2 IZVESTJE 9 • 2012 Karel Capuder Goriški kmetski upor leta 1713 Zgodovinar in zemljepisec dr. Karel Capuder (1879–1960), rojen v Spodnjih Praprečah pri Lukovici, je po končanem študiju najprej služboval na gimnaziji v Gorici. Dejavno se je vključil v javno življenje na Goriškem in hkrati raziskoval tudi preteklost tega prostora. Leta 1907 je uredil prvi zvezek virov za zgodovino goriške nadškoije. Sledila je objava obširne razprave o luteranstvu na Goriškem, izšla je v slovenskem jeziku, v sicer nemško pisanih izvestjih goriške državne gimnazije (1909, 1910). Raziskovanje goriške zgodovine ga je vodilo v arhive in zelo verjetno je prav Capuder avtor nepodpisnega članka o kmečkih nemirih z naslovom Pred 200 leti v tedniku Novi čas (25. 3. 1910, štev. 13). Leta 1913 se je v predavanju, ki ga je imel 1. marca pri »Zlatem jelenu« v Gorici in ga je organizirala Podružnica dijaške zveze, spomnil dvestoletnice upora, znanega z imenom veliki tolminski punt (1713). Predavanje je bilo objavljeno v goriškem tedniku Novi čas (1913, štev. 11–16,18 ) kot Goriški kmetski upor leta 1713. Capuder je gradivo o puntarskem gibanju zbiral v Gorici in z njegovo pomočjo napisal izviren prispevek, ki je bil le malo poznan, saj je bil tudi objavljen v časniku, katerega v celoti hranita danes le državna knjižnica v Gorici in avstrijska nacionalna knjižnica na Dunaju. V počastitev 300. letnice upora tolminskih in drugih primorskih kmetov je Capudrov prispevek (predavanje) na tem mestu ponatisnjen z nekaterimi drobnimi in nebistveni popravki. Po odhodu iz Gorice je Capuder izdal le še knjigo o 17. regimentu (Celovec 1917) in objavil nekaj manjših prispevkov, med njimi tudi članek o nastanku goriške groije (Carniola, 1914). Kot zgodovinar je svoj najbolj ustvarjalni čas doživel v Gorici. Njegovi nedokončani spomini, veliko je v njih napisal tudi o svojem štiriletnem bivanju v Gorici, so izšli v Slovencu (7. 2.–18. 6. 1996, štev. 31–139). Branko Marušič Teko e leto praznujemo ve znamenitih zgodovinskih jubilejev. Rusija slavi 300-letnico, kar je tam zavladala mogo na rodbina Romanov, ki je ime Rusije dvignila silno visoko. Evropski narodi slave 100-letnico znamenite pomladi narodne ideje, ki je pri Lipskem porazila velikega Napoleona. Vesoljno krš anstvo slavi 1000-letnico slavne zmage nad rimskim poganstvom. Na Goriškem pa se opominjamo na dogodek, ki sicer ni svetovnega pomena, ki pa ni za slovenskega kmeta ni manj važen, praznujemo 200-letnico zadnjega kme kega upora. Za etkom 17. stoletja je Evropo pretresala velika vojna za špansko nasledstvo. Povzro itelj te vojne je bil francoski kralj Ludvik XIV., ki je znal premagati zadnjega Habsburžana na španskem prestolu kralja Karla II., da je brez ozira na pravico avstrijskih 3 IZVESTJE 9 • 2012 Habsburžanov do španskega prestola v testamentu imenoval za svojega naslednika Filipa, ne aka francoskega kralja Ludvika XIV. Vsled ozke zveze, ki bi nastala med Francijo in Španijo, e bi na obeh straneh Pirenejev vladala ta rodbina, je bil v veliki nevarnosri evropski mir in zato so se združile proti Francozom tedanje evropske velesile Avstrija in Anglija. Njim so se pridružile še druge manjše države, in pri el se je boj za špansko