150
Jugoslavenska akademija.
v      Spisal K. Zavčanin.
Ako se hoče tudi naš narod omikati, kakor se omikuje vsak narod, (o je, na podlagi narodni, moramo sledeti tisto zvezdo, ki se je prikazala v neobičnem blišu na obnebji jugoslovanskem. Ta zvezda — in to se že vidi na njenem pravcu, ki ga je namerila — nas bo gotovo izpeljala iz tmine, v ktero smo zagazili sledi vsi zapeljivemu blešu vežice — ptuje kulture. Ta zvezda, prihodnica naše zore, je — kdo je berž ne ugane? — djakovački vlada Josip Juraj Strosmajer.
Banska konferencija od 10. decembra 1860 bo ostala za povestnico jugoslovanske kulture na veke znamenita. S tem danom se je nova doba začela. V nji je čital gospod vladika svojo „darovuico", s ktero je daroval za uteme-Ijenje ju g o sla venske akademije znanosti 50.000 gold. a. v.
V tem darivnem pismu so zapisane tudi za nas Slovence jako imenitne in znamenitne stvari, ki so vse jasni dokazi, kako smo tudi mi Slovenci in nase narodne zadeve visokemu daritelju in utemeljitelju pri sercu.
„Povjest nas uči, — stoji v pismu — da knjiga ue-može cvesti u naroda malena, a uiti u naroda koliko mu drago mnogobrojna, ali razrečji razdrobljena, ako se ova ne sliju u jedan književan jezik". Maleni narod smo mi Slovenci, maleni narod so pa tudi Hervati za se, so Srbiji za se, so Bugari za se. V vseh teh malenih narodih ^knjiga", to je, slovstvo ali literatura ne more rasti in cvesti. Zakaj? zato, ker — kakor sem že v lauskih ??Novicahu v sostavku: ^Slovenske narodne potrebe" rekel — velike slovstva potrebujejo veliko število čitateljev, ka-koršno pa, ceteris paribus, le veliki narodi imeti morejo. Saj je, mislim, pervi in glavni namen vsake knjige ta, da se čita, da se prebira. Ce pa pisatelj že naprej ve, da bo njegovo delce, če še tako izverstno, obsojeno se le v tesnem krogu majhnega čitateljskega občinstva kretati, ktero ni zmožno mu plačati saj materialnih stroškov naklade, molče od dostojne nagrade njegovega truda, — se gotovo ne bo peresa lotil! To je očito, to je belodano, to glavno overa, zakaj da zmiraj in zmiraj pešamo, in le z velikim napenjanjem vseh naših sil včasih za en ali dva koraka kolo našega slovstva premaknemo. In vendar — neverjetno pa resnično! — je še med nami dosta takih, ki se tako rekoč z vsemi četirimi ustavljajo teorii „slijenja" slovenščine in hervato-serbščine v „jedan književan jezik". Al pustimo te, ki gledajo, pa vendar ne vidijo.
Narod jugoslovanski je mnogobrojen, pa kaj to pomaga, ker smo razdrobljeni na tri razrečja. Severni Slovani: Rusi, Poljaki in Cehi so vsak za se saj toliki, da morejo vsak svoje 'posebno slovstvo uzderžavati. Mi Jugoslovani smo v tem obziru v dosta hujem položaji. Naše posamne slov-stvica so v primeru s sosednim nemškim, talijanskim in celo madjarskim slovstvom še dete v povojih. Naravno je tedaj, da so zadobile te sosedne slovstva pretežni upljiv v nas Jugoslovane in sicer na veliko škodo in nevarnost za našo narodnost. Naša najperva skerb mora tedaj biti, da se, kakor hitro mogoče, sicer pustivši vsa k e mu svoj e. odtegnemo temu protljivemu upljivu, temu moraličnemu prenapetemu preobvladanju. In to je samo z združenjem, s sedinjenjem našega vzajemnega slovstva mogoče. Orijašu mora se velikan protistaviti, ne pa dete. Drugač bodemo, kakor do zdaj: ,;zahman i I i bez znatnoga uspjeha — govori darivno pismo — trosili liepe sile našega Bogom udarena uma." Na protivnike jugoslovanskega slovstvenega zedinjenja pa ni treba gledati, jih ni poslušali; oni ne znajo našega revnega položaja, ne poznajo nevarnosti, v kteri životari naša narodnost. To pa naj jim je rečeno, da, zahtevaje zedinjeno vse slovstvo, nismo tako neumni, da bi se ne učili tudi drugih jezikov, ker bolj kot drugi spoznavamo prislovico našo: „Kolikor jezikov znaš, toliko ljudi veljaš". Al naš jezik nam je pervi.
Na drugi strani pa se opet ni treba bati, da bo to zedinjenje se s tem zveršilo, da bodemo mi Slovenci na vrat na nos prijeli sadašnji hervatsko-serbski književnik. Mi dobro poznamo prednosti in pravilnosti naše slovenščine in od te ne bodemo odstopili in namesto nje nepravilnosti hervatsko-serbskega književnika vzeli; saj tega tudi visoki daritelj ne zahteva, marveč pravi: ,5Ovim sredotočjem (namreč na jugoslavenski akademij) imalo bi biti učeno družtvo ili akademija, u kom bi se imali stiecati i sjediniti svi bolji urno vi hrvatski, srbski, slovenski i bugarski, da viečaju, kojim načinom imala bi senajprečje stvor iti jed na narodna knjiga na slovjenskom jugu". Hervati in Serblje so se v književnem jeziku na ta način zedinili, da so Hervati pred kakimi 15 leti brez pomislika sprejeli serbski književnik in z njim na koše nepravilnih oblik,   kterih  se  dandanas  skoro več  odkrižati ne morejo.
