Metodološki premislek ob raziskovanju
študentskega bojkota
ANDREJ LUKŠIČ
Pričujoči tekst sc spoprijema s problemom zapopadanja političnega proeesa skozi razmišljanje o predmetu samem na primeru študentskega bojkota stanarin iz leta 1985.
***
Spodbudo za prcmišljanje o metodi sem dobil na eni strani v diskusiji o poročilu raziskave o študentskem bojkotu, ki je porodila nasprotujoča si stališča o načinu raziskovanja političnih procesov, in na drugi strani v lastni izkušnji, ki je izhajala iz dotedanjega raziskovanja študentskega bojkota. Z modelom selektivnosti političnega sistema, ki smo ga doslej uporabljali v raziskovanju študentskega bojkota, namreč nismo mogli zajeti konfliktnosti in večplastnosti študentskega bojkota.
Diskusijo o metodološki pomankljivosti poročila je začel A. Rus in kasneje je njegovi kritiki pritrdila tudi E. Strgar (str.36), ki sta zavzela stališče, da je glavna pomanjkljivost poročila v tem, da niso navedene metode, po katerih je bilo posamezno področje v raziskavi analizirano. Vztrajala sta, da je treba pri analizi študentskega bojkota izhajati iz v naprej danih metod, in predlagala metodo vzorčenja in anketiranja udeležencev bojkota, metodo zbiranja gradiva in metodo analize pričevanj udeležencev bojkota (str.l 7/18). Po prepričanju A.Rusa zapisniki nimajo raziskovalne vrednosti (str.17), saj ne omogočajo odkriti "konfliktov med organizacijami"(str.30) Drugo veliko pomanjkljivost pa sta diskutanta videla v tem, da je odsoten "analiLski okvir, ki bi omogočil, da hitro prideš skozi gradivo"(str.30).
Diskusija sc v nadaljevanju ni več razvijala v smeri odkrivanja metodoloških in drugih pomanjkljivosti poročila, pač pa jc v ospredje prcmišljanja stopila stiska, ki jo je doživljal raziskovalec zaradi predmeta svojega raziskovanja.
O tej jc prvi spregovoril I. Lukšič ( str. 19-24). Med drugim jc omenil, da jc že pri zbiranju gradiva naletel na nepremostljive težave, ki so jih povzročali predvsem neposredno vključeni v bojkot, torej tisti, ki so bili predmet raziskave. Njegova diskusija jc s tem spodbudila ostale k razmišljanju o predmetu, v katerem so videli glavni vir vseh metodoloških težav, ki so rczultiralc tudi v poročilu.
Tako jc R.Močnik ugotovil, da "pomanjkljivost le raziskave mogoče izvira iz predmeta same raziskave" (str.32), namreč objekt jc "neverjetno zahteven in ga morate konstruirati na način legitimnega znanstvenega postopka s spretno kombinacijo"..." zapisnikov in liričnih izjav udclcžcnccv"(str.34). V nasprotju z A. Rusom pa meni, da so zapisniki ustrezen vir za odkrivanje konfliktov, saj "v nazaj pokažejo, kakšne odločitve so zares padle na raznih forumih, sestankih..., neglede na to, kaj so akterji takrat mislili, da so sklenili" (str.33). Iz vsega tega pa jc trebna narediti koncept, pravi, saj ti "ne ležijo že tu pripravljcni"(str.33). To jc po njegovem pravzaprav naloga znanosti.
A. Klemene je videl ravno v odsotnosti "trdnega metodološkega pristopa"( str.37) največjo prednost pričujoče raziskave, ker taka ponuja možnost, da sc "problemi evaluirajo tcorcLsko in metodološko dosledno stvari sami" (str.38).
D. Zadnikar jc opozaril, daje "vprašanje možnosti in nemožnosti raziskovanja sredi nasledkov samega dogajanja" vezano na "zainteresiranost, vpletenost in vpetost samih akterjev". Od tu potem "izhaja nujnost artikulacije v čisto ekspresivni formi" na eni strani, na drugi pa obstajajo in so na razpolago "neekspresivni zapisniki". Zaključil jc z mislijo, da, ko redek ti ram o to izhodišče, nam seveda ostane samo še razmišljanje o metodi.
