marta, ki je bila v kuhinji, je čula korake in hitela gledat, kdo pride. V preprosti, pa čedni delovni obleki je bila skoroda prav tako lepa kakor v nedebii. Ko je eagledala mladega moža, je zardela in vsa zmedena reklarj »Tevž? Dober dan! Ali si k nam prišel?« »Pravzaprav ne,« je odvrnil. »Pot me je pripeljala mimo pa sem malo pogledal k vam. Kje so vaši ljudje?« »V travniku so vsi. Popoldne bomo otavo vozili, zato moram prej skuhati.« »Ali imaš kaj časa zame? Nekaj bi te prosil.« »Seveda,« je pritrdila in ga peljala v družinsko sobo. »Vesela sem, če ti morem kaj storiti.« Ko se je usedel, je rekel: »Ne bom te dolgo motil. Glej, tu sem si napisal nekaj rož in koreninic! Napovedala mi jih je stara Klužarica; pravi, da bi očetu dobro dele.« Marta je pregledala listek. »Da,« je dejala, »za srce so. Menda bom imela vseh nekaj. Kako pa je očetu?« »Nič kaj dobro. Krči so vedno hujši; ne smem jih pustiti ne podne ne ponoči same.« »Moj Bog, kako se mi smilijo!« »Tudi meni. Tako hudo jih je gledati, ko jim ne morem pomagati!« »Rada bi prišla, da bi ponoči bila pri njih. Pa ne morem. Ljudje bi si brusili jezike.« »Kako rad bi te prosil! Pa imaš prav. Zdaj grem tja h Gradišniku po Trezo, po sestro, da pride očetu streč.« »Ali pa bo Gradišnica mogla?« (Dalje sledi)