nasledstvo, ali boj ta evropsko ravnotežje proti rasto i premo i francozke države. Ta vojna je bila velika svetovna vojna, ker so se nasprotniki vojskovali ne samo v Evropi, ampak tudi na morju in po kolonijah v drugih delih sveta. Avstrija se je morala vojskovatri obenem na ve bojiš ih v Španiji, Italiji, ob srednjem in dolnjem Renu, na Bavarskem, Tirolskem in je morala tudi svoje obrežje zavarovati na Reki, v Trstu in Ogleju proti napadom francoskega brodovja. Velikanski so bili uspehi avstrijskega orožja pod slavnim princem Evgenom. V dvanajstih letih, kolikor je trajala ta vojna, je izvojeval princ Evgen zmage, kakor jih še ni izvojevala Avstrija. Prav tako velikanske pa so bile žrtve, ki jih je moralo prinašati avstrijsko prebivalstvo v tej vojni. Povsod so takrat iskali vire za nove dohodke. Naložili so posameznim avstrijskim deželam velikanske izredne davke. Tako je morala takrat goriška dežela pla ati izredni vojni davek 30.000 . v sedmih letih. Še ve je dohodke pa je dobila država iz užitnine, od doklad na meso in vino. Naša država je bila takrat absolutisti na država. Vladali so med to vojno cesarji: Leopold I., Jožef I. in Karel VI. Kar so nasvetovali od njega samega izbrani svetovalci in kar je cesar sprejel, to je bilo zakon. Pa pa so obstojali po deželah nekako deželni zbori, kamor pa so hodili na Goriškem n. pr. le plemi i (imenovani takrat stanovi), ki so imeli do tega dedno pravico in pa nekateri župniki. Toda ti deželni zbori so imeli pravico le vlagati prošnje, pritožbe itd., zavrniti pa kako dav no predlogo, tega niso smeli. Ti deželni poslanci, jih tako imenujemo, so morali le od vlade naložene davke tudi sami po svojih uradnikih pobirali, ali pa so jih oddali kaki osebi v zakup, da so le v državno blagajno odrajtali dolo eno vsoto. Vojni davek v znesku 30.000 . so goriški stanovi tako razdelili, da je na leto pla alo: 101 goriški plemi po 6 . 40 kr. = 673 . 30 kr.; 117 drugih oseb s predpravicami à 3 . 20 kr. = 390 .; 10 samostanov in cerkva à 6 . 40 kr. = 66 . 40 kr.; 23 župnikov à 6 . 40 kr. = 153 . 20 kr.; 11 vikarjev à 3 . 20 kr. = 36 . 40 kr.; 165 raznih drugih odli nih oseb (advokatov, notarjev) po 3 . in 20 kr. = 550; še nekaj drugih à 1 . in à 30 kr. = 10 .; goriški meš ani 333 . 20 kr.; vse goriške kmetske ob ine 5.276 . in 42 kr. Skupaj so torej Gori ani takrat 7 let pla evali deželi po 7.490 . 20 kr. Dežela pa je od tega odrajtovala državi le 4.285 . in 43 kr., vse drugo je ostalo deželnim stanovom. Ko je leta 1704 izšel odlok, da se mora po vseh deželah pobirati takozvani mesni krajcar (t.j. od vsakega funta mesa, ki se ga kupi pri mesarju, ali pa tudi od doma zaklane živali porabi, je pla ati 1 kr. davka), so goriški stanovi pa vlagali prošnje in spomenice na Dunaju in v Gradcu, naj bi se revni goriški deželi ne naložil ta davek. Toda tedanje nan no ministrstvo, imenovano Banko-deputacija, je ostalo neizprosno. Zato ni kazalo druga e, kakor da dežela ta davek sama prevzame. Pogoditi se je bilo treba na Dunaju za zakupnino. Po dolgem barantanju je naposled dežela prevzela naklado na meso v zakup za letnih 6.000 . Pogodba pri enja s 1. julijem 1706. in traja tri leta. 6.000 . pla uje dežela 4 IZVESTJE 9 • 2012 v državno