Vzgajanje k državni zavednosti
S. L e b e n
Po narodnosti smo Slovenci, državljani smo jugoslovanski. Jugoslovanski državljani smo zato, keo* država Jugoslavija more nuditi slovenskemu narodu vse možnosti, um jamči njegov obstoj, neoviran razvoj in čim večji razmah vseh sil, ki naj ga vodijo k vedno zavednejšemu izražanju samega sebe na vseh toriščih človeškega udejstvovanja. Le-to razmerje slovenstva do jugoslovanske države je v naravi stvari utemeljeno, samo to razmerje nas je priklenilo na Jugoslavijo in le s pravilnim upoštevanjem tega razmerja je mogoče zanesti v naše šole pravilno in globoko v prepričanje mladih ljudi zasidrano vzgajanje k državni zavednosti, k zavesti, da je Jugoslavija naša država, moja, tvoja, vsakogar, ki je Slovenec. Če simo se Slovenci zato združili s Hrvati in Srbi v eno državno tvorbo, da bi k o t n a r o d po dolgih stoletjih zaživeli svobodno z vsemi privilegiji in pravicami svobodnega naroda na gospodarskem, političnem in kulturnem območju, potem je naravno, da bodo naše navdušenje, naša ljubezen, naša zvestoba do Jugoslavije toliko krepkejša, čim jasnejše in otipljivejše bo naše spoznanje, da nam ta država v pravem umevainju Vseh naših narodnih potreb tudi resnično nudi vse, rade volje nudi vse, kar bi lahlkb dvigalo in stopnjevalo naš gospodarski, politični in kulturni razmah. Tu ne pomaga nobeno izvi Janje in nobeno izmikanje: edino pravilna osnova, na kateri je v slovenske šole mogoče vpeljati mladega človeka res zajemajoče vzgajanje k državni zavednosti, je umevanje in spoštovanje pravilnega razmerja med slovenskim narodom in jugoslovansko državo. Lahko skušate samovoljno premakniti to razmerje, lahko poskušate prenesti težišče na državo in zanemarjate slovenski narod; lahko poskušate s tem samovoljno izkrivljenim razmerjem tudi vzgajati k državni zavednosti, a žetev bo slaba in sneti jiva: ne le, da bo taka vzgoja k državljanski zavesti puhla in brez moči, še vzgojo samo, vzgojo človeka boste z njo izmaličili v ogabno spako prave vzgoje.
Zato je razumljivo, da po vseh državah z dobrim ali celo izvrstnim vzgojnim sistemom tvori osrednjo točko, najvažnejšo in najbolj negovano podlago za vzgojo poučevanje rodnega jezika, materinščine. Najimenitnejši, najtežji in z največjo pazljivostjo in ljubeznijo gojeni predmet po francoskih šolah je francoščina. Zato bo preudaren reformator vzgoje določil čim več časa pouku materinščine, skrbel, da se pouk materinščine čim bolj razmahne in poglobi, bo iz tega pouka skušal napraviti stržen občečloveške in državljanske vzgoje posebej. Pa ne tako, kakor se sanja plitkim povprečnežem,
25
385
da bi ukazali natrpati čitanke in slovnice z rodoljubarskimi puhlicami, s praznimi frazami o ljubezni do države, s tendenci joznimi pesmicami državotvorne vsebine, a brez senčice prave poezije, s slikami najraznejših vrst, ki so in ostanejo mrzli, brezdušni klišeji. Pravilno umevano in z ljubeznijo gojeno poučevanje materinščine šele razklene mlademu človeku vrednote, katerih nosilec je njegov narod; uvede ga v razumevanje svojevrstnega duhovnega življenja, neštetih podtalnih duhovnih tokov, ki njegovo občestvo vežejo z drugimi evropskimi občestvi; nauči ga spoštovati, in ljubiti, ceniti in gojiti jezik svoje matere in svojih prednikov. Nešteto vrednot in dobrim odkriva mlademu človeku pravilno razumevano in poglobljeno poučevanje materinščine. In nosilec vseh teh vrednot, vseh teh dobrin je tvoj narod in tvoj narod lahko svobodno živi in se razmahne do skrajnih meja le v tej državi, ki mu nudi vse pogoje za njegovo osebito življenje. Ali si je potem mogoče misliti, da bi se zavest pripadnosti k državi ne zarasla globoko v dušo mladega človeka? Ali si je mogoče zamisliti, da bi hkratu z materinščino, hkratu s svojim narodom, ki mu je nosilec takih in takih vrednot, ne vzljubil tudi države, ki temu njegovemu narodu daje vse možnosti svobodnega, krepkega razmaha, države, ki z ume-vajočo ljubeznijo skrbi za njegov jezik, ga neguje in pospešuje. (Seveda mora država vse to tudi delati.) Le tako imanentno, neprisiljeno, v naravi stvari utemeljeno vzgajanje k državni zavesti ima kaj cene, ker je vzgojno v občečloveškem in državljanskem smislu hkratu.
