Sindikalno delo je takšno, kakršnega smo pripravljeni uveljaviti
To je samo ena izmed mnogih inisli, ki smo jih lahko slišali na letni seji občin-skega sindikalnega sveta. Le-ta je bila lokrat v delovnem okolju v Iliriji-Ve-drog, ki bo letos obeležila 80-letnico de-lovanja in kjer 850 članski delovni kolek-tiv kljub neprizanesljivim pogojem go-spodarjenja beleži razmeroma dobre re-zultate.
In čeprav je bila razprava ob letošnjem poročilu sprva precej kritična, jo je v dru-gem delu oblikovala tudi samokritičnost lastnega dela. Dejstvo, da je kar 77 od-stotkov osnovnih organizacij letos uspeš-no izvedlo občne zbore (95 odstotkov vseh zaposlenih v občini) - lani pa manj kot polovica, je najbrž res eden izmed dokazov, da delo sindikata ni le gašenje požara, ampak sindikata svoj smoter vidi v razreševanju problemov na daljši rok. To je čutiti tudi iz poročila, ki je odraz stanja in mnenj samih osnovnih organiza-cij. Takšen nivo aktivnosti bo nujno po-trebno ohraniti, pri delovanju organov, še posebej občinskeg sindikalnega sveta, pa spodbuditi, kar potrjuje tudi dejstvo, da le-ta v preteklem letu kar trikrat ni bil sklepčen. Njegovo seje morajo biti tudi bolj problemske in naravnane na proble-matiko v občini pa tudi sicer. Veliko že kar krutih resnic je bilo slišati v zvezi z vse manjšim vplivom delavcev, z oža-njem samoupravljanja, s vse bolj izrazito socialno diferenciacijo, ki se vidno boho-
ti, z še vedno premalo razčiščenimi opre-delitvami družbene in privatne lastnine, s krepitvijo administrativnih posegov in poplavo predpisov ... Izbijala je tudi že ničkolikokrat izpostavljena vloga sindi-kata - ali je zgolj družbenopolitična orga-nizacija ali je vendarle organizacija de-lavcev. Nezadovoljstva, ki se zaradi sla-bosti odražajo v stavkah in drugih izsilje-nih oblikah, pa vendarle najbrže potrju-jejo tudi to, da sindikat ob razreševanju konfliktnih situacij ni vedno na mestu.
Črno-belo slikanje in sprevračanje sle-herne krivde na Zvezni izvršni svet, ki sicer nosi vso odgovornost, ne prispeva k ničemer. Vprašajmo se, koliko pobud, aktivnosti, volje in vztrajnosti smo vnesli v svoje delo, kje vse smo popustili, ali so resda besede že dejanja, in bližje bomo odgovorom, čemu nismo dovolj učinko-viti. Tudi naše deloje prezapleteno, ven-dar nič ali pa zelo malo storimo za to, da okostenele metode in oraganizacijo dela spremenimo, da dogradimo sistem z raci-onalnim, vse kar je slabo pa zavržemo. Skratka, so menili razpravljalci, naše de-lo je takšno, kot smo ga pripravljeni uve-ljaviti. Hočemo, znamo, zmoremo je bilo geslo sindikalnega kongresa, preverimo ga v življenju. Priložnosti je mnogo, med prvimi pa vsekakor razprave o stavkov-nih pravilih in javni razpavi o ustavnih amandmajih ter akcija zaključni računi, do katere smo kritični, o tem kako bi jo spremenili, pa storimo bolj malo.