POGLAVJE OB NJIVI.
Noč, zamaknjena v svojo votlo temo,
me je zazebla v hrbtenico,
ko sem se ustavil ob njivi, ki je redila z zlato pšenico
mojo mladost.
In čul sem besede — v besedah bridkost:
Jezero znoja sem vsrkala in žuljev tisočkrat tisočero
sem hotela, vpila po njih in jih dobila,
da se je kri tvojih očetov v tebi pomladila.
Vsi:   dolga vrsta od prvega do zadnjega — so bili mi zvesti,
tako zvest je le ženin mladi nevesti.
In nisem jih varala:
leta so tekla — jaz nisem se starala:
plod — mladil je mojo črno grod! —
Prišel si ti: dalja te je zaklicala in te je vzela — mene tuja roka zdaj dela! — —
STOLETNICA.
Na trgu. Gozd bakelj. V gozdu kamen stoji,
nekoč je bil živ in imel dušo,
zdaj himna dolgočasna naj bi mu vzbudila kri.
Množica
—  izbruhnilo jo je mesto na cesto — elektriko je v sebi začutila, slavnostni forum napolnila:
himno zavzeta posluša in v kamen strmi in prodaja gnilobo in sušo.
Himna medenih žrel in napete kože je izzvenela. Široka lica
—  drugo ob drugem : klanec in živ tlak — so v ozko ulico za godbo zagvozdila korak.
Kanoni: bumf! — — —
To je triumf,
ki ga golazen do neba hvaležna in vesela
neskončno nizko premišljuje
in nad porazom tvojim, o mož mož,
sedanjost hvali in prihodnost kuje.
Ne jaz! Jaz, jaz vesel sem misli rož:
na živi tlak bi stopil, na možgane,
prokletstvu malih dni prodane
in po njih marširal, triumfiral
v tvoj spomin,
male Korsike veliki sin!                                    Jos. Lovrenčič.
<@»    16    <§>