Tudi dr. B.Dcbcnjak jc na koncu diskusije ponovil, da jc "predmet sam listi, ki jc vir vseh težav", ker sc " še ni v zadostni meri sam skonstituiral"(str.41). Ni še jasno, kdo jc bil dejansko subjekt udejanjanja interesov mladih in kdo ne, kdo jc imel odločilno besedo pri tem, kakšen jc bil dejanski domet posameznega udcleženca ali organa in da sc šele v nazaj pokaže "kaj so udeleženci mislili, da hočejo, in kaj so dejansko hoteIi"(str.42).
Predloženo raziskovalno poročilo je seveda obtičalo samo na nivoju zbranega gradiva (narejena jc bila kronologija dogodkov po zapisnikih raznih političnih in samoupravnih organov in izjave udclcžcnccv, ki so imeli v bojkotu eno od vodilnih vlog) in spodletele analize sclckcijc poliličnega sistema s pomočjo modela, povzetega po teoretski raziskavi M. Mačka.
Glavni problem je torej ostal: kako organizirati gradivo, kako ga obdelati in kako predstaviti.
Izhodišče nadaljnjega prcmišljanja je bila odločitev, da bom sledil logiki zbranega gradiva in na tej osnovi izdelal predmetu ustrezen referenčni okvir in metodološko obdelavo.
***
Svoje razumevanje razmerja med subjektom, metodo in objektom sem utemeljil na interpretaciji Heglove Fcnomcnologije duha.
Cc jc v prcdhcglovskcm času metoda spadala izključno na stran subjekta in ni bila zavezana predmetnosti, torej je bila le v zunanjem odnosu do konkretnosti, bila jc torej sam svoj svet, ki jc postavljen med spoznavajoči subjekt in objekt, se s Heglovo zastavitvijo problema razmerje obrne. Nimamo več opraviti s tremi ločenimi in med seboj izoliranimi momenti v spoznavnem procesu, pač pa strukturna delitev postane razumljena kot eno-v-sebi strukturirano. Metoda ni več vezana izključno na stran subjekta in ni zunanja objektu, pač pa jc razvita iz objekta, je zavezana objektu, jc logika objekta samega, metoda postavi predmet in jc po njem postavljena.
Seveda posel postavitve predmeta po metodi in metode po predmetu opravi subjekt, ki pa jc kot spoznavajoči subjekt vedno konkretni individuum in kot je zato konkretni individuum vedno tudi objekt drugemu spoznavajočemu subjektu. Tako triada subjekt-metoda-objekt niso med seboj ločene in izolirane entitete, ki so lc v zunanjem odnosu, pač pa sc spoznavajoči subjekt prepusti objektu zato, da bi odkril njegovo notranjo logiko, torej prišel do metode, in da bi po njej postavil sam objekt, katerega del jc tudi on sam.
Izhodišče spoznavajočega subjekta jc tisto, kar obstaja, realno konkretno. To realno konkretno mora na nek način sam zamejiti in meje argumentirano utemelji. Nato mora odgovoriti na vprašanje, kako naj si prisvoji omejeno realno konkretno, da bo postalo "za njega". Za to "prisvajanje" ima vedno na razpolago določene materialne vire in pa zavest soljudi o tem realnem konkretnem. Za obdelavo materialnih virov in zavesti soljudi o tem realnem konkretnem je sodobna metodologija razvila vrsto postopkov, ki odpirajo tudi možnost matcmatizacijc družboslovja. Po obdelavi podatkov sc mora spoznavajoči subjekt spustiti na teren abstrahiranja, ki ni le opuščanje realnosti (posploševanje na osnovi pojavov), pač pa je transccndcnca realnosti: oblikuje pojme, s katerimi zagrabi konkretno realno. Ti pojmi seveda niso zvedljivi na omejeno konkretno realno in to konkretno realno tudi ni zvcdljivo na pojem. Na tej ravni začne spoznavajoči subjekt oblikovali red pojmov tako, da lahko iz najbolj abstraktnega pojma razvije vse ostale bolj konkretne. Na koncu lahko oblikuje totaliteto organske celote, omejeno realno konkretno, zapopadeno v pojmu.
