Delavci postajajo vse bolj strelovod
Zagotovo v zgodovini sveta vse do današnjih dni z nobeno drugo človeško aktivnostjo ni bilo toliko manipulacij, zlorabe in degradacij, kot je bila na področju dela. Zanemarimo vse čase od sužnjeposestniške dobe do razvitega kapitalizma in se ustavimo kar pri našem stoletju, ko se mu pridruži sociali-stični sistem, pa naj se imenuje nacionalni, realni ali samou-pravni socializem. Vsak od teh je delo razvrednotil po svoje. Prvi z najbrutalnejšim cinizn>om »Arbeit macht frei« in drugi z »družbeno korismim delom« v koncentracijskih taboriščih in gulagih, čemur se krajše obdobje tudi pri nas nismo povsem izognili, da bi ga lahko kasneje s parolo »delu čast in oblast« glorificirali celo kot ustavno kategorijo vzdrževanja polne zaposlenosti, ki je pokazala porazno neučinkovitost in kateri že plačujemo kruti davek z bankrotiranim gospodar-stvom, stečaji in naraščanjem brezposelnosti. Priznati je bilo treba, da delo ni humanistična utopična vrednota, ampak realna, neizprosna ekonomska kategorija preverjena na trgu ponudbe in povpraševanja ter merjena s ceno, za njeno ceno pa se pogajajo delavski sindikati. Zato je zmotno stališče tistih, ki zagovarjajo, da je treba takoimenovana marginalna dela a priori bolje plačati ne glede na to, če je zanje dovolj iskalcev, kajti vedeti je treba, da večja ponudba znižuje ceno dela, manjša pa zvišuje. Videti je, da so sedanje razmere plačevanja teh del razmeroma zadovoljive, zlastzi v komunal-nem gospodarstvu. Tudi zadnja stavka delavcevomunalnega podjetja »Snaga« ni bila zaradi slabih plač, ampak zaradi ustoličenja novega direktorja oziroma odpoklica starega, za-radi nestrankarskega obračuna, v katerem so bili delavci njegov strelovod. Večina delavcev je nato vsak dan hodila na zborna delovna mesta in komaj čakala kdaj bo konec stavke, da bi lahko pričela z delom. Dejstvo je, da so komunalna podjetja javnega pomena, ki sodi v pristojnost komunalne politike mestne vlade, vendar je bila pri tej potezi nespretna in neprepričljiva z utemeljevanjm zamenjave direktorja. Prav gotovo je imela namen racionalizirati in poceniti delo teh služb, ki so drago plačane na račun žepov mestnih prebival-cev. Dosti modrejšo potezo bi storila, če bi od podjetja zahtevala izvedbo ukrepov mestne komunalne politike. Tak-šen ukrep zamenjave bi bil upravičen šele, če bi podjetje teh ukrepov ne izvajalo. Vsem zaposlenim v podjetju bi bilo navsezailnje treba povedati, da javno podjetje ni njihova lastnina in da so podaljšek službe mestne uprave, ki je dolžna izvajati komunalno politiko mestnega parlamenta, tako glede cen storitev, kakor glede izvajanja ukrepov v zvezi z notranjo organizacijo dela.
Ivo Osolnik