blagajno v 4 anticipando obrokih. Prvi obrok je moral pooblaš enec stanov Del Mestri vzeti na Dunaju na posodo in pravi, da je tistih 1.700 . prav težko dobil. Bili so pa hudi vojni asi! Še bolj se je goriška dežela upirala vinskemu davku. Ta davek je vlada že ve krat poskusila na Goriškem vpeljati (1525., 1557., 1612., 1641., 1643. in 1647.), pa so se mu vedno z uspehom uprli. Nato so se tudi stanovi sklicevali, toda vse prošnje niso pomagale ni , država je denar rabila in ga je morala dobiti. Zato so že leta 1707. sklenili tudi za ta davek zakupno pogodbo z državo. Pobiranje daca se pri ne 1. aprila 1707. Stanovi pla ajo državi na leto 5.000 . zakupnine. Pobirati pa ne smejo od vsega vina, ki se izto i, le dac od dveh tretjin. Ker se vino prodaja ob razli nih letinah po razli nih cenah, se tudi dac ravna po cenah. Pri najboljših letinah se je takrat bokal vina prodajal na Goriškem po 2 solda. Tu se je pla alo od 60 bokalov 12 soldov daca t. j. 10%. e so bile cene višje (v najslabšem slu aju celo bokal po 12 soldov), je tudi dac sicer bil ve ji, vendar relativno manjši. Gotovo sta bili ti nakladi jako veliki in ob utni, zlasti še mesna, ki je zadela sploh vsakega. Gotovo je pa tudi, da bi bila dežela pri pametni upravi, ali od pobiranja teh naklad lahko prav veliko pro tirala, ali pa ji ne bi bilo potreba posluževati se vseh pravic, ki jih je potom zakupa naklad dobila. Treba nam je samo ra unati k pogojeni vsoti še stroške uprave, tako da dobimo vsoto 9.0000 ., katere je morala dežela na leto od te naklade dobiti, pa vidimno, da to še-le odgovarja konsumu 540.000 funtov mesa na leto v celi Goriški! Toda tedanja deželna uprava je, kakor kažejo dogodki, jako slabo opravila s tem zakupom. V teku 3 let je zaostala s pla evanjem v državno blagajno za 8.700 . Zaostanki so zlasti v prvem letu [bili] veliki. Sicer pa ni uda, ker so stanovi n. pr. pobiranje mesne naklade v Gorici izro ili v pod zakup nekemu Antionu Pollini-ju, ki je zato deželi pla eval le letnih 100 .! Seveda je stalo v pogodbi, da ne sme podzakupnik prav ni stikati po plemenitaških hišah. Gospodje so hoteli pa ve ji del davka zvaliti na ljudstvo. Sicer pa se je za elo ljudstvo po Goriškem pla evanju teh naklad upirati. Nekateri graš aki so trdili, da so oni od države s posestvi in tla ani kupili tudi pravico do pobiranja davka. Tolminci so sklicevali na svoje posebne od raznih cesarjev potrjene pravice. Zato je bilo za etkom le malokje mogo e iztirjati dac. Vlada je radi tega izdala stroge odloke proti tistim, ki niso hoteli naklad pla evati. Poskusili so s sekvestriranjem, tako so poslali poleti v Krmin 12 vojakov pod vodstvom enega korporala, da tam eksekvirajo vinski dac, ker Krminci niso hoteli pla ati, so za eli kakor ob prihodu sovražnika biti plat zvona, kar je sklivalo kmete iz okolice skupaj. Napadli so majhno eto, ji pobrali orožje in vojake neusmiljeno pretepli. Le priprošnji stanov so se morali zahavaliti mirni krminski meš ani, da že taktat ni vlada na Goriškem poslala vojaštvo, kaznovat to upornost. Posledica vsega tega pa je bila, da stanovi niso mogli izpolnjevati pogojev zakupne pogodbe in so v teku treh let zaostali za okroglo 9.000 . Ker se tudi radi obnovitve pogodbe