Ta pot spoznavnega proccsa torej predpostavlja, da individualna skušnja in individualna resnica o nekem realnem konkretnem ne sovpada z resnico celote. To siccr ne pomeni, da individualna resnica ni resnična, jc prava zavest sprevrnjenih družbenih razmerij, o katerih govori resnica celote. Naloga znanosti ni v tem, da razlaga pojavne oblike induktivno, pač pa da priznava distinkcijo med individualno rcsnico in rcsnico cclote, da priznava distinkcijo med navideznim gibanjem, ki sc prikazuje individualni zavesti in ki jo ta zapopade neposredno čutno, in realnim gibanjem, ki jc dano lc posredno, preko pojmov, da priznava razliko med zunanjim in notranjim, ker ta distinkcija šele postavi teren znanosti, ker omogoči, da pojavne forme zvedemo na notranjo enotnost, ki postane potem izhodišče za razlago konkretnih pojavnih form in merilo za spreminjanje konkretno realnega.
S tem metodološkim premislekom začenjam razpravo o študentskem bojkotu.
***
Analiza študentskega bojkota bo temeljila na ločevanju med dvema postopkoma znanstvenega proučevanja, ki sc bistveno razlikujeta po logiki: gre za raziskovanja (Forschung) na eni strani in za prikazovanje (Darstcllung) na drugi strani. O slednjem v tem tekstu ne bo govor, ker raziskava še ni dokončana.
Raziskovanje študentskega bojkota terja, da sc jc treba polastiti konkretnega materiala do podrobnosti. Ker se zdi, da jc tega materiala ogromno, si moramo najprej odgovoriti na vprašanje, kaj jc za analizo študentskega bojkota "konkretni material".
Rekonstrukcija dogodka
Razmišljanje na to temo začenjamo s problemom rekonstrukcije same proglasitve študentskega bojkota 1.5.1985. Za to sc lahko opremo na pisne vire, ki so jih napisali študentje sami (zapisnik sestanka, kjer so sprejeli odločitev o bojkotu, razni plakati, ki so izražali študentske zahteve, sporočilo javnosti itd.), na pisne vire, ki so jih napisali drugi (novinarski članki, radijske in televizijske oddaje itd.) in na izjave študentov (tistih, ki so sprejeli odločitev o bojkotu, in tistih, ki niso bili neposredno pri odločitvi), ki so jih dali raziskovalcu po določenem času (avtorizirani intervjuji).
Pomen omenjenih virov jc za rekonstrukcijo dogodka seveda različen. Največjo težo imajo pisni viri, ki so jih napisali študentje, tj. zapisnik sestanka, plakati, proglas. Ti dokumenti so nastajali v bojkotu in zato govorijo bojkot sam, niso bojkotu nekaj zunanjega, zato izražajo in ohranjajo duh bojkota za prihodnost. Tudi pisni viri, ki so jih pisali drugi (javni mediji), izražajo na nek način duh bojkota in sploh duh tistega časa, saj so bili pisani v času trajanja bojkota, toda od zunaj, pisali so o bojkotu, o nečem, kar je bojkotu vnanje.
Na povsem drugi ravni so seveda izjave študentov, ki so odločitev o bojkotu sprejeli, ali/in listih, ki pri odločitvi niso bili neposredno poleg. Izjave teh študentov so zabeležene po neki časovni distanci za raziskovalne namene. Že sama časovna distanca pa v izjavo vnaša dodatne elemente (spomin je opešal, dogodek dobiva skozi čas drugačno interpretacijo itd.).
