52
Še neki Vodnikov spominek
Ko vzamem letošnji tečaj nemškega koledarja „Stern-kalender" v roke, mi nasproti stopi sostavek z napisom:
Wer war denn dieser Vodnik? Eine Fahrt in's Krainerland. to je:   Kdo pa je bil ta Vodnik?
Potovanje na krajnsko zemljo.
Kako, si mislim, je prišel tak sostavek v nemški koledar tacega izdatelja, ki svoje oko obrača bolj na visoka cerkveno in deržavno politiko, in težko kaj vpraša za slovenski narod, ki je že davno uekakošno vtopljen med ptuj-šino. Pa mož, ki ima bister um, kakor dr. Brunner, vrednik časnika cerkvenega in imenovanega koledarja, povsod ve opaziti, kar je resničnega, dobrega, hvale vrednega. V koledarji sam popisuje, kako je prišel na krajnsko zemljo, in kako se mu je godilo, zlasti v Postojni, kjer je v zadnje v duhovski hiši, kjer je takrat še bival mnogozaslužni dekan gosp. Anton Kure, našel bolj primerno prenočiše; bilo je namreč ravno v sredi vojskiuega hruma, v binkostno nedeljo zvečer lanskega leta. Ogledoval se je drugi dan s starega grada na Saviču po lepi Pivški dolini, in potem pod tistim po čudovitih postojnskih jamah. Zopet na svoje stanovališče pridši, je našel na mizi ravno nove bukve v četertioi natisnjene v Ljubljani, ki mu jih je kaplan g. Janez Kapus hotel v spomin podeliti. Bile so bukve z napisom: „Vodnik-Album", mit Beitragen von 86 Verfassern und 4 litho-grafirten Beiiagen, herausgegeben von Dr. E. H. Costa.
In tedaj obilno znani pisatelj dalje naznanuje svojo najdbo in svoje misli:
„Vodnik! — tedaj očitno neka krajnska veličina, ki je v kakorsni koli vednosti, umetnosti ali obertnosti razgledovanje budila. Bukve so po vsaki poti vredne, da jih človek nekoliko prebira".
„Najpoprej sem bral životopis Vodnikov — in sem našel učenega moža, stavljenega zavoljo izobraževanja slovenskega jezika — visoko obdarovanega, za svojo domovino in za njeni jezik nadušenega človeka, ki je v svojem življenji, polnem pridnosti, truda in samodarovitosti, le žel zavid in preganjanje — in kteremu v čast se zdaj — 40 let po njegovi smerti — izdaja spomenik, s kterim se na enkrat po njegovi smerti vse hoče nadomestiti, kar se je o življenji tega moža zamudilo".
„Dajmo zdaj nektere izpiske iz životopisa Vodnikovega".
53
Tukaj sledi ves Vodnikov živo topi s, kakor se nahaja v spomeniku, sostavljeu po dr. H. E. C os ta-tu. Dalje piše dr. Brunner:
„Tako je bil tedaj ta Vodnik po lepem popisu svojega značaja, ki se tudi v spomeniku nahaja iz roke prof. Petra Petruzzi-ta, blagodušen, nesebičen, dobrodelen, in ko ga je huda nesreča obiskala, ko skala terden zoper mahljeje ojstre osode, kakor Dante, ki ga je sam obilno čislal4*.
„Koliko družnikov Vodnikovih, ki so na potih tega sveta po la8tni ugibnosti in ptuji ugodnosti došli do veljavne službe in dobre plače, se je s pomišljevanjem in pomaje-vanjem oziralo v preganjanega moža kot v ubozega revčka, in ga je sebičnika imenovalo zavoljo njegovega tihega, vednosti udanega življenja! Kakor so taki ljudje nečislani ostali, dokler so živeli — razun če so se sami kje na dan rili — tako jih tudi zdaj nihče ne pomni v celi domovini. Nasproti pa so Krajnci čez 40 let še ponosni za svojega Vodnika, in njegovo djanje mislijo še v posebnem znamnji ozuanovati naslednikom".
wDaljno razlaganje tega, kar je Vodnik razun preiskovanja domačega in druzih jezikov storil kot starinoslovec in zgodovinar, ne gre v obsežek tega koledarja. Pa en spomin iz njegovega življenja hočemo vzeti iz g. Babnikovega spisa v ravno tistih bukvah.  Napis se glasi: w;,Koza.ttu
Tukaj sledi vsa tista ginljiva pripoved, kako se je Vodnik potegnil za preganjano nedolžno siroto, in kako je dalje oskerbel njeno srečo. In potem sklene pisatelj besedo s tem: „Zdaj, ljubi bravec, poznaš zaslužnega moža — ki je bil avstrijansk deržavljan — v njegovi domovini ga imenujejo mojstra pevcov v sloveuskem jeziku — poznaš Val. Vodnika, od kterega blezo poprej, če nisi Krajnec, nikoli v svojem življenji nisi uič slišal; naj ti bo v tolažbo, da tudi jez sem se še le pri svojem gostoljubnem in prijaznem gospodarji v Postojni (zakaj eno noč in en dan sem bil njegov gost), soznanil z imenom in bitstvom tega mnogo-za&lužnega učenega moža in obdarovanega pesnika".
Tako dr. Brunner. Slovenci se smejo veseliti, da Nemec, in sicer dobro znan in učen mož, tako slavi njih rojaka, in čisla tudi njih narodnost.                    Hicinger.