NOVOLETNI POGOVOR O REGIJSKEM ZDRAVSTVU
Potrebujemo nacionalno zdravstvo
Je že tako, da zdravi ne razume bolnega, kajti zdravje dobi vrednost šele, ko zbolimo. Takrat smo sposobni v živo začutiti, kako res je, da je vse stvari mogoče urediti, čc si le pri zdravju. Zdravje pa ni le odsotnost bolezni, marveč pomeni tudi psihično trdnost in ekonomsko brezskrbnost. Ko človek resno zboli, se mu poruši svet, v katerem je do takrat živel; še toliko huje pa je to, če se boji, da v takem primeru ne bo deležen primeraega zdravljenja in socialne varnosti.
Vsi vemo, v kako zagatnem položaju se ta čas nahaja naše zdravstvo in z njim tudi mi, ki se imenujemo njegovi porabniki. Prav zato smo za skupni pogovor občinskih glasil iz Ljubljane in regije, ki ga navadno imamo ob tem času, zaprosili primarija dr. Majdo Ustar, predsednico mestnega komiteja za socialno in zdravstveno varstvo Ljubljana, ki obenem dela tudi kot speci-alistka pnevmologinja v pljučnem dispanzerju Zdravstvenega doma Vič, Rada Žitnika, pomočnika predsednice komiteja in Jožeta Novaka, predsednika skupščine medobčinske zdravstvene skupnosti ljubljanske regije. Z gosti naših glasil smo se pogovar-jali Vera Vogrinčič, urednica Javne tribune iz Šiške, Mojca Leskovšek-Svete, urednica Kočevskih novic iz Kočevja in Darja Juvan, novinarka moščanske Naše skupnosti, ki je pogovor tudi pripravila za objavo.
Ponuja se veliko vprašanj, preveč, da bi bilo nanje mo-goče zadovoljivo odgovoriti na cdmerjenem prostoru. V kakš-nem položaju je ta čas naše zdravstvo? Kje so korenine za tako stanje? Ali bo mogoče ob-držati zdajšnjo raven zdrav-stvenih storitev?
Prim. dr. Ustar: »Nikjer na svetu ni zdravstvo poceni, kajti z razvojem lehnike se je pojavila potreba po sodobni opremi, ki je draga. Prav gotovo pa je med vzroki za stanje, v kateren. zdravstvo je, za agonijo, če lahko tako rečem, njegova raz-drobljenost; v Sloveniji imamo 63 sisov. Stremeii pa bi morali k nacionalnemu zdravstvu, k eni doktrini, iz strokovnega stališča tudi k enotnim stro-kovno metodološkim koncep-lom. Mi smo v preieklosti po-skušali reševati zdravstvo z raz-nimi ukrepi, ki pa vsi niso bili uspešni. Slovenija, ki ima dva milijona prebivalcev, ne potre-buje večjega števila kliničnih centrov in zapiranja v regije. Tudi to nas je pripeljalo v polo-žaj, v katerem smo. Situacijo, v kateri zdravstvo je, pa kaže tudi njegov delež v družbenem proizvodu.«
Ali obstajajo novejši podatki o tem, kakšen ta delež je?
Prim. dr. Ustar: »Delež zdravsiva v družbenem proiz-vodu republike je leta 1979 zna-šal 5,3 odstotka, v Ljubljani v istem letu 6,2, lani pa je bil v Sloveniji 5,1 odstotka, v Ljub-ljani pa lc 4,5, kar je komajda mogoče verjeti. Hkrati nas je zadel še interventni zakon in prišlo je do blokade sredstev. Znan je podatek, da v Ljubljani občinski sisi zaostajajo s plačili za tri mesece.«
Med ukrepi, ki naj bi prinesli zdravstvu nekaj denarja, je tudi participacija, ki je bila ob uvedbi leta 1979 zamišljena bolj kot vzgojni ukrep. Po 1. juliju letos pa je samoudeležba bolnika postala resna prepreka za iskanje pravočasne zdravni-ške pomoči.