niso pravo asno javili je vlada oddala mesni in vinski davek v zakup zasebniku Jakobu Bandev-u iz Gorice, ki je ponudil celo 300 . ve , kakor pa je odtlej pla evala dežela. Jakob Bandev je bil nekak prekupec in ni imel niti denarja dovolj, da bi mogel položiti kavcijo. Zato je bil zanj porok baron Karel Tacco in za obema je stal še mogo nejši grof urn. Bandev je pobiranje daca organiziral tako, da si je izbral v posameznih krajih podjetne lokalne razmere poznavajo e ljudi, ki so proti pogojnemu dobi ku spretno 5 IZVESTJE 9 • 2012 znali do zadnjega krajcarja iztirjati dac. Med temi podzakupniki se omenjajo: Taljanut v Števerjanu, vdova Basin v Solkanu, Karnel v Kanalu. Pa so stanovi sedaj po to i zvonili in vlagali prošnje za zopetno podelitev zakupa. Bolelo jih je tembolj, ker Bandev tudi nekaterim plemi em ni prizanašal, ampak je tudi od njih brezobzirno terjal davek. V letu 1712., ko se je pogodba obnovila, je Bandev šel celo dalje in je, da pove a svoje dohodke, vpeljal mesto dosedanje vage dunajsko vago in zahteval sedaj od funta mesa 1 krajcer daca (funt mesa je veljal v Gorici dotedaj 3 krajcerje). Ker tudi Bandev-u za etkom niso vsi Tolminci pla evali daca, je zato sedaj izposloval stroge odloke, da mu mora biti tudi vojaška pomo na razpolago. Tako se je pripetilo, da je dal marca meseca l. 1713. Bandev Tolmincem, ki so se s tovori raznega blaga nalagali v Gorici, konje, vozove in tovore kon scirati. Vse to in še nekega Tolminca so shranili v Gorici na gradu. To je dalo povod, da se je vnel veliki goriški punt. Ponedeljek 27. marca je sporo il tedanji tolminski grof Anton Coronini goriškemu podglavarju, da je zvedel za znamenje upora na Tolminskem. Obenem je prišla v Gorico vest, da se v Solkanu zbirajo kmetje iz gor. Podglavar je poslal najprej odposlance, ki so imeli nalogo kmete pomiriti, obenem pa tudi malo poizvedeti, koliko jih je, kako so oboroženi in kaj ho ejo. Kmetje, bilo jih je kakih par stotin, le deloma oboroženi, so odgovorili, da ho ejo v Gorico, delati obra un z dacarjem Bandevom. Ker je množica vedno naraš ala, se je podglavar podal sam k upornikom. S seboj je imel 12 dragoncev in nekaj pešcev od posadke na gradu. Ker se kmetje nikakor niso dali pomiriti, je podglavar ukazal vojaštvu, naj razžene množico. Naskok vojakov je razpršil slabo oborožene kmete, ki so zbežali v hribe, kar se jih je ustavilo, te so vojaki povezali in jih 25 po številu, deloma tudi ranjencev, odvedli na goriški grad. Podglavar je pustil v Solkanu stražo in med Solkanom in Gorico postavil v naglici sklicane ernide (nekako rno vojsko) iz goriške okolice. Toda v jutro 28. marca je stalo že v Solkanu zbranih ve tiso kmetov in tudi o ernidih se je govorilo, da ne marajo nastopiti proti onim, ki ho ejo le obra unati s »pijavko« Bandev-om. Podglavar je vnovi poslal k kmetom poslance: barona Ferdinanda Formentini- ja in Ivana Radiev i -a s posebnim pismom, v katerem jim zagotavlja, da je dac za asno odpravljen in da bode sam prosil cesarja, da te davke tudi za stalno odpravi. Toda obenem z vra anjem se odposlanstvom je udrlo tudi kakih 6.000 kmetov v mesto. Na Travniku so se utaborili. Bandev je zbežal in zato so se mogli znesti le nad njegovo hišo, ki so