Dopisi. Iz Šarja pri Liutomeru. (Cesarjev rojstni dan) se je slavil v Ljutomeru veličastno. Ob 8. uri je bila asistirana služba božia, katere se je udeležilo uradništvo, učiteljstvo z učenci in vsa gasilna društva. Pri službi božji je pel mešani zbor domačega slovenskega pevskega društva slovensko mašo, kar seveda nemčurčkom ni ugajalo. Razburilo in raziražilo pa jim ni samo slovensko petje živcev, temveč še v večjej meri slovenski gasilci, katerih je bila dolga vrsta. Gelade so imeli okinčane z lipovimi vejicami. Videl si tukaj 9 gasilnih društev z nad 200 slovenskimi gasilci in jeden »feuerber«, namreč »lotmerški«, ki šteje s svojim »hotmanom«, krčmarjem Siederitsch-em, vred nekaj čez 30 mož. Slovenska gasilna društva je vodila slovenska velika godba, katera je svirala slovenske komade, med tem ko je »feuerber« celo na tihem korakal. Po sveti maši so se postavila vsa gasilna društva pred okrajno glavarstvo, da so sporočili tačasnemu vodji udanost in zvestobo Sloveneev do presvetlega cesarja. Prav lepo je bilo gledati, kako so stali tukaj v dolgih vrstah slovenski sinovi, krepki mladeniči in mladi možje, zvesti svojemu narodu in materi Sloveniji; a ravno tako odseval je izmed vseh »lotmerški feuerber« s svojimi postaranimi možmi. Osivel je morebiti marsikateri že zaradi tega prej, ker ga že peče vest, da je izdal svoj narod, ker zaničuje prelepo doneči slovenski jezik. Vsa gasilna društva so poveljevala slovenski in slišali ste, kako lepo doni poveljni jezik slovenski. »Lotmerški fajerber« poveljuje samo od sebe umevno le »dajč«, saj je bojda njih »hotman« pragerman. Ko je vsa slavnost pred okrajnim glavarstvom minola, podali so se slovenski gasilci z godbo, katera je svirala koračnico »Oj banovci«, v pivarno g. Vaupotiča k skupnemu razveseljevanju in opoldne odrinola so zopet vsa društva z godbo skozi trg, vsako na svoj dom. Konečno še nekaj, g. urednik. Skoraj bi Vam nekaj pozabil poročati in s tem dopolniti to, kar sem Vam poročal zadnjič o vzgoji otrok v nemški šoli. Vsak, kateri }e bil v nedeljo v cerkvi, kjer je bilo zbranih nad 1000 otrok, spoznal je gotovo takoj ono trohico, ki zahaja v veleslavno nemško šolo v Ljutomeru. Saj so vsi imeli hrastovo listje na svojih klobukih. Gotovo jim je to zaukazal njih učitelj Dernjatsch in ako ne, dovolil jim je in to zadostuje. Je-li to vzgoja? Kaj bode postalo iz teh? Nič druzega. ko pravi nemčurski rogovileži, ki bodo zaničevali svoj slovenski jezik. To se vidi že sedaj, kajti oni teden šla je trojica teh učencev z veliko hrastovo vejo v rokah po ulicah proti glavnemu trgu mimo hiše jednega vrlih naših narodnjakov. Tukaj torej, v tej nemški šoli najdete pravo nemčursko ali nemško kulturo. Tu je kultura doma! Šarjan. Iz Jarenine. (Roistveni dan) svetlega cesarja smo praznovali slovesno v zvezi s petletnico bralnega društva. Prostor, kjer je bila slovesnost, je bil dostojno okrašen. Za govorniškim odrom je bila od jareninskih gospie okusno ovenčana slika našega milega vladarja in tik zgoraj napis: »Vse za vero, dom, eesarja«. Gospod učitelj J. Čorič pozdravi obilico gostov, opozarjajoč na dvojni vzvišeni pomen današnje veselice: slaviti preblagega svojega državnega očeta, katerega oko se zrosi nad vsako našo nesrečo in se mu obraz radostno zjasni, videč svoje podložnike zadovoljne in srečne; ter se zavedati