Prim. dr. Ustar: »Ta partici-pacija je bila palica z dvema koncema. Udarila je marsikate-rega občana, predvsem tistega z mejnimi ali nizkimi osebnimi dohodki, starejše ljudi, invalid-ske upokojence in kronične bol-nike. Vemo pa tudi, da so bile zato nekaj mesecev naše bolniš-nice prazne, kar je zanje pome-nilo izpad dohodka. Ta visoka participacija ima za posledico, da ljudje odlašajo s prihodom k zdravniku, misleč, da se bodo pozdravili sami od sebe. Zdrav-niki na klinikah vedo povedati, v kako težavnem stanju so ljudje prihajali k njim. Trdim, da zdravstvo mora biti dostopno vsem ljudem, zato je bolj po-šteno in socialno, da zdravi lju-dje plačujejo za bolne, ne pa da si kot bolnik dvakrat udarjen. Pravica do zdravja je ena osnov-nih človečanskih pravic in zato mislim, da je solidarnost tu po-trebna.«
Kolikšen pa je sploh delež participacije v prihodkih zdravstva?
Žitnik: »V skupnih prihodkih zdravstva znaša participacija pet odstotkov. Od 1. julija dalje ja ta ukrep ekonomska nuja. Ra-čunamo pa, da se bo participa-cija z novim letom normalizi-rala, znižala, in se potem revalo-rizirala v skladu s samouprav-nim sporazumom.«
Prim. dr, Ustar: »Zdravstvo od   te  participacije  nima  nič,
dobi pač toliko manj, kot ljudje
skozi njo prispevajo. Obstajajo variante, kaj naj bi se s partici-pacijo zgodilo po 1. januarju. Po enem izmed predlogov, naj bi v stomatologiji zmanjšali daja-tve za polovico, cenejši bi naj bili tudi recepti, prvi pregledi in še nekatere druge stvari.«
Zanimivo bi bilo izvedeti, čeprav to ne spada na »de-narno« področje zdravstva, ka-tera obolenja so pri nas najpo-gostejša?
Prim. dr. Ustar: »Obolevnost se seveda spreminja. Naj za pri-mer navedem, katere bolezni so bile v začetku tega stoletja med najpogostejšimi vzroki umrlji-vosti v ZDA: na prvem mestu so bile infekcijske bolezni, predvsem tuberkuloza, na dru-gem pljučnica, naio srčna obole-nja, razne črevesne bolezni, na
osmem mestu je bil rak, na de-setem kap. Na prehodu v 21. stoletje, tudi te številke so za ZDA, so se na prvem mestu znašla srčna obolenja, sledijo rak, pljučni rak, možganske pri-zadetosti zaradi sprememb v ožilju, na osmem mestu pa kronični bronhitis. Podobno je tudi pri nas.
Ljubljana je med večjimi kraji v Sloveniji v kurilni sezoni na tretjem mestu glede koncen-tracije dima in žveplovega diok-sida. Ta onesnaženost ozračja je eden od več vzrokov, ki itnajo
za posledico veliko obolevnost
dihal, ki so tudi najpogosteje razlog za prihod k zdravniku splošne medicine. Zaradi kro-ničnega bronhitisa, ki ga je iz leta v leto več, je bilo v Ljub-ljani v lanskem letu izgubljenih 38.247 delovnih dni.«
Slišati je govorice, ki so naj-brž povezane z ukinjanjem ne-katerih dislociranih ambulant, da se zmanjšuje obseg osnov-nega zdravstvenega varstva.
Prim. dr. Ustar: »Svetovna zdravstvena organizacija je iz-dala parolo: zdravje vsem do leta 2000. Tudi mi smo v aktih zapisali, da dajemo prednost os-novnemu zdravstvenemu var-stvu, ki je veliko cenejše od bol-nišničnega. V njegovem okviru se tudi rešuje 80 do 85 odstot-kov vseh primerov. Naš kon-
cept je približati osnovno zdrav-stveno varstvo ljudem, vendar če obstoj ambulante ni ekonom-sko upravičen, denimo da vanjo ne prihaja dovolj bolnikov, še zlasti pa, če je v bližini urejen zdravstveni dom, si to zaradi skromnih denarnih možnosti ne moremo dovoliti. Hospkalnih ustanov pa imamo v Sloveniji dovolj, še zlasti, ker si prizade-vamo zmanjšati hospitalizacijo in bolnišnično zdravljenje. Vr-hunsko medicino imamo v Kli-ničnero centru, ki ni samo ljub-ljanska, marveč republiška usta-
nova, kar radi pozabljamo. Je pa res, da v Ljubljani nimamo regionalne bolnice in Univerzi-tetni klinični center opravlja tudi to nalogo.«
Novak: »Kar zadeva organi-ziranost v zdravstvu, bi morali v okviru Slovenije, ki je majhna, imeti eno samo fizično skupnost za kompleino zdrav-stvo, predvsem kar zadeva fi-nanciranje te dejavnosti. Ta težka situacija je med družbe-nimi dejavnostmi najbolj priza-dela prav zdravstvo, ki na neka-tere vrste stroškov, kot na pri-mer energija, hrana in zdravila, ne more vplivati. Na stroške lahko vplivajo le prek osebnih dohodkov, ki pa so v zdravstvu že itak nizki, obenem pa v strukturi vseh izdatkov, za ra-zliko od šolstva na primer, po-menijo le manjši del.«
Zdravstvo samo ne bo mo-glo rešiti nakopičenih težav. V republiki bi se morali odlo-čiti, katere dejavnosti imajo prednost in jih ustrezno flnan-cirati.  Problematični  so  tudi
osebni dohodki zaposlenih v zdravstvu. Kako to vpliva na delo?