jo razdejali, pohištvo pa na dražbi prodali. Podglavar je moral izro iti vse kon scirane re i in na zahtevo in radi žuganja, da sicer zažgo mesto, je izpustil tudi onih 25 Tolmincev, ki jih je prejšnji dan v Solkanu ujel. Ukajo in vriskajo so zmagoviti kmetje ta dan zapustili mesto. Med potjo so še v Števerjanu Tolminci in Brici obra unali z baronom Tacco, kateremu so oplenili grad in z dacarjem Taljanutom, ki je moral zato, da mu niso porušili hiše, pla ati ubožni števerjanski cerkvi 300 . Tudi v Kanalu so ta dan kmetje napadli dacarja in mu porušili hišo. 6 IZVESTJE 9 • 2012 Kmetje so zaenkrat dosegli, kar so želeli. Dac je bil odpravljen, dacarji v velikem strahu. Ko je v Solkanu dacarica Basin še po teh dogodkih hotela pobirati dac od mesa, so kmetje iz bližnjih hribov v nedeljo dne 2. aprila pridrli v Solkan, kar je tako prestrašilo podglavarja v Gorici in stanove, da so poslali v Solkan jezuita p. Sodar-ja, dva kapucinca in še nekaj zgovornih mož, ki so kmete pomirili s ponovnim zatrdilom, da je dac odpravljen. Do sem je bil ta punt dejansko le nekaka rabuka, ki bi ne zaslužila mesta v zgodovini. Da zadobijo nadaljnji dogodki ve ji pomen, da se iz teh dogodkov ravzije neka kme ka vojska, to povzro a dejstvo, da se je takrat goriški kmet pozno sicer in tudi zadnji vzdramil in zavedel, da je bil nekdaj svoboden in prost, da je pa sedaj odvisen in vklenjen v sporne tlake in desetine in da postanejo te sporne to ke od dne do dne hujše. Da se je izvršil ta preobrat, to so – kakor pri ajo pisma – povzro ile kobaridske ob ine, zlasti Drežnica in Sužid. Meseca maja leta 1713. se pri ne po celi Goriški kmetski upor proti graš akom. Vzroki tega upora so isti, kakor pri drugih kmetskih uporih, zlasti onih v 16. stoletju na Gorenjskem. Graš aki so strogo zahtevali tlako. Za vsako najmanjšo zamudo so nalagali kazni. Pritožba tolminskih kmetov iz te dobe nam navaja ve takih vzgledov. Gašparju Kraglju, ki ni prišel na tlako ob pravem asu, je vzel tolminski grof 4 vole za kazen. e zahtevajo tlako ez dolo eno mero, pa dajo graš aki odškodnino, ki je pa malenkostna. Graš inski uradniki zahtevajo za pobotnice posebne denarne nagrade. Povsod pa še trde kmetje, da ho ejo svoje »stare navade« zopet nazaj. Upor proti graš akom je organiziran. Kmetje se medseboj zavežejo, da gredo vsi v boj proti graš aku. Kdor se brani temu razdero hišo. Od 16 do 60 leta je vsakdo upornik. Da preslepijo oblasti raztrosijo, da so med sabo needini. Tudi neresni ne svoje sklepe razglašajo v isti namen. Imajo pa zaupne osebe, ki razglašajo povelja od vasi do vasi. Kmetje udarijo skoraj isto asno za etkom maja na gradove. Tolminci pridero v Tolmin in zahtevajo, da naj jim izro i grofov sodnik dr. Beltram neka pisma. Ker teh v gradu ni, pošljejo konjenika v Gorico k grofu Coroniniju, ki poslancu pa izro i neka pisma, ki pa kmete ne zadovole. V Rihemberku prisilijo kmetje grofa Lanthierija, da jim izro i stare zapisnike tlake in desetine (urbarje). Iz Dornberka mora graš akinja bežati. V Podgradu na Krasu ( v okrajnem kotu Goriške) udero kmetje v grad, napadajo grofa Petaza in se polaste vsega, kar je v gradu. Prav tako se upro kmetje v Sv. Križu, Štanjelu, Kanalu »do 750 županov se