Stran 455
i  Poučni in zabavni del.
Po smrti.
Sentimentalna črtica. — Spisal Maksimiljan.
„Ali moram kaj zato, prijatelj? — Nič, prav nič. Pusti me, ne ugovarjaj, saj vender vidiš, da ne more biti drugače. Pomisli celo stvar, presodi, uglobi se v situvacijo! — Meni se zdi, da mora tako biti in ostati, in tega ne spremeniš ne ti, ne jaz, niti kdo drugi".
»Ali dragi moj, saj ona je že mrtva"!
Kaj mrtve, kaj me to briga, — za vraga! — Za me ni mrtva, za me še živi, njena duša se spaja z mojo kakor pred letom, še vedno čutim njen topli dih, njen gorki poljub in strastni objem, še vedno slušam njeno tiho, boječe, koprneče šepetanje, — ah, vidim jo vsako sekundo, vsako minuto in uro, kako ibti in se smeje, kako upira v me svoje velike sanjeve oči, kako me sprašuje: Ali me še ljubiš, ko bivam daleč . . . daleč od tebe ?
Prijatelj, in ti se čudiš, ti ne veruješ" ? Adjunkt Vinko je strmel, koncipijent Savič si je podprl glavo. Mrzle,   potne  kapljice  so  mu   stopile  na   gladko,  belo
Prijetno je zapihljal v tihi poletni mesečini lehak zefir, zablestelo je nebroj zlatih cekinčkov v nedoglednih daljah, v večnosti ... Koncipijent Savič se je pogreznil y težke misli. Niti čutil ni, kaj se godi krog njega, niti videl ni, kako se utrinjajo in izginjajo svetle zvezde druga za drugo, kako vesla mesec vedno niže in niže in obseva bister potok, da se koplje v srebru, in visoko drevje da meče gorostasne sence po peščenih tleh. Mrtvi molk je zavladal krog in krog, — toda čuj! — koprneč, hrepeneč je ubral slavček solzne akorde v tihem gaju. In ta glasek je bil tako mil, tako ljubko zategnjen, sedaj zopet pretrgan, kakor šepetanje in valovanje neštetih valčkov na neizmerni morski gladini, ko zagomze na milijone, poljubljajoč drug druzega, umirajoč drug za drugim . . .
Koncipijent Savič si je brisal mrzle, potne kapljice raz čelo ...
Mesec je zasijal v njegovo nizko sobo .. . Magično so se lomili bledi nje trakovi od stene do stene, zatrepetali na zrcalu, odskakovali v temni kotiček in preplašili suhega pajka s silno dolgimi nogami, da se je spustil po tenki niti navzdol in se skril v malo razpoklino v zid.
»Prijatelj, in ti se čudiš, ti tega ne veruješ ? Včeraj zvečer sem sedel čisto sam v drevoredu na klopici. Žive duše nisem videl ne na levi, ne na desni. Tako tesno mi je bilo v prsih, skoro strah, dasi sam ne vem zakaj. Večerni vetrec se je igral s peresi kostanjev, obrnil ta ali oni odpadli listič na drugo stran, drsel po bilkah in cvetju na livadah, mehko božal in upogibal šibko travo, da se je dotaknila tal in dvignila po konci, zamajala in zatrepetala . . . Sicer pa je ovil tajnostni mir vso naravo, mene in mojo dušo . . . Hipoma je zabrzela lahka, pozorna, komaj vidna megla mimo mene, v uho mi je razvenelo nekaj, čutil sem gorko dihanje, mehke roke so se oklenile mojega vratu, dolg, gorak poljub mi je zaigral na ustnih, — ah bil je to najslajši poljub, kar sem jih dobil kedaj od nje . . . Razločno, jasno, kadar beli dan, sem zaslišal njene tako mile besede: Ali me še ljubiš, ko bivam tako daleč . . . daleč od tebe?
Zadrgetal sem po celem životu, duša mi je za-plakala, vstal se vznemirjen, preplašen, moja roka je trepetaje iskala najlepšega najčistejšega bitja, — pa zaman: izginila je, kakor rosna kapljica, skrita v čašici nežne cvetke, pozdrsne po nji solnčni pomen, da jo poljubi, vsesa in usrka v svoje mehko, zlatopeno naročje. Zdirjal sem domov v upu in strahu, v razkošju in blaženosti, v omahovanju in negotovosti ..."
Koncipijent Savič se je tresel, trudni, motni pogled mu je počival na beli, skoro uveli liliji^ ki se je močila v kozarcu, napolnjenim do vrha vode.
Adjunkt Vinko se je zganil, plaho pogledal krog sebe, čuden, doslej neznan strah mu je tesnil nemirne prsi . . .
„Odkodi ta lilija?"
»Utrgal sem jo na njenem grobu. Pred tednom sem bil tam. Sam ne vem, kako sem tja prišel. Moj namen gotovo ni bil.  Hodil sem  naprej in bogve  kako in kaj:
ScraD 456.
.^aSel sem na pokopališče, noge 30 obstale in njen grob, jazpokan in udrt na jedni strani, je ležal pred menoj. lOb straneh sta rasli dve cipresi, na vrhu groba pa je CTjetel^ ta lilija, J^i ^'0 .^^idiš pred seboj. Sicer pa ni bilo nobene cvetke na grobu. Samo ta lilija se je vspenjala kvišku, nedolžna, kakor njena duša, gladka in mehka ^|cakor polt njenega lica, bujna in sveža, kakor njen sras ...
Zdelo se mi je, da nosim vso to grobljo v svojih plesih. Upognil sem se, solza mi je kanila in pala ravno S ii^šico te lilije. Ona pa se je zamajala, in solza je zdrsnila na grob. Utrgal sem to lilijo in jo nesel domov. Sicer pa, kaj ti pravim vse to, saj ti nimaš srca, ti ne umeš moje duše in njene skrivnosti, pojdi, prijatelj, pojdi domov*! Koncipijent Savič si je natočil kozarec vode in ga izpil sf dušku, adjunkt Vinko pa je vstal, odšel tiho in mrmral: „Sam vrag vedi, kaj je to: ljubezen po — smrti, jaz gotovo ne . . ."