velike važnosti bralnega društva. Gosp. D. Hribar je nato naslikal nevenljive zasluge in neusahljive čednosti svetlega cesarja, na kar je ljudstvo svoje domoljubje s krepkimi »živio« izrazilo, godba pa svirala cesarsko pesem. Pazljivo je ljudstvo sledilo nadaljnemu poučljivemu govoru imenovanega govornika. Navdušeno je potem pozdravilo boritelja za naše pravice v državnem in deželnem zboru, g. profesorja Franca Robiča, kateri nas je zagotovil, pri bližnji priložnosti pojasniti svoj parlamentarični delokrog. Tudi vrlih mariborskih pevcev se mi je hvaležno spominjati, ki vedno tako uspešno posežejo s svojimi vedrimi glasovi v mariborsko okolico. Bog jih živi, kakor tudi vse sosedne goste, ki so nas s svojim prihodom počastili! Od Sv. Marka niže Ptuja. (Dan 25. avgusta.) Pred poltretjim letom je počil naš farni včliki zvon. Takoj so naš skrbni gosp. župnik začeli pobirati milih darov, da bi se veliki zvon dal preliti za 3 cente težji in radi harmonije tudi srednji zvon. Letos poleti je bil potrebni denar, okoli 1000 gkt, nabran, in ljubljanski zvonar A. Samassa je prelil zvonova, katera so potem dne 9. avgusta posvetili ljubljanski stolni prošt, dr. H. Pauker. V nedeljo, dne 25. avgusta pa sta bila slovesno potegnjena v naš farni zvonik. V jutro so imeli v ta namen sv. opravilo naš rojak, gosp. prefekt Fr. Korošee ter v pridigi razložili posvečevanje zvonov, njune napise in kaj nam splok kličejo zvonovi. Ob 9. uri pa so prišli preč. g. ptujski prošt, J. Hržič, prvikrat na cerkveno obiskovanje in skušnjo iz krščanskega nauka. Ob V2IO. uri so imeli veliko sv. mašo, pri kateri so peli gospdč. učiteljici in gosp. podučitelj. Po sv. maži je bilo izpraševanje otrok, ki so dobro odgovarjali. Nato so nas gosp. prošt še razveselili z jedernatim nagovorom 0 posvečevanju zvonov in 0 harmoniji ali soglasju med Bogom in nami, 0 zastopnosti po občinah in hišah. Popoldne ob 3 uri pa so bile slovesne večernice z zahvalno pesmijo, ob 4 uri je bil zvonova srečno spravil na njuno mesto tesarski mojster Franc Rozman iz Ljubljane, in zvonovi se milo in ubrano oglasijo. O naj vedno oznanjajo srečo in blagoslov markovski fari! Iz Ormoža. (Onovi nemški šoli.) Navadno trdijo Neraci, po slovenskih pokrajinah živeči, da jih preganjajo Slovenci. No, v Ormožu lahko dokažemo ravno nasprotno, da oni zatiravajo nas. Le poglejmo si na kratko, kje in kako ? Na sedanji četirirazredni šoli se podučuje od drugega šolskega leta naprej, torej počenši z drugim razredom, nemščina kot drugi deželni jezik. Do četrtega razreda se otroci naučijo toliko nemški, da lahko pri gospodu nadučitelju Rauschl-nu že molijo nemški, pojejo nemške pesmi, da umejo nemško povelje pri telovadbi. Računanje, zemljepisje, zgodovino itd. se učijo v nemškem jeziku; kajti učenci imajo le samo jedno slovensko knjigo. Zelo radovedni smo, če bode gospod nadučitelj Rausckl na nemški šoli slovenski molil, slovenske pesmi pel, slovenski zapovedoval pri telovadbi itd., ker to vse zdaj na slovenski šoli radi jednakopravnosti v nemškem jeziku uči. Na tej pre slovenski šoli se torej nemški jezik tako bogato podučuje, da moramo Nemce celo zavidati. Ali vkljub temu oni s to šolo niso zadovoljni. Slovenci smo bili dozdaj mehki, kakor lipov les in potrpežljivi kakor ovce. To njihovo nesramno zahtevanje pa nas kliče v odločen boj proti