udeležuje upora«, pravi neko poro ilo na cesarja. Le v Devinu se ubrani grof urn upornikov. Grad je bil dobro zastražen in grofovi hlapci pripravljeni, ko je torej kakih 3.000 okoliških tla anov pridrlo pred grad nasko iti, je ukazal vstreliti, da je obležalo 5 mrtvih, ve je bilo ranjenih in so še nekateri pozneje umrli. Uporniki so se sicer razkropili, toda med ljudstvom je hudo vrelo. Ko se je upor obrnil proti plemi em, so šele stanovi za eli z veliko vnemo prositi za naglo vojaško pomo . Vloga, ki jo igra v tem uporu goriški podglavar grof Adam Strassoldo, je bolj klavrna. Mož sam pa ni bil posebno odlo en. Poleg tega pa tudi ni imel na razpolago dovolj mo i. Posadka na goriškem gradu je bila malenkostna in za uporabo po deželi sploh ni prišla v poštev. Zato je takoj 27. marca prosil glavarja v Gradiški pomo i, in ta mu je poslal nekaj rednih vojakov in nekaj ernidov. Toda tudi ti bi imeli braniti samo mesto. Na Travniku so postavili topove. Ker pa tudi gradiš anski ernidi niso bili zanesljivi, zato so to vojaštvo že po par dneh odposlali nazaj, pa ga vnovi poklicali, ko se je upor razširil. Poleg tega je 7 IZVESTJE 9 • 2012 podglavar ukazal tudi plemi em priti s hlapci v mesto in je oborožil meš ane in dijake. Takoj 27. marca pa je sporo il o uporu vladi v Gradec in pozneje je navadno poro al naravnost osrednji vladi na Dunaju. Naslovljena so poro ila na cesarja Karla VI. Vlada je tako s po etka poslala generalatu vojaške granice v Karlovcu ukaz naj pripravi potrebne ete za odhod. Povelje, da to vojaštvo odmaršira, se je pa odlašalo do srede maja. Ko se je upor na Goriškem za etkom maja tako silno razširil, tedaj je vlada z odlokom datiranim iz Laksenburga dne 20. maja ukazala, da ima poleg hrvaških grani arjev na Goriško oditi tudi 800 mož redne vojske z Ogrskega. Poveljstvo je prevzel podpolkovnik polka Heister pl. Panowitz. Glede asistence je bilo dolo eno, da je vojaštvo za asno podrejeno goriškemu podglavarju, pozneje pa bo sprejemalo ukaze od posebne komisije, katero je vrhovna vlada tudi takoj sestavila. Komisiji, ki je imela preiskati vzroke upora, soditi in kaznovati krivce, je bil predsenik Hanibal knez Portia, prisednika pa sta bila Ivan Krištof grof Wildenstein in svetnik dvorne kamore Jožef Lindl, za tolma a pa so komisiji pridelili pl. Ehrberg-a, tajnika deželnih stanov kranjskih. 27. maja je zapustilo 600 Hrvatov–grani arjev Senj in Karlovac. 3. junija so že grani arji iz Senja dospeli v Ajdovš ino in naslednji dan tudi oni iz Karlovca. Ti grani arji so bili divji ljudje, vajeni neprestanega groznega obmejenega boja. Podivjali so v teh bojih tako, da pripoveduje sodobni kranjski zgodovinar Valvasor o njih nerverjetne grozovitosti. Pili so kri umorjenega sovražnika. Najhujše je vlada kaznovala takrat deželo, e ji je poslala to vojaško nadlego na vrat. Velikanski strah je moral torej biti pred temi etami takrat po lepi Vipavski dolini. Poveljnik grani arjev je bil baron Kuhner. Prvo je bilo, da so zahtevali od deželnih komisarjev, ki so jih v Ajdovš ini sprejeli, da morajo poskrbeti vsakemu vojaku funt mesa in pol bokala vina na dan. »Druga e« – so zatrjevali astniki – »ne morejo biti odgovorni za disciplino.