Prim. dr. Ustar: »Prvi pogoj seveda je, da v zdravstvu res izpeljemo gospodarno ravnanje, vendar to ne more iti v nedo-gled. Zdravstveni delavec mora biti za svoje delo primerno pla-čan. Bolni človek ne more biti prepuščen slabi ali dobri volji zdravnika in sestre. Gotovo pa je, da s takimi flnančnimi sred-stvi, v taki agoniji, v socialnem nemiru, se ne da mirno delati in zdraviti ljudi, ki jih je treba veli-
kokrat tudi pomiriti s pravilno besedo. Zato mislim, da ne mo-remo reči, da bela halja potre-buje manj denarja kot modra.«
Koliko besed pa imajo sa-moupravne interesne skupnosti pri oblikovanju zdravstvene politike?
Novak: »Skoraj nič, saj nam vse predpisuje interventna za-konodaja; znotraj teh omejitev in ukrepov je treba spraviti vse stroške. Kljub temu, da smo sti-skali, zmanjševali, poskušali ukinjati nekatere pravice, so stroški veliko hitreje naraščali kot pa so bile naše možnosti. Znotraj omejitvenih ukrepov to-rej lahko še vplivamo le pri osebnih dohodkih.«
V Ljubljani se tudi pogovar-jamo o ukinitvi občinskih sisov in ustanovitvi enega samega s posameznega področja za vse mesto.
Žitnik: »Mislim, da je za Ljubljano dovolj, če imamo za eno interesno področje samo eno interesno skupnost, z enim žiro računom in z večjo maso denarja, kar bo omogočalo boljše gospodarjenje. V Ljub-ljani imamo vendarle že zdaj enotno prispevno stopnjo in po-litiko razvoja. Mislim, da je predlog, ki je zdaj v obravnavi, pozitiven.«
Kaj pomenijo zdajšnje raz-tnere za razvoj zdravstva? Kaj torej lahko pričakujemo pri-hodnje leto?
Prim. dr. Ustar: »Brez de-narja, dobre organizacije zdrav-stvene službe in brez strokovne kontrole dela ne bo mogoče do-bro opraviti. Prav tako pa bi bilo treba iztrošeno opremo na-domeščati z novo, mi pa imamo vse manj denarja.«
Žitnik: »Z novo zakonodajo so se materialni stroški in osebni dohodki vendarle nekoliko sprostili; to nam prinaša 19 mi-lijard in 200 milijonov dinarjev, zato tudi predlog mestnega iz-vršnega sveta za korekturo pri-spevne stopnje šc v tem mesecu. Če bi hoteli obdržati 10 raven ždravstvenega varstva v Ljub- "* Ijani, bi morala prispevna stop-nja znašati 9,4 odstotka. Ta de-nar bo stanje le nekoliko ubla-žil, ni pa pričakovati, da bi v sa-moupravnih interesnih skupno-stih zaključili pozitivno.«
Pogled v prihodnost ni ohra-brujoč. Vse kaže, da bodo iz-gube v zdravstvu, četudi se ne bo nič posebnega zgodilo, na-raščale. Zaostrovali se bodo problemi pri zdravljenju paci-entov, takih, kot je nastal z uki-nitvijo ginekoloških ambulant na Polikliniki, in tudi drugač-nih, vrste v čakalnicah ne bodo nič krajše, saj ni dovoljeno na novo zaposlovati zdravnikov. Skrb za zdravje postaja tako človekova prva dolžnost. Vsakdo bo moral sam storiti vse, da ne zboli.