Vsak udclcžcncc ima svoje videnje dogodka, v katerem jc sodeloval kot soakter, ki ga skozi čas spreminja pač glede na spomin in spremembe po tem dogodku. Ko na neki časovni točki raziskovalec zabeleži le individualne intcrprctacijc dogodka, sc pokaže, da imajo akterji različna videnja, različne intcrprctacijc istega dogodka. Z javno objavo v medijih ali s kakšno drugo obliko soočanja, npr. z organizirano diskusijo, sc individualne intcrprctacijc o istem predmetu soočijo s sebi različnimi interpretacijami istega dogodka. Na tej točki si akterji in tudi ostali opazovalci postavijo vprašanje, kaj jc resnica, katera individualna interpretacija dogodka jc pravšnja. Soočanje interpretacij in vprašanje resnice vzpostavita strukturo kontliktnega polja, na katerem se začne bitka za "pravo" interpretacijo med nosilci individualnih interpretacij istega dogodka. Ta boj je strukturno določen in gaje mogoče formalno opisati. Nosilec individualne interpretacije istega dogodka lahko zavzame pri ocenjevanju drugih individualnih interpretacij naslednje pozicije:
znotraj polja kritike so vse druge intcrprctacijc, zunaj tega polja ostane le njegova interpretacija;
znotraj polja kritike jc lc njegova interpretacija, zunaj njega pa ostanejo vse ostale intcrprctacijc;
znotraj polja kritike se znajdejo vse intcrprctacijc.
Vse tri pozicije nosilca individualne intcrprctacijc dogodka se prepletajo z vsemi tremi pozicijami vseh ostalih nosilcev individualne interpretacije istega dogodka.
Nosilec svojo interpretacijo oblikuje glede na strukturno mesto, ki ga jc imel v času dogodka, in glede na svoje sposobnosti razumevanja tega dogodka. Konflikt, ki je nastal zaradi različnih individualnih interpretacij istega dogodka, je tako preplet različnih nivojev zavesti, tj. interpretacij.
Rezultat konflikta jc za vsakega udeleženca posebej "zlom" njegove intcrprctacijc. V času trajanja konflikta sc vsakomur pred njegovimi lastnimi očmi korak za korakom ruši
njegova interpretacija dogodka, s katero jc vstopil v konflikt. Po konfliktu in že za časa njegovega trajanja ]ahko v svojo interpretacijo dogodka všteje tudi druge interpretacije in še sam konflikt. Cc to naredi, sc dokoplje do svoje refleksije dogodka, ki presega njegovo prvotno interpretacijo dogodka.
Konflikt pa jc manj travmatičen in zelo poučen za tiste, ki so od zunaj opazovali potek cclotncga konflikta. Seznanjeni so z različnimi individualnimi interpretacijami istega dogodka in si lahko na osnovi tega skonstruirajo svojo rcsnico o tem istem dogodku. Njihova pozicija jc seveda drugačna od tistih, ki so dogodek neposredno oblikovali. Prvi so v substancialncm, drugi pa v refleksivnem odnosu do dogodka, prvi interpretirajo lc dogodek, ki so ga sooblikovali, drugi pa interpretirajo interpretacije tega dogodka. Ker jim dogodek sam ni neposredno dan, da bi ga mislili, so intcrprctacijc edini način, da pridejo do vedenja o tem dogodku.
Za analizi bojkota so torej na razpolago viri, ki so substancijalnc narave in govorijo bojkot sam, in viri refleksivne narave, ki jih lahko razdelimo na intcrprctacijc, ki so bile narejene sproti, in intcrprctacijc ter refleksije, ki so nastale po določenem času.
Viri substancialnc narave (dokumenti: zapisniki, slikovni material) omogočajo, da rekonstruiramo ogrodje ali dele ogrodja dogodka, viri refleksivne narave pa Sc dodatno izpopolnijo podobo dogodka. Na tak način se konstruira podoba dogodka, ki jc "za nas", dogodek je zapopaden v pojmu in kot tak jc ohranjen našim zanamcem kot resnica dogodka. Celotna rekonstrukcija temelji na dokumentih in dejstvih, ki so sc izpričali in prečistili v konfliktu med različnimi individualnimi interpretacijami dogodka. S tem smo dobdi celostno podobo dogodka, zapopadli smo ga v njegovi totaliteti.
Rekonstrukcija obdobja
Z rekonstrukcijo enega dogodka, v našem primeru proglasitev študentskega bojkota, pa še nc povemo ničesar, zakaj jc do tega dogodka sploh prišlo. To vprašanje nas napoti na rekonstrukcijo vseh dogodkov pred njim, v našem primeru pred 1.5.1985. Ko potujemo po časovni osi nazaj, se zastavi vprašanje, kje sc zaustaviti, kje postavili časovni rez, kalcrc dogodke še vzeti v rekonstrukcijo in katere nc več. To vprašanje je odločilno za določitev "konkretnega materiala", ki se gaje treba do podrobnosti polastiti. Zagotovo jc vsaka določitev časovne točke po svoji naravi arbitrarna in na nek način zabrisuje kontinuiteto z dogodki pred njo.