Pri nas je z vsemi temi tako preprostimi stvarmi velik križ. Zadnje mesece smo doživeli več klavrnih zborovanj srednješolskih in ljudskošolskih učiteljev, na katerih je bilo veliko praznega govorjenja o potrebi državljanske vzgoje, a o njeni organični podlagi ni nihče povedal ničesar. Govorili so o potrebi državljanske vzgoje in pri tem mislili ali celo govorili o sredstvih, ki so nevredna ne le državljanske vzgoje, marveč vzgoje sploh. Redki naši profesorji, ki jim vzgoja še ni prazna beseda, so napisali estetsko, etično in strokovno prvovrstno slovensko čitanko in slovnico za drugi razred srednjih in sorodnih šol. Natanko sem jo pregledal in verni, koliko znanja, ogromnega dela in poštene volje je zakopanih vanjo. Za izobraženega učitelja, ki ve, kaj se pravi vzgajati, je idealen pripomoček za poglobljeno poučevanje materinščine. Primerjal sem jo z marsikatero izvrstno francosko čitanko za srednje šole in sem uvidel, da ne zaostaja za njimi ne v gojenju estetskih, ne etičnih, ne formalno jezikovnih in literarnih vrednot. In to čitanko, kakršne še nikoli nismo imeli za poučevanje slovenščine, so na nekem zborovanju obsodili kot protidržavno. Zaikaj? Samo zato, ker je dobra slovenska čitanka in pa še iz popolnega meumevanja probleima pristne in globoke državne vzgoje po slovenskih šolah. Ali drug. primer. Letos so na vseh naših srednjih šolah zavrgli Grafenauerjevo „Slovensko čitanko" za višje razrede
386
srednjih, šol. Kakšen naj bo sedaj pouk slovenščine brez nje? Iz česa naj potem še organično izvira resnična in življenjska zavest, da je pripadnost k tej državi za Slovenca potrebna in nujna, če ne iz najskrbnejšega in pravilnega negovanja materinščine in) pa iz zavesti, da je tej, nam predragoceni materinščini in pogojeni, iz katerih raiste, dan popolen iu svoboden razmah le v tej državi? Reis uporabljajo marsikod po svetu tudi čisto drugačna sredstva za privzigojo državne zavednosti. A kdor drugje po svetu pozna malo pobliže te drugotne, manjvredne metode, ta se nehote spomni ranjke Avstrije, kjer je tudi bilo treba na višje povelje gojiti državno zavest po šolah, v katerih je bila materinščina palstorka. Vse te metode se, kalkor vemo iz lastne izkušnje, odlikujejo po plitkosti in po tem, da niso nikoli zakoreninjene v srcih in v nujnem spoznanju potrebe tega, kar hočejo privzgojiti. Komur je res kaj do zdrave in resnične državne zavednosti, se jih bo ogibal ko kuge, ker sicer ne bo zgrešil le svojega neposrednega smotra, marveč bo ubil vzgojo sploh, poleg tega pa bo v mladih ljudeh zbudil še prav nasprotno od onega, kar bi hotel.
25*
387