151
V tem slučaji pride tedaj nam Sloveocom ia skušnja na pomoč, da ta način je neveljaven. Način zedinjenja bode s lite k, da ne rabim zlokobne besede ;, mešanje". Kurelac, ki je gotovo veljak, kar se jezikoslovja tiče, pravi v svoji knjigi: ;,Recimo kojua, da tako slijenje sorodnih razrečij v jedni književni jezik ni nobena nova teorija, ampak da jezikoslovna povestnica že pozna stične dogodjaje. Meni se dozdeva, da izpeljatev teorije je samo še „eine frage der Zeit".
Dalje govori darovnica, da je potreba, da se wnaprije povuku brača Slovenci u kolo srbsko-hrvatske književnosti, kojim bi se tim obezbjedio narodni život i napredak, a nam Hrvatom i Srbljem nabavila liepa kita umnih suposlenikah". Kdo izmed nas Slovencev ne bi bil goep. Strosmajer-ju za te besede na veke zahvalen! Njih važnost bodo še le naši unuki dostojno ceniti in prav čislati mogli, kadar bodo že sad prirodile. Za našo cenitev so še preblizo. Najprej tedaj moramo mi Slovenci v kolo stopiti, ako si hočemo drugač narodni život in narodni napredek zagotoviti. Še le za nami pride red na Bugare. Takih besed, očitno moramo reči, do sedaj nismo bili vajeni slišati iz Hervatske.
„ Vednost je moč" — ta pregovor od dne do dne večo, silno moč dobiva. Kar velja od poedinega človeka, to se da skor zmiraj potegniti tudi na celi narod. Naše do sedaj zvezane duševne moči moramo razvezati in njih delovanje na tisto stran oberniti, od ktere nam največa nevarnost preti. Do sedaj nismo imeli nobene visoke šole, v kteri bi se bila naša mladež — naša bodočnost — na narodui podlagi izobraževala.
V Zagrebu jo bodemo vprihodnje dobili.
Kako pa se bodemo najbolj hvaležne storili za to dobroto proti njenemu utemeljitelju? Mislim, da najbolj tako, ako bodemo našo mladež, ki smo jo do sedaj na druge vseučilišča pošiljali, mnogobrojno vprihodnje v Zagreb pošiljali. Tukaj bo naša mladina priliko imela se soznaniti z verlo mladino hervatsko-serbsko, se ž njo sprijatila, pobratila. In Sotla in Kolpa, ki ste se v tečaji stoletij razšir'e v široki razdruživi ocean med Slovenci in Hervati, bote vezale in ne več razdelovale.
Se ve, da še bo Ljubljanica veliko vode v Savo izlila, pred ko se bo jugoslavenska akademija v Zagrebu odperia; al temelj je vendar-Ie že položen! Med tem se moramo pa mi Slovenci pripravljati. Naša mladež, kakor se je dosedaj v naših šolah izšolovala, ne bila bi sposobna za uspešno obiskovanje narodne akademije; naš osmošolec, ki razun svojega maternega jezika ne zna nobenega dru-zega jugoslavenskega, kaj bi nek na zagrebški akademii počel, kjer se bo vse le v hervatsko-serbskem književniku učilo? Mladež našo moramo tedaj za uspešno udeležbo narodne akademije usposobiti. *) In sopet sem na tisti snop naletel, kterega smo že toliko mlatili, pa vendar še zernca iz njega ne izmlatili, namreč prestrojenje našega šolstva po narodnem kroji!
H koncu še nekaj. Odbor, ki bo to stvar v roke vzel, in v kterem bo morebiti tudi. kdo od naših ljudi sedel, še ni sostavljen. Nadiati se je pa, da se bo v kratkem so-stavil. Po vsi priliki bo njegovo pervo delo to, da bo razposlal poziv na vse jugoslovanske narode za dnarno podporo, zakaj akademija znanosti se ne ustanovi s nekolikimi tisuči. Kadar bote tedaj, Slovenci, takošen poziv dobili, ne gledajte na nekoliko goldinarjev, ampak odprite na široko svojo mošnjico. Saj je to, kar za šolo, za omiko darujemo, ravno tak zaslužek pred Bogom, kakor da bi to
*} Poslednje „Noviceu so nam iz Ljubljane prinesle veselo novice, da tudi na naši gimnazii se bode vprihodnje učila hervašcina in serbščina in da po takem bo naša mladina tisto stopnjo v znanje jugoslavenskih jezikov storila, kije, zastran ilirščine, ako se ne motimo, že leta 1849 ali 1850 v organizacii naši gimnazii po ministerskem ukazu predpisana bila, pa žalibog! le na papirji dosihmal ostala!                                   Vred.
materi cerkvi   dali,   ktera terja,   da   ne zakopamo talentov, ki nam jih je Stvarnik podaril. Bog! V Zagrebu.