njim. Občine: Hardek, Litmerk in Pušince so že vložile rekurze proti ustanovitvi nemške šole in proti izšolanju ormoške občine za nemško šolo. Torej še bodo morali naši Nemci precej časa čakati do ustanovitve nove šole. Kako bode nemška šola zorela, hočemo vam, stariši, ki vzgajate svoje otroke v krščanskoslovenskem duhu, pridno poročati. \z Ljutomera. (»Slovensko pevsko društvo) v Ljutomeru« je priredilo dne 25. avg. 0 priliki občnega zbora velik pevski koneert, kateri se je obnesel prav dobro. V&e pesmi so bile sprejete z burnim odobravanjem, osobito pa mešana zbora »Moja pesem« od Dr. G. Ipavica in pa »Naša zvezda« od Hudovernika, katera sta se morala ponavljati. Kaj krasno je donel alt-solo gospdč. R—. Pa tudi pri moških zborih, kakor »Avstrija moja« od A. Nedveda, posebno pa pri Kocijančičevem veneu »Roženkraut, nagelj in rožmarin« ni bilo konca tleskanju. Zelo dobro se je tudi prednašal čveterospev »Razstanek« od Volariča. Ta popoldan smo razvideli, kako prelepo doni slovenska pesem, posebno pa iz grla priprostega slovenskega fantiča. Vsa čast našim pevkinjam in pevcem! — Med posameznimi pevskimi točkami so svirali cvenski tamburaši s svojim izvrstnim kapelnikom Fr. Schneiderjem tako mično, da bi jih človek kar vedno poslušal. Zato pa jim bodi tudi na tem mestu izrečena zahvala za sodelovanje. Žalibog, da se je prej tako lepo vreme spremenilo v deževno, in je bila potem takšna gneča in stiska. Sklepamo pa z zahvalo, da so nara priredile gospe in gospice pevkinje in gg. pevci tako krasen popoldan, in prosimo jih, naj nam prirede tako plemenito zabavo ne samo jedenkrat, temveč večkrat v letu. Izrekamo pa tudi srčno zahvalo za tako izborno vodstvo našemu pevovodji, Fr. Zacherlnu. Slovenskemu pevskemu društvu v Ljutomeru pa želimo, da se naj razcvita in neumorno deluje za mili slovenski narod, ter da ga naj krepko podpirajo oni, katerim je le količkaj mogoče! Iz Celja. (Naša društva.) »Čitalnica«, >pevsko društvo« in »Sokol« so nas zbrali v Vojniku na velikanski »Ijudski« shod, kjer so tudi udarjali tamburaši »Edinosti«. Že precej daleč smo se šli hladit julija in avgusta, ko nas je izvabilo bralno društvo v Doliču v svojo novo Postojno, »Hudo luknjo«. Pevska slavnost v Ptuju je bila že skoraj izven našega globusa, kar ni čuda ob takem vremenu in daljavi. Počasi smo obiskavali Savinjsko dolino in se vračevali zopet v bližino celjsko. Dne 18. avgusta pa smo se zabavljali v Žalcu, kjer je bil res krasen, obsežen vspored: petje, glediški igri, deklamacija, igra na glasovir in tamburice ter ples; kako bi nas ne zadržalo celo noč? Ravno tako je bilo na Teharjih, kamor je priredilo »pevsko društvo« svoj prvi večji izlet. Petje je bilo v resnici izborno; tako možki zbori, kakor mešani, pri katerih so nam bile vrle pomočnice dobro izvežbane pevke celjske. Slišala se je samo-le pohvala. Vrle gospodične, ki ste zastavile svoj trud na slavo našega društva, srčna zahvala! Ostanite zveste društvu našemu! V bodoče bo treba večkrat delati z združenimi močmi, da bode uspeh vedno tak in še slavnejši. — »Občeslovensko obrtno društvo« se seveda tudi zabava. Napravilo je izlet daleč — najbrž »na onkraj božjega*. kamor nas ni bilo zraven; — še manj pa smo se udeležili izleta in veselice »občeslovenskega društva zasebnih uradnikov«, katero je izletelo še mnogo, mnogo dalje. —s—