Pri analizi bojkota moramo vpeljati razlikovanje med kolektivno zavestjo političnih in samoupravnih organov in kolektivno zavestjo študentskih in drugih skupin, ki so sc oblikovale v času pred bojkotom. Razlikovanje jc potrebno zato, ker sc kolektivni zavesti oblikujeta na različne načine in ker sta podvrženi različnim pogojem sam oobliko vanja.
Kolektivna zavest v samoupravnih in političnih organih sc oblikuje na formalnih sestankih in sc na nek način beleži v zapisnike v obliki sklepov. Nosilci tc zavesti so člani določenih organov, ki pa so podvrženi formalnim kriterijem in merilom kadrovske politike. To pomeni, da jc njihovo članstvo v organu časovno določeno. Po preteku mandata in z njihovim odhodom se lahko popolnoma izgubi kolektivna zavest organa, obenem pa sc prekine kontinuiteta dela tega organa. Da bi sc izognili takšnim radikalnim rezom pri delu posameznih organov, mora modrost kadrovske politike poskrbeti, da v
organu ostane določeno število starih članov, nosilcev kolektivne zavesti, pa ne spet toliko, da bi ti preprečevali diskontinuirano delo tega organa. Izguba kolektivne zavesti je lahko za delo organa usodnega pomena, saj lahko z vsako novo neizkušeno kadrovsko garnituro ponavlja isle napake in sprejema iste sklepe. To pa pomeni, da učni proces za organ kot celoto traja eno samo mandatno obdobje, ker sc izkušnje ne kumulirajo.
Kolektivna zavest določenega organa sc zapiše ne samo vsakokrat po sestanku v zapisnik, pač pa tudi v poročila o enoletnem delu in v poročila o delu v mandatnem obdobju. Toda za nove člane zapisana kolektivna zavest nc pomeni tistega, kar pomeni za stare člane.
Novi in stari člani morajo znova prehoditi pot, po kateri sc oblikuje nova kolektivna zavest organa kot ustrezna kombinacija izkušenj dosedanjega dela in novosti. Zato lahko rečem, da so ravno kadrovske spremembe v teh organih tiste, ki ohranjajo ali prekinjajo kolektivno zavest dela določenega organa. S tem jc povezana druga težava pri določitvi časovnega reza.
Samoupravni in politični organi sc kadrovsko neistočasno spreminjajo, zato v njih odkrivamo različno kontinuiteto kolektivne zavesti. To za našo raziskavo pomeni, da ni mogoče za vse organe postaviti iste časovne točke. Čc pa to storimo, sc znajdemo v situaciji, ko imamo na arbitrarno določeni katerikoli časovni točki opraviti z različnimi kolektivnimi zavestmi samoupravnih in političnih organov (ene so kontinuirane,druge pa sploh še niso oblikovane).
Kolektivna zavest študentskih in drugih skupin, ki so sc oblikovale pred bojkotom, pa jc bila podvržena drugačni logiki, neformalnim kriterijem. Oblikovala sc jc na osnovi določenega problema, ki ga je bilo treba razrešiti. Ta zavest sc ni neposredno zapisala v zapisnike, poročila itd., pač pa jc zapisana v našem primeru v časopisnih člankih, ki so jih pisali študentje sami, in posredno v zapisnikih organov, kolikor so nosilci te zavesti sodelovali pri sprejemanju sklepov na sestankih samoupravnih ali političnih organov.
V raziskavi študentskega bojkota stanarin smo sc odločili za arbitrarni časovni rez na točki, kjer sc jc zamenjala glavnina vodstva UK ZSMS in kjer se jc kadrovsko korenito prenovila vsa delegatska struktura študentov v samoupravnih in političnih organih na univerzi in v študentskem centru. (Gre za programsko volilno konferenco UK ZSMS v dcccmbru 1984.) Na tej točki jc torej prišlo do gcncracijskc "zamenjave študentskih predstavnikov" v mikropolitičnem sistemu. S to zamenjavo se je sočasno prekinila kolektivna zavest v organih o tem, kaj so bivši predstavniki študentov žc dotedaj naredili in dosegli v organih, kjer so delovali, in kaj so organi v zvezi s tem žc ukrenili.
