Kazen.
(K podobi.)
Slavko in Minka, živa otroka,         Mati pred sobo počaka, pomišlja:
mamico sta jezila.                             »Kdo naj ostavlja otroka?
,Ako ne bo miru — kar grem,        Kam bi zabredla šibka nožica,
pa se ne bam več vrnila!"               če je ne vodi matere roka?
Šla je; na jok sta se držala            Kaj bi moje srce počelo ?
Slavko in Minka. — Kaj bo li,        Od bolesti umrlo bi satno!
ako vedno bo mamica jezna            Sebi dam največjo srečo,
in se ne vrne nikoli?                       ko otrokoma dam spet mamo!"
Vrata odpre . . . In smeh jo pozdravi, čakajo mater objemi: uKadar spet pojdeš, tnamica zlata, pa kar naju s sabo vzemi!"
E. Gangl   .