« 5. junija je vojaštvo pridrlo v Rihemberk. Kar vsuli so se divji vojaki v vas. Lovili so ljudi, ki se jim niso prav ni ustavljali, in jih zapirali v grad. Potem so pa za eli pleniti po hišah in grani ar je vdrl celo v cerkev sv. Duha in je ukradel kelih. Pa so morali vojaki na odlo no zahtevo goriškega podglavarja in stanov oropano povrniti in poveljnik je cerkvenega roparja celo na smrt obsodil (izvršila se pa obsodba z ozirom na vojaštvo ni), toda bojazen pred divjanim vojaštvom se je tako razširila, da so goriški stanovi mislili le na to, kako bi se te nadlege znebili. Ko je torej koncem meseca dospel na Goriško en oddelek redne vojske, so hitro ez Cerkno in Ško o Loko poslali Hrvate nazaj. Iz Rihemberka je en oddelek odšel na Kras, da tam kaznuje upornike, drugi pa je prišel v Gorico. Ker so se 13. junija Tolminci prikazali nad Solkanom, so poklicali še en oddelek s Krasa v Gorico. A potrebna ta previdnost ni bila. Ko so Tolminci zagledali, da prihaja od Gorice drugo vojaštvo, jim je upadel pogum in so se razpršili. Za njimi je sedaj udarilo vojaštvo na Tolminsko in za elo loviti že prej naznanjene kolovodje upornikov. Zadnjega junija in za etkom julija so napolnili uporniki (72 po številu) je e na goriškem gradu. Sredi julija je dospela tudi cesarska komisija v Gorico in pri eka je svoje delo koncem leta 1713. in v letu 1714. se je vršila velikanska pravda goriških upornikov. Komisija je izlo ila 11 voditeljev upora in je te obsodila na smrt. Ko je zopet prihajala pomlad v deželo in se je obnavljalo leto po onih dogodkih, ko je goriški kmet vesel zmage nad kriivi nimi dacarji, sklepal o boju poroti graš aku, tedaj je bila izre ena smrtna obsodba nad 26-letnim Ivanom Gradnikom in njegovimi tovariši 8 IZVESTJE 9 • 2012 (Gregor Kobal, Lovrenc Kragl, Martin Munih, Andrej Lahajnar, Matija Podgornik, Valentin Lapanja in 4 drugi). 20., 21. in 23. aprila so na Travniku v Gorici obglavili upornike. Glavnemu voditelju so še prej odsekali roko, dva tovariša pa so z razbeljenimi kleš ami š ipali. Trupla devetih so razsekali na 4 kose in jih nabili na kole ob štirih glavnih cestah, ki vodijo iz Gorice na deželo. Grozna je bila ta kazen, ki se je izvršila javno, vpri o ljudstva cele Goriške, da ostane ljudstvu trajno v spominu zadoš enje, ki ga je tirjala žaljena državna mo . Ostale upornike (61) so obsodili na izgubo enega dela njih premoženja. Dežela je zopet prevzela dac. Leta 1718. so Tolminnci odpustili zadnji zaostali dolg na dacu. Istega leta, ko se je goriški kmet uprl radi velikih davkov, je sklenil tudi cesar Karel VI. mir, ki je kon al dolgotrajno špansko nasledstveno vojno in h i Karla VI., mati avstrijskih narodov cesarica Marija Terezija, je pri ela omejevati tlako in pospeševati odkup kme kih posestev. Ko je beneška vlada nekoliko pozneje vpeljala tudi enak davek, so se tudi tam slovenski kmetje upirali novim davkom; vlada pa jim je lepo pojasnila, zakaj davke rabi, ker rastejo državni stroški, in ljudje so voljni pla evali davek. Ta dogodek jasno kaže, esa se je takrat, ko so vpeljali v Avstriji nove davke, manjkalo. Kri, ki je tekla na Travmiku v Gorici leta 1714., ko je pomlad stopala v deželo, kli e glasno na delo za ljudsko izobrazbo in politi no organizacijo!