Korenita kadrovska zamenjava in s tem povezana prekinjena kontinuiteta kolektivne zavesti v organih sta imeli nujno za posledico, da so novi predstavniki študentov morali stopiti za korak ali dva nazaj, kar pomeni, da so se morali ponovno poučiti tudi o tistem, kar so vedeli žc njihovi predhodniki. To učenje pa se je odvijalo ravno v času
intenzivnega spreminjanja študentskega položaja v celoti.
***
Z določitvijo časovnega reza smo tako določili obdobje od dcccmbra 1984 do 1.5.1985, ki ga jc treba na osnovi "konkretnega" materiala zapopasti do podrobnosti. Tu si ponovno postavljamo vprašanje, "kaj je konkretni material" za rekonstrukcijo tega
obdobja. Na razpolago imamo dokumente, tj. zapisnike samoupravnih in političnih organov, ter pisne prispevke, ki so jih pisali študentje sami in jih objavljali v brošurah, v časopisih in v drugih javnih medijih, oboje jc po svoji naravi substancialni vir. Ob tem imamo na razpolago še pisne prispevke v javnih medijih in izjave udeležencev v študentskem bojkotu. Po svoji naravi Jcot smo žc omenili, so to refleksivni vir.
Zapisniki samoupravnih in političnih organov so temeljni dokument za rekonstrukcijo zgoraj označenega časovnega bloka. Toda pri analizi študentskega bojkota stanarin jc treba vnesti nove sclckcijske kriterije za dokumentacijo.
Prvi tak kriterij se veže na zapisnike organov, oziroma, odgovoriti jc treba na vprašanje, katere zapisnike in od katerih organov je treba vzeti kot "konkretni material". Za analizo študentskega bojkota pridejo v poštev samo zapisniki tistih organov, ki so sprejemali odločitve, neposredno vezane na študentsko populacijo v zgoraj omenjenem časovnem bloku. Po drugi strani pa tudi vsi zapisniki teh organov niso vezani samo na probleme, ki jih jc izpostavil študentski bojkot. Namreč, za analizo bojkota nas zanimajo samo tiste vsebinske točke v zapisnikih teh organov, ki bi pokazale na genezo problemov, ki so jih študentje izpostavili 1.5.1985.
Tako sclckcioniranc zapisnike sc mora nato razvrstiti v časovni blok in dobimo kronologijo sklepov določenih organov v določenem časovnem bloku na določeno vsebino. Na osnovi tega že lahko dobimo nc več fragmentarno, pač pa sintetizirano podobo poteka odločitev. Ta sinteza jc šele navidezna, saj sklepi šc stojijo drug ob drugem in jih povezuje lc časovna linearnost. Iz te kronologije se šc nc da sklepati na duh predbojkotnega obdobja, čeprav ta žc na nek način sili na dan.
Duh predbojkotnega obdobja je mogoče rekonstruirati skozi rekonstrukcijo dveh nivojev:
1)	z rekonstrukcijo vsebinskega nivoja, ki sc nanaša na vsebinsko analizo sklepov določenih organov, selekcioniranih na zgoraj omenjeni način;
2)	z reprodukcijo proceduralnega novoja, ki se nanaša na analizo postopkov pri sprejemanju sklepov in na analizo razmerij in odnosov med organi.
Vsebinska analiza nam govori, kaj so določeni organi sprejemali, proceduralna pa, na kakšen način in v kakšnih razmerjih in odnosih moči so odločitve sprejemali.
Pri analizi omenjenega časovnega bloka so kot enota raziskovanja vzeti samoupravni in politični organi ter študentske skupine in nc posamezniki, ki so delovali v teh organih. Razlog je pač v tem, da za rekonstrukcijo dogajanja znotraj organov in skupin enostavno nc razpolagamo s substancialnimi podatki in da bi se za tovrstno rekonstrukcijo lahko naslonili lc na refleksivne vire, tj. na izjave posameznih udeležencev, kar seveda pušča raziskovalcu veliko manevrskega prostora. Po drugi strani pa bi nas tovrstna analiza vodila v podrobno analizo delovanja posameznega organa, kar pa nikakor ni cilj raziskave.
Nadaljnje razmišljanje o možnosti analize študentskega bojkota sem omejil lc na vsebinsko analizo sprejetih sklepov.
Na osnovi narejene kronologije sklepov šc ni mogoče nič natančnega reči o konccptih in idejah, ki so bili v igri za razrešitev študentske problematike. Zato jc
potrebna nadaljna analiza sklepov v naslednji smeri: vse sklepe je treba razvrstiti po tematskih sklopih, jih razvrstiti po časovnem zaporedju in prostorsko locirati (kdaj in v katerem organu so bili sprejeti).
Na osnovi takšne razvrstitve jc mogoče zaključiti, kateri organ jc bil iniciator neke ideje ali konccpla in kdaj jo/ga jc spravil v obtok znotraj političnega sistema, kakšna je bila ideja ali konccpt v prvotni obliki, kateri organ jo/ga jc še podprl, kateri ignoriral in kateri prvotno zamisel zožil ali razširil.
Ko sc naredi takšna analiza posameznega podsklopa, je mogoče izluščiti tudi vse ideje in konccptc, ki so bili ponudeni za razrešitev problema, obravnavanega v sklopu.
Ko razgradimo in v podrobnosti raziščemo vsak posamezni podsklop, niso več drug ob drugem, drug drugemu zunanji, povezani le z njim zunanjim linearnim časom, pač pa sc vzpostavi njihova notranja povezanost, vzpostavi se korespondenca med notranjim in zunanjim, bistvom in pojavom.
Ko na ta način razgradimo in v podrobnosti raziščemo vsak posamezni podsklop posebej in ga nato sintetiziramo na zgoraj omenjeni način, jc mogoče na osnovi tega izluščiti tudi ideje in konccptc, ki so se ponujali za razrešitev določenega segmenta študentske problematike, tj. v naši raziskavi npr. socialno ekonomski položak študentov.
S pomočjo moči abstrahiranja jc mogoče izluščiti konccptc, ki so bili v igri za razreševanje določenega problema, konccpt, ki jc bil določen za razrešitev tega problema, potem jc mogoče določiti, kdo je sprejel to koncepcijo in kdaj jo je sprejel ter ali sc je ta konccpcija realizirala ali ne ter kje jc prišlo do blokad pri realizaciji.
Na osnovi takšne analize jc mogoče locirati na eni strani iniciativno moč in na drugi strani moč odločanja in rcaliziranja, ali z drugimi besedami, kje je bila locirana "avantgarda" in kje oblast.
Pri rekonstrukciji predbojkotnega obdobja se moramo nasloniti tudi na refleksivne vire, ki smo jih žc omenjali.
Izpovedi udclcžcnccv (intervjuji, ki jih je naredil raziskovalec po določenem času) imajo pri rekonstrukciji neko vrednost le v toliko, kolikor osvetljujejo posamezne prelomne točke v predbojkotaškem obdobju s podatki, ki jih ni mogoče dobiti iz zapiskov ali drugih substancialnih virov. Po drugi strani pa so individualne refleksije določenega obdobja po določenem času zanimive v toliko, kolikor neposredni udclcžcnci skozi govorjenje o dogajanju govorijo o sebi. (Tega so sc morda nekateri akterji zavedali in že posnetega intervjuja niso hoteli avtorizirati.)
Individualne intcrprctacijc enega obdobja so med seboj nujno različne že zalo, ker izhajajo iz ne cclostncga vpogleda na cclotno obdobje. Tu pride do izraza šc veliko bolj kot pri individualnih interpretacijah enega dogodka dejstvo, da so individualne intcrprctacijc ujete v nek drug krog, ki si ga jc posameznik pojmovno prisvajal in listo, kar jc bilo zunaj tega kroga, ni mogel mislili. Zamcjcnost tega kroga seveda izvira iz pozicijc, ki jo jc imel v procesu oblikovanja odločitev, ki so se tikale v našem primeru študentske problematike. Hipotetično gledano so lahko nekateri posamezniki imeli vpogled na ccloto političnega odločanja, drugi pa lc na posamezne fragmente. To jc bila gotovo glavna determinanta individualnih interpretacij omenjenega obdobja. Druga determinanta pa jc sposobnost posameznika, da razkrije z analitskimi sposobnostmi tisto, kar gre preko posameznih odločitev nekega organa in jc tako sposoben v pojem ujeli politično dogajanje. Z drugimi besedami, individualna interpretacija določenega obdobja jc determinirana s struklurno pozicijo posameznika in z njegovo analitsko sposobnostjo.
Pri refleksiji določenega obdobja se torej nujno srečujejo individualne interpretacije, ki so si med seboj različne in jc skorajda vsaka bolj ali manj nepopolna, saj praviloma nima pregleda nad ccloto političnega odločanja.
Poleg omenjenih individualnih interpretacij je možna šc ena, ki je zamejena v takšen krog, v kakršnega jo jc premišljeno zamejil raziskovalec. Ta interpretacija jc narejena na obstoječih substancialnih virih in jc v nekem smislu preko drugih individualnih interpretacij (kar sc tiče kroga) in pod njimi (kar se tiče podrobnosti in natančnosti podatkov).
Na tej točki je seveda konflikt med nosilci individualnih interpretacij pod že omenjenimi pogoji neizogiben in bitka med njimi za pravost in rcsnico jc nujna. Rezultat konflikta je zopet za vse udcicžcncc porazen, saj morajo opustili svojo prvotno interpretacijo in si na osnovi vseh ostalih interpretacij naredili novo, refleksijo, ki všteje tudi konflikt sam. Rezultat konflikta za tiste, ki so diskusijo opazovali od zunaj, pa jc v tem, da so sc dokopali do rcsnicc tega obdobja skozi individualne intcprctacijc in intcrprctacijc, narejene na substancialnih virih. Prišli so do pojma rcsnicc študentskega bojkota, ki ni zamejena v različne individualne refleksije tega obdobja. S tem jc hkrati onemogočena glorifikacija tega dogodka in obdobja po njem, kot tudi diskvalifikacija obdobja pred dogodkom. V nekem smislu jc odpravljena travmatska točka, ki bi lahko šc lep čas negativno vplivala na politično dogajanje, v našem primeru na politično dogajanje na ljubljanski univerzi.
Za cclostno podobo političnega proccsa, v katerem sc je odločalo o reševanju socialnoekonomskega položaja študentov, je treba v analizo vpotegniti tudi sprotno zunanjo refleksijo, ki so jo delali javni mediji. Selekcionirane članke po vsebini v omenjenem časovnem bloku jc treba analizirati z vsebinskega vidika, tj. katere probleme so odpirali in katera stališča so zastopali. S primerjavo sorodnosti ali različnosti s stališči in sklepi posameznih organov se da ugotoviti, koliko so bili javni mediji avtonomni v predstavljanju študentske problematike in koliko so bili le usta določenih organov ali skupin. Zgostitev poročanja o študentski problematiki na časovni osi pa bi nedvomno govorila o tem, od kdaj dalje jc bila širša javnost sproti obveščena o študentskih problemih.
UTliRATVRA:
Elstcr, John, I^ogic and Socicty, London, 1978. Ixbowitz, Michacl, Marx s Methodological projcct, 1980, (rokopis). Lukšič, Andrej, Kritika pozitivizma, Ljubljana 1985, (diplomska naloga). Marx, Karl, H kritiki Heglovega državnega prava, MK1D I, Ljubljana. Mežnarič, Silva, Bosanci, Ljubljana, 1986.
Pihler, Borut, Zgodovinskost logičnega in logika zgodovinskosti, Anthropos, Sl.3-4/78, Ljubljana. 7.gaga, Pavel, K Marxovi prvi kritiki Megla, Vestnik, St. 1 -2/83, Ljubljana.
Magnetogramski zapis diskusije o poročilu raziskave o študentskem bojkotu, 1987, Ljubljana, (osebni arhiv).